ACTA HISTRIAE
30, 2022, 4
UDK/UDC 94(05) ISSN 1318-0185ACTA HISTRIAE 30, 2022, 4, pp. 757-1232
UDK/UDC 94(05) 
Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Koper
Società storica del Litorale - Capodistria
ACTA HISTRIAE
30, 2022, 4
KOPER 2022
ISSN 1318-0185
e-ISSN 2591-1767
V čast Salvatorju Žitku 
In onore di Salvator Žitko
In honour of Salvator Žitko
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
ISSN 1318-0185                UDK/UDC 94(05)             Letnik 30, leto 2022, številka 4
e-ISSN 2591-1767
Darko Darovec
Gorazd Bajc, Furio Bianco (IT), Stuart Carroll (UK), Angel Casals Martinez (ES), 
Alessandro Casellato (IT), Flavij Bonin, Dragica Čeč, Lovorka Čoralić (HR), 
Darko Darovec, Lucien Faggion (FR), Marco Fincardi (IT), Darko Friš, Aleš Maver, 
Borut Klabjan, John Martin (USA), Robert Matijašić (HR), Darja Mihelič, Edward Muir 
(USA), Žiga Oman, Polona Tratnik, Jože Pirjevec, Egon Pelikan, Luciano Pezzolo (IT), 
Claudio Povolo (IT), Marijan Premović (MNE), Luca Rossetto (IT), Vida Rožac Darovec, 
Andrej Studen , Marta Verginella, Salvator Žitko
Urška Lampe, Gorazd Bajc, Lara Petra Skela, Marjan Horvat, Žiga Oman
Petra Berlot
Urška Lampe (angl., slo.), Gorazd Bajc (it.), Lara Petra Skela (angl., slo.)
Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Koper / Società storica del Litorale - Capodistria© 
/ Inštitut IRRIS za raziskave, razvoj in strategije družbe, kulture in okolja / Institute IRRIS for 
Research, Development and Strategies of Society, Culture and Environment / Istituto IRRIS 
di ricerca, sviluppo e strategie della società, cultura e ambiente©
Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, SI-6000, Koper-Capodistria, Garibaldijeva 
18 / Via Garibaldi 18, e-mail: actahistriae@gmail.com; https://zdjp.si/
Založništvo PADRE d.o.o.
300 izvodov/copie/copies
Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije / Slovenian 
Research Agency, Mestna občina Koper
Koprsko pristanišče (avtor: Salvator Žitko, 1962) / Porto di Capodistria 
(autore: Salvator Žitko, 1962) / Port of Koper (author: Salvator Žitko, 1962).
Redakcija te številke je bila zaključena 15. decembra 2022.
Odgovorni urednik/
Direttore responsabile/
Editor in Chief:
Uredniški odbor/ 
Comitato di redazione/
Board of Editors:
Uredniki/Redattori/
Editors:
Prevodi/Traduzioni/
Translations:
Lektorji/Supervisione/
Language Editors:
Izdajatelja/Editori/
Published by:
Sedež/Sede/Address: 
Tisk/Stampa/Print: 
Naklada/Tiratura/Copies:
Finančna podpora/
Supporto finanziario/
Financially supported by:
Slika na naslovnici/
Foto di copertina/
Picture on the cover:
Revija Acta Histriae je vključena v naslednje podatkovne baze / Gli articoli pubblicati in questa rivista sono inclusi nei seguenti indici di citazione 
/ Articles appearing in this journal are abstracted and indexed in: CLARIVATE ANALYTICS (USA): Social Sciences Citation Index (SSCI), 
Social Scisearch, Arts and Humanities Citation Index (A&HCI), Journal Citation Reports / Social Sciences Edition (USA); IBZ, Internationale 
Bibliographie der Zeitschriftenliteratur (GER); International Bibliography of the Social Sciences (IBSS) (UK); Referativnyi Zhurnal Viniti 
(RUS); European Reference Index for the Humanities and Social Sciences (ERIH PLUS); Elsevier B. V.: SCOPUS (NL); DOAJ.
To delo je objavljeno pod licenco / Quest'opera è distribuita con Licenza / This work is licensed under a Creative Commons BY-NC 4.0.
Navodila avtorjem in vsi članki v barvni verziji so prosto dostopni na spletni strani: https://zdjp.si.
Le norme redazionali e tutti gli articoli nella versione a colori sono disponibili gratuitamente sul sito: https://zdjp.si/it/.
The submission guidelines and all articles are freely available in color via website http: https://zdjp.si/en/.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
Volume 30, Koper 2022, issue 4
VSEBINA / INDICE GENERALE / CONTENTS
Darja Mihelič: Korenine piranske družine Petrogna/Petronio (1257–1350) ..............
Le radici della famiglia Petrogna/Petronio di Pirano (1257–1350)
The Roots of the Petrogna/Petronio Family of Piran (1257–1350)
Marijan Premović: Banditry in Zeta in the Balšić Period (1360–1421) ....................
Brigantaggio a Zeta nel periodo dei Balšić (1360–1421)
Razbojništvo v Zeti v času Balšićev (1360–1421)
Dušan Mlacović: Koper v poznem srednjem veku: opažanja o mestu in 
njegovih portah po pregledu knjig koprskih vicedominov s konca 14. stoletja .................
Capodistria nel tardo medioevo: osservazioni sulla città e le sue 
porte dopo una disamina dei quaderni dei vicedomini 
capodistriani della fine del XIV secolo
Late Medieval Koper: Observations about the Town and Its Portae 
from a Survey of the Books of the Koper Vicedomini from 
the End of the 14th Century
Darko Darovec: Knjiga koprskih kapetanov Slovanov (1587–1724) ........................
Il libro di capitani degli Slavi di Capodistria (1587–1724)
The Book of the Koper Captains of the Slavs (1587–1724)
Lovorka Čoralić: Zadarski plemić Josip Antun Fanfonja – zapovjednik 
mletačkih prekomorskih pješačkih postrojbi u 18. stoljeću ........................................
Il nobile Giuseppe Antonio Fanfognia di Zara – comandante delle 
formazioni di fanteria oltremarina della serenissima nel settecento
Nobleman of Zadar Joseph Anthony Fanfognia – Commander of 
Venetian Overseas Infantry Units in the Eighteenth Century
Claudio Povolo: Violenza e inimicizie tra cinque e seicento. Due pratiche 
sociali nella loro dimensione antropologico-giuridica ................................................
Violence and Enmity between the 16th and 17th Centuries. Two Social 
Practices in their Legal Anthropological Dimensions
Nasilje in sovražnost v 16. in 17. stoletju. Družbeni praksi 
v pravno-antropološki dimenziji
757
799
819
UDK/UDC 94(05) ISSN 1318-0185
e-ISSN 2591-1767
909
855
933
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
Žiga Oman: Sosedje in sovražniki: reševanje sporov pred ljubljanskim 
mestnim svetom v zgodnjem novem veku (1521–1671) ............................................
Vicini e nemici: risoluzione dei conflitti davanti al consiglio comunale 
di Lubiana nella prima età moderna (1521–1671)
Neighbours and Enemies: Dispute Settlement before the Ljubljana Town 
Council in the Early Modern Period (1521–1671)
Tilen Glavina: »Lakomen volk in uničevalec Kristusove vere.« 
Vergerijane (1550): povod ali rezultat pregona 
Petra Pavla Vergerija? ................................................................................................
«L’avido lupo e distruggitore della fede di Christo». Le Vergeriane (1550): 
pretesto o conseguenza della persecuzione 
di Pier Paolo Vergerio?
“A Greedy Wolf and Destroyer of the Faith of Christ.” Le Vergeriane (1550): 
A Cause or a Result of the Persecution against 
Pier Paolo Vergerio?
Furio Bianco: Tra storia e stampe popolari in età moderna. Perfetta, 
e veridica relatione, delli processi criminali, et essecutioni delli 
medesimi, fattasi contro li tre conti, Francesco Nadasdi, Pietro 
di Zrin, e Francesco Cristofforo Frangepani (1671) ..................................................
Between History and Popular Print in the Modern Age. Perfetta, 
e veridica relatione, delli processi criminali, et essecutioni delli 
medesimi, fattasi contro li tre conti, Francesco Nadasdi, Pietro di 
Zrin, e Francesco Cristofforo Frangepani (1671)
Med zgodovino in ljudskim tiskom v novem veku. Perfetta, e veridica 
relatione, delli processi criminali, et essecutioni delli medesimi, 
fattasi contro li tre conti, Francesco Nadasdi, Pietro di Zrin, 
e Francesco Cristofforo Frangepani (1671)
Borut Klabjan: Za boga, narod in domovino! Katero? Vprašanje verskih, 
narodnih in državnih pripadnosti ter vloga češke in moravske 
duhovščine v Istri pred in po prvi svetovni vojni .......................................................
Per dio, nazione e patria! Quale? La questione delle affiliazioni religiose, 
nazionali e statuali e il ruolo del clero boemo e moravo in Istria prima 
e dopo la prima guerra mondiale 
For God, Nation and Motherland! Which One? The Question of Religious, 
National and State Affiliation, and the Role of Czech and Moravian 
Priests in Istra before and after World War I
Andrej Rahten: Josip Vilfan v prvem desetletju panevropskega gibanja ..................
Josip Vilfan nella prima decade del movimento paneuropeo
Josip Vilfan in the First Decade of the Paneuropean Movement
1057
1015
1075
1039
973
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
Martin Bele: Prispevek k podrobnejši osvetlitvi družinskih vezi in mladostnih 
let dr. Antona Korošca – družina in mladost Bižikovega Toneta ................................
Contributo a una delucidazione più dettagliata dei legami famigliari e degli 
anni giovanili del dott. Anton Korošec ‒ la famiglia e la gioventù di Tone Bižik
Contribution to a More Detailed Exposure of Family Relations and 
Younger Years of Dr. Anton Korošec – Bižik Tone
Urška Lampe: Tajna misija Josipa Smodlake v Rim: prvi poskus neposrednega 
sporazuma med Jugoslavijo in Italijo, oktober 1945–januar 1946 ..............................
La missione segreta di Josip Smodlaka a Roma: il primo tentativo di 
accordo diretto tra la Jugoslavia e l’Italia, ottobre 1945-gennaio 1946
The Secret Mission of Josip Smodlaka to Rome: The First Attempt at a Direct 
Agreement between Yugoslavia and Italy, October 1945–January 1946
Ana Šela: Delovanje slovenske službe državne 
varnosti v osemdesetih letih 20. stoletja ...................................................................
Il funzionamento del sloveno servizio di 
sicurezza nazionale negli anni ottanta 
Functioning of the Slovenian State Security Service in the 1980s
Aleš Maver: Narod na preklic? Oblikovanje beloruske identitete 
v primerjavi s slovensko ............................................................................................
Una nazione a revoca? La formazione dell’identità bielorussa 
a confronto con quella slovena
A Nation to Recall? Formation of Belarusian Identity 
Compared to the Slovenian Case
Marjan Horvat: Uporabe ljudskih pravljic v legitimizaciji političnih 
ideologij 20. stoletja: nenavadni primer slovenske verzije pravljice 
Repa velikanka in jugoslovanski samoupravni socializem .........................................
L’uso dei racconti popolari nella legittimazione delle ideologie politiche 
del novecento: l’esempio insolito della versione slovena del racconto 
La rapa gigante e il socialismo di autogestione jugoslavo
The Use of Folktales in the Legitimization of Political Ideologies of the 
20th Century: The Unusual Case of the Slovenian Version of the Folktale 
The Gigantic Turnip and Yugoslav Self-governing Socialism
Polona Tratnik: The Pre−Enlightenment Formation of the Emerging Modern 
Scientific Episteme and Building Community from Mythical Discourse .........................
La formazione pre-illuministica dell’emergente episteme scientifica moderna 
e la costruzione della comunità partendo da un discorso mitico
Predrazsvetljensko oblikovanje modernega znanstvenega epistema in 
grajenje skupnosti iz mitskega diskurza
1215
1095
1159
1115
1185
1137
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1075
Andrej RAHTEN: JOSIP VILFAN V PRVEM DESETLETJU PANEVROPSKEGA GIBANJA, 1075–1094
JOSIP VILFAN V PRVEM DESETLETJU PANEVROPSKEGA GIBANJA
Andrej RAHTEN
Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije in znanosti, Novi trg 2, 1000 Ljubljana, Slovenija
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenija
e-mail: andrej.rahten@zrc-sazu.si
IZVLEČEK
V članku je predstavljeno delovanje vodilnega primorskega politika med 
obema vojnama in predsednika Kongresa evropskih narodnosti dr. Josipa Vilfana 
v ustanovni dobi in prvem desetletju panevropskega gibanja. Članek temelji na 
arhivskih virih in politični publicistiki, predvsem na korespondenci med Vilfanom 
in voditeljem Panevropske unije dr. Richardom Coudenhove-Kalergijem. 
Ključne besede: Panevropska unija, Josip Vilfan, Richard Coudenhove-Kalergi, Avstrija, 
Jugoslavija    
JOSIP VILFAN NELLA PRIMA DECADE DEL MOVIMENTO PANEUROPEO
SINTESI
Il contributo presenta l’attività del dott. Josip Vilfan, il principale politico del 
Litorale sloveno nel periodo tra le due guerre e presidente del Congresso delle na-
zionalità europee, durante il periodo costitutivo e la prima decade del movimento 
paneuropeo. Lo studio si basa su materiali d’archivio e sulla pubblicistica politica, 
soprattutto la corrispondenza tra Vilfan e il leader dell’Unione paneuropea, dott. 
Richard Coudenhove-Kalergi. 
Parole chiave: Unione paneuropea, Josip Vilfan, Richard Coudenhove-Kalergi, Austria, 
Jugoslavia   
Received: 2022-08-19                            DOI 10. 9233/AH.2022.42
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1076
Andrej RAHTEN: JOSIP VILFAN V PRVEM DESETLETJU PANEVROPSKEGA GIBANJA, 1075–1094
UVOD
V slovenskem zgodovinopisju je bilo že večkrat opozorjeno na vlogo slovenskih 
politikov v panevropskem gibanju, najstarejši organizaciji, ki se zavzema za Združeno 
Evropo in praznuje letos stoletnico ustanovitve (Rahten, 2001). O tem je nedavno 
v svoji znani študiji o Paulu Valéryju pisal tudi slavljenec in izpostavil zlasti vlogo 
primorskega politika dr. Josipa Vilfana, ki se je leta 1926 udeležil tudi prvega zasedanja 
Panevropske unije na Dunaju (Žitko, 2018, 299–300). Vilfanova mednarodna dejavnost 
je bila v slovenskem zgodovinopisju že podrobno obdelana, še zlasti, ko gre za njegovo 
vlogo v Kongresu evropskih narodnosti (Pelikan, 2005b). Ni pa še bilo opozorjeno na 
dejstvo, da je navezal tesne stike tudi s pobudnikom panevropskega gibanja, grofom 
Richardom Nikolausom Coudenhove-Kalergijem. O tem priča tudi zanimiva kore-
spondenca, ki se je ohranila v nekdanjem arhivskem fondu Inštituta za narodnostna 
vprašanja, danes pa se nahaja v Arhivu Republike Slovenije v Ljubljani. Medtem ko so 
pisma Coudenhove-Kalergija v omenjenem fondu ohranjena v izvirniku, pa so Vilfano-
va v kopijah. Del izvirnikov je mogoče najti v Moskvi, arhiv centrale panevropskega 
gibanja so namreč po »anšlusu« Avstrije leta 1938 zasegli nacisti, sovjeti pa so ga kot 
vojni plen odpeljali s sabo in je tam še danes, čeprav so si številni pobudniki večkrat 
prizadevali za njegovo vrnitev.1 V tem prispevku bo predstavljeno sodelovanje med 
Vilfanom in Coudenhove-Kalergijem v ustanovni dobi in prvem desetletju panevrop-
skega gibanja, ki se je razmahnilo v dvajsetih letih 20. stoletja (Coudenhove-Kalergi, 
1958; Bossuat, 1994, 26–31; Neumann, 1999,  54–59; Ziegerhofer-Prettenthaler, 2004; 
Göhring, 2016).
USTANOVITEV PANEVROPSKEGA GIBANJA
Coudenhove-Kalergi je bil poldrugo desetletje mlajši od Vilfana, rojena sta bila 
na različnih koncih habsburške monarhije, a oba na mejah slovanskega sveta.2 Med-
tem ko je Vilfan izhajal iz meščanskih krogov v Trstu, kjer se je slovenstvo soočalo 
z italijanstvom, je plemič Coudenhove-Kalergi zrasel na gradu Ronsperg, današnjih 
Poběžovicah, ki ležijo v bližini češko-bavarske meje, torej na takratni meji med habs-
burško monarhijo in nemškim rajhom. Richard se je sicer rodil 16. novembra 1894 v 
1 Gradivo hrani danes Center za ohranitev zgodovinsko-dokumentarnih zbirk (CChlDK) v Moskvi. 
Zahvaljujem se dr. Aniti Ziegerhofer z graške univerze, vodilni poznavalki panevropskega gibanja 
med obema vojnama, za posredovano informacijo.  
2 ASBL, Osebna mapa Josipa Vilfana, pismo Jože Vilfana uredništvu Slovenskega biografskega 
leksikona, 18. 7. 1969. V literaturi se je uveljavil podatek, da se je Josip Vilfan podpisoval kot 
»Wilfan« do leta 1939. Vendar je na podlagi pisma njegovega sina Jože mogoče sklepati, da je to 
obliko opustil nekoliko kasneje, in sicer »takoj z začetkom okupacije Jugoslavije leta 1941«. Po 
sinovem pričevanju je oče že med prvo svetovno vojno »občutil pisanje priimka z W kot obsoletno«, 
po italijanski okupaciji Primorske pa se za spremembo ni odločil, »da ne bi ustvaril vtis, da prilagaja 
svoj priimek italijanskemu pravopisu, ki se v tem primeru pokriva z našim«. Nemška okupacija 
Jugoslavije pa je bila naposled razlog, da se je odločil za spremembo, ker »je hotel ravno podčrtati, 
da nima nič skupnega z Nemci«. V tem prispevku je uporabljena oblika »Vilfan«.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1077
Andrej RAHTEN: JOSIP VILFAN V PRVEM DESETLETJU PANEVROPSKEGA GIBANJA, 1075–1094
Tokiu, kjer je bil njegov oče Heinrich avstro-ogrski diplomat. Njegova mati je bila 
Japonka Micuko Aojama, leto in pol po njegovem rojstvu pa se je družina Coudenhove-
-Kalergijevih preselila na grad Ronsperg (Rahten, 2000, 84). Leta 1908, ko je Vilfan v 
Trstu začel samostojno odvetniško prakso, je Coudenhove-Kalergi vstopil v znameniti 
dunajski Terezijanum, v katerem so se šolali bodoči diplomati, častniki in uradniki 
habsburške monarhije (Coudenhove-Kalergi, 1958, 60; Göhring, 2016, 15–22). Po 
opravljeni maturi se je Coudenhove-Kalergi leta 1913 vpisal na študij filozofije in 
sodobne zgodovine. Toda že naslednje leto je izbruhnila prva svetovna vojna, ki je 
Avstro-Ogrska ni preživela. Še pred razpadom države je Coudenhove-Kalergi leta 1917 
doktoriral iz filozofije. Konec starega režima in dezintegracija treh evropskih imperi-
jev leta 1918 ga nista potrla. Nasprotno, močno se je navdušil nad idejama o narodni 
samoodločbi in o ustanovitvi Društva narodov, ki ju je propagiral ameriški predsednik 
Thomas Woodrow Wilson. Po drugi strani pa je s skrbjo opazoval pohod Leninovih 
boljševikov, v katerem je videl grožnjo za celotno Evropo. V prevratnih pomladnih 
dneh leta 1919 se je za kratek čas znašel celo v ujetništvu bavarskih komunistov. Nepo-
sredna izkušnja z revolucijo je nanj pustila močan vtis, kar se je kasneje odražalo tudi 
v njegovem nasprotovanju Stalinovi politiki (Coudenhove-Kalergi, 1937, 158–160).
Novejše raziskave kažejo, da so bili politični nazori Coudenhove-Kalergija 
predvsem posledica plemiške vzgoje. Čeprav se je zavzemal za demokratične vre-
dnote, je zagovarjal oblikovanje »družbene aristokracije duha«, ki bi v prihodnosti 
nadomestila staro »fevdalno aristokracijo meča«, demokratična ureditev pa naj bi 
bila zgolj prehodna faza. Občudovanje državniških zaslug Charlesa de Gaulla kaže, 
da je bila njegov ideal konservativna Evropa. A v zasebnem življenju je konser-
vativne norme tudi kršil: poročil se je s 13 let starejšo ločenko, dunajsko igralko 
Ido Roland, ki ni pripadala plemstvu. Kljub simpatijam do habsburške tradicije pa 
se zdi, da si Združene Evrope ni zamišljal kot neke vrste restavracije nekdanjega 
imperija, ampak kot zvezo, ki bi temeljila na suverenosti nacionalnih držav (Gehler, 
2020, 66–68). In čeprav je nasprotoval spreminjanju državnih meja, kot so se izo-
blikovale v versajskem sistemu, je menil, da Društvo narodov potrebuje reformo na 
temelju »kontinentalnega federalizma« (Coudenhove-Kalergi, 1933).  
Medtem ko je Vilfan v Trstu tudi v postimperialni dobi nadaljeval z odvetniškim 
delom, se je Coudenhove-Kalergi ukvarjal predvsem z novinarstvom. Oba pa sta po 
razpadu habsburške monarhije kazala vedno večje zanimanje za politiko. Medtem ko 
se je Vilfan uveljavil kot voditelj društva Edinost in bil izvoljen v rimski parlament, 
se Coudenhove-Kalergi za klasično politiko v nacionalnih strankarskih okvirih ni nav-
dušil. Kot lastnik Ronsperga je po prevratu zaprosil za češkoslovaško državljanstvo, 
vendar je večino časa deloval na Dunaju. V nekdanji cesarski prestolnici se je vključil 
tudi v tamkajšnjo prostozidarsko ložo, a jo že po nekaj letih tudi zapustil, češ da ga 
pri njegovem družbenem delu preveč omejuje (Göhring, 2016, 33–62). Njegova prva 
politična akcija za popularizacijo ideje o Združeni Evropi je bila povezana z imenom 
češkoslovaškega predsednika Tomáša Garriguea Masaryka, ki ga je obiskal leta 1920. 
Masaryk je sicer idejo o tesnejšem evropskem povezovanju ocenil pozitivno, vendar 
je menil, da čas za neke vrste Združene države Evrope še ni dozorel. Spričo dejstva, 
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1078
Andrej RAHTEN: JOSIP VILFAN V PRVEM DESETLETJU PANEVROPSKEGA GIBANJA, 1075–1094
da se takrat nihče izmed državnikov ni odločil, da 
bi sprožil tovrstno pobudo, se je Coudenhove-Ka-
lergi te zahtevne akcije lotil kar sam. Po tradiciji 
za začetek panevropskega gibanja štejemo objavo 
njegovega članka v dveh vodilnih liberalnih časni-
kih nemško govorečega sveta: 15. novembra 1922 
v Vössische Zeitung, dva dni kasneje (vmes je 
praznoval svoj 28. rojstni dan) pa še v Neue Freie 
Presse (Coudenhove-Kalergi, 1922). S člankoma 
je vizionarsko napovedal, da Evropi kmalu grozi 
druga svetovna vojna in posledično njen propad, 
če se bo še naprej ločevala po mejah nacionalnih 
držav. Kot rešilni recept je predlagal ustanovitev 
skupnosti evropskih držav –  Panevrope (Posselt, 
2022, 1). 
Takšen je bil tudi naslov knjige, v kateri je oktobra 
naslednje leto predstavil program panevropskega gi-
banja. Knjiga je postala pravi bestseller, prevedena je 
bila v številne jezike, med drugim celo v japonščino in 
esperanto (Rahten, 2000, 85). Aprila 1924 je izšla prva 
številka časopisa Paneuropa in z njo tudi Panevropski 
manifest. Manifest je vseboval opozorilo, da Evropi 
grozijo tri velike nevarnosti: nova svetovna vojna, 
možnost ruske okupacije in gospodarski propad. Da 
do tega ne bi prišlo, bi se morale  evropske konti-
nentalne države (brez Velike Britanije in Sovjetske 
Rusije) združiti. Druga drugi bi morale pogodbeno 
zajamčiti nedotakljivost meja, skleniti defenzivno 
zvezo za varovanje skupne vzhodne meje in carinsko 
unijo. Združena Evropa bi tako stopila ob bok ostalim 
svetovnim velesilam: Veliki Britaniji, Rusiji, Ameriki 
in Aziji pod japonsko dominacijo. Coudenhove-
-Kalergi je v manifestu privržence panevropske ideje 
pozval na odločen boj za Združeno Evropo: 
Kar sta sanjala Komensky in Nietzsche, kar si je zamislil Kant in sta ho-
tela Bonaparte in Mazzini, to naj uresniči panevropsko gibanje: Združene 
države Evrope! V boju za Panevropo so vloge porazdeljene tako, da se 
borijo nemški panevropejci samo proti nemškim antievropejcem, francoski 
panevropejci pa proti francoskim antievropejcem. Vsaka drugačna taktika 
prinaša več škode kot koristi in šovinizem povečuje, namesto da bi ga 
zmanjševala. Samo če se v nekem narodu uveljavi evropska misel proti 
šovinizmu, jo je upravičen prenašati tudi navzven. Prvi panevropejci  se 
Slika 1: Ustanovitelj panevrop-
skega gibanja Richard N. Couden-
hove-Kalergi (Arhiv Marca Ponsa/
Coudenhove-Kalergi Gesellschaft).
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1079
Andrej RAHTEN: JOSIP VILFAN V PRVEM DESETLETJU PANEVROPSKEGA GIBANJA, 1075–1094
morajo zavedati, da so prednja straža milijonske armade v odločilnem 
boju za prihodnost našega kontinenta. V znaku sončnega križa, ki povezuje 
sonce razsvetljenstva z rdečim križem mednarodne človečnosti, bo panev-
ropska misel zmagala nad vso omejenostjo in nečlovečnostjo šovinistične 
uničevalne politike (Coudenhove-Kalergi, 1924).
Sedež panevropskega gibanja je postal Dunaj. Avstrijska vlada mu je leta 1925 
namenila reprezentativne prostore v Hofburgu, nekdanji rezidenci habsburških ce-
sarjev (Gehler, 2020, 83). Tudi prva nacionalna organizacija panevropskega gibanja 
je bila avstrijska. Coudenhove-Kalergiju je uspelo prepričati vodilne avstrijske dr-
žavnike, da so se priključili gibanju, in to ne glede na strankarsko pripadnost. Tako 
je krščanski socialec in zvezni kancler Ignaz Seipel postal predsednik Avstrijskega 
panevropskega gibanja, socialdemokrat in vicekancler Karl Renner pa je pristopil 
častnemu odboru (Göhring, 2016, 77–79). Po podobnem ključu je bila nato sesta-
vljena tudi nemška organizacija, za njo pa še druge. Na Dunaju se je jeseni 1926 
zbral tudi prvi panevropski kongres, na katerem se je med drugim znašla skupina 
prominentnih slovenskih politikov, med njimi tudi Vilfan. 
PANEVROPSKI KONGRES NA DUNAJU 
V očeh Coudenhove-Kalergija je bil Vilfan zanimiva osebnost, ker je podobno 
kot on vodil nevladno organizacijo, ki je imela kot njegovo gibanje prav tako 
vseevropski značaj. Sredi oktobra 1925 v Ženevi ustanovljeni Kongres evropskih 
narodnosti, ki sta ga vodila Vilfan kot predsednik in estonski Nemec Ewald Am-
mende kot generalni sekretar, je imel sicer ohlapnejšo organizacijsko strukturo 
kot Panevropska unija. A je nastopal v imenu manjšinskih organizacij iz dvajsetih 
držav, ki so zastopale interese okoli štirideset milijonov evropskih državljanov. 
Coudenhove-Kalergi se je zavedal, da gre za vplivno združenje, ki ga je želel 
vključiti v svoja prizadevanja za tesnejšo evropsko integracijo. Vilfan pa je po 
drugi strani s simpatijami gledal na gibanje, ki je – podobno kot on – javno 
obsojalo razraščajoči se nacionalizem v Evropi.  Ne samo Vilfan, ki se je spopadal 
z naraščajočo nestrpnostjo fašistične Italije do slovenske in hrvaške manjšine 
predvsem z delovanjem v Kongresu evropskih narodnosti, tudi politiki v jugo-
slovanski Sloveniji so iskali alternativne načine, kako pomagati sonarodnjakom. 
Ob dejstvu, da jugoslovanska kraljevina Karađorđevićev ni bila sposobna v 
meddržavnih pogajanjih zagotoviti ustrezne zaščite slovenski manjšini v Italiji 
in Avstriji, so tudi slovenski politiki v Jugoslaviji začeli pospešeno iskati pomoč 
v okviru različnih nevladnih mednarodnih forumov. Eden od takšnih je bila tudi 
Panevropska unija (Coudenhove-Kalergi, 1932). 
V osrednjem glasilu Slovenske ljudske stranke, ki je bila takrat vodilna 
politična sila na Slovenskem, so postali na Coudenhove-Kalergija pozorni že 
v začetku leta 1922, ko so se v polemiki z osrednjim liberalnim glasilom Jutro 
sklicevali na njegov feljton v Neue Freie Presse, objavljen 21. januarja. Zlasti 
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1080
Andrej RAHTEN: JOSIP VILFAN V PRVEM DESETLETJU PANEVROPSKEGA GIBANJA, 1075–1094
jih je pritegnila njegova ugotovitev, da je za propadanje zahodne kulture krivo 
usihanje krščanske misli v Evropi.3 Kljub precejšnjemu zanimanju za razvoj 
panevropskega gibanja pa v slovenskem tisku novembra 1922 ni zaslediti odme-
vov na kasnejši prelomni članek Coudenhove-Kalergija, objavljen v Vössische 
Zeitung in Neue Freie Presse. Tako je Slovenec 18. novembra uvodnik raje 
posvetil opisom velike draginje na Dunaju in domnevnim ambicijam fašistične 
Italije Benita Mussolinija, da naj bi Avstrija kot »nevtralna alpska država« 
sčasoma postala italijanska vazalna tvorba.4 Tudi glasilo staroliberalcev Slo-
venski narod se je takrat razpisalo o avstrijskem vprašanju in Mussolinijevi 
aneksionistični ambiciji, pri čemer je bilo njenemu (dokončnemu) razkosanju 
naklonjeno.5 Slovenski politični eliti bi bila ljubša njena priključitev Nemčiji, 
kot pa da bi se vanjo vrnili osovraženi Habsburžani. Občasno so ti sicer še 
vedno zašli med novice slovenskega tiska, Jutro je tako teden dni po objavi 
panevropskih člankov Coudenhove-Kalergija poročalo o domnevnem incidentu 
legitimistov na Dunaju. Slednji so namreč s pohodom po ulicah nekdanje im-
perialne prestolnice proslavili deseti rojstni dan Otona, sina isto leto umrlega 
habsburškega vladarja Karla.6 Po spletu zgodovinskih okoliščin bo pol stoletja 
kasneje prav cesarjevič Oton, bolj znan kot Otto von Habsburg, po smrti Cou-
denhove-Kalergija prevzel predsedovanje panevropskemu gibanju. 
Temeljno knjigo Coudenhove-Kalergija Panevropa je vodilni slovenski 
politik, načelnik Slovenske ljudske stranke Anton Korošec ocenil za najboljšo 
na temo evropskega povezovanja. V začetku leta 1926 je zapisal, da je pot do 
politične »zveze evropskih kontinentalnih držav« še zelo dolga, precej bolj 
optimističen pa je bil glede ekonomskega povezovanja: »Gospodarska Pane-
vropa, ki bo vstajala v obliki trgovinskih pogodb in carinskih unij, pa bo prišla 
prej, in bržkone za mase neopaženo.« Korošec je ugotavljal, da so med glav-
nimi zagovornicami panevropskega povezovanja industrijsko močne države, 
kot so Francija, Nemčija, Avstrija in Češkoslovaška, medtem ko so manjše z 
manj razvito industrijo rezervirane. A menil je, da bi tudi slednje morale biti 
za Panevropo zainteresirane in »se pravočasno zediniti na odpor proti onim, 
ki jih hočejo napraviti za svoje kolonije« (Korošec, 1926a, 52–53).  S tem, 
ko se je sredi dvajsetih let 20. stoletja parlamentarizem v številnih evropskih 
državah znašel v krizi, naj bi po Koroščevem mnenju nastajala plodna tla za 
rast militarizma. A četudi naj bi »prestroga germanska strankarska disciplina« 
negativno vplivala na delovanje parlamentarizma, ga je vseeno označil za bolj-
šega od alternative v obliki absolutizma in diktature. Menil je, da v modernem 
življenju ni več prostora za centralistično urejene države, čas naj bi bil zrel 
za samouprave, avtonomije in federacije: »Danes je mogoč le en korak naprej 
3 Slovenec, 24. 1. 1922: Kako si »Jutro« predstavlja prerod naroda, 3.
4 Slovenec, 18. 11. 1922: Položaj na Dunaju, 1.
5 Slovenski narod, 18. 11. 1922: Avstrijsko vprašanje, 1.
6 Jutro, 23. 11. 1922: Monarhistična demonstracija na Dunaju, 1.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1081
Andrej RAHTEN: JOSIP VILFAN V PRVEM DESETLETJU PANEVROPSKEGA GIBANJA, 1075–1094
še, to je v absolutizem, ali pa nazaj k decentralizirani demokraciji, kakor je na 
drugi strani prepuščeno državam, da se same zaduše v gospodarski in kulturni 
izolaciji ali da si odkrito ponudijo roke za izoblikovanje Panevrope, oziroma 
slične mednarodne državne tvorbe« (Korošec, 1926b, 265–268).   
Ne samo Korošec, ki ga politični krogi na Dunaju očitno še niso pozabili, 
v času priprav na prvi kongres Panevropske unije je vabilo prejel tudi Vilfan. 
6. septembra 1926 se je nanj obrnil Coudenhove-Kalergi. Politika se do takrat 
očitno še nista poznala, saj je ob koncu pisma slednji izrazil veselje, da ga bo 
imel priložnost osebno spoznati. Vilfana je sicer zaprosil, če bi lahko nastopil 
z referatom z naslovom Manjšinski kongres v Ženevi, pri čemer ga je obvestil, 
da naj bi o tej tematiki govoril tudi Camillo Morocutti.7 Ta v Sv. Lenartu v Slo-
venskih goricah rojeni zdravnik je veljal za ideologa Nemcev, ki so po razpadu 
skupne države ostali v jugoslovanski Sloveniji (Rahten, 2020, 459–460). Kot je 
razvidno iz pisma 18. septembra, je Vilfan upošteval željo, da svoj referat pred-
hodno uskladi z Morocuttijem. Že pred tem je Vilfanu svoj referat z naslovom 
Panevropa kot rešitev manjšinskega vprašanja poslal Morocutti, ki je na desetih 
straneh obširno opisal svoja stališča. Med drugim se je zavzel za ustanovitev 
nove organizacije, »panevropske centrale za zaščito manjšin«, v kateri naj bi 
sodelovali tako predstavniki manjšin kot državnih oblasti.8 Vilfan je v pismu 
Coudenhove-Kalergiju zapisal, da se v bistvenih točkah memoranduma strinja 
z Morocuttijem. Vendar pa je tudi poudaril, da se mu zdi zamisel ustanovitve 
predlagane organizacije prezgodnja. Ni je sicer povsem odklonil, a je menil, 
da bi se razprava o njej morala izpeljati za zaprtimi vrati kongresa.9 Teden dni 
kasneje je Vilfan poslal Coudenhove-Kalergiju, v vednost pa tudi Morocuttiju, 
še svoj referat.10
Prvega kongresa Panevropske unije od 3. do 6. oktobra 1926 na Dunaju, na katerem 
se je zbralo 2000 delegatov, predstavnikov 24 narodov, se je udeležila tudi močna 
slovenska delegacija. Vodil jo je Korošec, družbo pa sta mu delala Vilfan in primorski 
krščanski socialec Engelbert Besednjak. Korošec je za časnik Slovenec med drugim 
takole ocenil pomen panevropskega gibanja: 
Zato je treba panevropsko gibanje ne le pozorno zasledovati, ampak se ga tudi 
udeleževati. Najmanjša korist, ki jo nam lahko prinese, je ena možnost več za pri-
jateljsko zbliževanje narodov, in to nam je posebno potrebno, na političnem kakor 
na kulturnem polju, da bi – kot narod in država – lažje branili svoj status quo in 
pomagali rojakom izven današnjih meja, pa tudi na gospodarskem polju, da bi brže 
premagali izvestne šikane, ki nikomur ne koristijo in nam zagrenjujejo obstanek.11
7 ARS, AS 1164, škatla 847, pismo Coudenhove-Kalergija Vilfanu, 6. 9. 1926.
8 ARS, AS 1164, škatla 847, Morocuttijev memorandum za panevropski kongres, brez datuma.
9 ARS, AS 1164, škatla 847, Vilfanovo pismo Coudenhove-Kalergiju, 18. 9. 1926.
10 ARS, AS 1164, škatla 847, Vilfanovo pismo Coudenhove-Kalergiju, 24. 9. 1926.
11 Slovenec, 21. 10. 1926: Po I. panevropskem kongresu, 2.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1082
Andrej RAHTEN: JOSIP VILFAN V PRVEM DESETLETJU PANEVROPSKEGA GIBANJA, 1075–1094
Korošec je sicer dobil vtis, da naj bi dunajski kongres »ideji več škodoval, 
kot koristil«, saj naj bi Coudenhove-Kalergi »marsikaj pokvaril z malenkostni-
mi neokusnostmi, ki se na tako vidnem forumu kaj rade maščujejo«. Vendar 
je skupaj z Besednjakom in Vilfanom kljub temu optimistično ocenil, »da je 
panevropski pokret danes prešel mejo, ki loči utopije od resnega načrta«.12 
Ni dvoma, da si je Korošec zamišljal tudi evropsko prihodnost Slovencev v 
okviru Jugoslavije. A je očitno računal, da morajo Slovenci pri panevropskem 
povezovanju biti zraven in imeti aktivno vlogo. To je dokazal že z udeležbo 
na kongresu v nekdanji cesarski prestolnici, ko je bil tudi izvoljen v vodstvo 
Panevropske unije (Jurčec, 1969, 297).   
Vilfan je v svojem referatu opisal začetke in cilje delovanja Kongresa evrop-
skih narodnosti (Rahten, 2004, 44). Pri tem je izpostavil zlasti pomembne zasluge 
Ammendeja, ki je uspel povezati predstavnike različnih manjšin. Čeprav je bil 
baltski Nemec, v kongresu pa so bile prav nemške manjšine močno zastopane, 
je Vilfan zavrnil očitke, da predstavlja Kongres evropskih narodnosti nemški 
projekt. Takšno gledanje naj bi po Vilfanovem mnenju izhajalo iz podcenjevanja 
bodisi inteligence bodisi iskrenosti zastopnikov nenemških manjšin. Pozdravil 
je dejstvo, da je prav iz vrst »tega res velikega naroda« izšel manjšinec, ki je bil 
sposoben povezati predstavnike drugih narodnosti. Pri ustanovnih aktivnostih 
je Vilfan izpostavil tudi zasluge ukrajinskega cionista Lea Motzkina, latvij-
skega Nemca Paula Schiemanna, poljskega grofa Stanisława Sierakowskega in 
zastopnika Madžarov na Češkoslovaškem Géze de Szüllö. Vilfan se je v referatu 
zavzel za solidarnost med evropskimi narodi, prav predstavniki manjšin pa bi 
lahko pomembno prispevali k »razstrupljanju politične atmosfere v Evropi«, kar 
bi ustvarilo pogoje za »panevropsko rešitev«.13 
Za predsednika Panevropske unije je bil na dunajskem kongresu z aklamacijo 
izvoljen Coudenhove-Kalergi. Naslednje leto je bil za častnega predsednika 
organizacije imenovan francoski zunanji minister Aristide Briand, ki je imel 5. 
septembra 1929 v skupščini Društva narodov v Ženevi tudi znameniti govor, s 
katerim se je zavzel za ustanovitev evropske federacije (Gehler, 2020, 83, 94–95). 
17. maja 1930, prav v času zasedanja drugega kongresa Panevropske unije v Ber-
linu, je francoski veleposlanik Pierre de Margerie izročil nemškemu državnemu 
tajniku Carlu Schubertu Briandov memorandum o evropski federaciji (Bossuat, 
1994, 51–67). Istega leta je tudi Vilfan v tezah za svoj referat na zasedanju Kon-
gresa evropskih narodnosti izrazil upanje, da bo v prihodnosti prišlo do  evropske 
integracije, pri čemer je izpostavil medsebojno spoštovanje kulturne različnosti: 
Za ohranjanje in nadaljnji razvoj evropske kulture mora vsak evropski 
narod gojiti in razvijati lastno specifično kulturo. Le tako bo lahko v skladu 
s svojimi lastnostmi doprinašal k skupni kulturi Evrope in v polni meri 
12 Slovenec, 21. 10. 1926: Po I. panevropskem kongresu, 2.
13 ARS, AS 1164, škatla 847, Vilfanov kongresni referat, brez datuma.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1083
Andrej RAHTEN: JOSIP VILFAN V PRVEM DESETLETJU PANEVROPSKEGA GIBANJA, 1075–1094
pospeševal in bogatil svojo lastno kulturo iz kulturne zakladnice katerega 
od sosednjih evropskih narodov ali skupne evropske kulture. Šele s tem 
bodo postavljeni pogoji za spravo in solidarnost med evropskimi narodi 
in šele s tem bodo vzpostavljeni primerni psihološki pogoji za združitev 
evropskih držav v zvezo, v katerikoli obliki in v kateremkoli obsegu bi do 
slednje že prišlo (Pelikan, 2005a, 16).
Dunaj je ostal mednarodni sedež panevropskega gibanja vse do konca 
obstoja prve avstrijske republike. Da bi lažje opravljal funkcijo nadnacional-
nega središča vseevropskega povezovanja, je Coudenhove-Kalergi nekaj časa 
zagovarjal tudi njegovo izločitev iz Avstrije. V skladu z njegovim načrtom 
naj bi Dunaj tako postal nevtralno mesto, v katerem bi bil tako sedež Društva 
narodov kot tudi Panevropske unije (Göhring, 2016, 79–82). Zanimivo je, da 
je podoben načrt sredi dvajsetih let 20. stoletja zagovarjal tudi politik Sloven-
ske ljudske stranke Janko Brejc, ki pa ga je videl predvsem kot del njegovih 
zamisli o razkosanju Avstrije in priključitvi avstrijske Koroške Jugoslaviji 
(Rahten, 2020). Čeprav tovrstni načrti niso dobili širše politične podpore, je 
Dunaj ostal pomembno središče mednarodnega delovanja. Tako se je leta 1928 
tja preselil tudi Vilfan, saj fašistična Italija ni več omogočala niti najnižjih 
standardov demokratičnega političnega dela. V avstrijski prestolnici se je v 
celoti posvetil delovanju v Kongresu evropskih narodnosti (Pelikan, 2005a, 
14; Bajc, 2005, 129). 
Organizacijo Panevropske unije, kot si jo je zamislil Coudenhove-Kalergi, 
so sestavljala predstavništva na nacionalni ravni. Jugoslovansko, ustanovljeno 
poleti 1930, je kljub uradni državni unitaristični ideologiji imelo tri izpostave, 
ki so odražale narodno raznolikost (Životić, 1930). Ljubljansko je vodil Andrej 
Gosar, zagrebško ekonomist Milan Vrbanić in beograjsko univerzitetni profesor 
Dragoljub Aranđelović, oba senatorja. Slovenski tisk je redno spremljal delova-
nje panevropskega gibanja in komentiral izjave Coudenhove-Kalergija, Slovenec 
sicer z določeno mero kritičnosti, češ da bi se moral bolj opirati na krščanske 
temelje. Podpredsednika ljubljanske organizacije, ki je imela ustanovni občni 
zbor 3. septembra 1930 v Ljubljani, sta bila pravnika Metod Dolenc in Vladimir 
Ravnihar, tajnik prav tako pravnik Ferdinand Majaron, medtem ko je blagajnik 
postal ravnatelj Zadružne gospodarske banke Ivan Slokar. V odboru ljubljanske 
organizacije so bili med drugim Janko Brejc, Izidor Cankar, Ivan Perne in Milan 
Vidmar. Prvi občni zbor jugoslovanskega predstavništva Panevropske unije, ki 
ga je vodil nekdanji zunanji minister Momčilo Ninčić, je bil leta 1931 v Beo-
gradu, drugi naslednje leto v Zagrebu in tretji v Ljubljani, vsakič 17. maja, na 
obletnico, ko je Briand leta 1930 predstavil že omenjeni memorandum o evrop-
ski politični zvezi (Rahten, 2022, 335–336). V Slovencu so Briandovo pobudo 
toplo pozdravili in jo ovrednotili kot miroljubno alternativo Mussolinijevemu 
govoru v Firencah, ko je istočasno slavil »bojnega duha fašistične Italije«. Ob 
tem so jo primerjali tudi s prizadevanji Coudenhove-Kalergija, katerega načrt 
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1084
Andrej RAHTEN: JOSIP VILFAN V PRVEM DESETLETJU PANEVROPSKEGA GIBANJA, 1075–1094
Panevrope naj bi bil ambicioznejši.14 Tudi na slovenski levici so načelno pod-
pirali Briandovo pobudo, čeprav so menili, da je »problem Panevrope danes še 
sanjarija« (Rahten, 2004, 46).
Korošec je bil več let predsednik častnega odbora Panevropske unije v Kra-
ljevini Jugoslaviji, kjer so mu med drugim delali družbo znameniti kipar Ivan 
Meštrović, pravnik Leonid Pitamic, nekdanji beograjski župan Kosta Kumanudi 
in hrvaški politik Stanko Šverljuga, čigar slovenska soproga Eleonora je bila 
dvorna dama kraljice Marije.15 Ravnihar je v spominih takole opisal svoje delo-
vanje v panevropskem gibanju pred drugo svetovno vojno: 
Tudi Jugoslavija je imela v vseh svojih glavnih mestih odbore, tako tudi v Ljubljani. 
Član tega odbora sem bil z vsega početka. Temeljna misel Panevropi je bila: mir, 
sožitje med evropskimi narodi in državami na temelju pravičnosti in mirnega spora-
zuma na kulturnih področjih, z ureditvijo velikih gospodarskih problemov z vidika 
gospodarske nove 'Evrope', ki bodo eno samo carinsko področje, naj bi se zamisel 
praktično ustvarila. Pa če bi se zamisel na prvi pogled tudi zdela fantom, utvara, 
utopija, ni je bilo a priori zavračati. /.../ Saj je gotovo, da taka stremljenja ne vedejo 
do cilja čez noč (Ravnihar, 1997, 263–264).
Vilfan sicer ni bil član jugoslovanskega predstavništva Panevropske unije, 
saj je bil italijanski državljan, s Coudenhove-Kalergijem je sodeloval predvsem 
v svojstvu izvedenca za manjšinska vprašanja. Hkrati pa je glede na ohranjeno 
korespondenco možno sklepati, da je imel prav on med obema vojnama med slo-
venskimi politiki najtesnejše povezave z ustanoviteljem panevropskega gibanja. 
V stiku sta ostala tudi po dunajskem kongresu Panevropske unije. Tako ga je 
Coudenhove-Kalergi sredi februarja 1927 povabil k sodelovanju pri novousta-
novljenem glasilu Paneuropa-Korrespondenz. Pri tem se mu je opravičil, ker 
mu za morebitne prispevke ne bo mogel zagotoviti »materialnega nadomestila, 
ampak zgolj zadoščenje, da služi resnično dobri stvari«.16 Med Vilfanovimi 
papirji se nahaja tudi vabilo na drugi kongres Panevropske unije, ki naj bi bil 
organiziran od 9. do 11. oktobra 1927 v Bruslju.17 Očitno je imel Coudenhove-
-Kalergi sprva namen, da bi skliceval panevropske kongrese na letni ravni. A kot 
kaže primer sklica v Bruslju, je bil pri tem preveč ambiciozen, saj do zasedanja 
takrat ni prišlo, uradno zaradi prevelikega obsega dela s pripravami. Prestavljen 
je bil na naslednje leto v Pariz, a tudi s tem ni bilo nič (Lauterbach, 1929, 799). 
Naposled je bil organiziran šele v Berlinu maja 1930. A kljub organizacijskim 
in finančnim težavam se je panevropsko gibanje krepilo in dobivalo vedno več 
privržencev. 
14 Slovenec, 20. 5. 1930: Združene države Evrope, 1.
15 Slovenec, 27. 9. 1932: Pred zasedanjem Panevropskega kongresa v Baslu, 2. 
16 ARS, AS 1164, škatla 847, pismo Coudenhove-Kalergija Vilfanu, 17. 2. 1927.
17 ARS, AS 1164, škatla 847, vabilo Vilfanu na drugi kongres Panevropske unije, 9.–11. 10. 1927.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1085
Andrej RAHTEN: JOSIP VILFAN V PRVEM DESETLETJU PANEVROPSKEGA GIBANJA, 1075–1094
BASELSKI KONGRES PANEVROPSKE UNIJE
Panevropsko gibanje je desetletnico svojega delovanja proslavilo na kon-
gresu Panevropske unije v Baslu, ki je bil sklican v terminu od 1. do 4. oktobra 
1932. Vabilo na kongres, ki je bil za dunajskim in berlinskim tretji po vrsti, je 
Coudenhove-Kalergi že v začetku avgusta poslal tudi Vilfanu. Ta je bil takrat 
še pod vtisom precej burnega dogajanja na zasedanju Kongresa evropskih naro-
dnosti, ki se je v začetku julija končalo na Dunaju. To je bilo že osmo po  vrsti, 
po sedmih zasedanjih v Ženevi, so se tokrat manjšinski voditelji prvič sestali 
na Dunaju. Prišlo je do incidenta, ko je madžarski manjšinski prvak János grof 
Esterházy ostro napadel ravnanje slovaških politikov na Češkoslovaškem, pri 
čemer mu je Vilfan celo vzel besedo (Molnár, 2011, 30). Pri tem se je slednji 
tako močno razburil, da je doživel »živčni napad« in mu je postalo slabo.18 V 
pismu je Coudenhove-Kalergi sicer pohvalil delo dunajskega zasedanja Kon-
gresa evropskih narodnosti in Vilfana povabil, da aktivno sodeluje na bližnjem 
srečanju panevropejcev v Švici. Zaradi »eminentnega pomena problema manjšin 
za ustanovitev Panevrope« je Coudenhove-Kalergi predvidel tudi oblikovanje 
posebne komisije za manjšinsko pravo, Vilfanu pa ponudil, da prevzame njeno 
predsedovanje.19 
Vilfan mu je odgovoril šele dober mesec kasneje, pri čemer je kot razlog 
navedel bolezen, ki je bila verjetno povezana z omenjeno slabostjo, ki ga je 
doletela v duelu z Esterházyjem. V izbranih besedah se je Vilfan zahvalil za 
vabilo v Basel, vendar pa je izrazil tudi kritiko, ker naj bi bil v programu kon-
gresa problem položaja manjšin postavljena na stranski tir in zreduciran zgolj 
na manjšinsko pravo. Menil je, da se s stališča Kongresa evropskih narodnosti 
spričo takšne omejitve pri predstavljanju problema manjšin pojavljajo tehtni 
pomisleki. Prav tako naj bi si po Vilfanovem mnenju ta tematika zaslužila 
obravnavo na plenarnem zasedanju, ne pa da bi se jo odpravilo zgolj z razpravo 
na eni od komisij. Potrdil je povezanost manjšinskega vprašanja s problemom 
evropske integracije, pri čemer je opozoril zlasti na razpravo Kongresa evrop-
skih narodnosti iz leta 1930, ki ni bila omejena zgolj na proteste in reklamacije, 
ampak je minila v evropskem duhu in ob priznavanju odgovornosti vseh de-
ležnikov pri premagovanju ovir. Vabila Coudenhove-Kalergija, naj bi prevzel 
vodenje komisije za manjšinsko pravo, Vilfan ni sprejel. Ne samo zato, ker 
je menil, da bi njen naziv bilo potrebno razširiti z zgolj pravnih okvirov in 
jo preimenovati v komisijo o evropskem manjšinskem problemu, ampak tudi 
zaradi lastne funkcije. Zapisal je, da kot zastopnik jugoslovanske manjšine v 
Italiji objektivno gledano naj ne bi bil primerna osebnost za vodenje komisije, 
kjer naj bi prišle na plan zelo nasprotujoče si tendence.20
18 Jutro, 9. 7. 1932: Po dunajskem kongresu manjšin, 2.
19 ARS, AS 1164, škatla 847, pismo Coudenhove-Kalergija Vilfanu, 1. 8. 1932.
20 ARS, AS 1164, škatla 847, Vilfanovo pismo Coudenhove-Kalergiju, 6. 9. 1932.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1086
Andrej RAHTEN: JOSIP VILFAN V PRVEM DESETLETJU PANEVROPSKEGA GIBANJA, 1075–1094
Coudenhove-Kalergi je Vilfanu odgovoril s pismom 13. septembra. Obve-
stil ga je, da se je v vmesnem času povezal s katalonskim pisateljem Joanom 
Estelrichom, če bi prevzel vodenje manjšinske komisije na bližajočem se kon-
gresu v Baslu. Vilfanu je zagotovil, da se v celoti strinja z njegovimi pogledi na 
manjšinsko vprašanje v Evropi. Po mnenju Coudenhove-Kalergija naj ne bi bilo 
možno doseči iskrene in trajne sprave v Evropi brez pravične in uravnotežene 
rešitve tega vprašanja. Na Vilfanovo kritiko, da Panevropska unija doslej ni 
posvečala dovolj pozornosti manjšinski problematiki, je odvrnil, da ne gre za 
podcenjevanje, ampak načelo, po katerem imajo prednost pri obravnavi tista 
Slika 2: Josip Vilfan, datum posnetka neznan (OZE NŠK).
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1087
Andrej RAHTEN: JOSIP VILFAN V PRVEM DESETLETJU PANEVROPSKEGA GIBANJA, 1075–1094
vprašanja, ki so trenutno najbolj aktualna. Tako je spomnil, da se je Panevrop-
ska unija prioritetno posvečala že revizionizmu, reparacijam in soočanju z 
boljševizmom, prav baselski kongres pa naj bi nudil dober uvod v obravnavo 
manjšinskega vprašanja. Coudenhove-Kalergi je poudaril, da ima zanj velik po-
men kontinuirano in tesno sodelovanje z Vilfanovo organizacijo, zato je izrazil 
pričakovanje, da bosta ob robu kongresa lahko o tem poglobljeno razpravljala. 
Da bi dal manjšinskemu vprašanju potreben poudarek, je napovedal, da bo o 
položaju manjšin osebno spregovoril že v uvodnem nagovoru na kongresu, prav 
tako pa je izrazil pripravljenost, da že na otvoritvenem plenarnem zasedanju 
kongresa nastopita Vilfan ali Estelrich. Na koncu pisma je Coudenhove-Kalergi 
Vilfana še zaupno obvestil, da so italijanske vlade kljub njegovim prizadeva-
njem panevropske kongrese »sabotirale« in da tudi na baselskem predvidoma ne 
bo sodeloval »noben fašist«.21  
Kmalu za omenjenim pismom je Vilfan prejel še uradno vabilo s programom 
baselskega kongresa.22 Vendar je moral Coudenhove-Kalergi kmalu ugotoviti, 
da bo Vilfanova vloga manj opazna, kot je pričakoval. Slednji je izrazil veselje, 
ker naj bi Estelrich dobil priložnost govoriti na otvoritvenem zasedanju. Prav 
tako je bil pripravljen razpravljati o možnostih sodelovanja med Kongresom 
evropskih narodnosti in Panevropsko unijo, čeprav zgolj v osebnem imenu, 
češ da ne želi prehitevati sklepov organov svoje organizacije. Prav tako pa 
je Coudenhove-Kalergiju sporočil, da bo lahko v Basel prispel šele bolj proti 
koncu zasedanja, kot razlog pa je navedel, da so se zavlekle formalnosti glede 
– njegove (druge) poroke.23
Baselskega kongresa se je udeležilo prek 600 delegatov. Slovensko pane-
vropsko podružnico iz Kraljevine Jugoslavije je v Baslu zastopal Majaron.24 
Coudenhove-Kalergi je napovedal oblikovanje »evropske stranke, ki bo začela 
boj za uresničenje evropske ideje, če mogoče, z vladami, če pa bo potrebno, pa 
proti vladam«. Poudaril je, da grozita Evropi tako svetovna vojna kot svetovna 
revolucija.25 Vodilni slovenski dnevnik Slovenec je opozarjal na razliko med 
mlačno in kompromisarsko politiko evropskih diplomatov v ženevskem Društvu 
narodov ter odločnim ravnanjem privržencev panevropskega gibanja: 
V Baselu sedijo idealisti, romantiki, mladina. Njim ni mar za tradicije, kat-
ere je nakopičila zgodovina, oni se ne brigajo za predsodke nacionalizma in 
supernacionalizma, oni niti ne priznavajo državnih meja. Kot revolucijona-
rji gredo mimo vseh težav in preko vseh prepadov ter se navdušujejo za svoj 
21 ARS, AS 1164, škatla 847, pismo Coudenhove-Kalergija Vilfanu, 13. 9. 1932.
22 ARS, AS 1164, škatla 847, vabilo dunajske centrale Panevropske unije Vilfanu, 24. 9. 1932.
23 ARS, AS 1164, škatla 847, Vilfanovo pismo Coudenhove-Kalergiju, 27. 9. 1932. Vilfanova prva soproga 
Marija je umrla ob koncu prve svetovne vojne za špansko gripo. Drugič se je poročil s svojo tajnico na 
Dunaju Evgenijo Sorekin – Ženjo (Jernej Vilfan, 2005, 145).
24 Slovenec, 27. 9. 1932: Pred zasedanjem Panevropskega kongresa v Baslu, 2.
25 Slovenec, 2. 10. 1932: Pričetek III. panevrop[skega] kongresa, 2.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1088
Andrej RAHTEN: JOSIP VILFAN V PRVEM DESETLETJU PANEVROPSKEGA GIBANJA, 1075–1094
veliki vseevropski ideal, na katerega zborovalci v Ženevi gledajo s skepso 
ali s cinizmom. V Ženevi branijo prošlost, v Baselu se borijo za bodočnost 
(Rahten, 2001, 24–25). 
Vodilni slovenski dnevnik je zavračal očitke, da naj bi bilo panevropsko 
gibanje »zgrajeno na samih utopijah« in da naj bi šlo zgolj za »politični fu-
turizem«, kot se je nekoč izrazil italijanski zunanji minister Dino Grandi. Po 
pisanju Slovenca naj bi bilo panevropsko gibanje res projekt idealistov, ki tudi 
ni brez pomanjkljivosti, vendar naj bi si kljub temu zaslužilo vso priznanje: 
In vendar bomo baselski kongres vseevropskih idealistov pozdravili z velikim 
spoštovanjem. V očeh suhoparne politične aritmetike morda kongres res ne 
predstavlja mnogo. Svetovni tisk nam poroča, da sedi v krasni rdeči dvorani 
vzorčnega sejma v Baselu en revni tisoč zborovalcev, med katerimi je nad sto 
časnikarjev in 26 delegatov raznih narodnosti. Delegatov narodnosti in ne 
držav. Kaj predstavlja ta peščica, ta 'pusillus grex'? Koliko odstotkov javnega 
mnenja? Toda mimo vseh teh nepravičnih statističnih razmotrivanj, ki rada 
osmešujejo vsak idejni projekt, bomo kot krščanski narod, ki dolguje svoj 
obstoj nesebičnemu delu idealnih velikanov iz naše davne prošlosti, spoštljivo 
pozdravili vse može, ki se hočejo nesebično in odkritosrčno žrtvovati, da rešijo 
Evropo pogube.26
Kot je zapisal avtor Slovenčevega komentarja o baselskem kongresu, naj bi pane-
vropsko gibanje edino nudilo pravi odgovor na nevarnost komunizma in nacionalizma, 
ki pretita Evropi: 
Vseevropski kongres se nam zdi v prvi vrsti močna afirmacija idejnih vrednot 
nad materijalnimi vrednotami. Ideja o sodelovanju, o sožitju, o sopomaganju, 
ideja o skupni medsebojni povezanosti slojev, socialnih stanov in narodov ter 
naposled držav, ideja o skupnih 'veselih' žrtvah, ki so potrebne za premaganje 
skupnih neprilik, to so nauki krščanstva, s katerimi že dva tisoč let skuša 
izruvati iz neukročenega človeškega srca egoistične instinkte. Nacionalizem 
in komunizem, od katerih pripravlja prvi novo svetovno vojno med narodi, 
drugi pa svetovno vojno med socialnimi stanovi, sta krivi veri, ki izhajata obe 
iz predpostavke, da je gmotno stanje najvišji cilj človeškega hotenja. Baselski 
sestanek nasprotno je mogočna demonstracija duševnih vrednot proti diktaturi 
materijalizma. /.../ Za nas ostane glavno, da so se ravno danes našli pogumni 
duhovi, ki si upajo zaklicati nacionalizmu in boljševizmu v zobe, da hočejo vso 
navlako enih in drugih očistiti s krščanskimi nauki o ljubezni med stanovi in 
med narodi.27 
26 Slovenec, 7. 10. 1932: Moč idealizma, 1.
27 Slovenec, 7. 10. 1932: Moč idealizma, 1. 
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1089
Andrej RAHTEN: JOSIP VILFAN V PRVEM DESETLETJU PANEVROPSKEGA GIBANJA, 1075–1094
Med sklepi baselskega kongresa so v slovenskem tisku poudarili predvsem 
ustanovitev Evropske akademije, »ki bo obstojala iz prominentnih zastopni-
kov evropske umetnosti in znanosti kot izraz evropske kulturne skupnosti«.28
Čeprav se je Vilfan pridružil udeležencem kongresa v Baslu šele proti 
koncu zasedanja in je imel precej manj opazno vlogo, kot je sprva pričakoval 
Coudenhove-Kalergi, pa mu je bil slednji vseeno hvaležen za prihod. V pismu 
z dne 11. oktobra 1932 se mu je celo opravičil, ker v kongresni gneči ni našel 
dovolj časa za temeljit pogovor o sodelovanju med Kongresom evropskih 
narodnosti in Panevropsko unijo. A to se mu ni zdelo problematično, saj je 
izrazil pričakovanje, da se bosta oba tako ali tako kmalu srečala na Dunaju. 
Coudenhove-Kalergi je menil, da bi morala bodoča Evropska stranka med 
glavne programske točke uvrstiti tudi popolno zaščito manjšin, te pa bi v njej 
lahko imele parlamentarno platformo za izražanje svojih zahtev. Predsednik 
Panevropske unije je Vilfanu zaupal, da naj bi bile evropske manjšine pred na-
slednjo alternativo: iredentizem ali Panevropa. Tako naj bi bilo tudi v interesu 
večinskih narodov dati manjšinskemu gibanju evropski značaj, s čimer bi bilo 
onemogočeno, da bi zapadlo pod ultranacionalistični ali komunistični vpliv. 
Da bi se izognili podvajanju, je Coudenhove-Kalergi izrazil pripravljenost, 
da bi Panevropska unija sprejela že obstoječe usmeritve Kongresa evropskih 
narodnosti. Vprašal je Vilfana, ali meni, da bi kazalo manjšinsko komisijo, 
oblikovano na zasedanju v Baslu, razglasiti za stalno, s čimer bi dobila status 
veznega člena med obema organizacijama. Ni pa Coudenhove-Kalergi pri tem 
predlogu vztrajal, če bi Vilfan ocenil, da gre za odvečen gremij.29 
V ohranjenem arhivskem gradivu med Vilfanovimi papirji odgovora na to 
pobudo ni, a je iz prejšnjih pisem razvidno, da ni bil ravno navdušen nad 
poglabljanjem sodelovanja med Panevropsko unijo in Kongresom evropskih 
narodnosti. Ni se mogoče znebiti občutka, ki veje iz korespondence, da se 
je bal scenarija, po katerem bi s tesnejšim sodelovanjem manjšinski kongres 
izgubil svojo samostojnost in se nekako utopil v panevropskem gibanju kot 
ena od njegovih sekcij. Po drugi strani pa je v organizaciji Coudenhove-Ka-
lergija videl pomembno zaveznico v boju proti evropskim nacionalizmom in 
totalitarizmom različnih barv, zato je s slednjim ohranjal konstruktiven in 
spoštljiv dialog.   
EPILOG: PANEVROPA IN MANJŠINSKI KONGRES 
V PRIMEŽU TOTALITARNIH REŽIMOV
Panevropsko gibanje je hitro pognalo precej močne korenine v številnih evrop-
skih državah. Edina pomembnejša izjema je bila Italija, kjer je bil Mussolinijev 
fašistični režim do panevropske ideje sovražno nastrojen. Coudenhove-Kalergi 
28 Slovenski narod, 5. 10. 1932: Sklepi panevropskega kongresa, 1.
29 ARS, AS 1664, škatla 847, pismo Coudenhove-Kalergija Vilfanu, 11. 10. 1932. 
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1090
Andrej RAHTEN: JOSIP VILFAN V PRVEM DESETLETJU PANEVROPSKEGA GIBANJA, 1075–1094
si je sicer sprva prizadeval, da pridobi na svoj stran tudi duceja, a se je slednji 
raje odločil za Hitlerja (Göhring, 2016, 115–116). Tako fašistični diktator po 
pričevanju Coudenhove-Kalergija ni dopuščal niti prevoda knjige Panevropa v 
italijanščino (Coudenhove-Kalergi, 1962, 8). Tudi Vilfan je kot poslanec sprva 
verjel, da se lahko zanese na Mussolinijevo besedo, a je kmalu spoznal, da slednji 
ni pripravljen žrtvovati svojih nacionalističnih stališč v zameno za mednarodno 
solidarnost.
Kot že ugotovljeno, Coudenhove-Kalergi ni bil samo odločen nasprotnik 
nacionalsocializma, ampak je obsojal vse oblike totalitarizma. Še zlasti oster 
je bil v publicističnih napadih na Stalina in njegov komunistični imperij. Toda 
izkazalo se je, da predstavlja nacizem večjo grožnjo za panevropsko gibanje. 
Hitler je Coudenhove-Kalergija odkrito sovražil in je v njem videl »svetovnega 
bastarda«, kot se je izrazil v svoji »drugi knjigi«. Panevropski ideji je vodja 
nemških nacistov nasprotoval na podlagi svoje rasne teorije. Še zlasti nevzdržna 
se mu je zdela primerjava z razvojem v Združenih državah Amerike. Res je, da 
naj bi bila ameriška nacija mešanica različnih narodov, vendar naj bi po njego-
vem mnenju v njej močno prevladoval nordijski rasni element, kar naj bi tudi 
omogočilo oblikovanje enotne nacije. Toda v Evropi, ki je močno rasno mešana, 
naj bi bile razmere bistveno drugačne. Po Hitlerjevem mnenju bi lahko Združena 
Evropa predstavljala močno silo samo v primeru, če bi si ena izmed njenih nacij 
(v mislih je imel kajpada nemško) po dolgotrajnem boju izborila hegemonijo in 
podredila druge narode (Weinberg, 1961, 130–132). Takšno razmišljanje pa je 
bilo seveda v diametralnem nasprotju s konceptom Coudenhove-Kalergija, ki je 
zagovarjal Panevropo enakopravnih narodov. Nemški odsek Panevropske unije 
je bil takoj po Hitlerjevem prevzemu oblasti leta 1933 prepovedan in razpuščen, 
knjige s panevropsko tematiko pa uničene. Podobno usodo je doživelo tudi 
panevropsko gibanje v Avstriji, ko jo je Hitler pomladi 1938 priključil »tisočle-
tnemu rajhu«. Nacisti so nemudoma zasedli prostore centrale Panevropske unije 
v Hofburgu in jo razdejali. Coudenhove-Kalergi se je skupaj z ženo Ido Roland, 
ki je bila zaradi svojega judovskega porekla še posebno prizadeta ob vzponu 
nacionalsocializma, rešil v zadnjem trenutku. Tik pred vkorakanjem nacistov v 
Hitlerjevo domovino sta se 11. marca ponoči odpeljala s soprogo v Bratislavo, 
od tam v Budimpešto, nato pa prek Ljubljane in Trsta proti Švici (Göhring, 
2016, 124–125). 
Coudenhove-Kalergi se je umaknil v svojo hišo v švicarskem Gstaadu. Dunaj 
je zapustil tudi Vilfan in se preselil v Beograd (Pelikan, 2005a, 14). Tudi Kon-
gres evropskih narodnosti se v primežu totalitarnih režimov, ki so prevladali 
v Evropi, ni uspel obdržati, avgusta 1938 se je v Stockholmu zbral še zadnjič. 
Hkrati s pohodom Hitlerjevih čet po evropskih državah so druga za drugo uga-
šale tudi posamezne nacionalne organizacije Panevropske unije. Na predvečer 
druge svetovne vojne je kazalo, da je panevropska ideja mrtva. Poleti 1940 se 
je Coudenhove-Kalergi odpravil v Združene države Amerike, kjer je neumorno 
propagiral ustanovitev zveze evropskih držav, ki naj bi bila pomemben sestavni 
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1091
Andrej RAHTEN: JOSIP VILFAN V PRVEM DESETLETJU PANEVROPSKEGA GIBANJA, 1075–1094
del povojne ureditve. Po porazu Hitlerjeve Nemčije se je vrnil v Evropo. Z 
žalostjo je lahko ugotovil, da je velik del evropskega kontinenta postal inte-
resna sfera Sovjetske zveze, pred čemer je svaril že pred vojno. Tudi njegov 
domači grad Ronsperg se je znašel na drugi strani »železne zavese«. Tako je 
bila njegova glavna skrb v povojnih letih posvečena boju proti komunizmu ter 
za osvoboditev srednje- in vzhodnoevropskih narodov izpod sovjetskega jarma. 
Kot je znano, je Vilfan tudi v komunistični Jugoslaviji ostal v Beogradu, v 
Slovenijo je prihajal samo za krajši čas.30 Veselil se je sicer priključitve večjega 
dela Primorske matičnemu narodu, moral pa je biti priča propadu demokratičnih 
in evropskih idealov v novi Jugoslaviji (Pelikan, 2005a, 16). Čeprav je naposled 
tudi evropska integracija zaživela, pa je velik del nevarnosti, ki prežijo nanjo 
in na katere sta v svojem času opozarjala Vilfan in Coudenhove-Kalergi, ostal 
do danes.  
30 ASBL, Osebna mapa Josipa Vilfana, pismo Jože Vilfana Alfonzu Gspanu, 3. 12. 1969.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1092
Andrej RAHTEN: JOSIP VILFAN V PRVEM DESETLETJU PANEVROPSKEGA GIBANJA, 1075–1094
JOSIP VILFAN IN THE FIRST DECADE OF THE PANEUROPEAN 
MOVEMENT
Andrej RAHTEN
Research Centre of the Slovenian Academy of Sciences and Arts, Novi trg 2, 1000 Ljubljana, Slovenia
University of Maribor, Faculty of Arts, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenia
e-mail: andrej.rahten@zrc-sazu.si
SUMMARY
 Quite a few important Slovene politicians joined the Paneuropean Movement 
of Count Richard Nikolaus Coudenhove-Kalergi, established in Vienna in the early 
1920s. This paper deals mainly with the role of Josip Vilfan, the leading political 
figure of the Slovene minority in the Fascist Italy and President of the Congress of 
European Nationalities, within the Paneuropean Union of Coudenhove-Kalergi. 
Together with Anton Korošec, the leading Slovene politician in Yugoslavia at the 
time, Vilfan also attended the 1st Congress of the Paneuropean Union in Vienna 
in October 1926 with representatives from 24 nations. In his paper, written upon 
personal invitation of Coudenhove-Kalergi, Vilfan described the establishment 
and initial activities of the Congress of European Nationalities. The Paneuropean 
Movement was very active in the Interwar-Yugoslavia. The Slovene press welco-
med the announcement of the European federation that Aristide Briand drafted 
in 1930 at the request of the League of Nations. Briand was appointed Honorary 
President of the Paneuropean Union, and one of the consequences of his initi-
ative was the establishment of the Yugoslav section of the Paneuropean Union, 
headed by Momčilo Ninčić, former foreign minister of Yugoslavia. The Slovene 
press covered the sway of Paneuropean Movement with outstanding attention. In 
October 1932, for example, the leading newspaper Slovenec published a series 
of articles on the 3rd Congress of the Paneuropean Union in Basel, which Vilfan 
also attended. However, his role was not so prominent as envisaged initially by 
Coudenhove-Kalergi. Reading Vilfan’s letters to Coudenhove-Kalergi, one gets 
the impression that Vilfan was not ready to intensify relations between the Pane-
uropean Union and the Congress of European Nationalities. The expansion of the 
totalitarian regimes on the eve of the Second World War suppressed the activities 
of both organizations. In Hitler’s “New Order” in Europe, there was no room for 
the Paneuropean cooperation based on the protection of minority rights. 
Keywords: Paneuropean Union, Josip Vilfan, Richard Coudenhove-Kalergi, Austria, 
Yugoslavia   
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1093
Andrej RAHTEN: JOSIP VILFAN V PRVEM DESETLETJU PANEVROPSKEGA GIBANJA, 1075–1094
VIRI IN LITERATURA
ARS, AS 1164 – Arhiv Republike Slovenije, fond nekdanjega arhiva Inštituta za naro-
dnostna vprašanja.
ASBL – Arhiv Slovenskega biografskega leksikona, Osebna mapa Josipa Vilfana.
Bajc, Gorazd (2005): Josip Vilfan in slovenska emigracija iz Julijske krajine v 
Jugoslaviji med obema vojnama. V: Bajc, Gorazd (ur.): Josip Vilfan: življenje in 
delo primorskega pravnika, narodnjaka in poslanca v rimskem parlamentu. Koper, 
Založba Annales, 129–142.
Bossuat, Gérard (1994): Les fondateurs de l'Europe. Paris, Belin.
Coudenhove-Kalergi, Richard Nikolaus (1922): Paneuropa. Ein Vorschlag, Neue 
Freie Presse, 17. 11. 1922, 2–3.
Coudenhove-Kalergi, Richard Nikolaus (1924): Paneuropa-Manifest. Paneuropa, I, 
1, 18–19.
Coudenhove-Kalergi, Richard Nikolaus (1932): Paneuropa ABC. Leipzig, Wien, 
Paneuropa-Verlag.
Coudenhove-Kalergi, Richard Nikolaus (1933): Plan for a Reform of the League of 
Nations. Vienna, Pan-European Union.
Coudenhove-Kalergi, Richard Nikolaus (1937): Totaler Staat – Totaler Mensch. 
Wien, Paneuropa-Verlag A. G. Glarus.
Coudenhove-Kalergi, Richard Nikolaus (1958): Eine Idee erobert Europa. Meine 
Lebenserinnerungen. Wien, München, Basel, Kurt Desch. 
Coudenhove-Kalergi, Richard Nikolaus (1962): Geschichte der Paneuropabewegung 
1922–1962. Basel, Wien, Paneuropa-Union.
Gehler, Michael (2020): From Saint-Germain to Lisbon. Austria's Long Road from 
Disintegrated to United Europe 1919–2009. Vienna, Austrian Academy of Sciences 
Press.
Göhring, Walter (2016): Richard Coudenhove-Kalergi. Ein Leben für Paneuropa. 
Wien, Verlag Kremayr & Scheriau.
Jurčec, Ruda (1969): Skozi luči in sence (1914–1958), III. Buenos Aires, Editorial 
Baraga S. R. L. 
Korošec, Anton (1926a): Nekaj evropske politike. Socialna misel V, 3, 49–54.
Korošec, Anton (1926b):  Kriza parlamentarizma. Socialna misel V, 12, 265–268.
Lauterbach, Albert (1929): Die Ergebnisse der Paneuropa-Bewegung. XVIII, 
797–799. 
Molnár, Imre (2011): The Life and Martyrdom of János Esterházy. Somorja, Méry 
Ratio Publishing.
Neumann, Thomas (1999): Die Europäischen Integrationsbestrebungen in der Zwi-
schenkriegszeit. Wien, WUV.
OZE NŠK – Odsek za zgodovino in etnografijo Narodne in študijske knjižnice, Trst.
Pelikan, Egon (2005a): Prerez življenja dr. Josipa Vilfana. V: Bajc, Gorazd (ur.): Josip 
Vilfan. Življenje in delo primorskega pravnika, narodnjaka in poslanca v rimskem 
parlamentu. Koper, Založba Annales, 11–18.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1094
Andrej RAHTEN: JOSIP VILFAN V PRVEM DESETLETJU PANEVROPSKEGA GIBANJA, 1075–1094
Pelikan, Egon (2005b): Josip Vilfan v Kongresu evropskih narodnosti v letih 1925–
1938. V: Bajc, Gorazd (ur.): Josip Vilfan. Življenje in delo primorskega pravnika, 
narodnjaka in poslanca v rimskem parlamentu. Koper, Založba Annales, 113–122.
Posselt, Bernd (2022): Jahr der Jubiläen. Paneuropa-Intern, XLII, 1, 1–2. 
Ravnihar, Vladimir (1997): Mojega življenja pot. Spomini dr. Vladimirja Ravniharja. 
Ljubljana, Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete.
Rahten, Andrej (2000): Coudenhove-Kalergi in panevropsko gibanje. V: Rahten, 
Andrej (ur.): Richard N. Coudenhove-Kalergi. Panevropa. Ljubljana, Slovensko 
panevropsko gibanje, 84–90.
Rahten, Andrej (2001): Zgodovina panevropskega gibanja v Sloveniji. V: Rahten, An-
drej (ur.): Desetletje Slovenskega panevropskega gibanja. Celje, Cenesa, Založba 
Panevropa, 21–32. 
Rahten, Andrej (2004): Zgodovinski temelji slovenskega vključevanja v evropski 
integracijski proces. V: Rupel, Dimitrij, Rahten, Andrej, Skok, Martina, Raščan, 
Stanislav & Igor Senčar (ur.): Vzpon med evropske zvezde. Slovenska pot v Evrop-
sko unijo. Ljubljana, Ministrstvo za zunanje zadeve, 41–51.
Rahten, Andrej (2020a): »Vienne comme centre d'un petit état tampon et neutralisé«. 
Staatsrechtliche Bemerkungen zum vergessenen slowenischen Aufteilungsplan 
Österreichs aus dem Jahre 1925. V: Burz, Ulfried (ur.): Die Republik (Deutsch-) 
Österreich im ersten Nachkriegsjahrzehnt. Innen- und Außenperspektiven. Wien, 
Institut für Österreichkunde – New Academic Press, 88–99.
Rahten, Andrej (2020b): Po razpadu skupne države. Slovensko-avstrijska razhajanja 
od mariborskega prevrata do koroškega plebiscita. Celje, Celovec, Gorica, Mohor-
jeve družbe.
Rahten, Andrej (2022): Anton Korošec. Slovenski državnik kraljeve Jugoslavije. 
Ljubljana, Cankarjeva založba.
Vilfan, Josip (2005): Spomini na deda Josipa. V: Bajc, Gorazd (ur.): Josip Vilfan. 
Življenje in delo primorskega pravnika, narodnjaka in poslanca v rimskem parla-
mentu. Koper, Založba Annales, 143–148.
Weinberg, Gerhard L. (ur.)  (1961): Hitlers zweites Buch. Ein Dokument aus dem 
Jahr 1928. Stuttgart, Deutsche Verlags-Anstalt.
Ziegerhofer-Prettenthaler, Anita (2004): Botschafter Europas: Richard Nikolaus 
Coudenhove-Kalergi und die Paneuropa-Bewegung in den zwanziger und dreißiger 
Jahren. Wien, Böhlau. 
Žitko, Salvator (2018): Paul Valéry. Njegov koprsko-tržaški rod in odnos do evropske-
ga duha v času med svetovnima vojnama. Koper, Založba Annales.
Životić, V. (1930): Statut Panevropske unije u Kraljevini Jugoslaviji. Beograd, Paneu-
ropska unija u Kraljevini Jugoslaviji.