186. številka
Ljubljana, v četrtek 18. avgusta.
XX. leto, 1887.
Ichaja v:uk dan ne*er, izimSi nedelje in praznike, ter velja po poŠti prejeman za a v s t r i j s k D - o p e rs ke dežele za vse leto 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta 4 gld., za jeden mesec 1 gld. 40 kr. — Za Ljubljano brez pošiljanja na dom za vse leto 13 gld., za četrt leta 3 gld. 30 kr., za jeden mesec 1 gld. 10 kr. Za pošiljanja na dom računa se po
10 kr. za mesec, po 80 kr. za četrt leta. — Za tnje dežele toliko več, kakor poštnina znaša. Za oznanila plafnje se od četiristopne petit-vrste po 6 kr., če se oznanilo jedenkrat tiska, po 6 kr., če se dvakrat, in po 4 kr. če se trikrat ali večkrat tiska. Dopitii naj se izvole frankirati. — Rokopisi se ne vračajo.   Dredništvo in u p ravni sv o je v Rudolfa Kirbiša hiši, »Gledališka stolba". Upravnifitvu naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. vse administrativne stvari.
Slovenske uknjižbe v zemljiških knjigah.
(I&viren dopis z juž. Štajerskega.)
Mej tem, ko se je na Kranjskem že več časa sem slovensko uknjiževalo v zemljiških knjigah, bile so zemljiške knjige na spodnjem Štajerskem, izuzemši gornjegraJ8ki okraj, za slov. jezik zapečačene s sedmimi pečati.
Zemljiškoknjižne prošnje vsprejemale so se sicer v slov. jeziku, ter tudi v tem jeziku reševale; ali uknjižba sama izvršila se je vedno le v nemškem jeziku. Zemljiške knjige morajo biti pisane v jedino zveličalnej nemščini, to je bil aksijom za naše sodnije. V zemljiških knjigah se ne sme dovoliti slov, jeziku niti najmanjši prostorček! —
Kakor pa pridobiva slov. jezik povsod v življenji od dne do dne večjo veljavo, tako se je pri-ril sedaj tudi v naše „neomadeževane" nemške zemljiške knjige.
G. Miha Vošnjak prosil je pri c. kr. okrajnej sodniji v Celji za uknjižbo lastninske pravice pri nekem kupljenem posestvu. Pristavil je prošnjo, da se ta uknjižba naj izvrši v slov. jeziku.
Odlok je dobil sicer slovenski, kakor se navadno dava na slovt ulogo; ali ko se je pogledalo v zemljiške knjige, videlo se je, da je uknjižba izvršena v nemškem jeziku, kakor navadno.
Uložil je torej pritožbo, katero je sestavil g. odvetniški kand. Ivan Dečko, ter je poslal na pravosodno ministerstvo.
V tej pritožbi se pravi mej drugim:
»Postopanje c. kr mest. del. okrajne sodnije v Celji pri zemljiškoknjižnih prošnjah, ki se ulagnjo v slovenskem jeziku, je tako:
Za stranko se napravi sicer slovenski odlok; ali za zemljiškoknjižni urad prevede referent, ki ima zemljiškoknjižno prošnjo rešiti, ta odlok na nemški jezik in na podlagi tega nemškega prevoda, katerega pa stranka nikdar v roke ne dobi, izvrši se potem dotično zemljiškoknjižno dejanje.
Da je tako postopanje popolnem nepostavno in nekorektno, pač ni treba na dolgo razlagati. Zemljiška knjiga je tako važna javna naprava, da je pri vsakem dejanji, ki te glede te izvršuje, treba največe paznosti in najstrožje pravilnosti; zatorej se mora tudi uknjižba izvršiti samo na podlagi
izvirnega odloka samega. Stranka pa mora tudi v roke dobiti odlok, na podlagi, katerega se je dotično zemljiškoknjižno dejanje izvršilo, da vidi, kaj in kako se je uknjižba izvršila in da se lahko brani z rekurzom, ako se njeni prošnji ni tako ustreglo, kakor je prosila, ter bila opravičena prositi.
Kako varnost pa ima stranka pri sedanjem postopanji, ko se uknjižba izvrši na podlagi prevoda dotičnega odloka, katerega prevoda pa stranka nikdar v roke ne dobi ? Kako varnost ima za to, da je prevod pravilen in natančen, da se sodnik, ki je odlok prevajal ni zmotil, da ni v prevodu kaj prezrl, ali kaj krivega notri sprejel, da se je torej uknjižba izvršila tako, kakor je stranka prosila in kakor bi morala sklepati po odloku, katerega ima v rokah?
S takim prevajanjem odlokov in z uknjižbo na podlagi prevoda zvezana je torej največja nevarnost, da se Bpravi v zemljiške knjige kaka pomota, vsled katere pride stranka v veliko škodo &\i pa se mora spuščati v drage in nevarne pravde. Ko-nečno pa pride država sama lehko v škodo, ker bo poškodovana stranka od nje v sindikatnej pravdi odškodnino zahtevala.
Za tako  prevajanje odlokov in za uknjižbo na podlagi na nemško prevedenih odlokov pa ni ni kakih utemeljenih uzrokov.
Zemljiške knjige so javne knjge; v nje smo vsakdo pogledati in se prepričati o zemljiško-knjiž nem stanji. Celjski okraj je, ako se ne ozira na mesto Celje, izključno slovenski okraj; razen malega odstotka, so vsi prebivalci Slovenci, — izmej 3C.139 je Slovencev 34 079 — in ti so večinoma nemškega jezika nezmožni. Javne knjige, kakor so zemljiške knjige, morajo biti torej v Celjskem okraji take, da bode ta ogromna večina vsaj glede svojih zemljišč lahko ra/.videla zemljiško-književno stanje. To pa jej je samo takrat mogoče, 6« jo javna knjiga pisana v njenem jeziku, t. j. v slovenskem jeziku.
Že namen zemljiških knjig zahteva torej, da morajo biti v slovenskih okrajih slovenske. Pa tudi v postavah ni nikjer pisano, da bi morale biti zemljiške knjige nemške, ali da bi se maralo v zemljiške knjige samo v nemškem jeziku upisavati.
Na Kranjskem uknjižuje se pri vseh sod-nijah brez vsakega zadržka slovensko, ako je zem-Ijiško-knjižna  prošnja  slovenska;   celo   v deželnih
LISTEK.
Mabel Vaughan.
(Romani. V ung/Itškum snimila Marija S. Cummins poslovenil «7. P—ski.)
I>i*iijji <lol.
Trinajsto poglavje. (Dalje.)
Kedo bi raziskoval misli, ki so dušo pozornega dečka polnile? Kedo bi zasledeval vse misli in čute, ki so se nekoliko na obrazu občutne Ma beli izrazovali, ko je izrazito obličje Parcivalovo opazovala in gorečnost njegovih besed si prisvajala ? Prve pol ure v zboru se je pečala izključno le z nemirnimi in razdražljivimi mislimi, katere jej je spoznanje govornika izbujalo. Dasi ga je poznala le po glasu o možatih njegovih krepostih. vender si ga je že uobrazovala kot utelešenje vsega onega, kar je bilo zares plemenito, nesebično in junaško. In sedaj jo bil ne glede na vse druge ozire, ki so mu njeno spoštovanje in njeno hvaležnost pridobi-
vali, nenadoma istovetna osoba z možem, ki se je bil pred leti o uri grenkih skrbij in velike ponižbe stanovitno mesto v njenem spominu in njeni molitvi pridobil, ki jo je še enkrat današnji dan prijateljsko iz velike zadrege rešil ter njenemu srcu še večjo osobno hvaležnost naložil.
Ko so blagoglasne besede njegovega govora zatlonele v nje ušesa potrjevale so jej nekako, kar so druga čutila jej spričevala; po takem ni čuda, da se nekaj časa ni zavedala predmeta njegovega govora, ampak se je le z njegovo osobno pričujoč-nostjo pečala.
Dolgo vender ni mogla zanemarjati govorni-kovega predmeta, ki je začasno vse njegove duševne sile očitno pomnoževal in poslušalce tudi primerno zanimal. Jiliščeče nje oči in žareča nje lica so kmalu pričala, kako razumno je njegove misli sledila in kako močno se je za govornika nauduševala. Sedaj pa sedaj se je tresla solza v njo vejicah; vsaka solza je pomenljivo izrnzovala globoki čut prebujenega rodoljubja, katero je nekaj govora posebno značilo. Ko je naposled krščanski govornik vsem poslušalcem priporočal zaupanje na skupnega očeta,
deskah (Landtafel) izvršujejo se uknjižbe v slovenskem jeziku. Pa tudi na s p o d n j em Štajerskem neso zemljiške knjige že davno več v vseh okrajih izključljivo nemške, kajti pri sodniji v Gornjemgradu uknjižuje se že več časa sem brez vsakega obotavljanja tudi v slovenskem jeziku. Nikakor torej ni razvidno, kako bi ravno za slovensko Štajersko oziroma le za nekatere okraje morala biti kaka izjema, nikakor ni razvidno, zakaj bi ravno zaradi peščice Nemcev morale vse javne knjige biti izključljivo nemške. Kar je na Kranjskem in v gornjegraškem okraji na Štajerskem dovoljeno in postavno, mora gotovo biti tudi v celjskem okraji dovoljeno in postavno.
Prevajanje odlokov za zemljiško-knjižni urad na nemški jezik pa otežuje uradnikom tudi brezpri-merno uradovanje. Zemljiško-knjižne prošnje naprav-ljajo navadno advokati in notarji; prošnje naprav-ljajo pa tako, da je prošnja že sama odlok. Uradniku, ki to zemljiško-knjižno prošnjo rešuje, ni treba druzega, kakor da pogleda, ali se z ozirom na zem-Ijiško-književno stanje sme prošnji ustreči ali ne. Oe najde, da je prošnja utemeljena, pa zaznamuje z znamko (,....) prošnjo, zapiše: „describatur", postavi spodaj datum, in odlok je gotov.
Ako pa mora uradnik za zemljiške knjige odlok na nemško prevesti, ima pri takih odlokih, ki obsegajo 3, 4 do 5 ali še več stranij, dela celi dan. Tako ^e trati po nepotrebnem čas, katerega bi uradnik mnogo bolje porabil zato, da opravlja svoje posle temeljiteje ter tla hitro rešuje prošnje in tožbe, kratko rečeno, da uraduje urno, spretno in dobro.
Visokemu c. kr. pravosodnemu ministerstvu mora biti torej samemu na tem h-žeče, da se odpravi ta abusus, ki zakrivlja, da se potrati brez potrebe neizmerno mnogo časa, abusus, ki največ zavira hitro in točno pravosodje."
Pravosodno ministerstvo je vsled te pritožbe spoznalo, da je to postopanje pri uknjiževanji res nepravdno, ter je zaukazalo, da se ima v slovenskem jeziku uknjiževati na slovensko zemljiškoknjižne prošnje, kakor se je to „Slov. Narodu" brzojavno naznanilo. Sodnija Celjska uknjižila je že tudi te dni v slovenskem jeziku.
S tem si je torej priboril slovenski jezik zopet več veljave, in z veseljem nam je zabeležiti uspeh velikega pomena.
izrekalo je nje obličje goreče želje v nebesa za-maknene du£e.
Po silovitem in istinitem govorniku v največji globočini razburjeno srce straši se skoro bolestno vsakdanjih prašanj in odgovorov, ki vzvišene misli motijo in olikani ukus žalijo. Od tod nagib, ki je bil plahemu in tihemu Aliku povod, da je proti koncu govora Mabeli pošepetal: „Tetka, skusimo pred množico priti iz dvorane;" od tod tudi njo prt-voljnost. Ko pa je videla, da se brez nespodobne naglo&ti m.' more umakniti, udala se je radostno siH ter je blagega srca odgovarjala raznim sodbam o govorniku in govoru, katera so od vseh stranij hvalili V gnječi vodil jih je Mmrav , ki so je tudi takrat kmeticam prikupoval s svojo deško uljud-nostjo, košatim in priprostim možem z radostnimi ki■atkočasnicami, otrokom in dečkom svojih let pa v veselimi šalami in nedolžnim draženjem ; pri vsem tem pa se je vedel z neko plomonirni-ko dostojnostjo, ki ga je posebno znann iln. Mabel in Alik sta se kar začudila, da so mej prvimi i/ hiše prišli na ulio.
„Teta, ali ni to krasen filovek?" /aklical je
oporekal z opomnjo, da pozna dobro prava ogerska in hrvatska vina, te prišel še celo v zamero pri dotičnih gostilničarjih.
Ko je popraševal, kdo prodaje tako pijačo po Slovenskem, izvedel je, da so 1 to z veČine židje in v resnici je srečal tu pa tam Židovske agente, polnokrvne žide, Hj se klatijo od vasi do vasi, ter usiljujejo slovenskim krčinarjem strupeno pijačo. Ti potujoči židje^'.'ogledujejo vsakega potujočega človeka, ker sum'j&fčijo, da bi utegnil biti krščen vinokupec in bi utegnil izpodkopati židovsko kupčijo.
Nahajajo se pa tudi domači slovenski trgovci, ki jemljejo vina na debelo naravnost pri Zagrebških židih ali v obče pri Židih, ki kupčujejo z vinom na Hrvatskem in Ogerakein. Tako pospešujejo celo domači trgovci židovsko kupčijo na slovenskih tleh, in ponarejena in popačena vina se Sirijo vedno bolj na Slovenskem.
S tem trpi največ in na prvem mestu slovenski narod na široko, ker si s pokvarjeno in škodljivo pijačo zapravlja zdravje. Tako pa se širi za žganjem druga kuga po Slovenskem. Žganje uničuje po naravi krepki rod slovenski; žganju se po-stavodajstvo upira, v tem pa se ugnjezduje druga nevarna pijača, ki utegne naravo našega naroda jednako hudo kvariti in tlačiti, če se zastopniki narodovi ne združijo in do čnsa oprejo tej nevarnosti.
S popačenim vinom, ki ga židovstvo usiljuje na slovensko zemljo, spodrivajo pa ob jednem pravemu, domačemu vinu naravno podstavo za razprodajo. Domačo kapljico morajo slovenski kmetje pod ceno prodajati, ker jim tuje ponarejeno vino dela neopravičeno konkurenco.
Za tuji strup gre denar na tuje iti pride naravnost v židovske roke. In če židje ostanejo tudi na Slovenskem, so oni narodu vedno tujci, ki jo utegnejo popihati vsak hip iz naše ožje domovine.
Znano je , da na Primorskem pomagajo židje delati politiko proti Slovencem, tam pa, kjer so posamični raztreseni, uničijo najprej domače trgov- ' stvo, dokler ne dobe monopola v svoje roke. Ko se jim to posreči, bodo narekavali aH pospeševali sovražno politiko tudi po drugih pokrajinah.
Po vsem tem mora biti načelo slovenskim rodoljubom, da izpodmaknejo pri korenini židovsko trgovino na Slovenskem. Rodoljubi, ki poznajo blago in ki se tudi drugače zavedajo, morajo ogitovati pri domačih gostilničarjih in vinskih trgovcih, da se zapreči kupovanje ponarejene vinske pijače. Na prvem mestu se je upreti židovski kupčiji po Slovenskem ; kajti tis čero skušenj uči, da pijača in v obče blago iz židovskih rok je bolj sumljivo, nego z drugih stranij. Torej proč z umetnim vinom , ki kuži narod tizično in ga uničuje tudi gmotno ! Proč z Baruchi, ki se ne boje lomiti pogodeb celo s c. kr. vojsko! Y po rej.
Politični razgled.
Notranje dežele.
V Ljubljani 18. avgusta.
Državni zbor se snide koncem septembra ali pa v začetku oktobra. Pri ministerakih konferencah, ki bodo drug teden, se bode določil dan, kdaj na) se snide parlament.
V Kromeriži na Moravukeiu  bil je v ne-
peljo tabor Več govornikov je hudo kritikovalo naredbe naučnega ministerstva zastran srednjih šol. Naposled se je vsprejela resolucija, da se Češka mala gimnazija v Kromeriži razširi v veliko gimnazijo in da naj češki državni poslanci nikar ne podpirajo vlade, dokler bode naučno minuterstvo vodil mož, ki se nič ne ozira na težnje češkega naroda. Resolucija se bode poslala klubu čeških državnih poslancev.
V ponedeljek je bjl v Warnsdorfu shod aeverno-eeaMh katolikov, kateremu je predsedoval dvorni sovetnik Jurij Lienbacher. Bazgovar-jalo se je najprej o osnovi katoliškega vseučilišča. Lienbacher je. trdil, da osnove tacega vseučilišča ne bode ovirala država. Potem se je razgovarjalo Še o socijalizmu in liberalizmu, o katoliških društvih in časnikarstvu. Došlo je več telegramov, mej drugim sta brzojavno pozdravila zborovalce Litomerski in Kraljevodvorski škof. V nedeljo se je pa v VVarns* dorfu osnovala podružnica društva za osnovo katoliškega vseučilišča. Lienbacher je pri tej priliki dokazoval potrebo katoliškega vseučilišča. Govoril je z neko merodajno osobo pri vladi in reklo se mu je, da se bodo katoliškemu vseučilišču dale jednake pravice, kakor jih imajo državna vseučilišča, p.ko le spravijo vkupe denar, ki je potreben za ustanovitev. Lienbacher je priporočal pridno nabiranje v ta namen in opozarjal, koliko se lahko doseže, kar najboljše dokazuje razvoj nemškega „Schulvereina".
Tirolskemu deželnemu zboru letos vlada ne bode predložila nikako predloge deželnega šolskega zakona, celo tedaj ne, ko bi jo zahteval.
VaiaiUe države.
Avstrijski minister vnanjih zadev grof Kal« noky in nemški kancelar snideta se Še lo, ko se poslednji vrne iz Toplic. Kje se snideta, se ne po« roča, toda zagotavlja se, da ne v Kissingenu.
Iz ISolgorlje prihajajo različna poročila, katerim pa ni dosti verjeti. Tako se poroča, da je Rusija poslala v Varno, ko so bili ondu bolgarski regentje, nekoga, ki jim je priporočal, da bi znova sklicali sobranje, katero naj bi preklicalo izvolitev Koburžana ter izvolilo princa Oldenburškega knezom. Regentje pa neso hoteli nič slišati o tem. Ta vest je le malo verojetna, ker Rusija je že dostikrat izjavila, da ne bi priznala nobene izvolitve, dokler ne odstopi nezakonito regentstvo ter se ne voli drugo se bran je. — Nameravalo se je sprva sestaviti ministerstvo iz vseh strank. Ker se pa brani opozicija vsprejeti kak portfelj, bodo pa ostali skoro vsi sedanji ministri, samo jeden ali dva dosedanjih regentov bodeta ustopila v ministerstvo. — Kakor se kaže, ne bode nobena vlast priznala novega kneza. Turčija mu spr\a ni bila nasprotna, a ko je Rusija tako energično ugovarjala, se tudi v Carigradu ne upajo potrditi ga. — Kakor se d& posneti iz „Nordd. Allg. Ztg.a, mislijo v Berolinu, da je Koburžan v svojej proklamaciji preveč nagla-šal nezavisnost Bolgarije. Bismarckov organ pravi, da je to proti Berolinskemu dogovoru in zategadelj novega kneza ne morejo podpirati vlasti, katere žele ohranenja miru.
V Kodanji so začeli zidati veliko tovarno, v katerej se bodo delale repetirke za dansko vojsko. Da pa vojska poprej dobi nove puške, delali jih bodo tudi v starej kraljevskej tovarni za puške. Nekaj repetirk je že narejenih in se bodo že poskušale pri letošnjih vojaških vajah.
Francija in Anglija sta se sporazumeli, da se 250.000 funtov egipiskih letnih dohodkov porabi za odpravo tlake. Egiptska vlada je že predložila omenjeno sporazumljenje družim vlastim v potrjen je.
Dopisi.
H Primomkega IG. avgusta. [Izv. dopis.] (Romarska pot na sv. ViŠarje.)   Kakor iz
Vigilantibus jura! Gospodje odvetniki in notarji po slov. Štajerskem, na Vas je sedaj ležeče, da strogo pazite nad tem, da ae ne bode godila našemu jeziku krivica pri zemlj. knjigah ; na Vas je ležeče, da bodo javne zemlj. knjige, ki so slov. občinstvu namenjene, temo tudi rzumjljjve, slovenske.
Baruchi po Slovenskem.
Pred tedni je bil v Sarajevu Žid Danijel Baruch s tovariši obsojen zaradi tega, da je dajal c. kr. vojski namesto čiste pšenične moke mešanico, v kateri je bilo mnogo ječmenove moke. Žid Baruch je s takim sleparstvom silno obogatil. Kakor je ta žid sleparil proti pogodbi celo c. kr. vojsko, tako zahajajo po cele čete židovskega rodu po vsej Bosni in Hercegovini ter bogate zlasti tudi s tem, da pačijo in kvarijo vsakovrstno blago, ki je nezavednim prebivalcem prodajajo za pravo, nepopačeno blago. Iz Avstro-Ogerske pošiljajo v tako imenovano novo Avstrijo n. pr. kavo, pobarvano z indigo, kavine surogate pomešane z moko iz opeke. Špirit razpečavajo, ko tii še očiščen, ravno tako tudi petrolej ne popolnoma rafinovan, ki vsled tega oddaje užigljive sopare že z 28° C gorkote, v tem, ko se to godi, še le pri 53° C, Če je petrolej dober. V pšenični moki so našli v Sarajevu že večkrat krompirjevo „štirko", mavčev prah in še druge reči. C. kr. čete so dobivale v Bosni in Hercegovini umetno namesto pravega, naravnega vina. V tem umetnem vinu ni poleg predpisanih devet odstotkov alkohola ničesar druzega, kot sledovi ekstrakta, barvne in salicilttke kisline, katero, čeravno je prepovedana1, v Avstro Ogerski, pride vajo vinu samo z namenom, da bi se bolje držalo. Tako vino nima, kakor pristavila tudi „Bosni che Post", za pre hranjenje človeškega telesa nobene vrednosti, in nikakor ne pospešuje prebav ljenja. C. kr. četam so poleg tega dajali še tako vino, za katero se jo rabil sirov špirit, v katerem je zdravja škodljiva mešanica (Fuselol), ker se tako še ceneje napravlja umetno vino.
Zakaj pripovedujemo vse to? Zato ker tudi v slovenske pokrajine uvažajo čim dalje več popačenega blaga, katero kupnje nevedni narod naš za drag denar. Pokvarjene moke se narod še dovolj varuje, ker za potrebo kupuje vender z večine le žito, katero zmeljejo domači m ini. Ali kavo, špirit, petrolej pa kupuje slovenski narod, kakor se mu ponudi. Naš narod še celo toliko izurjen ni, da bi mogel sam razločevati pravo od pokvarjenega te vrste blaga. Zlasti za kavo potrosi naš narod mnogo denarja, ne da bi vedel, da mu dajejo pokvarjeno in umetno popačeno, na zunaj olepšano blago.
Raznovrstna in najhujša škoda pa delajo slovenskemu narodu z umetnim, s škodljivo in strupeno zmesjo popačenim vinom. Pisec teh vrstic je opazoval nekoliko oue dele slovenskih pokrajin, ki so bolj oddaljeni od domačih vinogradov ali krajev, ki pridelujejo še dobršnja domača vina. Pokušaval je po raznih trgih in vaseh pijačo, ki so mu jo domači gostilničarji dajali za pravo „hrvatsko" ali „ogerBko" vino. Na mnogih mestih ni bilo to vino nič druzega, kakor popolnem narejeno vino najslabše in najhujše vrste. In domači krčmar ji so se še izgovarjali, češ, da „hrvatska" in ogerska vina imajo vedno tak (smrdljiv) okus. In ko jim je pisec tega
Murrav, ko so domu hiteli. „Koj vi niste ponosna nanj V Jaz sem ponosen nanj. Ali se vam ni zdelo velikansko, da je naš prijatelj s širnih poljan po vsem bil govornik tega večera?"
„Da, zelo", odvrnila je Mabel vsa raztresena. Ker je Murrav bil preveč zazunet, trebalo mu ni daljše izpodbuje, in govoril je nekaj časa na rečeni način ter je zaključil z zaupuim glasom: „Aliku se je močno dopadalo, to vem, ker ni zinil besedice. Alik vselej tako dela, kedar se mukaj dopada; a", pristavil je deček, ki se je bil privadil brata ljubiti in ceniti, „dokazal to nam bode te dni na način, ki govori glasneje nego besede."
wAlik tega toli kmalu ne bode izpozabil, kaj ne Alik V" rekla je Mabel.
„K.dor je to slišal, nikdar ne bode tega izpozabil " odgovoril je Alik.
„Tetka," vprašal je Murrav, „ali ste videli, s koliko zanimivaujem ga je stari oče poslušal V"
»Da, Murrav, nocoj se mi je zdel deset let mlajši nego navadno."
„In gospoda P^rcivala pripelje k nam, kali ne V Videl sem, kako mu je po končanem govoru roko stiskal."
Mabel tega ni dvojila, ker jej je strijc Henrik zagotovil, da njegov prijatelj očetu priporočilen list prinese.
„No, tu smo," rekel je Murrav od prši vezna vrata. „Teta Sabija govori o slučajih. Povedati jej imamo slučaj, o katerem bode kar strmela."
„Moja sestra, gospica Sabija — moja hči — moja vnuka," rekal je gospod Vaughan s kaj slovesno resnostjo, ko je bil pol ure pozneje pripeljal Parcivala v sobo ter ga svojej rodovini predstavljal.
Gospica Sabija se je po stari navadi trdo priklonila upogibaje kolena, mladi ljudje so pa na veliko začudenje gospoda Vaughana skoro prej nego je besede izustil, pristopili k tujcu ter mu podali roke. Roko so mu stiskali ne kot novi znanci, ampak s prisrčnostjo, s katero se dober znanec ali prijatelj pozdravlja; mejsebojni smehljaji in mejsebojni pozdravi so dokazovali, da so se že poprej poznali.
„Gospodine, no, vi vidite, da nesem tujec vašej rodovini," rekel je Parcival. „Danes popoludne sem imel veselje ž njimi potovati."
„In mi," rekla je Mabel, „smo pustili zaradi gole skrbi, da bi pričakovanemu goBtu čast izkazali, istega skoro dvanajst kilometrov prek poljan peš
hoditi. Z dobro vestjo ne bili bi sprejeli vaše prijaznosti, ko bi bili vedeli, koliko zelo se bodete morali nocoj truditi."
»Zagotavljam vam, da mene ne utrudi niti hoja, niti javno govorjenje," rekel je Parcival. nPrivadil sem 8e, pregleduje svojo kmetijo vsak dan hoditi dvakrat toliko, kolikor sem danes hodil; morda mi je to zdrava pljuča toli okrepilo. Jaz se le nadejam, da ste vi in mlada mi prijatelja toli malo utrujeni kot jaz."
Vsi so zanikali, da bi bili le potovanja količkaj utrujeni. Da bi gospoda Vaughana osvobodil zadrege, povedal mu je Parcival na kratko malo njih nezgodo; stvar je le površno razložil ter si sebi ni prisvajal nobene zasluge, da jim je v veliki zadregi zdatno pomagal.
Ko je bila Mabel poizvedela, da se zaradi pomanjkanja časa od opoludne ni prav nič pokrepčal, hitela je brzo iz sobe. Parcival se je z gospodom Vaughanom zapletel v pogovor o poljedelstvu in zlasti o Henrikovih uspehih, za katere se stari gospod še nikdar ni bil količkaj zanimal; v tem pa je Mabel pomagala Melisi mizo pogrniti in kaj okusno večerjo napraviti. (Daljo prib.)
drugih pokrajin dohaja na sv. Višarje mnogo slovenskih romarjev, tudi s Primorskega. Od tod je najkrajSa pot po Soški dolini čez Predel skozi Rahel. Jedno uro proti Trbižu iz Rabla dojde romar do sv. razpela, kjer je znamenje, ki kaže na stezo na sv. Višarje. O tej stezi se zelo pritožujejo romarji, da je bolj za kozje, nego pa za človeške noge primerna. Tu in tam ima velike stimuli, da jih je težavno prekoračiti. Ob jednem vleče pot na kakem mestu navzdol, kar vzbuja nejevoljo potnika, ki ima itak daleč do vrha gore.
Najbolj pa se ustraši romar tam, kjer ne ve, ali bi se obrnil na desno ali na levo. Par tablic je sicer postavljenih, in ko bi postavili še dve ali tri, pa bi polezel človek brez strahu proti cilju. Velika je nemarnost, da tega ne store; še celo RabelČani nasvetu jejo zaradi tega, da bi romar vzel vodnika ali pa šel po drugi poti, ki pelje na Trbiž in od tod na sv. Višarje.
Čudno je zares, zakaj te poti pri Rabi u ne popravijo, ko vender hodi vsako leto na tisoče romarjev po nji. Par stotakov stroškov, pa bi se romarjem pot polajšala. Na Trbiž je pot gotovo najmanj 3 ure daljša, in vsak slovenski romar ne utrpi take poti, ko itak pride daleč po 2, 3, 4 in le več dnij hoda Romarji od Trbižke strani vender nimajo več vrednosti pred Bogom in Materjo Božjo, nego oni, ki dojdejo skozi Rahel. Trbiž še zaradi Nemcev ne more zutegadelj imeti prednosti, ker Trbižka boljša pot je naravna črta tudi za kranjske romarje. Torej je samo nemarnost, da steze na Rabelski strani ne popravijo.
Nemarnost je pa tudi na sv. Višarjih v tem, da je okolu hiš in po sobah jedine krčme polno ne prijetnega duha; tega bi veuder treba ne bilo, saj še najzanikerniša kmetska koča si zna boljše pomagati v tem oziru. Dubovno oskrbništvo bi pač moralo gledati, da se za snažuost bolje skrbi, kakor tudi, da dobi krčmarja, ki bi dostojniše občeval z romarji, ki iščejo pri njem prenočišča. On oddaje sobe nižje vrste po 60 kr. za osobo, za 1 gld. 20 kr. jedno sobo za dve osobi, in človek še čiste postelje ne dobi. Boljše sobe oddaje po 2 gld. z jednako odurnostjo, kakor slabše, in pravi, da, če se po velikih mestih plačujejo sobe drago, je vredno, da se plačajo tudi na bv. Višarjih. Mož pa ne pošteva, da v velikih mestih so dobe za tako plačo vender čiste Bobe in ni treba prestati toliko smradu, kakor se temu ni možno izogniti v krčmi na tako visoki romarski sv. gori.
Toliko v opomin onim, katerim je izročena ■duševna in za nekaj ur vsakako tudi telesna skrb na sv. Višarjih. Zgled naj jim bo sedanje oskrbništvo na Sv. Gori pri Gorici, kjer je največji red in največja snažuost.
Od Savinje 13. avg. [Izv. dop.] — Učitelji gornjegraškega in Vranskega šolskega okraja imeli so dne 11. avg. t. 1. v Mozirji svojo uradno okrajno konferenco pod vodstvom g. c. k. okrajnega šolskega nadzornika.  Točno ob 8. uri pozdravi predsednik navzočne učitelje in učiteljice, ter s trikratnim živio-klicem na presvetlega cesarja otvori konferenco. Svojim namestnikom imenuje g. M. J era j a, nadučitelja iz Braslovč, a zapisnikarjema bila sta voljena g. K. Maršič in A. Zabukošek, učitelja iz Braslovč. Sledilo je potem jako obširno predsednikovo poročilo o stanji ljudskih šol v teh dveh okrajih na podlagi letošnjega nadzorovanja. On konštatuje, da so šolske razmere dobro in pravilno uravnane, tudi uradni spisi se redno spisujejo; kjer pa se v zadevi odgoje in pouka še ni povoljen uspeh dosegel, so vnanje razmere mnogo krive, posebno pač pre-napolneni razredi, in treba bi bilo marsikatero šolo razširiti, torej naj tudi učitelji v to svrho delujejo. Priporoča prav gorko, naj bi se za one otroke, ki na popoldanski pouk čakajoč morajo čez poludne z doma ostajati, osnovale posebne naprave, ki bi takim otrokom gorke juhe dajale. Dalje poudarja potrebo in korist celodnevnega pouka, ki je sploh pravilo, a poludnevni le izjema, torej naj se ljudstvo v tem zmislu poučuje. — Naznanijo se potem razni ukazi šolskih oblastev, izišli od zadnje kon ference sem.
G. Ivan Kelec govori potem o uspešnej po rabi daril in kaznij v ljudskej šoli. Razprava njegova je bila jedrnata, temeljita in dobro premišljena, kar se je sploh priznavalo, oporekalo pa se je njegovej trditvi, da je potreba šibo zopet upeljati v šolo in sta posebno odločno proti temu govorila g. FarČ-nik in Šorn.
Nadalje sta poročala g. Meglic o urejenji in
porabi šolske knjižnice in g. Zabukošek o zabra njevanji trpinčenja raznih Živalij, — oba s prav dobrim uspehom.
Ko sta se poročili okrajnih knjižničnih odbo rov na znanje vzeli, prešlo se je k volitvam. Kot zastopn k učiteljeva v okrajni šolski svet gornje-graški je bil izvoljen g. A. Žagar, učitelj  na Gorici, v vranski pa g. Fr. Šorn, nadučitelj pri sv. Ju riji na Taborji.
V stalna konferenčna in knjižnična odbora volili so se dosedanji funkcijonarji.
Sprejel se je potem tudi samostalni nasvet g. Žagarja, naj bi se do kompetentnih oblastev poslala prošnja v tem zmislu, da bi se globe zarad šolskih zamud iztirjevale po davkarijah, ne pa po županstvih, ki celo stvar zavlečejo in torej kaznovanje nema nikacega uspeha. Sklep je bil ob 3. uri popoiudne, torej je konferenca trajala 7 ur.
Domače stvari.
— (Presvetlega cesarja rojstni god) praznoval se je danes v stolnem  mestu jako slovesno. Včeraj je bil mirozov godbe pešpolka baron Kuhn št. 17, po raznih cestah in ulicah Ljubljanskih, katerega se je udeležilo na tisoče občinstva. Danes zjutraj ob 5. uri naznanilo je 36 strelov vojaške topničarske baterije veseli praznik avstrijskih narodov; godba pešpolka št. 97, Milani, kralj srbski, pa je po ulicah igrala budnico. Ob 8. uri bila je na travniku počez kolizeja vojaška maša na prostem. Vojaštvo postavilo bo je v štirih oddelkih, v prvem domači pešpolk baron Kuhn št. 17, v drugem pešpolk št. 97, Milan L, kralj srbski, v tretjem dva bataljona kranjskih brambovcev, sanitetni vojaki, lovci, občni kranjski veteranski  kor z zastavo in v četrtem dragonci in topničarji.   Točno ob 8. uii prišel je   ekscelenca  FML. vitez Keil  v mnogem spremstvu častnikov na konjih in si ugledal vojaštvo, na kar je bila sv. maša, mej katero so posamezni oddelki vojaštva streljali, topovi na Ljubljanskem gradu pa odzdravljali. Po končanem cerkvenem opravilu defilovali so vojaki pred vojaškim poveljnikom FML. vitezom Keilom.   Občinstva je bilo po Lattermanovem drevoredu in ob potih slavnostnega prostora na tisoče zbranega, da si je ogledalo lepo slavnost.   Ob 10. uri dopoludne služil je gospod knezoškof dr. Misija v stolni cerkvi slovesno sv. mašo z asistencijo stolnega kapitelna Navzoči so bili dež. predsednik g. baron Wi nk ler, z uradniki deželne vlade,  finančnega ravnateljstva, finančne  prokurature, pošte; deželni glavar grof T h ur n  z deželnima  odbornikoma ees. svetnikom M u ni i k o m in dr. Vošnjakom, deželne sodnije predsednik g. Koče v ar z mnogimi svetniki, državni pravdnik g. Perše, kupčijske zbornice pred sednik g. Kušar, župan g. Grasselli  in podžupan g. Vaso Petričič in mestni odborniki, mnogo pro fesorjev, učiteljev z direktorji in vodji srednjih šol in sploh mnogo občinstva. Glavni oddelki sv. maše naznanili so se z grada  s streli.   Proti  l/»12. ur> bila je slovesnost končana. Poslopja vladna, deželna in mestna bila so odičena  cesarskimi zastavami, isto tako poslopje, kjer je pisarna veteranskega društva in poslopje na Gradu. Popoiudne ob 2. uri bil je slavnostni banket vseh častnikov  v zgornjih prostorih kazine. Pri istem napil je ob   2. uri po poludne  napitnico  FML gospod vitez   Keil na presvetlega cesarja, katero je odzdravila topničarska baterija na Gradu s 36 streli.   Pri banketu svirala je godba domaČega pešpolka baron Kuhn št. 17
— (Umrl) je dne 14. t. m. g. Anton Dej a k, znani rodoljub in bivši mestni zastopnik Tržaški, nenadoma na svojem posestvu v Hrpeljah. Lahka mu zemljica!
— (Skrajna perfidija.) Pod naslovom „Tseheeho Russisehes aus Laibach" piše „Deutsche
Wachtw v svoji 66. številki z dne 18. avgusta do slovno tako: „Bekanntlich ist gelegentlich des Mit tagmahles, vvelches die uord und sttdslavischen Brlider vor einigen Tagen in der Čitalnica-Restau-ration zu Laibach einnahmen, die Musik nach der Rede eines Tschechen abgetreten. Wir erfahren nun, dass dazu alle Ursache vorhanden war, denn die Lovalitatsheuchlergesellschaft vvurde von dem tschechischen Redner mit gltihenden AVorten zum Zusammenhalten aller Slaven uud zur Abschiittelung des Joches, das sie jetzt drileke, angefeuert. Aufrichtige, gegen-seitige Liebe uud Untersttltzung vverde die osterrei chisehen Slaven gar bal d unter die Krone Russlands bringen.     ?. vinljani
S c h 1 u s s \v urile die V e r s a m m 1 u n g zu don-nerndem „Živio", ,Na zdar" nnd „Slava* auf das Wohl „unseres Kaisers Alexan-der III." bevvogen. Die MuBik, deren MitgliedeT des tschechischen Idiom* meist machtig sind, konnte nach solehen Herzensergiessungen nichts Besseres thun als fortzugehen. Tags darauf liess der Herr Blirgermeister von Laibach zu Ehren der Tschechen am Castell die kaiserliche (bsterreichische) Standarte hissen. \Vas man vvohl mit einem Deutschbohmen in Reichenberg etwa — thate und mit einer Geselischaft, in der sich ein soleher in derselben Weise benehmen vrilrde, wie die Tschechen in Laibach?" — Na to nesramno laž in podlo obrekovanje odgovarjamo lopovu, ki je te vrste pisal, da nas prav malo briga, kaj bi se v jednakem slučaji v Liberci ali kje drugej godilo, da srno pa prepričani, da bi v Ameriki Časnikarja, ki bi tako lopov-stvo v svet poslal, s katranom namazali, potem pa s kurjim perjem potresli. Ker pa nerimo v svobodni Ameriki in se nam je ravnati po avstrijskih zakonih, zagotavljamo Celjske nemške poštenjake, da bodemo že našli pot, kako jim stopiti na zlobni jezik.
— (Ei nšpieler je v a slavnost ) Ker ni v Bistrici pri Svečah brzojavne postaje, opozarjamo še jedenkrat in prosimo, da se blagovolijo brzojavni pozdravi pošiljati župniku VVieserju vCelovec že v soboto dne" 20. t. m. — Ker se je pustil č. g. zlatomašnik na mnogostranske želje tudi foto-grafovati, dobivale se bodo v dan slavnosti v Svečah njegove podobe v raznih oblikah in velikostih.
— (Collegium Germanicum v Rimu.) V Collegium Germanikum in Hungaricum v Rimu vsprejeia sta se iz Ljubljanske škofije dva bogo-slovca in sicer gospoda Janez Koren iz Metlike in Fran Ušeničnik iz Poljan na Gorenjskem.
— (Narodna ravnopravnost.) „Narodnv Listy"   pripovedujejo sledeči dogodek:  V četrtek zvečer prišel je na kolodvor v Toplicah grof Leopold Lažanzkv in je zahteval v Češčini vozni list do Prage. Blagajnik mu je odgovoril,  da češki ne razume.   Grof mu mirno odgovori, da ima pravico zahtevati, da blagajnik železnice na Češkem ž njim govori v istem deželnem jeziku, v katerem ga nagovori, tedaj on zahteva, da ž njim govore češki. Blagajnik je pa vedno zahteval, da naj Ž njim nemški govori.   Mej blagajnikom in grofom, katerega nikdo ni poznal na kolodvoru, začel se je močen prepir, v katerega se je utaknil blizu stoječi stražnik, ter zahteval od grofa,  da naj nemški govori. Grof se je obrnil k stražniku in mu rekel,  da naj mu češki pove, kar mu ima povedati.   Na nemško zahtevanje grof ni hotel povedati stražniku svojega imena, in zatrjeval mu je  vedno, da bode že vse povedal, če ga vpraša v češčini. Stražnik je aretoval grofa in ga odpeljal na policijski komisarijat. Tudi tukaj ni hotel nemški govoriti, zahtevajoč, da se ž njim češki govori. Poklicali so stražnika, ki je znal češki.  Temu je grof hitro se izkazal z legitimacij-sko karto.   Sedaj so se začeli opravičevati in Čuda vsi stražniki in nadzornik  govorili so precej dobro češki. Grofa so tedaj izpustili, toda prenočiti je sedaj moral v nekem hotelu, ker je vlak še bil odšel. Drugi dan pritožil se je grof pri okrajnem glavarstvu, ki je začelo preiskavati to stvar. Na kolodvoru so drugi dan grofu na Češko zahtevanje takoj dali vozni listek v Prago in blagajnik je celo denar v češčini preštel.
— (Povodom sestanka na Krškem) došli so in bili mej živahnimi živioklici prečitaui naslednji telegrami:
Idrija, _ Zbranim Sokolom kličejo Slovenci
iz Idrije „Živio! in Na zdar t"
Zagreb. — Žaleći što radi pjevačkih praz-nikah ne možemo kod današnjeg liepog bratskog sastanka korporativno sudjelovati, veselimo se u duhu s Vami, ter kličemo: da živi zajednica slovenskih i hrvatBkih Sokolova i pjevača.
Hrv. pjevačko društvo. Vransko. — Gromovito na zdravje.
Vranski Narodnjaki, Belovar. — Zapriećen daljinom biti medju Vama srdačno pozdravlja složnu braću, slovenske i hrvatske Sokolove na Krškem. Za Belovarski Sokol
Braća Roje.
Črnomelj. — Vsem zbranim prisrčno „N*a zdravje!" Bratje Schvveiger.
Ljubljana. — Bratski pozdrav dičnim slovenskim i hrvatskim Sokolom u ime Hrvata u Ljub-
Milan Leustek.
Zemun. — Naše u osnutku istom društvo ,Zemunski orao", kliče procvao Blavenskej slogi i uzajamnosti, koja je prikazana i današnjom slavom.
Predsjednik dr. Badaj.
Idrija. — Slavitelji Wolfovi, zbrani pri banketu, najprisrčneje odzdravljajo čvrstim združenim južnim Sokolom na Krškem in kličejo: Slava!
Slavnostni odbor.
Kočevje. — Zbranim Sokolom gromoviti „Živio!"
Musić, Kline, Auton Žmajdkov, Nace Mo-borčič, Sandri, Kolben. Karlovec. — U duhu s Vama slavi Sokol u Karlovcu Sokolski zavez i klice: Živila braća !
Žužemberk. — Sokoli složno letite, okom, silom dom branite!
Bralno društvo v Žužemberku. Gorica. — Ker še nesmo godni, smo v duhu z Vami, pomilujoč nesrečne Dolenjce. Zdravstvujte bratje I Goriški Sokol.
Ptuj. — Zbranim jugoslovanskim Sokolom gromoviti  „Živio !u Bratovski pozdravi od
Ptujskih Slovencev. Ljubljana.  — V dubu z Vami kličemo vzajemnosti Sokolov prisrčen „Na zdar !u
Jamšek, Matajc, Tujec, Verovšek, Franken.
— („Popotnik.) List za šolo in dom" ima v svoji 10. številki nastopno vsebino: Oseba učitelja, temelj šolske discipline. — O gluhonemih. — Književna poročila. — Dopisi. — Novice in razne stvari. -- Natečaji.
— (Davorin Trstenjak, slovenski pisatelj. O p e td es e 11 et n ic i nje go vega književnega delovanja. Spisal Andrej Fekonja. VLjubljani. Izdal in založil AntonTrste-njak. Natisnila Kleinmayr&; B amberg. 188 7. 31 stran. Cena 30 kr.) Z izredno natančnostjo, po kateri se odlikujejo vsi njegovi spisi, narisal nam je v tej knjižici g. A. Fekonja Davorina Trstenjaka književno delovanje. To ni bilo malo delo, kajti slavni naš jubilant pisal je toliko in v razne liste, da je le b posebno marljivostjo moino, sestaviti seznam dotičnih listov in proizvodov Trstenjakovih. V drugem oddelku knjižice opisan je „Davorin Trstenjak Novicar." Našteti so po letnicah (184G —1881) vsi njegovi v „Novicah" priobčeni starinoslovski, zgodovinski in bajeslovni sestavki, njegovi potopisi, humoreske in povesti. Lično tiskana knjižica nam v tesnem okviru pristno kaže, kako se je dični Davorin Trstenjak polnih 50 let „ trpinčil za povzdigo slovenske književnosti," radi tega jo bode vsak razumnik z velikim zanimanjem čital.
— (Vreme.) Dopoludne je bilo lepo. Popoiudne se je pa stemnilo in ulila se je ploha. Mej dežjem je naletavala toča. Sedaj, ko končujemo list, pa zmerno dežuje.
— (So 1 n č n i mrak.) Jutri zj utraj mrkne solnee in sicer baš tedaj, ko bode vzhajalo. Mrak bode skoro popolen, to je, zakrila bode luna 0826 solnčnega premera. Ob 5. uri 5G-4 minut bode mrak že pri kraji. Ta mrak bo zategadil zanimiv, ker ne bode za naše kraje več tako popolnega v tem Btoletji.
— (Iz Stare gore p o le g L i t i j e.) Ustrelil je 17. t. m. popoldan posestnik Anderjol svojega soseda „Marka" radi vednih prepirov in tožeb.
— (Novi bankovci po goldinarji.) Kakor se govori, se v  državmj   tiskarni   dolnjo pri prave za izdajo novih goldinarskih bankovcev. Novi bankovci začeli se bodo izdajati 1  julija 1887.
— (Vabilo k veselici,) katero prirede dijaki s prijaznim sodelovanjem čitalniškib udov v prostorih Vrhniške čitalnice dne 21. avgusta 1887. — Vspored; 1. Pozdrav. 2. Petje. 8. Deklamacija. 4. Petje. 5. Župan, šaloigra v dveh delih. 7. Advokati, spevoigra. 7. Ples. Ustopniiia ■ Sedež 80 kr., parter 20 kr. Dobrotni darovi se hvaležno vspreje-
majo. Začetek točno ob 71/, uri zvečer. Cisti dohodek namenjen je tukajšnjej podružnici sv. Cirila in Metoda. K obilnej udeležbi vabi najuljudneje _Odbor.
Telegrami „Slovenskomu Narodu";
Novomesto 18. avgusta. Šuklje poldrugo uro poročal svojim Novomeškim volilcem in je ostro kritikoval razpust Kranjske gimnazije. Pripravljen je sicer podpirati Taffeja, toda brez izpolnitve naših terjatev morajo naši poslanci začeti vladi delati opozicijo. Govor bil je naudušeno vsprejet in shod je jednoglasno izrekel zaupanje Šukljeju.
Benetke 17. avgusta. Češkim gostom bila je na Canal Grande sijajna serenada.
Budimpešta 17. avgusta. Kralj Milan imel daljši razgovor z grofom Szechenyi-jem in potem šel v železniško razstavo.
Sofija 17. auvgusta. Vojskino povelje kneza Ferdinanda izraža nado, da bode vojska verno svojej prisegi izpolnovala svoje dolžnost, ter se ne bode dala rapeljati od notranjih ali vnanjih uplivov. Knez in narod se zanašata na vojsko, da se varuje svobode in nezavisnost Bolgarije.
Razne vesti.
* (E I. Gold8tein,) slavni ruski klavirni virtuoz, umrl je 5. t. m. v Lipsiji.   Rojen je bil 1. 1851. v Odesi, kot sedemletni dečko je že kazal velike zmožnosti v godbi. S 13. letom začel je na stopati pri javnih koncertih,  16 letni mladenič bil je že kapelnik italijanske opere v KiŠenevu in je učil najtežje opere svoje osobje Leta 1868. dovolil mu je oče, da je šel na konservatorij v Lipsiji, kjer so najboljši profesorji občudovali  njegovo nadarjenost.  Od leta 1876. je živel v Peterburgu in po slednja leta bil   profesor na konservatoriji, poprej pa muzikalni poročevalec „Golosa"  in „ PraviteIj stvennega Vjestnika".
* (Vihar) je okrog Bo«deaux na Francoskem pokončal vsa polja in vinograde. Prebivalci so jako potrti, ker sedaj letos ne bodo nič vina pridelali.
* (Kolera.) V Severozapadni Indiji umrlo je v juniji in juliji 70.000 ljudij za kolero.
Zahvala.
Povodom praznovanja rojstnega dne Nj. ces. in kr. Apostolskega Voličastva presvetlega cesarja mi jo vlsoko-m ><ln i gospod c. kr. deželni predsednik AnilrcJ Imron \% inkler izročiti dal «lve «to goMJimrJev, od katerih jo 100 gld. namenjenih Ljubljanskim ubožčckom, po 25 gld. pa tukajšnji cesarice Elizabeto bolnici za otroke, varoval-nici malih otrok, deškemu in pod vodstvom gospe grofice Sofije Auerspergove stojećemu dekliškemu sirntisV-u.
Izročuje ob jednetn te zneske njihovomu bhigemu namenu, smatram se dolžnim, da potom javnosti naj oplojšo zahvalo izrekam za velikodušno, stolnega našega mesta ubožčckom naklonjene) darilo.
V Ljubljani, dne 17. avgusta 1887.
(587) Župan: GrasaeHi.
Zahvala.
Visokorodni gospod deželni glavar na Kranjskem sušiti t grof Tinini-VhInummIiiu podaril jo povodom roj.st.nega dne Nj. Vohcastva presvetlega cesarja in kralja |m-I«I«'*«'I Kulilium-j« \ za tukajšnje ubog«.
ITsojam se ta patri joti oni čin blagotvomel jnosti javno oznanjati z izrazom najtoplejše zahvalo.
V Ljubljani, dno 17. avgusta 1887.
(58Š1 Župan: Orassolll.
t „LJUBLJANSKI ZVON" ]
Meteorologično poročil«.
(1SI2—107)
..... I H
za vse leto gld. 4.60; za pol leta gld. 2.30; za četrt leta gld. 1.15. j jj
iti
•17. avgusta.
i'ga. — pl   yVol»msky \r. Ljubljane.
Pri m -..Ii I t Kuprecbt, BaSota, Jlioli. Mlehel, Pr«yer Dunaja, — Htirhurger  iz  Springena. — Leban iz Trsta. 1'ri n • s -s.-,,, -si- c«*N»rji:  Gersiua iz Trsta.
3 Q	Ca* opazovanja	Stanje barometra	Temperatura	Ve trovi	Nebo	Mu j krina v
		v mro.				mm.
>	7. tj utraj j 2. pop. 9. eveoer	732 96 mm. 731 57 na 72 '-31 mm	20 4" C 28 u V 21*2° C	si. svz. si. j z. si. jz.	jas. jas. d.jas.	l o-oo 1
Srednja temperatura 23-2°, za 42° nad normalom
Dunaislia borza
dne 17. avgusta t. 1.
Izvirno telegrafisti o poročilo.)
včeraj
.... gld
Papirna renta.....gld. 81-50 —
Srebrna renfa    .....     „    82-80 —
Zlata renta......„   113 25 —
5°,0 marčna renta ....     „    964 • —
Akcije narodne banke   .   .     ,   fc8f>- — —
Kreditne akcije.....„   28230 —
London........                                 9  125 85 —
Srebro........                                    „    —•— —
Napol.........f      9-96 —
C kr. cekini......„     5 96
Nemške marke.....„    61-57«/i —
4"/,, državne srečke iz I. 1854   250 gld. 129
Državne srečke iz 1. 1864          100   „ 164
Ogerska zlat« renta 4%...... 100
Ogerska papirna renta o' ,...... 87
5°/ffl štajerske zemljišč, odvez, oblig. .   . 105
UuiiRVfi reg. srećke f>7o .   .     100 gld. 119
Zemlj. obe. avstr. 4,/i'»/0 zlati zast. listi . 125
Prior, oblig. Elizahetine zapad, železnice —
Prior, oblig. Ferdinandove sov. železnice 100
Kreditno srečke.....100 gld. 180
Rndolfove srečke.....10 20
Akcije anglo-avstr. banke .   .   120    n 107
riammway-društ velj. 170 gld. a. v.     . 227
danes gld. 8160 „ 82-90 „ 112 90 „ ^ti-fO „ 884— n 282— , 125-95
99^ 5 99 HI-627» kr
gld. 75
* 25
jj 65
, 40
, 50
i 25
25 25 25 50 5/)
Zahvala.
Vsem prijateljem in znancem, preeastitej duhovščini in slav občinstvu izrekamo najtoplejšo zahvalo za mnogobrojno udeležbo pri pogrebu naše nepozabljive hčere
MARIJE PUST.
PoBebno se pa zahvaljujemo čast. dariteljein mnogih lepih vencev.
(585)
Žalujoči ostali:
Stariši, bratje in sestra.
Vožii listi za vožnjo po železnici io p morji r
I
pri c kr. konc. Anchor Line,
IMimtj, I., Ki»lowi-Mlring 4.
Kisla voda, kopališče Radence
Sag
Vsled fs ^
obilnega   ^nA/^ i<4 js ogljenokislikaT^^/, ^_£>,, uatroua, lithiona ^s^v,^^ je rad vanjska kisla '" voda kot specifikum p protiiiu, kam nji v želodri, me- >"V hiirji. ledvicah, zlati žili, h rani o-rici, bialiurii, zlatenici, želudčiiili bo lezniti, kataru. KogeliL itutnu^ reslavrurija coml.
s svojo jako obilo „iialro-lithion-islino". Garodovi poskusi so dokazali, da jo ogljeno kisli rLitbion" pri proti r. ti nnjliuljš« in ii!iJL'i>liiv.|s,. zdravi Io.
Glavna zaloga pri Ferd. Plautz-u v Ljubljani
\!Gostilničarjem na deželi!I
priporočam razen eksportnoga pivu P
J "mik Aunizb t
i\ Ciali« krepko
€ i pivo>
I (Doppelbler)
đ iz pivovarne bratov Ko^lerjev v stckle-^ nirali \m '7U) litra.      r462—22)
: 'f.nhtvi-njn naj sv *•<'«!A-*.
I A. Mayer-jeva zaloga v Ljubljani.
2SI        AT Zvezdi,
v hiši „3Iatice Slovensko".
V/ Zvezdi,
v hiši „3Iatice Slovenske".
(29-33)
MARIJA DRENIK. Predtiskarija.
Bogata zaloga ženskih ročnih del, začetih in izvršenih.
Harlandska preja.
Trakovi za vence.
Izdatelj in odgovorni urednik: L van Že l ozn i k ar.
Lastnina in tisk -Narodue Tiskarno",