P.b.b
svetovnih in domačih d b go d Kov
Pošliii urad Celovec 2 — Verlagspostamt Klagenfurt
Izhaja v Celovcu — Erschcinungsort Klagenfurt
LETO XIV./ŠTEVILKA 30
CELOVEC, DNE 23. JULIJA 1964
CENA 2.— ŠILINGA
Mali vrhunski sestanek v Varšavi
Hruščev, Novotny in Ulbricht pri poljskem prazniku osvoboditve
Zaključki
v zvezi z 12. julijem
(Dr. Valentin Inzko)
Dne 11. in 12. julija 1964 je praznovala Koroška dijaška zveza 550-letnico ustoličenja zadnjega vojvode v slovenskem jeziku. Ob tej priliki so se hoteli dijaki spomniti dogodka v celoti. Pred 550 leti je bil Habsburžan Ernest Železni najprej ustoličen po starodavnem obredu na knežjem kamnu v slovenskem jeziku, nato je sledila cerkvena slovesnost v gosposvetski cerkvi, popoldne pa je delil novi vojvoda na vojvodskem prestolu fevde ter razsojal pravde.
Ustoličenja se je hotela mladina spomniti v okviru posebne akademije v Celovcu, drugemu delu naj bi bilo posvečeno romanje h Gospe Sveti, tretji del pa naj bi sledil po cerkveni slovesnosti pri vojvodskem prestolu.
S praznovanjem ustoličenja je hotela naša mladina poudariti, da ima slovenska beseda na Koroškem domovinsko pravico. Skozi več stoletij je bila slovenščina od vojvod dežele ter nemških kraljev priznana kot drugi deželni jezik. Vojvode so bili od kmeta-ustoličevalca vprašani v slovenskem jeziku, ali bo knez pravičen sodnik, skrben za blagor dežele, ako je svobodnega rodu ter branilec krščanske vere. Ko je deželni knez sedel na knežji kamen, ga je ljudstvo pozdravljalo, hvalilo Boga, da mu je dal pravičnega vladarja in prepevalo slovenske pesmi. Ko je novi vladar zavihtel svoj meč na štiri strani neba, je simbolično izpovedal, da je prevzel deželo ter jo bo branil pred sovražniki.
Odkar so Slovenci morali priznati v sredi 8. stoletja nadoblast Bavarcev, ki so jim prišli v bojih proti Obrom na pomoč, je slovenskemu in nemškemu prebivalstvu skupen nadaljnji več kot tisočletni zgodovinski razvoj. Vsled tega bi bilo samo ob sebi umevno, če bi se upoštevala v deželi slovenščina kot enakopraven in enakovreden jezik, saj so ga kot takega skozi več stoletij priznavali tudi knezi dežele. Ta osnovna misel je prišla vedno spet do izraza v govorih ter sploh celotnem programu slavnostne akademije v veliki dvorani Delavske zbornice v Celovcu. Predvsem celovška »Kleine Zeitung“ je izčrpno in zelo pozitivno poročala o tej prireditvi Koroške dijaške zveze ter poudarila pri tem še prav posebej njeno idejno plat.
A tudi drugi del, romanje h Gospe Sveti, je lepo potekel. Okoli 1000 vernikov, predvsem dijaška mladina s Koroške, Goriške in Tržaške, se je zbralo v Manjinem svetišču na Gosposvetskem polju. Z velikim navdušenjem je prepevala množica pesmi Mariji v čast s prošnjo, naj bi kot kraljica narodov ostala vedno tudi kraljica slovenskega naroda, kot kraljica miru pa priproš-njica mirnega sožitja obeh narodov v deželi. To sožitje je hotela postaviti naša mladina v ospredje slovesnosti pri vojvodskem prestolu, kjer naj bi bila poudarjena potreba in pripravljenost po razumevanju ter sodelovanju vseh evropskih narodov — več, vseh narodov sveta.
Žal je moral tretji del praznovanja 550-letnice ustoličenja odpasti. Za isti dan dopoldne je pozivalo namreč vodstvo udru-ženja domovinskih društev, ki je tolmačilo slovesnost slovenskih dijakov kot provokacijo ter novo nevarnost za nedeljeno Koroško, prebivalstvo dežele k proti-prosla-vi na Gosposvetsko polje. Varnostna direkcija je končno pustila prepovedati obe slovesnosti ob vojvodskem prestolu.
Da dijakom ni šlo za kaj drugega kot za Praznovanje zgodovinskih dejstev na eni ter priznanje k večno veljavnim načelom svobode, demokracije, resnice in pravice «a drugi strani, je razvidno iz pripravlje-
Sovjetski ministrski predsednik Nikita Hruščev je prispel v torek z letalom v spremstvu svoje soproge Nine v poljsko glavno mesto Varšavo. Njegov obisk je uradnega značaja. Na Poljskem bo ostal 4 ali 5 dni v zvezi s proslavo ob poljskem narodnem prazniku.
Na varšavskem letališču so ga pričakovali in pozdravili vodja Komunistične partije Poljske WIadislaw Gomulka in desettisočglava množica meščanov.
Prvi nastop Nikiite Hruščeva v poljskem glavnem mestu je imel pečat kapiitalisitič-me zunanjosti: no&Ll je lahko sivo obleko, rdečerjave semiš čevlje in velik panamski slamnik, ki bi ga naj čuval pred žgočim isomcem. „Skoro kot 'kolonialist" so pripom-irtilii zapadni prežarji, ki so bili navzoči pri sprejemni ceremoniji.
Hruščeva sta potem pozdravila češkoslo-
Kakor smo že obširno poročali v zadnji številki ,.Našega tednika", se je zbrala v soboto, 11., In nedeljo, 12. julija, naša slovenska koroška mladina z mladino iz Trsta in Gorice na 2. taboru in se je ob tej priliki spomnila 55(Metnice zadnjega ustoličenja karantanskih knezov v slovenskem jeziku. Ta v skromnem okviru zasnovana proslava je prišla za nekaj dni — ne nazadnje po ..zaslugi" večno včerajšnjih ljudi okoli Heimatdiensta — v luč avstrijskega časopisja.
»Nezaslišana provokacija koroškega prebivalstva", tako so zapisale v debelih črkah rjavo-svobodnjaške »Karntner Nach-richten". Tabor študentov se je spremeni! v »slovansko ljudsko manifestacijo", »meje so bile ogrožene" in tisti, ki so stali za stvarjo,
nosti Koroške dijaške zveze po skupni proslavi. Žal je bila ta s strani vodstva udru-ženj domovinskih društev odklonjena. Da vodstvo niti ni smatralo za potrebno, se pogovarjati s predstavniki Koroške dijaške zveze o programu in načinu izvedbe morebitne skupne proslave, tega tudi večina koroškega prebivalstva ni razumela, kot ji je bilo povsem nerazumljivo, zakaj se vodstvo udruženj domovinskih društev ni hotelo istočasno z dijaško zvezo odpovedati slovesnostim ob vojvodskem prestolu. Nemška javnost je prisojala na splošno več treznosti slovenskim dijakom ter izrazila nezadovoljnost nad zadržanjem nacionalno usmerjenih domovinskih društev s tem, da se ni udeležila sklicanih slavnosti. S tem pa se je večina nemškega prebivalstva izpovedala jasno za sožitje obeh narodnosti v deželi ter sodelovanje v zvezi z vsemi vprašanji, ki jih bo moralo reševati koroško prebivalstvo neglede na jezik in narodno pripadnost v bodoče. Po poročilih avstrijske tiskovne agencije se je zbralo pri cerkvi ob Krnskem gradu iz vseh predelov Koroške 12. julija 1500 oseb, pri popoldanski prireditvi v Kucherhofu v Celovcu pa 400 oseb.
Ob vsem tem smemo ugotoviti, da se niti večina sodelavcev domovinskih društev ni strinjala s koraki svojega vodstva, ki se brezdvomno ob proženju roke s slovenske strani ni zavedalo zgodovinskega trenutka. Kajti ta je narekoval prav v interesu skupne koroške domovine ter ugleda Avstrije v svetu odločno in širokogrudno bratsko potezo.
Do kakšnih zaključkov bodo prišla v zvezi z dogodki 12. julija posamezna društva Heimatdiensta, je zadeva članov tega udru-
vaški ministrski predsednik Novotny in vzhodnonemški vodja Ulbricht.
Oba politika sta prišla malo pred prihodom Hruščeva. Pristanek vzhodnonemškega vodje partije Ulbrichta je potekal pod devizo »hladna vojna". Zahodni diplomatje, ki so bili povabljeni k sprejemu, so prispeli namerno prepozno na letališče, da bi se tako izognili rokovanju z Ulbrichtom.
Slovesnosti ob priliki 20-letnice osvoboditve Poljske izpod Hitlerjevega gospostva so bile posebno .svečane v sredo, 22. julija z veliko vojaško parado po Varšavi.
Zapadni opazovalci so mnenja, da pome-rtijo slovesnosti začetek za mali vrhunski sestanek Vzhoda. Pričakujejo tudi, da bodo na tem sestanku .govorili o važnih političnih vprašani jih, predvsem med Hruščevom im Gomulko.
so dobivali po »točnih" informacijah zgoraj omenjenega lista »svoja povelja Sz Ljubljane". »iKleine Zeitumg" i(4. julij 1964) zaskrbljeno vprašuje, ali naj postane vojvodski prestoli, (ki velja od leta 1920 najprej kot simbol nedeljene domoVine, ponovno predmet ozkega nacionalističnega prepira in piše, da skuša varnostna direkcija ločiti časovno slovensko in nemško-nacionalno prireditev; Karntner Heimatdienst je namreč pri policiji prijavil protidemonsitracijo ob istem času.
Medtem se je Koroška .dijaška zveza odločila, da podvzame pri Heimatdienstu, predvsem pri direktorju Jordanu vse korake, da bi prišlo do skupne proslave. »Volks-zeitung" z dne 7. VII. beleži: »In einer Er-(Nadaljevanje na 5. strani)
ženja, ki se bodo morali začeti resno ba-viti z vprašanjem vsekakor potrebne reforme svoje vrhovne organizacije ter jo vskladiti z duhom in razvojem časa.
Na slovenski strani pa smemo biti ponosni, da je naša mladina že zdavnaj razumela naloge sodobne družbe. „V njej," tako so izpovedali naši dijaki, »nič nimajo iskati slepa mržnja in fanatizem. Važna nam je iz osebnosti vzrasla narodna zavest. Samo v zvezi z moralnimi vrednotami rasti v osebnost ima danes narodna zavest še smisel in vrednost — zdravi odprti nacionalizem, ki ve za svoje meje, ki se zaveda, da lahko obstaja samo v zvezi z drugimi zgodovinskimi, duhovnimi, kulturnimi, gospodarskimi in umetniškimi vrednotami. Zaradi tega smo veseli, da kot pripadniki manjšine kot posredovalci živimo ob meji dveh velikih kulturnih krogov, da smo poklicani, da zidamo široke ceste in mostove srečanja, medsebojnega spoznavanja in medsebojnega spoštovanja."
12. julij je pokazal, da pri tem svojem prizadevanju slovenska mladina ni sama ter sme prav v vrstah mladine večinskega naroda, ki 12. julija ni sledila pozivom vodstva domovinskih udruženj, računati na razumevanje, kot ga je našla ob priliki koncerta celovških srednjih šol, ko je bila s svojo slovensko pesmijo in melodijo bratsko sprejeta v krog vse koroške dijaške mladine. Tudi ta mladina gradi na temeljih nove Evrope ter veruje s tistimi, ki so s simpatijami spremljali v avstrijskem tisku in radiu dogodke v zvezi z 12. julijem, v Koroško kot deželo resničnih bratov in sester, v Avstrijo kot državo svobode, strpnosti in demokracije, v Evropo kot našo skupno domovino.
550-letnica v luči publicistične javnosti
Rudi Vouk
okrajni šolski nadzornik
Prosvetni minister Dr. Piffl-Perčevič je sporočil 14. julija obema osrednjima organizacijama koroških Slovencev, da je bil z odlokom 71.552-V/36/64 z dne 11. 7. 1964 nadučitelj Rudi Vouk imenovan za okrajnega šolskega nadzornika. Kakor je znano, sta Narodni svet koroških Slovencev ter Zveza slovenskih organizacij ob razpisu mesta nadzornika za slovenski pouk na dvojezičnih in glavnih šolah predložila deželnemu šolskemu svetu svoj predlog. Ta predlog je deželni šolski svet odobril ter ga odposlal prosvetnemu ministru, ki je Imenoval za okrajnega šolskega nadzornika Rudija Vouka.
S tem imenovanjem je bilo s strani prosvetnega ministrstva priznano večletno vztrajno delo odličnega šolnika. Nadzornik Rudi Vouk se je rodil 23. septembra 1926 v Št. Lovrencu pri Škocijanu v Podjuni. Po dovršeni ljudski šoli je vstopil v celovško učiteljišče, kjer je leta 1849 maturiral. Svoje prvo službeno mesto je nastopil na enorazrednici v Remšeniku, bil je v letih 1950/53 šolski vodja v Lepeni, od začetka šolskega leta 1953/54 naprej pa je bil za učitelja in šolskega vodjo v Apačah. Vsepovsod se je marljivo posvečal šolskim vprašanjem ter se izkazal v preteklih letih predvsem kot urednik »Mladega roda". Večkrat je predaval na tečajih učiteljev dvojezičnih šol, pripravil pa je za slovenski pouk na podlagi stvarnih področij tudi jezikovne vaje, ki jih je učiteljstvo z veseljem sprejelo. Glavnošolske izpite je zaključil leta 1964.
Pri Mohorjevi družbi je izšla njegova šolska knjižica »Mojca bere", ki je mišljena za 1. in 2. šolsko stopnjo dvojezičnih šol ter jo je prosvetno ministrstvo tudi aprobiralo. Z gospodom ravnateljem F. Aichholzerjem je storil vse za izdajo Kra-molčeve zbirke pesmi »Mladina poje", udejstvoval pa se je tudi kot pesnik. V »Mladem rodu", a tudi v drugih slovenskih publikacijah zasledimo mnogo njegovih prispevkov v vezani in nevezani besedi.
Ako sta obe osrednji organizaciji koroških Slovencev v posebni vlogi z dne 27. maja t. 1. izrazili pri' prosvetnem ministru željo, naj bi imenoval za nadzornika dvojezičnih šol Rudija Vouka, potem v polnem prepričanju, da je to s svojim dosedanjim delom na šolskem področju najbolj zaslužil ter o njem vemo, da bo vestno izpolnjeval naloge, ki ga čakajo v njegovem novem delokrogu.
Okrajnemu šolskemu nadzorniku prav iskreno čestitamo k imenovanju ter mu želimo pri njegovem delu mnogo uspehov in božjega blagoslova.
Politični teden
Po svetu...
ČOMBE NOVI PREMIER KONGA
Že v zadnji številki našega lista 'smo poročali, da bo najbrž dobili mandat za sestavo nove kongoške vlade Čombe, ker bi bil v tem trenutku še najbolj zmožen prinesti deželi mir in red. Predsednik Konga (Kasavubu je res poveril mandat za sestavo nove vlade Moiseju čombeju.
Čombe je ob tej priložnosti zagotovil, da bo njegov tako imenovani „mušičji kabinet" uspešno deloval. Prej je bilo v vladi 40 in še več ministrov „slonji kabinet".
Čombeju se je res posrečilo sestaviti v kratkem času vlado — 12 ministrov — ki jo le z dvema izjemama, sestavljajo popolni novinci in čisto mladi možje.
Kmalu potem je vlada v navzočnosti predsednika Kasavubuja zaprisegla, čombe je izjavil, da je v vlado namenoma poklical samo mlade ljudi. Le dva ministra sta že od prej poznana: notranji minister Doder-froid IMunongo, ožji čombejev prijatelj in Albert Kodondži. O Gizengi ni duha ne sluha, čeprav je izjavil, ko je prišel nazaj v Kongo, da namerava sestaviti koalicijsko vlado: Čombe, Kolondži, Gizenga.
čombe sam kot najvažnejša oseba med bivšimi uporniki bo imel poleg funkcije ministrskega predsednika, še ministrstvo za zunanje zadeve, za informacije, za gospodarstvo in načrtovanje.
Čombejev mušičji kabinet bo ostal na oblasti do novih volitev, to je 9 mesecev.
•Njegova najtežja naloga bo izvojevati zmago nad uporniki v Kvilu, Klvu in Severni Katangi, ki pridobivajo od dne do dne na veljavi.
Medtem pa prihajajo iz Severne Katan-ge vesti, da so uporniki pod vodstvom komunistom naklonjenega bivšega prijatelja Lumumbe in bivšega prosvetnega ministra Muilele, zasedli že dobršen del Severne Ka-tange. Po zanesljivih poročilih je vojska osrednje vlade v razsulu in povsod na umiku.
Po prevzemu vlade po čombeju so upali, da bo sedaj mir v Severni Katangi. Po nepotrjenih vesteh upa čombe na svojo žan-darmenijo 2000 mož, ki je v pregnanstvu v Angoli. Ta naj bi se vrnila in začela boj z gverilci.
ERHARD PREDLAGAL VRHUNSKI SESTANEK NATO
Na strankinem kongresu CSU v Miinche-nu je zapadnonemški kancler Erhard potrdil pred 2000 odposlanci in v navzočnosti njegovega največjega notranjepolitičnega nasprotnika Josefa Straufta, da hoče na vsak način nadaljevati dosedanjo politiko.
Erhard je popolnoma prepričan, da imajo narodi Evrope bodočnost le, če se združijo. Dalje je naglasil, da nemško-francoska pogodba ni sama sebi namen, marveč je bila sklenjena zategadelj, da bi se ji priključile tudi druge evropske države, pa četudi so jim trenutno vrata v EWG zaprta.
Zvezni kancler je predlagal dalje, da naj bi po ameriških dn angleških volitvah sklicali vrhunski sestanek zapadnih sil, pri katerem naj bi razpravljali o reorganizaciji NATO.
Ta predlog je verjetno rezultat nedavnega obiska de Gaulla v Bonnu, ki zahteva preureditev in M odklanja predvsem večstransko vojaško moč NATO. Predsednik CSU StrauB je bil pri otvoritvenem govoru zelo previden lin je hvalil Erhardovo politiko, ne da bi jo tudi podprl.
Med kongresom sta sedela Erhard dn StrauB mirno drug poleg drugega.
SPAAK GOVORIL Z ERHARDOM IN ADENAUERJEM
Pretekli teden je obiskal Bonn. belgijski zunanji minister Paul Henri Spaalk. Cilj njegovega potovanja je bil politični pogovor z nemškim zveznim 'kanclerjem Erhardom. Spaak je namreč še isti dan odpotoval v Pariz na zborovanje Zapadnoevropske zveze (WEU).
Po pogovoru z Erhardom se je razgo-varjal še z bivšim zveznim kanclerjem Adenauerjem.
Tako pri srečanju z Erhardom kakor tudi z Adenauerjem je bila v ospredju razgovorov politična zveza Evrope.
Kakor poročajo, je prišlo v Bonnu zaradi tega vprašanja do resnega spora. Sodijo, da je Erhard seznanil Spaaka o novih predlogih in pobudah, ki jih namerava ZR Nem-
čija v kratkem predložiti partnerjem EGS (EWG) v zvezi z vprašanjem zedinjenja Evrope.
Zunanji .minister Schroder pa je medtem nenadoma odpovedal udeležbo na seji WEU v Parizu. Namesto njega je potoval v glavno mesto Francije državni tajnik Karl Car-stens. Odpoved je sledila, ne da bi navedel razloge.
V dobro poučenih krogih pa menijo, da Schroder ne more tačas zapustiti Bonna zaradi stalnega ostrega notranjega nasprotja med Erhardom in Adenauerjem zaradi evropske zveze.
ANASTAS MIKOJAN DRŽAVNI
PREDSEDNIK
Vrhovni sovjet Sovjetske zveze je izvolil Anastasa Mikojana za novega predsednika. 'Dosedanji predsednik Leonid Brežnjev je razrešen te dolžnosti in se bo posvetil delu v partiji. Splošno menijo, da se bo odslej Brežnjev pripravljal na nasledstvo Hruščeva.
Predlog o izvolitvi Mikojana za predsednika j.e sprožil sam Hruščev. V obrazložitvi predloga je poudaril, da je Mikojan opravil in še opravlja veliko politično in državniško delo v Sovjetski zvezi.
Brežnjev je bil ravno 4 leta državni predsednik in velja kot eden majožjih zaupnikov ministrskega predsednika. Junija 1963 je bil dodatno imenovan za tajnika centralnega komiteja partije. Tako je .postal poleg Hruščeva eden najmogočnejših mož Sovjetske zveze. Imenovanje v CK j,e sledilo kmalu potem, ko je bil Frol Kozlov 'izločen zaradi bolezni. Kozlov bi moral biti naslednik Hruščeva.
V diplomatskih krogih sovjetskega glavnega mesta krožijo tudi vesti, po katerih naj bi zunanji minister Andrej Gromiko prevzel dosedanje Mikajanovo mesto. Na ta način bi bilo prazno mesto zunanjega ministra za glavnega urednika „Izvestij“, Hru-ščevega zeta, Alekseja Adžubeja.
ZAHOD IN VZHOD ODKLANJATA
GOLDWATERJA
Senator Barry Goldvvater, mož iz Zapa-da (Arizona), ima vajeti trdno v rokah. Z veliko večino je konvencija republikanske stranke izvolila Goldvvaterja za svojega kandidata na jesenskih volitvah za predsednika Združenih držav Amerike. Goldvvater je dobil 883 glasov, medtem ko je dobil njegov nasprotnik William Scrantotn samo 214 glasov.
Povsod po svetu kritizirajo izvolitev ser natorja iz Arizone Goldvvaterja, ki je znan po svoji ofenzivni .politiki. Za podpredsedniškega kandidata pa je bil izvoljen Wil-iliam Miller, advokat v New Yoiricu, ki je 'katoličan.
Goldvvater jeva patriiotično pobarvana politika sile je našla v svetu malo odmeva.
O Moskva: „Z izvolitvijo senatorja Gold-vvaterja so prišli na krmilo velekapital, militarizem lin industrija v ZDA. Je izrazit ■sovražnik črncev in protikomunist" (Pravda).
•	Pariš: „Imenovanjie Goldvvaterja pomeni korak nazaj, kajti Evropejci, ki v solidarnost ameriškega prijatelja nimajo zaupanja, so dobili s tem nove dokaze" (France Sodir).
•	Hamburg: ..Celo Amenikanci sami, stari demolkratje so proti nastopu .divjega moža’ iz Arizone." (Hamburger Abendblatt)
© Peking: ...Izvolitev je tipična. V .Palači za krave’ v San Franciscu so že od nekdaj navajeni razstavljati govedo." (Ko-merzielles Tagesblatt)
•	Štolkhoilm: „Zmaga Goldvvaterja je nesreča za republikance, grožnja ZDA im nevarnost za celi svet." (Expressen)
O Kopenhagen: „Goldwaterjevo imenovanje daje vso pravico de Gaullu, ko pravi, da se na Ameriko ne moreš zanesti, ker ne veš, kdo bo nekega dne predsednik." (Ekstnabladet)
•	Bern: ...Imenovanje Goldvvaterja je hud udarec za celi svet in strašilo za zaveznike Amerike," (Gazette de Lausanne)
Vsi avtorji teh časopisov so si edini: rasno sovraštvo, militarizem im ekstremizem označujejo osebnost Goldvvaterja lin niso ocena za predsednika ZDA.
... in pri nas v Avstriji
SPORNA UVRSTITEV AVSTRIJE
v pravtako nejasno bodočo evropsko gospodarsko zgradbo, o kateri smo že zadnjič poročali, še vedno polni stolpce tuzemskih, a tudi inozemskih časopisov in je predmet mnogih debat po raznih gospodarskih in političnih odborih. Te so tako številne, da se bo zaradi zameglenositi različnih naziranj še holj zabrisal cilj in namen Avstrije: po možnosti sicer še ostati v gospodarski skupnosti EFTA-držav, hkrati pa se tesneje povezati z državami Skupnega gospodarskega trga (t. j. z EWG).
Kot že zadnjič omenjeno, je zvezni kancler dr. Klaus razpravljal o tem vprašanju na obeh svojih nedavnih uradnih obiskih v Belgiji in 'Švici. Belgijski gospodarski politiki so imeli še precej razumevanja za posebne težnje, medtem ko so avstrijski načrti za gospodarsko integracijo naleteli v Švici na precej gluha ušesa. Njeni zastopniki pri razgovorih z avstrijsko, delegacijo so tej v neprikriti obliki hoteli prikazati prednosti, ki jih nudi EFTA, tako da so avstrijski zastopniki bili v nemajhni zadregi, kako naj Švicarjem dovolj jasno prikažejo izjemno im težavno stališče avstrijskega gospodarstva.
'Nič manj lahko stališče nista imela avstrijska zastopnika (trgovinski minister dr. Book in zun. minister dr. Kreisky) na ministrskem zasedanju EFTA-držav, ki je bilo skoraj iste dni v Edinburghu v 'Vel. Britaniji. Po uradnih poročilih nista avstrijska zastopnika podala nobene točne izjave, da .11 se Avstrija pripravlja na izstop iz EFTA za ceno asociacije z EWG. Po dodatnih poročilih pa je bilo zagotovljeno, da ostane Avstrija 'lojalna članica v EFTA-bloku in da ji ne bo treba izstopiti iz njega zaradi morebitne naslonitve na EWG.
PREMALO POŠTARJEV!
Prejšnji teden je zopet ena nerazveseljiva vest spravila sicer precej dobrodušne Dunajčane nekoliko iz ravnotežja: Javljeno je bilo, da bo v prestolnici zaradi pomanjkanja službenega osebja zaprto 20 poštnih uradov v času od 13. julija do 29. avgusta.
Dunajsko poštno ravnateljstvo je bilo prisiljeno k temu koraku, ker nima dovolj Osebja, ki bi moglo nadomestovati one, ki gredo na dopust. Kot znano, so dunajski
poštarji že aprila demonstrirali pred tamkajšnjim ravnateljstvom, hoteč s tem izraziti svojo upravičeno,st do pravočasne dodelitve dopustov.
Ta zapora se bo 'kot pomanjkljiva in škodljiva pokazala posebno pri onih uradih, kamor zahaja večje 'število itujcev-gostov. Nekateri prizadeti Dunajčani predlagajo, naj bi začasno poštno službo opravljali že upokojeni poštarji, kar bi bil verjetno marsikdo izmed njih pripravljen storiti, saj njihove pokojnine niso ravno zelo visoke. Drugi pa predlagajo naj bi bili ti uradi vsaj dvakrat ali trikrat tedensko odprti. — Tako enim kot drugim želimo, da bi bila zadeva rešena v obojestransko zadovoljstvo!
TRGOVINE OB SOBOTAH POPOLDNE
ZAPRTE!
Na petkovem — zadnjem plenarnem .parlamentarnem zasedanju pred poletnimi počitnicami ,so kar na hitro zastopniki vseh treh strank (FPOe, OeVP in SPOe) soglasno odobrili zakonsko novelo glede odpiranja oz. zapiranja trgovskih obratov: v bodoče bodo ob sobotah 'popoldne vsi zaprti. Kjer je bil dosedaj v navadi ob prvih sobotah v mesecu tako imenovani ,.družinski nakupovalni dan", .ta odpade od 1. oktobra t. 1. naprej. Izjeme bodo v bodoče možne ie v tujsko.prometnih krajih in v onih, ki so blizu meje, a tudi v tem slučaju mora izdati pristojni deželni glavar posebno odredbo.
V debati mnogih poslancev se je več ali manj jasno izražala problematika čimbolj enotnega zapiranja trgovin. V teku debate pa so prišle do izraza različne želje in posebni slučaji po raznih krajih države. Zato so .politični opazovalci mnenja, da ta petkova novela k zakonu o zapiranju trgovskih obratov nikakor mi poslednja.
NA ZADNJI SEJI PARLAMENTA
pred poletnimi parlamentarnimi počitnicami so poslanci razen pravkar imenovane novele o zapiranju trgovin obravnavali dn rešili še deset točk dnevnega reda. Odobrili so med drugim novelo k zakonu o notarskem zavarovanju (uvedba najnižje odmerjene rente) in izpremembo zakona o preskrbi vojnih žrtev (med drugim je nova določba, naj imajo vojne žrtve prednost pri
SLOVENCI
d&ma in p a s iu tu
Msgr. John Oman,
bivši dolgoletni župnik slov. tare sv. Lovrenca v Clevelandu je 22. maja t. 1. praznoval 85-lctnico svojega življenja, čeprav je v. zaslužnem pokoju, še vedno vodi Ligo ameriških kat. Slovencev, s katero je storil toliko dobrega slovenskim protikomunističnim beguncem i>q drugi svetovni vojni. V svojem župnišču v Clevelandu je bil tudi gostitelj umrlega škofa dr. Gregorija Rožmana.
Neznani glasbeni rokopis
Profesor Loockvvood z ameriške univerze Prin-cetovvn se mudi že približno mesec dni v Čedadu in išče stare dokumente in rokopise iz časa srednjeveške in prve renesančne g lasi K1. Odkril je skupaj s profesorjem Petrobellijcm, ki sc tudi ukvarja s temi raziskavami v imenu beneške ustanove CINI, v zgodovinskem arhivu čedadske stolnice odlomek čisto neznanega glasbenega rokopisa. Rokopis bodo preučili v Benetkah, kjer bodo ]>od-vrgli kritični presoji tudi ves drug najdeni glasbeni material.
V tem starem mestu se skriva prav gotovo še marsikatera zanimivost, ki se tiče tudi slovenske preteklosti. Prav bi torej bilo, če bi sc našel kak znanstvenik, ki bi sc lotil podrobnejših raziskav po čedajskih arhivih. Delo bi morali vsestransko podpreti, da bi imelo zaželen uspeh.
Umrl je msgr. Anton Cibin
V goriški bolnišnici je v ponedeljek, G. julija, umrl msgr. Anton Cibin, kanonik goriške stolne cerkve. V soboto popoldne je padel v svojem stanovanju na trgu sv. Antona in se udaril na glavo. Zadobil je notranjo krvavitev in na posledicah te umrl.
Prisrčno srečanje Slovencev na Sv. Višarjah Preteklo soboto in nedeljo, 4. in 5. julija jc sprejela starodavna Marijina božja pot na Sv. Višarjah številne skupine Slovencev, ki so prišli iz Slovenije, Tržaškega, Gorice ter slovenske Koroške.
„Emil Adamič" na tekmovanju evropskih pevcev
Mešani pevski zbor „Emil Adamič” je nastopil na tekmovanju za evropski pokal mešanih pevskih zborov y Knokkcju, v Irelgijskem obmorskem letovišču. Na tekmovanje jc prišlo 2000 pevcev — 25 izbranih zborov iz švedske, Belgije, Nizozemske, Avstrije, Zahodne Nemčije, Poljske, Francije, Španije, Italije, Nove Zelandije. Do finala jc prišlo le 11 zborov. Izmed teh jc zasedel prvo mesto zbor gdanskih študentov, 93,8 točk, drugi je bil komorni zl>or visoke šole iz Dulkna 93,1 točke, tretji pa slovenski zbor Emil Adamič s 93 točkami. 80 slovenskih pevcev učiteljev je dobilo poleg tretjega mesta v trajno last še pokal direktorja festivalne dvorane Casino.
Iz Belgije je zbor šel na turnejo po srednji in severni Evropi. Tako so prišli tudi v ZR Nemčijo, kjer jih je v Bonnu sprejel sam predsednik LUbke. Predsednik se je zadržal v daljšem razgovoru s člani zbora. Ob tej priložnosti je zbor priredil majhen koncert slovenskih narodnih pesmi. Zbor je ostal v Bonnu tri dni kot gost bonnskega moškega pevskega društva.
dodeljevanju itobačnih trafik). Vsi predlogi ■so 'bili soglasno dn hitro odobreni (najbrž ■je bila tudi v poslopju parlamenta ta dan — velika vročina!). — Predsednik parlamenta dr. Maleta se je v kratkem zaključnem nagovoru zahvalil vsem poslancem in 'uradništvu za njihovo vneto sodelovanje. Vendar pa bo tudi v času počitnic stalno zasedalo 'šest parlamentarnih pododborov.
SREČNI GRADIŠČANSKI HRVATJE!
Kot znano, so imeli nekateri gradiščanski Hrvatje svojo zemljo tudi onstran meje na Madžarskem, katero pa je sedanju komunistični režim že pred leti kratko malo zasegel oziroma podržavil.
Da bi prizadeti avstrijski lastniki bili na primeren način 'odškodovani, so se že pred časom začela avstrijsko-madžarska pogajanja za ureditev tega premoženja oz. za dosego primerne odškodnine in podpis zahtevne pogodbe. Dokončni rezultat teh pogajanj še ni znan, vendar pa je zun. minister dr. Kresky, ki je bil kot glavni zastopnik avstrijske delegacije pri omenjenih pogajanjih, izjavil: „V od škod minskem znesku, ki je bil odobren od obeh prizadetih držav, je predviden tudi primeren odškodninski znesek za tisoče gradiščanskih kmetov, ki so izgubili posest onstran avstrijske meje. Višina odškodnine za posamezne' kmetije bo za visela od tozadevnih avstrijskih zakonov za izvedbo te pogodbe."



Svoboda, pravica, demokracija stebri države
Govor predsednika Koroške dijaške zveze Karla Smolleta ob proslavi 550-letnice ustoličenja
„Če se je slovenska koroška mladina odločila, da v okviru tabora zamejske mladine proslavi 550-letnico zadnjega ustoličenja koroškega kneza v slovenskem jeziku, je to storila, ker se zaveda pomembnosti te obče slovenske obletnice. Pred 550 leti, leta 1414, se je dal kot zadnji ustoli-čdtli slovenskemu kmetu vojvoda Ernst Železni. Ni to danes zgolj dan, da se spominjamo nekdanjih dogodkov in nekdanje slave, ustoličenje nam ni samo simbol in ideal — oislbanek iz naše zgodovine, ki nanj gle-damoi kot na nekaj preteklega, obred na Gosposvetskem polju pri Krnskem gradu je del duše našega slovenskega človeka, je izraz njegovega stremljenja po pravičnosti v medsebojnem urejevanju življenja. Ne bom se lotil ustoličenja kot zgodovinsko-pravnega dogodka, ki mu, kot pravi Francoz fiodin „ni para po vsej Evropi", ne gre mi za posamezne časovne oblike, za podrobne spremembe v razvoju. Izluščiti hočem osnovno idejo, vodilne misli, iz katerih se je rodila svečanost, so to misli svobode, misli pravice, misli demokracije, misli prostovoljnega druženja. Spoznanja — nespremenljiva dejstva, ki jih mora upoštevati vsak čas in vsaka družba, če hoče obstajati.
Ni eden glavnih stebrov države svoboda? Svoboda vsakega človeka dn vsega ljudstva! Svoboda misli, govorice, dela bivanja, gospodarska svoboda. Kolikor je prost posameznik, toliko svobodna je država, na zunaj in znotraj. Čim 'bolj se je sfevdaliizi-rala in gospodarsko zasužnjevala Karantanija, tem bolj je postala država odvisna, dokler nista lastna gospodarska in politična moč prešli popolnoma v tuje roke. Preden je najstarejši kmet iz rodbine ,,vojvodskih kmetov" prepustil kamen novemu vojvodi, ga je preizkušal in stavil spremstvu vprašanja, kdo je ta, ki ga hoče odstraniti. Kmet ustoličevalec pretehtava in si da zagotoviti, da ta, ki tu prihaja, je dober, pravičen sodnik, da brani vdove, sirote in duhovnike, da išče blagor domovine, kratko, če je vladarstva vreden. Zahteva po pravičnosti države, vladarja, povezana z idejo zaščite in pomoči šibkejšim sta bistveni del karantanskega pojmovanja.
Z omejevanjem svobode je pešala tudi demokracija. Tista prvotna pristna, neposredna, ki jo najdemo v zgodnjih dobah mnogih narodov, pri iRimljanih, Grkih, pa tudi pri Slovehcih, o kateri pravi Aškerc v »Stari pravdi":
*
Tu volili smo sami si kneza, kmet sam mu dajal je oblast, narod sam iz sebe izročal moč žezla in krone je čast.
Marija Curie, žena, mati, učenjakinja in učiteljica, največjii ženski genij moderne znanosti, je umilla 4. julija 1934 v Sancelle-mozu v Švici.
Za vse čase je ime te žene neločljivo združeno z grozo in blagoslov prinašajočim elementom, radijem. Skupaj s svojim možem ga je odkrila, trudeč se pri raziskovanju, da bi odkrila vse njegove skrivnosti, dokler ni sama postala žrtev onih skrivnostnih žarkov, ki naj bi prinesli človeštvu blagoslov.	v
Kot 24-letna študentka — sledeč notranjemu glasu — je Marija S k 1 o d o v -s k a zapustila domači kraj na Poljskem in Šla v Pariz. V P i e r r u Curie je našla življenjskega znanstvenega tovariša, s katerim je v najprimitivnejših okoliščinah in Pogojih eksperimentirala. Pri tem sta odkrila polonij in radij. Neuspehe in materialno pomanjkanje sta premostila z nezlomljivim zaupanjem v uspeh svojega prizadevanja. Pri vsem tem pa sta bila žilavo Potrpežljiva.
Dolgo sta morala čakati na prvo odlikovanje. Leta 1903 jima je londonska Akademija znanosti! priznala najvišje odlikovanje Davy medaljo. Še isto leto pa sta bila počaščena z Nobelovo nagrado za fiziko. Toda skupne sreče tega visokega odlikovanja nista dolgo uživala, kajti iPierre Curie je leta 1911 tragično preminil pri neki nesreči.
Oblast izhaja naravnost iz ljudstva. Volitev kneza je v tedanji fevdalni družbi edinstvena primera. To, da se ta volitev dolgo še pod frankovsko oblastjo ni opustila, je znak, kako globoko je bila ta pra-demokratska miselnost zasidrana. Vojvoda oblasti ni prejemal v plemiškem oblačilu, ampak kmečko oblečen, v sive hlače in siv suknjič. S tem se je vključil v narodno skupnost in postal del naroda. Novemu vojvodi oblasti ne Izroča član vladajočega plemstva, marveč Ikosez, to je kmet, obredni jezik je slovenski in ne nemški, torej jezik naroda, ki mu vlada, jezik domačega prebivalstva. Ljudstvo si je po kosezih izbralo svoje zaupnike, dobre može, ki so začasno izbrali deželnega sodnika lin Izvolili vojvodo. Ljudstvo pa je prvotno bistveno sodelovalo pri izvolitvi, ko je imelo pravico sprejemati novoizvoljenega kneza. Svobodni člani vaških občin, ki so sestavljali široko plast prebivalstva, so si določali sami svojo usodo.
Kakšne sile je moral imeti narod, ki je bil močan, si po opustošenju starih držav In razrušenju nekdanjega reda In pod vpadi in napadi raznih narodov ustvariti v novi domovini lastno državo in jo obdržati več 'ali manj samostojno. Neprecenljivo veliko spoznanje svobodnega udruženja, neodvisne države, ki se je porodilo iz nenehnega ogrožanja. Spoznanje, da je moč države samo v njenem pravnem in običajnem redu. Tendencam razkroja navkljub se je ustvarila karantanska država. Na tem mestu pa bodi omenjeno, kako važno vlogo je
Dne 8. junija je papež Pavel VI. sprejel v avdienci udeležence 11. kongresa krščanske zveze podjetnikov in podjetniških voditeljev. Sv. oče je povabil navzoče, naj pospešujejo ustvaritev nove sociologije, ki bo temeljila na krščanskem pojmovanju življenja iin na odgovarjajoči preosnovi gospodarskih in družbenih struktur. Najprej je poudaril važnost kategorije podjetnikov in voditeljev v modernem življenju. „Naj bo sodba o vas kakršnakoli," tako je dejal, ,,vsakdo bo moral priznati vašo sposobnost, vašo moč in neizogibnost. Vaša funkcija je potrebna za družbo, ki zajema iz vladanja nad naravo svojo življenjskost, svojo veličino in ambicijo. Imate mnogo zaslug in mnogo odgovornosti. Ste tipični predstavniki modernega življenja, ki se kaže vse prežeto z industrijskim pojavom. Položaj, ki ste ga na ta način zavzeli v okviru sodobnega življenja, je odličen, strateški in
Marija Curie, mati dveh otrok, je morala odslej skupno začeto delo sama nadaljevati. Na delo je šla z nezlomljivo voljo dn pridnostjo. Tako je bila ne samo prva žena, ki je zasedla v Franciji stolico univerzitetnega profesorja, temveč je v zgodovini Nobelovih nagrajencev poleg Linusa Paulin-ga edina osebnost, kli je bila deležna dvakratnega odlikovanja te nagrade. Leta 1911 je dobila za svoje odMčm> znanstveno delo Nobelovo nagrado za kemijo.
NI ji pa prinesel samo znanstvemi genij legendarno slavo, marveč tudi iz njenega naravnega bistva izvirajoča moč, s katero je 'pritegnila im učinkovala na ljudi.
Zmerom je bila pripravljena z vso strastjo pomagati sočloveku, zdraviti one, ki so bili v stiski in trpeli pomanjkanje. Kljub nevarnosti za svoje zdravje in življenje je ustanovlila v prvi svetovni vojni prve vojaške rentgenske postaje dn je pomagala s tem lajšati bolečine neštetim vojakom in ohranila pred smrtjo marsikatero življenje.
Do konca svojega življenja je stala v središču borbe za moralno razorožitev in mir v svetu. Neomajna je bila njena vera v mirno bodočnost človeštva, pri kateri naj bi bila človeku znanost v pomoč in orodje.
Tako je pisala po prvi svetovni vojni: »Spadam k onim, ki kakor Pasteur trdno verujejo, da 'bosta znanost in mir zmagala nad nevednostjo in vojno."
igrala Cerkev v obstoju karantanske države in slovenstva sploh. Frankovski državi, ki je bila povezana močno s krščanstvom, se Karantanija, mlada državna tvorba, ki se je opirala na dosti šibkejšo ideologijo, ne bi bila mogla dolgo zoperstavljati. Tako pa so karantanski Slovenci sprejeli krščansko vero kot Slovenci dn narod iz tega vzroka ni bil Izbrisan. In tako lahko gledamo v 'Karantaniji najistarejšo pravo slovansko državno tvorbo. To so te velike duhovne vrednote, ki so odločale, da smo posvetili naš drugi tabor zamejske mladine prav tej 550-letnici zadnjega ustoličenja. Ne iz ostrega nacionalizma, ne iz stremljenj poltvarjati zgodovino, jo obračati komurkoli v prid, marveč da se spomnimo tega visokega duhovnega produkta, tega zgodovin-slkega dejanja, ki ga je premoglo slovensko ljudstvo v 'karantanski državi.
Osnove, ki si jih je ustvaril slovenski narod za svojo državo, temeljne resnice, ki omogočajo življenje človeški skupnosti, so predpogoj za obstoj države. In edino taka država, država, ki ne jemlje sebi na ljubo svobodo enemu Izmed svojih članov, ki ne onemogoča v imenu družbe prosto odločitev posameznika, država, ki ni samo prav-ina, ampak pravična, država, Iki demokracijo ne uporablja kot sredstvo za kopičenje oblasti v svojih rolkah, ampak ji je demokracija življenjska nujnost, edino taka država je vredna oblasti, vredna obstoja in bo tudi obstajala.
V tem smislu, v smislu svobodnega, pravičnega, demokratskega urejevanja sveta hoče mladina, vključiti dinamično pojmovano narodnost kot most med ljudmi, med državami. Talko-, ljuba slovenska zamejska mladina, dragi Slovenci, naše priznanje k slovenski manjšini, priznanje k slovenskemu narodu, to je, naša narodna zavest, me bo element, ki razdvaja, ampak neupogljiva sila, ki druži in zbližuje."
reprezentativen. Mi, kakor tudi vsakdo, ki objektivno gleda zgodovinsko in družbeno stvarnost, ki nas obdaja, iskreno priznava vašo važnost in v kolikor ta s številnih vidikov nudi dobrega, vam izrekamo tudi mi naše 'odobravanje dn opogumljanje."
Sveti -oče je nadaljeval z omenjanjem ostrih nasprotij, ki danes stavljajo v delovnem svetu enega proti drugemu in ki Obsojajo tako ureditev dela, ki je v nasprotju s človeškimi pravicami. Mehanične iin birokratske strukture delujejo odlično, je pripomnil papež, človečanske strukture pa še vedno ne. Podjetje, ki je po svoji ustanovni zahteVi sodelovanje, sporazum in harmonija, je danes še vedno kraj spopadov duhov in interesov.
»Včasih smatrajo celo kot obtoženca tistega, ki podjetje ustanovi, ga vodi in upravlja. Ali ne pravijo, da ste kapitalisti in da ste vi sami vsega krivi? Ali niste večkrat tarča družbene dialektike? V tem gospodarskem sistemu mora biti torej nekaj zmotnega, bistveno nezadostnega, kar daje povod tem in •podobnim družbenim reakcijam. Gospodarsko-socialni sistem, ki ga je ustanovil manchesterski liberalizem in, ki še vedno -traja," tako je nadaljeval papež, »ni po .svoji zamisli enostrano-sti lastništva proizvajalnih sredstev in s .svojo ekonomijo, ki je predvsem usmerjena v zasebni dobiček, ne popolnost, ne mir, ne pravičnost. Še vedno namreč deli ljudi v razrede, ki so si med seboj neizprosno nasprotni in ustvarja družbo, ki je polna bridkih in globokih sporov, ki jo mučijo in ki jih komaj še drže v mejah zakonitosti iin s trenutnim premirjem zoperstavlja kapital delu, osebno korist javni blaginji, razredno pojmovanje organičnemu pojmovanju družbe, zasebno gospodarstvo javnemu, narodno avtarkijo mednarodnemu trgu, skratka osebno korist koristi človeškega bratstva.
Imeti moramo .nova, obsežna, vesoljna gledanja na svet, ki jih je krščanstvo vedno pospeševalo. VI, gospodarski operaterji," je dejal papež, »ste bili vodniki pri oblikovanju moderne industrijske, trgovske m tehnične družbe. Z novo umetnostjo in novo krepostjo pa lahko .postanete tudi vodniki in ustvarjalci pravičnejše, miroljubnejše in bolj bratske družbe.“
Znana italijanska .soprami-stka Claudia Parada je pela v Puccinijevi operi »Tosci" v Opatiji in dosegla velik uspeh. V vlogi Scarpia je nastopil Tomislav Neralič, član berlinske opere. Opero je režiral Hinko Leskovšek iz Ljubljane.
ICcatke, Uuttuctiz ue&ti
KARAJAN IN POSLEDICE
'Kakor poroča ,,-Corierre della sera" je višji upravnik milanske Scale Antonio Ghli-ringhelli, kakor tudi več slavnih pevcev, ki so nastavljeni v Milanu, solidarnih -s Herbertom von Karajanom.
iKakor je Ghiringh-ellii naglasil, je uradni dogovor med Scalo lin avstrijsko gledališko upravo za izmenjavo leta 1959 potekel. Skupno delo med obema zavodoma se je vršilo odslej na osnovi osebnih dogovorov med Karajanom in Ghiringhellijem.
Ker pa Ka-rajan po odhodu z Dunaja kot partner ne pride več v poštev, smatra Scala odnose z dunajsko državno Opero v tej obstoječi obliki za razveljavljene.
NOVO IMENOVANJE
Dr. Karla 'Bohma, ki bo praznoval 28. avgusta svoj 70. rojstni dan, je imenoval dr. Adolf Scharf za glavnega glasbenega ravna-itelja. Prosvetni minister dr. -Piffl-Perčev.ič bo izročil 26. julija, ko bo otvoritev salzburških slavnostih iger z opero »Ariadne na Naksosu", dirigentu častno diplomo.
PRIPRAVE V SALZBURGU
V	Salzburgu se (vročično pripravljajo na slavnostne igre. Tako so že končali s pripravami za umetniška dela: operi »Elektra" in »Ariadne na Naksosu" Richarda StrauBa: Goethejevega »Fausta" in Shakespearea »Vesele žene Wiindsorske“.
Wolfgang Sawallisch pripravlja skupno z režiserjem Oskarjem Fritzem Schuhom Verdijevo opero »Macbeth"; Istvan Kertesz z Ottom Schenkom Mozartovo opero »Čarobno piščal" in Bernhard Conz s Christo-phom Groszerjem Mozartovo opero »Lucio Silila".
Tudi Helene Thimig je pričela z vajami Hofmannštalovega »Slehernika".
UMRL JE PIERRE MONTEUX
Pred nedavnim je v Hancocku v 79. ietu življenja umrl slavni dirigent Pierre Mon-teux, ki je več kot pol stoletja dirigiral najboljšim ameriškim simfoničnim orkestrom.
TUDI PORCIA JE ZAČELA
V	petek, 17. julija so otvoriii v Spittalu, v dvorcu Porcia poletne igre. Naštudirali so novo delo francoskega dramatika Mari-vauxa »Ljubezen in slučaj". Ponavljajo pa dela Tirsa de Molinasa »Don Gil zelenih hlač", Shakespeara »Komedija zmešnjav" in Lope de Vegasa »Čudežni vitez".
Režija d-n 'scenerija je v rokah znanega režiserja Herberta Wochinza.
Sežiganje mrličev dovoljeno
Nedavno je Sv. stolica dala novo' navodilo, kako postopati s tistimi, ki dajo trupla svojcev sežgati ali ki žele, da se njih trupla sežgo po smrti. Ublažila je cerkvene kazni, ki so bile doslej predpisane za take primere.
Cerkev je vedno pospeševala med verniki izročilo, da svoje mrtve pokopljejo, ker to na najboljši način odgovarja verski resnici o neumrljivosti duše in vstajenja teles od mrtvih. Sežgati telo pa so zlasti v Evropi zahtevali z nameni, ki so 'bili hote proti-krščanski in protiverski. S tem -so hoteli odkrito zanikati vero v vstajenje od mrtvih in v neumrljivost duše. Zato je Cerkev za te primere določila hude kazni: takim je odrekla zakramente, javne molitve in cerkveni pokop.
Sežiganje teles pa ni ravno nasprotno nobeni verski resnici ne naravnemu ne nadnaravnemu redu; še manj ga moremo smatrati kot oviro za vstajenje teles od mrtvih. Zato -se na primer iz javnih razlogov tudi Cerkev ni nikoli uprla sežigu mrličev. Sedaj je sežiganje mrličev izgubilo pomen odklanjanja krščanskih resnic; razen tega je prišlo do nekaterih posebnih razlogov higienskega in gospodarskega značaja ter priznanja tradicij, ki so se uveljavile pri nekaterih narodih. Zato je sedaj prišlo do novega navodila sv. ofioija. Poslej bo cerkveni pokop odklonjen samo, kadar bodo ugotovili, da je bil sežig izbran iz sovraštva do katoliške vere in kot zanikanje krščanskih dogem.
Ostaja pa kljub temu Cerkev naklonjena -pokopu mrličev 'bolj kot sežiganju in -se Cerkev upira neupravičenemu sežigu, ki ga dovoli le iz resnih razlogov. Tudi v bodoče je treba pospeševati na vse načine običaj pokopa, ki nam daje idejo smrti, -ki je podobna sanjam in pričakovanju obuditve, vstajenja na dan poslednje sodbe.
Roman Rus
Pred 30 leti je umrla Marija Curie
Podjetja in podjetniki so potrebni
Papež je govoril krščanskim podjetnikom
PODGORJE — KAPELICA
Letos so pri Kapelici sv. maše na praznik sv. Jakoba, 25. julija, ob 9. uri in na praznik sv. Ane, v nedeljo, 26. julija, ob 9. uri. Po maši je na praznik sv. Ane pranganje po lepi gozdni poti na Vodico. Pridite romat k podgorski Mariji pri Kapelici!
DJEKŠE
(Gospod župnik Ignac Muri — zlatomašnik)
V	nedeljo, dne 19. julija 1964, je bilo na Djekšah redko slavje. Ne godi se vsako leto, pa tudi ne vsakih deset let. Prečastiti gospod Ignac Muri, dvajset let že župnik na Djekšah, praznujejo letos namreč petdesetletnico mašništva.
Ob vhodu v župnišče že je veličasten slavolok, napisan v obeh deželnih jezikih, naznanjal, da se godi na Djekšah vesel dogodek. Vedno več ljudi se je zbiralo, da ne rečem, skoraj cela fara se je zbrala v nedeljo pred župniščem, da bi počastila s svojim obiskom cenjenega gospoda zlatomaš-nika.
Ni bilo nam rtreba dolgo čakati: točno ob 10.15 se je pokazal preč. g. jubilar v spremstvu mnogih duhovnikov, med drugimi z mil. g. proštom A. Benetkom in L. Trabesingerjem ter z g. dekanom velikov-šlkim Kanduthom in drugimi.
Najprej so mu zapeli v pozdrav naši najmlajši, šolarji, pod vodstvom g. nadučitelja Hermana Grma, ki je nato tudi v imenu šole čestital gospodu zlatomašniku in se mu zahvalil za trud, ki ga je imel ter ga še ima z učenci. 'Pohvalil je gospoda ju-bilarja, da v teku minulega šolskega leta ni izpustil niti ene šolske ure in da se tako res bori za dušni in telesni blagor faranov.
Tudi dješki župan se je gospodu župniku Muriju v imenu občine zahvalil za njegovo vsestransko delo in trud.
Po globokomiselni pesmi, ki jo je zapel cerkveni zbor še na prostem, se je vrnil sprevod v cerkev, kjer je g. zlatomašniik daroval zahvalno službo božjo. 'Gospod dekan je prebral pismo gospoda škofa, v katerem izreka ta preč. g. Ignacu Muriju najiskrenejše čestitke k jubileju, katerega ni dano dočakati vsakemu.
Slavnostno pridigo v slovenskem im nemškem jeziku pa je imel mil. g. prošt Lenart Trabesinger iz Tinj. Uvodoma nam je podal življenjepis g. zlatomašnika, nadalje pa je še govoril o dolžnostih vsakega duhovnika in pa še o plačilu, ki čaka vsakega kristjana in prav .posebno še vestnega duhovnika v nebesih.
V	veseli domači družbi se je zaključil v nedeljo dješki občinski praznik.
Dragi gospod župnik, obhajali ste 19. julija t. 1. zlato mašo. Spoštljivo in vdano se vas je spominjala množica faranov, združena z vami v molitvi. Bog naj vam za vse to povrne, kar ste vi za nas, farane, storili, molili, žrtvovali in tudi — pretrpeli. Molili bomo, da vam da Bog še nadalje moči in zdravja pri delu za Boga in za narod!
Na mnoga zdrava in blagoslovljena leta!
SMARJETA V ROŽU (Srebrni jubilej našega g. župnika)
'V nedeljo, dne 19. julija, je Smarjeta doživljala posebno slovesnost: srebrni maš-niški jubilej svojega dušnega pastirja, č. g. župnika Janka Lampichlerja. G. župnik je sicer želel ob 25-letmici svojega mašništva na tihem sam zase Bogu izreči hvaležno zahvalo, a so drugi odločili, naj se ta jubilej tudi na zunaj slovesno obhaja. Take slovesnosti so dokaz vdanosti faranov do župnika, pa tudi utrjujejo vezi med njim in farani.
Č. g. Cvetko 'iz Medgorij je v tnidnevndci s svojimi pridigami ogrel farane, da .so se na ta farni praznik tudi duhovno pripravi-li. Slovesnost pa .so že na predvečer otvo-nilli pevci s podoknico in lepim darilom. V nedeljo pa je pred drugo božjo službo velika množica pred slavolokom pričakala sre-brnomašnika, ko je oblečen v mašna oblačila z asistenco stopil iz župnišča, da se napoti v cerkev. Pevci so ga pod vodstvom g. Hanzeja Gabrijela pozdravili s primerno pesmijo, nato mu je mladenka Dolfi .izrekla zahvalo in voščila farne mladine, tri belo oblečene deklice in za njimi trije fantiči so mu ljubko izrazili ljubezen dn vdanost otrok. Čestitke in voščila je za občino izrekel g. župan, za njim pa prav domače prisrčno cerkveni ključar Pavlin. Med slovesno mašo je po evangeliju stopil na priž-pico dekanov namestnik č. g. Franc Brum-ndk, kotmirski župnik. Prebral je priznalno pismo škofovo, .potem pa v poljudnem govoru orisal delo duhovnikovo. Duhovnik j.e svojim faranom v duhovnem oziru družinski oče, zdravnik, gradbenik, učitelj in
V službi naroda in družine
Ob 60-letnici dr. Vinka Zwittra
V nedeljo, dne 19. julija, je praznoval zaslužni narodni delavec dr. Vinko Zwitter svojo 60-letnico. Vsled tega so se zbrali v gospodinjski šoli v Št. Petru pri Št. Jakobu predstavniki slovenskih katoliških organizacij, da proslave z jubilantom ta dogodek. Med drugimi so bili navzoči: mil. gospod prelat dr. Rudolf Bitimi, predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Valentin Inzko, višji študijski svetnik ravnatelj dr. Joško Tischier, predsednik Družbe svetega Mohorja dekan Filip Milionig, predsednik krščanske kulturne zveze prof. dr. Pavle Zablatnik, predsednik Kmečke gospodarske zveze gospod Fric Kumer, vodja slovenskega oddelka Katoliške prosvete g. dr. France Vrbinc, predsednik Koroške dijaške zveze ter član Kluba slovenskih študentov na Dunaju Karel Smoiie.
Pred slavnostjo je obravnaval na svoji seji najprej odbor Narodnega sveta koroških Slovencev vrsto tekočih narodnostnih vprašanj, nato pa smo nazdravili g. jubilantu dr. Vinku Zvvittru. Popoldan je potekal v prisrčnem razpoloženju. Mil. g. prelat dr. Bitimi je nakazal v svojem nagovoru, kako je spremljal skozi več desetletij kot prijatelj jubilantovo življenje in delo, pred-
sednik Krščanske kulturne zveze prof. dr. Pavle Zablatnik je nanizal vsestransko jubilantovo delovanje na prosvetnem polju, iz besed ravnatelja dr. Joška Tischlerja je bilo razvideti, kako tesno je bilo povezano jubilantovo in njegovo življenje v službi katoliške in narodnostne miselnosti, predsednik Kmečke gospodarske zveze g. Fric Kumer je izrazil čestitke v imenu absolventov Kmetijske šole v Tinjah ter naše kmečke organizacije, predsednik dekan Filip Milionig pa je prikazal, koliko odpovedi je bilo potrebno v jubilantovi družini tudi s strani gospe dr. Zvvittrove, ki je z velikim razumevanjem zasledovala javno delovanje svojega moža.
Slavnostni govor na nedeljskem slavju pa je imel predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Valentin Inzko.
Iz zahvalnih besed jubilanta je bilo razvideti, da more narodno delo rasti uspešno le ob tesnem sodelovanju vseh, ki jim je izročena vzvišena naloga službe za narod.
Slavnost smo nato zaključili s petimi litanijami v kapelici čč. šolskih sester, katerim se tudi tem potom zahvaljujemo za vse, kar so doprinesle k olepšanju jubilantovega slavja.
MATI, DOMOVINA, BOG
Tem idealom je posvečal doktor Vinko Zwiitter vse svoje narodno delo. V svojem nagovoru pred predstavniki 'Slovenskih katoliških orgamizacij je dr. Inziko v tej zvezi dejal:
„Pred dvemi leti smo se zbrali približno v 'istem času v Tinjah, kjer smo se spomni-11 ob 60-letnici ravnatelja dr. Joška Tischlerja njegovega dela za slovenski narod, predvsem koroške Slovence. Dom duhovnih vaj, na katerega smemo biti ponosni vsi, je nastal po zamisli mil. g. prelata dr. Bltimla ter danes ne služi zgolj verskim namenom, temveč vsestranski duhovni poglobitvi našega ljudstva. Navzočnost gospoda prelata ter gospoda ravnatelja na tej slovesnosti daje današnjemu jubileju, ko se veselimo z dr. Vinkom Zwittrom njegove 60-letniee, šele tisti značaj, ki je potreben za praznovanje tega jubileja, če nočemo biti nehvaležni potomci naroda, katerega je v zadnjih tridesetih letih odločilno usmerjala trojica: dr. Joško Tischier, dr. Rudolf Bitimi ter dr. Vinko Zwitter. V kolikor je bilo mogoče v danih okoliščinah .poudariti doprinos gospoda ravnatelja dr. Joška Tischlerja in go-
spoda prelata dr. Bliimla k utrjevanju narodne zavesti med koroškimi Slovenci ter k duhovni rasti slovenskega življa na Koroškem, je bilo to storjeno ob njuni 60-letnici. Zgodovinopiscem je pridržano to sliko izpopolniti ter prikazati delo. javnih delavcev koroških Slovencev v luči zgodovinskega razvoja, političnih razmer in 'ideoloških ozadij, na podlagi katerih je šele možna podrobna analiza ter dokončna slika tega, kar postavi delo kakega javnega delavca dokončno v tisto luč, ki nam omogoča stvarno ocenjevanje doprinosa ,posameznika h kulturni ali verski rasti, k uspešnemu poetičnemu ali gospodarskemu razvoju naroda. Tako bo tudi oris dela, fci ga nameravam podati ob 60-iletnem jubileju dr. Vinka Zwittra, le oris, dokončna slika 'bo nekoč uokvirjena v večjo celoto zgodovine koroških Slovencev. Bo pa tem ibolj objektivna, v čim večji meri bodo zgodovinarjem na razpolago avtobiografska dela, oziroma viri pismeno zaokroženih spominov oseb in osebnosti, ki so žrtvovale vse svoje življenje za utrditev katoliške in slovenske miselnosti med koroškimi Slovenci.
advokat. Ob koncu maše je vsem iz srca privrela zahvalna pesem. Mnogo je torej bilo skritih duhovnih darov, ki so jih farani v molitvah .in prejemu sv. zakramentov na tihem darovali svojemu župniku, kot viden dar vdanosti pa so mu poklonili magnetofon, da ga >s pridom lahko porablja tudi pri poučevanju verouka v šoli.
Gospod župnik Lampichler je pel svojo novo mašo pred 25. leti na Radišah v težkem času nacistične strahovlade, dober mesec pred začetkom druge svetovne vojne. Težo razmer je že kot mlad duhovnik bridko čutil. Tekom prvih pet let se je moral mnogokrat seliti. 'Služboval je v tem času v osmih župnijah, dvakrat je moral v zapor. Po vojni pa je bilo bolje. Osem let je pastiroval v Medgorjah in Podgradu, zdaj v Smarjeti pa že nad deset let. Smarječani želijo, naj deluje med njimi v zdravju in gibčni moči še do zlate maše in še čez. Bog jim željo izpolni!
RINKOLE (Vedno češčenje)
V četrtek, 9. julija, je bilo tukaj vsakoletno »vedno češčenje“. A to bi ne bilo kaj nenavadnega, letos sta pa imela dva novo-mašnika, prvi Kitajec, č. g. Frančišek Ung in drugi, zamorec iz države Togo, č. g. Nikolaj Ouradei ponovitev svoje nove maše pri nas. Lahko sii mislite, kako smo gledali iin študirali ta dva tuja gospoda. Mi si pač predstavljamo azijske in afriške narode kot manj kulturne kot Evropejce! Pa ne varaj-
mo se! Azija ima starejšo in nežnejšo kulturo kot Evropa! In res, opazili smo in občutili blagodejno prijaznost in milino kitajskega duhovnika, ki si je na mah osvojil naša srca. Pa tudi črnec, novomašnik iz Afrike, je bil v nastopu in liturgičnem zadržanju vzgileden in bi delal čast lahko ne samo rezidenci kakega škofa ampak tudi Vatikanu. 'Pri obedu je imel .mladi črnec nagovor na sobrate v taki lepi latinščini, da smo kar strmeli. Evropa se sicer ponaša s svojo tehniko in civilizacijo, a prava kultura je le humanitas, kultura srca!
BAJTISE
(75-letnica požarne hrambe)
Te dni smo praznovali v našem skritem kraju velik jubilej. Požarna bramba — prostovoljno gasilsko društvo — 'je dočakalo 75-ietnioo obstoja. Ustanovljeno je namreč bilo leta 1889. V resnici je pa gasilstvo v našem kraju mnogo starejše. Sedanje gasilsko društvo se je razvilo iz požarne bram-be, ki je bila pri železarstvu, dokler je to še imelo v naši grapi svoj obrat. Skozi tristo let namreč, od leta 1620 do 1908 ,se je v naši grapi pridelovalo železo. Kovači so peli svojo pesem skozi dolgo dobo in njihova obrt je bila poznana daleč naokoli. Leta 1908 so fužine prenehale in železarska obrt je bila prestavljena v Borovlje, kjer je več prostora in kjer se razvija na moderen način. Praznovanje jubileja našega gasilskega društva je bilo, kar se je dalo, za naše razmere slovesno.
Zgodovina zadnjih desetletij je, v kolikor zadeva koroške Slovence, zgodovina križa, a tudi zgodovina verovanja v narodni preporod. Leto 1848 je povezano s pojmom pomladi narodov. Koroški Slovenci smo jo doživljali z ustanovitvijo Mohorjeve družbe v Celovcu ter Janežičevimi literarnimi glasili. Za nekaj časa je postal Celovec kulturno središče vseh Slovencev, dokler ni prevzela vodstvo Ljubljana z vse širšim duhovnim zaledjem ter čisto drugačnimi predpogoji kot jih je imel slovenski narodni živelj na severni periferiji. S prenehanjem Slovenskega glasnika 1. 1868 zaključujemo dejansko v Avstriji tudi dobo šolstva, ki je slonelo pretežno na slovenski materni besedi, saj ga je usmerjala skozi več desetletij predvsem slovenska duhovščina. Z državnim šolskim zakonom postane šolstvo 'leta 1869 šele zares popolnoma državna stvar ter so podvržene šole državnim interesom, ki se v narodnostno ogroženih krajih le
Vabilo
V petek, dne 24. julija, ob 20. uri bo pri Antoniču na Reki, pri Št. Jakobu v Rožu
»KONCERT VESELIH ŠTUDENTOV".
Prijatelji poskočnih melodij prisrčno vabljeni!
redkokdaj krijejo z narodnimi zahtevami in življenjskimi interesi posameznih ljudstev. Utrakvistična šola naslednjih desetletij duši v šoli slovenski duh ter ne dopušča, da bi se koroški 'Slovenci kulturno razmahnili ter politično krepili. VSled tega se ne čudimo, ako je .literarno delo med koroškimi Slovenci zamrlo ter .smo tudi kulturno gledano kmalu postali periferija.
IKo je slovenski narod proslavljal ustanovitev 'slovenske univerze, je bila usoda koroških Slovencev popolnoma odprta ter so se morali v prihodnjih desetletjih boriti vsepovsod za najosnovnejše pravice. Med leti 1938—1945 sledi doba kulturnega molka ter pregnanstvo stoterih družin v taborišča ponižanja, trpljenja in smrti. .
Ustanovitev republike »Nemška Avstrija" po avstrijskem parlamentu 12. novembra 1918 kaže, da so bile v novi državi narodnostnemu udejstvovanju zelo utesnjene meje in možnosti. Kljub dvema deželnima poslancema med obema vojnama kor. Slovenci niso mogli uveljaviti svojih političnih zahtev ter je moglo biti njih delo le na-rodno-obrambnega značaja. Tega so se vsi zavedali ter osredotočili svoje delovanje na utrjevanje verske in narodne zavednosti. Je to doba množičnih romanj v naša Marijina svetišča, v .Krko itd. ter zlata doba prosvetnega dela v naših društvih, ki nikdar niso tako cvetela in kljubovala kot prav v letih 1920—1988. V osrčju tega dela je stal naš jubilant dr. Vinko Zwitter, predvsem po letu 1930 usmerja celotno narodno delo kot urednik »Koroškega Slovenca", vodi slovenski dijaški dom v Celovcu, na številnih Shodih, prireditvah, zborovanjih in sestankih pa ga srečavamo kot govornika v vseh naših vaseh širom Žile, Roža, Podjune in Gur. Povsod je treba narodu ohraniti substanco do dne, ko se bodo začeli graditi temelji novega sveta, v katerem bo dosti življenjskega prostora tudi za koroškega Slovenca. Naravnost preroške se nam zdijo besede v almanahu Prosvetne zveze za leto 1940:
»Graditi moramo, graditi v nas samih in izven nas. Pri vsaki gradbi pa so .potrebni temeljni kamni. Iz ruševin sedanjosti bomo morali v 'bodočnost rešiti vse, .kar je bilo dobrega in zdravega. Naše družine morajo tudi naprej ostati zdrave celice vsega razvoja. 'Pregled slovenskih družin nam kaže, da v njih še vlada zdravi odnos med starši in otroki, da oče in mati ne gledata v naraščaju nadloge, marveč v veliki meri 'božji blagoslov iin narodno dolžnost, ki veli slovenskim staršem, da vzrede telesno in duševno zdravo mladino. V slovenskih družinah otroci v starših še gledajo predstojnike, ki jim ni pri srcu .samo telesni dobrobit, marveč tudi duševna in duhovna rast otrok. V slovenskih družinah še vlada polno medsebojno zaupanje, družina še tvori celoto pri molitvi, ki ji je del vsakdanjega kruha. V slovenskih družinah še vlada vera in neomajno prepričanje, da človek ni sam sebi 'namen. Slovenska družina mora ostati temeljni kamen vaškemu, občinskemu in vsemu narodnemu občestvu. Kjer pa so razni nalivi zasuli to zdravo in naravno družinsko občestvo, bo treba gramoz odstra-
(Dalje na naslednji strani)
Pri
nas na
V službi naroda in družine
(Nadaljevanje s 4. strani)
niti, kakor očisti (kmet njivo in travnik, da vzklije novo življenje iz starih korenin.
Temeljni kamen nove Evrope ipa so evropski narodi. Tem evropskim narodom mora ibiti dana možnost svojega lastnega dihanja lin življenja, ki je od naroda do naroda prav različno. Iz tega svojstvenega narodno-kuiltumega življenja Sele more rasti razumevanje med narodi in iz tega razumevanja na duševnem dn duhovnem polju bo zraslo gospodarsko dn politično sodelovanje, kar mora biti cilj nove Evrope. To naravno dn svobodno sodelovanje prisilno narekuje na vseh poljih evropski prostor vsem evropskim narodom. Nebroj kitajskih zidov v političnem, kulturnem in predvsem gospodarskem pogledu je moralo Evropo nujno privesti na rob propada. To propadanje pa krčevito zahteva nove ureditve, ki ne more in ne sme služiti posamezniku ali posameznim narodom, marveč vsej evropski celoti. Izmenjavanje vseh pridelkov materialnega značaja in medsebojna kulturna oploditev so v stanu, da tvorijo pri gradnji nove Evrope potrebni cement, ki bi zagotovil stavbi varnost pred morebitnimi zopetnimi potresi".
Ee narod s trdno vero v bodočnost, duhovno notranje zdrav, poln ljubezni in spoštovanja do idealov „Matd, domovina, Bog" je mogel (nastopiti na cvetno nedeljo 1. 1942 ■Pot Kalvarije, ker je vedel, da sledi velike-mu petku končno tudi dan vstajenja.
Napočilo je leto 1945 ter z njim vrnitev 'Slovenskih družin iz izseljeništva. V sve-tovnonazornih zmedah povojnih let je dr. Vinko Zwitter med prvimi laiki, ki začenjajo odločno opozarjati na (nevarnosti komunizma. Skupno z dr. Joškom Tischlerjem zasnuje leta 1949 „Narodni svet koroških Slovencev". Narodnopolitični organizaciji katoliško usmerjenih koroških Slovencev je Pripravili idejno tila z ustanovitvijo mesečnika ..Družina in dom", ki ga je prva leta tudi sam urejeval. Mesečnik prihaja že 16. leto v naše družine ter je svoje pripomogel k izoblikovanju katoliškega tabora v času, ko 'S€ je nahajala manjšina zaradi komunistične infiltracije v veliki križi ter vsled tega y precejšnjem notranjem razkroju. Pomagal je nadalje utrjevati vezi med zamejskimi Slovenci, pospeševati leposlovno delo ter razgibati, slovenske koroške dijaške vrste. Soigato (tradicijo prvih dijaških 'sestankov lzza jubilantovih študijskih let ter njego-Vega javnega delovanja pred drugo svetovno vojno veže dr. Vinko Zwitter naprej ter jo posreduje študirajoči mladini skozi več ‘lot preteklega desetletja. Prvim sestankom dijaške mladine v Zahomcu, Brnoi, St. Jakobu, Selah, Bilčovsu, Kortah, Apačah, l^jekšah, St. Rupertu, Skocijanu, sledijo po drugi svetovni vojni nad vsem pričakovanjem lepo uspeli sestanki v St. Rupertu, St. Jakobu, Želinjah, v Šmihelu, v ©ilčovsu in v Slovenjem Plajberku, kjer je sklenila slo-vonska koroška mladima ob kresu na 2in-'Sarici posvetiti vso pozornost svoji mater-ni besedi v posebnem dijaškem glasilu, ki So ga slovenski dijaki na Plešivcu izdajali cirozi deset let. Eno leto za njimi so začeli riato objavljati tudi celovški učitaljiščniki svoje prispevke v literarnem glasilu .Setev’, so ga s koncem leta 1962-63 zaključili ravnotako z desetim letnikom.
2 veseljem in ponosom priznam, da sem ,ot mlad akademik tudi jaz zapuščal di-laške 'sestanke, katere je vodil dn na njih ^Pregovoril dr. Vinko Zwitter, poln navdu-enja. Kar je napravilo na nas tako globok bi;s, je bilo jubilantovo jasno katoliško gležnje na vsa naša narodnostna vprašanja, Njegova ognjevita beseda, ki je vžgala ter ‘&la najprej, dokler ni na novo vzplamtela er skušala užigati lin navduševati druge.
Kako nam je govoril? ,,Novo, mlado Ev-^°Po bodo gradili narodi s svetniškimi majami, vernimi očeti, idealno mladino, s 1S|tim duhovništvom in predvsem v krščan-Sbv'U prebujenim laičnim razumništvom.
Kdo so ta ljudstva? To so narodi trplje-Ja in molka, najtežje preizkušnje in naj-'j^j zdravega pogleda na življenje in svet. ako zdravega, da jih ne zmore niti naj-•■p a diktatura in najbrezobžimejše nasilje.
'So ljudstva, ki so rodila Kreka, Jegliča, ^oftmajerja, Berana, Hlonda, Solovjeva dn e, Masaryka, ki je svojo »Svetovno revolu-zaključili s prav preroškim pogledom: ^ristus ali Cezar! To so slovanska ljudstva!
. Kdo hodi glasnik novega, krščanskega eka? Slovenski in slovanski inteligent, laik
Koroškem =^_
in duhovnik! To je njegovo sodobno poslanstvo v narodu in Evropi."
Dr. Zvvitter pa je bodril v preteklih letih na številnih zborovanjih in sestankih naše ljudstvo tudi ob priliki občinskih, deželno-zborskih volitev ter volitev v Kmetijsko zbornico, bodisi kot soustanovitelj Krščan-'sfco-demokratske stranke, Kmečko-gospo-darske zveze ali tajnik Narodnega sveta koroških Slovencev, kot odbornik 'Mohorjeve družbe pa je pomagal graditi naši bratov-ščini in založbi nove temelje, ko je bilo treba po drugi svetovni vojni družbino delo obnoviti. S svojo besedo 'bogati koledarje Mohorjeve družbe, pomaga obnavljati povojno delo ter stoji kot član osrednjega odbora Katoliške akcije sredi taiškega katoliškega gibanja na Koroškem. Kot sotrud-nik slovenskih radijskih oddaj, uvodničar slovenskih glasil, predavatelj prvih tečajev učiteljev dvojezičnih šal, učitelj naše kmečke mladine v Tinjah ter v St. Jakobu v Rožu, kot predavatelj na tečajih za življenje stavi vsepovsod svoje zmožnosti in sile na razpolago. Njegov veder značaj, njegova prijaznost, njegova pripravljenost pomagatii vsepovsod, kjerkoli je potrebna pomoč, olajša nam mlajšim vedno znova, da se polni zaupanja obračamo nanj.
Dragi Vinko! Ko zreš danes nazaj na svoje tako bogato 'in vsestransko delo, smeš s ponosom ugotoviti, da je bilo Tvoje dosedanje življenje kljub marsikaterim razočaranjem, ki niso prihranjena nobenemu javnemu delavcu, izpolnjeno z vestnim izvrševanjem dolžnosti v poklicnem, zasebnem, družinskem in javnem življenju. Vedi, da nam nisi dajal le vzgled vzornega narodnega delavca, ampak tudi vzgled moža katoliških načel, dobrega družinskega očeta ter iSlovenca-intelektuailca, ki mu ne sme biti blizu le rojak, temveč tudi sodeželan druge narodnosti, vsled česar si se vedno spet zavzemal za mirno sožitje obeh narodov v deželi. Da smeš prve (tozadevne sa-
dove naroda uživati ob uspešnem razvoju slovenske gimnazije, večji literarni ter prosvetni dejavnosti naše mladine, vsaj skromnem razumevanju za naša vprašanja tudi v vrstah večinskega naroda, kaže, da je bilo tvoje delo ter delo tvojih sovrstnikov pravilno zasnovano. 'Šele na osnovi vztrajnega dela dn žrtev starejše generacije je bil omogočen preporod, ki ga doživljamo danes Slovenci na Koroškem. Da bo ta preporod, Iki ga naša mladina močno sooblikuje, zahteval od nje velikih in vztrajnih naporov, ■je jasno. Tega se mladina v polni meri zaveda. Saj je ob priliki praznovanja 550-1et-nice ustoličenja zadnjega vojvode v slovenskem (jeziku izpovedala:
»Nihče se ne more več zapreti v samega sebe in živeti za svoje interese, želje in nazore. Bližina soseda nas izziva, nas sili v vedno nove duhovne, kulturne in svetovno-nazorne konfrontacije in v nova srečanja."
Narod, ki bo črpal vedno znova svoje sile 'iz tradicije, bo kos nalogam in zahtevam časa ter razvoju, ki ga narekuje doba vse-mirskih poletov. Tradicija našega naroda pa je bila vedno spet: katoliška dn slovenska. To tradicijo si v našem narodu poma-, gal 'Utrjevati ter jo pomagal posredovati naslednji igeneradji in generacijam. Za to tvoje prizadevanje dn delo se ti v imenu Narodnega sveta koroških Slovencev prav prisrčno zahvaljujem z ob)juho, da bomo delali naprej v ismishi tebi tako svetih idealov: .Mati, domovina, Bog’."
SELE
(O naših dijakih)
Slovensko gimnazijo v Celovcu obiskuje skupno 22 naših študentov, in sicer 17 fantov in 5 deklet. V preteklem šolskem letu so vsi izdelali, 8 celo z odliko, nekaj pa jih je bilo prav 'blizu odlike. Fantje odličnjaki so štirje, dekleta pa tudi štiri. Kakor .Vidimo, so se dekleta še prav posebno odlikovala s talenti in pridnostjo. Maturantov iz Sel letos ni bilo. Lanski so si vsi izvolili učiteljski poklic, dovršili dodatne študije in v septembru nastopijo službo.
550-letnica v luči publicistične javnosti
(Nadaljevanje s 1. strani)
klarung heiftt es, daB es angesichts der mehr als taiusendjaihrigen gemeinsamen ge-schichtlichen Entwicklung bedder Volksteile in Karnten keinen schoneren Beweis des gutnachbarliohen Verhaltnisses zwischen dem slowenischen und dem deutschsprachi-gen Bevalkerumgsteiil geben konnte, als die 550-Jahrfeier in einer gemeinsamen Ge-denkstunde zu hegehen."
Nemško-nacionalci odklonijo skupno proslavo
V naslednjih urah in dneh so merodajni krogi okoli 'zgoraj omenjenih organizacij dokazali, da jim ne igre za mirno sožitje, ampak da jim je dejansko na tem, razbiti lojalno proslavo slovenskih študentov. Po časopisih — predvsem »Kleine Zeitung" in »Vodkszedtung" se na žalost vključita v pro-tisiovensko gonjo — in na številnih zborovanjih, na katerih se delijo letaki, skuša Heimatdienst organizirati kričečo protide-monstracijo pri vojvodskem prestolu. Skupno proslavo odklonijo z argumentom, da Slovenci trdijo, vsa južna Koroška je slovensko ozemlje, čeprav je od vsega začetka bilo jasno in tudi poudarjeno od vseh časopisov, da gre za proslavo katoliškega krila slovenskih dijakov — saj ti predstavljajo večino študirajoče mladine —, je vendar treba beležiti, da se je komunistični »Volks-wlllle“ od vsega začetka zavzel za interese dijaštva.
Varnostna direkcija skuša najti rešitev
Pod naslovom »Herzogstuhl: Siegt die Vernunft?" piše 9. julija »Kleine Zeitung": „Wie der Leiter der Sioherheitsdirektion fur das Bundesland Kamten, Hofrat Dr. Payer,
Vse za iport -od kolesa do televizije -na zalogi pri domačinu
Johan Lomšek
TIHOJA 2, P, DOBRLA VES - Eberndorl
.Telefon 04237 246
gesitem mittailte, scheint ,sich im Streit Karntner Heimatdienst — cbriistliche Slo-wenen eine Losung anzubahnem. Wenn aueh die Venhandlungem noch laufen und eine endgultige Entsoheidung erst am Don-nerstag fallen wird, sollem angeblich die iSlowenen bereiit sein, ihren Antrag zuriick-zuziehen. Dies wunde allerdings noch nicht offiziell bestatigt. Auch der Karntner Heimatdienst versprach, die Moglichkedt zu prilfen, auf eine Demonstration beim Her-zogstuihl am 12. Juli zu verzičhten." In tudi tokrat je nemška organizacija — še bolj očitno kakor v prejšnjih dneh — pokazala, da 'ji ne gre za mir ampak za spor. Tudi če bi študentje svojo proslavo odpovedali, bi »Karntner Heimatdienst" vztrajal pri svoji zahtevi. Tako se je policija odločila za prepoved obeh prireditev.
V teh dneh se je oglasil tudi italijanski tisk. Tako je pisal milanski dnevnik „11 Giorno" i(10. 7.): »iPo dvodnevnih diskusijah in polemikah je policija prepovedala obe manifestaciji »zaradi javne varnosti". Na prvi videz je to salomonska razsodba, ampak v resnici zadovoljuje le pangermani-stično združenje, katerega namen je bil prav ta, da se prepove slovenska svečanost." Upravičeno dopisnik ob koncu ugotovi: »če bi se dogodek zgodil v Gornjem 'Poadižju, kakšen krik bi zagnalo avstrijsko časopisje! V tem primeru pa dvojna teža in dvojno merilo."
Ze naslednji dan beremo v časopisih goreči poziv ,,Heimatdiensta": »Karntner, auf zum Herzogstuhl! Halt, laBt Karnten in Frieden!" Bilo je to še neposredno pred pre-piovedjo. Po prepovedi očividno politične protidemonstracije »Heimatdiensta" vabi ita kot nadomestilo na romanje h Krnskemu gradu, oziroma k maši na prostem. Medtem ko je ordinariat romanju slovenskih študentov v Gospo Sveto, ki je služilo zgolj verskim namenom, zapovedal samo versko pridigo, je stolnemu župniku Feilmerju, ki je maševal na prostem pred Krnskim gradom.— maša je bila očiten slučaj nadomestila za prepovedano politično manifestacijo —dovolil vplesti domovinske misli. Pod naslovom »Gleiches Recht fUr alle" piše celovška »Neue Zeit" z dne 11. VIL: »Generalvikar Dr. Kadras erklarte der NZ unter anderem, daB das Ordinariat zum Zeitpunkt, zu dem die (christlichen)
'(Nadaljevanje na 8. strani)
ŽELEZNA KAPLA
(G. župnik Štefan Messner - srebrnomašnik)
Tudi naš gospod župnik Štefan Messner je srebrnomašni jubilant. Njegov jubilej naši župniji ne sme tiho uiti, saj imamo našega gospoda župnika prav radi zaradi blagega značaja in zaradi tolike delavnosti v težki in razsežni kapelski župniji.
V	najtežjem času, 1939, je bil v duhovnika posvečen in moral takoj k vojakom na fronto na mrzli sever. Dobri Bog ga je varoval, da se je preko Švedske, kjer se je mudil in dušnopastirsko udejstvoval krajši čas, vrnil spet v domače kraje. Po vrnitvi je njegova prva dušmopastirska služba bila v Železni Kapli. Že kot kaplana smo ga spoznali v njegovi dobroti in duSnopastirski vnemi. Samostojno mesto je prevzel v Po-krčah, kjer je bil nekaj let za provizorja, nato smo ga spet dobili nazaj v Železno Kaplo, kjer nam je postal duhovni vodja in oče — kapelski trški župnik.
Dve cerkvi v Kapli in štiri oddaljene podružnice so mu naložene v oskrbo. Veliko je v župniji šol in mladine. Za mladino se je venomer trudil in se trudi s 'svojimi kaplani. Predvsem mladini želi postaviti primeren in prijeten, moderen farni dom. Zdaj se, hvala Bogu, že mogočno zida in bo že letos pod streho. Kakor nalašč za njegov duhovniški 'jubilej!
Poleg vneme za mladino in njeno vzgojo pa je g. srebrnomašnik vedno posvečal veliko 'Skrb socialnosti. Tako je s farnim odborom kupili bivši Gregerhof, da se je sem prenesla bolnišnica in .porodnišnica in da so v tem domu dobili zatočišče tudi stari ljudje.
Naš goispod župnik ves živi z ljudstvom in za ljudstvo kot Skrben in dober dušni pastir. Vsakomur zna dobro besedo in svet.
Romarska cerkev Device 'Marije v Trnju mu je tudi izredno pri srcu. Domačini in romarji od drugod znajo, 'kako vzorno in vneto skrbi za to Marijino svetišče. Župna cerkev sv. Mihaela pa je za časa njegovega vodstva tudi že marsikaj pridobila, kot električno zvonjenje, električno ogrevanje, da bi nas vse veselilo hoditi v farni božji hram.
Naš gospod župnik je zelo skromen dn preprost. Kljub bolehnosti je vedno na mestu 'kot vojak v kraljestvu božjem. Za potreben letni odmor ga je treba naravnost siliti, da nam ne obnemore.
Našemu dragemu gospodu jubilantu ždimo kapelski župljani im duhovni sosedje čvrstega zdravja dn obilo božje pomoči, da bi med nami, med našo mladino pri službi božji še dolgo tako vneto prepeval ter dočakal med nami iše zlati im biserni duhovniški jubilej!
Vsi mu zagotavljamo naše molitve in vso oporo pri vodstvu župnije. Na mnoga zdrava, srečna leta med nami!
Hvaležni farani
Avstrijski lesni sejem v Celovcu
V	soboto, dne 25. julija, bo v Celovcu mednarodna tiskovna konferenca, ki bo dala nekak prvi bežni pogled na 13. avstrijski lesni sejem, ki bo od 6. do 16. avgusta 1964 v Celovcu. Tiskovno konferenco bo otvorrl ob 10. uri dopoldne predsednik velesejma .podžupan Rudolf Novak. Pozdravil pa bo zastopnike tiska župan mesta Celovca Hans AuBerwinkler.
Nato 'bosta na vrsti dve predavanji, in sicer prvo z naslovom: »Avstrijski les med EFTA in EW'G“, ki ga bo imel dr. Valentin Leitgeb, član odbora strokovne zveze za .'industrijsko predelavo lesa v Avstriji!. Drugo predavanje pa nosi naslov: »Uporaba lesa v gradnji". O tem bo govoril dipl. trg. Ernst Woilf, poročevalec za lesne informacije v zveznem lesnem gospodarstvu.
Ob priliki 13. avstrijskega lesnega sejma 1964 bo v Celovcu od 5. do 7. avgusta drugo zborovanje evropskih novinarjev strokovnjakov na lesnem področju.
Program je močno zanimiv. Že takoj prvi dan, t. j. 5. avgusta, bodo obiskali Georg-Thurnovo vzorno gozdarsko podjetje v Železni 'Kapli. Tu si bodo novinarji strokovnjaki lesnega področja ogledali moderno gozdarsko žago in nekaj gozdarskih naprav.
7. avgusta pa bodo imeli znani znanstveniki lesne in gozdarske stroike, odnosno gospodarstveniki lesnega področja strokovna predavanja o aktualnih problemih lesnega in gozdarskega gospodarstva.
Istočasno bo imel tudi vsak udeleženec priliko razgovarjati se z novinarji strokovnjaki lin izvedenci iz Belgije, Nemške zvezne republike, Nemške demokratične republike, 'Finske, Francije, Velike Britanije, Italije, Jugoslavije, Holandije, Romunije, Švedske, Švice in Avstrije.
Z A MLADINO
IN PROSVETO
Slučajno . .
Daroval se je
Jezus je nekoč rekel, da nima večje ljubezni nihče, kot pa tisti, ki daruje svoje življenje za Njega. In res je bilo v sveti Cerkvi že na sto in sto tisoče takih, ki so umrli iz ljubezni do Boga. Rajši so vse pretrpeli, kakor pa da bi Bogu postali nezvesti in ga zatajili. Mnogokrat so moral v najhujših mukah hirati v temnih in vlažnih ječah; s pretepanjem in mučenjem so jih zasliševali in tudi z zvijačami in obljubami so jih hoteli odtrgati od Kristusa; mnogi so v tem mučenju od bolečin umrli, druge so pa neusmiljeni rablji umorili. Take junake svete vere imenujemo „mučence“.
Ob vsakem preganjanju svete Cerkve se najde mnogo takih mučencev. Kdo še ni slišal pretresljivih zgodb iz življenja prvih kristjanov; kako so ti zvesti junaki Kristusovi umirali v velikem rimskem amfiteatru: na križe so jih pribijali, pred divje živali — leve in tigre so jih metali, na gorečih grmadah so jih sežigali, nekatere pa so celo spremenili v žive plamenice (povili so jih s slamo in s tekočo smolo oblili).
Pa tudi pozneje so se v vseh stoletjih odlikovali s podobnim junaštvom junaki Jezusovi: Skozi vsa stoletja, ko se je po svetu oznanjala sv. vera, so morali mnogi apostoli za Kristusa dati svoje življenje. In še danes je zlasti v misijonskih deželah polno junakov Kristusovih, ki s trpljenjem in smrtjo dokazujejo svojo ljubezen do Boga.
Kaj pa pri nas v Evropi. Ali imamo še tudi kaj mučencev? O tudi in še mnogo več, kakor si mislimo. Saj vemo, da povsod, kjer vladajo brezbožnifci, preganjajo sveto Cerkev; neizmerno je trpljenje zvestih kristjanov po takih deželah. V ječe jih zapirajo, iz služb jih izganjajo in povsod jih zapostavljajo. 'Posebno veliko je bilo trpljenje zvestih kristjanov tam, kjer je vladal krivični Hitler.
V mestu Konitz, ki je sedaj v poljski državi, je bil v jeseni leta 1944 poklican k vojalkom mladi Josef Mayer-Nusser; pride-Ijen je bil k zloglasnim SS-vojakom, ki so se posebej odlikovali v preganjanju in v sovraštvu do Cerkve. Josef bi moral napraviti prisego, da bo slepo ubogal, kar mu bodo ukazali brezbožni in veri sovražni SS-povdljnikli. Toda mladi in globoko verni Josef se je uprl in junaško izjavil, da tega ne more storiti, ker je veren in zvest kristjan. Že je grozilo, da ga bodo radi tega upora takoj ustrelili. Zlepa in s hudim so ga pregovarjali, toda zvesti Josef se ni dal pregovoriti. „Zvest Kristusu hočem ostati, četudi bi moral za to umreti“, je venomer ponavljal. Zaprli so ga v taborišče, veliko lakoto je moral prestati, mučili in preganjali so ga, a Josef je ostal zvest!
, Bližal se je konec vojne in ruska vojska je hitro napredovala proti Berlinu. Jetnike (in tudi Josefa so prepeljali v notranjost Nemčije; na postaji Erlangen pa so ves transport pustili brez hrane, da je večina od lakote pomrla. Med njimi je tudi zvesti Josef kot pravi mučenec žrtvoval svoje mlado življenje za Kristusa dne 24. februarja 1945.
Henrik Sienkievvicz:	30
OBLEGANJE
QaMj£ (/ore
- V službi Najsvetejše
Zgodovinska slika iz švedsko-poljske vojne
..Odstopimo, za Boga, odstopimo! če bi vedel, da nimajo denarja, bi jim rad od svojega posodil, da bi nam le dovolili, da s častjo odidemo.“
,,Četudi priznam Vreščovičev nasvet za dober in verjamem, da ise odkupijo, me vendar trese taka mrzlica, da bi imel rajši deset naskokov nego to čakanje."
„Uf! Prav imaš, gospod. Toda ta Vreščo-vič vendar .. . lahko pride še visoko ...“ „Če drugam ne, na vislice."
Prijatelja nista uganila. Grofa Vajkarda VreščoViča je čakala še hujša usoda kakor smift na vislicah.
Toda vtem je grom topov pretrgal nadaljnji razgovor.
„Kaj je? 'Streli iz trdnjave?!" je zakričal Miiller.
In 'kakor blazen je planil iz sobe.
Planili so za njim vsi in začeli poslušati. Glas rednih salv je res prihajal iz trdnjave.
,,Za Boga! Kaj naj !to pomeni?... Ali ise bijejo med isabo ali kaj?!“ je vpil MUller, ,,Ne razumem!"
..Vaše visokorodje! To je tako," je rekel Zbrožek, „danes je sveti Stefan, patron go-
Učen Škot, Beattie po imenu, je na posrečen način dokazal svojemu sinu, ki je hote! vsa težka vprašanja življenja rešiti z besedo „slučaj..in seveda ni veroval v Boga, da je Bog. Naredil je takole:
Ne da bi komu kaj omenil, je zarisal v nekem kotu svojega vrta na tla ime svojega sina in vsejal v tako urejene brazde semena in jih zakril z zemljo ter dobro poravnal. Deset dni nato je pritekel njegov sin ves začuden k očetu in vzkliknil: „Oče, moje ime je vzklilo na vrtu!"
Oče pa je sprejel sina z nasmehom in se je delal, kot da ga stvar ne zanima; toda sin je silil vanj in končno dosegel, da je šel z njim na vrt, kjer mu je pokazal čudo.
„Res je," reče oče, „vidim, da si govoril resnico. Toda to ni nič posebnega; je pač le slučaj." Pri tem pa se je delal, kot bi hotel iti proč, a sin je takoj pristavil:
Ples! Vstop prost! Igra priljubljena jazz-godba! Prangarvje — Kirchtag!
Tako vabijo nešteta vabila v poletnih mesecih, ko se po farah vršijo cerkveni prazniki — pranganje ali Kirchtag imenovanji. Mnogokje je tak dan postal le še prilika za veseljačenje, pravo skrunjenje cerkvenih praznikov!
Vsak', kdor se odloči za plesno zabavo, naj dobro premisli, kalko se bo obvaroval škode na duši in na telesu, katero more povzročiti tudi še „na-jnedolžnejši“ ples. Tak mora z vso resnostjo upoštevati okoliščine, ki spremljajo plesno zabavo. Pa poglejmo natančneje nekatere teh okoliščin.
Fant — dekle
Prvo je narava plesa; saj plešeta redno fant in dekle, dočim bi se plesu dveh fantov ali dveh deklet smejali.
Pa vprašaj dekle, zakaj hodi tako rada na pfes. Izjavljala bo, da hoče plesati s fantom, ki je res in zares kavalirski. „Toda koliko talkih kavalirjev bodo našla dekleta na plesu? Ali mar gredo fantje na ples radi godbe ali lahke telovadbe?
Bilo je dekle na plesu v izraziti plesni obleki, zato je fant menil, da si lahko tudi kaj več privošči. Pa je tokrat slabo naletel; v odgovor je dobil krepko zaušnico... Toda leto pozneje je taisto dekle že bilo žrtev kavalirja s plesišča .. .
Saj mora vsako dekle priznati, da jo vleče na ples zaradi fantov. Tam pa mora
spoldov Zamojskih, očeta in sina; na njuno čast streljajo."
Medtem so prišli iz trdnjave veseli vzkliki, .poltem pa zapet .streli.
»(Dovolj imajo smodnika!" je rekel Mul-ler. „To (je za nas novo znamenje."
Toda usoda mu ni prizanesla tudi z dru-gliim, zelo bolestnim znamenjem. Zakaj švedski vojaki so bili že tako nejevoljni in upadli na duhu, da so oni oddelki, ki so čuvali najbližje okope, divje zbežali z njih na glas trdnjavskih topov.
Miiller je videl ves regiment izbornih smalandslkih strelcev, kako je pridrvel v zmešnjavi k njegovemu sitanu; slišal je tudi, kako so ponavljali oficirji med seboj: „Čas je, čas je, da odstopimo!"
Toda počasi se je vse pomirilo — ostal je le mučen prizor. Vojskovodja in častniki so šli zopet v sobo in čakali, čakali nestrpno; celo do tedaj nepremakljivi obraz Vreščovičev je izdajal nemir.
Naposled so v veži zabrenketale ostroge in vstopil je trobenltač, ves zardel od mraza. »Odgovor iz samostana!" je rekel ter oddal precejšen zavoj, zavit v pisano ruto, zvezano s trakom.
Mullerju so se roke nekoliko tresle in trak je rajši prerezal, nego da bi ga polagoma odvezoval. Vsem so bile oči nepremično uprte v zavoj. Oficirji so zadrževali sapo.
General je odvil en sklad robca, drugega, tretjega in odvijal vedno hitreje, dokler ni naposled padel na mizo zavitek mlincev.
»Očka, tu ne moremo govoriti o slučaju. Nekdo je vendar moral pripraviti seme in ga vsejati."
»Meniš li, da ne more slučaj ustvariti nekaj, kar je tako urejeno kot n. pr. črke tvojega imena?"
»Res, tako menim."
»Torej, dragi sinko. Le poglej svoje roke, svoje prste, svoje noge, svoje oči, ušesa; mar niso lepo smotrno urejene in zelo dobro ustrezajo potrebi?"
»Res je, očka, čudovito vse to."
»Mar meniš, da so plod slučaja?"
»Nikakor, kot ne morejo biti plod slučaja črke, ki sestavljajo moje ime na vrtu. Te si naredil Ti."
»Tako je, jaz sem to naredil, da ti dokažem, da slučaj ne more ustvariti ničesar smotrnega in urejenega ...“
plesati z vsemi, ki jo povabijo. Fant, s 'katerim pleše, pa more biti tudi brezobziren, nepošten; talko z lahkoto pade v naročje največjega pokvarjenca.
'Pošteno dekle bi izven plesa gotovo ne dopustilo kaj slabega. Ko pa na plesu mine prva zadrega, se zaupnost med obema poveča, nastopi domačnost In odpornost je manjša, moralni prestopki pa lažji.
Mladi ljudje, ki hodijo redno na plese, bodo kmalu opustili pogosto prejemanje zakramentov; saj se je njih notranjost usmerila v uživanje ...
Kdaj — kje bo ples?
Mnogo je odvisno, kje se prireja plesna zabava. Ako se vrši na prostem ali v gostilni, se zdi, da je manj nevarnosti, ker so plesalci izpostavljeni očem vseh, navadno bližnjih sorodnlikov in sosedov. Vendar pa more biti nevarnost tudi velika, ker se takega plesa lahko udeleži, kdor le hoče.
Po mestih prirejajo plese po najrazličnejših lokalih in javnih dvoranah. Mnogo za-visi, v koliko je ples dostojen, od onih, kii ples pripravijo. Zanimivo je, da radi prirejajo plese brezbožniki in kot poročajo očividci, vlada tam največja svoboda, brez nadzorstva, luči medle, koti temni...
Nekoč se je plesalo po naših vaseh v zgodnjih popoldanskih urah in ko je »urca sedem odbila", so se poštena dekleta poslovila s plesišč. Gotovo je veliko zlo današnjih plesov v tem, da se izključno ponoči vršijo; saj noč ima svojo moč ...
Sedaj je prebledel in dasi ni nihče potreboval pojasnila, kaj je v robcu, rekel:
»Mlinci!...“
»Nič več?" je vprašal nekdo.
»Nič več!" je odgovoril general kakor odmev.
Nastalo je globoko molčanje, pretrgano le z glasnimi oddihi; včasih se je zaslišalo tudi škripanje zob, včasih potresanje z mečem.
»Gospod Vreščovič!" je rekel končno Miiller s strašnim in zlovražjim glasom.
»Ni ga več!" je odgovoril eden izmed oficirjev.
In nastal je vnovič molk.
Zato pa je zavladalo ponoči vrvenje po vsem taboru. Komaj je ugasnil dan, so se zaslišali glasovi povelj, beganje znatnih oddelkov konjenice, odmev enakomernih korakov pehate, rezgetanje konji, škripanje voz, gluho ropotanje topov, zven železa, žvenket verig, šum, vpitje in vrvenje.
»Mar se pripravlja za jutri nov napad?" so se povpraševali stražarji pri vratih.
Toda videti niso mogli ničesar, zakaj zvečer se je prevleklo nebo z oblaki in začel je padati gost sneg.
Goste snežinke so zaslanjale razgled. Okoli pete ure zjutraj so potihnili vsi glasovi, le sneg je padal vedno gosteje. Pokril je ves samostan in cerkev, kakor bi ga hotel zakriti pred pogledi napadalcev, obvarovati In zasloniti pred ognjenimi izstrelki.
Naposled se je začelo daniti in zvonček se je že oglasil za jutranjice, ko so voja-
(J)(wlilia in t/osku
Rečejo PaVlihi:
»Glej, tam goska beži!"
A Pavliha:
»Kaj to mene briga?"
Reče mu drugi:
»Glej no, v tvojo hišo gre!"
Odvrne mu:
»Kaj to tebe briga?"
ILah in IKranjec
Lah in Kranjec sta jedla fižol. Po težkem delu sta bila zelo lačna in z veliko žlico nosila v usta. Kranjec je vljudno pu- \ ščal, da je prvi zajemal Lah; ta ga pa je priganjal „manj‘a, manja!" — to se pravi po maše »jej, jej!"
Kranjec pa, ki ni znal laško, je zastopil »manje, manije" in je res še manj zajemal. Lah pa je zmerom bolj naganjal »manja, manja!" Kranjec je grdo gledal, le še po en fižol je nosil v usta, Lah pa še ni utihnil.
Tedaj je Kranjec vzrojil: »Primojduš, cepili ga pa ne bom," in je polno žlico zajel. Lah pa je utihnil.
ZA SMEH IN KRATEK CAS:
Izgubljeni osel
Pavliha je izgubil osla. Ko ga išče, venomer govori: »Hvala Bogu, hvala Bogu!"
Vprašajo ga, zakaj se zahvaljuje Bogu.
Pavliha jim odgovori: »Hvala Bogu, da nisem sedel na oslu. Če bi bil sedel na njem, bi se bil izgubil še jaz."
Via paši
Tevžej ho s to vleče,
Toni hosfco lomi,
Jurij 'jo zakuri,
Miha pa podpiha,
,Šima z glavo kima,
Jaka zraven čaka,
Blaž repice peče,
Tonč ga gleda, nilč ne reče.
Domača iz Podjune
UGANKA
Zvezda sam, ki se ne sveti.
Nisem svet — som le živa1!.
Brez morja mi ni živeti.
Bratec b'i me raid spoznali?
(tpZSAZ
ki, ki so stražili pri južnih vratih, zaslišali prskanje konja.
Pred vrati je stal kmet, ves zasut s snegom; za njim pa so se videle na poti nizke, majhne lesene sani z mršavo im kocinasto kobilo.
Kmet je začčl drgniti roke, prestopati z noge na nogo in klicati; »Ljudje, odprite vendar!"
»Kdo pa si?" so vprašali z obzidja,
»Svoj iz Ozbova! ... Pripeljal sem dobrotnikom divjačine."
»Kako da so te Švedje spustili?"
»Kakšni išvedje?"
»Oni, ki oblegajo cerkev."
»Oho, nobenih Švedov ni več!"
»Hvala tebi, o Bog! Mar so odšli?"
»Še »led za njimi je zasnežilo!"
Vtem je postalo na poti vse črno od meščanov in kmetov: eni so jahali, drugi so šli peš, bile so' tudi ženske, a vsi so vpili oddaleč: »Ni več Švedov! Ni jih več!"
»Odšli so v Welunj!“
»Odprite vrata, no! Švedje so odšli!" so začeli vpiti na obzidju in novica se je kakor blisk raznesla okrog.
Vojaki so skočili k zvonovom in zazvonili z vsemi, kakor bi zvonili alarm. Kdor je bil živ, je planil Iz celic, iz stanovanj, iz cerlkve.
Vest se je še vedno širila. Dvorišče se je napolnilo z menihi, žlahto, vojaki, ženskami in otroki. Radostni klici so se razlegali okrog. Eni so hiteli na obzidje, da bi
Vabilo na ples!
	
|-^ oo j oo ^ oo	00	00 O	B 00 R. 00 /^\ 00 N o« J oo
LETA 1914 NA FRONTI V GALICIJI
Je to človeško? Tedaj bi bilo zelo pametno, da bi pred takega naduteža stopil kak častnik in četovodja ostro prijel in ga dal pred vojno sodišče. Ker tega ni bilo, so Bosanci 2. bosanskega polka sami obračunali: 20. decembra, ko smo v bajonetnem naskoku ,napadli Ruse, se je bataljon tega polka predal Rusom.
Potem smo marširali dalje, pustivši za seboj Gorlice ter šli v bojno linijo; zdaj v hrib, pa spet v dolino, in Rusi iso nas že dobro pripravljeni, pozdravljali s svinčenkami, ki so žvižgale mimo ušes. Vsa utrujenost nas je minila, ko smo jo pobirali v dolino ter ise je ta ali oni prekopicnil preko visoke skale. Tudi jaz sem napravil tak „salto mo.rtale“ s tornistro in nabito puško, se pobral is tal kakor maček ter drvel naprej. Ko se za nekim gozdičem pripravimo za napad, se naenkrat oglasi ruska artilerija ter mas prične mažigati z granatami in šrapneli. Spoznavši nevarnost, smo se hitro umaknili. Komaj smo odnesli pete, so že padale tja, kjer smo bili malo prej, granate. V to je pa posegla vmes naša artilerija ter pričela sekati po Rusih tako uspešno, da je ruska artilerija umolknila. Naj omenim, da je bila naša artilerija dobra, često prav odlična, de pravega reda ni bilo.
Ko se nekje le ustavimo, nam sporočijo, da bomo obedovali. Prav. Saj je čas, vzeli smo vsak svojo pločevinasto skledico ter stopili v vrsto. Dobili smo juho in meso. V tem sem pa prav brezbrižno prezrl, da ukaza iti po obed naši četi njen poveljnik Vadnal še ni dal. Ko prinesem v hišo, kjer so tovariši ostalih treh čet z velikim apetitom pospravljali vsak svoj . delež, me zagleda Vadnal ter me ves razjarjen nahruli, kdo mi je dal dovoljenje iti po kosilo? „Mar ne veš, da jaz tega še nisem ukazal,“ je grmel in to s takim o si trim naglasom, da sem se resno bal posledic. Molče sem položil skledico z juho in mesom na mizo ter v pozoru 'Poslušal ostre Vadnalove litanije, ko se oglasi korporal Mehle: „Le kar vzemi pa Pojej.“ 2e koj naslednji večer sem Vadnalu to vrnil, ko je prišel s prošnjo, kdo gre prostovoljno na patrolo. „Medaljo bo dobil, kdor gre,“ je dejal. Par se jih prijavi, jaz Pa ne. „iBoš renčal nad mano za tako malenkost! Kar sam hodi po medaljo," si mislim. Ker se jih ni dovolj javilo, jih je na-značil sam, mene pa poslal na prednjo stražo (Feldwaahe).
Tovariši so odšli na patrolo, jaz pa na stražo. iBrž se (je pokazalo, da je bilo kar Prav, ko se nisem polakomnil medalje. Tovariši so šli ter po neprevidnosti zabredli med Ruse, ki so jim nametali svinca, da jih
videli prazni tabor, drugi so se smejali ali Plakali.
Nekateri še niso hoteli verjeti; toda prihajale so vedno večje gruče kmetov in meščanov.
Prihajali so iz mesta Čenstohove, iz okoliških vasi, iz bližnjih gozdov s truščem, veselo in prepevaje. Križale so se vsak čas nove vesti, vsak je videl odhajajoče Švede ■n pripovedoval, kam so odhajali.
Nekoliko ur pozneje je bilo na pobočju m planem pod goro vse polno ljudi. Samostanska vrata so se odprla na široko, kakor so bila odprta pred vojno; le vsi zvonovi so zvonili, zvonili... a ti glasovi zmagoslavja so hiteli v daljavo in slišala jih je vsa ljudovlada.
*
Opoldne istega dne je bila cerkev tako nabita, da je bila tam glava pri glavi, kakor leži na tlakovanih mestnih ulicah kamen poleg kamna. Sam o. Kordecki je pel zahvalno mašo, a človeškim trumam se je zdelo, da jo opravlja angel. In zdelo se je 'tudi, da izpeva svojo dušo v tej zahvalni službi božji ali pa da se dviga z dimom iz kadilnic in izginja v slavo božjo.
Grom topov ni več pretresal ne obzidja ne šip v oknih in ni zasipal več ljudi s prahom, ni motil molitev, a tudi ne zahvalne Pesmi, katero je zapel med navdušenjem in splošnim jokom stani prior:
,,T e D e um laudamus!"
Konec
3
je le nekaj srečno odneselo pete ter se z naglim begom rešilo ruskih klešč, dasi je malo manjkalo, da zaradi te nerodnosti tudi jaz nisem dobil svinčenk v glavo, ko je ruska brzostrelka sipala krogle za bežečimi tovariši.
Ko se v petek, 18. decembra, ustavimo v neki soteski, kjer so bili na drugi - strani Rusi, pride četovodja Krašovec ter pravi: „Fantje! Po ruskem koledarju je jutri sv. Nikolaj, god ruskega carja. Rusi bodo hoteli ta dan proslaviti z zmago. Zato je prav, da smo pripravljeni za boj.“ Drugi dan je bil ukaz, da pričnemo z bojem. Ro ne baš visokem bregu se splazimo na rob. Pred nami so bili dobro zakopani v strelskih jarkih Rusi. Vse bi bilo v redu, ko bi imeli artilerijo, da bi z granatami razbila strelske jarke Rusov; tako smo pa kar z našimi mand-liharcami — puškami — obstreljevali Ruse, ki so nam vračali milo za drago. Bili so dobri strelci. Jaz sem si prav na vrhu roba izkopal zasilni strelski okop za neko kakih 6 centimetrov debelo brezo, ter vzel na piko' dobro zavarovani ruski strelski jarek. Tovariš na desni je kmalu dobil svinčenko ter se zvalil navzdol po bregu, ko vseka svinčenka v tisto brezo; druga svinčenka mi sikne preko tornistre, tretja pa v tisti kupec zemlje, izza katere sem streljal na Ruse. Baš tisti kupec je preprečil, da nisem dobil svinčenke naravnost v glavo.
Ko j,e poveljnik videl, da kraj za bojevanje ni primeren, je dal ukaz pozicijo bojevanja spremeniti ter se nekoliko, umakniti nazaj. Nad nami, je bil tam oddelek strojne puške, ki je streljala na Ruse. Brž zatem, ko je zaregljala stroljniiioa, pa se je oglasila ruska artilerija ter pričela obstreljevati našo pozicijo. Vojaki pri strojni puški so pobrali šila in kopita; ruska artilerija je prenehala, naše artilerije pa še slišali nismo. Zdaj se pa bojuj, kakor veš in znaš.
Sonce se je pomikalo k zatonu, ko je prišel ukaz: izkopljite si okope in bodite pripravljeni za boj. Ker je izglodalo, da bo noč mrzla in bomo prenočevali v mrzlih oko-
Sredi februarja je odšel spet nazaj proti Avstraliji naš rojak, pesnik znamenite pesmi „Rož, Podjuna, Zilja", zdaj izseljenski duhovnik med slovenskimi naseljenci po avstralski celini, č. g. dr. Ivan Mikula. Od časa do časa smo ga srečali tudi v Celovcu in zanimivo ga je bilo poslušati. Radi bi ga pripravili do tega, da bi nam kaj skupno povedal o svojih doživljajih in kar zavidali smo tržaškim Slovencem, da je njim prej predaval o avstralskih rojakih kot nam tu. Končno smo ga „ujeli“ zadnjo minuto. Naenkrat je prišel in napovedal svoj skioptični večer, pa tako, da niti v „Našem tedniku" nismo mogli več objaviti njegovega predavanja.
Zbrali smo se v Mohorjevem domu in čakali, da pride. Vse je bilo pripravljeno, samo njega ni bilo od nikoder. A glej! Zadnji hip jo primaha, s kovčkom v roki, naravnost s kolodvora. Da je prišel tako pozno, je bil menda kriv ekspresni vlak iz Beograda, ki je Imel zaradi zimskega vremena precej zamude. Ko sem ga videl prihajati, sem si predstavljal, da mora nekako tako hoditi od naselja do naselja v Avstraliji in prinašati rojakom veselja, tolažbe in vzpodbude. Gotovo ga tudi tam včasih čakajo, potem pa se ga razvesele, ko se z njim pogovore in ko jih spet povede v vse, kar je domačega, (kar je slovenskega.
Potem je začel s predavanjem. Najprej nam je povedal, da je Avstralija — čeprav najmanjša celina — še vedno ogromna dežela, ki pa ima še zelo malo prebivalcev. Komaj 10 milijonov ljudi šteje. Samo dva človeka in pol prideta na kv. kilometer, medtem ko v Evropi živi 280 ljudi na istem prostoru. Je pa ta dežela dežela bodočnosti in ima možnost še velikega razvoja.
Izpred zadnje svetovne vojne je naših ljudi prav malo tam doli. Dr. Mikula je dejal,
pih, ukaže feld-žandar Vadnal, da gre nekaj mož pb islamo. Možje so šli in se kmalu vrnili praznih rok ter sporočili: ..Vsepovsod so Rusi, tako da do slame sploh nismo mogli priti." Kaj sedaj? Ker Vadnalu ni bilo prav nič všeč, da bi prenočeval na goli zemlji, slame pa ni mogoče dobiti, pogleda gori po rebri, kjer je bila med grmovjem suha trava, vmes pa listje. Ukaže mi, da grem gori v reber in mu naberem te suhe trave in listja. Nerad sem šel, toda ukaz je ukaz. čirn me Rusi zagledajo, ko pulim suho travo, začno streljati. Naglo isem skakal od grma do grma, pulil suho travo (in nabiral -listje, vmes pa so sikale svinčenke, ki me k sreči ni nobena zadela, ker sem bil pri tem nabiranju izredno hiter zaradi svinčenk in tako Rusom mešal cilj.
Naglo kar se da, sem hitel v okop ter Vadnalu izročil v smrtni nevarnosti nabrano suhljad, s katero sn je postlal svoj okop. Med tem se je zmračilo. Da ne bom ležal na golil zemlji, se spravim nad nizki borovec, da si z njegovimi vejami napravim ..posteljo". Ravno sem hotel odlomiti drugo vejo, ko skoči iz svojega okopa Vadnal, katerega okop je bil poleg mojega ter me nahruli, da ne smem lomiti vej. Res sem takoj prenehal. Toda le za nekaj časa. Na goli zemlji ležati v tem mrazu in si tako nakopati revmatizem, ne smem. Sežem po oster bajonet ter nalahno, kar se da pre-vidnoi, režem veje borovca. Ko režem drugo vejo, pogleda iz okopa Vadnal, pograbi puško, jo nameri name ter zavpije: ,,Ali ti nisem rekel, da ne smeš?" Kakor ukopan sem obstal in se niti ganil nisem, ker sem se dobro zavedal, da bi za to nepokorščino Jahko dobil kroglo. Ko me nekaj časa srepo gleda, odloži namerjeno puško ter mi zagrozi, da naj si samo še enkrat zdrznem odlomiti vejo od borovca. Potem bo namreč druga pela ... Krogla bo ...
Jezen nad takim nesramnim nastopom se uležem v okop. Klel bi, da ni pred nami 'boj z Rusi. Torej jaz, ki sem mu moral v smrtni nevarnosti nabirati suhljad, da je na njej ležal ko jež v brlogu, si nisem smel postlali z vejami borovca. Počasi sem se pomiril. Jutri, kakor vse kaže, nas čaka boj; zato je bolj, pametno pri,praviti se na to, da stopim pred večnega Sodnika, vse drugo pa prepustiti Bogu.
(Dalje prihodnjič)
da pozna nekako 10 rojakov az tega časa v Avstraliji, pa še te le bolj po imenu. Večina 'jih še živi. Veliko več pa je Slovencev po vojni došlih. 15.000 jih bo. Nekateri cenijo, da jih je 12.000, ibolj optimistični pravijo, da jih je celo 20.000. Značilno za naše rojake je to, da je med njimi zelo malo izobražencev. V Južni Ameriki se je po letu 1945 naselilo le 7000 rojakov, a imajo med seboj veliko izobražencev. V Združenih državah se je naselilo po vojni le 4000 rojakov, v Kanadi 8000, pa je odstotek izobražencev mnogo večji kot v Avstraliji. Za avstralske Slovence je to škoda in zato imajo izseljenski duhovniki še večji pomen in tudi veliko več dela.
Je pa v Avstraliji med rojaki nekaj profesorjev in nekaj učiteljic z naše Primorske. Ti se vneto trudijo za organizacijo slovenske skupnosti. Organizirali so tudi nedeljsko slovensko šolo. Ker se otroci naših družin v šoli ne učijo jezika svojih očetov in pradedov, jih potem zbirajo ob nedeljah in jih učijo brati, pisati in se izražati v slovenskem jeziku.
Dr. Mikula nam je nato pripovedoval, kako se Slovenci zbirajo po raznih krajih k domači službi božji, kjer slišijo božjo besedo v domačem jeziku, v domačem jeziku molijo in pojejo. Božja beseda v domačem jeziku gre vse bolj do srca kot pa v drugem jeziku, čeprav razumeš, kaj se pove. Sedaj še vesoljni cerkveni zbor to poudarja, ker se je to doslej premalo razumelo in sta itako sv. brata Ciril in Metod za zgled vsej Cerkvi, da je treba oznanjati evangelij v domači, starodavni besedi, ne pa v kakšnem jeziku, ki so te ga le v šoli naučili ali pa je jezik drugih ljudi.
Vendar je značilno za Avstralijo, da tam ni narodnih župnij. Take župnije so po severnoameriških pokrajinah in imajo svoje
Tam za gorami večernimi
Tam za gorami večernimi utrujeno sonce zahaja; z zlatimi žarki stoterimi zarjo večerno napaja.
Beli oblački se grejejo v zašlega sonca odsevu; tiho k njim zvezde pirispejejo vprašat, kaj billo po dnevu.
Kmalu po vasi že trudni mi kmetič k počitku se vlega; z glasi veselimi, lužnimi • fantov se pesem razlega.
Mesec smehlja se poredno,, ljubč, ko s hriba na vas dol posveti; lin vidi fantiča tam z ljub’co s voj 6 oh zamreženem oknu sloneti.
Oj, topli, poletni večeri vi, ljubezni noči, vasovanja; vas 11 še to ubogo srce doživi, li žalostna duša zasanja?
A. G.
dobre in slabe strani. Avstralski škofje so se odločili, da naj bi novodošli drugoverci ne ustanavljali svojih posebnih župnij, ampak naj se njihove verske skupnosti razvijajo v okviru že obstoječih župnij, ki naj jih širokogrudno podpirajo in priznavajo njihove posebnosti. Talko izseljenskemu duhovniku ni treba imeti ogromnih skrbi, kako bo nabral potrebni denar za vzdrževanje cerkva in raznih farnih poslopij ter prireditev. Povsod vabijo Slovence, da se naj poslužujejo njihovih dvoran in njihovih cerkva, ter želijo, da bi se počutili kot doma. Celo pomagajo Slovencem, da se zbere skupaj, (jim posojajo avtomobile oziroma jih pripeljejo na slovenske prireditve. Krščanska ljubezen do bližnjega v res pravi širofeogrudnosti!
,,Odkar sem v Avstraliji, znam ceniti Koroško bolj kot prej," je dejal dr. Mikula. ,,Prav ljubiti domovino zna šele tisti, ki je izven nje, ker ve, česa mu manjka." Vsak dan živiš v svoji vasi, med domačimi ljudmi, sredi razmer, katerih si navajen, sredi dežele, ki je del tvojega sveta. Zdi se ti, da ni to nič posebnega in da to ne predstavlja nobene vrednote. Pa ni tako! Šele ko to izgubiš, veš, kakšne vrednosti je vse to bilo. Zato naravni in zdravi človek ljubi svojo domovino, svoji narod, svoje ljudstvo, spoštuje domače šege in navade, čeprav ne prezira tujega in čeprav skuša biti napreden in iti s časom naprej. Mislim, da so nam tisti, ki so koroške Slovence selilli, naredili veliko uslugo, ker so nam pokazali svet drugod, da znaš še bolj ceniti svoje. Danes se pogled v svet vedno bolj odpira in to je koristno. Ven liz ožin!"
Nato je pripovedoval svoj doživljaj na ekspresnem vlaku, ko se je vozil iz Beograda proti Beljaku. Z njim se je vozil nekdo z otoka Cipra. Vse je šlo lepo od postaje do postaje. Vse do Jesenic. Tam pa so zagnali moža nazaj v Ljubljano, češ da nima avstrijskega tranzitnega vizuma. Kako naj si ta Ciprčan pomaga sedaj? Nemški ni znal govoriti, denarja ni imel za vožnjo do Ljubljane. Dr. Mikula mu je pomagal s svojim znanjem angleščine. Ugotovil je, da ima možakar vendar angleški potni list in da takim ni treba tranzitnega vizuma, ker spada Ciper pod angleški Commonwealth. Kako nespametne so te politične meje, nespametne duhovne namišljene meje! Mi Slovenci smo majhen narod, pa smo lahko veliki, če znamo koncertirati v zboru narodov. V zboru je vsak glas po .svoje pomemben. Tako smo tudi mi lahko veliki.
V Avstraliji srečaš rojake iz vseh slov. pokrajin. Največ je Primorcev z Goriškega, Tržaškega, pa tudi z Notranjskega, z Gorenjskega, z Dolenjskega jih boš našel. Korošcev je bolj malo, vendar srečaš tudi Korošca, je pripovedoval dr. Mikula. Tako je tam neka žena iz Borovelj, nekdo iz Sveč, dr. Milkulov nečak iz Loč in še drugi od drugod.
(Dalje prihodnjič)
Avsfrijski vojaki v okopih
(Iz knjige Jožeta Grdine: „Po Severu in Jugu“)
dit. ^Mikidj&iti p& cdmimUji
550-letnica v luči publicisfične javnosti
(Nadaljevanje s 5. strani)
Slowenen eiine Wallfahrt nadh Maria Saal und eine anschliefiende Kundgebung beim Herzogstuhl planten, auf dem Standpunkt sitand, dafl es unmogliich sei, mit einer Wall-fahrt eine Demonstration zu verhinden, die geeignet ist, Unruhe in Karntem zu stiften. Gegen die WaMfaihrt allein sei ni oh ts ein-zuwenden, naohdem ein sloweniscther Geist-licher die Predigt im Maria Saal halten wird, von dem man weiB, daB er nur das bloBe Evangelium predigen wird.“ Za Krnski grad pa je tudi preskrbljeno za duhovnika, „wenngileich seine Predigt auch vatenlandi-sChem EinscMag haben ikanm“.
V teh dneh se itudi v dunaljskih časOipisiih „Presise“, ..Arbeiterzeitung", „ExpreB“, „Kurier“ in v drugih pojavijo poročila.
Nedelja poteka proti pričakovanju mirno. Ekscese pobalinov, naščuvanih od ljudi, ki ne morejo pozabiti, da je tisočletni rajh tako hitro šel proti koncu, vsi časopisi obsojajo. Obsoja jih tudi večina koroških prebivalcev; to je prišlo do izraza predvsem v slabi udeležbi pri romanju h Krnskemu gradu. 'Dunajski „Welt am Montag“ zabeleži: „iKarniten: Neonazi gegen vvallfahran-de Slowenen — .Karnten bleibt deutsch!’“
Odmevi na nedeljske prireditve
Koroški časopisi na splošno objektivno poročajo o nedeljski prireditvi. Tudi „Klei-ne Zeitung" skuša nekoliko svoje mnenje zadnjih dni revidirati. Važna se nam zdi sledeča ugotovitev: „Vor der Abfahrt von Maria Saal versicherte uns noch das Vor-standsmiitglied des Slowenischen Studen-temverbandes, Erik Prunč, daB der Plan ihrer Feier am Herzogstuhl miBverstanden worden sei. Sie hatten keine nationalen Gegenisatze aufriohten und mit ihrer Volks-tumspflege und mit der Feier ihrer speziel-len slowenischen historischen Erinnerungs-datem niiemand vor den Kopf stoBen wollen. Die iStudenten wolilten in Freundschaft mit den Andersstammigen in der gemeinsamen Heimat leben.“ In nazadnje „Kleine Zei-tung“ zapiše: „Es kann nur gewiinscht wer-den, daB der von den Veranstaltern ange-ktindigte Geist der Verstandiigung, der Wille zum Zusammenleben, der unausge-siprochen auch ein Bekenntnis zu O s ter-reich eimschliieBt, Schule macht, und die diissidentistischen und irredentistischen Tendenzen mancher Silowenenkreise der Vergangenheit angehbren werden.“
O dogodkih v zvezi s proslavami 550-Jet-nice zadnjega ustoličenja so poročali vsi slovenski listi.
Pomemben se nam zdi tudi komentar v dunajski „Presse“ (14. VIL) pod naslovom „Karnten ist eins“: ,,'Die jungen Studenten, die dem einstigen Gegner die Hand zur Versbhnumg entgegenstrečkten, diirften dies erkannt haben. Der Heimatdienst und alle, die der Heiimat dienen vrollen, sollten da nicht zurUckstehen.“
Na žalost je v četrtek, 16. julija, „Kleine Zeitung" v rubriki „Pisma bralcev" pod naslovom „Nekaj besed h koroškemu romanju .na Krnski grad" objavila nekvalificirane izbruhe »Domovini zvestega", ki so, kakor je ugotovila »Neue Zeit" v številki z dne 19. julija, po imenu kakor tudi po naslovu fingirani. V tem pismu neznani gospod dolži policijsko direkcijo, da je dobila »povelje 'iz Ljubljane" in se boji polnega svojega imena v časopisu, ker »senca Tita danes sedi že vsepovsod". Tudi ta dogodek — kakor »napad" na Mohorjevo tiskarno — spadajo med značilne dogodke v teh dneh.
Radijski komentar v duhu mirnega sožitja
'Poleg poročila v tržaškem dnevniku »II Picoolo" z dne 12. julija ter objektivnega članka »Aufgebauschter Wdrbel um Karnt-ner !Slowenen“ v Innsbrucku izhajajočega tednika »Vclksbote" je .podal tako zvani »Tedenski pregled" celovškega radia v ponedeljek opoldne najbolj trezne in najbolj v globino celotne problematike segajoče besede. Komentator C. F. Peturnig je med drugim dejal:
»Und nun solite eine Gedenkfeier christli-cher slovvanischer Kamtner Studenten, in der man an die letzte Herzogseinsetzung vor 550 Jahren erinnern vrallte, die Freiheit des Landes und das deubsohe Mehrheits-volk bedrohen? Einige Leute, die anschei-nend in dauernder Angst vor einem be-waffneten Aufstand unserer slovvenischen
Landsleute oder einem miiiitarischen Ein-fall Jugoslawiens leben, scheinen sich sehr bedroht gefuhlt zu haben, denn sie organi-siierten eine Protestkundgebung, die zur gleiichen Zeit wie die slowendsche Gedenkfeier stattfinden hatte solien. Der Vor-schlag der 'Studenten, gemeinsam der Zeit zu gedenken, in der es ein Europa ohne NationalitatenhaB gegeben bat, wurde von den Vertretern einer Organisation der deutschsprechenden Karntner briisk abge-lehnt. Die Behorde fand eine salomonische Losung: Sie verbot beide Kundgebungen. Bei den Slowenen blieb die geplante Wall-fahrt nach Maria Saal, die andere Seite rief prompt zu einer Protestwallfahrt nach Karnburg auf... Ab 1955, sedit dem Ab-schluB des Staatsvertrages, befindet sich Osterreich in einer Situation wie niemals zuvor in seiner Gesohichte: es ist neutral, seine Grenzen si n d von ali en Nachbarn anerkannt. Kein Jugoslavve denfct ernstlich daran, Karnten fiir sein Land zu bean-spruchen, kem Čsterreicher hat die Angst, daB die Nachbarn seinen Staat unter sioh aufteilen wollen. In Europa 'befindet sich der Nationalismus im Absterben, alte Grenzen fallen, man ist auf dem Wege zu einem neuen einigen Europa. Nooh existieren in allen Vbllkern Elemente, die von der Vergangenheit nicht wegkommen, die anachro-nistische Forderungen aufstellen, noch gibt es in manchen Regierungen Leute, die die-ses Beginnen unterstutzen. Damit muB aber endlich SchluB gemacht werden... In Karnten ist in der vergangenen Woche viel versaumt worden. loh dachte daran, wie sich jedes Jahr im 'Plookengeblet ehemalige osterreichische und italienische Soldaten — ehemals Feinde — zu gemeinsamen Gedenken treffen und im Vermachtnis der Ge-
fallenen die Vcrpflichtung zur Freundschaft sehen. loh dachte an die Deutschen und Franzosen — ein si Todfeinde — die heute in enger Freundschaft zusammenleben, die gemeinsam der vielen Blutopfer des letzten Jahrhunderts gedenken, zvvischen denen es keine Grenzstreiitigkei ten mehr gibt. In der vergangenen Woche ware auch in Karnten die Moglichkeit vorhanden gewesen, einen wesentlichen Schritt zur Ubenvindung der Vergangenheit zu tun, zu einem gemeinsamen Bekenntnis zu einem einigen und freien Europa.. . Eine historische Chance fiir Europa blieb in Karnten ungenUtzt, im Gagenteifl, sie war der AnlaB zu einem Riiok-fall lin eine Zeit, die man schon als iiber-wunden glaubte. Es ist ein langer Weg nach Europa. Gestern und in der vergangenen Woche muBten wir erkennen, daB wir hier in Karnten ferner denn je von einem gemeinsamen friedliohen und freien Europa leben. Vor 550 Jahren, als Herzog Ernst der Eiserne vom Herzogsbauer Gregor Schatten nach altehnvurdigem Brauche auf dem Zolllfeld gehuldigt vvurde, war unser Land dem gemeinsamen Europa viel naher als heute."
(Na splošno smemo ugotoviti, da so bila poročila v avstrijskih časopisih objektivna; več: ob trdem am ozkem stališču gotovih nemško -na c io na Inih krogov in ob razsodnosti naše mladine so bile simpatije javnosti čestokrat na slove n siki strani. Naši mladi študenti vejo, da je njih pot pravilna. Na žalost pa en del — tudi to ugotovitev smatramo za potrebno —, hvala Bogu samo majhen del publicističnih organov, tudi koroških, še vedno ni docela razumel toka časa. Kolo zgodovine se nikdar ne bo več sukalo v strašne, danes že anahronistične zablode preteklih desetletij. Naj bi si to spoznanje utrlo pot tudi tja, kjer danes še manjka. Iskreno bi želeli to za dobrobit nas vseh.
količek
NOGOMET
Leipzig:Vienna (Dunaj) 2:1
V igri za Rappan-cup je moštvo iz Leipziga premagalo dunajsko moštvo Vienna z 2:1. Vzhodni Nemci so bili v igri hitrejši, znali so dobro kriti in so pokazali posebno proti koncu igre več vzdržljivosti. Napada obeh moštev nista zadovoljila gledalcev.
RAPID NA KOROŠKEM
Nogometno moštvo Rapid, prvak Avstrije, bo prišlo v petek na Koroško, kjer bo nastanjeno ob Osojskem jezeru. Tu bodo jmdi trenirali. Spored bodo izpolnili z dvema tekmama, in sicer hočejo igrati v soboto s KAC-om v Celovcu im naslednjo sredo verjetno z Avstrijo-tKlagemfurt. 1. avgusta bo Rapid igral s Hertho-BSC v Berlinu, 5. avgusta pa na Dunaju z ODNA-Sofia.
OLIMPIJSKE IGRE V TOKIU
Japonci že sedaj prerokujeljo kakšno bo vreme za časa oliimpiade (od 10. do 24. oktobra). Pravijo, da bo lepo jesensko vreme. V drugi polovici septembra bo deževalo po celi Japonski, toda že v začetku oktobra bo lepo, milo jesensko vreme. Temperature se bodo gibale Okoli 17 stopinj Celzija. Tako vreme povzroča visoki zračni tlak, ki prihaja iz Kitajske.
Ta dolgoročna vremenska napoved temelji na statističnih izkušnjah preteklih 83 let.
Vabilo
Dne 2. in 3. avgusta bo na Reki prj Antoniču, pri Št. Jakobu v Rožu semenj.
Vsi prisrčno vabljeni!
C/LEDALlSČE V CELOVCU
Sabata, 25. julija, ab 20. uri: llclvcdere z Walter-jem MuUenjem 'kot gostom; veseloigra. — Nedelja, 26. julija, ob 20. uri: Bclvederc, z Waltcrjem Mul-, lerjem kot gostom. — Sreda, 29. julija, ob 20. uri: Olivia, komedija. — četrtek, 30. julija, ob 20. uri: Zbor črnomorskih kozakov i(enkratno gostovanje).
Za vse predstave velja prosta prodaja vstopnic in alHnima.
Mali oglas
Prazna hiša v Pliberku, primerna tudi za obrtnika, s stanovanjem in vrtom, naprodaj. Pojasnila daje
Hranilnica in posojilnica, Pliberk — llleiburg.
Vse za vodno instalacijo (sanitarni material) dobavlja PODJUNSKA TRGOVSKA DRUŽBA
Bratje RUTAR & Go.
Dobrla ves-Eberndori tel. 04236-281
\JtttseynskL UotLle-k:
POSEBEN POŠTNI URAD IN 2IG
Na letošnjem (13.) Koroškem velesejmu (od 6. do 16. avgusta) bo posloval poseben poštni urad ob 'Vhodu na St. Ruprechtet StraBe, iki bo odprt že od 3. avgusta t. 1. Letošnja privlačnost pa bo še poseben vele-sejmsiki postni žig v lepi grafični izdelavi.
TROPSKI LES IZ AFRIKE
V	posebnem paviljonu mesta Trst bo na letošnjem Koroškem velesejmu zanimiva redkost: 'razstavljanih bo več debel tropskih dreves iz Afrike v skupni teži nad 10 ton.
V	zadnjih letih stalno narašča uporaba tropskega lesa v lesnopredelovalni industriji zlasti v Evropi. Eno glavnih razkladalnih evropskih pristanišč za tropski les je Trst, zato je 'tržaška mestna uprava uvidela važno nalogo, da na letošnjem 'Koroškem velesejmu prikaže vsestransko uporabnost tega lesa. Razstavljenih bo nad 100 različnih vzorcev; poleg tega bo barvni zvočni film kazal pridobivanje tega lesa v Afriki, prevoz preko morja do Trsta in nadaljnjo pot do njegove vsestranske uporabe.
SLOVENSKE CM>DAJE^V RADIU
PONEDELJEK, 27. 7.: 11.15 Poročila, objave. Pregled sporeda. — Iz domačih gajev. — 10 minut za športnike. — 18.00 športni obzornik. Priprava na letne olirnpiji-ike igre v Tokiu. — TOREK, 28. 7.: 14.15 Poročila, objave. — Za vsakega nekaj .. . Glasbena oddaja. - SREDA, 29. 7.: 14.15 Poročila, objave. — Kar želite, zaigramo. — ČETRTEK, 30. V-14.15 Poročila, objave. — Žena in dom. — PETEK, 31. 7.: 14.15 Potočila, objave. — Od petka do petka po naših ikrajiih itn pri naših ljudeh. Domače novice. — Iz ljudstva za ljudstvo. — SOBOTA, 1. 8.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. Voščila. — NEDELJA, 2. 8.: 7.30 Duhovni nagovor. — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo.
Ure, nakit in drugo pri urarskem mojstru
Gottfried ftnrather
Klagenfurt, Paulitschgasse 9
Popravila izvršim takoj in solidno, kupujem in zamenjam zlato in srebro (tudi strto zlato).
O V jami za gnojnico je utonila dveletna punčka Anna Stanek iz Neudorfa na Zgornjem Avstrijskem.
Offošui
v našem listu •
/
Blago za poletne obleke, posteljno perilo
Velika izbira zelo
ugodne cene
L. Maurer
Klagenfurt	Alter Platz 35
Dauti xa tiskarni sklad!
ZAMENJAVA LIKALNIKOV pri tvrdki
DER MODERNE ELEKTRONAUSHAkf
Klagenfurt - Celovec
Dr.-Arthur-Lemisch-Plafz (Obstplafz) ^ Telefon 63-80
Nainovejše kmetijske stroje, štedilnike, pralne stroje, gospodinjske potrebščine
ugodno in na obroke pri
HANS VVERNIG
KLAGENFURT. Paulitschgasse (Prosenhof)
Radioaparati šivalni stroji Kolesa
V VELIKI IZBIRI
(HadLohaus
KERN
Klagenfurt. Burggasse
Ugodna plačila na obrok®
List izhaja vsak četrtek. - Naroča se pod naslovom: „Na. tednik - Kronika”, Celovec, Viktringer Ring 26. - Telefonska številka uprave in oglasnega oddelka 26 69. - Naročnina stane mesečno 7.-šil., letno 80.— šil., za inozemstvo 6 dolarjev letno. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiše, p. Zrclec. — Telefonska številka uredništva
43-58. — Tisk: Tiskarna Družbe sv. Mohorja, Celovec, Viktringer Ring 26.