PRI SLOVENSKI MATICI iz knjižnih programov velja ugotovitev. OB KONCU LETA 85 Tisto, kar je upadljivo, se da strniti na nekaj bistvenih zapažanj: kljub dokaj Slovenska matica je s svojimi knji- ustaljeni profiliranosti vsakoletnega gami zlasti zadnja leta stopila v ospred- knjižnega programa, kljub odmerjeni je iz bolj ali manj založniško malo- količini knjig je v izbor zadnjih let opazne skromnosti; o tem nam pre- prišlo vedno več knjig — od leposlov- pričljivo govorijo podatki o več dokaj ja do znanstvenih del — ki so doživele hitro razprodanih knjigah, o povpra- širši odmev med bralci, večje zanima- ševanju po ponatisih — vsaj za lep del nje med strokovnjaki in poznavalci. 331 332 Igor Gedrih Najsi velja stara ugotovitev, da ima vsaka ustanova, hiša po svoji specifiki svoj krog bralcev, pa se kar ne da izogniti pomisli, da je s svojimi najatraktivnejšimi ponudbami knjig (v dobrem pomenu besede) Slovenska malica prebila obroč stalnih spremljevalcev matičnih izdaj in dobila dosti širše bral-sko zaledje. Kadar lahko kakšna založniška hiša ponudi le malo število knjig na leto, kot je to pri SM — je načelo izbora še kako pomembno. Verjetno je strogost kriterijev edino na mestu, ne pa vnašanje kakega »vsiljenega« dela, prevoda ali pa kakega dokaj obrobnega rokopisa. V leposlovju je pred nami 3. del Prišlekov Lojzeta Kovačiča. Komur sta v spominu prva dva dela, ki segata od leta 1938 do 1945, bo z istim zanimanjem segel po sedanji knjigi, ki zaobjema čas od osvoboditve do 1948. leta. Pisatelj je ohranil avtobiografsko barvitost romansiranega podajanja, posebni zorni kot s stališča lastnega izkustva, opazovanja, v posebnem položaju »prišlekov«, kjer se navezuje avtorjevo otroštvo in odraščanje s svetom odraslih, kamor je pahnjen z vsemi protislovji, tihimi dramami. Blizu mu je odprto, neolepšano prikazovanje, ki lahko ima primesi subjektivnega, vendar hoče pisatelj vseskozi uravnavati pripoved distancirano; ne le s spominsko oddaljenostjo, pač pa preu-vsem v prepletu objektivnega in subjektivnega v brezobzirni odkritosti. Prišleki so knjiga, ki jo ne kaže obravnavati ločeno po delih, ampak skupno, morda tudi s Petimi fragmenti, ker se le tako razpre celovita panorama proustovskega spominjanja in je le tako mogoče podati trdnejšo spoznanje, poglobljeno kritiko in vrednost L. Ko-vačičevih romansirano — spominskih knjig. Tudi pri tretji knjigi Prišlekov se da izreči, da gre za tekoče berljivo pisanje, zanimivo z različnih vidikov, kar nedopustno pa je, da je v knjigi toliko jezikovnih in pravopisnih napak. Knjiga Sile časa Josipa Vidmarja je izšla hkrati z drugimi natisi njegovih del ob književnikovem visokem jubileju; kar štiri knjige — to je edinstven primer v slovenski književnosti, kakor koli že to razumemo. Sile časa vsebujejo 38 esejev, zapisov, polemik, spominjanj, pred nami je izbor del od 1965. leta pa do 1984, vendar prevladujejo novejša. Od tega jih večinoma poznamo, ker so bila objavljena v različnih časnikih, pet prispevkov v knjigi je prvič natisnjenih: Iz dnevnika, Pojasnilo k Obrazom, Nagovor, Umetnost in humanizem, Z Goethejevo mislijo. Kdorkoli pozna J. Vidmarjevo esejisti-ko, zapise, spomine, pa naj gleda nanje z naklonjenostjo ali pa odklonilno, ve za specifiko njegovega miselnega, političnega in estetskega pogleda, kar ni treba na novo razlagati. Tudi v Silah časa se razodevajo te komponente J. Vidmarjevega povojnega pisanja razločno, dosledno s posebnim posluhom za stilizacijo, naj gre za drobno spominsko skico ali za daljši esej. V spominskem utrinku Iz dnevnika se navezuje na Lessingovega Modrega Natana, gledališko doživetje tega lika in na težave pri prevodu. V Pojasnilu k Obrazom je avtor spregovoril o naravi tovrstnega pisanja in nuji subjektivnega deleža. V Nagovoru nakaže, kako pomembna je kultura za narod. Umetnost in humanizem je skica, ki nakaže dve temeljni spoznanji, da sta obe vojni delovali razdiralno na človeško zavest, izguba tistega, kar je Vidmar po Goetheju imenoval moralne temelje zdrave družbe, pa je drugi faktor proti humanizmu; esejistično obravnavanje se omeji na nekaj prvin in ne želi razgrniti širše problematike. Značilen je esej Z Goethejevo mislijo — J. Vidmar je od nekdaj globje privržen Goetheje-vim mislim in njegovi poetiki — navezujoč se na opredelitev umetnosti kot eksaktne fantazije. Kajpak so te in druge misli izziv za marsikoga, da se sooči z drugačnimi estetskimi pogledi, mišljenjskim svetom. 333 Pri Slovenski matici ob koncu 85 Nova znanstvena knjiga Antona Tr-stenjaka, Človek bitje prihodnosti, je podana kot okvirna antropologija, pri tem je avtor prerasel zgolj psihološki okvir in se utiril v širino antropoloških spoznanj. Značilna je avtorjeva misel: »Človek kot zavestno bitje prihodnosti je v nenehni hoji za samim seboj prikrajšano bitje: stalno napada (napori, upori, vojske) sedanjost, ki mu uhaja v preteklost, medtem ko se mu prihodnost umika v nedosegljivost.« Prav slednje pa bi lahko zbudilo polemičen odmev, ko avtor ne bi širše razložil svojih pogledov in jih podkrepil s širokim poznavanjem psiholoških in antropoloških problemov in z argumentirano podkrepitvijo. V prizadevanju znanosti o človeku ugotavlja nenehne premike; toda vseeno ostane človek jedro spoznavanja in nikoli dokončnega spoznanja, naj gre za psihologijo ali antropologijo, zlasti slednja povezuje biološko, psihološko, filozofsko, zgodovinsko, socialno in kulturno podstat, ker se zaveda, da je človek policentrično bitje in je zato otežkočeno podati njegovo podobo v ulovljivi sistematiki. Avtor je razglabljal o človeku kot biološkem bitju, kot zgodovinskem bitju, kot odprtem bitju, kot simboličnem bitju, prešel na človeka kot ustvarjalno bitje, da bi končal s širšim poglavjem — Človek bitje prihodnosti. Zanimivo je, da A. Trstenjak pri obravnavi človeka kot ustvarjalnega bitja ne želi ponavljati, kar je podal v njegovi znani Psihologiji ustvarjanja, ampak psihološka spoznanja dopolnjuje z antropološkimi, z novimi vidiki. Pri sklepnem poglavju, Človek bitje prihodnosti, ostaja trdno na realnih tleh, brez rožnatega pogleda na prihodnost, a tudi brez apokaliptične zgroženosti; avtor zna s svojim umerjenim načinom podati resnico: vse je odvisno od človeškega rodu, vendar spoznanja izzvenijo kot svarilo, ker drugače realno ne more biti. Kljub temu da knjiga šteje skoraj 500 strani, pa avtor vidi neizčrpne možnosti dopolnjevanja, prouče- vanja človeka z različnih aspektov in meni, da je zgolj okvirno zaobjel antropološka vprašanja. Knjiga Antona Trstenjaka je gladko berljivo strokovno delo in zato dostopno za širši krog bralcev, ne le za strokovnjake. Ob izredno široki razgledanosti in strokovno temeljitem poznavanju celotnega kompleksa psihologije in antropologije pa je znal uravnati besedilo hkrati na strokovno znanstvenih temeljih in za širši krog interesentov, pri čemer ni neopazen avtorjev smisel za gladko podajanje, navezovanje in za lep jezik. O tem pa bo dolžna spregovoriti strokovna kritika nadrobneje in z občutkom za prvo obsežno tovrstno delo pri nas. Ob koncu knjige najdemo povzetek v nemščini in v angleščini. Izbrane razprave Milka Kosa imajo ustrezen naslov Srednjeveška kulturna, družbena in politična zgodovina Slovencev — ovojnica in naslovnica nimata istega! Milko Kos je znan kot specialist za mediavelistiko. Gre za delo v svojem času najvidnejšega zgodovinarja pri nas in za razprave, kjer je M. Kos največ prispeval k našemu zgodovinopisju. Urednik izbranih razprav Bogo Grafenauer ugotavlja v spremni besedi, da je le majhen del M. Kosovih razprav prišel v izbor, pri odbiranju pa je izločil vse, kar je knjižno natisnjeno, pa tudi razprave, ki jih namerava natisniti SAZU. Čeprav je tako ostalo neupoštevano marsikaj, kar bi zaslužilo pozornost, pa je urednik želel poudariti razprave, ki so pomembne prav za današnjo slovensko znanost. Za estetsko zgledno opremo je poskrbela Andreja Mejač. Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike doživlja čudno usodo. Po eni strani je jasno, da so tovrstna dela nedvomno potrebna in da je treba dati priznanje požrtvovalnim piscem, po drugi strani pa je res, da ta zbornik ne doživlja odmeva v javnosti in komaj še pri ožjih specialistih. Ostaja zavest, da ne bo nihče drug posegel v tovrstno zgodovino, ki je del narodne 334 kulture, kot le naši preučevalci. Ali je lahko tolažeče, da usoda tovrstnih strokovnih knjig tudi drugod po svetu ni hvale vredna, je ravno taka kot pri nas? Osmi zvezek Zbornika za zgodovino naravoslovja in tehnike prinaša zdaj bolj, zdaj manj zanimive razprave in gradiva. Pri posameznih prispevkih včasih pogrešamo sinteznih prikazov osebnosti in dela, parcialnost pusti priokus fragmentarnosti. Opozoriti kaže na prvega slovenskega geologa in zaslužnega rudarskega strokovnjaka Marka Vincenca Lipolda, kot sta ga predstavila Anton Ramovš in Vanda Ko- Igor Gedrih chansky — Devide. Janez Strnad je prikazal, kako je Jožef Štefan odkril zakon o sevanju. Vladimir Murko je spregovoril o Resslovih načrtih za izkoriščanje vetrne energije. Avgust Hri-bovšek in Eman Pertl sta predstavila dr. Štefana Kočevarja, delavca na slovenski narodni in zdravstveni ledini, Jože Zadravec pa je prikazal fragmente iz ljudske medicine v severovzhodni Sloveniji. Fran Dominko je podal razmišljanje o ekoloških vprašanjih. Ti in drugi prispevki pričajo, da so avtorji strokovno temeljito raziskali, česar so se lotili. Igor Gedrih