Poštnina plačana v gotovini. Leto XXII. Dolnja Lendava, 3. februara 1935. Štev. 5 Cena 1 Din. Naročnina: doma na skupni naslov mesečno 2 D., na posameznoga 2 Din. 50 par. V inozemstvo mesečno 6 Din z M. Listom, M. Ogračekom i kalendarom letno 100 Din. Plačati se mora bar mesečno naprej. Štev. p oložnice 11806. Rokopisi se ne vračajo. Vredništvo v D. Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina. Cena oglasov: cela stran 800 Din., pol oglasi do 10 reči 5 Din., više vsaka reč 1 D. 50 p, i oglasna taksa posebi. Popüst po dogovori. Darüjem te tjeden svoje molitve, trplenje i delo: naj letošnje državnozborne volitve dajo zmago možom, ki majo srce, da prezaduženomi i od vseh strani stiskanomi kmetskomi stani spravijo pravo i stalno pomoč. Naši kmetski razgledi. Ne je lehko povedati, kde i ka je pravi vzrok, ka se kmetskomi stani tak slabo godi. „Kmeti se je vsikdar slabo godilo !“ bi tü vsakši zatrdo. Slabo se njemi je godilo, liki ne vsikdar! Tüdi znagla ne v takšoj meri slabo, kak dnesdén! Bili so časi, (stari časi krščanstva) na štere lehko gleda kmet, kak na zlate čase svojega stanü; to so časi, kda je bio soldaščine prosti, kda je namesto davka v penezi davao desetine svojega pova (zdaj mora včasi dati v davek skoro celi svoj pov), kda je ne bilo v nevarnosti njegovo imanje, ka bi ga žekucija zarubila, ar s tem, ka je dao gospodi desetine, se je rešo vseh svojih obveznosti. I v zameno ga je gospod morao braniti, soditi njegove svaje, či njemi je toča silje pobila, ga hraniti, či je bio betežen, njemi pomagati. Kmet je bio navezani samo na svojo zemlo i na svojo drüžino, srečen je živo i znao je tüdi, ka je sreča, naj je bio njegov gospodar samo dober. Pa kda je bio té čas i zakaj ga več nega? Zlati časi kmetskoga stanü so se začnoli te, kda je krščanstvo na porüšenih stebrih poganskoga rimskoga casarska zamerilo svoj navuk med divje evropske narode. Bilo je to v začetki Srednjega veka, kakših petsto ali šesto let po Kristušovom rojstvi. Liki kvas je bio navuk krščanske vere. Vse je spremeno, vzdigno, poplemenito, zboušao. Istina je, ka nam je krsčanska vera dana za zveličanje naših düš, je pa tüdi tak velka v svojem bogastvi, ka nam poleg toga lehko slüži kak bogata vretina zemelskoga živlenja i zemelske sreče. 1 tak se je zgodilo, ka je krščanstvo odpravilo s svojim navukom tüdi socialno i gospodarsko nevoló, v šteroj se je nekda kak dnespen potaplao svet. Rimskoga kmeta (tüdi naši kraji so spadati pod rimsko državo) je Cerkev oslobodila z brezsrčnih rok veleposestnika, divje narode pa, ki so vdrli v to državo, je pokristjanila, civilizirala i stvorila z njih sveto rimsko casarstvo. Ar je Cerkev glasnica pravičnosti i lübezni, je s svojim velkim vplivom napravila, ka se je vse živlenje postavilo na načelo pravičnosti i lübezni: politika, gospodarstvo, politične i gospodarske ustanove. Med ednim i drügim stanom je morala vladati pravičnosti lübezen, ravno tak med različnimi narodi. I ta zapoved se je v istini mogla spunjavati, ar je mela Cerkev vrhovno oblast nad vsemi državami i narodi. Tak vidimo, ka se na takšem fundamenti tüdi za kmeta lehko zgradi lepše i srečnejše živlenje. Pa na žalost se je ta srečna doba ne mogla za stalno zdržati. Človeča lakomnost si je znala najti pot na površine, pohlep po bogastvi je pretrgao svoje vezi i se sprosto. Prva njegova žrtev je bio kmet. Pred kakšimi štiristo petdesetimi leti je začnolo novo poganstvo širiti načela, ki so dozdaj vladala v človeškom drüžabnom živlenji. Vnogi katoličanci so se niti sami ne zavedali, ka so bila ta načela krščanska i ka odpraviti jih, se pravi, odpraviti tüdi pogoje srečnoga živlenja. Kmet je ostao brez obrambe; graščak njemi je ne bio več zavetnik i braniteo, liki ga je stiskavao, ar po krivdi novih, krščanstvi nasprotnih navukov ne bio več dužen gledati v kmeti svojega brata, liki svojo last, svojega roba, v casari, ki je kroto njegovo nasilnost, pa ne več od Boga postavleno oblast. Do zemle je zdaj zgübo pravico, postao je gospočinar. V zadnjem časi se je gospočine rešo, liki zdaj ga je pa liberalizem vrgeo v še vekšo nesrečo. Liberalizem je najmre porüšo še zadnje ostanke indašnjega cvetočega državnoga živlenja, napovedao je slobodno konkurenco, kde močnejši zmaga, močnejši stan nad slabejšim, ali edna sküpina v stani nad celim stanom. Kmeta je Premagala v tom boji industrija; ne je bilo koga, ki bi ga zabrano. Državo, ki je mela nekda vse pravice, da brani slabejše lüdi ali slabejše stanove, je zdaj liberalizem teh pravic oropao i si jo zasuž-njo. Kmet je ostao sam sebi prepüščeni; država njemi zdaj več nemre i nešče pomagati, sam si pa tüdi itak za stalno nemre zboušati položaja, kak si ga je delavec v Rusiji ne mogeo, čeravno je napravo revolucijo i preobrno ves prvešnji red. Ostane njemi teda edina pot, ki ga je že nekda rešila nevole i njemi prinesla blagostanje: svojo rešitev mora iskati v krščanstvi, v katoličanskoj Cerkvi. Vidi se, ka so se Vnogi do pred sto leti ne dosta brigali za velke spremembe, ki so se dogajale na drüžabnoj i gospodarskoj plati živlenja. Računali so na moč Istine, ne so pa zadosta računali na peklensko silo človečega pohlepa. Vidili so, ka je ne vse v redi, pomagali so, popravlali, ne so pa včasi opazili, ka je državno živlenje že v fundamenti spodkopano i ka se je zdaj proti njim samim obrnolo. Té so vzeli v pamet, kama trbe obrnoti orožje ; pa moč hüdobije je že tak zrasla, ka je šo drüžabni prepad že naprej. Dnes se pa že čütijo sape, ki naznanjajo začetek zmage, začetek nove drüžbe i nove državne oblike. Zdrava pamet na podlagi krščanskih načel si je vendar ednok po neprestanom prizadevanji katoličanov najšla pot v državno živlenje. Dnes ide po celom sveti zdrav düh obnove, na ednoj strani drüžabne, na drügoj pa dühovne, ar prva brez drüge nemre biti. „Dajmo vsakšemi stani dostojanstvo i pravice, ki njemi idejo !“ Te glas se vsikdar bole čüje. Po tom načeli se že več kapitalističnih držav pomali spreminja v takzvano „Stanovsko korporativnoˮ državo. I vse to delo ide iz moči in živlenja katoličanske Cerkve. Istina je, ka je to delo težko, zato tüdi ide pomali i težko, či se mi včakamo njegovih vekših sadov. Že tüdi zato, ar ma to prizadevanje, ki zvira iz krščanskih načel i zdravoga človeškoga razuma i ki šče vsakšemi stani dati njegove pravice, dati njemi autonomijo, ma vse puno sovražnikov. Ti delajo proti njemi ali z nevednosti ali pa zato, ar njim je krščanstvo i prava sreča lüdi, prava sreča kmeta neprilična. Boj za samoupravnost, autonomijo stanov, teda tüdi kmetskoga stanü, nalašč zamenjavlejos fašizmom, boj za krščansko pravičnost i lübezen, ki bi ediniva lehko poravnala denešnje nevolo, pa psüjejo s „klerikalizmomˮ. To so pravi sovražniki kmeta. Eden je stari liberalni kapitalizem, drügi pa po časi novi, po dühi pa že stari brezbožen komunizem, ali marksizem. Eden i drügi napenjata svoje moči, prvi, ka bi se pod geslom svobode na sveti obdržao, drügi, ka bi pod geslom proletarske revolucije zavladao.*) Naš kmečki hasek nam že jasno sve- *) Primerjaj v tom pogledi tednik „Slovenijoˮ in Kranjcov list „Ljudska pravicaˮ. „Slovenijaˮ se navdüšavo za vekšo starokopitno i v zraki visečo demokracijo, ki pa nikaj drügo ne, kak nekdašnje liberalno naziranje v državi, ki nas je Vrglo v kapitalizem. „Ljudska pravicaˮ pa itak besni proti vsemi, ka je krščansko, največkrat pod imenom fašizma. Naznanja nam marksizem, ki bi z revolucijov in s krvjov rad prevrgeo Zdajšnji red, kakšega bi on napravo, toga ne pove; pravi samo, ka de te „rajˮ. Oba lista nas protüjeta krščanskoj zanesli države. doči, ka moremo oba zavrčti. Prvoga, ar nas je on v nevoló Spravo, drügoga, ar nas šče v še vekšo. Naša dužnost je teda, ka se oprimemo bože Cerkve. Ona nas pela v večno srečno, a dnes, ar je sila velka, nam pa kaže tüdi pot za zemelskov srečov. Za kmeta se kažejo že svetle zarje, čeravno je den še daleč, daleč i se njegovoga vstajenja najbrž naš rod ne včaka. Pa ka za to ? Vej človek ne živi samo za sebe, vidi tüdi tiste, šteri pridejo za njim i velki človek gleda za sto let naprej. G. Zimski siromaček!. Debeli sneg je düno. Velkim do kolena, malim do pojasa, jako malim do zob. Vekši si znajo pomagati. Obüjejo si črevle, moški se potegnejo v kaput, ženske se zamotajo v veliki robec na zabrnike, pa je dobro. Najvekša sreča za velike pa je to, ka smejo vö na prosto. Vekši bratje i sestre, hlapec, dekla, ešče pes, mačka i kokoši, vse sme vö iz hiže, samo naši mali siromačeki, ka so ešče ne za šolo, tem je ne dovoljeno. Vsi jim zapirajo dveri pa jih kregajo. Ešče mamica, ka jim ovači tak vse po voli hodijo i radi dajo, tüdi oni pravijo: „Deca ne vö ne, ka je mrzlo za vas. Se presadite pa te te pa celo noč tak brehali, ka nede nikšega mera. Pa ešče kakši tej de trbelo kühati, pa znate, kak je cuker dragi. Zato pa notri bojte deca v hiži na toplom.ˮ Kak mamica, tak mislijo tüdi vsi drügi domači. Ne, ka deci ne bi voš čili malo se po snegi kotati, o to ne. Iz gole lübezni njim toga ne dovolijo. Samo to je krivično, ka so starejši že pozabili, kak so tüdi oni negda silili na prosto. Pa tüdi to je krivično, ka starišje ne premislijo, zakaj najbole deca silijo vö. Zato silijo vö, ka se notri ne počütijo srečne, ka si ne vejo kaj začeti. V dozdaj povedanom je nekaj tüdi za smeh. Zdaj pa Povemo pravo istino. Vüpamo, ka do starejši posebno, pa oča i mati, po tom' bole preštimavali svojo dečico, se bole vživeli v njihove male düšice, v njihovo želenje i mišlenje, pa njim napravlali vesele i sladke dneve tüdi v zimskom časi. Vej itak tüdi njim kesnejše živlenje prinese dosta nevol. Zakaj njim ne bi zdaj privoščili nedužnoga veselja? Človek je stvorjeni za delo. To je že v dečici, zato zmerom ščejo nekaj meti v roki. Za kakše posebno hižno delo so ešče ne. Ka te naj počivajo ? Naj merno cele vöre pri peči sedijo kak dedek i mamica? To je nemogoče! Mlade čonte, mlada krv, mlade žile, to se more gibati ali sem ali ta, gibati se more. Krivično pa nespametno je deco biti, kregati ali celo kunoti samo zato, ka v svojoj živahnosti nemrejo biti pri meri. Pravim, ka nemrejo biti pri meri, čiravno bi radi zavoli domačih. Kelkokrat so vam mali že z objokanim licom pa na kolenaj obečali, ka do pri meri, ali ka, to je držalo samo pol vöre, par minot, te pa znovič breka, smeh, joč, premetavanje gori i doli. Eden pod štampet, drügi v kot, tretji na sredi hiže „rastvecaˮ postavla. Ka mislite, ka ta prekšena deca to delajo z hüdobnosti, zato naj starejše čemerijo ? Redkokdaj je to. Kriva je deteča naravna živahnost, da nemrejo biti pri meri. „Ka pa naj pravim ž njimi ? me pitate. Naj njim vse dovoljni? Ve te vsi znoremo. Ešče hižo nam poderejo.ˮ Ne tak. Deco trbe včiti na pokorščino pa red. Či to ne ide zlepa, naj pride na pomoč „botraˮ za tramom. Što ne boga, ga bije nadloga. Dosegnete pri deci pokorščino, red i lübav do vas, či te se ravnali po tom, ka vam zdaj povemo. Dajte deci priliko, ka do zmerom zaposleni s tem, ka je za njüva gingava leta primerno. Či do deca mela pred sebov nekaj takšega, ka jim je v veselje, potem nikaj nedo mislili na razbijanje, na breko, na bitje. Vse njüve moči, roke, noge, misel, oči, vse, prav vse de pri tom opravili. Deteti minejo vöre kak blisk. Ešče na jesti pozabi. Večer pa de šlo spat trüdno, veselo, zadovolno. Cilo po noči de se njemi senjalo od lepoga prejšnjega dneva. Zdaj pa vam moramo povedati, s kem naj se da deci prilika, da bodo zaposleni. Takših prilik je na stotine. Edna hiža zmore več, drüga menje, nego vsakša telko, kelko je potrebno, zato, ka so te prilike največkrat že doma ali pa jih lejko poskrbeti. Trbe samo meti pravo lübezen do dečice. Lübezen je iznajdliva, to se pravi, da išče, kak i s kem bi se najbole mogla dopadnoti drügim pa jim pomagati. Mi tü naštejemo samo nešterne takše prilike ali pripomočke, drüge si pa domači lehko zmislijo. Deca rada majo potačeke, obročke, rinčice i drügo kaj spodobnoga. Trbe njim to poskrbeti, ovači si je bodo sami iskali tam gde ne smejo. Vsakefele kaštulice majo deca tak grozno rada, ka je nam starejšim nerazumlivo včasih. Zakaj njim ne bi napravili ali pa dali priprave, ka si sami naredijo? To je ešče bolše. Rada majo deca papir, posebno kakšega pisanoga, zlatoga, srebrnoga, Pa tüdi z belim so zadovolni. Se razmi, ka ga nedo samo gledali. S papira se dosta Vsefele napravi. Daj njim pa ešče škarje kcoj. Naj režejo, naj süčejo, naj motajo i kelijo. Dajte jim tüdi keljé, n. pr. belak od jajca ali z mele ali štérke kühane. Bole je, ka se škarje malo zatopijo, ka se malo v hiži nasmeti, ka date belak od ed_ noga jajca itd., bole je, pravim, vse to prenesti, kak pa biti kriv greha zato ka či dete nema igrač, te delaˮ dostakrat samo grešne norije ali pa domače razsrdi, ka kunejo. Što je kriv? Dečkeci radi jašejo konja. Ar pa toga nemajo, si inači pomagajo. Izpod komena potegnejo stoček, na njega dajo šamerlin, nazadnje pa hlapca i tak je konj gotov. Ne njim kratki toga veselja, vej dugo tak nedo pri tom. Glavno je, ka ne delajo škode. Deca rada režejo les. Dajte njim nož, ka nedo šli krast. Či trbe, dajte njim tüdi žagico, da si kaj napravijo. Velko veselje majo deca, posebno ešče deklice, s kepčeki. Či vam gledajo v knigi te kepčeke, ne cükajte jim z rok. Naj gledajo, samo naj je ne trgajo i nazadnje lepo nazaj denejo. Kak največ kepčekov li morete, dajte i kažite deci. Pri toj priliki njim lepo razložite, ka šteri pomeni. Najbole štimajo deca tisto, ka si sami napravijo, čiravno je ne nikaj vredno. Oni že čütijo v sebi, ka tüdi nekaj znajo, ne samo ovi drügi. S tem se tüdi priplajo za kesnejše živlenje. Na jezere igračk za deco se dobi po trgovinah i na senji. Edne so dragše, druge pa jako fal. Či starišje morejo, naj včasih küpijo kaj primernoga. Kak neizmerno vam bo dete hvaležno. Lejko njemi kajšte zapovete, vse de vas bogato z veseljom. Samo obečavati: „Či boš vrli, ti küpim, prinesem, dam to i toˮ, potem pa ne dati, je ne vzgojno. Tak smo pokazali način, kak trbe našim malim dati priliko, ka do zadovolni v dugom zimskom časi. Zadovolni bodo pa tüdi drügi pri hiži, bole kak či bi deci vse branili, vse jim z rok trgali, zmerom je kregali. Večkrat se zamislimo v tista leta, gda smo bili mali. - R. 2 NOVINE 3. februara 1935. NEDELA. Gospod, reši nas, vtaplamo se ! Zapovej, o Bog, i napravi tišino. V. Naj se zdigavle, Gospod, molitev moja. O. Kak kadilo pred licom tvojim. Molimo. O Bog, ki znaš, da v telikih nevarnostaj zavolo človeške slabosti ne moremo zdržati, daj nam düševno i telovno zdravje: da to, ka za svoje grehe trpimo, s tvojov pomočjov prenesemo. Po Gospodi našem . . . O. Amen. Nedela po Treh Kralaj štrta. Evangeliom sv. Mataja vu VIII. táli. Vu onom vremeni: Gda bi Jezuš stopo vu ládjico, nasledüvali so ga vučenicke njegovi: i ovo veliko gibanje je postanole na morji, tak, da bi se ladjica pokrivala z valmi, on je pa spao. I pristopili so k njemi vučenicke njegovi i obüditi so ga govoreči: Gospodne, zdrži nas, ar pogiblemo. I veli njim Jezuš: ka se bojite, male vere? Teda gori Stanovši, zapovedao je vötrom i morji; i včinjeno je veliko ftišanje. Lüstvo se je pa čü-divalo, govoréče: kakši je te ete ? ka so vö-trovje i morje njemi pokorni. * Berílo iz pisma svétoga apoštola Pavla Rimljanom (13, 8 -10). Bratje! Nikomi nikaj ne bojte dužni, zvün da se med sebov lübite. Šteri najmre bližnjega lübi, je spuno postavo. Zakaj to: „Ne nečistüj, ne mori, ne kradni, ne poželiˮ, i če je kakša drüga zapoved, je zapopadjeno v toj reči: „Lübi svojega bližnjega kak samoga sebe.ˮ Lübezen bližnjemi ne čini hüdoga. Spunjavanje postave je teda lübezen. * Samo tisti, šteri je sam pun lübezni, lehko govori od lübezni. Kelko se je že govorilo od lübezni! Kelko se je od nje pisalo. Kelko se je obetale v imeni lübezni. Kelko lüdi je bilo vse živlenje nesrečnih zavolo „lübezniˮ. Oj, ti reč „lübezenˮ, za kaj vse se te nüca! Za najlepše, najzvišenejše reči, pa tüdi za najgrše, najbole zamazane reči. Reč lübezen vse more požirati. — Pride mešetar s sladkim obrazom. Siromaško lüstvo se njemi je mililo, pravi, da tak fal odavle svoje stvari, ali je pa sploj ne more odati. Zato se je podao na težko pot mešetarstva, da nam spravi küpce, da ležej i dragše odamo svoje reči. Lübezen do siromaškoga lüstva ga je gnala k tomi. Oh, kak sladko zna govoriti! V istini njemi pa ide samo za to, da svoj žep napuni na račun siromaškoga lüstva. — Pride drügi. Šče biti župan, ali poslanec. „Lübezen“ do nas siromakov, ki krivice trpimo, ga je gnala, da je nastopo i da šče biti župan ali poslanec. Tak nam bo ležej pomagao, pravi. Siromaško lüstvo, preganjano od krivice, potrebno zagovornika — njemi zavüpa županstvo ali poslanstvo. Komaj pa dosegne, te človek svojo čast, se ne briga dosta za One, ki so ga volili. Zakaj tüdi. Kaj je šteo, je dosegno, postano je župan ali poslanec, dobo je čast, več njemi ne trbe. ..Lübezen" do siromakov je vgasnola. — Pride dečko k mladoj dekli. Ves namazan od »lübez-ni“. Kak med sladke reči se njemi cedijo iz vüst, tak da Siroti deklički, štera živlenja šče ne pozna, glavo ščista zmeša. Omamlena od lübeznívih reči, slepa se vrže v naroče brez-vestnoga. Ne more več trezno misliti, ne spozna njegovih grdih namenov. Brez moči obvisi na njem i on po-kvarjenec, šker hüdoga düha, dela z mlajšetom, ka njemi je vola. Človek boži! Ne dáj se zapelati od te zapelive reči »lübezen". V najvekšo nesrečo te lehko süne! Vse živlenje ti lehko vniči. Jezeri i jezeri, zapelani od zapelive lübezni, te opominajo. Bodi previden! Iz petrolejskih vrelcov ne teče voda. Tak je tüdi ne lübezen, če nema svoje vretine v lübezni. „Bog je Lübezenˮ pravi Janoš apoštol. Šteri teda svoje lübezni ne zajimle pri Bogi, nema lübezni, pa tüdi če se ves cedi od »lübezni". Samo edna je prava lübezen, od štere vam ne morem lepše napisati kak je to napisao sv. Pavel apoštol: »Lübezen je potrpliva, dobrotliva, lübezen je ne nevoščena, lübezen se ne hvali i se ne napihavle; se ne oponaša nespodobno, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hüdoga; se ne veseli krivice, veseli se pa istine, vse opraviči, vse verje, vse vüpa, vse prenaša (1. Kor. 13.) Politični pregled. Žebotova lista potrjena. Dnes tjeden smo poračali, da je ljubljansko okrožno sodišče zavrnolo senatorsko listo g. Žebota. Poleg njega kandidirata še dva župana, Štrcin iz Kranjske pa Steblovnik iz Štajarske. Žebotov namestnik je naš domačin, törjanski župan Litrop. Kandidat Štrcin je vložo potom dr. Natlačena, ki je že püščen na slobodo, priziv proti odloki okrožnoga sodišča na višje prizivne sodišče v Ljubljani. To sodišče je prizivi vgodilo iz razloga, ar zakon ne predpišüje, ka bi predlagatelje mogli na ednom papiri biti pisani, nego da so Volilci i da so lastnoročno podpisali kak i sami kandidati. To oboje se je pa zgodilo. Po tom zato lejko sklepamo, ka bo g. Žebot gotovo senator, ka njemi za 25 letnico hišnoga zakona tüdi iz srca Želemo. Italija. Mussolino je spremeno vlado i devet ministrov zameno z novimi. Če do bolši od prvejših, je prav včino. Da je ne to glavno, ka što ma ministersko plačo i čast, nego to je glavno, če je minister zaistino minister, je sluga svojemi narodi po vernom pomaganji. Ženeva. Naš zvünešnji minister Bogomil Jevtič je brzojavno bio te dni pozvan v Ženevo. Pozvao ga je törski zvünešnji minister zato, naj Mala zveza i Balkanska zveza sküpno nastopila pri fiancozkom ministri La-vali, ka ne podpišejo rimske pogodbe tečas, dokeč se prle ne sklene Vzhodna pogodba, v štero stopi tüdi Rusija. Ruski zvünešnji minister Litvinov se je dugo razgovarjao pri toj priliki z našim ministrom Jevtičom. Laval je pristao na predlog Male i Balkanske zveze. Polska je proti vzhodnoj po- godbi, ar ne bi rada dovolila, da se sovražniki bijejo na njenoj zemli, če bi prišlo do boja. — Mi samo teliko odgovorimo, mejte Kristušovo lübezen i pravico v sebi, pa vam ne trbe nikših pogodb. Pa te, kak nam kaže zgodovina, se malogda držijo i krivo razlagajo. Bolgarija. Vlada je odstopila. Kimon Georgijev, min. predsednik, je mogo dati ostavko, ar se je psebno delavstvo zdignolo proti njemi i stopilo na stran krala Boriša, koga je Kimon Georgijev pred par meseci prisilo, da je nasilno novo vlado sprejeo, štera je brez volitev vzela v roke vajati državne politike. Novo vlado je Sestavo general Zlatev, ki je z ednim tüdi vojni minister. Minister za zvünešnje zadeve je Bartolov. Po toga izjavi smemo sklepati, da bo nova vlada delala dale na to, da se odnošaji z našov državov ešče bole Prijatelsko poglobijo. Polska. Göring, nemški letalski minister je te dni obiskao Polsko. Polska najmre stoji zdaj na križopotji, ne ve, jeli bi šla z Francijov i Rusijov, da podpiše vzhodno pogodbo, ali pa proti njej naj zavzeme svoje stališče. Nemški minister je prišo zato, da si z zaveznicov pogučita, kak naj ednotno nastopita. Kitajska. Japonci so vrgli 13 bombna iz svojih letal na Kitajsko zemlo, začeli obstrelavati Kitajski vojni stan v pokrajini Šahar i v toj 40 km. naprejprišli. Japonska. Japonska je odküpila vzhodno Kitajsko železnico, štera je bila 1226 kilometrov duga. Küpila jo je za novo državo Mandžukuo i to za jezeroosemstomilijon dinarov. Razgled po katoličanskom sveti. V cerkvi Kristuša Krala v Beogradi je preminoče leto deljenji 31 jezero sv. prečiščavanj. Francuski zvünešnji minister pri sv. Oči. Gda je Laval, francoski zvünešnji minister sklapao pogodbo z Mussolinijom v Rimi, je bio primlen tüdi od sv. Očo pape na edno vüro trpečo zaslišanje. Z ednim je obiskao tüdi cerkev sv. Petra i tam Boga molo, Francuski novinarje pri sv. Oči. Gda se je francozki zvünešnji minister, Laval, müdio v Rimi, je sv. Oča sprejeo francozke novinare i njim je držao govor pun najlepših navukov. Povedao njim je, da novine stvarjajo javno mišlenje. To teliko pomeni, ka lüdje tak mislijo, ka lüdje tak gučijo i delajo, kak je včijo novine, štere čtejo. Če ščavo, pomije čtejo, ščava, pomije so njihovo mišlenje, govorenje i činenje. Zato širimo Novine, ka mo z pravicov puni, ne pa z ščavov i pomijami. Razširjena kat. akcija v Zagrabečkoj nadškofiji. Dr. Ante Bauer, Zagrebečki nadškof i njegov Pomočnik dr. Alojz Stepinac sta izdala nova pravila za pravilno Vodstvo kat. akcije. Prvi sestanek se vrši na god sv. Jožefa. Pravila segajo v globočino Kristušovoga düha i ga želejo razširiti na vse düše. V kat. akciji mora biti lübezen i sloga, pravijo pravila. Gde nega toga dvojega, nega Kristuša. Dühovnik ne more biti kotriga kat. akcije, pajdaš v drűštvi, nego samo voditeo. Mladina v zavodaj ne more biti član kat. akcije, nego pripravlati se mora, da bo ednok znala biti apoštol kat. akcije. Kak vidimo, začinja se mesto ceremonij pravi düh Kristušov širiti iz Zagreba. Bog dáj, da bi se tüdi razširo. Pomoč ljeningradskim katoličancom. Bolševiki ne dovolijo, da bi se svetile nedele. Naj pa katoličanci morejo vendar svojoj dužnosti zadostiti i se prečistiti, so njim sv. Oča dovolili, da se mesto nedele, v soboto večer lejko prečistijo, če so šest vür, to je od obeda mao nikaj ne jeli. Istina se pa etak glasi. „Prave pameti evangeličanec z düševne sveklosti evangeliuma gotovo ne žele nazaj v düševno temnostˮ. Tak se čemeri „Düševni listˮ v 2 št. nad pisanjom nemškoga farara Thieme, ki trdi, ka je jedina rešitev za protestante v Nemčiji, da idejo nazaj v materno hišo, to je v kat. cerkev. Farari Paul Francisi i na stotine angleških fararov z neštetimi Stojezeri protestantov, ki so nazaj prišli v materno hišo, kak z stotina-mi tistih evangeličancov, ki so v Slov. krajini postali že katoličanci, jeli vsem tem vüpa Düševni list praviti, ka so ne bili prave pameti, gda so sledili svojoj düšnoj vesti i postali katoličanci? Ve miloščo svoje prave vere samo Kristuš more dati, i nikdar človek. Če je Kristuš koga pozvao v svojo cerkev i Ga je te bogao, jeli je zato bio brez pameti? »Düševnomi listi" odkrito Povemo, ka je nemški farar Thieme ne „zblojene pameti i zablodjene düše berošˮ, kak piše od njega, nego pastér. Paster najmre lübi ovce i ne svoj žep. Zato pa če spozna, ka je z ovcami na škodlivoj paši, ide brez straha na pravo. To jejunaštvo. Takši ne gleda slüžbe, nego samo Boga i zveličnaje düše. Tak je napravo Protestantski pastor William Faber v Angliji. Meo je faro. Spoznao je iz Svetoga pisma i spisov starih očakov, da blodi s svojimi ovcami v protes-tantizmi. Ka je napravo ? Stopo je na predganco i farnikom povedao slededeče: „Dragi moji farniki! Po vnogom včenjej i vnogih gorečih molitvaj sem spoznao, da je prava Kristušova vera katoličanska. Dozdaj sam vas vodo v Zmoti. Odsehmao vas ne smem, ar znam, gde je Kristuš doma. Po düšnoj vesti postanem katoličanec, hodite za menov i postanite katoličanciˮ. — I postao je goreči katoličanski redovnik, oratorijanec, dühovni sin sv. Filipa Nemškoga, živo svetniško i vmro svetniško. Vnogi njegovi farniki so ga nasledüvali v kat. cerkev. Je bila to norost? Bog gaje zvao, šo je za zvanjom, to je Junaštvo. Na njegovom grobi je molo eden katoličanski dühovnik iz Slov. Krajine v Londoni pred par leti i proso Boga za njegovoga düha. O da bi bili ž njim vsi puni, ki tű prebivamo. Bratje molimo! I V božičnoj številki »Ljudske Pravice" v podlistki »Zgodba o pravici" da g. Miško Kranjec »Božično razmišljanje". V tom razmišlanji je več takših trditev, štere so žalive za dobroga Boga, zato je moramo zavr-noti. Trdi, da bi pravica mogla biti za vse ednaka, a je že v paradižomi nega, ar je Bog dao Adami več pravic, kak Evi. Tak pripiše g. Kranjec Bogi krivico. Sme to včiniti stvorjenje? Pozabi tüdi na Jezušove reči »Siromake te vsikdar meli". Pozabi na njegov zgled, gda ravno On, najbogatejši, kak najsiromaškejše dete leži v jaslicaj. To Skrivnost samo živa vera v Boga i goreča lübezen do njega more razvozlati. 1 gda jo raz-vozla, te bo borba za pravico na pravoj poti i ne bo samo hujskarija, kak je v tom podlistki, Popolnoma je spačena trditev: »Kajn je bil preklet in ni zapisano, da bi njegovemu bratu zaradi tega hudo bilo pri srcu". Sv. Pismo opi-süje, da je Bog Kajna kaštigao, zato ka je vmoro brata. Ta kaštiga, nemirna vest, to je prekletstvo bože nad Kajnom. Pa vüpa g. Kranjec trditi, ka se ta Kajnova kaštiga drži siromakov na zemli? To je grozovito kriva trditev. Zakaj pa obrača g. Kranjec sv. Pismo v toj i naslednjih prilikaj v drügi pomen, kak je Bog .govoro i zakaj se norčari ž njega ? Kak krivična je tüdi trditev g. Kranjca, da se za bogatca več meš slüži, kak za siromaka ? Ravno nasprotno je istina. Največ sv. meš dajo slüžiti ravno Siromaki. S svojov trditvijov je šteo vdariti po Kristušovoj Cerkvi, kak je krivična, ka za bogatce odpira svoje vretine milošč, za siromake pa ne. Pa ne je zavado. Bog je pravičen i po pravičnosti deli svoje milosti pokojnim na drügom sveti. Zato če bi zaistino samo bogatci dali meše slüžiti, bi teh sadove Bog razdelo po svojoj pravičnosti i bogatci bi samo teliko dobili, keliko njegova neskončna pravičnost dovoli, ove pa vse siromaki. Ki pozna Boga, ne piše te žalive reči proti njegovoj pravičnosti. Kriva je trditev, ka se je Kristuš včio tišlarstva i ka je iz sv. Pisma zvedo, da so krivice na sveti. S tem se taji Kristušovo božanstvo, ki kak Bog je vse znao. Laž je tüdi to, ka bi Kristuš samo siromake včio. Kristuš je rešenik vseh düš, zato je vse včio. Laž je tüdi to, ka so ga bogati i višji dühovniki križali. Istina pa je, da ga je siromak Judaš izdao i da je kričalo vse: bogato i siromaško: Križaj ga! Tak je kričalo zapelano od hüdih dühov i teh pomagačov, bogatih i siromaških. Ali je mogoče hlapec, ki je Kristuša plüsno, bio bogatec?, ali višji dühovnik? Pa smrtno Obsodbo je povedao nad Kristušom Pilat, zastopnik rimske oblasti, níšče drügi. Naravnost gnüsna je pa g. Kranjca trditev: „farizeji in višji duhovniki so imeli resnico v zakupu in jo delili ljudem, kakor se jim je zdelo. In kakor vemo, so tisli duhovniki verovali v enega Boga in so bili za tisti čas naj boljšiˮ. Vsaki razmi iz teh reči, da se te norčarijo iz dühovništva Cerkve brez izjeme, to je iz svestva cerkvenoga reda, šteroga je Kristuš sam nastavo. Zaistino gnüsne reči, štere se norčarijo z Kristušovih najsvetejših del, štera lüdem delijo sadove njegove neskončna lübezni. Dobre düše, molite, da vas tej krivi navuki ne zapelajo. Etak pišejo od nas. Epidemija griže v Prekmurji. V začetki avgusta so se pojavili posamezni primeri griže v obmürskoj vesi Melinci, odked se je razširo beteg v bližnje Ižakovce i Odranec, vse. v srezi D. Lendava. Po sprejemi obvestila o pojavi griže, je Higijenski zavod včasi odposlao zdravnika epi-demiologa na teren, da ugotovi število betežnih i ukrene vse potrebno, da se bolezen zatere. Nazlük tomi, da so domači uradni zdravniki posvetili betegi najvekšo pazko i so se betežniki iztirali v bolnici v M. Soboti, je bolezen ne ponehala. Skrajno ne-higijenske razmere v zaküženih vesnicaj i pa odpor prebivalstva proti bolnici so bili povod nadalnjemi širjenji bolezni. Murskosoboška bolnica je pa Črensovci. Zvolo se je cerkveni odbor, iz vsake vesi je v njem cemešteri ešče eden farnik, sküpno ^odbornikov. 3. februara 1935. NOVINE 3 razpolagala tüdi s premalim številom posteo, da bi se mogli vsi oboleli izolirati. Da bi se preprečilo nadalnje širjenje griže, se je predlagale i izvedlo zaščitno ceplenje proti griži v Melincih, Ižakovcih i Odrancih, Zednim sta pa vršila dva zdravnika Higijenskoga zavoda stálni nadzor po iskanji betežnikov zaküženih vesi. NazlUk vsem trüdom se je pa beteg širo dale i zajeo ešče vesi Gornjo i Dolnjo Bistrico, tak, ka je bilo naednok 50 betežnikov v zaküženih vesnicaj. Higijenski zavod je predložo z pogledom na to kr. banskoj upravi, da njemi dovoli organizacijo izolirnice v Odrancih, ka se njemi je tüdi včasi odobrilo. Zasegla se je v te namen nova šola v Odrancih. K opremi izolirnice je prispevao higijenski zavod postelnjake, odbor Rdečega križa v Ljubljani postelnino i odeje, Zdravstveni dom v Soboti nekaj posteo i jedilno posodo, drügo pa bolnica v Soboti. Banska uprava je pa taki stavila na razpolago za Poslüvanje izolirnice 40.000 Din. V dvema dnevoma je bila izolirnica opremlena s 60 postelami i je začnola poslovati. Vodstvo izolirnice je bilo povešeno 2 zdravnikoma splošne bolnice v Ljubljani. Poleg teva so bile zaposlen v izolirnici 3 zaščitne sestre, 2 Sestri vsmiljena, 1 desinfektor, 1 Pomočnik' desinfektora i 4 pomožne moči. Za prevoz betežnikov je poslao Higijenski zavod svoj sanitetni aoto na teren. Izolirnica je bila včasi napunjena. Vsi betežniki so se zdravili po najnovejših načinah sodobnoga zdravilstva. Istočasno sta razküžavala v zaküženih vesnicaj prebivalstvo proti griži i stalno pogledavala okoliške vesi 2 zdravnika Hig. zavoda, šterima so pomagali sreski san. referent, ba-novinski Zdravnik i upravnik Zdravstvenoga doma v Soboti. Ves promet v zaküženih vesnicaj je bio vstavlen i' vesi so se zástražile. V 1 meseci je sprejela izolirnica 200 betežnikov, od šterih je vmrlo 15 ali 7-5%, gda je znašala mrtelnost na griži pred usta-novitvijov izolirnice 15°/0. Gda je Prebivalstvo sprevidilo, da se betežniki sprejèmajo v izolirnico brezplačno i šo uspehi zdravlenja dobri, se je prijavilo samo na zdravlenje i s tem je bio Uspeh dosežen. Beteg se je več ne širo dele. 20. oktobra je bila izolirnica odprávlena. Da se je razširila griža v Prekmurji v tak velikom obsegi, so krive v prvoj vrsti slabe higijenske prilike, nezavüpnost i nepoučnost prebivalstva. Prekmurje je gosto naseljeno, vesi po števili prebivalstva močne. Hiše so povečini male, iz ilovice grajene, krite s slamov. Notrašnji prostori so mali i temni. V Prekmurji se ženijo sinovi na dom. Tak najdemo hišo, štera ma 2 do 3 sobe, po tri do štiri drüžine. Večinoma ma zakonski par samo edno posteo. Deca spijo pri starišaj, na klopaj, na cotaj, na peči i okoli peči, v štali i škednji. Prebivalstvo se hrani nájveč s krumplinami i kukorcov. Zavolo slabe prehrane i težkoga dela je izčrpano, oslableno i proti betegom neodporno. Sadje pojejo deca zeleno. Vsakši član drüžine ma toti svojo žlico,, štero pa po uporabi ne opere, liki je vsaki obriše i shrani. Pitno vodo zajemlejo lüdje iz odprtih i proti nesnagi nezavarvanih stüdencov, šteri so samo 2 do 3 m globoki i majo nad zemlov do 1 m visoki leseni oklep. V neposrednoj bližini vodnjakov se nahajo odprte i nebetonirane gnojnice, iz šterih se pretaka nesnaga v vodnjake i je tak onečišča i oküžüje. Tüdi perilo se pere pri vodnjaka, tak, da ide tüdi pralna voda skoz zemlo nazaj v stüdence. Polovica hiš nema stranišč. Potreba se opravla na gnojišči ali za hišami ali pa v štali. Roji müh pa prenašajo nesnago na živila i je oküžijo. Razumlivo je iz toga, da so bili dani najbolši predpogoji za širjenje betega i da je bila borba proti betegi pri takših prilikah jako težka. Poleg toga pa je prekmurski človek dober i preprost, po civilizaciji skoro nedo-teknjeni, živeč v težkih gospodarskih prilikah, do nedavna ešče rob veleposestev i kak takši zavolo slabih izküšenj nezavüpliv. Težko je bilo najti pravo pot do njega, pridobiti si nje- govo zavüpanje i ga prepričati, da njemi ščeš dobro. V zdravstvenom pogledi je Prekmurje trda ledina, štero je težko orati. Zdravstvena doma v Soboti i D. Lendavi sta prva glasnika, da se na Prekmurje v tom pogledi ne pozabilo. Tak se glasi članek, pisani 11. št. „Zdravjaˮ 1. 1934. Naš odgovor je sledeči na te članek. Vsa hvala ide gospodom doktorom, ka so spunili svojo dužnost i Vračili grižo pri nas. Dača našega naroda ne je bila zaman plačana. Hvala tüdi vsem, ki so pomagali betežnikom, vsem tistim, ki so v tom članki ome íjeni i tistim, ki so skriti. Bog njim že plača. Nedopüstno je pa blatiti ves naš narod s trditvijov, da je nájveč hiš iz blata, da Polovica hiš nema stranišč, da si žlic ne perejo i ovak nesnago lübijo. To je sramota, kaj takšega pisati. Sramota, ar je javna laž. Naš narod lübi snajžnost i čistost nateliko, da je že v pregovor prišlo: »kde je Prekmurec, tam je čistost**. Pater iz Kranjske nam je pravo, ki je prišo iz Amerike, da so se naši lüdje v Ameriki po čistosti ločili od drügih. Če je naš narod Siromaški i ga je dosta v ednoj hiši, njemi ide čast i hvala za to, ar je njegov zakon zdrav i z blagoslovlenov velikov familijov bole slüžili državi, kak kakši velikorečni narodnjak s svojim ednim ali dvema cartašoma. Rajši nikaj ne pisati, kak žaliti te dober narod z neistinitimi trditvami. To je naš odgovor. Ka pravite, g. urednik? Mamo ednoga staroga hišnoga čuvara, za „pazijau ga zovemo. Celo noč prelaja i drži od hiše vkraj vsakoga škodlivca. Po dnevi tüdi samo po poštenom posli sme što k nam priti. Pazi na lüdi, pernato živad i vsako drügo stvar, ka k hiši pripada. Poleg njega smo zgojili tüdi mlade kokote, drüge fajte, kak so bili dozdáj na našem dvorišči. Nešterne smo zodali, dva smo pa nehali. Ednoga za plamen, drügoga, da gda doraste, napravimo ž njega kopüna. Teva dva kokoteka sta začela, kak njima je malo greben zraseo, strahüvati celo dvorišče. Pokala sta se . zdaj v goske, zdaj v rece i nete vervati, celo sta se spravila ednok na našega pazijo, na tistoga pazija, šteri jiva je neštetokrat rešo z škramplov jastreba. Pazi jiva je mirno gledao, niti zmuvo neje, samo Zednim okom je malo bole hitro pogledao, gda sta se zdirala nad njim. Njeva pa meni nikaj, tebi nikaj li kokoko-kakaka denete i se zaganjata proti njemi, celo nete vervati, klük-neta ga tüdi že. Zdaj pes zmuvi. A ne nad njima; nad jastrebom, šteri je nisko prileto i zgrabo ednoga kokoteka po zleto ž njim v višave. A po toga drügoga že ne mogeo njegov par, ar ga je pazek pregnao, kokoteka, sovražnika svojega pa rešo. Nema ta prilika spodobnosti tüdi v človečem živlenji ? Ka pravite na to, g. urednik? GLASI. SLOVENSKA KRAJINA. Do aprila 9. zmoli vsaki den edno Zdravo Marijo za pokojnoga krala i edno za državo Jugoslavijo. To je pravo Žalüvanje i to je prava do-movinska lübezen: prositi Boga. Naš namen. Namen Novin je proti vsakomi i za vsakoga braniti Istino. To edno, drügo, pa pomagati siromakom. Naj te dvoji namen dosegnemo, smo zročili naše v liste sv. Ivani Boski i sv. Angelom čuvarom v obrambo. Prosimo svoje naročnike, naj te naš namen včasi sklenejo v svoje molitve. Knigo za gasilce je napisao Furlan Janez, uradnik v Ljubljani, Poganski nasip 16/1V. i se dobi pri njem februara meseca. Cena 50 ali 60 Din. Črensovci. Od gladi je vmrla Špiclinova Ana. Sirotika je bila pred leti v Ameriki pralja i tü si je z delom i srečov spravila veliko vrednost, okoli pol milijona dinarov. Od napornoga dela pa se je sirotiki zmešalo v pameti, a bila je tiha betežnica. Pred par tjedni pa za ves svet več ne štela jesti i je tak od gladi Vmrla. Lendava. Drüžba sv. Mohora v Celji jé poslala obrtno-nadaljevalnoj šoli v Lendavi 21 lepo vezanih leposlovne knjig v vrednosti več sto dinarov. Velkodüšnomi dari naše nad vse pomembne kulturne ustanove se prav lepo zahvalüjemo. Naša mladina obrtno-nadaljevalne šole, knjige z velkim veseljom čte i je tüdi drügim priporoča. Da je Drüžba sv. Mohora lehko dala te velki, ne prvi dar, njoj pomaga velko število naročnikov. Da pa bo ešče večkrat pomogla našim siromaškim knižnicam, pristopimo tüdi mi v kak najvekšem števili med naročnike mohorskih knig. Beltinci. „Branitelje domačih gospodarskih, kulturnih i socijalnih zadev*. Pod tem imenom se je na spravišči dosta gučalo, kak se prej včasi naši domači lüdje blatijo i se njim naoči meče, ka so protidržavni i se ovadü-jejo. Mi preprosti lüdje si nemremo toga razložiti. Spravišče sta vodila g. Hajdinjak, nar. poslanec i g. Erjavec banski svetnik i se je ustanovo Pripravlalni odbor. Kak pošteni i Pravični zgodovinarje si zabeležimo vse važnejše dogodke v našoj lüblenoj Slovenskoj krajini, zato to spravišče tüdi, ar se zavedamo, ka zgodovina pride do velave samo v prišestnosti. Lipa. Tak se guči, ka je pri nas dobo od mil. grofice za siromake namenjene zemlo nekak, ki ma šest oralov zemle i še nekše drüge dohodke. Prosili bi pojasnila, če je to istina i z ednim odgovor od oblasti na našo pritožbo, štera že mesece leži brez rešitve i štera se tiče ravno delitve te za siromake poklonjene zemle. — Mamo v našoj šoli po zakoni samo tri učne moči. Zdaj so nam pa poslali štrto, za štero nemamo ni pare v proračuni, ni stanovanja i ka je najbole Čüdno, niti dece ne, štero bi trpelo včiti. Naše tri učne moči najmre nemajo niti po 50 školašov vsaka. I to te, gda vnogo šol je ^zasedenih. Zakaj se rajši se ne pošilajo vučitelje, ne pa k nam, gde nemamo zavolo siromaštva nikšega kritja. Smo dozdáj že previsike naloge meli, najmre 90%.. Na podporo Novin so nam poslali : g. Benkovič Ivan, šolski upraviteo v pokoji, Bogojina 5 Din. Bog lepo plati. Beltinci. Razneslo se je med narod, ka je neki starešina zdigno peneze, ki so bili določeni iz siromaškoga sklada za siromake i je potrošo za sebe. To bi bila jako velika krivica, če bi bila istina. Naj se istina dožene i se nikomi dobro ime ne jemle, bi prosili od županstva i pred Bogom odgovorna pojasnila. V drügoj številki naših „Novin“ smo objavili: „Agrarna reforma i delitev zemleˮ. Mi agrarni interesenti ne vemo kak je to, ka toga šepetala nešče biti konec. Zdaj se pá naprej šepeče, ka je g. Medvešček denok dobo zemlo i prej g. predsedsednik beltinske občine znajo, kak je prišlo do toga. Če je to istina, Vas prosimo g. predsednik, ka nam po-jasnite, ka se ne bomo naprej razburjati. Šepeče se tüdi, ka tisti nikak, šteri je nekaj zemle zgübo na račun g. Medveščeka, je lekaj po privatnom pismi tisto nazaj dobo. Je li to istina? Tisti nikak je prej edinec. Oča toga nikakega prej majo sedem plügov zemle j te nikak je prej herbao po svojoj ženi tüdi tri plüge zemle i agrarne ma tüdi tri plüge. Je li to istina? Tisti nikak pripovedava okoli, ka prej on ne živi z očom vküper. Poznavalci njegovi domači razmer pa trdijo, ka to ne odgovarja istini. Če je to ne istina, bi mogla oblast to ugotoviti i po tem to grdo rakvano odsekali od našega Zdravoga tela, ar se ta rada širi po celom teli. Na račun zemle, štero je dobo g. Medvešček, so zgübili siromacje zemlo z 4—8 decov iz Ižekovec. Tak se guči. Ve so lekaj napravili na ob- činskom uradi v Beltincaj zastopniki iz Ižakovec dugo pritožbo. Je li istina? Šepeče se dale, ka lekaj dobimo mi agrarni interesentje v velkoj občini Beltinci ešče dosta zemle i to je zemla, kde je zdaj semenogojska postaja i neki Siget med cestov i železnicov. Samo, ka lekaj moremo prle meti močno stranko i te pri toj stranki napraviti prošnjo, štero ta podpirala g. Hajdinjak, naš narodni poslanec i g. Erjavec, banski svetnik. Mi pa pravimo, ka bi to bilo jako lepo i dobro i ešče premalo bi je bilo; samo ka si poleg toga mislimo, če to oblüblanje ne vse vküper kakši z medom namazani motvoz za nove volitve, štere bodo ešče letos. — V nedelo je bilo v Beltincaj velko spravišče v Prostori oštarije ge. Horvato-ve, na šterom so zbrali Pripravlalni odbor, šteri naj bi vse potrebno pripravo za drüštvo, štero bi nosilo sledeče ime: Branitelje domačih gospodarskih, kmetskih i socialnih zadev. Gomilica. Te dni smo položili k Večnomi počitki, našega vrloga posestnika Markoja Štefana. Pokojni so bili Znani, kak jako dober i Pobožen mož. Bili so tüdi naročnik naših domačih listov. Vmrli so po dugoj težkoj bolezni. Naj počivajo v miri í Molimo za njih. Pozdrav pošilata celoj Slov. krajini, uredniki Novin, celoj Polan-skoj fari, posebno vsem deklam v njej: Matjašec, Anica i Žerdin Micika iz veseloga Zagreba. Postopačje kradnejo. 17. jan. je neki postopač z Preka odneso z črensovske cerkve edno koco s spo-vednice i prt z oltara Srca Jezušovoga. Cerkev je na samoči, bila odprta, zato je lejko prišo do teh reči. Vidili smo te dni ednoga takšega okoli 55 let staroga nepoznanoga postopa-ča iz Preka. Šumi se, ka je te krivec. Cerkev bo zato po božoj slüžbi zaprta, vsaki pa dobi klüč na farofi, ki šče moliti presv. Olt. Svestvo. Gotovo se cerkev pali odpre, gda teh postopačov nede več teliko hodito. Krajna. Na sosednih Polancih so grofici Ernestini Batthianyi vkradnoli do stojezero dinarov vrednih kinčov i drüge reči. Liste plačali za siromake. Ritlop Štefan i sestra Treza z Črensovec, sta iz Francije plačala Marijin list i Marijikin Ograček za Režonja Marijo i sirote Žaligice Lujzo i Johanno z Črensovec. — Lipič Štefan, regrut z Gančan je plačao Mar. Ograček za edno siromaško dete. Prosimo Gančko širitelice, naj ga dava za edno siromaško dete. Dva biciklina so vkradnoli v Bogojini pri Puhani, ednoga Puhani, pa Štinglni, ki ma svojo trgovino pri Puhani. V prekleti so potrli glažovino na dveraj, skoz to odprtino odprli dveri iz biciklinili pobegnili. Na srečo so ne vdrli v trgovino. Turnišče. Na Svečnico bo vpelávanje novoga g. plebanoša i dekana, Jerič Ivana. Obred vpelavanja bodo vršili mil. g. kanonik Miri, ki so naddekan naše dekanije. Kotrigam agrarne zadruge naznanjamo, da níšče ne dobi v roke peneze, nego samo po pošti, gda na njega red pride. Zadrugo je vaše odpovedane deleže odpovedala pri Posojilnici, a posojilnica izplačüje te po svojih pravilaj. Zgodo se je slučaj zadnjič, ka nam je neki član agr. zadruge stolec razrezao, drügi so pa zdignoli peneze drügih. Zato niednomi člani agr. zadruge več v roke ne damo penez, nego je samo po pošti pošlemo. — Vodstvo Hranilnice i posojilnice v Črensovcih. Lendava. V nedelo so vzeli naš g. dekan Jerič Ivan v predgi slovo od nas, od Slovencov slovensko, od Vogrov vogrske. Tiha žalost je napunila faro, oči so se zaskuzile. Bog jih naj vodi na novom mesti. Nedelica. Vmrli so mati g. salezijanca, Cigüt Petra. Molimo za pokojno. Naše sožalje rodovini. Pintarom. Na Krajni, hš. ll.se zglasite, ki ščete hrastje za doge küpiti. K odaji je 45 hrastov. 4 NOVINE 3. februara 1935. Kak sodi profesor zgodovine od „Novinˮ. „Novineˮ so najbogši slovenski ljüdski list.ˮ Franjo Baš, profesor, Maribor. Tak delajte ! Prišao sam v pogovor z ednim človekom od naših Novin. Med drügim mi je pravo : „E, te Novine nemajo dosta v sebi! Meli smo je, pa smo je nazaj dali, pa smo si en drügi list naročiliˮ. Pravo sem njemi: „Ti se preveč kažeš, da si katoličanski, pa vseedno takše liste maš, kak te tvoj novi, kak si si zdaj naročo ? Ali ne veš, da s tem podpiraš slab štamp, našoj domačoj, ki vsigdar samo dobre stvari prinese, pa škodiš,ˮ Malo je bio nevolen, pa mi je obečao: „Istina je, ka praviš, tisti list bomo nazaj poslali, i pali naročili Novine, ki nam že celi 21 let prinašajo lepe reči za düšo i telo! Nasledüjte! E. B. Bogojina. Preminoči mesec je mino pri nas v znamenji sami občni zborov. Naše selekcijsko drüštvo je melo 20. januara svoj redni občni zbor, šteroga je poseto tüdi Srezki kmetski referent g. Lipovec iz Lendave. Iz poročil odbornikov ino iz raznih debat je razvidno, da naše drüštvo lepo napredüje i dosega lepe uspehe. Letos bomo meli tüdi Premovanje plemenske živine, za koj se že zdaj drüštvo goreče pripravla. — Urbarijalna sküpnost je obdržala 21. januara svoj redni občni zbor. Člani toga društva so se občnoga zbora vdeležili punoštevilno i dali odbori zavüpanje ino pooblastilo, da odbije vse neupravičene žele nešterih občanov po sejmišči, štero so küpili ino plačali člani toga društva. — Tüdi gasilno drüštvo je že obdržalo svoj redni občni zbor. — Čakajo nas še občni zbori Hranilnice in posojilnice pa Rdečega križa. — Srezko načelstvo je rešilo našo pritožbo ino odredilo, da se s 1. febr. mora premestiti občinska pisarna iz zdajšnjega neprimernoga mesta. Kak se čüje, bo občinska pisarna premeščena v gostilno Vogel. — „Novineˮ so zadnji čas dobile pri nas preci novi naročnikov i naročniki naraščajo vsaki den. To svedoči, da je prekmurski „Verdunˮ ešče nej spadno, liki zmerom bole trdno stoji. Kratke novosti. Velika tolvajija. V Ljubljani, v trgovini Češnovar, je neki tat odneso ročno blagajno z 70 jezero dinari. Deklici morilki. V Srbiji v vesi Donje Kamarice poleg Kragujevca sta 13 i 14 let starivi hčerki bogatoga kmeta Miljkovič Miladina vmorili med bitjom očino priležnico, 35 let staro Milošovo Ljubico. Gda je oblast Vlačüge najšla v snegi mrtvo, je samo edno nogo mela, drügo so njej odgriznoli vukovje. Deklici sta se sami javili za hüdobijo pri oblasti. Smrt junaškoga püšpeka. Pred desetimi meseci se je vrno v Varšavi püšpek Malecki, ki se je v boljševiškoj Rusiji leta dugo mučio po vozaj i v pregnanstvi Sibirskom. Raztrgan, betežen je prišo domo v kmečkoj obleki, vlego v posteo, iz štere več ne stano. Smrt njemi je prinesla mučeniško krono. Pokojni je z ognjom, ki ga samo lübezen do Jezuša more vužgati, držao vküp katoličance v Petrogradi i gde se je obrno, posebno delavsko mladino i se je I borio proti brezbožnikom. Ne čüda, če ga je brezverska boljševiška oblast preganjala. Zdaj je konec krivicam i se njemi je začela deliti večna Pravica. Hvalevredni vučitelje. V Virovitici na vučitelskom spravišči je eden vučiteo predlagao, naj se starodavni krščanski Pozdrav: „Hvaljen Isusˮ (Hvaljen bodi Jezuš Kristuš) odpravi iz šol. Pa glejte, vsi vučitelje so ednodüšno i z ednim srcom odklonili te predlog. Pri nas pa čüjemo: „Zdravoˮ, „Čuvajmo Jugoslavijoˮ, „Dober danˮ “Klanjam seˮ, ali se pa deca gledajo, kak gotova štirinogata bitja na nove dveri, gda človeka srečajo. Štero je bole pravilno? Od staroga krščanskoga pozdrava: „Hvaljen bodi Jezuš Kristušˮ, nega lepšega. Pravo obrambo dobi domovina samo po Njem, zdravje tüdi samo On deli, klanjati smo se dužni samo pred Njim i najlepši den je tisti, šteroga On blagoslovi. Nazaj k Kristuši tüdi s pozdravom. Bogate inozetnske drüžbe pri nas. Elektriko ma v rokaj švicarska drüžba, bakreno drüžbo v Borski francozka, svinčeno rüdo v Trepči pa angležka. Ta Zadnja je lani mela 36 milijonov dinarov čistoga dobička i so njeni delničarje vlekli 12% čistoga. Delavci pa? Sramotno niske plače so dobivali i država je zvün toga püstila ešče mašine carine prosto v državo pa tüdi drügih javnih dajatev so oproščena ta i drüga možem ska drüžtva. Nova Vlada bo mogla tüdi tü napraviti red. Nesreča v rüdniki. V rüdniki »Srbski Balkan" poleg Zaječara v Srbiji je eksplodiralo. Mrtvih je 12 rüdarov, 6 teško i 5 lehko ranjeníh. Vucje napadnejo vlak. V Ro-tnuniji je ostra zima prignala z gor cele črede vukov na ravnino. Tej so napadnoli celo brzovlak, skočili na njega i vdrli med potnike v kupeji. Tü so je spostrelali. Novi rektor ljubljanskoga vsevučilišča je dr. Samec Maksimilijan. Rešiteo Ljubljane mrtev. V Belomgradi je vmro polkovnik Švabič Števan, ki je v prevratnoj dobi obrano Ljubljano. Tristo uradnikov je štelo glase. Po posaarskom glasanji je štelo oddane glase v Saarbrückeni v hiši Wartburg tristo uradnikov iz drügih nepristranski držav. Petero dece je zgorelo v Palestini poleg mesta Gaze. Lampica se prevrgla, hiša zvužgala i deca v njej zgorela. Misijon so napadnoli v Munt-hageni, v Novoj Gvineji domačini i s strlicami vmorili misijonara Morschenhensera, brata Eugena i dva katoličanskiva domačina. Pametna sodba. Poleg Ptuja so se zbili dečki i ednoga bujli. Mariborsko sodišče je pretepače ostro obsodilo. Svenšek Janoš je dobo 6 letno i 2 mesečno vozo, drügi pa od 3 do' 5 let. Nesreča siromaške drüžine. Poleg Velike Kikinde v Banati v vesi Jazova je v velikom siromaštvi živo Horvat Mikloš z svojov ženov i 4 letnov hčerkicov. Ar ne meo za koj küpiti drva, je z kravjeki küro v peč. Stara peč je dobila reške i püščala skoz čemerne gaze, šteri so edno noč vse tri siromake vmorili. Smilena srca so zmenkala, zato je prejšlo troje človeče živlenje. V Studencih pri Maribori v cerkvi sv. Jožefa so obhajali slovesno tridnevnico v čast novomi kapucinskomi svetniki sv. Konradi. Cerkev je bila vsikdar puna. V Konradi gleda kmetsko lüdstvo svojega zagovornika, ve je bio tüdi on sin kmetskih starišov. Govorniki so povdarjali njegovo skrito i tiho živlenje. Preprosti vratar, pa svetnik. Ne je delao čüde, nego verno je spunjavao svoje dužnosti. Včimo se od sv. Komada, da tüdi mi spunjavamo svoje dužnosti, tak postanemo velki pred Bogom. Pisma naših z tüjine Lanchy Lestree, Francija. Prečastiti gospod! Dežela rajsko mila, lübi prekmurski kraj, zakaj smo se ločili, da žalostna sem zdaj. V imeni Jezuša in Marije Vam začnem pisati eden mali Pozdrav, šteri se z etimi rečmi oglasi: Hvaljen bojdi Jezuš Kristuš in Marija, naša dobra Mati, naj nam bo na pomoč pri vsakom našem dobrom deli. Za temi lepimi rečmi Vas najprej pozdravlam, kak Vas, urednik. Najlepša Vam hvala za redno pošilanje Novin, štere tak žmetno čakam vsako nedelo. Za tem pozdravlam stariše, brate ino sestre in tak vse poznane prijatele. Minolo mi je že edno leto kak sam zapüstila svojo rojstno hižico, lübe Črensovce i se preselila v to dalno Francijo, kje je mnogo i mnogo našega dobroga naroda, ali da smo razstepeni po širnoj Franciji, da niti ne vemo eden za drügoga drugače, kak pisma so nam edino tolažilo, da se potolažimo eden drugomi. Prav pa pravi pregovor: „Povsod je dobro, a najbolše doma!ˮ Pozdravla tüdi moja prijatelica Vas, Urednika Novin, svoje stariše, brate i celo markovsko faro in gospoda dühovnika. Želem Vam srečno novo leto, naj Vam prinese lübi Jezušek srečo ino zdravje v novom leti. In Vam naznanjavi, da ví mele obej na drügo leto vse liste, kak mavi zdaj. Po-šilavi tüdi eden mali dar za božične svetke siromaškoj deci v Turnišči. Oj, hišica očetova, Bog živi teh CASAR MARIJA GJÖREK AGICA iz Markovec. iz Črensovec. Pozdrav pošilajo: Mihalič Vera i Š k r a b a n Marika, Airvault v Franciji, iz Dokležovja. Javlata, da liste redno dobivala i ideta k božoj slüžbi po nedelaj i svetkaj, gda se neverni Francozi cerkve ogiblejo, Milo njima je pri srci, ka niedna svoje matere ne poznala i zato pošilata za njevi na sv. meše. Tüdi na sirotišnico Deteta Marijike ve ne spozabite i pošilata dar. — Prkič Franc, Baslieux, Francija iz Doliča, vsem svojim domačim v Doliči, rodbini, poznancom i dühov-čini gračke fare i vsem žele blaženo novo Ieto. — Lang Jakob iz Francije celoj Slov. krajini, pa njej žele milosti puno novo leto; Koser Terka, Francija, od sv. Jürja, pozdrávla celo jürjansko faro i žele vsem zadovolnost v novom leti. — Bertalanič Marija, Francija, miloj Slov. krajini, štera čeravno je mala i siromaška, pa li njej je draga. Domovini i veri šče verna ostati, zato »Živela Jugoslavija I8 — Šprager Ferdinand, Canada iz Beltinec. Srečno i blagoslovleno novo leto žele vsem gg. dühovnikom, vsem znancom i čitatelom Novin cele Slov. Krajine, posebno pa svojemi ajteki i tetici v Beltincih. Naznanja, da se njemi dobro godi, pa že znova vozi traktor v šumi. Dela je malo, pa še pri deli je nevarnost, da plačo zgübijo delavci. Največ se dela za 5 dolarov na mesec s hranov. V šumaj se plača 1 dolar na den i hrana, pa takše delo je teško dobiti. — Hozjan Ivan, Les Baius, Francija, iz Trnja in Horvat Terezija. Naznanja, da naše liste redno dobiva, se zahvalüje za dane navuke je pri bogaboječoj drüžini doma, štera ma tüdi dühovnika. CENE. Penez. Novi finančni minister, dr. Stojadinovič je zbrisao staro odredbo, po šteroj se ne smela objavlati prava vrednost dinara. Novi minister je pravo, ka s tem, če tajimo vrednost dinara, ga ne popravimo. Zato se pa zdaj k tüjim valutam prište 28.5%, keliko se je dozdaj odračunavši samo zato, naj naš dinar ostane na staroj vrednosti. Naš dinar je bio pred leti vreden 9, to je, dobili smo devet švicarskih frankov za sto dinarov. Zdaj je pa vreden samo 7, to je za 100 dinarov dobimo samo sedem švicarskih frankov. Zavolo toga pravilnoga obračunanja dinara je cena inozemskih valut sledeča v dinaraj : angleški fünt 215.67, amerikanski dolar 43.97, holandski ranjški 29.75, nemška marka 17.63, Švicarski frank 14.25, belgijska belga 10.28, italijanska lira 3.76, francoski frank 2.90, Češka korona 1.84, austrijski šiling 8.15, Španjolska peza 5.50, grčka drahma 30 par, vogrski pengő 8*50—9 dinarov. Zrnje. Cene ide gor. Pšenica košta že 145 Din. doma, nakladalna postaja. Živina. Cena se me spremenila. Svinje. Nekaj malo se je zdignola cena, na živo vago 4—5 Din., na mrtvo 6.50—8.50 Din. Vreme. Mlačno, Sneg. Pošta. Balažic Ivan, Staranovaves. Novine koštajo 30 Din. Plačali ste 4. julija 16 Din., duga je ešče s terjanjom 15 Din i na kalendar! 4 Din. — To je vsako leto vednako. — Lepoša Štefan, Tešanovci 105. Mi Vašoj ženi redno vse pošilamo na decembra poslani naslov. Tüdi kalendar smo njoj poslali. Mogoče njoj gospodar ne izrača. K nam nazaj nikaj ne prišlo. Pište njoj, naj gor išče liste. — Miholič Jožef, Šülinci. Kalendari za vsakšega novoga naročnika koštajo 3 Din. Letos itak dobijo ednoga k šenki. Odgovorite nam, kelko Ogračekov Vam naj pošlemo. Ednok ste nam javili 16, drgoč pa 4. — Bernjak Janoš, Radovci 5, Same Novine koštalo 30 Din, Marijin List i Ograček pa 20 D. Zato ste bili terjani šče 20 D. Mi Vam tanačivajo, naročite si je pri Gradi pri cehmeštri, pa tak dobite na sküpni naslov za 36 D. Novine i M. list. - Tanacek Franc, Vadarci 19. Gda te v Soboti hodili, te si zemite nabiralne polo tam. Veseli pa bojte, če mate pri širjenji božega kralestva kakše trüde pa težave. Bog ne plačüje za dobro jelo, pilo i sladko spanje, liki za trüde. — Mekiš Roza, Trdkova. Peneze dobili. Za tiho sv. mešo ste zadosta poslali 10 Din. Tak je cerkvena oblast določila, Molitev je najlepši Pozdrav, hvala za njo. Lani ste pa plačali 66 dinarov više, zato se letos telko odračuna. Vaši listi so brezplačni. — Kolar Janoš, Nemčavci. Za luti i letos vse plačano. — Priprava na euharistični kongres je čtenje lepe knige »Evharistični kongres, Maribor, 7—8. IX. 1934,* Štera se dobi v Cirilovoj tiskarni za 12 Din. do 1. marca, sledkar pa 16 Din. Na finom papiri košta 30 Din. — Frumen Jožef, Motovilci 50. Naročnino sprejeli. Za Francijo vse plačano, ar ste 20 Din naprej meli. Teh 20 Din je računanih za novo naročnino. Tak ste dužni ešče 20 Din. za Novine, M. list i Ograček. — Casar Joško, Bogojina. Novine, štere so sfalile, sem dao že dvakrat poslati, ednok od nas, ednok z tiskarne. Zdaj je znova pošlemo z 5 številkov. Peneze sprejeli. Srčen Pozdrav vsem. — Bokan Rudolf, ki je bio v Ljubljani, Savoborska ul. 14. naj nam pošle svoj naslov. Banka Baruch 15, Rue Lafayette, Paris odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu Vrsi vse bančne posle najkolantneje. Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksemburgu Sprejemajo plačila na naše čekovne račune: Belgija: št 3064-64, Bruxelles; Francija: št. 1117-94, Paris; Holandija: št. 1458-66, Ned. Dienst; Luxembourg: št. 5967, Luxem-bourg. Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice. 24—11 Boljševizem je delo židovov v Rusiji. Prve ceüce. Židovska »zveza8 je v stranki nastopila z zahtevov, ka trbe Polsko porüšiti i zato je prišla navzkriž z polskimi marksisti, šteri so bili ešče te narodni i so grozili, ka bodo prekim^ vse zveze z proletarijatom drügih dežel, če se Polskoj ne priznajo narodne pravice. Na strankinom kongresi 1. 1903. je tüdi Lenin sam podpro stališče re-volucionarnih židovov, gda je proglaso, da »proletarci pozdrávla vsako narodno priiagodenje, zvün nasilnoga.8 Na istom kongresi se je„Zvezaˮ odcepila i šla z menjševiki, v bolševiški tábor pa je poslala svoje celice. Od te izvira v Rusiji sistem celic. Iznajšli so ga židovje. Vpelali so ga židovje, ar je bilo to najbole vdarno sredstvo, ka predrejo v vse revolucionarne stranke, gde so šteli zavladati — sami. Vrinoti se v vsakšo stranko. Po kakših žlebaj so se Židovje porivali v ospredje? Obprvim na pod- ročjl gospodarstva. Ve je znano, ka si gospodarskoga razvoja v drügoj polovici 19. stoletja sploh nemremo misliti brez Kronenbergov, Blochov i drügih. Židovje so se polastili trgovine i penez i židovski sociolog Rupin sam priznava, ka so si Židovje zavolo toga nakopali „vnogo sovraštva pri domačem ruskom prebivalstvi.ˮ Da bi prišli v ospredje, so se Židovje dali krstiti, kak je pač zahtevala okolica ali vola cesarske vlade. Drügi njihov ileb so bile šole. Že v letaj od 1850. do 1890. so židovski dijaki predstavlali bar polovico akademskoga dijaštvo. Med dijaštvom so bili oni najbole radikalni revolucionari tak, ka je morala carska vlada židovom študiranje na visokih šolah omejiti. S svojim po večini revolucionarnim izobraženstvom so Židovje prišli na celoj črti v ospredje i skoro vse politične stranke so bile pod vodstvom židovskih voditelov. Pri stranki Kadetov je bilo 6 židovov, pri stranki starih narodnikov: 2 židova, pri stranki menjševikov 7 židovov, pri stranki marksističnih in-ternacionalistov 2 židova, pri stranki socialnih revolucionarcev 7 židovov, pri stranki bolševikov 13 židovov. L. 1911. najdemo na bolševiškoj šoli Longjumeaux pri Parizi med 12 vučiteli 6 židovov. Židovje-voditelje marksizma. Med političnimi atentatori, terorl-sti i izganci, je puno židovov: atentat na ministra Plehve, je izvršo židov Likorski, na policijskoga ravnatela v Odesi židov Stielmann. V poročili komunistične stranke v Ukrajini iz 1. 1919. štemo, ka so „v zadnjih 25 letaj v revolucionarnom gibanji židovski delavci igrali vodilno vlogo i ka je židovsko delavstvo bilo tisto, štero je ob revoluciji zavzelo vsa mesta, vesnice i trge. Zato je tüdi čisto naravno, ka so ravno voditelje židovskoga delavstva stopili na čelo revolucijonarnih organizacij. Celo na kongresi kmetov je bio vpliv židovskih socialistov odločilen.ˮ Dale. ODAM ŠIVALNI STROJ za gotovine, ali hranilno knižico. 3—2 GERENČER, trgovec, Dobrovnik. Poceni odam skorom novi Remingthon pisalni stroj, Singer šivalni stroj, krojački i črevlarski kabesar, gramofon, seno i slamo. FRIC ŠTEFAN, mehaničar DOL. LENDAVA. Preselo sem se v Beltincih v hišo + Žižek Martina hš. 195. — Rous Štefan poverjenik „Vza.emne zavarovalniceˮ v Ljubljani. 3—2 Novine izhaiaio vsaki četrtek sa prišestno nedelo. — Za tiskarno Balkányí Ernest. Dolnja Lendava. — izdajateli in urednik: Klekl Jožef, župnik v pok.