Poštnina plačana v gotovini. LETNIK 63 MAJ 1932-1935 VSEBINA 9. številke: Lea Fatar: Leži otok na sred'morja... — Svjatoslav: Jutro v polju (Pesem) — Ivan Matelič: Osamel ost (Pesem) — Janez Rožencvet: Skrivalnice — Ksaver Meško: Ave Maria (Pesem) — Kristina Vrhovec: Deklica z vresja — Ksaver Meško: Moderne hlače — Ver-an: Slutnja (Pesem) — Marija Kmetova: Kako se odpravljaš v šolo — t Bogomil Vdovič — Uganke — Rešitve. »Vrtec« stane za vse leto Din 15"—, s prilogo »Angelček« Din 20*—. Lastnik »Pripravniški dom« v Ljubljani — Urednik in upravnik Vinko Lavrič v Ljubljani, Sv. Petra cesta št. 91 Tiska Jugoslovanska tiskarna v Ljubljaui (Karel Čeč) to® otok Ponosno vzravnan stoji Adrijan na kaštilju. Po krovu gredo povelja: »LeštiU »Iša!« ? Molale »Okreni!« »Veži sarti je, Kristol« Kdor žali za konopec, bo izgubil ladjo,« nam je pravil Mate. »Na triii-kele. Janezek!« Na stražni. Rok!« ;>Okreni no, Turnski! Naj leti naša lastovica z vetrom.« »Kdor jedri, milje ne broji,« pravimo na Rabu. Ponos in radost zveni iz Adrija-novega glasu. Zapoveduje. Temu brodu, ki začara srce vsakemu mornarju. Svojim tovarišem in starim mornarjem. Morju! Gospodstvo nad vsem stvarstvom je izročil Bog človeku. Znamenit je bil dan, ko je zaplaval človek prvič — na panju, ki mu je bila veja za veslo, po gugajoči se morski gladini. Človek je spoznal po morju svet in sprevidel, da je gospodar sveta, kdor ima v lasti morje. Od tedaj je med narodi večni boj za poti do morja — za morje. In Lea Fatur: na sred (Konec.) morja prav ima Djokovič: križariti kar tako po nepreglednem morju, odbrzeti na lov za piko, ki vstane tako drobna na obzorju, bežati pred premočjo oboroženih galej, ustavljati se in poveseljačiti po pristaniščih — to je življenje. Naj seje drugi s trudom... Ob kavobandi stoji Djokovič. opazuje mladeniča, kateremu je izročil poveljstvo, dokler se ne vrhe — če se vrne še moj dragi Adrijan! Dorastla je Anca, poln je zaboj, težka postajajo leta. Uživati v miru, kar si si nabral z g u šarjenjem. Uživati čast. Kdo te spozna, ko se naseliš na Španskem? Delil boš dobrote, si odkupoval dušo, postaneš velikaš. Pomladil se boš ob Anci, dekletcu, ki bo sprejelo hvaležno vse, kar ji bo ponudil, ker pač ne pozna drugega kakor življenje na ladji, na samotnem otoku, v samostanu. Kako bo srečna, ko jo bo obsul z biseri, ki so bili last njene matere. Hahaha! Kako sem zmedel štreno Dujmu ... Zdaj je Mate res mrtev, zaklad je v samostanu — zdaj iščite po otoku. Mislili ste, da je Djokovič tak bedak. Ubil bi jih vse po vrsti, pa sem se zaklel Anci. Pa ona mi je prisegla, da me vzame. Tako je rešila Adrijanu življenje, kar inu bo zagrenilo vse življenje. Opral sem svojo čast. »Zemlja!« kliče straža. »Zemlja!«- ponavlja vse po krovu. ^Zemlja!« se iztrže Djokoviču glasno. Zemlja,« ponavlja Janezek v njegovi bližini, zakrit za zastavo z beneškim levom, ki so jo sneli, da zavihra angleška. Portugalsko obrežje, nadaljuje polglasno Djokovič, »na njem prestolnica s svojimi palačami iu cerkvami. Tu izgine vsaka sled za teboj. Med zamorci, trgovci in delavci iz vseh delov sveta ne najde nihče sledi za teboj. In kdo jo bo iskal? Berlino sem lepo odpravil, daroval sem jej hišico z vrtom v bližini dominikank, da vidi lahko Anco. Nisem mogel odreči otroku prošnje. Vzel sem ji mater.. .* Djokovič je sklonil glavo in obmolknil. Janezek se je izmotal previdno izza zastave in ponavljal ves srečen sam pri sebi: V bližini dominikank ...« Tačas je vzdihnil Adrijan na svojem visokem mestu: Anca! Šestdeset samostanov in tri sto cerkva ima Lizbona. Pa pojdem od prvega do zadnjega, poiščem te in te iztrgam iz morilčevih rok. In če sem tudi ušel od doma radi zakladov na otoku, da najdem le tebe, pustim Djokoviču zaklad.« Ladja v vidu!« kliče straža iz višine. Zemlja se bliža in bolj pogosta postajajo tedaj srečavanja. Pa zakaj strmi Djokovič tako v piko na obzorju? Zdi se, da so nas zagledali tudi na oni piki. Zdi se, kakor da gre naravnost nam nasproti. Kaj ima Djokovič? Spačen. v obraz skoči Djokovič na kaštilj in ukaže: »Okreni na desno, mimo! \i drugi se pa pripravite na boj! Hahaha! Včasih je benečanska pravica prehitra, pobesili bi nas vse...« »Saj ne morete še spoznati ladje,« ugovarja Adrijan ozlovoljen, ne da bi vedel zakaj. Pa si mislim tako, da je beneška galeja pristala na lovu na gusarje v Lizboni in da je tam kaj izvedela,« izbruhne Djokovič in njegovi ukazi obračajo Brod smrti«. Adrijan prebledi, seže za pas. Ugenil je: Sam je naročil Djokovič preganjalce. Menil pa je, da se odpelje prej in da polo-vijo in povesijo Benečani, kar bo na gusarski ladji. Djokovič razume Adrijana, staro sovraštvo mu spači obraz, zarjovi: »Prehitri so bili. jaz ne maram viseti z vami. Bežimo — in če ne ubežimo. ee udarimo. Vsi ste mladi in krepki, bežite pred vislicami!« »Umri prej ti, lopov.« je vzkipel Adrijan. Toda nekdo se je vrgel bliskoma med njega in Djokoviča — Dujmo. Zdaj se moramo res braniti, dečko moj, pravica ima dostikrat zavezane oči, toda vedi, Djokovič, da znajo pošiljati tudi drugi poročila. Spomni se Mateta, ki si ga umoril.« »Mate!?« je planil zopet Adrijan. »Da, Mate,* se je krohota l Djokovič. »Spoznal sem vašo igro. Mate se je rešil s karavelo na otok, Bertina in Dujmo sta ga skrivala. TV-o j krik ga je privabil izza skal. Pa duhovi ne prihajajo opoldne. Vi ste hoteli ukrasti zaklad in Anco, jaz sem odpeljal oboje in Menko je pomagal Matetu. da je postal resničen duh. Tako obračunam z vsemi. Bojte se Djo-koviča! Za zdaj pa se branite vislic!« »Pusti ga, Adrijan, ni vreden, da umrje od poštene roke,* je zvlekel Dujmo svojega varovanca s kaštilja. Je res benečanska galeja in okre-nila se je za nami. Ne bomo ji utekli. Udajmo se!« »Ne bodo nam verjeli,« odmaje Adrijan. »In kako naj razločijo Benečani, kdo se je boril za Djokoviča in kdo ne?« reče zaskrbljen. Kakor lastovica, ki jo podi ujeda, hiti j-Brod smrti«. Krene zdaj na jug, zdaj na sever, umika se vedno dalje od kopnega — a galeja, bolj nerodna, bolj težka, se okrene veti no tako, da bi prestrigla gusarki pot. Že se pozna lev sv. Marka, že se vidijo vesla, ki jih obračajo prikovani galjoti, in ostro Adrija-novo oko zapazi že obrite glave, od trpljenja razširjena pleča in rame. »Ne u idemo,« reče Djokovič. »Pripravite se v obrambo! Pomnite, fantje, da vam gre za svobodo. Ako nas dobijo, je mogoče, da se izmuznem jaz, ki me poznajo v Benetkah, vi boste pa viseli kar po vrsti.« »Seveda,« je kimal K risto. On bo nas zatožil, da smo ga ujeli in prisilili, da je gusaril. Verjeli mu bodo, ker ima zaboj, polu dragotin. Je res bolje, da se udarimo z Benečani in obračunamo drugič s kapetanom. Saj so Benečani, dajmo jih!« Ko bi jih zasledovala atigleška ali francoska ladja, ne bi bili prijeli fantje radi za orožje. Toda Benečani! Spomin na krivice, ki so jih pretrpeli njihovi očetje, je zagnal kri v glavo potomcev Uskokov, Kranjce je prijela želja po boju z ljudovlado, ki je prisilila cesarja, da je umaknil glavno stražo morja kljub naporom in žrtvam vitezev in dežel. Zato so bili vsi z Djokovičem, ko je odgovoril na poziv iz galeje: »Stojte!« - »Ustavite nas!« in letel z razpetimi jadri naprej. »Mi smo bojna galeja beneške ljudovlade. Imamo stražo morja. Ustavite se!« »Ne vidite angleške zastave? Kaj nam mar vaš Marka,« je zatrobil Djokovič nazaj. Adrijanu se je zazdelo, da so se zamajale v smehu one uboge obrite galjotske glave in da so omagale roke ob veslu. Pa zapel je bič in poprijele so roke. >Stražni ladji je dolžna vsaka poštena ladja pokorščino. Ustavite se, sicer streljamo.^ je trobilo iz galeje. »Poskusite.« je odtrobil Djokovič. na njegov mig so padle zaklopke, na stranici vsake ladje je zableščala topovska cev, za vsako cevjo je stal mornar z vžigalnikom. Brod smrti« se je zasukal, streli iz galeje so pre- ■i Torpedovka naše mornarice na Rabu. tresli zrak in popadali v morje. Valovi so se zgibali, radovedno so pomolele ribe glave iz morja. Zagrmelo je drugič. Pravi hip je zagrabil Djokovič: nekaj krogel je zadelo strazili jambor. S hroščem se je zrušil in pokril z jadrom vojake, ki so se motali iz njega. Drugi so skočili k njim in pobirali ranjence. Drugič se je zakadilo iz galeje, »Brod smrti se je stresel, pa krogle so samo opraskale madirje. >Vrnimo jim pozdrav!« je zapovedal Djokovič in krogle gusarske ladje so odbile galeji vrh drugega jambora in porušile kaštilj. Vesla na galeji so se ustavila, jadra na gusarki so hitela \ ugodnem vetru in kmalii jim je izginila galeja izpred oči. Djokovič je ogledal ladjo. Poklical je vse v pozor in jih pohvalil: Dobro ste se držali. Kranjci! Prejeli ste gusarski krst in zapisani ste v imenik vladnih stražnih galej. Zdaj vam je zapisana smrt, če vas dobi angleška ali španska ali benečanska galeja. Zato bodite previdni in vztrajni. Potrto galejo bodo odpeljali gotovo v Benetke. Vtendar ne moremo zaradi varnosti zdaj naravnost v lizbonsko luko. Krenili bomo tuko. da imam še kake pol ure s čolnom do brega. Moja karavela me čaka v Lizboni. Vi se peljete na naš otok in počakate. Če je prilika in dolgčas, lahko pogusarite.« Preden se je spustil Djokovič v čoln, je stopil k Adrijanu. Obraz se mu je spačil v zlobi: »Zapustim ti prokletstvo, ki je prišlo po tvoji materi name. Ubil bi te. Pa sem prisegel Anci, in ona se je obvezala, da se vza-meva.« »Ubil bi te in žal mi je, da te nisem,s je vzkipel Adrijan. -Pa prosila me je moja mati.« Molče je povesil Djokovič glavo. Adrijan je poiskal svojo puško in jo naperil v čoln. Turnski mu je odbil roko: »Poslušaj Adrijan!...« Toda Adrijan si je pokril obraz: »Pes ni vreden, da živi. Pa on je dosegel svoje maščevanje. Samo na mene je padla vsa sramota. Ded v Rabu sklone glavo, če govorijo o gusarjih, mati joče za sina, ki mu pretijo vislice. V Trnovem me kolnejo brodniki. Tvoj in Bihačkega oče prihajata k mojemu stricu, vprašujeta in stric se sramuje. Pri Sv. Jakobu me stavijo očetje jezuiti šolarjem v svarilen zgled. In če se spomni name Ivan Vajkard, pač skomizgne: .Saj sem mu rekel, da naj počaka.' Pa sem imel dvanajst let in sem mislil, da sem inodrejši od vseh. Deželi sem hotel pomagati, pozidati trdnjave. Zdaj preti nova turška vojna, preti domača vojna. Nikola Zrinski je želel že davno vojsko, ker mu delajo Turki kljub podpisanemu miru večno škodo na posestvih, pa se ne sme braniti in napadati Turkov, ker je mir podpisan. Cesarski vladi pa ni na tem. da bi se potegovala za pravice hrvaškega velikaša. Premogočno jim je plemstvo, prebogato. Pravijo, da si išče Zrinski pomoči pri Francozih. O da bi imel zaboj z zakladom, zadovoljil bi vse. varna bi bila meja. Pa mi pripravljajo vislice...« Če je sploh kaj pametnega v tistem zaboju, Adrijan. Djokovič nas je potegnil. Poslušaj Janezka, pokliči Dujma!« Čoln se je izgubil ob portugalskem obrežju, ko je povedal Janezek, kar si je ponavljal ves čas, da ne pozabi. Povedati se ni upal. ker bi prišel rad še živ domov, mornarji pa so mu pravili, da izgine vsakdo, ki le kaj zine. >Ubogi Mate!« je zabolelo Adrijana. »Bil je torej res Mate in zaradi mene se je izdal. Pa Anca! Mateta ne moremo več rešiti, hitimo, da rešimo nedolžno žrtev.« :Brez skrbi, Adrijan! je tolažil Dujmo razburjenega. »Djokovič se čuti varnega. Čolna in mož ne bo več nazaj. Pogubi jih, kakor so pogubili Atilove grobokope. Pojdimo naravnost v Lizbono in poiščimo Bertino. Naši fantje so vsi z nami!«* V pristanišču sta stopila Dujmo in Adrijan v stražnico in od tam v staro mestno hišo. Dobili so za spremstvo par vojakov, rablja in par hlapcev. Pot do samostana doininikank je šla navzgor po strmi ozki stezi. Pod cerkvijo se je odprl svet. Viden je bil samostan za debelim zidom in pred tem zidom je stala hišica na vrtu. .Na vratih hišice je stala ženska, ki je vila roke in se ozirala v nebo. Ko je zagledala Adrijana, ki je stopil sam naprej, je skočila k njemu in prosila: »Gospod, pri vaši časti vas rotim ...-■ -Gospa Bertina, kaj je z Anco?« — se je prestrašil Adrijan. »Moj Bog!« je zavpila Bertina, *saj ste to! Bodi Bog zahvaljen, pričakovali smo vas, poslali tisoč pošt, pa ste prišli ravno prav. Je prišel pred kratkim in mi velel, tla grem k častitim sestram po Anco. Zdaj ji obeta gradove iz zlata in zahteva, da se vzameta v kratkem.« Da, poročil se bo!« stisne Adrijan svoj meč in pokliče oprezno spremljevalce. Obkolili so hišo. Adrijan in vojaka sta stopila v vežo. Slišal se je Djokovičev glas: ... kupil sem krasen grad v Sevilji, in če ti ni ta všeč. bomo poiskali kaj drugega: obsul te bom z biseri.- Žalostno je odgovoril sladki dekliški glas: Vem. dobrotnik moj, da vam moram biti hvaležna, vendar mi je vse prehitro... Potrpite vendar še nekaj mesecev, še nisem sešila vse bale.« »Niti dneva ne bom več čakal, je že vse pripravljeno, zadosti dolgo si morala tičati za zidovi. Kaj, jočeš se, nehvaležiiica?« Adrijan je sunil v vrata in zavpil: Anca! To je morilec tvojega očeta in matere, to je gusar! Ladja, na kateri inori in ropa. je tvojega očeta, je tvoja. Biseri, ki jih obeta, so tvoji.« »Adrijan! Adrijan! je kliknila Anca in sunila Djokoviča od sebe. Čuden, grgrajoč glas je prišel Djokoviču iz grla: l/mri, pasji sin!« In preden sta mogla vojaka vmes, se je zasvetilo bodalo. Anca je kriknila in se zgrudila v Adrijanove roke. Zaslonila ga je s svojim telesom. Kri je bruhnila A nei iz rane. Bertina je zakričala divje, in položila sta Anco na posteljo. Djokovič je vrgel bodalo po tleh. se zgrudil na kolena in se jokal: »Tega nisem hotel, tega ne! Anca, poglej me še enkrat. Anca!« »Gospodovo Telo. je šepetala Anca, Bertina je mašila rano, Dujmo je tekel v samostan. \ ojaka sta mignila rablju, hlapca sta prinesla verige in vklenila Djokoviča. Hodi!« ga je sunil rabelj. Toda Djokovič se je zgrudil na kolena poleg Adrijana in vpil: Anca! Odpustil Pri ranah Odre-senikovih te prosim! Poglej me še enkrat — za odpuščanje! Saj nisem hotel te be. c Kri ni vrela več iz nedolžnih ust. V lice je zaplula smrtna bledica. Težko so se dvignile trudne veke. oči umirajoče so pogledale skrusenega morilca, iz ust je stokalo: Naj ti od-pu-sti Bog. ka-kor ti od-pu-ščam...« Sojatoslao: Ivan Matelič: Osamelost. I megleni ravnini prepevajo kosci, preden jutranjico božjo zvon zazvoni. Od motnih gora se vetrovi budijo, v meji zeleni ptič živ žvrgoli. Tiho sanja list zeleni, bratec veter fia je uspaval, k njemu skrbno, božajoče iz daljave je priplaval. Ko človek jutranje poljane prebrede. na koncu roke raz prost re ves močan, z nasmelwm zajame vedrine in zdravja za ves božji dan. Kdo nocoj pa bo pri meni. kdo se z mano pogovarjal, kdo bo duši zapuščeni tolažilne sanje ustvarjal? Janez Rozencvct : Skrivalnice. Ko so se šli v tretje skrivat, je mižala v kotu na dvorišču Poharjeva Majda, Drago je pa pri vežnih vratili pazil, da ni kukala, in čakal, da so se drugi poskrili. Potem je zaklicai sZdaj!« in stekel v vežo, da se še sam skrije med Pe-t riče va vrata. Tam sta bila že Jurček in Vojko. Ko so se vsi trije stiskali in prerivali ined vrati, so tako butali vanje, da je prišla ven gospa Pctričeva. Huda je bila precej in so morali izpred vrat. Jurček in \ojko sta skočila v temen kot pod stopnice, Drago pa ni našel skrivališča. Povsod je že kdo čepel in ga odganjal, a Majda je že po veži capljala. Hitro steče po hodniku okoli ogla do stopnic, ki so države navzdol do velikih železnih vrat. Ta vrata so bila sicer zaklenjena, takrat pa so bila odklenjena in pniprta. Drago smukne skoznje. Prišel je v veliko klet, kjer je stala na sredi široka, pokrita kad. 11 kadi so bile pristavi jene ttopničice. fu notri me Majda ne bo zlepa našla!« — je dejal, stopil na stopničke, odmeknil pokrov in skočil v kad. Namesto na trdo dno je priletel -v nekaj mehkega, kar je dišalo po marmeladi. Do ust se je pogreznil notri in ko je pokusil, je bila res marmelada. Kar pozabil je, da se gre skrivalnice. in na vsa usta jo je začel požirati. Majda je našla za zabojem v veži najprvo Tončka, ki je neprevidno pokukal, ali je šla Majda že mimo, pod stopnicami Jurčka in Vojka in za njima po vrsti druge. Samo Draga ni našla. Že vse dvorišče, drvarnice in vso hišo je preiskala. Nazadnje je prišla še v klet in pogledala v kad. Ker se Drago ni oglasil, je skočila za njim, a pokusila je marmelado in tudi pozabila, da se gre skrivalnice. /daj ni bilo nazaj ne Majde ne Draga. Šel jih je iskat Tonček, ko še njega ni bilo, Jurček. za njim ^ ojko, Micika, Zvonko in tako naprej. Vsem se je enako godilo. A marmeladi so vsi pozabili, da se gredo skrivalnice, in ni jih bilo nazaj. Zadnja je ostala sama Rozika, ki se je že jokala, ampak v marmeladi se je precej nehala. Po hiši in dvorišču je bil zdaj mir kakor še nikoli. Mame so bdle vesele, da so otroci tako pridni. Ko so večerjo skuhale, se jim je pa le čudno zdelo, da ni nikogar slišati. šle so pogledat in videle, da otrok nikjer ni. Iskale in klicale so jih pa druga drugo izpraševale. ali kaj ve. Vsaka je rekla, da so se popoldne otroci še skrivalnice igrali in vpili, potem je bilo pa kmalu vse tiho. Morda so šli na cesto, na drugo dvorišče ali h komedijam?! Šle so tja pogledat, vrnile so se brez otrok in vse v skrbeh. Tolažile so se še, da je Šel vsak svojemu očetu naproti. Ampak očetje so prišli sami domov in se niso dotaknili večerje, ko so izvedeli, kaj je. Ni kazalo drugače, kakor brž policiji naznaniti. Na policiji so zgubljence popisali, kako jim je irne, koliko so stari, kakšne lase in oči ipiajo in kako so oblečeni. Sešteli so imena in videli, da pogrešajo v hiši 21 otrok; toliko kakor je prstov na rokah in nogah, in še enega povrh. Gospod na policiji je telefoniral vsem stražnicam in naročil, naj stražniki na ulicah prav posebno pazijo na otroke, vsakega zgubljenca pa precej njemu pošljejo. Vendar so stražniki oni večer našli samo enega zgubljenega otroka, a ta je bil iz drugega konca mesta in njegov očka ga je prišel že čez četrt ure iskat. Po mestu se je razvede lo, da je zmanjkalo iz ene hiše 21 otrok, in polno ljudi je pomagalo očetom pri iskanju. Će bi se bilo zgubilo 21 šivank. bi jih bili gotovo 20 našli, tako so iskali. Vse ulice so prehodili, vse hiše in dvorišča do zadnjega kota desetkrat preteknili, Je na ono klet, ki je bila po navadi zmerom zaprta, se ni nihče spomnil. Doma so jokale mame, sestre in bratje, jokale so tete in sosede, ki so prihajale povpraševat, ali so se otroci že našli, "laka žalost in skrb je bila vso noč po hiši, da se ne da dopovedati. Zjutraj je hišnica pometala stopnice in hodnike in zraven jokala, čeprav se je bila že dostikrat jezila radi otrok, ki bi najrajši vso hišo preobrnili. Prišla je do kleti in se čudila, da so vrata aamo priprta. Stopi v klet in zasliši iz kadi na sredi strašno smrčanje in grčanje. Vsa preplašena se obrne, zaloputne vrata za seboj in začne na hodniku na pomaga je klicati: »Joj, joj, pomagajte! V kleti je strašen zmaj. ki je otroke požrl, ali so pa skriti razbojniki, ki so jih ugrabili!« Ljudje so prihiteli, prisluškovali pred vrati iu ker se niso upali notri, so šli po stražnika. Stražnik, ki se ne boji ne zmaja ne razbojnikov, je stopil v klet. udaril s pendrekom po kadi in zakričal: V imenu postave ven!« Pa ni bilo nič. »V imenu postave ven in z menoj!« zakliče stražnik in udari še enkrat s pendrekom po kadi. da je kar zagrmelo. Ljudje so se strahotna tiščali pri vratih. Mislili so, zdaj, zdaj bo planil zmaj ven. Pa spet ni bilo nič. »No, bomo videbk — reče stražnik, stopi na slopničice in posveti z žepno svetilko v kad. Dolgo sveti in gleda, potem seže z roko noter in privleče na dan veliko žabo, vso z zlatorjavim blatom namazano. Seže drugič, privleče drugo, tretjič tretjo in tako naprej, dokler jih ne potegne iz kadi eden in dvajset. »Tukaj imate svoje zgubljence!« — reče ljudem, si oblizne roke. lutira in odide na policijo javit, kje in kako so se otroci našli. Ljudje so zavriskali, popadli 21 žab in jih znesli na dvorišče. Starši, ki so vso noč jokali od žalosti, so zdaj jokali od veselja. Ampak ko je hotel vsak svojega vzeti, je bila velika zadrega, čigav je kdo. Nič se niso razločevali, ker se jih je marmelada tako na debelo držala i« vsi so enako smrčali i« grčali. Na glavah ni bilo razločili ne nosa, ne oči, ne ust, ne ušes in brisanje ni pomagalo nič. Ljudje so se še sami prav namazali in raznesli marmelado po vsej hiši, po kljukah in po zidu. Kdor je prišel blizu, se ga je marmelada prijela. Takrat je prišla mimo ženska, ki je prignala v mesto kozo na semenj. Nič ni vedela o zgubljenih otrocih. Ko je slišala toliko vika, je stopila na dvorišče vprašat, kaj je. Pravili so ji, kako se je zgodilo, za njenim hrbtom se je pa tačas koza stegnila k prvemu otroku in ga začela po glavi lizati. Ker je bilo sladko in dobro, ga je s tako vnemo oblizovala, da se je kmalu pokazal obraz. Jej, to je moj Jurček,« je naenkrat vzkliknila ena izmed mam. Vzela ga je v naročje in stekla z njim v hišo. Zdaj so šele ljudje zapazili, kaj je naredila kozHitro, hitro, prosim, gospod mojster! Sicer še vlak zamudim.« Gospod mojster si je počasi poravnal naočnike, preudarno pogledal na uro in važno pritrdil: »Res je že pozno. A, hlače? Že vise tam na vratih. Samo malo jih še okrtačiin.« »Ni treba, prosim. Da so le sešite.« s Sešite pa! Po najnovejši, najmodernejši fasoni. Mehke in lahke kakor iz najfinejše turške Žide.« Ker se na žido, ne na turško in ne na nobeno drugo, nič ne spoznam, nisem k temu ničesar rekel. Pomislil sem pa vendar s tihim ponosom: »Glej, glej, čisto moderen bom. S časom korakam.« V največji naglici sem si stare, že precej oguljene hlače slekel, nove, moderne oblekel. Zdaj pa račun, prosim, gospod mojster.« -Take lepe moderne hlače — mislim, ne bo preveč, če daste...« Precej osoljen se mi je zazdel račun. A sem si rekel: »So pač čisto nenavadne hlače. Torej tudii cena temu primerna, nenavadna.« V naglici sem denar odštel. • Hvala, gospod mojster. A zdaj bo treba bežati. Sicer bom za vlakom bežal. Stare hlače naj ostanejo kar pri vas. Vzamem jih, ko se vrnem.« Dobro, dobro. Pa se srečno vozite. In drugič spet!« Seveda, seveda. Zbogom.« Ogledoval hlač kaj posebno nisem, nisem utegnil. Le nekako nerodno sem stopal, ko sem prišel na cesto. In nekako hladno mi je postajalo v noge, kakor bi brez hlač stopal v jesenskm jutru po cesti. »Lahke so pa res. Kar zeblo me bo v njih. A so pač kakor iz turške Žide. Pa sem le malo natančneje pogledal te nove hlače. »S\eta nebesa!« sem se ustrašil. »Saj to ne morejo biti moje hlače. Ta vreča, ki mi krog nog opleta, da bom v resnici še padel! Pa se je gospod mojster zmotil?« Pogledal sem na uro. »Ne. nazaj ne morem. Prepozno je. Še Bog, če vlak dobim.« Vdal sem se v bridko usodo, kakor se mora vdati na smrt obsojeni: ni pomoči, ni rešitve. Kar sredi po blatu sem čofkal. Hlače so plahetale, blato je škropilo krog mene, po meni, po modernih hlačah, res lahkih kakor iz najfinejše turške Žide, po najnovejši modi ukrojenih in sešitih. Vlak sem še srečno dobil, v zadnjem trenutku sicer. Priliuljeno sem vstopil, boječe oprezoval na vse strani, ne sedi li kje kak znanec, ki bi me videl v teh najmodernejših hlačah. Zahvaljen Bog. precej prazen je bil vlak! Potuhnil sem se naglo v kot, noge skril daleč poti klop, prav kakoT jih je podvijala in tajila tista kraljična v pravljici, ki je imela namesto nog ribji Tep in plavuti. In mi je bilo tudi v vlaku, da hlač niti nimam in sedim v tem kotu v sami spodnji obleki. Čutil vsaj jih nisem. Kakor bi visele ne na meni, ampak v zraku nekje, meni in drugim v strašilo. V Ljubljani sem jo kar najhitreje mahnil s postaje v voz cestne želez-niice. Se spet stisnil v zadnji kot, noge daleč pod klop podvil. »V Leonišče!« Tam me častite sestre vedno z materinsko ljubeznijo sprejmejo. In me imajo v h«iši malodane zastonj. Vedo pač, kak bogatin sem. kako imenitno sem plačan za svojo službo. »Tako nekako za plačami belgrajskih ministrov bo vaša,« je pred nedavnim točno določil brezposeln skitalec, ko je zahteval »kovača«, pa mu ga dal nisem, ker ga imel nisem. Odkazale so mi tudi topot prijazno sobico s krasnim razgledom čez veLičastno šentpetrsko cerkev, Čez mesto in gori na mogočni ljubljanski grad. »Tako. Zdaj bom pa ves dau v miru božjem ta čudoviti razgled užival. V mesto pred večerom pač ne smem! Seveda, bo li zvečer mogoče vse opraviti, je vprašanje. A podnevi? Ne! Tega pa že ne! Kaj, če bi se te ohlapne hlače po najmodernejšem kroju z menoj kruto pošalile? Pa bi se mi zapletle in bi sredi ulice pal! »Pijan je!« bi sklepal mož postave, me s trdo roko prijel in me brez usmiljenja tiral na magistrat, kjer se taki v miru prespe, a na žalost menda ne v preveč prijetnih posteljah. Ali bi, ko bi nič hudega sluteč mirno, morda celo ponosen na hlače po najnovejši fasoui stopal po ulicah, oko pravice nenadoma sumljivo na mojih hlačah obvisclo. »Vi, tele hlače se mi pa zde nekoliko čudne. Saj ne morejo biti vaše! Za tri take so kakor ste vi! Pojdite kar lepo z menoj. Izpričati bo treba, odkod jih imate. Po pravični pota težko da ste jih dobili,?. Takele misli so me mučile in strašile. In sem tičal v sobi kakor ujeta tička v tesni kajbici. A opravkii so me hudo skrbeli. »Čas poteka, ne naredim pa ničesar. Ali naj ves teden ždim tu v sobi in nad temi modernimi hlačami žalujem?« Trikrat sem oblekel suknjo, vzel klobuk, se s težkim srcem napotil po stopnicah doli. A ko je biilo treba stopiti v božji dan ven, na ulico, sem se ustrašil: Ne, ni mogoče! Kar čutim, da bom imel na ulici s temile hlačami po najmodernejšem kroju korenito smolo. Raj.Ši ne!« Žalosten sem se vrnil. Kar ini je sam Bog vdihnil pametno misel: ; Gospod profesor dr. Kotnik stanuje tu v hiši. Prijazen, dober gospod, marsikako uslugo in dobroto mi je že storil. Gotovo se me bo usmilil tudi v ti bridkosti s tenni najmodernejšimi hlačami. Za spoznanje je gospod sicer manjši od mene. A saj huje biti ne more, kakor je sedaj.< ln sem stopil k njemu. Gospod profesor se je žalostni prikazni pred seboj najprej nasmejal — kdo se ne bi! — da je imel oči vse solzne. Nato mi je prinesel lepe hlače. Segale so mi .sicer samo do čevljev, in so nogavice izpod njih pri vsakem koraku kaj lepo pobliskavale, A je morda tudi to sedaj moderno. Vobče pa: česar nikamor spraviti ne moreš, z ničemer opravičiti, junaško opravičiš s krilatico: >Saj je to zdaj moderno!« S tein se povsod in najlepše izmažeš! — Ko sem prišel iz Ljubljane, je bila moja prva pot h gospodu krojaškemu mojstru. »Ne zamerite, prosim, gospod mojster. A ni mogoče, tehle hlač res ne morem nositi. Prestar sem že za take hlače po najmodernejši fasoni. Gospod mojster je molče strmel vame. Čisto sapo mu je zaprlo. Ponoviti sem moral, da to res niso hlače zame. »Pa vendar ne boste večno nosili takihle staroveških. kakor so tiste tam,« je čez čas zamrmral, še ves zbegan in prepal. »Večno ne. A do smrti bi jih že rad. Teh vzemite vsaj polovico proč. Morda jih bo potem mogoče nositi.« Oblekel sem svoje stare hlače. Gospod mojster je te moderne spoštljivo kakor veliko, redko svetinjo prijel z obema rokama, jih razgrnil, visoko dvignil, jih z občudovanjem z vseh strani ogledoval. Tuko fine hlače! — Pa jih res ne marate?« \e, ne uiaram jih!« »Äkoda, škoda!« je obžaloval gospod mojster, zmajal z glavo, pogledoval me sočutno