R u d i L e š n i k Maribor K N J I G A — O T R O K O V A P O T R E B A Ob robu neke študije Večkrat slišimo, da sta kino in televizija spodrinila knjigo iz prostora človekovih interesov, čeprav mnogi podatki tega ne potrjujejo. Težko bi se s tem sprijaznili, toda k sreči je želja po knjigi pri mladih ljudeh dokaj velika, vsekakor večja, kakor pri mnogih odraslih. Mogoče je ob dnevnem delu in prebiranju strokovnih knjig premalo časa, da bi segali po leposlovju. Slednjič živimo v dobi permanentnega, dopolnilnega izobraževanja, ko skoraj ni člo- veka, ki ne bi listal po knjigah; kakšnih, to je posebno vprašanje. Neštetokrat lahko najdemo vidnega kulturnega delavca, ko prebira pogrošni roman, poln situacijskih sprememb, brez globlje miselne zahtevnosti, ki ne sili bralca, da bi moral grebsti po problemih, razmišljati o vsebini in iskati mozaične drobce, ki bi jih vgrajeval v svoj osebnostni dej. Marsikdo bi se začudil, kako je to mogoče, vendar lahko tako branje spelje utrujene možgane v brezdelje, kakor da bi legli v visečo mrežo, ki niha razpeta med drevesoma nekoliko nad zem- ljo. Ne srečujemo se vsaj za tisti čas s trdo stvarnostjo, pa se tudi ne identifici- ramo z iluzijami izmišljene zgodbe, ko točno vemo, da opisana smrt ni smrt, frčeči noži ne puščajo krvi, vabljive Eve ne izžarevajo pogubljenja in tako dalje. Branje je zadeva posameznika, kako ga bo najustrezneje uporabil za nujni počitek po premlevanju poklicnih, delovnih, političnih in ustvarjalnih problemov. Nekoliko drugače je tedaj, ko gre za otroka brez izoblikovane dejavne naravnanosti, manj sposobnega, da bi razločeval resničnost od sanj, mogoče od nemogočega. Knjiga je nevarna v rokah bralca, pravi Kurt Opitz1, ker deluje kot informacija in seže v človekovo zavest, razum in čustva. Knjiga ima ogro- mno zvodniško vlogo, pripravi človeka, da ji sledi, prevaja dobljene infor- macije v svoja ravnanja, zato ni vseeno, kakšne so informacije glede na splošne človekove razvojne cilje. Ne gre samo za psihološko problematiko ob knjigi, takoj trčimo ob globoke pedagoške probleme, ko skušamo s knjigo pomagati zdravemu razvoju osebnosti. Prav gotovo ni vseeno, kaj otrok bere, ni vseeno, kaj družba ukrene, da bi s knjigo zadovoljila otroka v njegovem najboljšem interesu. Knjiga je obenem izredno priročno, povsod uporabljivo sredstvo za izpol- njevanje prostega časa. Knjigo lahko beremo v postelji, na potovanju, na trati, na kopališki plaži, skratka povsod, kjer je toliko svetlobe, da lahko sledimo 1 Kurt Opitz: Die Perspektive der UNESCO. — V: Das Kinderbuch aus der Per- spektive internationaler Verständigung. Köln 1969, str. 7. črkam. Vse naložbe so v knjigi sami in njeni shrambi, zato bi lahko bila naj- cenejše, izredno bogato sredstvo človekovega razvojnega oblikovanja. Opraviti je potrebno samo pomembno nalogo: razviti ustrezen odnos do knjige že v zgodnjih letih. To pa je temeljna naloga vzgoje, kakršno že zdaj imamo, iz- polnjujemo jo tudi v veliki meri z organizacijo tekmovanj za različne bralne značke. Bralnost se razvije v osebno lastnost, knjiga postaja otrokova potreba, čeprav izurjena tehnika branja še ne zagotavlja bralca.2 V Mariboru je več vrst knjižnic, pa ne bi mogli reči, da nimamo dragoceno napolnjenih knjižnih polic. Mesto se razvija v drugo narodno kulturno znan- stveno središče, zaradi tega knjiga pridobiva širši pomen in bo njena potrošnja verjetno vedno večja. Zanimalo me je, kako je z bralnostjo osnovnošolskih otrok v tem mestu, čeprav to ni bil osnovni ali edini namen, ko sem skušal opazovati zlasti prosti čas učencev od petega do osmega razreda. Odgovarjalo je 800 učencev, dobil sem celo vrsto različnih podatkov o njihovem prostem času, podatki o knjigah so me posebej zbodli v oči in sem se takoj znašel ob vprašanju, koliko berejo in koliko bi radi brali, torej kakšna je bralna stvarnost in kakšen je bralni interes. OTROCI POGOSTO BEREJO KNJIGE V zvezi z branjem so otroci odgovarjali najprej posredno ob vprašanju, kaj so počeli v tistem času, ko jim ni bilo potrebno delati za šolo in so jih tudi starši pustili pri miru. Iz odgovorov je razvidno, da so največ brali. Z romani in povestmi si je 349 v slučajnem vzorcu zajetih otrok krajšalo prosti čas, kar pomeni 43,78 °/o. Nobena druga dejavnost zdaleč ni zajela toliko otrok. Podobno usmerjenost je pokazal tudi podatek o praznovanju mariborskih šolarjev, ki sem ga dobil ob dnevu republike 1969, ko je poleg gledanja televi- zije branje romanov, povesti, stripov in časopisov bila najbolj obsežna dejav- nost v prazničnih dneh.3 V sedanjem opazovanju sem skušal upoštevati tudi okolje, v katerem žive šolarji. Med 487 šolarji, ki obiskujejo tipično mestne šole, npr. osnovne šole Prežihov Voranc, bratov Polančič, Anton Aškerc, Franc Rozman-Stane itd., je bilo 145 takih, ki so največ prebirali romane in povesti, torej 29,58 °/o. Med 175 učenci, ki obiskujejo mešane šole v predmestju in večjih indu- strijskih krajih, kot so Ruše, Hoče, je bilo 59 takih, ki so prebirali romane in povesti največkrat v svojem prostem času, torej 33,76 %>. V tipično vaških šolah, kot so v Zgornji Kungoti, Dvorjanah, Selnici, pa je bilo med 139 šolarji 58 bralcev romanov in povesti, torej 41,73 °/o. Bralnost na prvi pogled ni visoka, vendar pa je najobsežnejša dejavnost, če upoštevamo, da so anketiranci zabeležili prek sedemdeset različnih dejav- nosti. Nasploh mestni učenci manj segajo po romanih in povestih kakor vaški in gostota bralcev lepo narašča od mestnega do vaškega okolja. Na vasi imajo otroci zlasti še v zimskem času dosti manj možnosti vključevati se v različne 2 Klaus Doderer: Die Wirkungsbereiche des Kinderbuches. — V: Das Kinderbuch aus der Perspektive internationaler Verständigung. Köln 1969, str. 21. 3 Rudi Lešnik: Praznik našega šolarja. — V: Aktivnosti mladih i slobodno vri- jeme. Zagreb, Centar za vanškolski odgoj SR Hrvatske i Komisija za naučno is- traživački rad Saveta za vaspitanje i zaštitu dece Jugoslavije 1971, str. 137. dejavnosti, pa jim je vendar knjiga najcenejše in najpriročnejše sredstvo za prebijanje prostega časa, če le v šoli ali kraju dobro deluje kakšna knjižnica. Med 383 dečki je 115 učencev največkrat segalo po romanih in povestih, torej 30,26 %. Med 418 učenkami si je 234 običajno izbralo knjigo za preživ- DEKLICE RAJŠI BEREJO i 1 MOŠKI B - branje knjig I - zanimanje za branje ljanje prostega časa v zimskih dneh, torej 56,11 °/o. Verjetno deklice rajši be- rejo kakor dečki, vsaj med mariborskimi šolarji se je tako pokazalo. V mestnem okolju je glede branja precejšnja razlika, saj je 64,09% deklic največkrat v svojem prostem času prebiralo romane in povesti, medtem ko se je s tem ukvarjalo samo 34,95% dečkov. V mešanem okolju je 43,33 '"/o deklic in 24,39 % dečkov največkrat bralo romane in povesti, medtem ko na vasi skoraj ni razlike, saj je navadno seglo po romanih in povestih 40,27 %> dečkov in 43,28 % deklic. Razloge bi lahko poiskali v manjšem številu televizijskih sprejemnikov, v manjših možnostih športne in druge opremljenosti in pomanj- kanju drugih organiziranih oblik kulturnega in športnega življenja v zimskem času na vasi. BOLJŠI UČENEC BOLJŠI BRALEC Zanimivo je bilo pogledati, kako je z bralnostjo učencev glede na njihov učni uspeh v šoli. Med 103 odličnjaki je bilo 68 učencev, ki so običajno v svo- jem prostem času prebirali knjige, torej 66,01 %>. Tudi med njimi je bilo precej več bralk (62,65 %), kakor bralcev (45,71 %). Med 160 prav dobrimi učenci je v svojem prostem času navadno bralo romane in povesti 77 šolarjev ali 48,12 "/o; deklice nekoliko bolj (59,99 %) kakor dečki (33,82 %). Podobno je z bralnostjo pri 300 učencih z dobrim učnim uspehom, ko jih je običajno bralo romane 48,33 % ; spet deklice nekoliko več (54,49 %>) kakor fantje (35,76 %). Med 93 za- dostno ocenjenimi šolarji od petega do osmega razreda jih je segalo po knjigah navadno okoli 37,6 %>, vendar že precej manj kakor med bolje ocenjenimi učenci. Tudi tukaj so se za spoznanje močneje ukvarjale s knjigami deklice (45,45 %) kakor dečki (31,74%). Nezadostno ocenjeni učenci so slabši bralci, kar je razumljivo. Med 103 šolarji je bralo 36 otrok ali 34,9%, vendar so se več ukvarjali v zimskih dneh s smučanjem in nogometom, kar pri dnugih učencih ni bilo poudarjeno. Komaj 22,2% nezadostno ocenjenih učencev je bralo romane in povesti, medtem ko je 51,16 % nezadostno ocenjenih deklic še vseeno pred vsemi drugimi možnostmi največ segalo po knjigah. Drugo je seveda vprašanje, po kakšnih knjigah je bilo med njimi povpraševanje. Podatke smo dobili pri manjšem številu otrok, vendar bi lahko sklepali, da v mariborskih razmerah učni uspeh ugodno vpliva na odnos do knjige; učenci z boljšim učnim uspehom več berejo kakor otroci s slabšim učnim uspehom. Verjetno boljši učenci bolje obvladajo tehniko branja, pa so se tudi sposobnejši približati knjižni vsebini. STAREJŠI UČENCI VEC BEREJO Učence sem razdelil na dve skupini po razredih, tako da sem štel peti in šesti razred za mlajše ter sedmi in osmi razred za starejše učence, čeprav to ni najbolj natančna delitev po življenjski starosti, ker ne upošteva ponav- ljavcev. Pokazalo se je, da med 383 mlajšimi šolarji navadno bere romane in po- vesti 94 otrok ali 27,14 %, medtem ko pri 418 starejših navadno bere lepo- slovne knjige 221 šolarjev ali 52,88%. Kaže, da se odnos do knjige bolj raz- vija pri deklicah kakor pri dečkih. Med mlajšimi dečki je bralo 30,85 % in med starejšimi 35,93% otrok; pri mlajših učenkah 42,48 %, pri starejših 68,16 °/o. Vzroke bi lahko iskali v nekoliko hitrejšem dozorevanju deklic, nji- hovi čustveni naravnanosti, v zgodnejšem pojavu razmišljanja o sebi in okolju, pa tudi v svojevrstnosti družinske vzgoje, ki še danes daje dečkom lahko ne- koliko drugačen položaj, ko gre za svobodo dejavnosti zunaj doma in šole, kakor deklicam. Sicer so se pa podobno naravnane razlike pokazale tudi, ko je šlo za primerjavo učne uspešnosti med dečki in deklicami na mariborskem področju.4 Učni uspeh deklic je bil nekako za 1 0 % boljši kakor pri dečkih, kar bi tudi lahko pripisali hitrejši razvojnosti, opazljivo večji discipliniranosti in prizadevnosti, pa morda malo še tradicionalno milejšemu odnosu do nežnej- šega spola. KAKRŠNI STARŠI, TAKŠEN ODNOS DO KNJIGE? Kultura staršev vsekakor vpliva na otrokov razvoj, njegovo šolsko uspeš- nost in otrokov odnos do šole in knjige. Vsaj tako pravijo mnoge izkušnje v svetu in nekateri podatki s področja pedagoške sociologije. Starše učencev sem razdelil v štiri kategorije glede na formalno izobrazbo, ki so jo dosegli; v prvo skupino sem združil vse starše, ki imajo srednjo in višjo izobrazbo, v drugo vse, ki imajo strokovno poklicno izobrazbo, v tretjo vse z osnovno šolo in v četrto tiste, ki niti osnovne šole niso končali. Med 111 učenci, katerih starši imajo srednjo in višjo šolsko izobrazbo, je pogosto bralo knjige 45 šolarjev ali 40,5 % . Seveda spet dvakrat več deklic 4 Rudi Lešnik: Ni vseeno, kje odrašča otrok. Dialogi VII/1971, str. 452—457. kakor dečkov. Podobno je razmerje tudi pri otrocih, ki izvirajo iz družin s po- klicno izobrazbo, kjer je med 268 učenci bralo 133 otrok ali 42,18%. Tudi otroci iz družin, kjer imajo starši samo osnovno izobrazbo, so brali v podob- nem razmerju; namreč od 264 učencev je bralo romane in povesti v zimskem času 109 šolarjev ali 41,29%. Kaže, da izobraženost staršev pri šolarjih ni to- liko pomembna za odnos do branja, kakor bi lahko pričakovali. Tudi med otroki, ki izvirajo iz družin, kjer si starši niso pridobili niti osnovnošolske iz- obrazbe, je februarja 1970 bralo romane in povesti 59 učencev ali 39,79% otrok v raziskovalnem vzorcu. Ne bi mogli reči, da je rahlo upadanje bralnosti od najvišje do najnižje skupine izobrazbene ravni staršev toliko pomembno, da bi to lahko upoštevali. V mariborskem primeru se je pokazalo, ko je šlo za podatke, kaj navadno počnejo učenci v svojem prostem času, da izobrazbena raven staršev ni pomembno vplivala na odnos do branja romanov in povesti, čeprav ob tem ne bi mogli govoriti, kako je bilo z izbiro knjižnih vsebin. Torej ni čisto res, kakršni starši, takšen odnos do knjige. Verjetno so moč- nejši vplivi vzgojnih prizadevanj zunaj družine. Šole in knjižnice laže z ustrez- nim delom motivirajo učence za branje knjig kakor sami starši. Pri sklepanju je potrebna previdnost ne samo glede na vrednost odstotnih razmerij, temveč tudi glede na kriterij izobrazbe, ki zlasti v povojnih letih ni bila in tudi še danes ne more biti edini ustrezni kriterij za vrednotenje človekove dejavnosti in sposobnosti. Tu govorimo le o tem, koliko so učenci brali, ničesar pa ne povemo o vsebini, pri čemer bi se morda pokazal drugačen odnos med izobra- ženostjo otrokovih staršev in med vsebino prebranega čtiva. Vsebine knjig,5 ki so jih brali učenci ob dnevu republike 1969, so pokazale, da je bil odnos med klasičnim leposlovjem 27.27 % in pogrošnimi zgodbami 72,73%. Basii Bernstein je ugotovil, da je jezikovna sposobnost otroka v visoki meri odvisna od govorne kulture staršev, le-ta pa tudi od socialnega okolja.6 Ne kaže torej na osnovi teh podatkov enostavno zavreči vpliva izobraženosti staršev, pač pa bo treba natančneje preučiti tudi odnos do vsebine prebranih knjig. REVNEJŠI TEŽE DO KNJIG Knjiga danes ni poceni; dostikrat je videti, kakor bi bila luksusni predmet, če opazujemo cene v knjigarnah. Seveda to ne velja za cenene pogrošne zgodbe v kioskih, ki privabljajo mladega bralca. Le kako se naj otrok odloči, ko ob- rača svetal dinarček v rokah, pa bi želel kupiti kako knjigo. Vsebinsko vredna knjiga je draga kakor pristno vino, plehka napetovka pa poceni kot odpadni sadež. Vredna knjiga je poslanka človečnosti, sredstvo za uveljavljanje naj- svetlejših razvojnih ciljev, pa bi jo morali z večjim družbenim zanimanjem dajati v mlade roke, če resnično hočemo hitreje razvijati svobodnega samo- upravljalca. Dobra knjiga človeka prebuja in krepi, slaba pa ga uspava in hromi. Pogledati sem skušal, kako je z branjem v prostem času pri otrocih, ki žive v različnem družinskem okolju. Po osebnem dohodku in imetju sem raz- delil družine v štiri osnovne skupine. V prvo skupino sem uvrstil družine z boljšim standardom, v drugo s srednjim, v tretjo z osnovnim in četrto s slab- 5 Glej op. 3. 0 Basil Bernstein: Sozio-kulturelle Determinanten des Lernens — V- Soziologie der Schule, Köln 1959. šim, tako da sem točkoval njihov skupni osebni dohodek, opremljenost in posest. Podatke so dajali razredniki, verjetno niso čisto točni, vendar so omo- gočili dokaj ločljive skupine. Samo 75 učencev v vzorcu je izviralo iz družin z boljšim življenjskim stan- dardom in od teh je v februarskih dneh prebiralo ob svojem prostem času knjige 26 učencev ali 34,66 % . Med 234 učenci iz tako imenovane srednje pre- moženjske skupine je bralo romane in povesti 109 šolarjev ali 47 %>. V tretji skupini je od 356 učencev bralo knjige 168 otrok ali 47,19%. V skupini soraz- merno revnejših 134 šolarjev je tudi segalo po knjigah 55 otrok ali 41,05%. Kaže, da sta obe skrajni skupini med nekoliko slabšimi bralci, torej otroci najbogatejših in otroci revnejših, vendar pa razlike niso tako velike, da bi bile že pomembno upoštevne. Vseeno bi lahko rekli, da imajo prvi večje možnosti glede drugih dejavnosti ob boljši stanovanjski opremljenosti in polnejših de- narnicah, zlasti še povsod premorejo televizijo, medtem ko v drugi skupini televizorjev ni veliko in tudi dostopnost do drugih zabav in prireditev je zmanjšana. Šolske knjižnice in v mestu posebej še pionirska knjižnica omogo- čajo, da otroci vendarle pridejo do knjig. VEČINA OTROK NI BRALA KNJIG Skoraj bi se lahko razveselili, ko so podatki pokazali, da je branje knjig najobsežnejša dejavnost v prostem času mariborskih mlajših najstnikov glede na druge vrste različnih dejavnosti, če ne bi hkrati ugotovil, da prek polovice teh šolarjev navadno sploh ni prebiralo knjig. V raziskovalni skupini je bilo 452 učencev, ki sploh niso omenili, da bi v svojem prostem času vzeli v roke kako knjigo, to pa je 56,42 % otrok. Po- datki so iz februarja, torej zimskega časa, pa bi lahko predvideval, da bi bilo poleti še več otrok, ki bi pozabili na knjige. Ni potrebno, da bi nizal vse podatke o tem, koliko otrok ni bralo, ker so razvidni že ob prikazanih številkah. Vsekakor drži, da so bile deklice boljše bralke kakor dečki, da je bilo v mestu več otrok, ki običajno v tistem zimskem času niso brali romanov in povesti, kar 70,42%, kakor na vasi. Drži tudi, da so boljši učenci bili navadno boljši bralci in kar 77,8% nezadostno ocenjenih šolarjev ni prebiralo romanov in povesti. Med petošolci in šestošolci je bilo 72,86"% otrok, ki navadno niso brali knjig, medtem ko je bilo takih v sedmem in osmem razredu 47,12 %. Branje je najobsežnejša dejavnost med mnogimi raznovrstnimi dejavnost- mi, ta podatek bi nas lahko zapeljal v zmoto, da bi mislili, kako je vse v naj- lepšem redu, saj naši šolarji najrajši berejo knjige. Učinkovitost vzgojnega prizadevanja se ne more meriti po tem, če nekaj otrok veliko bere, temveč bolj, če množica otrok rada bere. Torej bo potrebno več napraviti za množico bralcev, kar je osnovno poslanstvo šole, knjižnic in družbe. UČENCI NAJRAJŠI BEREJO KNJIGE Drugi podatek o odnosu do knjige sem dobil prek vprašanja, kaj učenci najrajši počnejo v svojem prostem času. Odgovarjali so tako, da so zapovrstjo zapisali tri dejavnosti, kakor jih imajo najrajši. Zdaj nam podatek ne pove, koliko so brali, temveč kaže, koliko bi radi brali, kakšno je njihovo zanimanje za branje romanov in povesti. Skušal bom ugotoviti, kako je z odnosom med resnično bralnostjo zgodnjih najstnikov in njihovimi željami po branju knjig. Mogoče so interesi večji, ka- kor pa lahko berejo, pa bi se kazalo ob tem nekoliko ustaviti. Podatke je dalo 800 šolarjev. Od tega je zdaj 397 otrok zapisalo med pri- ljubljene dejavnosti branje knjig, torej 49,62%. Vendar je na prvo mesto kot najbolj priljubljeno dejavnost zapisalo branje 209 deklic, medtem ko so dečki dali rahlo prednost nogometu. Kljub temu lahko rečemo, da sodi branje ro- manov in povesti med najbolj priljubljeno in zaželeno dejavnost mariborskih šolarjev. Kako prednost ima knjiga pred drugimi dejavnostmi, pove podatek s pre- vrednotenimi izbirnimi stopnjami, kjer je branje knjig doseglo 934 točk, smu- čanje kot naslednja najbolj zaželena zimska dejavnost pa le 362 točk in televi- zija komaj 234 točk.* To nam pove, da je branje, kljub temu da se zanj ogreva samo polovica otrok v raziskovalni skupini, v največji meri predmet učenče- vih interesov in tako tudi med največjimi potrebami zgodnjega najstnika. Takšen podatek lahko krepi vzgojni optimizem, predstavlja železo v ognju, ki bi ga morali pravočasno oblikovati v kakovostno stvaritev. DEKLICAM SO KNJIGE BOLJ PRI SRCU Komaj 50 dečkov ali 13,06 % je izjavilo, da najrajši berejo knjige, čeprav je med tri najbolj priljubljene dejavnosti štelo knjigo 125 dečkov ali 32,63 %. Prevrednoteno gledano je branje romanov in povesti doseglo pri dečkih 273 točk. Najrajši bere knjige 159 deklic ali 38,04 %, a med vse tri stopnje je bra- nje vneslo 272 učenk ali 65,07 %>, torej dosti več kakor učenci. Branje roma- nov in povesti je glede na stopnjo zaželenosti pri deklicah doseglo 661 točk. Očitno je torej, da je pri deklicah dosti boljši odnos do branja kakor pri dečkih, kar velja za mariborske mlajše najstnike. MESTNI UČENCI BI RADI BRALI Za najbolj priljubljeno je štelo branje romanov in povesti 146 mestnih šolarjev ali 29,97 % medtem ko je med tri najbolj priljubljene dejavnosti za- pisalo branje knjig 265 šolarjev iz mestnih šol ali 54,41 °/o. Če pogledamo prejšnji podatek, ki pravi, da je v februarju kmalu po zimskih počitnicah prebiralo romane in povesti komaj 29,58 °/o mestnih mlajših najstnikov, bi se lahko vprašali, zakaj je želja po branju tako daleč od resničnega prebira- nja knjig. Intenziteta bralnosti, ki sem jo dobil po prevrednotenju izbirnih stopenj, je pri mestnih šolarjih dosegla 626 točk, čeprav največ na račun učenk. No- * Frekvenco treh izbirnih stopenj sem prevrednotil po obrazcu 3 Si + 2 S2 + S3. Tako je dobila prva izbirna stopnja ustrezno interesno intenziteto v skupnem trivrstnem izboru in primernejšo diskriminacijo. 3 Otrok in knjiga gomet, ki sicer sledi branju knjig, je dosegel 230 točk, seveda po zaslugi dečkov. Več kakor polovica mestnih učencev bi torej zelo rada prebirala knjige, pa jih iz različnih razlogov ne bere. Kdo ve, mogoče so preobremenjeni z de- lom za šolo in doma, mogoče jih zvabijo druge dejavnosti, mogoče ne dobijo prav tistih knjig, ki bi jih takrat želeli brati, mogoče jim ponujene knjige niso všeč, tiste v knjigarnah pa so predrage, da bi si jih sami kupovali. Mogo- če tudi niso bili dovolj obveščeni o delu mariborskih knjižnic, posebno še pionirske. Odpira se torej vrsta vprašanj, ob katerih bi se bilo potrebno širše skupno zamisliti. V mešanem šolskem okolišu je 36 šolarjev ali 20,57'% najrajši bralo roma- ne in povesti, sicer pa je med tri najbolj zaželene dejavnosti štelo branje knjig 78 šolarjev ali 44,57 % . V mešanem okolju so dosegle prevrednotene izbirne stopnje 181 točk, kar je nekoliko šibkeje kakor pri mestnih učencih, čeprav kažejo prejšnji podatki, da so dejansko rahlo več brali kakor mestni. Ne smemo misliti, da je bralnost toliko nižja, kakor bi nas lahko zavedla zu- nanja primerjava med številkama. Sorazmerno ni tako velike razlike, če upo- števamo, da bi najidealnejša intenziteta bralnosti bila izražena pri šolarjih iz mešanega okolja v številu 525, pri mestnih pa v številu 1461; poprečno dobi- mo za osebo iz mešanega okolja vrednost 1,03, v mestu pa 1,28 po osebi.** V MESTU BI RADI BRALI 100 — 75- 50- 25- B 1 B 1 B 1 MESTO MEŠANO VAS B - branje Knjig I - zanimanje za branje Če bi z enako tehniko primerjali bralni interes dečkov in deklic, bi dobili po osebi izraženo vrednost za dečke 0,7 in za deklice 1,6, kar kaže na pomembno množične j šo željo po branju pri učenkah. ** Poprečno vrednost po osebi sem dobil z izračunom aritmetične sredine vsote prevrednotenih frekvenc v izbirnih stopnjah, torej z obrazcem: _ 3 St + 2 S2 + S3 X _ N Na vasi je 27 učencev iz vzorca postavilo branje knjig kot najbolj pri- ljubljeno dejavnost v prostem času, torej 19,42%, medtem ko je med tri najbolj zaželene dejavnosti uvrstilo branje 54 vaških mlajših najstnikov ali 38,83 °/o. Prevrednoteno po izbirnih stopnjah bi lahko ocenili zaželenost knjige s 127 točkami, kar bi poprečno dalo vsaki osebi vrednost 0,9. Pozornost pri- tegnejo podatki, ki kažejo nagnjenost bralnih interesov v korist mestnih otrok, čeprav je bila pri resničnem branju ravno nasprotna naravnanost po branju romanov in povesti. Prej je kazalo, da mestni šolarji sorazmerno manj berejo kakor vaški, zdaj pa kaže, da bi mestni otroci rajši brali knjige kakor vaški, čeprav razločki niso tako veliki, da bi jih lahko šteli za pomembnejše. Pomislili bi vendarle na to, da pozimi na vasi nimajo ravno pisanih mož- nosti za različne dejavnosti, a tudi televizijskih sprejemnikov ni toliko, da bi zadovoljili vaške otroke, pa jim preostanejo različne domače igračke in knjige, kolikor jih pač imajo. Potreba po knjigi je zaradi manjše izbire med dejavnostmi morda nekoliko bolj zadovoljena in bolj pogrešajo kaj drugega, kar sicer imajo mestni otroci. Branje knjig ostaja za četrtino mariborskih učencev najbolj priljubljena dejavnost in pri teh ni bistvenih razlik med mlajšimi in starejšimi učenci, ko so odnos do branja izpovedali v prvi stopnji. Za najbolj priljubljeno de- javnost je štelo branje 91 mlajših učencev ali 23,75 % in 118 starejših učen- cev ali 28,23 °/o. Če pa pogledamo, kako so branje uvrstili med tremi najbolj priljubljenimi dejavnostmi, opazimo že očitnejšo ločnico. Medtem ko je 152 mlajših učencev ali 39,68 °/o uvrstilo branje med najpriljubljenejše dejav- nosti, je kar 245 starejših učencev ali 58,61 °/o enako zapisalo. Prevrednotene izbirne stopnje izpovedujejo učenčev bralni interes pri mlajših učencih s 375 točkami, kar bi poprečno izrazila vrednost 0,98, pri sta- rejših učencih pa s 559 točkami, kar bi po osebi dalo 1,33. Podatek kaže, da je starejšim učencem knjiga bliže in potreba po branju večja kakor pri mlaj- ših učencih. Iz prejšnjih podatkov že vemo, da so starejši učenci tudi resnič- no več brali romane in povesti kakor mlajši. Pri vseh je želja po branju bolj množična, kakor je bilo dejansko branje knjig v tistem zimskem času. Želje po branju niso povsem zadovoljene. Če- KNJIGA JE STAREJŠIM UČENCEM BLIŽE STAREJŠI UČENCI VEČ BEREJO 75 5 0 - 2 5 - 0 i l l i t i p l i l l J B B MLAJŠI STAREJŠI 3* 35 prav velja to samo za polovico mariborskih šolarjev, bi taka osnova lahko bila spodbuda za nadaljnje razvijanje mladinskega knjižničarstva in tudi za pre- učevanje odnosov med otrokom in knjigo ter osnova za premislek tistim, ki knjige ustvarjajo, in tistim, ki knjige ponujajo in razpečujejo. BOLJŠI UČENEC RAJŠI BERE Velika povezanost se kaže med učnim uspehom in učenčevo bralnostjo. Več ko otrok zna, boljše ko v šoli uspeva, rajši sega tudi po knjigah, ki niso predpisane za obvezno branje. Tako se prične neskončen vzgojno izobraževalni proces odvijati v otroku, kovaču svoje lastne sreče; prebujena radovednost postaja gonilna sila lastnega razvoja. Med mariborskimi odličnjaki v preučevalni skupini najrajši pred vsem drugim bere romane in povesti 52 šolarjev ali 44,06 %>, medtem ko je med tri najbližje dejavnosti štelo branje 76 ali 64,40% najuspešnejših šolarjev. Pre- vrednotene vrednosti izbirnih stopenj so dale 195 točk ali doslej najvišji po- preček na osebo 1,65, kar pove, da je med najboljšimi učenci tudi zanimanje za knjigo najbolj množično. Rahlo upadanje zanimanja za knjigo lahko opazimo že pri prav dobrih učencih, kjer je omenilo knjigo kot najbolj zaželeno v prostem času 41 ali 25,62 % učencev; med tri najpriljubljenejše dejavnosti pa je branje uvrstilo 85 ali 54,12 % prav dobrih šolarjev. Popreček bralnega interesa po osebi je 1,24 točke, torej že zaznavno manj kakor pri odličnjakih. Mogoče potrebujejo več časa za učenje in delo, če hočejo osvojiti dokaj zahtevni učni spored z boljšim uspehom, pa ni dovolj časa za branje. Dobri učenci, zlata sredina, kjer se dejansko mešajo bistri, malo manj pridni, z zelo pridnimi, ki težje uspe- vajo, se po zanimanju za knjigo skoraj ne odmikajo od prav dobrih učencev Med njimi je najrajši bralo knjigo 81 ali 25,31 % učencev, medtem ko je med tri najbolj zaželene dejavnosti štelo branje 161 ali 50,31% dobrih učencev. Prevrednoteni popreček bralnega zanimanja po osebi bi lahko izrazili z 1,15 točkami. USPEŠNEJŠIM UČENCEM JE KNJIGA BLIŽE Bolj opazno splahneva zanimanje za branje romanov in povesti pri za- dostno in nezadostno ocenjenih šolarjih. Komaj 17 ali 17,62 % zadostno oce- njenih otrok je štelo za najbolj zanimivo branje knjig, medtem ko je to uvrsti- lo med tri najpriljubljenejše dejavnosti 35 ali 36,08 % teh učencev. Prevre- dnoteno se je pokazal najnižji bralni interes po osebi z 0,82 točke. Podobno je tudi pri nezadostno ocenjenih, kjer je 18 učencev ali 16,98% branje ocenilo kot najzanimivejšo dejavnost, med tri pa je to uvrstilo 40 ali 37,7 % neuspeš- nih učencev. Tudi tukaj je prevrednotena aritmetična sredina bralnega inte- resa izražena z 0,83 točke. Pri neuspešnih učencih je med mariborskimi otroki tudi najmanjše zanimanje za branje romanov in povesti. STARŠI RAZVIJAJO LJUBEZEN DO KNJIGE Včasih je veljala misel, čimbolj izobraženi so starši, boljše mesto bo imela tudi knjiga v hiši. Mogoče danes to ne drži povsem, ker izobraženost staršev še ne zagotavlja njihove leposlovne bralnosti. Prepogosto slišimo med izobra- ženci, kako rečejo, da že ne pomnijo, kdaj so utegnili prebrati kakšno lepo knjigo. Kako je šele s tistimi razumniki, ki posvečajo vso duševno pozor- nost predvsem tehničnim in trgovskim problemom. Na tako razmišljanje so me navedli podatki, ki kažejo, da skoraj ni bist- venih razlik v odnosu do knjige med otroki, ki imajo bolj ali manj izobra- žene starše. Med šolarji, ki imajo starše s srednjo in višjo izobrazbo, je bilo 36 ali 32,43 % takih, ki so v svojem prostem času najrajši segli po knjigi, in skupaj 62 ali 55,85 % takih, ki so med tremi dejavnostmi imeli radi tudi knjigo. Prevrednoteno povedano, so zbrali za interes do knjige 148 točk, kar bi dalo na osebo, če upoštevamo še tiste, ki se za knjigo sploh niso izjasnili, 1,33 točke. Ne moremo spregledati, da tudi med otroki, ki imajo najbolj izobražene starše, najdemo skoraj polovico takih, ki niso niti brali niti pokazali potrebe po knjigi. Med potomci staršev s poklicno izobrazbo jih je 74 ali 27,51 % zapisalo, da so pred vsem drugim, kar so počeli, najrajši prebirali romane in povesti; sicer pa je med tri najpriljubljenejše dejavnosti prisodilo branje 149 takih učencev ali 55,38 %. Skoraj ne bi mogli reči, da so imeli kaj drugačen odnos do knjige kakor učenci bolj izobraženih staršev. Njihov interes za knjige sem lahko pokazal s 343 točkami, kar bi bilo v poprečku na osebo 1,27 točke, torej ne moremo govoriti o večji ali manjši množičnosti bralnosti v primer- javi z otroki iz prve skupine. Med otroki osnovnošolsko izobraženih staršev je bilo 60 ali 22,64% takih, ki jim je knjiga v prostem času naj prijetnejši spremljevalec; sicer pa je med tri najljubše dejavnosti prištelo branje romanov in povesti 117 takih šolarjev ali 44,15 %. Po prevrednotenih izbirnih stopnjah so zbrali 276 točk, poprečno 1,04, kar kaže, da je priljubljenost knjige rahlo manjša, vendar ne bi mogli govoriti o upoštevanja vredni manjši množici bralnih interesentov. Podobno je bilo z bralnostjo pri otrocih, ki imajo starše z nepopolno osnovno izobrazbo. Med njimi se jih je 35 ali 23,97 % odločilo pred vsem dru- gim za branje knjig; sicer pa se je med tremi najbližnjimi dejavnostmi odlo- čilo za knjigo 64 ali 43,83 % otrok iz družin z najnižjo izobrazbeno ravnijo. Prevrednotene izbirne stopnje s 154 točkami povedo, da se bralnost razlije na vse učence v najnižji izobrazbeni skupini na 1,05 točke. i V celoti lahko opažamo rahlo upadanje bralnosti od otrok iz družin z naj- višjo izobrazbo do otrok iz družin z najnižjo izobrazbo, vendar strmina upadne naravnanosti ni tako velika, da bi lahko govorili o bistvenem vplivu družinske izobrazbe na bralne interese mariborskih mlajših najstnikov. MANJ DOBRIN MANJ KNJIG Pravijo, da so si lačni zmeraj želeli kruha, vendar to ne pomeni, da bi si ljudje brez knjig enako želeli tudi brati. Nuja po knjigi je nedvomno manjša, ker potreba po njej ne izvira iz biološke biti človekove narave. Lakota po knjigi je pridobljena človekova vrednota, pa je osiromašen, kdor je nikoli ne začuti. Ni zveličaven klic, ki so ga mnoge revolucije izkričevale, dajte nam kruha, kajti knjiga je dobro sredstvo revolucije, če je dobra, hkrati pa s knji- go vodi boljša pot h kruhu. Danes veliko govorimo o socialni diferenciaciji v naši družbi, čeprav bi težko govorili o lakoti. Dosti bolj bi lahko govorili o tem, koliko je knjiga kot kulturna dobrina dostopna vsem ljudem, čeprav po njej še dolgo ne bo take žeje, kakor je žeja po sodobnih socialnih simbolih. Če bi se kakorkoli omejevale možnosti branja otrokom in mladini, bi se po- glabljale razlike med ljudmi. Prej smo ugotavljali, da izobraženost družine še ne povečuje knjižne la- kote, zdaj bi pa pogledali, če boljši življenjski pogoji v družini, v kateri so biološke zahteve in potrebe v glavnem nasičene, povečujejo otrokovo bralnost. Iz družin z najboljšim življenjskim standardom, ki jih je bilo v vzorcu komaj 54, je 16 učencev ali 29,6 % najrajši seglo v svojem prostem času po knjigi, sicer pa je med tri najpriljubljenejše dejavnosti uvrstilo branje 29 otrok te skupine ali 53,7%. Prevrednotene frekvence v izbirnih stopnjah dajo 67 točk ali popreček 1,24 točke. Gledano tako ali drugače tudi med najpremož- nejšimi družinami je skoraj polovica takih mlajših najstnikov, ki jim zanima- nje za knjigo ni v ospredju. Otroci iz druge skupine družin niso pokazali pomembno šibkejšega zani- manja za knjigo, saj najraje bere 61 ali 26,19 °/o učencev; sicer pa med naj- priljubljenejše dejavnosti šteje 122 ali 52,78 % teh otrok branje romanov in povesti. Prevrednoteni podatki dajo 276 točk ali poprečno 1,18 točke. Opazimo lahko samo rahlo upadanje množičnega zanimanja za knjigo, ne da bi bilo že pomembno za posplošitev. V tretji skupini družin z osnovno gospodarsko zmogljivostjo je 100 šolar- jev uvrstilo branje knjig pred vse druge dejavnosti, torej 27,7 %>. Nasploh pa šteje med tri najbolj zaželene dejavnosti branje romanov in povesti v tej sku- pini 183 učencev ali 50,69 %, kar po prevrednotenih frekvencah v izbirnih stop- njah daje enako bralnost s 446 točkami, v poprečju 1,2 točki. V skupini gospodarsko najmanj močnih je 32 učencev pred vse drugo uvrstilo branje knjig, torej 21,19%. Med tri druge najbolj zanimive dejav- nosti je skupno 62 teh učencev vneslo branje romanov in povesti, torej 41,05 %. Prevrednotene izbirne stopnje so dale 143 točk in pokazale najnižji bralni popreček z 0,9 točke. Dejansko se kaže rahla nagnjenost upadanja bralnega zanimanja od otrok iz gospodarsko najmočnejših družin do otrok iz gospodar- sko najšibkejših družin, čeprav si ne bi upal trditi, da je upadnost pomembna, in bi lahko dejali, da v mariborski občini gospodarske razlike med družinami pomembno ne vplivajo na otrokov odnos do branja romanov in povesti. Kaže se sicer težnja, da bi soglašali z mislijo, kjer je manj dobrin, je manj knjig, vendar bi se s tako preranjeno sodbo verjetno prenaglili. Drugo pa je vpraša- nje, kako prisotnost knjig lahko pospešuje zanimanje za knjige. Otrokovi inte- resi se ne razvijajo spontano sami po sebi, so dejansko v največji meri posle- dica določenih izkušenj, pri knjigi torej izkušenj, ki jih otrok s čitanjem in knjigami doseže na svoji razvojni poti. Izkušnje pa je potrebno ob pravem času ustrezno organizirati, da se otrok brez posebne prisile sreča z njimi. To- rej je drugo vprašanje, kako se otroci iz različnih gospodarsko in kulturno močnih družin lahko srečujejo s knjigami ali z drugimi sredstvi in okoliščinami v svojem prostem času. Jasno pa je nekaj, da se v družinah z najmočnejšo gospodarsko močjo skoraj polovica mlajših najstnikov izrazito ne zanima za knjigo, v družinah z najmanjšo gospodarsko močjo pa več kakor dobra polo- vica otrok ne kaže posebnega bralnega zanimanja. KNJIGA POSTANE OTROKOVA TRAJNA POTREBA Mogoče v poletnih dneh, ko je narava s svojimi prijetnostmi bolj razsipna, nekoliko uplahne otrokova bralnost, toda potreba po knjigi se razvije v traj- nejšo ljubezen do knjige. Drugič sem povprašal šolarje, kaj najrajši počno v svojem prostem času, v juniju 1970, ko so povečani pritiski pred koncem šol- skega leta. Tudi zdaj je 174 otrok ali 21,75 °/o zapisalo, da v svojem prostem času najrajši berejo romane in povesti. Med tri najpriljubljenejše dejavnosti pa je branje uvrstilo 364 mlajših najstnikov ali 45,5 %>. Prevrednotene izbirne stopnje so dale 818 točk ali popreček po osebi 1,02. Resda je rahlo upadel interes za knjigo, kar ni presenetljivo, če upošte- vamo, da je v tem času osrednji učenčev napor usmerjen na uspešni konec šolskega leta, vendar lahko rečemo, da so tisti učenci, ki so že prej radi brali, v glavnem ohranili zanimanje za knjigo tudi v drugačnih letnih okoliščinah. Množičnost bralnega zanimanja je upadla nekako za 4,12 %>, kar je lahko samo slučajno, med tem ko dobra polovica otrok tudi zdaj ni pokazala posebnega zanimanja za branje romanov in povesti ne glede na to, v kakšnih družinskih izobrazbenih in gospodarskih razmerah živijo mariborski šolarji. KNJIGA JE OTROKOVA TIHA PRIJATELJICA Otroci so v različnih spisih opisovali svoj prosti čas in se pri tem dostikrat dotaknili tudi knjige. Šentiljska učenka je zapisala: »Knjiga je moja tiha pri- jateljica. Zvečer, ko je že vse naokoli tiho, si pripovedujeva prelepe življenj- ske povesti, ob katerih razmišljam, kako bo z menoj, ko bom velika.« Otrok se srečuje v romanih in povestih z ljudmi, z različnimi bitji, ki lahko ravnajo, kakor ravna sam, kakor ne bi hotel ravnati in ne bi smel ravnati, hkrati pa najde vzorce svojega ravnanja, ki jih bo skušal uveljaviti v vsak- danjosti. Knjiga torej spelje otroka v razmišljanje, razvija domišljijo, ga vodi k vrednotenju in presojanju, omogoča identifikacijo in projekcijo z močnim čustvenim naprezanjem in sproščanjem, ga zgane k duševni ustvarjalnosti. Prav zaradi tega ni vseeno, kaj otrok bere, kako bere, kakšne sledi puščajo romani in povesti na otrokovi osebnosti. Ob branju se lahko sproži cela vrsta motivacijskih naravnanosti, ki so lahko bliže ali dalje od stvarnosti. Obenem tudi ni vseeno, če otrok sploh bere ali ne, pa se moramo zamisliti ob dejstvu, da nekako polovica mariborskih šolarjev ne more tako zaživeti s knjigo, da bi začutilo njeno vrednost in prijateljstvo. Olivera Tasič je na šibeniškem po- svetovanju o ustvarjalnosti mladih septembra 1971 povedala misel neke mlade bralke: »Od vsega imam najrajši knjige in potem še sanjarjenje. V knjigi so črne črke. Stojijo druga poleg druge kakor vojaki, so neme, ničesar ne pome- nijo. One čakajo, da jih prečitam, da se na moje povelje spremenijo v slike, potem čutim, da začenjajo z menoj živeti neko resnično življenje.«7 7 Olivera Tasič: Razvijanje literarne kreativnosti dece. Referat na III. kolokviju o prostem času mladih. Šibenik, september 1971. Deklice berejo več in rajši kakor dečki, so pokazali tudi mariborski podat- ki. Mogoče tudi rajši sanjarijo in razmišljajo o prihodnosti kakor dečki. Knji- ga jim predstavlja zvezo s tistim lepim, pričakovanim, ki bo nekoč moralo priti. Mogoče tudi bolj in močneje čustvujejo, bolj doživljajo, pa jim je knjiga spodbudnejša sogovornica. Deklice se tudi manj potepajo, v teh letih morajo po tradicionalni vzgojni presoji staršev biti bolj doma kakor dečki, ki se z večjo dobrohotnostjo mater in očetov lahko pode po igriščih in naravi. Neka selniška šolarka je zapisala: »Ker nimam včasih kaj delati, vzamem knjigo in jo čitam, dokler se ne naveličam.« V tem primeru je knjiga izhod v sili. De- klica zdoma ni smela, čeprav bi rada, pa si je krajšala čas s prebiranjem neke povesti. Mogoče je to značilno tudi za vaške otroke v dolgih zimskih večerih, ko televizije ali česa drugega ni, če so fižol že izluščili, pa pride knjiga zelo prav. Tako laže razumemo, da so vaški otroci sorazmerno več brali kakor mestni, čeprav je pri mestnih bilo malo več zanimanja za knjigo kakor pri vaških šolarjih. Nekatere knjiga prav prevzame. Stanka iz šole Antona Aškerca je poto- žila: »Obžalovala sem, ker sem šla s stricem na sprehod. Zamudila sem televi- zijo, pa še knjige nisem prebrala. Potem sem vse popoldne brala knjigo Po puščavi in goščavi.« Videti je, da so mlajši najstniki, če enkrat dojamejo in doživijo lepoto branja, vztrajni in dobri bralci. Vse to pa kaže, da je bralca potrebno vzgojiti, torej je precej odgovornosti za krepitev mladinske bralno- sti na ramenih staršev, učiteljev in knjižničarjev. Knjiga ima večstransko vzgojno funkcijo, zlasti še zadovoljuje otrokovo radovednost, ki je lastna šolarjem. Knjiga pomaga razvijati kognitivne in estetske funkcije osebnosti, ki dajejo otrokom možnost za poznejše smiselno življenje, obogateno s človečnostjo in kulturo, je dejal Heinz-Rolf Lückert med razmišljanjem o otroški knjigi na seminarju komisije UNESCO oktobra 1968 v Kostanci.8 Pri nas pa polovica otrok med 11. in 15. življenjskim letom ni brala knjig. Prej smo opazili, da je velika povezanost med šolsko uspešnostjo in bral- nostjo mariborskega otroka. Obenem vemo, da so učni uspehi v šoli prej slabši kot dobri, če pomislimo na velik osip. Ravno v času, ko so dajali učenci te podatke, je v slovenski osnovni šoli znašal osip poprečno 40%, na območju mariborske občine pa 38,2 %.9 Mogoče tako dejstvo daje razumljiv odgovor na vprašanje, zakaj polovica šolarjev niti ni prebirala romanov in povesti niti ni pokazala posebnega zanimanja zanje. S podatki, ki jih podajam, ne odkrivam Amerike, ker so na splošno stvari poznane; njihova vrednost je morda v tem, ker so domači, mariborski, pa nas neposredno silijo k razmišljanju o vlogi in mestu knjige med našimi osnovno- šolci in o tem, kako bo z bralnostjo mladega človeka v njegovem nadaljnjem razvoju. Premisleka je vreden tudi podatek, ki kaže, da je branja manj kakor pa zanimanja za knjigo, zlasti še med mestnimi šolarji. Mogoče bi bilo po- trebno poleg didaktično vodene organizacije tekmovanj za bralno značko pre- mišljevati še o boljšem informiranju otrok glede možnosti, ki jih imajo v raz- ličnih knjižnicah, posebej še v pionirski knjižnici. Pogledati bi bilo potrebno, 8 Heinz-Rolf Lückert: Das Kinderbuch. — V: Das Kinderbuch aus der Perspek- tive internationaler Verständigung. Nemška komisija UNESCO, Köln 1969. 6 Rudi Lešnik: Odnos med pedagoško akademijo in prakso. Sodobna pedagogika XXII/1971, str. 322. kako je z zalogo knjig, ki zbudijo med otroki največ zanimanja, pa si jih ne morejo sposojati, ker je zmogljivost knjižnic premajhna. Posebno vprašanje je razvijanje bralne kulture. Na tem mestu nisem zmo- gel pripraviti vsebinske razčlembe čtiva, po katerem največ segajo mariborski šolarji. Nedvomno ne daje pristne slike samo to, kar lahko povedo knjižni- čarji o izposojevalni frekvenci posamezne knjige. Prav je, da otrok prične čimprej brati, toda ni vseeno, kaj bere, če se o tem ne more lepo in prijetno pogovoriti z odraslimi prijatelji. Nekateri psihologi menijo, da sta razvoj inte- ligence in nadarjenosti pogojena prav z ranim obvladovanjem knjige. Ali na- pravimo vse, kar je mogoče, da bi dovolj zgodaj razvijali bralnost mladega človeka? Summary The main purpose of this study was not to investigate the child's relation to the book but to make thorough studies about the child's free time and his liking for reading the novels and books about history. The author was interested in how much the children really read and what was their interest for reading the books. In February and June, 1970 eight hundred Primary school pupils from five to eight form answered the questions on what they did when they were not in school and did not have anything to do at home and what did they like to do best in their free time. In this way the author indirectly gathered the data about the children's reading and their relation to the reading. He classified the data according to sex, school-environ- ment, age, intellectual level, social status of their parents and their results in school. Reading was on the first place among their activities (43,78 %) although more than a half of the children did not read or show any particular interest in reading the novels and various stories. The better was the children's work in school the more they read. In Maribor Primary schools 38,2 % of pupils did not pass the exams at the end of school term 1969-70 and that was the reason why the author anticipated the connection between their results in school and their reading. The average reading presented 0,43 per pupil and the interest for books 1,16. The children from town read less than the child- ren from the country but their interest for books was greater. Girls read more than the boys and also showed greater interest for books. The intellectual level of their parents and their social status were not essential for the child's interest for books in Maribor and its surroundings although the de- crease of interest for reading could be noticed. It is obvious that the children starting to read the novels and various stories very early later on become very steady read- ers regardless to the circumstances they live in. Reading should be taught. It is one of the main duties of our parents, school and society. Their interest for reading was greater than their reading. The author has various presumptions of this problem. On the basis of the complete analysis he asks himself whether we do everything that is possible to early develop their interest for read- ing. He points out that the development of intelligence and the talents in a large extent depend on early good knowledge about the books. If the possibilities for children to read were limited the social differences among people would be much bigger.