Književnost
445
dr. Zupanca in dr. Žmavca ne spadajo v slovensko slovstvo. — Kakor je naravno, so v tem oddelku zastopani z malimi izjemami sami pravoslovci. Pravoznanstvo v ožjem zmislu je edina stroka, v kateri ne srečavamo slovenskih duhovnikov, dočim so pač v državoznanstvu, zlasti v politiki mnogo delovali in tudi zdaj znatno delujejo s peresom.                                                (Konec).1)
Zaročenca. (I promessi sposi.) Milanska povest iz XVII. stoletja. Laški spisal Alessandro Manzoni. Prevel J. B—č. V Ljubljani 1901. Tiskala „Katoliška Tiskarna." — O tem mojstrskem romanu nameravamo v eni prihodnjih številk objaviti posebno Študijo. Slovenski prevod sicer ni, da bi ga posebno hvalili. Prelagatelj je — poleg drugih nedostatkov — pokazal na več mestih, da ni dobro razumel izvirnika. Vendar smo g. prela-gatelju hvaležni, da je kakorkoli seznanil Slovence s tem klasičnim delom Manzonijevim. Naj bi roman pridno prebirali zlasti naši pripovedni pisatelji ter se iz njega — učili!                              — ab —
Prešeren  v raznih slovstvih.
Ob stoletnici Prešernovi so se začeli tudi tuji književniki baviti ž njim. S tem se je tudi zanimanje za slovensko književnost sploh zbudilo in v raznih obzornikih dalo učenjakom povod, da so bolj ali manj natančno poročali o naših književnih  razmerah in  o našem  kulturnem stanju.
Rusom je preložil Prešernove poezije član „Imperatorske akademije nauk" prof. Th. Korš. O priliki se bomo natančneje ozrli na ta prevod. Isti pisatelj je v „Izvestjih otdelenija russkago ja-zyka i slovesnosti Imperatorskoj akademiji nauk" za 1. 1900. priobčil obširnejši spis o „PreŠernovem albumu"; v kritiko se ne spušča, ampak samo navaja vsebino raznih člankov.
Poljakom je v listu „Ateneum" napisal Jan Leciejewski lepo študijo, ki nam jo je poslal v ponatisku. Leciejewski hvali Prešerna kot lirika ter za zgled njegovih poezij navaja kitico iz pesmi „Strunam"   v poljskem  prevodu:
G^šli, džwi§czne wygloš tony!
Piešni mila, zaplacz z duszy! Skarga cicha, j^k stlumiony
serce twarde može wzruszy.
Tudi kadar hoče Prešeren pevati epično, ga vedno prevladuje lirika. Ko so ga prijatelji nagovarjali,   naj  se poizkusi tudi  v  drugih pesniških
') V zadnji  (6.) štev. je  pri tej   oceni na str. 376. (Konec) popraviti v (Dalje).
strokah, je zložil kot izgovor pesem o „ Orglarju", v  kateri pravi Bog:
Komum dal wieszczego ducha,
Dalem mu i jego piešni; Niech je nuci, niech ich slucha,
Až ucichnie v grobu ciešni.
V „Krstu pri Savici" pogreša Leciejewski duše-slovnega razvoja. Prehitro se dd Črtomir pregovoriti, da zapusti vero svojih očetov. Splošna sodba Leciejewskega je sledeča: V Prešernovih pesmah ni onih mogočnih ljubimskih čuvstev, kakor v četrtem delu Mickiewiczevih „ Dedov ". Imel je drugačen značaj in pesnil v poznejših, hladnejših letih. Prešeren je imel preveč satiričnega duha, da ne bi bil kriti-koval tudi svojih lastnih čuvstev. Tudi tako silnih domoljubnih čuvstev nima Prešeren, kakor Mickie-vvicz. Vendar so njegova čuvstva iskrena in globoka. Njegova ljubezen do slovanstva in do domovine je sicer ravno tolika, a slovenski pesnik niti sanjati ni mogel, da bi bila njegova domovina popolnoma svobodna. Odtod njegova resignacija in slabo upanje, da se v daljni prihodnjosti izpre-meni usoda domovine. — V krakovvskem „Czasu" je Zawilinski priobčil studijo o Prešernu, v katero je vpletel nekaj prevodov Žulavvskega.
Dr. Janko Pajk je bil že 1. 1882. v »Kresu" preložil tri Prešernove pesmi („Motto", „Kam?" in „Pevcu") na latinski jezik. Kot zgled naj bo tu sledeča  kitica:
Tentus diu sum spe, metu, me spes, metus misit manu; cor nune me inane non iuvat, iam spem, metum desiderat
Pred kratkim je pa izšla celotna nemška zbirka Prešernovih poezij: Fr. Prešeren. Poesien. In deutscher Uebertragung gesammelt und heraus-gegeben von Dr. Fr. Vidic. Im Verlage des Heraus-gebers. In Commission bei Alfred Holder, k. u. k. Hof- und Universitats-Buchhandler. Wien I. Rothen-thurmstrasse 13. Str. 196. — V tej zbirki so vse Prešernove pesmi razen „Nove pisarije", dveh satiričnih sonetov, epigramov in nekaj pesmic iz dodatka, ki so ga pridejali „Poezijam" šele po pesnikovi smrti. Izdajatelj pravi v predgovoru: „Izmed mnogih prevodov, ki sem jih imel pred seboj, sem izkušal izbrati najboljše; vkljub temu sem si popolnoma v svesti, da ni vse tako, kakor bi moralo biti, da bi bilo popolnoma vredno Prešerna. V vsakem prevodu se izgubi jezikovna sila in lepota, sijajnost in gibčnost, tembolj pa pri pesniku tako poljudnega jezika in tako krepkega, domačega čutenja, kakor je Prešeren.u V teh besedah je g. izdajatelj čisto pravično sodil o svoji zbirki. Prelagatelji so sledeči: H. Penn, A. Rudolf, Ant. Funtek, E. pl. Strahl, X, Lujiza Pesjakova, E.   Samhaber,  Germonik,   L.   Pintar, V.   Tausk,