la vida espiritual , 1960 XXVII duhovno življenje Križev pot v Cordobskih gorah (La Cumbre) je postal tudi mnogim Slovencem priljubljena božje-potna in izletna točka. Oddaljen je le nekaj ur peško j e od slovenskega počitniškega doma v Dolores (San Esteban), ki ga že več let neumorno vzdržuje in vodi č. g. prof. dr. R. Hanželič. Objavljamo nekaj značilnih postaj, kip Kristusa - Odrešenika, ki stoji vrh griča, pa v notranjosti revije. LETO XXVII. APRIL VAM PRINAŠA: Št. 4 Slovenski verski mesečnik Izdaja konzorcij (Anton Orehar) Urejujejo Rant Jože dr. Rozman Branko dr. Starc Alojzij Šušteršič Marijan Albricias! .................. Kristus je vstal! ........... Živa zgovornost obredov .... Mlada mlekarica ............. Proces proti Kristusu........ Velika noč v družini......... Zagrinjalo se je pretrgalo .. . Kri ni voda.................. Kako opravimo dobro spoved? Misli ob talarju............. Od doma ..................... Misli za post ............... Pismo ob pomembni stoletnici Glas iz Rima ................ Kako govori žena? ........... Okno v svet ................. Kardinal Stepinac ........... Kaj je novega v Argentini . .. Anekdote .................... Čarodejka iz Avinjona ....... Zemlja, svetovje in Bog ..... Okrogla hiša ................ 194 195 196 201 203 208 209 217 218 223 224 227 228 232 234 237 239 242 246 247 251 253 Naslovno stran risal Franci Holosan ALBRICIAS! iQue exclamaciön correspondc mcjor al hecho que nos toca resenar en nuestra crönica mensual? Al hecho de haber sido ordenados en el ano pasado seis (6) nuevos sacerdotes de entre los seis mil micmbros de nuestra colectividad eslo-vena en la Rcpüblica Argentina. ;Seis noveles sacerdotes por seis mil eslo venös! La rclaciön no puede ser mas hala-gadora. Comparemoslo con el nümero de sacerdotes en los paises mejor dotados de vocacioncs sacerdotalcs: El promedio casi ideal gira alredcdor de mil personas por cada saccrdote. ; Y la colectividad nuestra se da “el lu-jo” de tcner en unsolo ano por cada mil personas un sacerdotc nuevo! Esto daria, contando con una vida sacerdotal pro-media de treinta anos, un saccrdote por cada treinta y tres eslovenos —siempre. que nuestra colectividad fuera capaz de incorporar todos los anos tantos nuevos operarios n la vina del Senor. Dificil es creer que pudiera hacerlo ni lo ha hecho hasta ahora. Ha sido este un ano exccpcional. Sin embarß0» haciendo un recuerdo de los anos tras-curridos, el balance no es malo. Es mU) bucno. iDondc radica la causa de esa Pr°' fusiön de las vocaciones en medio de un mundo que ofrece demasiados halaßoS como para no hacer abrazar ese estad0 sino a aquellos que son capaces de. ven-cerlos por vcncer a si mismos? En la fe. Sahen los eslovenos que el sacerdotCi por mas insignificante y desprestigiad sea su persona en el mundo actual, sißllC siendo senor —como lo llaman eilos—' sobre las gracias a derramarse, en virtu de los meritos de Cristo, sobre todos 1° humanos. Sahen muy bien ellos que ® pueblo que no da vocaciones sacerd® tales es un pueblo suicida.i Nuestro pueblo hasta ahora no qu>s° ser un pueblo suicida. Confiamos en Qde no quiera serlo en adelante. Tenemos ^ en nuestras 'familias. Tenemos fe en idealismo de nuestra juventud. KO BOMO S CERKVIJO ZA VELIKO NOČ OBHAJALI KRISTUSOVO ZMAGO NAD SMRTJO IN SVOJE LASTNO VSTAJENJE IZ NAPAK IN GREHOV, BOMO ŠELE PRAV DOUMELI, V ČEM JE MIR SRCA IN ZADOVOLJSTVO DUHA TA EDINSTVENI MIR IN TO TIHO ZADOVOLJSVO ŽELI REVIJA „DUHOVNO ŽIVLJENJE“ ZA LETOŠNJO VELIKO NOČ VSEM SVOJIM SODELAVCEM, NAROČNIKOM, BRALCEM IN PRIJATELJEM Kristus je vstal, aleluja, aleluja! hrami so se odeli v čistoto in vin' °^arii 80 se skrili v cvetje. Glas 0r l!con°čnih zvonov lije v duše in o,9 e done svoj fortissimo. Trate so v v eni ji zaživele v pisanem siju zvon-je°V’ trobentic in vijolic. Vsa zemlja J vstala v novem soncu in se vzra- d°stila. 8e^r/S^s vstal> aleluja! Veselimo V slavimo Boga, radujmo se! V teh Vei-SC ^6 na8a žalost spremenila v solje, pesimizem je izginil iz naših ,vc." Ostala je radost, sama prekipe-vVoša radost! st- rak pritiska na zemljo in tare nas ni Sj, knhršne po besedah sv. očeta še odo od vesoljnega potopa — a mi e radujemo! bo^dmeroglavi zmaj satanskega brez-tva dviga glavo visoko in drzno kot (y''la še nikdar — a mi se radujemo! n kako bi ne bili veseli, saj je Kri-Us vstal! Sovražili so ga, zgrabili, KRISTUS JE VSTAL! obsodili, križali, umorili. Toda tretji dan je živ in poveličan vstal iz groba. Kratkemu zmagoslavju sovražnikov je sledil njihov popolni poraz. Kristus je zmagal in zakraljeval. Kristus je zmagal in vstal! To je naša tolažba in vzrok našega veselja. Po pravici je dejal Pavel: „Če pa Kristus ni vstal, potem je prazno naše oznanjevanje, prazna tudi naša vera" (1 Kor 15, 14). A Kristus je vstal in naša vera je resnična. Zato se radujmo kljub divjanju brezbožnih sil. Saj imamo v Kristusovem vstajenju poroštvo, da bomo zmagali, kakor je zmagal On. Tudi naša pot gre skozi trpljenje, kakor je šla njegova. Sovražijo nas, kakor so njega sovražili, bičajo nas in more kakor njega. Zdi se, da so nas premagali in uničili. Toda kakor je zmagal On, bomo zmagali tudi mi, k> smo udje njegovega telesa. Aleluja! Veselimo se, ker je Kristus vstal! Brez oklevanja in strahu sprejemamo borbo s peklenskimi silami. Kajti vemo, da bomo zmagali. Navdaja nas sveti optimizem in Kristusov križ - znamenje zmage - razliva svoj velikonočni soj v naše radostne duše. Aleluja, aleluja! ŽIVA ZGOVORNOST OBREDOV BOGOSLUŽJE VELIKEGA TEDNA PRIKAZUJE PODOŽIVLJA NAM DAJE PODOŽIVLJATI IN ŽIVETI (Po „Mediator Dei“ 205),i Bogoslužje je prebogat vir duhovnega živijenja. škoda, da nam je tolikokrat zapečaten vir! Mogoče res ne razumemo včasih težkih besedil. Mogoče res ne bomo uganili, čemu to ali ono dejanje. Celota pa bi nam nikdar ne smela biti tuja. To se pravi, vse to, kar se pred nami, da, z nami vred na oltarju opravlja, bi nas moralo spominjati preteklih dogodkov, ki niso le pretekli, marveč se tudi danes še skrivnostno obnavljajo. Tako bi te dogodke globoko podoživljali in iz teh skrivnosti potem tudi živeli. Vse bogoslužje je namreč zakramentalno: ali zakrament ali zakramental. Oboje pa nekaj nevidnega, skrivnostnega znači in nevidno — milost — bodisi po Kristusovi volji bodisi po cedtveni priprošnji tudi daje. Posebno moč glede tega ima bogoslužje velikega tedna, kot nas uči odlok o obnovi velikotedenskih obredov „Ma-xima Redemptionis“. Ta moč je tako velika — in tega nikdar ne smemo pozabiti —, da je nobena še tako popolna zasebna pobožnost ne odtehta. Kaj nam prikazuje bogoslužje velikega tedna ? Prva trpljenjska nedelja sicer ne spada k völikemu tednu, pa je z njim vsebinsko povezana. Pomeni prehod od pokore in spokornosti (post) v globoko skrušenost. Pričenjamo globlje trpeti s Kristusom, bolj podoživljati njegove muke, ker nas očiščuje in pripravlja za velike skrivnosti velik ege tedna. A še prej moramo doživeti nekaj dru- gega: ni cvetja ne glasbe in podobe s» zagrnjene. Čemu? K svetnikom se zankamo po tolažbo in pomoč, od njih S® učimo; a svetnikov brez Kristusa in nj®' govega trpljenja ni. Pa zastrt je tud križ: svet še ni odrešen! Kaj bi bil sv® brez križa? To moramo spoznati v t®n dneh, ko gledamo višnjevo barvo po ših cerkvah. Da brez Kristusove daritv6 na križu ne moremo nič, to je tudi glavna misel mašnega obrazca. Druga trpljenjska nedelja Današnje bogoslužje je sestavljeno >z dveh različnih obredov, nastalih v različnih krajih. Prvi, ki prikazuje z zmaB°' slavnim obhodom, je nastal v Jeruzal mu; drugi je rimski in ostaja pri skr*' nostnem spominu na Kristusovo trplj®' nje, sveti maši. Prvi govori o največjem Kristusove®11 slavju, ki ga je od ljudi doživel na ženili1, Drugi se nekako povrača na večerni ® ' godek današnjega dne, ko je po odhod ^ iz mesta božji Sin jokal nad JeruZ*0 lemom. Ta jasna dvojnost obredov, c® živo nasprotje med obema, ki se odra2 v bogoslužnih barvah: škrlatnordeča ^ višnjeva, v polno zadane in mojstrs prikaže vso dvojnost in nestalnost m110 žice, ki spremlja Kristusa, — in nas. Dolgi blagoslov oljk po novem ® pade. Ne zaradi dolgosti, marveč za ^ da je ves poudarek samo na Kristu# vem zmagoslavju. Mašnik oljke še blaß ^ slovi. A prvotni namen blagoslova j® ^ tem, da bodo izraz veselja s Kristus® obhodom in priče naše vere vanj. ^er so blagoslovljene, jih bomo seveda ^csli domov, da nam bodo varovale dom. endar je njihova moč predvsem v tem, nam vzbujajo vero v Kristusa in so Pravzaprav vse leto v naših domovih stalni dokaz našega priznanja Kristusa Za Kralja. To veselje s Kristusom danes ni tako P°Polno kot na primer božično: takoj Kane vanj grenka kaplja pelina. Današ. nJa nedelja zato uradno ni več „cvetna Pedelja“, temveč druga trpljenjska. Zato X drugem obredu, sv. maši, beremo Trp-Jenje p0 Mateju. Ni veselja ne uspeha v °stranstvu, ne da bi imela pečat „solzne Poline“. Prvi trije dnevi V bogoslužju teh dni ne opažamo nič Posebnega, kar bi vzbujalo pozornost, .6 izvzamemo branje trpljenja po Marku Kuku v torek oz. sredo. Toda ta navidezno enolična vsakda-P.lost vendarle na svoj |način govori: ®vetna nedelja je bila preveč pomemben ogodek in premalo v sebi zaključen, da ^ ne pričakovali nadaljnih dogodkov. °Uio, da bodo prišli, neizprosno, in mo. Ta^' jih bomo živeti. Ta gotovost lega , 0 težka mora na duše vseh, ki žive z .^oslužjem. Prav to mora biti značilnost eh dni: tiho pričakovane in zadne zbra-e süe in duha za velike dogodke. Veliki četrtek 1. Dan ljubezni togote najbolj polna oznaka za da. ^a^nji dan je tale: dan ljubezni. Toliko ^Pznih drugih ,dni“ praznujemo. Če pa Ze^i(0’ ”n&jvečja med vsemi pa je ljube-n‘ (1 Kor 13, 13), tedaj bo to za nas Se res velik dan. k , ■an božje ljubezni v Kristusu, ki se aze v „novi zapovedi“ o popolni med- ü °jPi ljubezni, v nje potrdilu, kot je ^ ivapje nog, ustanovitev duhovništva, ppovitev zakramenta ljubezni — zdru. Molimo Te, Kristus, in Te hvalimo, ker si s svojim križem svet- odrešil žcnje, daritev. Dan božje ljubezni v človeku, ki naj se združi z Bogom po Evharistiji, preda vsega bližnjemu v duhovništvu, skloni k bližnjemu in se z njim združi po delih ljubezni. Evharistija ima svoj slovesni dan, Telovo. Nima še tako potrebnega svoje, ga praznika duhovništvo, čeprav je vsak praznik Velikega duhovnika duhovniški praznik in prazniško vsako duhovniško opravilo. Glavni poudarek je torej danes na dnevu ljubezni do bližnjega, ki raste iz ljubezni do Boga (maša, obhajilo). 2. Dopoldne Vseletno dopoldansko obhajanje skrivnosti se danes prekine: nekaj izred- nega se dogaja! To je opozorilo, lci ga nam da že gola opustitev običajnosti. Dopoldne ste včasih bili dve maši. Pri prvi so javni grešniki po opravljeni pokori dobili odvezo. To je bil dan sprave, nov razlog za to, da govorimo o ljubezni. Drugo zdaj spet opravljajo po vseh stolnicah: je to maša za posvečenje svetih olj. Vsa škofija vsaj po svojih duhovnikih naj bi bila zbrana ob škofu. Ta posveti sveta olja, ki se uporabljajo pri tolikih zakramentih in so z drugimi vsaj v posredni zvezi. Skupno z duhovniki jih nato časti: „Pozdravljeno, sveto olje... Pozdravljena, sveta krizma.“ To je visoka pesem stvarem, ki so nam tolikokrat sicer v priložnost za greh, pa v zakramentih postajajo mogočna sredstva našega zveličanja. Duhovniki in verniki ob škofu spri-čujejo edinost Cerkve v ljubezni in ebenen čudovito prikazujejo, kako vsa po-svečevalna oblast v škofiji prihaja od škofa, duhovnega očeta škofije. Kako lep je podaljšek tega prizora, ki smo ga bili vajeni doma in ga danes po vsem svetu ali obnavljajo ali nanovo uvajajo, ko ta sveta olja potem slovesno neso vsak v svojo župnijo, kjer jih po možnosti tudi slovesno sprejmejo. 3. Zvečer Pri popoldanskem, pravzaprav večer, nem bogoslužju, bomo opazili četvero dobro razločnih obredov: sv. maša in umivanje nog; prenos Najsvetejšega; razkrivanje oltarja. Mogoče je bolje reči, da gre pri prvih dveh za en sam obred, ki se po vsebini krije. Ali je mogoče bolj zgovorno prikazati ljubezen do bližnjega, ki „se no napihuje... ne išče svojega... vse prenaša“ (1 Kor 13, 4-7), kakor z umivanjem in poljubom nog? Prikazati danes tako zgovorno ni mogoče, a ponazoriti skrivnostno in celo ponoviti še kaj mnogo višjega, da: Kristusovo skrivnostno nekrvavo'darovanje na oltarju, v katere1*1 smo kot žrtve vsi kristjani vključeni, 1,1 njegovo raz-dajanje v obhajilu, pri ka* terem se z njim, svojim Bogom, v ljv' bežni združimo, kolikor je sploh najb01' mogoče na tem svetu, do popolnega medsebojnega prevevanja, res ob-hajanj1'1-Veliki četrtek bi moral biti za nas tak'6 dan ljubezni, čeprav bi ne smelo ostati '6 pri tem: „Ako kdo pravi: ‘.Ljubim Boi?9’ pa sovraži brata, je lažnik“ (1 Jan 4, 19)’ Drugi obred je prenos Najsvetejše?0 v to, kar smo včasih imenovali boŽj* grob. Ta izraz moramo pač odpravi'1. Kako bo božji grob, ko pa je Krist*15 še živ in bomo ta oltar razdrli, prav k° bo Kristus umrl ? Imenujmo ga spomenik, znamenje, božji dom ali presto1, evharistični, Telov ali češčenjski olt**r' A naj bo ves ta dan res to! Tretji obred je razkrivanje oltarje*1. Oltar pomeni Kristusa. Vemo, kako s° mu oblačila odvzeli in zanje žrebali. Tak0 imamo spet sočasno pred očmi dvoje nasprotij: veselje in žalost; zmagoslavje češčenje pri oltarju z Na jsvetejšim "" ponižanje in skrunjenje pri drugih oltarjih. Isti Kristus doživlja oboje. Pom'8'1" mo na to pri češčenjskem oltarju: evharistični Bog je v stalnem stanju žrtvovanja. Premišljajmo o tem: isti Krist*15 doživlja oboje, ponižanje in povišanje 0 istem času — po istih osebah, ki sn1, morda mi, včasih dobronamernih, drU?J hinavskih, tretjič varalcev sebe ali h'1 ’ njih. Ali smo tako notranje sprti? Veliki petek Doslej smo že dvakrat omenili, da bc goslužje prikazuje neko hkratno nav*de no nasprotnost. Na veliki petek bogofl'*1 z» je prav tako izraža različna čustva, a krat zaporedno: iz žalosti ra s to v upanje in slovesno veselje, nato 1 radost, končno pa spet zamro v 116,1 žalosti. J(. Kot vselej, se tudi danes razvije spr °d k oltarju. A druge dni ga spremlja adostno petje, danes gre duhovščina ma in v črnem. In ko pride k oltarju, 86 vrže ne le na kolena, marveč se popolnoma sprostre po tleh in si zagrebe S avo v roke in v tla: „Gospoda slave so rižali!» Skesanost obupa, češčenje in Prošnja. Potem si skušamo približati ta straub11* dogodek tako, kot ga je opisal °g sam po prerokih in evangelistu Ja. zu' Ob tem branju kar naravno vznik-ne misel: pa saj je umrl za nas! „Ka-Znoval nas je, a nas bo odrešil“ (Oz ’ 2h In v silnem zaupanju se dvigne ayešine cerkvene občine ter gre k ol-rju, da prosi za vse potrebe vsega člo. ostva devet pretresljivih prošenj. Vsa rana Cerkev ga spremlja v vzklikih in Poklekih, h katerim poziva diakon. ^rav ob teh prošnjah se bogoslužje kako zave: križ, pravzaprav je to vse uase upanje — „Pozdravljen, križ, edini P-1-“; križ, pravzaprav to ni ponižanje Kristusovo, marveč njegovo povišanje: „In jaz bom, ko bom povzdignjen z zemlje, vse pritegnil k sebi“ (Jan 12, 32). V slovesnem sprevodu prinese diakon še zastrti križ, s slovesnim petjem ga duhovnik razkriva in vsa Cerkev moli Križanega: „Glejte les križa, na katerem je viselo Rešenje sveta! — Pridite, molimo.“ Kraljuje s križa Bog... Bolj ko kdaj koli se moramo danes vrniti v to prvotno krščansko pojmovanje Kristusa, ki sicer trpi in je „Judom pohujšanje, a poganom nespamet“ (1 Kor 1, 23), vendar na drevesu križa zmaguje tistega, ki je bil na drugem drevesu zmagovalec (prim. pred-glasje sv Križa). Križani ni zataja življenja in vzrok obupa, temveč vir veselja in življenja. V naslednjem obredu zato takoj okušamo sadove odrešenja. „Kajti kje je velik narod, ki bi mu bilo božanstvo tako blizu, ko je nam Gospod, naš Bog...?“ (5 Moz 4, 7). Tako blizu, da nas popolnoma pritega k sebi, prilikuje vase, kadar ga v Kruhu zauživamo. Samo še nekaj zahvalnih molitev in slika se spet spremeni. Oltar, ki je bil spočetka prazen, pa smo ga potem postopoma okraševali, zdaj spet oropamo vsega in spet je tam gol. Še češčenjski oltar razderemo, odnesemo shranit Najsvetejše le za najnujnejše, popotnico, — potem pa ostane cerkev prazna, tako prazna, da si je skoro ne upamo več imenovati božji hram: poldrug dan ne bo v njej tistega, kar je središče vsake katoliške cerkve, in Cerkve sploh, Kristusa v Rešnjem telesu! Strašna podoba tega, kar se je zgodilo v tistih treh dneh, ko je Zveličarjevo telo ležalo v grobu, duša pa bivala med očaki. Strahotna podoba razdejanega svetišča: Kristusovega (Jan 2, 19) in našega, kadar ga oropamo božje pričujoč-nosti. k Sredi tega razdejanja stoji edinole razkriti križ. Velika noč Tih sprevod gre do cerkvenega praga. Zdaj je že trda, bržkone hladna noč in morda le kake zvezde razsvetljujejo okolico — podoba naravnih vrednot, ki dado le medlo svetlobo in borno gorkoto. Iz kremena se vkreše iskra in zaneti ogenj: iz žive skale je vstal Kristus, poln svetlobe — „Jaz sem... resnica1“ (Jan 14, 66) — in toplote. — „Ali ni bilo najino srce goreče v nama, ko je nama po poti govoril in razlagal pisma?“ (Lk 24, 32). Duhovnik blagoslovi svečo, ki predstavlja Kristusa in v temno dvorano stopa sprevod: „Luč Kristusova — Bogu hvala“. Svetloba v presledkih raste, dokler naposled vsa cerkev ne zablešči v svečanem soju loščenk: vsi smo sprejeli Kristusovo resnico in se hočemo ogreti ob njegovem zgledu. „Veseli se tudi zemlja... Veseli se prav tako naša Mati Cerkev,“ poje diakon v belih oblačilih in, ko primerja dobrote, ki jih je Bog delil v stari zavezi, nenehno poudarja, da je le ta noč resnično blažena. Toda kaže, kot da nas notranje veselje ob Kristusovem vstajenju preveč priganja in, nepočakani kot smo, prehitevamo uro vstajenja. Zato se spet povrnemo v spominu na glavne dogodke, ki so pripravljali Kristusov prihod, prav od stvarjenja sem: beremo štiri prerokbe. Kot vedno, kadar Cerkev pričakuje kaj izredno velikega, kličemo kleče na pomoč vse svetnike. V pričakovanju vstajenja se zatekamo k njim, katerim je bil Kristus že vir nesmrtnega življe- nja in. dokončnega duhovnega vstajenja- Duhovno vstajenje, se zave bogoslužje, je neprimerno bolj važno kakor telesno, ki je le njegovo izredno dopolnjenje in prelepa njegova podoba. Duhovno pa prvič vstanemo v krstu. Tedaj se prerodimo „iz vode in svetega Duha“ (J—an 3, 5). Krstna voda je kopel, v katerem izperemo svoje pregrehe; j® kot grob, v katerega smo pokopani s Kristusom, iz katerega duhovno oživljeni vstanemo, da bi z njim tudi živeli (Rin1 6, 4).; je kot materinsko telo, v katerem se nadnaravno rodimo za božje otroke (obred posvečevanja krstne vode). Zato Cerkev tu prestane in posveti krstno vodo, mogoče celo koga krsti, nato p® nam vsem veli, da ponovimo svoje krstne obljube. Kdor je bil v Kristusa potopljen s krstom, je mrtev za greh, živi pa z® Boga. Le ta bo mogel nekoč vstati telesno s Kristusom v podobnost njegoveg® vstajenja (Rim 66, 3-12; 1 Kor 16, 49)- Vsi smo se znova odločili za Kristusa-Vsi bomo zato s Kristusom slovesno zapeli: aleluja! Vsi se bomo z njim združili v daritvi sv. maše in obhajilu. Za konec pa, ko bo mašnik kadil oltar — Kristusa, in zbor svetih, ker smo včlenjeni v Kristusa, pojmo z bogoslužjem: „Hvaljen Gospod, Bog Izraelov, ker se je ozrl na svoje ljudstvo in mu pripravil odrešenje: .. .do bomo iz rok sovražnikov rešeni in mu brez strahu služili v svetosti in pravičnosti pred njegovim obličjem vse dni življenja.“ (Lk 1, 68-76) JOŽE RANT MLADA MLEKARICA Velika noč je. Ura ie odbila šesto zjutraj., Hitim proti cerkvi. Mrzlo je. Ulice so u*čobne in občutek imam, ko da bi bil med grobovi. n Nasproti mi prihaja deklica, štiri-Jst ali petnajst let ji je, več gotovo ne. V obeh rokah nosi polno kanglic mle-ov se mi bliža: obraz ji je bled, 'i sive, silne podplute, vsa je otožna. Seveda zgodaj je že morala vstati. '°tovo ni kaj močna, revica., Kar se ustavi. Posode odloži v bližnji n's' in prične jokati. Išče roliec, a ga najde. Slednjič si s predpasnikom °bl,'še solzne oči. Ustavim se tudi jaz.i »Kako ti je hudo, uhožica!“ v »Kes, gospod župnik, prav zelo sem zolostna.“ »Zakaj pa?“ »Danes je Velika noč in še celo ta 1 fln ne morem k sveti maši.“ »*i gospodar ne dovoli?“ . »fre. . , Dober človek je in gospodinja n'- Obema sc tako godi ko meni., Ni-°K ne moreta iti k službi božji. Vdamo "»Pač v voljo božjo. In tako mine ne-1 »a za nedeljo. Toda danes! Na slabšem 8m» kot psi.“ »Kaj pa je tvoj gospod?“ »Mlekar v fiatignollesu." »In to tvoje opravilo - .. ?“ »Me zaposli celo jutro. To kanglico °ram prinesti do pol sedmih, ono do sedmih. Dvanajst takšnih moram še nesti, pa sem že sedaj vsa trudna..“ „Si že kaj jedla?“ „Ne, ne utegnem. Ob devetih bom jedla, ko pridem domov, če ne bo preveč ljudi v trgovini. Če jih pustimo čakati, gredo drugam. Jemo, kadar pač moremo."1 Deklica se mi je zdela vsa zapuščena. Jel sem se zanimati zanjo. „Si iz Pariza?“ „Ne... Ko bi vedeli, da na velikonočno jutro njihova hči ne more ujeti niti koščka maše, bi bridko obžalovali, da so me pustili iti. . . O srečne sestre, ki so ostale doma! Zdaj se opravljajo za slovesno mašo. To je zanje velik praznik! Na veliki četrtek so opravile svojo velikonočno dolžnost. Med tem ko jaz.. .“ Solze so ji zalile oči.. Nekaj mi pride na misel. ,fii rada opravila svojo velikonočno spoved?“ „Kako, ko še pri maši ne morem biti?“ „Pojdi z menoj... Bova poskusila!“ „Naj grem z vami?“ „Da.“ „Z vsemi kanglicami?“ „Z vsemi.“ Grem po ulici proti svoji farni cerkvi. Mlada mlekarica pa za menoj, čeprav ne ve dobro, zakaj. Ko pridem do dvorane za poročence, se obrnem: „Tu odloži kanglice.“ „Saj mi jih ne bo nihče pokradel, kajne, da ne?“ Radi večje varnosti pokličem staro ženico in ji izročim mleko v varstvo. „Zdaj, dragi otrok, sc boš lahko spovedala.“ „Pa nisem nič pripravljena...“ „fiomo že naredili.“ Prav v tem trenutku pride mimo starejši duhovniki „Boš spovedal to deklico ?“ „Zakaj pa ne?“ Ko je. bila spoved pri kraju, je pri oltarju ravno zazvonilo k obhajilu. „Takoj lahko greš k svetemu obhajilu,“ ji pravim. „Kako, s tem predpasnikom?“ „Kaj bodo pa ljudje rekli?“ „Da, kar s predpasnikom." „Nihče ne bo nič rekel. Le robec si deni na glavo.“ Pobožno gre deklica proti obhajilni mizi.. Vidim jo, kako lepo poklekne, kako sprejme dobrega Jezusa in se hitro 7.ahvali; nato pa gre nekoliko vznemirjena k svojim kanglicam ob zidu. „Kaj si bo ljubi Bog mislil o tem obhajilu?“ mrmra, ko pobira kanglice. „Kaj si bo mislil?“ Motril sem deklico, bledi obraz, velike modre oči, v katerih ie odsevalo zdaj nekoliko velikonočnega veselja. „No, dragi otrok, mislim, da je ljub' Jezus prav zadovoljen s teboj.“ „Res tako mislite?“ „Prav zares.“ „Tedaj sem tudi jaz popolnoma srečna'.1 Z za vidnim pogledom se je ozrla P° pobožni in praznično oblečeni množici V cerkvi, ki je mirno vživala veselje velikonočnega praznika. Odhajala je že, kar se nepričakovano vrne.. Zdi se, da n" hoče nekaj zaupati - . . Povesi glavo, nekoliko zardi in reče čisto potihoma: „Mislite si, gospod župnik, kaj sel" spoznala! Po tej ulici, ki ste me dand na njej srečali, nisem še nikoli hodil*-Zašla sem bila semkaj.“ Božja previdnost ima zares svoja pota. PIERRE L’ERMITB Velikonočno tihožitje naših domov: poleg šopkov pomladanskega cvetja gnjat’ kolač, pisanke in vrč dobrega vina Ali je bil proces proti Kristusu veljaven ? Ali je Kristus nesel križ ali le prečni tram? Kakšne so bile druge okoliščine zadnjih Jezusovih ur? Proces proti Kristusu Nekatere zgodovinske okoliščine pro-Cesa Proti Kristusu so splošno neznane, tako zanimive, da jih je vredno opi-s0sili nog kot ljudje, ki se odpravljajo na Pot. Mojzes je ukazal praznovati to oblet-'K'o v bodoče vsako leto. Po teh navo-1 'h je bilo treba zaklati jagnje 11. ni-Siina (Nisan je bil prvi mesec in odgo-v !Ja našemu marcu-aprilu) pred son-nin> zahodom in sicer v templju; po s°nčnem zahodu pa so ga morali jesti sPečenega doma V vsaki skupini je mo-^a*° biti od 10 do 20 ljudi. Na mizo so avadno postavili rdeče vino, tako da ga je vsakdo mogel dobiti vsaj štiri čaše, dalje neko mezgo, sestavljeno iz jabolk, hrušk, orehov, smokev, mandljev itd., čemur je bilo primešano vino ali olje z mnogimi začimbami, da je imelo podobo in barvo opeke, v spomin na egiptovsko sužnost. (V Egiptu so Izraelci delali opeko.) V to mezgo so pomakali opresni kruh in jedli obenem grenka zelišča ter velikonočno jagnje, ki je moralo biti staro od 8 dni do 1 leta. Točen datum zadnje večerje je težko določiti, a po vseh znakih je najzaneslji-vejši datum 13. nisan leta 30, torej nekako 28., marec leta 30. Dvorana zadnje večerje je morala biti pripravljena za pojedino tako, kot je bilo v tistem času pri vzhodnjakih v navadi. Navzoči niso sedeli, ampak so ležali na nekakih ležiščih ali blazinjakih, oprti na levico, in sicer tako, da je bilo na enem ležišču prostora za dva, tri ali celo več gostov. Ležišča so bila nayadno postavljena v obliki podkve, da so mogli na notranji strani sužnji streči jedi. Jezus je najverjetneje ležal sredi po-čeznega ležišča, na njegovi levici Peter (to je bilo častnejše. mesto), na desnici Janez. Na krajnih ležiščih so ležali ostali apostoli. Judež je moral ležati kje blizu glavnega ležišča, da mu je mogel Jezus udobno dati grižljaj. KRVAVI POT Jezus je odšel iz dvorane zadnje večerje z apostoli med 10. in 12. uro ponoči. Skozi gornje mesto sc je napotil po stopničasti poti v Tyropeon, prekoračil mestno četrt Siloe in šel iz mesta skozi Studen-čna vrata. Obrnil se je proti severu in prestopil potok Cedron, ki ga je mogoče Fortunat Bergant: Kristli novo bičanje (Križna gora pri LožuJ ekoro skozi vse leto prekoračiti, ne da bi si zmočili noge. Napotil se je proti Oljski gori, na katere vznožju je bila pristava Getsemani (beseda pomeni „stiskalnico za olje“)- Moral je biti to vrt, obdan s skalnim zidom in kaktusi, kjer so bile nasajene oljke in kjer je bila v skalo vdelana stiskalnica za olje. Vzrok Kristusovega trpljenja na Ge- tsemaniju ni bila le misel na grehe ljudi, ampak tudi njegov strah pred trpljenjem in smrtjo, ki ju je videl natančno pred seboj: samo nekaj ur še ga je ločilo od obojega. Začel se je potiti: obenem s P°' tom je potil tudi kri, kar je možno, kadar je živčno vznemirjenje silno veliko. P0' dobni primeri so zdravniško dokazani.. VERSKI SODNI PROCES Ker je bil Jezus obtožen verskega zločina, ga niso peljali najprej pred civilno rimsko sodišče, ampak pred judovski veliki zbor, sestavljen iz velikih duhovnikov, navadnih duhovnikov, pismoukov (nekakih izvedencev svetega P*' srna) in starešin. A še pred tem je poskrbel tast velikega duhovnika Kajfe, Ana po imenu, da so Jezusa zasebno pripeljali k njemu-Ta je bil po vsej verjetnosti navdihova-lec in vodja vsega procesa proti Kristusu in kot tak zelo pretkan in izkušn je hotel najti najkrajšo pot, kako bi Jezusa P°' gnal v smrt. Ko ima Jezusa pred seboj, ga izprašuje zasebno, brez prič, brez članov velikega zbora, zato tudi ne izreče sodbe. Od Ane peljejo Jezusa h Kajti, velikemu duhovniku. Tu so zbrani vsi duhovniki in ostali člani velikega zbora-Morali bi se sicer sestati v posebni tempeljski sobani, pa se niso, ker so bil® verjetno tempeljska vrata ponoči zaprt® ali pa, ker so hoteli stvar skrivaj dodobra preiskatii Na vprašanje, če je on božji Sin, Kristus slovesno izjavi, da ie. Ves velik* zbor se tedaj izreče za smrtno obsodbo, katere pa brez dovoljenja rimskega P°' veljnika ne more sam izvršiti.. Ta obsodba Kristusa je bila po tedanjem judovskem procesalnem pravu kriva vsaj iz treh razlogov: najprej zato, ker je bila izrečena isti dan kot izvršen® križanje, kar je bilo prepovedano; dalj® *at«, ker je bil Jezus obsojen na osnovi agtnih besed, in pa, ker mu niso dali •Nežnosti zagovora. Ponoči so Jezusa vojaki zasmehovali, eter ga je trikrat zatajil, zjutraj so Ra ponovno pripeljali pred veliki zbor, je tedaj odločil, da ga pošlje k Pilatu, •■niškemu poveljniku, da ga tudi on ob-s°di na smrt. C,VILNI PROCES Judovski duhovniki bi mogli Pilatu Predložiti sodne listine, da bi ta smrtno obsodbo potrdil. A so se odločili za drugo ?,tvar: ker so se bali, da hi Pilat zaradi •sto verskega in ne dosti dokazanega "Zločina“ Jezusa izpustil brez kazni, so sklenili, da ga izroče Pilatu kot politične-Ka krivca, pri čemer bodo oni sami tožniki. Ta civilni proces ima dva dela, med obema deloma peljejo Jezusa še k He-•jodu. V prvem delu Pilat posluša ju-0vske obtožbe. Jezusa prijateljsko nagovarja in proglasi za nedolžnega. V dru-Rem delu se borba med Pilatom in Judi Naravnost dramatsko napne. Pilat je prepričan o Jezusovi nedolžnosti, zato poli*11®8 najprej, da bi ga pustil povsem *e* kazni. Ko s tem ne uspe, ga skuša °bvarovati smrtne kazni A Judje žrtve n° izpuste iz rok: mora umreti. Pilatove Poskuse rešitve uničijo drugega za dru-R'ni. Pilat začne popuščati. Judje so ved-No bolj drzni in končno z grožnjo, da bodo 'lata tožili cesarju kot njegovga so-Vražnika, izsilijo od njega proti njegovi vesti in volji smrtno obsodbo. Biči v l>r' Rimljanih je bilo bičanje v na-a(li kot orodje, da je bičani izpovedal ^snico, dalje kot lažja kazen za tiste, 1 niso bili obsojeni na smrt, in pa tudi °* Priprava na križanje. Za bičanje so Porabljali šibe in biče, spletene iz usnje-i 1 Pasov, ali pa nekake korobače, vse Fortunat Bergant: Kristus na križu (Križna gora pri Ložu) polne osti in svinčenih zrn, tako da sc je telo na mnogih mestih odprlo, kri je tekla iz ran kaznjenec ncenkrat izgubil zavest in včasih tudi umrl sredi bičanja. Bičanje se je vršilo na javnem prostoru in bičani je bil skoraj popolnoma razgaljen ter imel telo nekoliko sklonjeno, da je čutil vso težo bičev. Kristusa so bičali pred smrtno obtožbo. Pilat ga je ukazal bičati zato, da bi vzbudil usmiljenje pri Judih in bi mogel tako Jezusa oprostiti smrtne kazni.. Bičali so ga na javnem prostoru Lito-strotu. Da je moralo biti grozno, sklepamo iz divjosti vojakov, ki so ga že prej na lastno pest, brez vsakega povelja mučili z zasmehovanjem. KRONA IZ TRNJA Ro bičanju so vojaki Jezusa odpeljali z javnega prostora na dvorišče palače, kjer so zbrali celo kohorto vojakov (kohorta je bila deseti del rimske legije in je imela 420 do 600 mož). Vzeli so mu prejšnje oblačilo in mu nataknili rdeč plašč. Plašč je bilo okroglo ali štirioglato ogrinjalo, ki so ga vojaki oblačili nad ostalo obleko in ga zapenjali na desni strani z zaponko. Kralji so nosili rdeč plašč. Na glavo so mu pritrdili trnjevo krono. Verjetno so uporabili trnje, ki je v Jeruzalemu in v Palestini sploh najbolj razširjeno (latinsko Poterium spinosum). Vzeli so najbrž kake tri ali štiri trnjeve veje s kupa, ki služi za kurivo, jih med seboj prepletli, tako da so imele bolj obliko kape kot venca, in jih s palicami pritrdili na Jezusovo glavo.. V roke so mu dali trs, poklekali predenj, pljuvali vanj in se norčevali. KRIŽEV POT Križ so uporabljali kot mučilno orodje najprej Perzijci, potem Kartažani in če-sto Rimljani. Križ ie bil včasih le pokončen kol brez prečnega trama. Navadno pa sta ga sestavljala oba kola, a tako, da je bil pokončni že prej zasajen v zemljo, prečnega so pa v trenutku križanja pritrdili na pokončnega. Obsojenec je. navadno nesel sam prečni tram na tilniku skozi mesto tako, da ie imel roke nanj privezane. Jezusov križev pot je bil dolg 600 do 700 m, to ie. od dvorišča Pilatove palače na gradu Antoniji pa do Kalvarije. Verjetno je nesel le prečni tram. Spremljali so ga štirje vojaki, katerim je P®' veljeval s konja stotnik, izvršilec. Tak® vsaj se je križanje navadno opravljal®- Po negotovem izročilu pa naj hi Jezu® nesel cel križ, katerega pokončni tram naj bi bil dolg 4 ali 4.5 m, prečni P® 2.30 do 2.60 m. če je bilo tako, potem je križ tehtal 100 kg. in če odštejem® od tega 25 do 30 kg, kar so odnesla tla. po katerih se je vlekel spodnji konec križa, je Jezus na svojih ramah nese' 70 do 75 kg, kar je za zbičanega, utrujenega, ranjenega človeka mnogo. KRIŽANJE Zdi se, da ie bil Kristus križan tak®» da so mu najprej pribili roke na prečni tram na tleh, potem so ga pa skup®.' s tramom dvignili na pokončni kol in zabili noge nanj. Les križa je bil po razi" skavanju ostankov iz kakega iglavca-Nogi sta bili prebiti vsaka s posebni111 žebljem. Največja sramota za Jezusa j® bila, da sta bila obenem z njim križan® dva razbojnika: sredi med njima je veljal za njihovega poveljnika. Obsojenec ie vedno moral nositi z.a vratom obešen napis, ki je ljudem oznanjal vzrok obsodbe. Tako je tudi Jezu* moral nositi napis: Jezus Nazarečan Kralj Judov. To je bilo napisano v aramejskem, grškem in latinskem jeziku-(Latinsko se napis glasi: Iesus Naz.ate-nus Rex Iudaeorum. Prve črke tega n® piša dado besedo INRI.) Ker je bila Golgota, ki ie bila P6^ metrov nad okolico vzvišena vzpetin®-prav blizu Jeruzalema in je tam m im® hodilo mnogo ljudi, ni čudno, da se j1*1 je precej ustavilo in gledalo to nevsak danjo kazen. Nekateri od navzočih s°, Jezusa zasmehovali, prav tako pa tuj» duhovniki, pismouki, starešine in rim® vojaki. Obleka križanega je bila navadno l®®1 V utajen j e ^učiteljev. Tudi v Jezusovem primeru so štirje vojaki razdelili med seboj nje-*aV? objeko. Tudi tuniko bi si mogli tako jpZ Ker je pa bila scela tkana. „c H *>'*° moK°ec razparati ali razdeliti, a bi izgubila vso svojo ceno. Zato ° Zanio žrebali. Poldne pa do treh popoldne je na-nnd'1 *Cni11 na<* Judejo ali mogoče le Jeruzalemom in bližnjo okolico. ■r,,k temi je bila verjetno nagostitev oblakov, tako da sončni žarki niso mogli do zemlje. Če se vprašamo, kaj je bil pravzaprav zadnji vzrok Jezusove smrti, nam odgovarjajo zdravniki takole: zaradi zelo nategnjenih udov ni mogla kri več krožiti po njih in se je tako zadrževala v pljučih. S tem ie povzročala srcu tesnobo in bolečine in končno povzročila, da srce ni moglo več biti, DR. BRANKO ROZMAN VELIKA NOČ V DRUŽINI Štirideset dni so naše srce očiščuje in posebej pripravlja na skrivnosti Jezusovega trpljenja in vstajenja in na prejem neizčrpnih milosti. To je POST (pokora, miloščina), ki se ga moram okleniti že od mladih nog-V veliko pomoč nam je skupna duhovna obnova. Po njej ne bo več težji*1 notranjih ovir za SPOVED. El Dajmo, da nas uči in vodi sv. Cerkev: udeležujmo se njenih OBREDOV* JOJ Doma prebirajmo in razmišljajmo JEZUSOVO TRPLJENJE: tu je zg*e(* vseh kreposti, tu povzetek vseh treh let Zveličarjevega učenja. Stojmo z molitvijo in besedo OB STRANI BRATOM, ki so daleč ali s® oddaljujejo od vere in življenja po njej. Jezus je trpel za vse ljudi. Veliki ČETRTEK: Kaj je presv. Rešnje Telo? Kaj sv. daritev? Kdo je <*u' hovnik? Kolikšna je naša hvaležnost in v čem se kaže? J Jezusovo Srce nas vabi k SVETI URI in tu deli blagoslov naši družin*' delu, našemu narodu. Tu si zagotovimo srečno zadnjo uro. Veliki PETEK: Stopimo na Kalvarijo! Poslušajmo sedmero predsmrtni*1 Jezusovih stavkov! Oklenimo se križa! HČI Velika SOBOTA: Poromajmo na božji grob! Obnovimo pri nočni pobožno**' krstno obljubo! ■■■ Velika N1EDELJA: Z vstalim Jezusom v novo življenje, v stalno veseli6 UU posvečujoče milosti! Iščimo nebeških stvari, tako bomo prav živeli na zemU A. G' zagrinjalo se je pretrgalo... JOŽA VOMBERGAR A'i Korenovih je bila vsa družina tana P1"! velikonočnem obedu. Pravza-,rav Je bil to še zajtrk, zakaj bilo je *e'0 jutro — jutro velike nedelje — in Je večji del družine komaj dobro prišel od . lan^e sv®te maše. A verna slovenska zvUZ*na Je hotela tudi na tujem ostati jVefta staremu velikonočnemu običaju n je zato jedla to jutro blagoslovljena e< da kot je bila navada v ljubi domovini. Koren je iz široke košare dvignil ? Ia kolač, ga položil na mizo in z dol-nožem napravil čezenj znamenje petega križa. Nato je kakor v nekem v. . m obredju počasi in krepko zarezal so*1’’ °dreza* iz njega zajeten kos, da Se pokazali med belo sredico okrogli ‘Urn pasovi, in ga s slovesno pobožajo položil pred ženo. Z enako spoštlji-°stjo je rezal nove kose in jih polagal Ur f^arostni stopnji družinskih članov jtietnje- Nato se je lotil kuhane gnjati tudi od nje vsakemu odmeril lep kos. ,alv-t° je' prišel v pešico zavit pečen . Jzeljc, pomešan z narezanim in z jaj-kr u rumenjakom premočenim belim u om. Razrezal je dve kuhani klobasi a toliko delcev, kolikor je bilo jedcev 1 °5 mize, in nazadnje še dva pirha, 1^’ jih je medtem že mati izluščila iz na^ane lupine. Tudi posodica s kislim ' ‘ganim hrenom je stala pripravlje-na «a mizi. Zanimiva literarna črtica iz naših časov in iz izseljenskega življenja. Preberite in potem sami presodite, zakaj je bilo razočaranje Strmljanovega Janeza tisto ve.iiko noč tako strašno...? Ko je bil žegen za to jutro razdeljen, je mati ostala jedila zložila v košaro in jo pokrila z belim, pisano vezenim prtom, da bo za jutrišnji dan, za veliki ponedeljek, čeprav ga v tej deželi drugi ne praznujejo. Iz kuhinje je Minka prinesla velik lonec gorkega kislega zelja, iz katerega se je dvigala prijetno dišeča sopara po kuhani gnjati, in ga postavila v sredo med bele krožnike in narezane kose žegna na mizi. Oče Koren se je pobožno pokrižal in počasi zmolil molitev pred jedjo. Ko je družina odmolila, je voščil vsem „Bog-žegnaj“ in jih prijazno povabil, naj sežejo po pripravljenih jedilih. „Bog bodi zahvaljen, da nam je spet to leto dal dobrote velikonočnega žegna po stari domači navadi!“ je dejal s sveto hvaležnostjo kakor v molitvi. „Ohranite, otroci, to lepo navado, ki Smo jo podedovali od svojih očetov in dedov, čeprav nam je po božji volji usojeno živeti daleč od domače zemlje, v tujini, ki ne pozna takih običajev! Dokler bomo ohranjali svoje navade in jezik, pa močno vero v Boga, vse to, kar smo lepega in dobrega prinesli s seboj, bomo ostali tudi zavedni Slovenci, so nas gospod opominjali pri pridigi,“ je počasi in s poudarkom učil družino. Tako se je s primerno svečanostjo pričel velikonočni obed in med člani družine, ki so doslej s spoštljivo molčečnostjo poslušali očetov nauk, se je razživel vesel pogovor. Pripovedovali so si o sinočnjih doživetjih pri slovenski polnočnici in o znancih, s katerimi so se sešli po maši. Matj Korenka je obžalovala, da so opustili veličastno velikonočno procesijp, kot je bila v navadi prejšnja leta. Saj je lepa taka polnočnica s prižganimi svečami v rokah, a mogli bi vendarle ohraniti tudi procesijo. Te novotarije!. . . Zmerom uvajajo kaj novega. Kako lepo je bilo včasih doma na veliko soboto, ko je ob veselem potrkavanju zvonov in pokanju možnarjev šla iz cerkve vstajenj-ska procsija v prvo zelenje in cvetje. Nekaj slovesnega je to bilo in spomladansko veselega, da bi človek kar vriskal in pel! Pa saj smo peli za procesijo, in še kako!. .. Zdaj pa ta polnočna maša s svečami... vse tako resnobno, kot za Verne duše...“ Oče Koren je prav tako obujal spomine na nekdanje radostno velikonočno slavje, na sijajno vstaj en jako procesijo v Velesovem, ki se je razvila v zgodnje jutro velike nedelje, še pred sončnim vzhodom. Vselej je nosil kip vstalega Kristusa pred Najsvetejšim. Vidno je bilo tudi njemu žal zavoljo novih sprememb... i Peter, najstarejši sin, je skušal utemeljiti novo obredje s spremembami časa in razmer. Pa saj so povedali, da je to vstajenjsiko obredje še starejše kot tisto s procesijo. In če bi bil; doma, bi zdaj tudi ne mogli s tako šumno slovesnostjo praznovati vstajenja. Naposled je bila to, kot smo brali, le bolj naša ali srednjeevropska navada, ki je v večini drugih dežel niso poznali, še tu, na primer, je bilo z velikim petkom vse velikonočno praznovanje kar pri kraju. Sveti oče pa so verjetno hoteli dati večji poudarek veliki nedelji, ko se praznuje največja zmaga vseh časov — zmaga življenja nad smrtjo. Ker pa je novo obredje odrejeno za vso katoliško Cerkev, mora seveda veljati tudi za nas. „Gotovo, ravnati se je treba po papeževih ukazih, ker smo katoličani!“ je naposled vdano rekla mati. „Sveti oče že vedo, kako je prav... “ Oče ji je tiho pritrdil. A druge nase navade, ki niso združene z liturgičnim obredjem, kot za primero, naš veliko-nočni žegen in podobno.. . tega nam Pa niso odpravili. To smemo, celo moram0 ohraniti! je poudaril. Tako so. se stari in mladi zedinili v teh rečeh. „Ej, ali veste, da sem soseda Strm-ljnna videl pri sinočnji polnočnici!“ A’ speljal pogovor na drug tir Jože in se pr;' tem — hote ali slučajno — ozrl na Minko na drugi strani mize. Minka ga je začudeno pogledala, 3 le za hip. V zadregi je uprla oči v miz° in lahno zardela. Tudi mati jo je P0-gledala, kot bi ji šinila pri tem v glavo neka misel v zvezi s to novico, a takoj prizanesljivo odmaknila od nje oči. Čem0 po nepotrebnem spominjati dekle na nekaj, kar je že davno prešlo in je brez pomena ? „Janez... pri polnočnici?“ je izne-nadeno dvignil oči oče Koren iznad jedi-„Kam bomo pa to zapisali ? Saj menda že sedem let nj bil pri maši.. . vsaj Prl slovenski ne!“ „Sedem let?“ se je začudila živahna Francka. „Saj je šele tri leta oženjen! „Kaj oženjeni ne hodijo k maši ?‘ je neverjetno vprašal Nejče in svetlo pogledal sestro. Naivnemu otroškemu vprašanju so s« morali vsi zasmejati. „Taki, ki so oženjeni po rokovnjaško!“ je šaljivo pojasnil Peter. „Kako ‘po rokovnjaško’?“ je hote vedeti vsevedečni Nejče, ki mu je bil° težko z odgovori priti do kraja. „In nomine patre, vzem’ jo na kva' tre...“ je hotel v šali povedati Jože, Pa ga je nejevoljno prestregla mati. „Ne čenčaj neumnosti!“ ga je spomnila in resno pristavila tako, da je mogel razumeti Nejče: „Po rokovnjaško se poroče taki, ki se ne po krščansko, a® pravi, v cerkvi. Tu se jih mnogo porom le civilno, na državnem uradu. Krščansk1 Judje pa se morajo poročiti cerkveno, Ce kaj dajo na vero in Boga!“ »Porovnetov France pa Dolinarjeva lVleta sta se tudi civilno poročila... pred Pemi dnevi.“ »Seveda, ker so tukaj take postave. . se bosta danes še v cerkvi. Samo ci-Vl*n° za nas, kristjane, ne velja.“ Francka pa je komaj čakala, da bi 1 0 to pojasnjevanje pri kraju. Imela je nekaj na jeziku in morala se je razbre-^uiti z novico, ki jo je želela povedati. ato je kar presekala materin razgovor 2 Nejčetom. . »Kako je neki letos s Strmljano-v’m velikonočnim žegnom ?“ je začela, “kani smo muemi spekli kolač, letos pa nas ni nič prosil.. . Ali----Oh, da ste yideli in slišali včeraj injegovo čudno 2ynsko!“ je vneto jela pripovedovati. „S stai'° sosedo, tam naprej od njihove hiše, sta prišli v pogovor.. .“ »Ej, gospa Ester... Ester-mel-han, ae zamerite mi, raje vas bom klicala ar z vašim krstnim imenom... Saj se uh bo jezik zlomil ob tako čudnem pri-lmku — nikoli ga ne bom znala izgo-v°riti»“ jo je nagovorila stara soseda. »Saj ga tudi jaz ne morem,“ jo je P* ukinila Filomena. „Kadar me kje vpra-faj0 P« priimku, jim 'kar pokažem iz-uznico. že tri leta me ga mož uči. .. a naJ ga tisočkrat ponovim, mu ga ne ?!’Um prav izgovoriti. Neverjetno, da 41vf na svetu ljudje s tako strašnimi Priimki! Ne bi dejala, če bi bil Anglež ali Turek »Kaj Turek!“ je vzkliknila mlajša so-Sedu Marta, k; se jima je pridružila z uiuge strani ulice. „Moja sestrična ima . urka, a ima čisto lep, človeški priimek. saj izgovoriti ga moreš.“ ■Ah, če bi ne bil tudi sam tak čudak, ukor mu je čuden priimek!“ je grenko 2 diknila Filomena. „Ko bi to prej ve-e a> nikoli bi se ne bila poročila z njim.“ K „žegnu“ nesejo „Čudak?“ se je začudila stara soseda. Priimek je priimek — a kot človek se mi zdi na mestu. Miren, pošten, delaven in skrben —“ „Ga bolje poznam kot vi, to mi že smete verjeti, gospa Garcia!“ je vsekala v njene besede Filomena. „Nemogoč človek, vam pravim! Spočetka je bil boljši, ne rečem.. ., a kakršen je postal zadnje čase —! Polagoma vedno bolj razkriva svoje zoprne napake. Seveda jih moram trpeti jaz, ne vi, gospa. Ti ljudje iz starega sveta so menda vsi po svoje vsekani. Oblastni so, hočejo nam vsiljevati svojo voljo in navade... sploh ne znajo biti možje, kot so naši!“ „To vam prav rada verjamem!“ je vneto pritrdila gospa Marta. „Tudi moja sestrična se dosti pritožuje nad svojim Turkom.“ „Svojeglavi so,“ je z ihto nadaljevala Filomena. „Vesta, Jkaj je mojemu na lepem šinilo v glavo ? če bi vam mogla vse povedati!... Ves teden, še več, se že prepirava zavoljo nekih svojevrstnih jedil, ki jih hoče imeti za veliko noč. Podobno je bilo lani, le da je bil bolj skromen. Kaj pa letos vse hoče —! Najprej, da bi mu spekla neke vrste sladek kruh, ki mu pravi.. . kolačo... ali kaj vem. Tako pravijo temu kruhu njegovi rojaki. Lani sem morala vse dopoldne gledati tu, pri sosedovih, njegovih rojakih, kako se tisto neznansko pecivo pripravlja. To vam je delo in priprava! Človeka mora miniti potrpljenje! Saj sem si vse zapisala in dekle tam mi je dalo še recept... takole dolg! Kakšne maže in nadevki, in koliko! Saj se mora človeku zmešati! In zdaj naj vse to nakupim, pripravim, spečem.. . nazadnje pa naj mi še ne uspe! Saj nisem slaščičarka! Pa koliko bi to stalo! A če bi bilo to vse! Hoče še velik kos kuhane svinjske gnjati... kar ducat kuhanih jajc — a če bi jih bilo treba samo skuhati! Še pobarvati bi jih morala! Potem pa klobase jn... kaj vem — vse mogoče!... Predvčerajšnjim je prinesel domov korenino neke rastline, podobne korenju ali — le da je bela. Tudi lani jo je prinesel, vrag vedi, kje jo je iztaknil! Neznansko pekoč okus ima. Treba jo je nastrgati. Solze ti lijo iz oči pri tem, kot bi jokala! Ko sem pokusila — prav nič ne pretiravam — sapo mi je zaprlo in toliko, da me ni zadušilo! A njemu ni nič; je vam to pekoči no kakor kruh! Kakšen želodec mora imeti!... In pravi, da je to velikonočna jed po njegovem domačem običaju. Vrag vzemi takšna jedila!. .. Pa kaj je še hotel, bedak neumni. . . da bosta bolje razumeli njegovo čudaštvo in moje težave —“ se je s svetlo izbuljenimi očmi nagnila k njima — „naj bi vsa ta neznanska jedila nesla v košari v cerkev! Da bi jih tam župnik blagoslovil ali kaj! Ali si moreta misliti?! Nisem si mislila, še sanjala ne, da je tak praznovernež!.. . No, zdaj vidita, kakšen strašen čudak je.“ Gospa Marta jo je sočutno pomilovala, neverjetno zavijala oči in zmajeva j e z glavo vila roke. „Ay, ay, Dios mio!“ je tarnala Filo- mena. „Kupila sem za praznik lepo f®' jeno piško-, . takole. Kaj naj bi boljšega pripravila za veliko noč ? Pa pravi, da j® še pokusil ne bo, če ne pripravim tistih coprnij. Da ne mara perutnine. In vendar je to meni najljubša jed. Kakšen sam®' ljubnež! Samo nase gleda, moje želje m® ni mari!“ Ženska se je kar oznojila pri tolik® ihtivem govorjenju in si je morala otreti rosno čelo. „Pa bi pripravili tako, da bi bil® obema prav,“ je dobrohotno svetovala stara soseda. „Vsakemu svoje, pa bi bila oba zadovoljna in bi ne bilo nobenega nesporazuma in slabe volje.“ „Ali prav nič ne pomislite, kolik® bi to stalo, gospa Garcia?“ je upora® zakipela Filomena. „Za dva človeka naj pripravljam dvojno kosilo? A če bi bil® kaj bolj preprostega! Za njegove muh® —kje pa naj si vzamem časa za tolikšne priprave ? Naj si sam kupi tista jedil®’ ali jih da pripraviti pri svojih rojakih’ saj jih je lani tudi! A jaz se jih ne pritaknem, to vam odkrito povem. Kd® ve, če niso začarana... zavoljo tiste bi®' goslovne coprnije ? še zbolela bi. O, ni' sem nora! Tisti črnuhi v cerkvi so s S®' mim vragom v zvezi, to mi je že mat* rekla.“ „Sosedov najmlajši, sin rojaka vašeg® moža, je bil lani no veliki noči ves teden bolan. Najedel se je tistih barvanih jajc-Morali so še klicati zdravnika,“ ji j® pritrdila soseda Marta. „Saj vam pravim!“ je nadaljeval® Filomena in se spet zaupno nagnila k sosedama. „Kdo ve, če ga niso spl®*1 začarali oni — mojega moža ? Saj je hi* dve leti, kakor se spodobi možu... 1JU' bezniv, živahen, za vse voljan. Od lansk® velike noči — in še malo pozneje —- l111 se je nenadoma ves spremenil: mrk, z®' mišljen.. . govori le toliko, kolikor J® nujno potrebno. Pa skop in trmoglav, d® je strašno! Mislita, da si ga upam Pr°' siti za novo obleko ? Glejta, že dva ni®' rCea n<>sim to isto krilo, da me je naivnost sram!. .. Ko sem ga prosila j"1 Jetošnji karneval, naj mi kupi novo askeradno obleko, mi je še lansko opo-®sel. Pomislita! Ali naj vsako leto ho-na pustne plese v isti obleki ? Mo-i ,.a ®em si iz denarja za gospodinjstvo --ti potrebno vsoto zanjo. A kako ju sklne| Potem! Komaj, komaj sem ga, n 0raJ na kolenih, preprosila za tisto "V° Promenadno obleko in za plesno.. . jj n°cojšnji večer. A plesat ni .hotel več ost Z men°j • • • Vedno pogosteje je Ve^a> doma, nazadnje pa sploh ni šel k "Plesalcev vam kljub temu ne manj-! PrePrlčana sem,“ je smehljajoč se Pol ' a S0SC(la Marta s pogledom na njeno lij ,n0“rvn0’ lepo oblikovano telo in očar-°st mladega obraza. j.jl Pilomena je to z zadoščenjem opa-a ln se pomembno namuznila. flei za se£laj še ne pogrešam,“ je ]; a.a s samozavestnim ponosom. ,,A se vendarle čudijo. . . Človek čuti oči °Ve ,vPrašujoče in spogledujoče se • • • Sicer se ne menim zanje, pa ven- darle... Mož mora vedeti, kje je njegovo mesto!“ „Uboga gospa Ester... gospa Filo-mena!" jo je narejeno pomilovala soseda Marta. „In to komaj po treh letih zakona!“ Stara soseda pa je zamišljeno zrla čez cesto, kjer je pred svojo mesarijo stal mlad mesar z dolgimi, polizano počesanimi lasmi in nekaj oprezno nami-gaval gospe Filomeni. Ta mu je mimogrede previdno odgovarjala z očmi, vendar ne toliko previdno, da bi sosedi tega ne opazili. „Nekaj čudnega je prišlo v mojega moža,“ je s pritajenim glasom še bolj pritegnila radovednost sosed. „Zdi 4e mi, da tu gori n; več vse prav v redu z njim,“ je s prstom pokazala na čelo. „Ne bosta mi verjeli, kaj je počel zadnji božič, na sveti večer! Pa vama prisežem! V neko posodo je naložil, čudak, žareče oglje, nanj pa nasul kadila... da, prav takega, s kakršnim kade v cerkvi, pri tistih ceremonijah! Pa je šel in zakadil z zoprnim dimom vse stanovanje — pa sem z doma... preveč bi me bilo sram, še okrog hiše je pokadil. Neverjetno! če bi kdo prišel v hišo- še drugo jutro je smrdelo po sobah kot v cferkvi.. . Dejal mi je, da je to narodni običaj njegove domovine. Čudna dežela s takšnimi co-prnijskimi navadami!.. . In veste, gospa za božič vam je šel v cerkev — k maši!“ — je močno, skoraj histerično poudarila zadnje besede. „Še mene je nagovarjal, naj bi šla z njim. Mislita si, kakšno budalo! Ay, Dios mio! Če ga niso začarali tam, kdo ve?...“ Stara soseda se je s komaj vidno po-rogljivostjo nasmehnila, kakor bi hotela misliti: ne oni tam... tistile na drugi strani ulice te je začaral! Globoko je pogledala Filomeni v oči, z neko prizanesljivo dobrohotnostjo. „Ne vem, kako bi vam rekla...“ je neodločno začela, a pogumneje nadaljevala. „Mislim, da bi bilo bolje za vas.. . za oba, za mirno zakonsko soglasje, če bi se ne vznemirjali zavoljo njegovih domačih običajev. Če se boste norčevali iz njih, mu jih oponašali, ga utegnete še bolj odbiti. Morali bi razumeti, da vsakdo ljubi navade svoje dežele, naroda, v katerem je zrasel. Jaz na vašem mestu bi raje, čeprav ne s srcem, pa z razumevanjem sodelovala z njimi. Bolj bi ga navezali nase kot pa s trmastim odporom alj celo zasmehovanjem —“ „Vi mi svetujete to, gospa Garcia ? 1“ je osuplo in ogorčeno vzkliknila Filo-mena, „Naravnost razočarali ste me. Morebiti mi boste še priporočili, naj sc vdam njegovemu nagovarjanju na cerkveno poroko... zdaj, po treh letih? Da bi še mene začarali! Nisem znorela! Ves okraj bi se mi režal... in kaj bi mi dejali v klubu? Morala bi se kratko in malo odpovedati svoji družbi.. . zapreti se med zidove svoje hiše kot v samostan! Ha!...“ „Mož se mora prilagoditi ženi, njenemu načinu življenja... mišljenju in čustvovanju,“ ji je s čustveno strastjo posegla v zagovor soseda Marta. „Tudi mož moje sestrične je spočetka hotel, naj bi se ona ravnala po njegovih svoj' stvenih muhah, a ga je ukrotila. Ni P°' pustila, pa je moral popustiti on. če j® prišel človek v našo deželo in se porod z našo žensko, se je moral vživeti tud} v naše življenje. To je pravi.. . in nuj111 pogoj za soglasje v zakonu s tujcem • • • ne pa, da on z nekega viška gleda n1} ženo in njeno okolico, ji hoče oponašat1 neko ‘nižjo kulturo’ in trmoglavi s sv°' jimi, ženi tujimi in celo zoprnimi o*3*' čaji svoje rojstne dežele. Ali pa celo 1 verskimi zahtevami. Ne živimo v stare11} veku! Pa naj t>i se bil poročil s seb> enako ali žensko svojega rodu! Misli1}1' da tudi tam, v starem svetu, ni druga®6 — če pa je, kaj nas tu briga. Mož mo1"3 iti za ženo!“ „To je pravo in ustrezno stališč6-Vi, gospa Marta, me razumete, ker st6 pametna ženska!" je Filomena prilizuj6} no prikimala Martinim besedam in se od strani posmehljivo ozrla v staro soseu s pribliskom zmagoslavja nad poraz»111 njenega nemogočega, starinskega nazor®-„Žena naj ne bo možu sužnja, temve življenjska tovarišica!“ , „Saj prav to sem vam hotela reci-je z nekakšnim pomilovalnim nasmehe111 Filomenini nedoslednosti poudarila sto1, ka. „Ali naj bo, po vaših nazorih, suženJ mož?“ „Kdaj sem kaj takega rekla?“ 1 osuplo vzkliknila Filomena. „Nasprotni’ gospa Garcia! Po mojih nazorih mo}9 hiti osnovni pogoj za zakonsko soglosl popolna svoboda, ki naj si jo drug d1}1 gemu priznavata in spoštujeta zakoncu-Svoboda v vseh pogledih!“ „Popolnoma soglašam z vami, g0®*}' Filomena!“ ji je vneto pritrdila mlaj”® soseda in se nejevoljno ozrla na ki si je morala z roko zastreti usta, se ni preglasno zahihitala in se jc pol obrnila v stran. Filomena je hitro porabila to pd •iloŽ' nost, da je mlademu mesarju onstial ceste s pomembno očesno igro odgov° a na njegovo nestrpno in skrivnostno amigavanje z očmi. Potem je urno pre-js.regla Martin pogled tjakaj v prezir-J zamah z roko na starkino vedenje. »Živimo v dvajsetem stoletju, gospa, vek*'*'8’ 'n ne Ve^ v mra* ljubezniv in... vse drugačen kot ',laj- Hodil je v klub, plesal, se šalil... arn Sem ga spoznala.. . Dajal mi je bo-ata darila, me vabil na izlete in sploh ~~ — Nobene sence kakih verskih čustev, dar je staromodnih moralnih ali sploh starinskih nazorov nisem opazila pri njem. Povsem se je vživel v naše razmere in se celo svojih rojakov previdno ogibal. Kot tujec s svojevrstnimi posebnostmi... a ne tako čudaških kakor zdaj, me je še celo privlačeval... In tako sva se domenila in se poročila. Nekoč pa se je zamišljen vrnil od pogreba svojega prijatelja. .. in mislim, da se je takrat začela ta zoprna sprememba v njem. Polagoma, a vedno močneje je to raslo v njem... In zdaj, v čem je moja- krivda, če je tako prišlo ? Naj se spremenim še jaz, prelevim v njegovo čudaštvo? Naj oba skupaj postaneva norca? Ne, gospa Marta — odkrito povem, raje se ločim!“ Pri tem se je veselo nasmehnila mesarju čez cesto in mu z rahlim gibom roke dala skrivnostno znamenje. Stara soseda je opazila ta nemi dogovor in je mračno nagubančila čelo. S hitrim pogledom je premotrila mlado in lepo postavo mlade sosede, polne življenja, in pomislila na njenega precej starejšega moža umerjenega značaja, ki je bil v ostrem nasprotju z ognjevito in podjetno naravo mladega gizdalina na oni strai. Tu nekaj ni v redu! je tiho pomislila. Pa vendar ni mogla razumeti nespametnega Filominega odpora do moža, ki je izkušeni starki s svojo pohlevnostjo, pridno delavnostjo in varčnostjo pa s pametnim vedenjem zbujal spoštovanje. Čudno, da sta se človeka tako različnih značajev znašla v skupno življenje. Ga je premotila njena vabljiva zunanjost, da ni videl, kaj se skriva za njo... in ni pomislil na razlike v čustvovanju, mišljenju in načinu življenja, na vse tisto, kar more polagoma privesti do neprijetnega medsebojnega trenja ? In kako kmalu in usodno so se ta neskladja razrasla v ostro nesoglasje, ki razbija srečo'njune življenjske skupnosti!... „Še dobro, da nimata otrok!“ je z ozirom na Filomenino pripombo o volji do morebitne ločitve rekla soseda Marta. „A upam, da ne mislite tega tako resno,“ se je spodbudno nasmejala. „Vse se bo še uredilo, boste videli, tako kot se je pri moji sestrični in njenem Turku. Le popustiti ne smete, gospa Filomena! V nobeni točki, razumete! Čim popustite v eni, bo napadal drugo in s te tretjo.. . in naposled bo zmagal on, vi pa se boste prepozno kesali svojega popuščanja...“ jo je ščuvala, „še v zakonu z domačinom je za ženo včasi trda borba, nikar s tujcem!“ „O, ne bojte se! Me je že moja mati zadosti poučila. Tudi ona je bila prvič poročena s Poljakom —“ „Pa jo je zapustil in pobegnil neznano kam!“ ji je trpko udarila v besedo starka. „Vi najbrže ne veste tega —“ „Kaj bi ne vedela! Saj mi je mati vse povedala. A na dobičku je bila ona. Pustil ji je nezadolženo hišo in še nekaj premoženja,“ se je cinično zasmejala. „Vsekakor je ona dobila bitko z njim —“ „Sijajna zmaga, na ruševinah zakona!" je s podsmehom vzkliknila starka. „Saj se je kmalu potem poročila z drugim, in dobro poročila — z moji® starim,“ ji je ponosno odgovorila mlada soseda. „Z lepim zgledom in naukom vas je učila mati!“ ji je vrnila gospa Garcia' „Ni čuda, če je v naši deželi toliko nesrečnih zakonov s takim ali še bolj žalostnim koncem!... Ker se ne sklepaj» na zdravi podlagi in s pravim namenom» ker jim je vsebina zakonske skupnosti vse kaj drugega kot ljubezen do družine v medsebojni žrtvi in zvestobi.. .“ Dalje ji ni bilo smisla govoriti, ker jo je neobzirno in prezirljivo prekinil3 Filomena, z opravičilom, da mora še P° meso. Mesar na drugi Stranj ulice ji Je nestrpno namignil z roko in odšel v mesnico. „Mesar bo zaprl, jaz pa sem popolnoma pozabila, da sem mu naročila, naj mi pripravi meso za kosilo. Ne zamerite, gospa Garcia —, „se je že odhajajoč opravičila in s sosedo Marto pohitela preko ceste. Stara soseda je, zmajujoč z glavo, gledala za njo in sama zase nekaj mrmrala o zmedenosti novih časov in pojmov. . . Počasi je odšla proti svoji Lisi in pustila vrata priprta. Preteklo je več ko pol ure, ko se je Filomena, vsa zardela v obraz, vrnila iz mesnice in si gredoč čez cesto nemirno urejevala lase. Nekam boječe in Oprezno je vrgla pogled na priprte sosedine duri in osupla obstala, ko so se njene plahe oči ujele s pomilovalno očitajočimi očmi starke, ki je še vedno oprezovala izza odprtine vrat. Vsa kri ji j® šinila v glavo in grenki žolč ji je zakipel prav do grla. „Vražja coprnica!“ je jezno vzkliknila zase, jo preklela do dna črne zemlje in sunkovito zavihrala proti vratom svoje hiše. Z ihto je zadrleščila duri za seboj. Tedaj so tudi temno žareče oči starke hitro utonile v mrak priprtih vrat. ^ (Konec prihodnji») Kri ni voda... Preberi. . . Premisli.. . Živi po spoznanem. . . 1 ■ Prihajali so iz Amerike na obisk. Sin, ki je bil še deček, ko je odšel ' Stricem, snaha Američanka in trije otroci. On, stari gospodar, jih je čakal. Ko so »Pa če prišli, jih je pozdravil in nagovoril najmlajšega. A ta ga ni razumel. ne razume po naše? Kako naj se menim z njimi starec, kako oni z menoj, ne znajo po naše?“ je hitel v neznani bolečini. „Stojim tu med malimi Kakor 0r koklja, ki je izvalila piščanec in race in so ji race, del zaroda, ušle v Vodo- in ljudje stoje nu bregu in se ji smejejo!“ Čutil je, da so mu storili nespravljivo krivico, in bil je nesrečen, nesrečen v globini srca. Starec se je .lVl' °d muke, ki mu je grabila srce. Čutil se je osmešenega, strašno osam-J one g a ;n ~a nekaj, česar se je naprej veselil, opeharjenega. Da so mu od-(lui otroke! Da se ne more pogovarjati z njimi! Za maline je vedel in jih v,a'oval zanje, za lešnike, za jazbino in divje golobe in polšino v stari bukvi ’n v*e ~ (Po VelikonjiJ. 2. Ali se ne bi na več kot v enem slovenskem domu danes ponovilo isto az°čaranje, ko bi prišlo do podobnega srečanja? Da se bo nekoč izvršil ^‘diod, smo vedeli; da se bo vršil tako hitro, nismo slutili. Naše zveze z j 'mom se trgajo tudi duhovno: že se pojavlja izkoreninjenje iz njega, utap-JanH’ v okolju, slepo prevzemanje vsega, kar nova domovina nudi. Zakaj? J mfiterialističnega mišljenja, da je dom tam, kjer dobiš miren kot in polno ® iedo? Kot da je materni jezik brez vse cene! Kot dd je ljubezen do naroda ( Prazna beseda! Kot da smo slučajno Slovenci! Kot da je nekaj manj- Ve°rjen in odpeljan v sužnost. A je ostal med njim in delal v njem. Kes bo ahovorni naš ča čez toliko in toliko času drugače. A mi živimo danes in smo za danes. Bogu ne bomo dajali računa za čas za nami, ampak za s z vsemi njegovimi zahtevami. B. R. KAKO OPRAVIMO DOBRO SPOVED? V svetem postnem času nas sveta Cerkev vabi k premišljevanju Kristusovega trpljenja in smrti, ki naj nas potrdi v duhu spokornosti in v resni skrbi za zveličanje duše. Zunanji izraz spokorne, resne krščanske miselnosti je dobra velikonočna spoved, s katero se pripravimo na vreden in pobožen prejem velikonočnega svetega obhajila. Sveta spoved, dobro opravljena, je vedno nekaj velikega in čudovitega v našem duhovnem življenju. Je zveličavna kopel, v kateri se naše duše operejo grešnih madežev; je vir posvečenja in duhovne moči. Milosti in blagoslovljene sadove dobre spovedi hi lahko s svetim Pavlom povzeli v naslednje tri reči, ki so neizmerne vrednosti: „Pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu“ prim. Itim 14, 17). Pravičnost pomeni opravičenje pred Bogom; odpuščanje grehov in kazni za greh; povrnitev posvečujoče milosti in zasluženja dobrih del, ali pomnoženje te milosti in z njo potrjenje v božji ljubezni. Mir je drugi blagoslovljeni sad dobre spovedi, notranji mir srca, ki presega vsako spoznanje. Z mirom srca pa se druži veselje v Svetem Duhu, sveto veselje zaradi odpuščene krivde, potrjene zveze z Bogom in zaupanja v večno zveličanje. Žrtve, kj so s spovedjo združene, so s temi njenimi sadovi bogato poplačane. In če še pomislimo na trpljenje, ki ga je Gospod Jezus prestal, da nam je z njim te sadove sprave in odpuščanja za- služil, komu bi se zdele potem žrtve, P"' trebne za dobro spoved, pretežke in p®e' velike? Kakšne in katere so te žrtve, kakš®" naj bo naše razpoloženje, kadar grem" k spovedi, kako naj jo vedno in dob®" opravimo, da bomo njenih zveličavnih sadov v čim večji meri deležni — o ten* naj poda nekaj praktičnih misli in n«" svetov ta preprosti sestavek. SPLOŠNE MISLI GLEDE PRIPRAVE NA SPOVED Vsi učitelji duhovnega življenja P°' udarjajo z ozirom na pripravo na spove" potrebo resnosti jn zbranosti. Zaveda^ se moramo, da gremo pred božji soda' stol, kjer bo duhovnik-spovednik, v iniei'" Boga, izvršil nad nami resnični sodni proces. Tožniki v tem primeru smo 93' mi, spovednik, namestnik božji, je sodnik' Odveza, ki nam jo da, je pravi sodni rek' Sveta Cerkev imenuje zato sveto spoved tudi sveto sodišče. Naj bo spovednik ali drugi duhovnik, ko posluša našo ob' tožbo, so njegova ušesa kakor ušesa B°' ga; ko presoja naše dušno stanje in ra*' položenje, so njegove sodbe in besed®; sodbe in besede Boga. Svojevrsten sodni proces je sveta spoved, pri katerem S®e bolj za naše oproščen j e, kot za naš0 obsodbo, kjer pa vselej stopimo v nep°' sredni stik s svojim Bogom in Gosp0' dom, ki nas sodi v osebi svojega sie®1 nevrednega, vendar z njegovo oblast)" pooblaščenega služabnika. Pater De k® Puente D. J. nam zato v svo ditacijah priporoča, naj bi se se pripravljamo na spoved, v božjo pričujočnost in sj predstavili B°' ga, Sodnika živih in mrtvih, kako sed1 na prestolu svojega veličastva in gled" na nas, ki smo ga v toliko stvareh P°' novno žalili. Ta misel, pravi svetnisk1 mož, naj bi bila živa v nas med vso P®*' pravo na sveto spoved. Ko pa duhovni učitelji poudarjajo P°’ jih lepih m®' vselej, kad®® živo umisl*" rcbo resnosti in zbranosti, svarijo obe-.em Pre, kj jim je spoved prava duševna lni|ka. f;ez mero se trudijo v spraševanju Vls|i, nikdar niso zadovoljni s pregledom ^ojega dušnega stanja. Vznemirjajo se ude resničnosti svojega kesanja in "dnega sklepa, ki bi ju radi občutili v 11 čustvih srca, pa se jim to navadno ne Posreči. Kakor vse božje ustanove, ki S,) za Uudi postavljene, je treba vzeti tudi sP°ved v mejah človeških možnosti. Bog !!e z8hteva od nas izrednih naporov in ev, saj ni postavil spovedi za muko 1 'a' marveč za tolažbo srca. Resni in lan* zmeraj, a pri tem preprosti in "•travni, kakor v življenju, ko se prijavljamo na kako resno opravilo — ta-o sp pripravljajmo tudi na spoved, brez Pretiranih skrbi in bojazni. ZgoiV pa se lahko tudi nasprotno, . "s*t Pri onih vernikih, ki se spovedu-Pogostoma, in ta napaka je hujša Prve: Spoved se jim obrne v golo, su-'° "avado. Vse se izvrši mrzlo, na hitro: spraševanje vesti je površno; skrb za “snično kesanje majhna; obtožba grehov j teki ustaljeni formuli, ki se zdi ka~ , r uzakonjena in nespremenljiva, pa je l° spoved brez življenja in brez no-ranjega duha in zato tudi brez blago-jinih učinkov. Učitelji duhovnega življe-Ja i>red nevarnostjo take spovedi iz gole, zle navade resno svare. Ur |>0Uovimo še enkrat splošno načelo: j cz Pretiravanja in bolestnega, škrupu-^ z"ega nasilja nad lastno dušo, bodi venil' k na®a priprava na spoved vedno res-"a> zbrana, iskrena, pobožna. POSEBNI NASVETI je ^Ve*‘ Papež Pij X. je dejal nekoč, da ter j°.Ve(l najprimernejša ustanova, s kaši- k m,,Kcl Jezus odpomoči človeški Ir" °sti. Hotel je s tem reči, da je za-ame"t svete pokore enostaven in brez Duhovnik — srednik med Bogom in ljudmi — daruje sv. daritev težkih pogojev ter zato lahko dostopen vsem, ki imajo resno in dobro voljo, da ga prejmejo. Strah pred spovedjo ni utemeljen. Potruditi pa se seveda moramo, da spolnimo pogoje, ki so s spovedjo združeni. Izi mladosti vemo, da je za dobro spoved potrebnih pet reči: spraševanje vesti, kesanje, trdni sklep, spoved in zadoščevanje ali pokora. Obnovimo glede teh pogojev v svojem spominu nekaj resnic in nasvetov, ki nam jih podajajo učitelji duhovnega življenja. SPRAŠEVANJE VESTI je pogled v notranjost naše duše, s katerim skušamo spoznati in ugotoviti njeno stanje z ozirom na naše dolžnosti do Boga, do sebe in do bližnjega. Naj bo to spraševanje vedno združeno s potrebno resnobo, ki se spodobi važnemu opravilu, ni se pa treba dati pri tem voditi nobeni pretirani natančnosti, čas, ki ga za spraševanje vesti porabimo, ne bo za vse enak. Dalj časa bo potreboval oni, kj se že dolgo ni spovedal ali živi v zelo nevarnih okoliščinah, kot svetnik, ki se spoveduje pogosto in njegovo življenje poteka v miru. Večjo natančnost bo Bog pričakoval od odraslih kot od otrok. Osebe, ki žive intenzivnejše duhovno življenje in si svojo vest izprašujejo vsak dan, so pravzaprav glede tega za spoved vsak trenutek pripravljene. Ker so po sami božji zapovedi potrebna in nujna tvarina spovedi smrtni grehi, bodi spraševanje vesti najprej po svečeno njim. Preglejmo svoje življenje od zadnje dobro opravljene spovedi v luči božjih in cerkvenih zapovedi in svojih stanovskih dolžnosti. Ako nam vest očita težke prestopke, skušajmo iskreno in ponižno ugotoviti njih število in važne okoliščine, ki vrsto greha spreminjajo. Glede števila smrtnih grehov velja pravile* da ga skušajmo ugotoviti kar moč natančno. Ako bj se nam to kljub dolžni skrbnosti ne posrečilo, bomo njih število podali približno, kolikokrat na teden, na mesec, na leto. Vsekakor bodimo glede smrtnih grehov vestni, natančni in strogi do samega sebe, čeprav tudi v tem ne smemo pretiravati in njih število v napačni ponižnosti povečavati. Ako glede smrtne grešnosti gotovih dejanj, misli in želja ne moremo priti do jasne sodbe, bomo te svoje dvome spovedniku ponižno in iskreno odkrili. Mali ali odpustljivi grehi niso nujna tvarina spovedi in zato spraševanje vesti glede njih ne zahteva one natančnosti kakor pri smrtnih. Kot vemo, se nam mali grehi odpuščajo tudi izven spovedi, zato se nam ni treba vznemirjati, ako se vseh ne spomnimo in ne spovemo. Naša spoved bo veljavna, ako se celo namenoma nekaterih malih grehov ne spovemo. Učitelji duhovnega življenja kar svetujejo, da je bolje, obtožiti se le nekaterih glavnih napak in slabosti, ki sc nam zde mali grehi, kot pa odkrivati vs<> svojo revščino in vse neštete napake, K' i jih vsak dan zgrešimo, pa morda brc-* : resničnega kesanja in trdnega sklepa. KESANJE je pri spovedi najvažnejša stvar. Brez njega veljavne spovedi ni-Zato je prav, da mu posvetimo že Pr' sami pripravi na spoved posebno pozor-nost. Ne bilo bi prav, ako bi kdo up°" rabil večino priprave le za spraševanj6 vesti in morda svojega duha mučil 1 ugotavljanjem svojih nepopolnosti in št**-vila malih grehov, kesanje bi pa le mi" mogrede in površno obudil. Kesanje, to je dušna žalost nad storjenimi grehi, j6 lahko popolno ali nepopolno. Komur J6 nagib kesanja ljubezen do Boga in s6 svojih grehov kesa zato, ker jc z njim* razžalil svojega najboljšega Očeta, ta ima popolno kesanje, ki mu vse greh6 že v tistem trenutku odpusti, ko ga obudi-Ako pa je nagib našega kesanja ne ljU" bežen, ampak strah pred Bogom in pred kaznijo, ki smo jo s svojimi grehi zaslužili na tem ali na drugem svetu, J6 naše kesanje nepopolno ali manj popol" no, ker je pač strah manj popolen nagih kot ljubezen. Nepopolno kesanje nam p°" maga do odpuščanja grehov, ako je * zvezi z zakramentom svete pokore a*1 svetega maziljenja, samo zase pa smrtnih grehov ne izmriše, kakor jih popolno-Čeprav torej pri spovedi zadostuje nepopolno kesanje, skušajmo vendar obuditi popolno, kar nam s pomočjo božj6 milosti ne bo pretežko. Ne bojmo se, d» bi ne imeli pravega kesanja, ako ga "6 občutimo. Kesanje je v naši volji in ne zajame vselej naših čustev. Ako pa včasih vsa naša notranjost zatrepeta v njem in zajoka in nam solze kesanja zalijej® oči, je v tem velika milost in seveda tudi velika tolažba. TRDNI SKLEP je kakor neko dopolnilo resničnega kesanja. Kesanje popravlja in ureja naše življenje za nazaj-trdni sklep poboljšanja pa gleda v bodnČ" °Ef 'n obstoji v naši trdni volji, varo-y.at‘ se greha in bližnje priložnosti zanj. ail' se smrtnih grehov tiče, mora biti ‘ 8 (rdni sklep vedno splošen in se raz-ati na vse, brez izjeme. Ni si mogoče, sl,tJ> da bi se kdo resnično kesal ene 'lste smrtnih grehov, druge pa ne. Vsak Sn'ttni greh pretrga našo zvezo z Bn-ist>n' 'n n' m°S°^e' da bi bil človek v ■ em času z Bogom združen in od njega 0 *rgan. Glede smrtnih grehov in prilož-**°®|i zanje mora biti torej pri vsaki spo-Y*' naš sklep jasen, splošen in trd™n: ^°benega smrtnega greha več! Naj sta- ®> kar hoče, pretrgal bom grešne vezi 11 me v smrtni greh vodijo! ^ Glede malih grehov je stvar drugačna. P|_ niso nujna tvarina spovedi, se lahko kesamo in glede njih obljubimo po-0 jšanje, glede drugih pa ne. Mali grehi 8e°veka nikoli ne odtrgajo od Boga in nain prav zato laglje odpuščajo, tudi ^'•samezno. Vendar je prav, da si k 1 ^i*1. vzamemo, kar sveti Frančišek Sa-*1 v n®roča Filoteji: „Glej, da boš vedno n z,l*ovala vse grehe, ki se jih spoveš, bodo še tako majhni. Potrudi se tudi v , [esnično dober sklep. Mnogi izgube he milosti in ne dosežejo pravega sv .?Vne8a napredka, ker se spovedujejo nj., • ma*'h grehov brez 'pravega kesala'1 ’n brez resn'pne volje poboljšanja, Žit?° 6 naVildp- Zloraba spovedi je, obto-Sm 86 kakršnega koli greha, naj bo Sv 'leRa ali malega, brez volje, da bi Pos?'* re8'*>. Spoved je namreč prav zato 8tavUena.“ t|"dn' l*'*<0 SC sevcda zgodi, da se z našim Preti sklepom poboljšanja druži strah slaH *lotlovn'mi padci. Velika je človeška lite °S*. 'n skušnja preteklosti ta strah Piir' ' . ui0, Vendar se nam ni treba vzne-8kle ll K*°de trdnosti svojega dobrega in j?’ ,abo *mamo v sveti spovedi trdno Pa ° °*!n° voljo, ne več grešiti. Ako bi žjV|V° mn°gih spovedih ne bilo v našem gre en*u nobenega poboljšanja, zlasti ko Za smrtne grehe in za nevarnost bližnjih priložnosti, tedaj je prav in pravično, da gremo vase in premislimo, ali je naš trdni sklep v resnici: trden in resen, ali pa je samo v besedah. Spovednik sam nam bo nevarnosti in negotovost našega dušnega stanja v takem slučaju predočil in prav je, da si njegove opomine resno k srcu vzamemo. Bog daj, da bi vsi razumeli, da sta beg pred grešnimi priložnostmi in odločna borba proti strastem in slabim navadam edina pogoja, ki moreta zagotoviti našim spovedim njih učinkovitost, našemu življenju njegovo dostojanstvo in mir naši vesti. SPOVED sama, po kateri navadno imenujemo zakrament svete pokore, je skesana obtožba, s katero se obtožimo svojih grehov postavljenemu spovedniku, z namenom, da bi nas od njih odvezal. Skesana obtožba, navdihnjena po ponižnosti in iskrenosti. Obtožba grehov in slabosti, ne prevzetno naštevanje namišljenih kreposti in dobrih del. K spovedi gremo, da se obtožujemo kot ubogi grešniki, kar smo dejansko pred Bogom prav vsi, ne pa, da bi se izkazovali kot popolni kristjani, kar je zelo dvomljivo, da smo. Odložimo, kadar gremo k spovedi, vso domišljavost, vso prevzetnost, vso pretirano občutljivost in sramežljivost in naj bo naša spoved res vselej skesana, ponižna, iskrena. Ne izgovarjajmo se, ko so izgovori često malo utemeljeni; ne olepša vaj mo svojih padcev, ki tega niso vredni. Ne bodimo takoj nevoljni in uža-ljeni, ako nam spovednik da resen opomin, stavi kakšno vprašanje, ki se mu zdi za popolnost spovedi potrebno. Ponižni, skesani, iskreni, tako hodimo k spovedi. Odkrijmo spovedniku svoje dušne rane, svoje dvome, svoje skrbi. Poskušajmo s ponižnostjo in zaupanjem njegove nauke, nasvete in opomine. Bog nam po njem govori. Ne pozabimo, da glede spovedi velja načelo: Čim bolj je ponižna, iskrena in skesana, tem večji in zveli- čavnejši so njeni učinki, čim bolj ponižno, iskreno in skesano se obtožujemo, tem popolnejše je odpuščanje grehov in kazni. Ponižnim Bog naklanja svojo milost, prevzetnim pa se ustavlja. Nič ni Bogu bolj zoprno kot prevzeten, vase zaverovan, domišljav človek. V priliki o farizeju in cestninarju nam je Gospod Jezus to za vse čase povedal. Vedno je spovednik žalosten spovedenca, ki nima nič grehov, ker dobro ve, da mu manjka luči spoznanja in kesanja. V sodnem procesu pred Bogom, kar spoved je, naj se da človek, ubogj grešnik, voditi vedno le ponižnosti in iskrenosti. Ko v spovedi sami sebe ponižno obtožujemo, si s tem zagotavljamo milostno sodbo v večnosti. Za veljavnost spovedi zadostuje, d® človek naloženo pokoro resno in iskren® sprejme. Ako je pozneje ne opravi, greši bolj ali manj z ozirom na njeno velikosti veljavnost svete odveze pa s tem ®® trpi. Ako jo pozabi pa mu nj lahko, da bi spovednika znova povprašal, ga ni® več ne veče. Ni nujno, da jo opravim® pred svetim obhajilom. Odložiti jo, tildi za dalj časa, samo po sebi ni greh, ak® ni nevarnosti, da jo bomo pozabili, a*' da nam bo njena izvršitev postala n®-mogoča. Vsi učitelji duhovnega življenja pa so enoglasni v tem, da je naj" bolje, ako naloženo pokoro opravim® čimpreje. + POKORA, ki: nam jo spovednik pri spovedi naloži, je zadostilno dejanje, ki naj velja kot kazen za naše grehe in popravilo krivice, ki smo jo z njimi povzročili božjemu veličastvu. Pokora, naložena v zakramentu svete pokore, je v dvojnem pogledu zadoščujoča: najprej kot naše osebno zadostilno delo, ki nam zasluži večje ali manjše odpuščenje častnih kazni, z ozirom na našo večjo ali manjšo gorečnost; potem pa kot del svetega zakramenta, iz lastne zakramentalne inoči, sodeležna Kristusovega zadoščenja, orošena z njegovo krvjo. V nekdanjih časih je bila spovedna pokora zelo stroga in dolgotrajna; v novih časih je pa navadno zelo lahka in mila. Po cerkveni postavi naj bi bila v sorazmerju z vesto in številom grehov in s spoveden-čevrm stanom, pa jo spovedniki navadno prilagodijo naši šibkosti in razmeram, v katerih živimo. Pri zadoščevanju za grehe nam sveta Cerkev prihaja na pomoč z bogastvom svojih odpustkov, sami pa tudi lahko kaj dodamo zakramentalni pokori s svojo molitvijo, s svojimi prostovoljnimi žrtvami in odpovedmi in zlasti s potrpežljivim prenašanjem križev in težav, ki nam jih dnevno življenje prinaša. Ko smo vse to v preprosti in isk®®-nosti srca premislili in v svojem duh® obnovili, ne pozabimo, da je dobra sp®" ved bolj sad božje milosti kot našega Pr‘" zadevanja. Zato so nas že od otroških let dalje učili, da moramo pred spovedi® moliti in v molitvi prositi Svetega Duh® za milost spoznanja in resničnega kes®" nja. Nikoli ne pojdimo k spovedi, ne d® hi sc prej priporočili Svetemu Duhu *® razsvetljenje in pomoč, in še Mariji, naši nebeški Materi, ki je pribežališče gr®®" nikov. Vse te preproste misli pa zaključuj®®1 z lepo mislijo, ki sem jo bral v knjig' 0 Jezusovem življenju, spisani po pisatelj® Pliniju Salgado. Takole tam piše: „Mil®*1 božja je podobna radijskim valovom; ®č moremo jih slišati brez sprejemnega ap®" rata. Ta sprejemni aparat pa moral®® sestaviti mi sami in se imenuje; dobi® razpoloženje naše duše, našega sr®®" Nihče si tega aparata ne more kupiti aH si ga dati zgraditi po drugem. Najv® ' kar je mogoče, je to, da sc lahko 0 drugih naučimo pravil za njegovo s®‘ stavo. Vsak pa mora biti zase svoj las'1 umetnik.“ ALOJZIJ KOŠMERlJ Misli ob talarju IIM REDOVNIŠKIH „REPETNICAH 1. Ali so določeni za duhovniško ali redovniško življenje samo tisti, ki '1-9»vore z da na božji klic? Kdo ve, koliko duš je danes izgubljenih ali manj popolnih, ker enega apostola ni bilo? 3. Bog ti ponuja, da postaneš množitelj, ti pa bi rajši ostal navadna e'l°t-n,. Bog ti ponuja, da postaneš luč na svetilniku, ti pa bi bil rajši leščerba P°(l mernikom. Bog^ ti ponuja, da postaneš zvon v stolpu, ti pa hočeš biti kos 011(1 Vod zračno črpalko. 4. „Prepričan sem, da Bog iz previdnosti zagrinja in zmanjšuje blesk n lepoto katoliškega duhovništva. Če bi svet vedel in razumel, kaj je duhov-ništvo, bi bilo preveč duhovnikov“ (Gratry). 5. „Imam skušnjo z mladimi ljudmi. Tretjina izmed njih nosi seme P°klica“ (Don Bosco). 6. Rešiti, pa čeprav eno samo dušo, je božji posel in vreden življenja. 7. „Najvažnejše stvari me vznemirjajo,“ piše v noči pred odhodom duša’ ki je bila poklicana k popolnemu življenju. „Moja soba, urejena P° mojem okusu, moj Icropilček, svetloba, ki pada z desne na posteljo, foto-01 "fije, ki so razobešene nad mizo. Težko je prelomiti z vsem. Toda vendarle, reh(! je“ (Bazin). 3. Zdi se mi, da so neko malo sestro ubožcev — pač pogumno dekle — Maševali: „Kaj pa ste vzeli s seboj, ko ste odpotovali?“ — „Dvanajst robcev, " bi se lahko do sitega najokala.“ 3. Bajka o samostanih, ki naj bi bili zavetišča za ranjena srca, je dobra n° še nepsihološkemu romanopiscu in površnim dramatikom. 10. Ni na svetu večjega veselja, kot je veselje apostolata. 11 Morda ni še nič dokončnega v vašem življenju in še lahko odločate ,s'V°H bodočnosti. Če je tako, se vam to minuto ponudi največji dobiček. (Po Plus: Kristus v naših bratih) °Sta*a jo katoličanka s](.,r‘,!.or'a Mestrc, 26 let stara meksikan-ob!,, finska igralka in plesalka, se je po srn-8 l vatikanske bazilike sv. Petra v j®0|b_rnila v katoliško Cerkev. Ko je bila kat a?'^ki, je vstopila v spovednico, v da h'* bil špansko govoreči spovednik, p„ bi opravila spoved. Ko je spovednik °vil, da ni katoličanka, ji je razložil So zakramenti samo za ude katoliške Cerkve; svetoval ji je, naj se pouči o katoliški Cerkvi. Sledila je nasvetu, se poučila in bila sprejeta v katoliško Cerkev to'n' kapitelj ljubljanski Vam po io Zno,<5.t' v tej okrožnic; sporoča, de me - sveti oče Janez XX111. imenoval za ‘lvega rezidencialnega škofa ljubljan n.va škofije. Postal sem 30. redni škof g0 e s*avne škofije, ki bo leta 1962, če ni J’ nakloni, slovesno obhajala 500-let-0 svojega cerkvenega obstoja. Ko klečim pred tabernakljem, ko rešujem in doživljam težke stvari, ko se zavedam velike odgovornosti za duše, se mi neprestano vsiljujejo v misel in sveto bodrilo besede sv. Pavla Korin-čanom (I kor 1,27-29), da Bog velikokrat pokliče preproste in nespametne za velike reči. Z istim apostolom narodov ponavljam, da sem tudi jaz vedno sprejemal odgovorno vodstvo škofije „slaboten in v strahu in velikem trepetu, in moja beseda in moja propoved ni bila v prepričevalnih besedah modrosti, ampak v ska-zovanju Sv. Duha in moči, da bi Vaša vera ne slonela na človeški modrosti, ampak na božji moči“ (I Kor 2, 3-5). Pri vsem tem se ravnam po svojem š;kofov-skem geslu: „V Gospoda zaupam!“ Bral sem primero, da so škofje močno deblo drevesa, duhovniki in redovniki čvrste veje, verniki pa lepo zeleno listje. Ljubljanski škof msgr. Anton Vovk z novomašnikom dr. Alojzijem Rantom Vse to mora biti neločljivo povezano, da je živo, pomembno in lepo. — Bodimo in ostanimo, dragi sobrat je in preljubi verniki, povezani predvsem v molitvi, da bo deblo mojega odgovornega škofo-vanja močno in po božji volji, da bo na tem deblu vedno dosti vej -— dobrih duhovnikov, duhovniških in redovnih poklicev, da bodo veje tega častitljivega drevesa odete z gostim zelenim listjem, za kaj šele goste vrste vernikov v neustrašeni veri in medsebojni ljubezni pomenijo pravo moč in lepoto Cerkve. Stopimo, v molitvi in svetih željah združeni k božičnim jaslicam in pričnimo novo leto v zavesti svetih dolžnosti, ki jih imamo do Boga in drug za drugega. Naša pomoč bodi v imenu Gospodovem! Zaupajmo v Boga in v Marijo. S pozdravi in voščili pošiljam vsem blagoslov vsemogočnega Boga + Očeta in + Sina in Svetega + Duha. Amen. V Ljubljani, na III. adventno nedeljo, 13. decembra 1959. + Anton Vovk, škof ljubljanski im ap. administrator sl. dela reške škofije Življenjsko pot škofa Antona Vovka 30. ljubljanski škof msgr. Anton Vovk je bil rojen 19. maja 1900 na Breznici. Na praznik svetih apostolov Petra in Pavla 1923 je bil posvečen v duhovnika. Po petih letih kaplanske službe je postal župnik v Tržiču na Gorenjskem. I/. 1940 ga je škof dr. Gregorij Rožman imenoval za kanonika ljubljanskega stolnega kapitlja. Na tem mestu je pokazal izredno delavnost. Bil je tudi sodnik cerkvenega sodišča, škofijski cenzor, ar-hidiakon. Med vojno je postal predsednik škofijskega odbora za pomoč duhovnikov-beguncev. Leta 1944 je bil imenovan za rektorja bogoslovnega semenišča. Po odhodu škofa Rožmana je v juniju istega leta postal generalni vikar ljubljanske škofije. Naslednje leto ga je sv. oče Pij XII. imenoval za naslovnega škofa kardiškega in dodelil kot pomožnega škofa ljubljanski škofijski stolici. Po smrti škofa dr. Gregorija Rožmana pa je postal 30. ljubljanski škof. DR. IVAN PREGELJ Smrt Ivana Preglja Dne 31. januarja 1900 je umrl v Ljubljani veliki slovenski pisatelj dr Ivan Pregelj. Rodil se je 1. 1883 pri Sy-Luciji ob Soči. Na dunajski univerzi je študiral slavistiko in germanistiko. Leta 1909 je postal profesor ter Služboval v Gorici, Pazinu, Idriji, Kranju 'n Ljubljani. Prva njegova knjiga so Gregorčičeve pesmi v nemškem prevodu Adria Klaenge (1908), tej je sledila zbirka pesmi Romantika. V Dom in svetu so od 1917—1927 izhajale njegove Balade v prozi. Kmečka povest Mlada Breda je izšla 1913 pri Mohorjevi družbi-V letih 1915 do 1920 je v Dom in svetu izhajala njegova puntarska trilogija (Tolminci, Zadnji upornik, pozneje Štefan Golja in njegovi ter končno Pleba-nus Joannes. Naslednje Pregljeve biografske povesti so: Simon iz Praš, Beter Pavel Glavar, Osmero pesmi, UsehO vrelci. Dalje so znane povesti: Bogovyc Jernej, Magister Anton, Otroci sonca Gloriosa. Od njegovih dramskih del navajamo: Azazel, Berači, V Emavs, Vh'fi0 Catharina. Slovenski literarni zgodovinar ga P*1' števa med „najbolj samorasle slovensk ekspresioniste“ ter zanj postavlja tol označbo: Pregelj je bil v desetletju P® Cankarjevi smrti nedvomno vodilni y10 venski pisatelj. Ima navadno Soče1’’ slikovit, bogat jezik, ki pa je mestom^ malo preveč iskan. Pesniški izraz J hladno kratek, učinkovit: dve, tri bc ••^e in že vstane pred bralcem pokra-jn“P 'zor, dogodek,, 'bodisi grozoten ?nračen, ali pa oblit s soncem in ve-r„ ietri' Lastne duševne boje in proble-n Projicira v zunanjo, objektivno stvar-'katero po svoje oblikuje in izra-j /. i udi zgodovinsko ozadje mu služi v n ’ namen, čisto po ekspresionističnem celu, da resničnost izraža pesnik. Pri P) dobi vsaka stvar odnos do večnosti." Poročila o Pregljevi smrti navajajo, Je umrl v velikem pomanjkanju. maša goriškega nadškofa za časnikarje in tiskarje p ,X svoji privatni kapeli nadškofijske dn > .6 Soriški nadškof msgr. Ambrosi j-.1? 29, januarja, na praznik sv. Fran-a Šaleškega, zavetnika časnikarjev, rova! sv. mašo za časnikarje, pisatelje in založnike ter tiskarje goriškega mesta. Gospod nadškof je ob evangeliju imel kratek govor, v katerem je poudaril veličino sv. Frančiška ter opomnil vse navzoče, zlasti pisatelje in časnikarje na veliko odgovornost tiskane besede. Tisk mora vedno služiti le dobremu in mora biti glasnik resnice. Po končani sv. maši in škofovem blagoslovu so se vsi prisotni zbrali v nadškofijski knjižnici, kjer so jim pripravili zakusko. Tudi gospod nadškof je prišel med nje ter se z vsakim prijazno razgo-varjal ter se zanimal za njegovo delo. Zastopnikom Katoliškega glasa je izrekel svoje zadovoljstvo nad izdajanjem katoliškega tednika ter voščil še nadalje obilo uspeha vsem. Goriški nadškof je istega dne obhajal tudi svoj 73. rojstni dan, dan preje pa osmo obletnico prihoda v goriško mesto. ^ISLI ZA POST 1. Proč z janzenistovskimi križi, ki na njih drži Kristus roke visoko °zko, Križani na Kalvariji je umrl z razpetimi, široko odprtimi rokami 2. Bog hoče rešiti nas vse. Toda rešiti nas noče brez nas. . S. „Del Francije mora klečati, da bo mogla kdaj vsa Francija vstati." rp°nnet). 4. Svet rešujejo ljudje na kolenih. > 5 Najmanjša molitev pretrese svet. ö. „Ce bogomiselni redovi nič ne koristijo, potem strelovodi na naših 8treh.ah tudi ne koristijo." (Hello) 7. „Mislim, da tisti, ki molijo, več store za svet ko tisti, ki se vnjsku-P>. In če je na svetu vedno slabše, je zato, ker imamo več bitk kot molitve." ' Corte s) . Vedi, da bi na mestu, kjer trenutno stojiš, ne bilo morda že dolgo dpugega kakor mračno Mrtvo morje, če bi ne bilo za zamreženimi vrati • 0 Podstrešni sobici ali mogoče v lepo opremljeni sobi nekoga, ki moli zate ,l mesto tebe. r ■* Kadar v teku stoletij opazimo prav posebno uspešnost apostolata, m Tli treba dolgo iskati globljih vzrokov uspeha: nekje v bližini je kri. (Po Plus: Kristus v naših bratih) Ob stoletnici prenosa sedeža lava” tinske škofije od Sv. Andraža na K® roškem v Maribor, je apostolski adniia*' strator, škof dr. Maksimilijan Držeča* izdal pastirsko pismo, ki bo gotovo za' nimalo tudi nas slovenske izseljence P° širnem svetu. Pismo ob pomembni stoletnici Škof Anton Martin Slomšek Častiti duhovščini in ljubljenim vernikom mir in pozdrav v Gospodu! „To je dan, ki ga je naredil Gospod! Veselimo in radujmo se v njem! (Ps 117, 24). To psalmistom vabilo naj velja tudi za današnji dan, ko lavantinska škofija obhaja 100-letnico, odkar so vsi štajerski Slovenci združen’ v eno škofijo in je Maribor postni škofovsko mesto. To veliko delo božjega služabnika škofa Antona Martina Slomška je tudi pred 100 leti vzradostilo in osrečilo štajerske Slovence. In tekom stoletja šele so spoznavali, kolik6 odločilne koristi je bilo v verskem in narodnem oziru za ves narod in domovino. Zato se danes z vami veselijo vsi katoličani Jugoslavije. Mejnih1 na naši severni narodni meji se ravno zaradi tega Slomškovega uspeha nis° mogli več prestavljati dalje proti jugu. Slovensko ljudstvo na Štajerskem je od. tedaj dalje vnelo svoje škofe v svoji sredini, ki so mu oznoiijd' Kristusov nauk v slovenskem jeziku. V mariborski stolnici so bili leto letom, posvečeni novomašniki, ki so nato odšli med svoje ljudstvo, da s° ga vodili po poti zveličanja. Mariborski pastirji Prvi mariborski škof je bil služabnik božji Anton Martin Slomšek. k’, je ob svojem prihodu v Maribor pred 100 leti napovedal: ..Kake tri letu m' bo Bog dal delovati med varni!" In tako se je tudi zgodilo. Leta 1862 je r,dšel v večnost po plačilo za svoje bogoljubno življenje in do skrajnosti potovalno delovanje v vinogradu Gospodovem. Za njim je zasedel škofovski prestol v Mariboru Slomškov učenec dr. akob Stepišnik, ki je vodil škofijo do leta 1889. V težkih časih narodnih °jev je vneto branil katoliško vero in rad poudarjal o sebi: „Jaz sem kato-. Ci škof!“ V skrbi za duhovniški naraščaj je s sodelovanjem duhovnikov vernikov sezidal dijaško semenišče v Mariboru. Mnogi se spominjate tretjega mariborskega škofa, dr. Mihaela Napot-ka> ki je vodil lavantinsko škofijo od leta 1889 do 1922. Njegovi mogočni 'Javori in številni spisi verske vsebine in sijajno organizirane lavantinske ' n°de pričajo o njegovem plodovitem škofovskem delovanju. Leta 1923 je zasedel lavantinski škofovski prestol dr. Andrej Karlin, akdanji škof v Trstu, in je vodil škofijo eno desetletje, do leta 1933. Ves venski narod in vsa katoliška Cerkev mu naj bo hvaležna posebno za to, ,.er ie vzpostavil Škofijsko komisijo, ki je začela v letu 1926 z delom za bea-L-kacijo prvega mariborskega škofa Antona Martina Slomška. K živem spominu nam vsem pa je peti lavantinski škof v Mariboru, kojni dr. Ivan Jožef Tomažič, ki je delo za beatifikacijo neumorno nada-^ V(XL ki je med drugo svetovno vojno neustrašeno čuval domačo škofijo hregnane rojake, da so se po končani vojni zopet mogli vrniti vanjo. Božja volja je bila, da Vas, dragi sobratje in v Kristusu ljubljeni ver-l< od leta 191,9 dalje kot apostolski administrator m naslovni škof vodim svojim nadpastirskim geslom: Z nami Bog in njegova Mati! v, Srčno se veselim z vami, ko obhajamo znamenito stoletnico prenosa t °‘°vskega sedeža iz St. Andraža v Maribor. Posebno se veselim, da je za n priliko že skoraj obnovljena zunanjost častitljive mariborske stolnice. ob^tva za to nujno delo daje na razpolago ljudska oblast, za 'kar ji tudi tßj priliki izrekam zahvalo. Da bo pa naše veselje še večje in še bolj podobno veselju naših pred-^'■°v pred 100 leti, poslušajmo prvi pozdrav služabnika božjega škofa Antona artina Slomška, ki ga je pred 100 leti poslal duhovnikom in vernikom novo Vejene lavantinske škofije. Besede škofa Antona Martina Slomška ».Preljubi Slovenci, bratje in sestre moje! r Dnenitni kralj je imel prelepo gorico. Žlahtne trte in mladike so p . v dragem vinogradu, cvetele in zorile ter rodile obilno sadu. Gorica ™ je bila razdeljena med dva mejaša, ki sta obdelovala dragoceni vinograd Uc Po svoji moči. V mnogih letih je trsje naraslo, pomnožile pa so se tudi skrbi vino-n^Com- Da bi trsje še obilneje rodilo in da bi se polajšalo delo oskrb-2> 0rn> je modri kralj razdvojeno gorico združil in izročil enemu oskrbyiiku. °dločitev modrega kralja so vsi hvalili. Radost se je razlegala po vinskih vrhovih in odmevala v žitno polje rodovitnih ravnin. Delavci so si prijaj podajali roke in si želeli dobro srečo in obilni blagoslov. Oh, naj bi to veseli bilo stanovitno in se sladko upanje ne bi izpremenilo v žalost, kakor se nn svetu rado zgodi. Razumete to priliko? Ali veste, da vam, dragi Slovenci, velja? Dopolnie so se vaše in naše dobre želje, podajmo si torej prijazno roko, naj bo t združitev lavantinske škofije v večjo čast božjo in v naše zveličanje! P° skrbimo, da bo slovenska lavantinska škofija nebeškemu kralju slava, ves^ srce svetemu očetu, sosedom pa lepo oko! Za to pa je potrebno treh reci-prave modrosti, stanovitnosti in božjega blagoslova. Tri reči 1. Prave modrosti potrebujemo, pa ne modrosti tega sveta, pač pa °ne modrosti, ki jo je usmiljeni Jezus učil, ki so jo apostoli oznanjevali in 1. uči sveta katoliška Cerkev, ki jo vodi in razsvetljuje sam Sveti Duh. O le' modrosti velja lepa Jezusova beseda: „Kdor moje besede posluša in v svojeM srcu ohrani, je podoben modremu možu, ki zida svojo hišo na skalo!“ DraQ bratje in sestre moje! Dobri Bog nam je ohranil luč prave svete vere, n nam še zatemnelo jasno oko prave božje modrosti. Ohranimo zvesto drago ceni dar svete vere, branimo nauk svete katoliške vere kakor luč naših <>cl' Radi prihajajte poslušat božjo besedo, skrbno pošiljajte otroke h krščanskemu nauku, pa tudi doma radi govorite o božjih rečeh! Tako boste podobi žlahtnim trtam v Gospodovi gorici. O sveta božja Modrost, ki si postavi svojo Cerkev na skalo, vodi škofa in vse božje namestnike, bodi varuhinj vernikom! 2. Potrebna nam je prava stanovitnost v veri! Očetje in matere, bodde skrbni! V vaših rokah so otroci, žlahtne mladike Gospodove! Mati, ki rtia dete dojiš, vtisni mu v srce gorečo ljubezen do Jezusa, prepevaj otroku SV& pesmi in uči ga lepo moliti! Materin nauk je otrokom jutranja zarja! ‘ . tudi ti, oče, ne pozabi, da te je Bog postavil otroku za prvega učitelja. Zveč po končanem delu moli s svojo družino, ob nedeljah in praznikih vodi svoj otroke k božji službi. Očetov nauk je otrokom jutranje sonce! Blagor otrokovU ki imajo skrbne, bogaboječe starše! Rastli bodo kakor zdrave mladike Gospodovem vinogradu. Pa naj rečem eno besedo še vam, mladeniči! Vi . renjaki naših goric, da vam ni enakih! Vi najlepši venec naše dežele, vi nioci stebri naše domovine! Bodite zdravi in veseli, pa tudi pošteni in poboif kristjani! Prava pobožnost za vse velja, ima obljubo sreče sedanjega in Py hodnjega življenja! Kako bi mogel vas pozabiti, mladenke, ve žlahtne cvetlic svete katoliške Cerkve! Naj bo vaše čisto srce prestol Jezusov, vaše dcvtšh telo tempelj Svetega Duha, vaša lepa duša nevesta Jezusova in ve vse hed Marijine! Bog ne daj, da bi se dale zapeljati in bi raztrgale venec svoje df viške časti! Ljubite Jezusa in Marijo! Svet preide in njegovo poželenj ' kdor pa voljo božjo izpolnjuje, ostane vekomaj! Tako bo stanovitnost v nc V° naših družinah ohranila našo škofijo kot veselo gorico, polno svetih Čed-nosti in dobrih del! n 3. K naši modrosti in stanovitnosti pa je potreben še božji blagoslov. ,°°ra sreča vse velja, katero pa Bog da! Sedem živih studencev, svetih za->arn.entov, nam donaša božje milosti in pomoči. Hitimo zajemat žive vode Z.a večno življenje! Da bo rosila milost božja na naše delo, molimo vsako aro, prosimo Boga vsak večer, naj daje svoj blagoslov. Prava molitev je riH ključ svetih nebes. Molitev je v naši duši dih življenja. Kakor hitro Plitev opustiš, dušo umoriš. Če hočemo imeti dobro srečo, posvečujmo Gospodov dan! Kdor krade Bogu posvečene dni in jih za sebe uporablja, ne bo nel prave sreče! Dajmo Bogu, kar je božjega, pa bo tudi nam dal Bog, ar ti e nam potrebnega za dušo in telo! To vam, preljubi, najprej priporočim in bom priporočal, dokler živim! Prošnja k Bogu Ti pa, dobri Bog, Oče usmiljenja in vse tolažbe, ki si dobro delo med .arni začel, Oče luči, od katerega pride vsak dober dar, blagoslovi pastirje . vernike lavantinske škofije! Blagoslovi naša žitna polja, lepe vinske go-Ce< vasi in mesta, blagoslovi naša srca, žlahtne trte svojega vinograda, naj obilno dobrega sadu za božje kraljestvo! Blagoslov vsemogočnega Boga Ceta in Sina in Svetega Duha naj pride nad vas in naj vedno pri vas ostane!“ Tako je torej Anton Martin Slomšek, prvi mariborski škof, pozdravil svojem prihodu v Maribor dušne pastirje in vernike lavantinske škofije, legovo besedo vam danes polagam na srce in v Gospoda zaupam, da danes ' Vzabnik božji Anton Martin Slomšek, zvest svoji obljubi, moli pred božjim egtolom. za svojo škofijo, da bo ta njegova beseda med nami ostala živa! £ Vseh 100 let so štajerski Slovenci to njegovo naročilo zvesto izpolnjevali. f<«es ob 100-letnici, ko njegova pozdravna beseda zopet doni po vseh župnij-1,1 cerkvah lavantinske škofije, naj pada kakor dobro seme na dobre njive Vasih srd j Ko boste danes po sv. maši zapeli zahvalno pesem, naj velja naša za- - Kogu, ki nam je dal, in Mariji, ki nam je izprosila služabnika božjega n , . Antona Martina, ki je poleg mnogih drugih velikih del izvršil tudi. editev lavantinske škofije, da smo tudi zdaj po 100 letih priča, Icako blago-čeno je bilo to njegovo delo za blagor sv. Cerkve in v korist našega naroda. V tem veselju združene vas blagoslavljam in pozdravljam z besedami ete0a pisma: £ ”Veselite se v Gospodu in radujte se pravični! (Ps 81, 11). Prepevajte z vse dežele, služite Gospodu v veselju in prihajajte pred Njegovo obličje o-dostjo!“- (Ps 99, 1). Blagoslovi Vas vsemogočni Bog Oče in Sin in Sveti Duh. Amen. V Mariboru, na god sv. Marije Snežne, d,ne 5. avgusta 1959. + Maksimilijan, škof — apostolski administrator Svoboda tiska in pravni red. V govoru udeležencem X. narodnega kongresa katoliških pravnikov Italije (8. dec. 1959) je papež Janez XXIII. ponovno prikazal važnost tiska za našo dobo. Predvsem je važno kaj je in kakšna mora biti svoboda tiska. Za pravilno pojmovanje tega pa je potrebna mirna, urejena vest. Pravica do resnice in morale, ki sloni na božjih zakonih je najvišje in pred vsemi drugimi pravicami. To se mora upoštevati kadar se govori o svobodi tiska. Časopisi niso samo informativni organi, ampak so tudi sredstvo orientacije in vzgoje, če pa časopis; in revije čitatelje tudi vzgajajo, potem morajo nujno spoštovati dostojanstvo in vrednost človekove osebnosti. Svoboda tiska torej pomeni, da si ta postavi lastne meje, da si iz nagiba lastne svobode in iz nje izhajajoče odgovornosti omeji svobodo. Te omejitve morajo biti dobro in strogo ločene. Osnovo morajo imeti tudi v pozitivnem zakonu, da se tako narodi obvarujejo pred težkimi posledicami. Dolžnost pravnikov je, da probleme, ki izhajajo iz svobode tiska štu dirajo in tako doprinesejo svoj delež k ureditvi in rešitvi tako važnega vprašanja. častinakrski poklic je poslanstvo odgovornosti. Časnikarski poklic je apostolski poklic. Če bi sv. Pavel živel v naših časih, bi se gotovo posvetil časnikarstvu. GLAS IZ RIMA Časnikar ne sme nikoli izdati ali zatajit* resnice. Vedno in povsod ji mora zvesto služiti. Resnica je najdražje, kar imam®-Zato je za časnikarja, ki inforni i'a' orientira, širi novice in ideje služiti resnici velika dolžnost. Naravno je, da s® ta služba resnici mora rešiti na dostojen način, kar je pa izraz notranje uravnovešenosti in dobre vzgoje časnikarja-Taki časnikarji lahko veliko doprinesejo k rešitvi velikih problemov življenja. Ob koncu svojega življenja pa bodo lahk1’ rekli pred Bogom, da so vedno služi'1 resnici in bratski povezanosti človesk® družine. S temi mislimi je sv. oče Jane? XXIII. pozdravil nad 500 severnoam®" riških časnikarjev, ki jih je sprejel dn® G. decembra 1959. Brezmadežna je potna milosti, oblj*1' ba odrešenja, red in lepota ter vodilo v raj. Za praznik Brezmadežne (7. XI*' 1959) je papež Janez XXIII. obnovil staro tradicijo in obiskal cerkev dvanajstih apostolov v Rimu. Zbranim vernikom i® govoril o Brezmadežni. Brezmadežna P®' meni več kot jutranja zarja. Marija j® bila polna milosti od začetka spočetja i*1 znanilka prihoda Sonca resnice. Brezm-1' dežna pomeni tudi obljubo, rožo odrešenja. Po zaslugi in milosti Sina odrešenik-1 je bila obvarovana izvirnega greha, zat® je postala mati božja. Poleg prihod® Sonca resnice pomeni tudi trpljenje. P1’1' ala je, da bo udeležena pri trpljenju Jcga božjega sina. Brezmadežna po-i ,en* *-udi red in lepoto. Marijina lepota dJa iz reda in milosti božjega stvar-1 ‘l’ ker se je odločila izpolnjevati nje-^'j'0 voljo. [z tega izhaja vsa Marijina lit lan,*a l0P°ta, ki mora biti cilj vse've-e družine katoliških vernikov. Brez-' ^adežna nam je končno tudi kažipot v ‘J. v večno življenje. Brezmadežna jo n^V’a znanilka lepega življenja in več-v ' *> nas vodi po poti, da ga dosežemo. n nea° je papež priporočil vernikom, da . S1J0 Brezmadežno za dober uspeh lske škofijske sinode in svetovnega C6rkvenega zbora. živimo na zemlji, a smo ustvarjeni za Dne 18. XI. 1959 je papež Janez it • sprejel udeležence II. kongresa Banskih poljedelcev. V nagovoru je Jprej izrazil zadovoljstvo nad njihovim dr! .°m' V njih vidi tudi toliko drugih - .ak'h oseb. Kadar je med poljedelci, ga krih* Voc*D° v kraje tolikih lepih in do-Pa pS*30m’nov- Sveto pismo, predvsem del , an£eliji so polni naukov iz polje-skega življenja. Tudi Cerkev gleda z naklonjenostjo in ljubeznijo vse se trudijo z obdelovanjem zem- VeHko Jjte, ki in ]je L 1 se trudijo z ooaelovanjem zem-’ v°Hko svetnikov, dobrih duhovnikov redovnikov so dale kmečke družine! , r*dai «arski j ar‘danes se veliko prizadeva za gospo- rp^ —* m socialni napredek poljedelcev, j, ,prizadevanje sc nadaljuje s trdim ko-grs|,rn' kar je vredno vse pohvale in bla-j,e' 0Va- Pri tem tvarnem napredku se Ž; ,Rle Pozabiti na napredek v verskem tla JGn,*U' ^udj to življenje mora stalno vi^Gdovati- Zavedajmo se vedno, da ži-nob(0, na a smo ustvarjeni za he r^e*° 0(*Kovorno je poslanstvo cerkve-je k*1 cenzorja. Delo cerkvenega cenzorja in p v? težko. Zahteva veliko žrtev, časa 0j 'z,čnih energij, predvsem pa velike OsebV°rnosti. Cenzorjem se zaupa veliko ’ da presodijo s cerkveno autoriteto njihova dela in dajo sigurno moralno orientacijo. Radi tega je poslanstvo izredno velikega pomena za Cerkev, ker ima za cilj poučiti njene sinove in braniti resnico za vsako ceno. Pri svojem delu naleti cenzor na veliko težav. Toda ne sme obupati. Nikoli se ni treba predati, pesimizmu, prav tako tudi ne pretiranemu optimizmu. Cenzor mora biti realist. Zato mu mora biti lasten tisti zdrav realizem, ki ne pozabi na položaj človeške narave, ki je ranjena z izvirnim grehom. Ne sme biti nikoli pretrd in prestrog v svojih odločitvah prav tako tudi ne popustljiv pravici. Držati se mo ra navodil cerkvenega prava in gesla: v potrebi edinost, v dvomih svoboda, v vsem pa krčanska ljubezen. To so misli iz govora papeža Janeza XXIII. udeležencem kongresa cerkvenih cenzorjev Evangelij je resnica, ki zmaguje Velika množica vernikov iz vse Italije in tudi iz drugih dežel se je udeležila pontifikalne sv. maše v baziliki sv. Petra na praznik sv. Treh kraljev. Sv. mašo je daroval kardinal Tardini. Sv. oče se je opoldne prikazal ob oknu svojega stanovanja in zmolil z več tisoč verniki, zbranimi na trgu, angelovo če-ščenje ter podelil vsem apostolski blagoslov. Kmalu nato je sv. oče sprejel v splošni avdijenci nekaj tisoč romarjev. Sv. oče je v svojem govoru poudaril liturgično lepoto praznika Razglašenja Gospodovega ter z bolestjo nadaljeval: „V dvatisočletni zgodovini krščanstva smo napolnili knjižnice s knjigami sv. evangelija in vendar si vsi ljudje niso edini ob spominu Kristusovega rojstva. Zelo žalostno je dejstvo, da so po dvatisočletnem proučevanju te svetle resnice še nekateri, ki imenujejo to resnico le versko bajko. In vendar je sv. evangelij resnica, ki zmaguje nad ljudmi in nad časom.“ S temi besedami je sv. oče ovrgel trditve moskovskega radia, ki je prav v teh dneh označil resničnost Kristusovega bivanja na zemlji za bajko, in Božič ter vse druge praznike kot sleparijo kapitalistov na račun delavnega ljudstva. KAKO GOVORI ŽENA? Ena izmed bistvenih lastnosti, ki se z njimi ženska narava postavlja pred moško družbo kot nerazumljiva, zagonetna, dvoumna, nejasna, nepreračunlji-va, je njena povsem svojevrstna govorica. Dokler je mož ne razume, se zaman trudi, da bi dobro vozil; tako dolgo je v vedni nevarnosti, da bosta prišla že ob navadni malenkosti navzkriž. Žena se drugače izraža kot mož. MOŠKA GOVORICA Moška govorica je govorica v vsakdanjem pomenu besede. Te nam ni treba posebej razlagati, enoumna je, naravnost pove človeku, kar mu gre. To je govorica močnih. Pristna moška govorica ne pozna zvitosti in ovinkov, pa tudi ne obzirnosti in največkrat ne sočutja. Zato tolikokrat vzklik: „Vi moški (zdravniki, spovedniki itd.) ste tako trdosrčni!“ KAKO SE IZRAŽA ŽENA? Žena se izraža po ovinkih, malo „nakaže“ z nekaj besedami, včasi z eno samo besedo ali kretnjo, pa že misli, da se je izrazila dovolj jasno. Izraz na obrazu, pogled, celo misel hi moral moški uganiti; kratek premolk bi bil moral opaziti, slutiti, doumeti, razumeti. Že tu se začno nesporazumi. Žena reče možu: „Ostaneš doma?“ Mož misli, da je to samo v p ra-: Sanje, in gre. Ko se vrne, vidi, da je žena užaljena, ker je šel. Ni razumel, da je ta stavek pomenil povelje; „Ostani doma!“ Lahko pa tudi željo, prošnjo: „Ostani doma.“ Utegne pa pomeniti tudi samo enostransko, veselo ali žalostno ugotovitev, da mož ostane doma. M"' tega ne ve, ne razume; žena pa ve, k#*' je mislila, in zato možev odhod po te|,l tudi sodi. Temu sledi grenkoba nerazumevanj1 in očitki: mož očita ženi, da se nik° natančno ne izrazi, da nikoli jasno 1,1 pove, da ga pusti v negotovosti, da niK° ne ve, pri čem je. Žena pa se greni, "j je mož ne razume, da je „top“ in gl" za vse njene želje, da jasneje, kakor n" je rekla, sploh ne more. NERAZUMEVANJE Žena ima vedno kaj za „hregon' Njena govorica ima ozadja, saj to je 1" stvo večumnosti. Čeprav je žena bo"! „preprosta“ kot mož, recimo bolj otr"' ška, je pa zato tudi zamotana kot otrol Vse gleda skozi razpršilno ogledalo človeške osebnosti, za tako imenovane ,>s"| he“ resnice nima smisla. Si tudi ne mor' misliti nobene stvari, nobene resnice bi'"1: osebe, ki bi naj stala za njo; govori*"1 ki z njo izraža resnico, ima pri nji ved"* osebno ozadje: „Kdo ti je to povedal■ „Pod čigavim vplivom to govoriš?“ „K^l si to želi?“ „Komu misliš s tem koH stiti ali škoditi?“ Podobna vprašanja 6,1 zanjo čisto nekaj samo po sebi umeVflM ga. Moški je ob takih vprašanjih k1*1 okamencl, v zadregi. Če te „medčloveški slovnice“ ne razume, vidi v takem m*" ljenju „zvitost“, „zahrbtnost“. Ne zav<' da se, da dela ženski naravi in nj«’" govorici krivico. Če bi jo razumel, bi 1 tega ne očital. Nasprotno pa I udi žena ne razna" moške govorice. Moževo nerazumevanj' ima za „nespametno“. Pogosto imajo ne v svojih pogovorih „vse moške za n*" umne“. „Stokrat mu moraš povedati, V11! še ne razume; o, kako je zabit!“ „Mu 11 dopoveš; šele ko jo po glavi dobi, sf| malo ‘zbrihta’!“ še hujše pa je, da tudi ženska m"’ škega po sebi sodi. Ne more si prav W" s. 1 ’’ da moški „nima nič za bregom"; 'a 0 *8če za moško logiko „ozadja", češ ekai mi „skriva", „prikriva". Nekatere začnejo prav ljubosumno Kati v moža, naj pove, „kaj ima za sed8°m“; ^emu Prikriva, kar z be-0 na dan, ali niso vredne njegovega auPanja; ali je kdo drug bolj zaupanja Halden- Mož seveda „debelo" gleda, ker I stvari nič ni; in ker tako vprašujoče radovedno iznenadeno gleda, ga ima , ',il za „neumnega": „Zdaj me pa še ako neumno gledaš." MISLI UGANE *n so seveda že pretiravanja, ki va-?le žena lahko zaide. Toda dokler ne 1(le vanje, ima s svojim čutom za n(Sehna ozadja, ki jih čuti, sluti in vidi j °Ko prej, veliko prednost pred možem. ' na obrazu mu bere, kaj mu manjka, ai mn ni po volji, kaj si želi, s čim v" bo lahko zadovoljila. Žena, ki se d.i - ®v°jem odnosu do moža voditi po tein . u> ga lahko čudovito nase pritegne, ,j° da bo včasih ves zavzet vzkliknil: °ja žena kar misli ugane!" že sposobnosti nima. Dokler mu na vsega naravnost ne pove, nič ne ' ume, zato pa tudi ne ve, kdaj se pred Cj*° „izda"; misli, da vse tako dolgo ’’ riva", dokler ji vsega naravnost ne žeVo' a se ne zaveda, da mu žena vse j® davno prebere z obraza in vedenja. Kosto se zgodi, da je mož na tihem n iv'. nczvest: Prepričan je, da vse to mno skriva pred ženo; in vendar je na vse že opazila in se o, vsem tudi Prepričala. RAZLIKE 1‘ravimo tudi: ženska govorica je ”°sebna" ali „subjektivna", moška pa '•načelna" ali „principialna". Zato se mož Postavi na principialno „stališče", t Ka ne more popustiti. Žena pa ima ja "Principe" manj smisla, kadar čuti, da ge °8ebnost na kocko postavljena. Mož na primer ob očitanju rad postavi: „V Neki angleški list je med bralkami razpisal poizvedovanje, kakšen naj bi bil popoln zakonski mož. Med drugim je dobil naslednje odgovore: • Popoln mož mora stopiti v stanovanje z enako spoštljivostjo in ljubeznijo, kot vstopa v tuje stanovanje. • V važnejših vprašanjih popoln mož prepriča ženo o pravilnosti svojega stališča na odločen, a pri tem. povsem naraven način, • Popoln mož se mora vesti tako, da ga žena spoštuje. Spoštovanje je inajzanesljivejša pot do ženskga srca. • Popoln mož naj pripoveduje ženi vse prijetne reči, ki jih je doživel izven doma, zamolči pa malenkosti, ki so ga spravile v slabo voljo. • Popoln mož deli Skrbi z žene. Poizkusi naj napraviti iz nje svojo tolažnico in pomočnico. Ženi zelo prijaj če je možu lahko tudi svetovalka. • Popoln mož naj si ne teši lakote izven doma, ampak naj se pojavi na vratih z imenitnim tekom. In če mu kdaj kaj ne prija, naj tega ne pokaže z jezo, ampak po možnosti z nekaj humorja. • Popoln mož naj v vsakem pri- meru občuduje novo obleko svoje žene, tudi če mu ne ugaja. Predvsem naj nikoli ne prezre, če vidi na njej kaj novega. Navsezadnje nosi žena vse to zaradi njega. • Dober mož pohvali ženo vsaj enkrat na dan. To ga nič ne stane, žena pa je tega zelo vesela. načelu si to prepovedujem!“ Žena pa mu gladko odgovori: „O, le, samo drži se ga!“ Razlike med moževo in ženino govorico odenemo navadno v razliko med govorcu razuma (glave) in ljubezni (srca). Le v lej luči razumemo, zakaj je žena navadno bolj zgovorna ko mož; čustva dajejo več nagibov za govorjenje ko razum; imajo močnejšo težnjo po zunanjem izrazu kot suha logika razuma. Samo tako je razumljivo, zakaj je žena po eni stranj redkobesednejša kot moški, ker misli, da ena sama slika ali simbol že vse pove, medtem ko mora moški stvar „razložiti“; po drugi strani pa neprimerno bolj klepetava, igriva, gostobesedna, čebljava, kar za zabavo, za kratek čas, kajti vse to je dvostranski izraz ljubezni, ki z ene stranj ne potrebuje razlage, z druge pa ima tem večjo potrebo po igrivosti, ljubeznivosti, ki božajo ušesa in prijajo srcu. Šele tako bomo tudi razumeli pravo ženino govorico v ljubezenskem odnosu do moža. Ženina govorica je govorica ljubezni, to se pravi, da ji je „igrivost, ljubkovanje, prisrčnost, nežnost“ in vse, kar imenujemo „ljubezenska igra“, mnogo bližja in ljubša kot možu. Zato tudi zakonsko življenje gleda skozi ljubezen in ne skozi spolnost. Sožitje z možem ji pomeni res sožitje ljubezni. Ako tega ne najde, je nezadoščena in slej ko prej nesrečna; potem „si vedno kaj išče“, izraža ob vsaki priliki nezadovoljnost, daje duška svojim n »zadoščenim čustvom, izbruhne v očitkih zoper moža ter mu očita trdoto in brezobzirnost tam, kjer se je najmanj zaveda, ker je pač preveč „top“ in brezčuten za tako tenkočutne gladine osebnega življenja. Zdaj tudi razumemo, zakaj ima dekle rada ljubezen in ljubkovanje kar tjavdan, ne da bi mislila na zakon ali na zle posledice zase in za fanta. Mož, ki razume ženino govorico, |( je govorico ljubezni, lahko pri ženi vs' doseže. Tako se ne pritožuje, da mu žet1' veliko „beseduje“, ugovarja, ga ošteK ali graja. Carneggie pravi: „Dovolj )c' če malo pohvali njene gospodinjske sp0' sobnosti, in takoj bo pričela varčeval' in dom urejevati. Dovolj je, če ji prizn* da je v navadni obleki nadvse ljubka, >" odrekla se bo muham zadnje parišk1’ mode.“ Nesmiselno je tudi ženi dokazovat'1 da se je zmotila, da nima prav. Pregov*1 pravi: „ženi daj prav, pa bo priznal* svojo krivdo.“ V vsem tem je važen življenjski nauk za moža, ki se pritožuje, da ga žen* vedno ošteva in graja. Vedno se mor*; vprašati, ali ni morda delni: vzrok Z® njeno nelepo in na nji sami graje vredn* ; navado tudi na njem, v njegovem nertti /umevanju ženine govorice. Če mož žen* razume, bo njen jezik molčal; če pa ne’ bo govoril. ( D RA* j Nov val preganjanja proti katoliški Cerkvi v Jugoslaviji Agencija „Italia“ — Te dni je prisl® . v raznih jugoslovanskih republikah, zla- J sti na Hrvaškem, v Bosni in v Makedo' j niji, do novih aretacij katoliških cer kvenih dostojanstvenikov. V Djakovu, ' Slavoniji, so zaprli semeniškegu spiri' I tuala in prefekta ter dva bogoslovcih ■ češ da naj bi sestavljali nekakšno usta' j ško propagandno skupino. Dalje so prc' j jeli katoliškega kaplana v beograjske^’ ' premestju Zemunu. V Sarajevu je zaprt j škofijski tajnik msgr. Pavlinac, češ da naj bi bil od msgr. Draganoviča, ki žiy' v Italiji, prejemal podpore za Cerkev h1 | se s tem pregrešil proti valutnim dole' Čilom. V Bosni naj bi bil; prijeli tud1 vrsto katoliških laikov, ki so včasih obl' j skovali katoliške šole. V Makedoniji S® zaprli katoliškega župnika v Letnici) Krajinoviča, izvedli preiskavo na šk<>' fiji v Skoplju ter zaplenili škofijski ai-' hiv. J okno v SVET 'a molčečo Cerkev W ®°l°njski kardinal Lercaro že več j. Prireja v adventnih nedeljah pobož-* za molčečo Cerkev. Zlasti je dobro hni £jna večerna sv. maša v največji a(l °rrjsiki cerkvi s\’. Petronija. Vsaka entna nedelja je posvečena Cerkvi v je \ !zmci1 dežel za železno zaveso. Tako sv . a letos tretja adventna nedelja po-dim?n.a Cerkvi molka v Sloveniji. Kar-v ... je povabil Slovence iz Rima, da so Sot i večerno pobožnost ob njegovi pvi-^ ?°sti in ob nabito polni cerkvi. Sv. je s° je daroval slovenski duhovnik, oktet d , P°1 slovenske pesmi in eden izmed , novnikov je prikazal številnim verni-jtoni Položaj Cerkve v Sloveniji pred )(o IYlUn!s,tičnim režimom in stanje zdaj, p v*uda progresivna Titova demokracija. m°č angleškim katoliškim šolam obiskuje nad pol milijona gojencev, moremo razumeti pomen tega zakona, ki bo zboljšal položaj in materialno stanji katoliških šol v Angliji in Gallesu. Zahvala za Marijino podobo Ktvtdinal Štefan Wyszynski, nadškof v Varšavi in primas poljski, se je v pismu zahvalil katoličanom Mehike, ki so darovali župni cerkvi v Niepokalamov pri Varšavi podobo Matere božje Guadalup-ske, patrone Mehike. Kardinal pravi v pismu, da je za polske katoličane Mehika zgled žive vere in pozitivnega dela za prospeh vere. Leta 1955 pa je skupina polskih beguncev darovala cerkvi Matere božje Večne pomoči v glavnem mestu Mehike podobo „črne Marije“ z jasne Gore v Čenštohovi. |)j1,^atoliškim šolam v Angliji se od-bi].1 ij°*j mirna bodočnost, kakor je ).ej1 njih preteklost. Lani poleti je nam-1, Angleški parlament izglasoval poseli*1 Zakon, ki daje tudi privatnim šoku" pravico do državnih podpor. Ta do-hj.u'ent, „Education Act“ je dobil odo-zakeV *ut*1 0(1 angleške kraljice. Po tem čaj°nu *maJ° vse šole privatnega zna-u0f brez razlike pravico do državne 1 P°re. če pomislimo, da katoliške šoli Literarna nagrada kalol. duhovniku švedska literarna družba „The Nine“ je lani svojo letno nagrado podelila katoliškemu duhovniku, patru Trygve Lun-denu. Ta je namreč strokovnjak v prevajanju starih srednjeveških literarnih del v moderni švedski jezik. Nagrado si je zaslužili s prevodom knjige svete Brigite o njenih Razodetjih iz latinskega jezika v švedskega. Knjiga je bila pisana sredi 14. stoleta. Benediktinski samostan v Ghani V mladi afriški državi Ghani bodo benediktinski menihi zgradil; nov samostan. Za to delo so se odločili menihi samostana Tumliline v Maroku. Po vsem svetu jc 222 benediktinskih samostanov, v Afviik 9. Relikvije sv. Pashala Bajlonskega na svetovnem evharističnem kongresu Sv. Peshal Rajionski je zavetnik vseh evharističnih kongresov, škof iz Tortoze v Španiji bo prišel na prihodnji svetovni evharistični kongres v München ;n bo prinesel s seboj relikvije sv. Pashala, ki bodo izpostavljene javnemu če-ščenju v dneh kongresa. Francoski stoletni jubileji v tekočem letu V Franciji bodo letos slavili 300-let-nico smrti svetega Viincenciija Pavel-skega in svete Luize Marillac. Slavili bodo tudi 100-letnico, odkar so odkrili grob sv. Martina. V Franciji je 3668 župnijskih cerkva posvečenih sv. Martinu, Tudi v sosednjih belgijskih škofijah je sv. Martin zelo češčen. V škofiji Na-mur na primer je med 731 cerkvami 97 posvečenih sv. Martinu. Katoličani na Daljnem Vzhodu Po zadnjih podatkih je število katoličanov na Daljnem Vzhodu v preteklem letu narastlo za 1,200.000 vernikov. Naj-večj; porast so opazili na Filipinih in v južnem Vietnamu, šestnajst azijskih držav šteje skupno 34 milijonov katoličanov. Posvečenje narodnega svetišča v ZDA Poleg šestih ameriških kardinalov so se udeležili slovesnosti posvečenja na rodnega svetišča na čast Marijinemu brezmadežnemu spočetju še naslednji kardinali: Kardinal Jose Garibi y Rivera nadškof v Guadalajara, Mexico, kardinal Thomas Tien in kardinal Paul-Emile Leger, nadškof v Montrealu, Kanada. Navzoči so bili tudi apostolski delegat nadškof Egidio Vagnozzi, nad 200 škofov, stotine duhovnikov, redovnikov in redov- nic. Obred posvečenja in prvo slovesi111 pontifikatom mašo v gornji cerkvi je da* roval kardinal Spellman. Dalje so 9V’ navzoči zastopniki vlade, industrijski1’ podjetij in delavcev, zastopniki verskih r cerkvenih organizacij. Elsenhower pri sv. očetu Predsednik Eisenhower je bil 6. de; cembra 1959 sprejet v posebni avijeik' pri sv. očetu Janezu XXIII. Predsedn1*1 se je prvikrat srečal s sedanjim sv. oČe' tom leta 1945 v Franciji kot povelju1*1, zavezniških čet. Svet; oče je bil tedaJ papeški nuncij v Franciji. Predsedn1*1 Eisenhower je deseti izmed državnih v°' diteljev, ki so obiskali sedanjega sv. oče" ta. — Predsednik Woodrow Wilson je h1’ j prv; predsednik Združenih držav, ki Je obiskal sv. očeta. To je bilo leta 191®’ i ko je bil papež Benedikt XV. Konferenca NCCW. Okrog 125 duhovnikov iz Združen1*1 i držav in Kanade se je udeležilo konfe' 1 renče NCCW (National Conference °jl Convert Work), pri kateri so razpravlja*1 1 o načinu dela za pridobivanje spreobf j njencev v katoliško Cerkev. Ob tej prilik’ je dejal apostolski delegat nadškof KS1' | dio Vagnozzi: „Uporabljati je treba v6e ! modeme pripomočke, tudi tisk, radio 1,1 televizijo. Toda vedno se moramo sp0.' i minjati, da ti pripomočki niso zadosti11 Samo Bog lahko spreobrača. Zato je n»T ' bolj važno, da skrbite za svojo svetost' vaša svetost bo posvečevala druge.“ Anglikanci so podarili svojo cerkev j V kraju Ballinohinch* okraj GahvnP na Irskem, so änglikanci izročili svo.l0 . cerkev katoličanom. Predstavniki irs*<6 anglikanske cerkve so to svoje plemenit11 dejanje tako utemeljili: „V zadnjih Ist, ni več udov irske cerkve v tem kraju; ' | cerkvi je bila služba božja samo ob ne terih prilikah.. . V kraju pa živi mnog0 katoličanov, k; so brez svoje cerkv6' mnogi verniki morajo potovati daleč, v®' činoma po gorskih poteh, do svoje b»1*' j nje cerkve. .. Čutimo, da je v skladu * krščanskimi načeli, da to cerkev da»1 katoličanom, da bo služila svojim n& menom, namesto da bi jo porušili.“ r^e junaški kardinali svete Cerkve: Štefan Vyszynski (Poljska), Jožef Mindszenty (Madžarska), pokojni Alojzij Stepinac (Hrvaška) Kardinal Stepinac y Zagrebu ;Udškofa i,n Pitica, so 13. februarja pokopali kardinala dr. Alojzija Ste-Pogreba se je udeležila velika °žica ver.iikov in molila za dušo svo- velikega duhovnega voditelja in Sedanji sveti oče je kardinala Ste-l(y ““ zaradi njegove zvestobe do Cer- «četa. pinca ,je 6, ln vernikov zelo spoštoval. Zato ga L °pel Po smrti na poseben način po-gov ltI' Za svojega zastopnika na nje-h;i i«]ln pogrebu je določil dunajskega b; 's (0fa in kardinala dr. Koeniga. Imeti ftioral pogrebno mašo in opraviti vse Sf^r°hne obrede. Toda zaradi hude ne-blj C<2’ se mu je pripetila med vožnjo Zato Varaždina> ic morai v bolnišnico. , Je imel pogrebno mašo za rajnim * -'nalom zagrfcbški ?®fer - gJW-iN.vwih pomožni škof dr. irvnt , -... je bilo pri njej tudi 15 »kih in slovenskih škofov. cerk ads*toi" 'n kardinal Stepinac je bil a, Xen* dostojanstvenik v pravem po-u besede. Ljubil je Cerkev z vsem srcem. Odločno je branil njene pravice in njen nauk. Izredno je spoštoval svetega očeta in njegovo oblast. Neustrašeno je zagovarjal in branil krščanska načela proti vsem, ki so jih teptali. Vedno je bil zvest varuh in pastir svoje < črede. Kakor naš škof Rožman je tudi kardinal Stepinac obsojal brezbožni komunizem. Zato so ga komunisti takoj, ko so prišli na oblast, zaprli; 11. oktobra 1940 pa so ga obsodili na 16 let ječp. Skoraj 5 let je bil zaprt v kaznilnici Lepoglavi, ■ več ko 8 let pa interniran v župnišču svojega rojstnega kraja. Tu je z molitvijo, tihimi žrtvami in odpovedmi podpiral Cerkev in reševal svoje vernike brezboštva, ki je najhujše zlo naše dobe. Vso veličino njegove osebnost; nam odkriva njegova zelo zanimiva in pestra življenjska pot. Omenimo le njene najvažnejše in najznačilnejše posebnosti. Dne 24. junija 1934 je bil v Zagrebu posvečen za škofa mladi duhovnik Alojzij Stepinac. Sveta stolica ga je določila za pomožnega škofa s pravico nasledstva ordinariju mons. Bauerju. Tedaj je bil star 36 let. Rojen je bil 8. maja 1898 v Krašiču. Ko je končal srednjo šolo, se je kot častnik boril od leta 1916 do 1918 v svetovni vojski. Leta 1919 je nadaljeval pretrgane študije na poljedelski fakulteti na zagrebškem vseučilišču. Med tem je v njem dozorel duhovniški poklic. Vrnil se je domov in tri leta delal na očetovem posestvu z drugimi domačimi. Slednjič je leta 1924 začel v Rimu bogoslovne študije. Po šestih letih je bil v večnem mestu posvečen v duhovnika. Na praznik Kristusa Kralja je imel v baziliki Marije Velike novo mašo. Potem se je Alojzij Stepinac vrnil v domovino in dobil službo na škofiji. Postal je učitelj svetih obredov, delegat za Katoliško akcijo in škofijski notar. Že po štirih letih duhovništva je bil maja 1934 imenovan za naslovnega škofa. Takoj, ko je prevzel zagrebško škofijo, je pokazal svojo veliko delavnost. Zelo je pospeševal Katoliško akcijo, ustanavljal nove župnije v zagrebških predmestjih ter zelo velikodušno tvarno jn moralno podpiral reveže in preganjane. Leta 1937 je načeloval odboru za pomoč Judom, ki so jih preganjali nemški nacisti in so v Jugoslaviji iskali zavetja. Ko se je pozneje začela vojska, se je kmalu raztegnila tudi na Jugoslavijo. Tedaj je svojim rojakom govoril: „To je samo prvo dejanje žaloigre. Priti mora še drugo in tretje dejanje. Samo Bog nam more pomagati.“ Ko so začeli potem rasisti razvijati svoje delovanje in preganjati svoje nasprotnike, je tožil: „Kako bridko je gledati, kako naše ljudi vlačijo v zapore!“ Oktobra 1942 je nadškof izjavil: „Vsi narodi, vse rase izvirajo od Boga. Vsi narodi in vsi rodovi na zemlji imajo pravico do življenja, ki se spodobi človeku in tudi pravico, da se z njimi človeško rav- na. Vsi brez izjeme, pa naj prip®' dajo rasi ciganov ali kateri drugi; n®* bodo črnci ali civilizirani Evropejci, sovraženi Judje ali ponosni Arijci, vS! imajo pravico moliti: „Oče naš, kute1'1 si v nebesih..." Dne 31. oktobra 1943 je govori*1 „Cerkev ne more več prenašati tega, ‘*a ena rasa, en narod zato, ker je štev**’ nejši in močnejši, izvaja nasilje nad dru' gim, k; je manjši in manj številen. P® moremo dopustiti, da se ubijajo nedolž”1 zato, ker je padel vojak, ko je mord8 koga zalezoval. Sistem, ki strelja stoti”6 talcev zaradi zločina, čigar krivca 11 mogoče ugotoviti, je poganski, ki ni I kol; rodil in tudi danes ne more rodi” dobrih sadov.“ Omeniti moramo še en njegov važeI) govor, ki dokazuje, kako so škofje, so popolnoma razumeli težnje ljudi, ' najbolj žalostnih vojnih letih širili 9° svetu, ki je bil tedaj ves v ognju, naU*i Kristusovega namestnika. V Rimu j6 papež Pij XII. dvignil svoj glas za vS? tiste, ki so trpeli po ječah. Nadškof St” pinac je 14. marca 1943 slovesno prati1"’ val obletnico papeževega kronanja. Te' daj je poveličeval vesolen, splošen ugl^J rimskega papeštva, ki je v teh žalosti11*1 j urah človeške zgodovine tako vidno, k”' : kor še nikoli prej. Ko je govoril o puPc ; ževem nauku, je o Kristusovem name®* niku izjavil, da v zadnjih letih brani d”' 1 stojanstvo človeške osebe, življenje vel*' : kih in majhnih narodov in naravne p1“1, , vice vseh ljudi, naj pripadajo kateri ko*1 rasi ali narodnosti. Vsi ljudje nosijo 1,:‘ sebi Stvarnikov pečat in imajo pravi®6’ ki jih ne sme nobena človeška oblast Z«1' j tirati ali omejevati. „Papeštvo je danes tudi neporuš®1' z:d, ki varuje družine jn domača sv® 1 tišča. Važnost tega more poznati le ti®*1’ ki ima priložnost gledati solze tisti*1’ ki so v svojih domovih v nevarnosti s® mo zato, ker se nočejo podrediti rasisti' . nim teorijam. Mi zastopniki Cerkve 1,6 ; M ^orerno, ne smemo več molčati. Zato atl6s o tem javno govorimo.. Zagrebški nadškof je bil, kakor je že zfiano, septembra 1946 aretiran, nekaj ednov potem (11. oktobra) pa obsojen na let ječe. Do decembra 1951 je bil ZiiPrt v Lepoglavi. Tedaj so ga odvedli , v prisilno bivališče, ki so ga mu /bočili v župnišču rojstnega kraja. V Bašiču je eno leto pozneje zvedel, da ga je sveti oče, ki je o njem izjavil, da je vzor apostolske gorečnosti in krščanske odločnosti, v konzistoriju 13. januarja 1953 imenoval za kardinala. V svoji osamelosti je kardinal Stepi-nac več ur na dan molil, premišljeval sveto pismo, prevajal ascetična dela in gojil notranjo življenje, do katerega je vedno imel veliko ljubezen. GREGOR MALI pOGREBCI CERKVE UMIRAJO Voltaire aprila 1758: „Čez dvajset let bo Galilejec lepa šala!“ Čez dvajset let, 1. 1778, je bil Voltaire mrlič... Galilejec je še vedno tu! Luther je papežu dejal: „V svojem življenju bom tvoja sramota, ob smrti °m tvoj pogin.“ Luther je mrtev že 400 let, papež je še vedno tu! Cesar Dioklecijan: 1. 305 je dal kovati kolajno z napisom: „Nomine christiano elet0 (ko je bilo ime krščansko uničeno)“. Dioklecijana ni že 1600 let, krščanstvo je še vedno tu! Mohamed si je za simbol izbral polmesec, ki naj bi rastel in prekril in uničil r'ž Kristusov. Polmesec pojema... križ pa raste in je še vedno tu! kajti ijiin Sociolog P. Proudhon: „Pobožne duše naj si naprej preskrbijo potni list, čez deset let ne bo niti enega duhovnika več, da bi jih mazilil s sv. posled-oljem.“ ji™ Proudhon je umrl že leta 1865. . . Duhovnikov še vedno ni konec! Combos, francoski minister in preganjavec vere leta 1904: „Končati hočem *° klerikalno reakcijo.. . dajte mi le tri mesece časa!“ Vrije meseci so minili. Tudi Combes je minil. Cerkev je še vedno tu! A. Bayct leta 1930: „Kar sc mene tiče mislim, da bo do leta 2500. znanost C(“la svoje in bo namesto mrtvih dogem vstala velika človeška vera!“ Ta je bil že bolj previden! Albert Bayet je izginil kot vsi drugi. , . Cerkev je še vedno tu! kaj je novega v argentini? PROF. DR. IVAN AHČIN (NEKAJ SPOMINOV) Ko smo v nedeljo, 14. februarja, zvedeli za njegovo smrt, nas je globoko pretreslo, čeprav smo jo pričakovali. Zavedli smo se grozotne resnice, našega profesorja Ahčina ni več in ga ne bo več med nas. Začutili smo zevajočo praznino, ki se je pojavila med nami. Nekaj let za prelatom dr. Odarjem je odšel še on, star še ne 63 let, sredi nekončanega dela, a po božjem načrtu že vreden nebeškega plačila. Nekajkrat smo ga prosili, naj napiše svoje spomine. Prigovarjali smo mu, da ne gre toliko za njegovo osebo — tega se je strašno bal —, marveč za pomemben prispevek k slovenski zgodovini zadnjih let, za narod tako važnih in pomembnih. Saj je stal skozi skoraj 40 let sredi verskega, političnega, socialnega in kulturnega dela v našem narodu kot neustrašen in neumoren glasnik resnice in pravice. Bil je v ozkih zvezah z odličnimi in vodilnimi osebami, posebno še z dr. Korošcem, katerega življenjepis je imel doma pripravljen. Da je vedel mnogo zanimivega in javnosti neznanega o življenju, prizadevanju in borbah našega naroda, smo čutili iz tega, kar nam je pogosto v tovariškem krogu pripovedoval. Toda spet je omahnila roka enega tistih, ki bi nam mogli mnogo poučnega povedati iz tistih let, kar pa je zdaj z njim leglo v grob. Spominov tako ni napisal, kdo bo napisal spomine nanj? Če bi to storili mnogi, bi se nam pokazala velika in plemenita osebnost dr. Ahčina. Naj navedem nekaj malega iz svojih spominov nanj. Ti se začenjajo že v Ljubljani. Vsi, ki smo takrat brali „Slovenca“, se sp<>' minjamo, s kakšnim užitkom smo bral* njegove uvodnika, ki so si sledili eden za drugim. Bili so članki vedno aktualni' vsebinsko bogati, idejno trdni in jasno pisani. Z njimi je leta in leta oblikoval mišljenje naroda v perečih sodobnih svetovnonazornih in političnih vprašanjih. Koncem junija 1945 sem potrkal na njegova vrata na Via dell’Olmata 9 v Rimu. Živel je tam že dobra tri leta kot begunec. Dolgo sem mu pripovedoval 0 naših borbah, begu in o tragediji vračanja. Bil je eden od tedaj redkih, k* so nas razumeli. Po naročilu g. prelata Odarja seim ga naprosil, naj pride v Praglio učit bogoslovce. Rad je obljubil, čeprav so ga vabili v USA. V začetku septembra je -bil že med nami. Trdo in zelo skromno je bilo naše življenje, a vse je tiho in vedro prenašal. Dobre volje mu ni nikoli manjkalo, šel je z nam* preko Brixna, San Luisa v Adrogue in nam ostal zvest do smrti. Vedel je, kolike važnosti je lastno semenišče za naš na- Ra ,v tujini in morda tudi doma. Ljubil ]e ln mu posvetil največji del svojega a ln časa. Učil je sociologijo, cerkveno to ,v'no' zgodovino verstev, zgodovino nc "Kije, pedagogiko, katehetiko (seveda tlel Vl-e '8*°^a8n°) in še kaj. Poleg tega .1 a na8el časa za to, da je napisal dele Sociologije in prvi del Socialne _l ""ornije, še dve manjši knjižici, veliko a"kov in razprav ter mnogo predaval je Lazn'*1 sestankih. To je zmogel le, ker : "n bogato nadarjen, znal je hitro in Slt° Pisati ter bil izredno delaven. Njc--a delavnost je bila tiha, mirna, ' raJna. Ni govoril o svojem delu, a kar p . "klat si izvedel, da je rokopis gotov. r' Pisanju svojih socioloških del je bil ^ ea*ist in optimist. Idealist: ni iskal bojarjev, imel je le velike stroške z nji-koH • prepričan je bil, da jih ral ° posebno mladi, radi prebi- : 1; Napisal jih je zanje, da bi v svojem ^ kl1 Privzeli jasna krščanska načela v S( s" 'n deželi, kjer so pred nami še hudi . '"loški boji, predvsem s komunizmom s"cializmoin. p ^°ncem oktobra 1945 sem bil poslan iz j, raKlie v Rim, da poiščem kje učbenikov in naae bogoslovje. Poklical me je k sebi P 'n' govoril: „Tu imaš denar. Pojdi na mP° dei Fiori (črna borza) in kupi v 7 tO ameriških srajc in prav toliko 0 "enih svitrov. Zima bo tu in hogo-lik'VC' nimai° baj obleči.“ To je bilo ve-„■ 0 dejanje dobrote, ne prvo in ne zad-sk*" . v *em Je bil posebno velik: v n 1 •> dejavni ljubezni. Bil je po naravi 'kega j„ dobrotnega srca, a še nioč-8il je bila v njem krepost krščanske k'i| ki so vsem prehitro minile. Mlada fot®' grafinja Kristina Pavlovčičeva pa bo g°' tovo kmalu postregla z dobro posneti®® fotografijami, ki bodo dekleta vedno sp®' minjale ne lepo in prijetno preživeti da®- Družabna prireditev „Duhovnega živ- ljenja“ Družabna prireditev nam vsem P/.1' ljubljene revije z lepo prilogo „BozJe stezice“ je lep in za mnoge rojake težko pričakovan dogodek. Letos je bila v nedeljo, 14. februarja-Jasno jutro je povzročilo splošno vese' Sa • Kljub silni vročini, ki Človeku kar {Po zapira ter mu jemlje voljo do po-a*ija, se je zbralo veliko rojakov na /°*trani Pristavi v Moronu. Prišli so, tisV *0 'zraz'j° svoje veselje nad našim ter0ttl’ c*a se v družbi znancev in prija-Cc^ev povesele, da se prijateljsko pove , J,° v eno družino in seveda, da morda < e,lcjo dragocen dobitek. Sen^° je vročina malo polegla in je j®?, košatih dreves že legla po športnem So ‘i •,a’ 80 nastopili naši najmanjši. Prvi Vq ,)1n na vrsti otroci iz San Justa pod Pl tvom svoje učiteljice gdč. Angelce kje**1“ k- Sledili so jim ramoški otroci, sJ r ze dolgo vrsto lot poučuje gdč. Anica °tr>Y0V' Lep in posrečen je bil prizor su nV sl°venskega tečaja v Buenos Aire-stn Sa- Marijana Batagelj. Za me- D ,m so nastopili otroci iz Hurlinghama jv°dstvom svoje učiteljice gdč. Katice pr Va*b Za konec pa so pripravili lepo im tene^enje še otroci iz Morona, kjer UcuJe gdč. Mija Markež. L. prisrčnem nastopu otrok, ki so ga let°S Popravili v hvaležnost, da že 10. 0 Prihaja med mladi slovenski rod v izseljenstvu revijina priloga „Božje stezice“, se je prireditev nadaljevala. Mladi — fantje in. dekleta — so stregli, vodili igre; gospe so bile v kuhinji; možje so točili pijačo; med vsemi pa je vladalo praznično razpoloženje, h kateremu so znatno pripomogle pesmi iz domačih plošč. Ves čas so rojaki segali po srečkah. Dobitkov je bilo okrog 500. Na splošno so bili bogati, lepi in prikupni. Pri darovanju le teh so se letos zlasti odrezali rojaki iz Mendoze. V poznih večernih urah, ko je naa Pristavo žarela množica električnih luči je bilo nagradno žrebanje. V nagradno Tebanje so bili vkjjučeni tisti rojaki, ki so do prireditve poravnali naročnino za leto 1960. Med srečnimi izžrebanci pa so bili ti-le: Malavašič Pavle iz Ram os Mejia, fvmaževič Lovrenc tudi iz Ramos Mejia, Benedičič Zofija iz Castelarja, Bidovec Anton iz San Justa, Božnar Pavel iz Mendoze, Amalija Sirca iz Ituzaingo, ing. Marijan Magister iz Španije, Golob Polde iz Morona, Eiletz Marijan iz Hurlinghama ter Janez Pokoren iz Munra. >i2o>' s prireditve „Duhovnega življenja" na kateri so naši mladi prijatelji prav lepo prispevali k uspehu (Foto: Maks Jesih) Anekdote Kardinal Maver Cappellari, ki je postal papež Gregor XVI. (1831—1846), je bil kljub svojim letom sila čil in zdrav. Zato je odklonil stalno zdravniško oskrbo in fond, namenjen zanjo, poklonil pokojninskemu skladu papeških nameščencev. Odklonil pa je tudi izbrano in obilno jedačo, ki jo je znala pripraviti papeška kuhinja, rekoč: „Kaj mislite, da se mi je sedaj kot papežu povečal želodec? Nikakor ne! Zato bom jedel tako kakor doslej.“ Jožef Marija Pignatelli, kj je v Italiji obnovil jezuitski red (za blaženega je bil proglašen leta 1933), je pogosto g'o-voril s svojimi učenci o njih bodočnosti. Tako jim je včasih dejal: „Ti boš velik teolog, ti odličen pridigar, ti slaven misijonar“ in podobno. Med učenci je bil tudi Angel Mai, kateremu je Pignatelli označil bodočnost takole: „Vidim, da na žalost ne boš ostal pri nas jezuitih. Boš pa dober duhovnik, kasneje kardinal in kasneje še nekaj drugega.“ Vse napovedi so se uresničile. Mai je res zapustil red, bil knjižničar v Milanu in Rimu, leta 1838 postal kardinal in v konklavu 1846 tako živel v prepričanju, da bo izvoljen za papeža, da je že napisal prvo encikliko. Zapeljala ga je prerokba. Ni bil izvoljen on, pač pa kardinal Mastai - Pij IX., „še nekaj drugega“, pa je bilo imenovanje za kardinala — škofa v Albanu pri Rimu. Pij IX. (1846—1878) je sredi kar-navalskih dni dovolil avdijenco neki odlični Francozinji, ki pa je ves čas bivanja v Rimu slovela po svojem bučnem način11 življenja. Med avdijenco jo je Pij vprašal, koliko časa misli ostati §e Rimu, nakar mu je Francozinja odgoV0-rila: „Rada bi počakala do konca kat" navala in na pepelnično sredo prejel® pepel iz vaših rok.“ Papež pa je a1 bržkone zelo na tekočem in je mirno °d' govoril: „Gospa, ali ne bi bilo bolje, <** bi se zapeljali v Neapelj, kajti Vezuv J® pravkar začel bruhati in vam bo natres ves potrebni pepel?“ Bretonski zdravnik Alfonz Guerin Je malo pred začetkom francosko-nemšk6 ! vojne (1870) zdravil papeža Pija IX. ,ia dihalnih organih. Tri tedne je prežive : pri njem in ga stalno kontroliral. Tak° sta se s papežem že kar po domače Pd' govarjala. Nekega dne pa, ko je Guer>n nehal poslušati bitje popeževega si;ca 1,1 delovanje pljuč, je dejal: „Veste, Sve' tost, zelo bom moral biti previden, k° j se v rnem domov, da ne bom nikomur P°' j vedal, kako sem sklanjal glavo nad v*' širni prsi. Moji Bretonci so nanir® takšni, da mi bodo odrezali ušesa in J1 shranili kot relikvije.“ Abraham Lincoln je kot predsednik USA izrazil željo, da bi se poglobili stik1 med USA in Vatikanom, Pij IX. je zat° poslal kardinala državnega tajnika Ant°' nellija na ogled in Antonelli je bil mne' n ja, da je „Amerika predaleč, da bi Pa' pcž onstran Oceana moral iskati svet°' valcev“. Pij IX. je bil pa drugega tnne' n ja in je zato svojemu državnemu taj niku dejal: „Zame bi bila velika čas imenovati Amerikanca za kardinal®’ kajti mi Evropejci nimamo nikake Pra. vice, da bi si izključno sami zase last1 vso politično modrost.“ Tako je newyorski nadškof Janez MaC Closkey postal prvi ameriški kardinal' CARODEJKA IZ AVINJONA 1'red vzhodnimi vrati provensalskega *sta Avinjona se je pravkar ustavila s Sa"a skupina popotnikov. Sestavljali ' ? i° dominikanski menihi, zaviti v črne t ki so pa bili bolj sivi kot črni 1,1 obilnega prahu, ki so ga morali likati vase; poleg njih je bilo videti ata iz frančiškanskega reda, pa mc-,ha iz reda bosonogih avguštincev; v ^llPini je bilo tudi več plemičev — vsi ih oblečeni — iz sicnske republike; I. *4ar je najbolj vzbujalo pozornost, je I a navzočnost mlade žene, ki je jahala a živahnem osliču. ^a mlada žena ie bila oblečena v etjeredniško haljo dominikanskega re-Njen obraz je bil bledičen in bilo je ■1 ®ti, da so se ga v mladosti dotaknile f°*e! kljub temu pa je bil poln nadna-vne lepote in ie izražal deviško či-, °st. Ni štela — vsaj po videzu — več trideset pomladi. Spremljevalci so hazivali „mamina“ — mati, čeprav so II vsi starejši ml nje. j, r°dil je skupino Neri di Landoccio ^aKlieresi, član republiškega sveta mesta jeeile- Ta se je predstavil častniku, ki v '®tel v oskrbi s skupino vojakov ' °dna mestna vrata in zahteval, da jih TaU**d°ma popelje pred svetega očeta. c rat so namreč papeži živeli v franst1 mestu Avinjonu. RAZGOVOR OB MESTN IH VRATIH Častnik pa se ni dal tako lahko prepričati, da imajo sienski poslanci čiste namene. Dejal je, da ne verjame, da prihajajo oni v imenu florentinske republike, ki jo je papež pred nedavnim izobčil iz krščanskega občestva in izrekel nad njo Interdikt. Naj zlodej tako republiko čim preje vzame! Tudi poveljujočemu častniku ni bilo nič kaj všeč, da so si privedli s seboj mlado ženo. Ali se morajo moški res zmeraj zateči za žensko krilo, če hočejo kaj doseči? Poleg tega, kdo naj ljudem iz Siene še zaupa, če se pa vežejo s papeževimi nasprotniki, kot je Bernardo Visconti iz Milana in ščuvajo na upor mesta znotraj papeške države. častnik je globoko vsrkal zrak vase, kajti bilo je vroče in razgovor ga je tudi primerno ogrel. Toda njegove zgovornosti še ni bilo konec. „Poleg tega,“ je nadaljeval, „mi pravite, da prihaja ta plemenita gospa, Katarina Benincasa, z namero, da pridobi sv. očeta za novo križarsko vojsko. O sveta preprostost! Naš svetli gospod naj vzame tako odločitev nase na prigovarjanje neznane ženske! Sv. oče ima že dovolj skrbi, ko podpira Francijo v vojni z Angleži, ki že traja več kot trideset let Poleg tega: le kako si zamišljate križarsko vojno vi, Italijani, ki ne delate drugega kot kršite pogodbe, sklenjene v božjem imenu?“ Častnika so te misli tako razvnele, da je smatral za primerno, da si obriše pot, ki mu je curkoma lil po obrazu. Nato pa je predel svoje misli dalje. „Tretjič pa — njegov glas je postal oduren — pravite, da hoče ta mlada gospa doseči od sv. očeta, da se povrne v Rim. Ha, v Rim? Dovolite, da se za-krohotam! Kaj pa je danes Rim? Zapuščena groblja, kjer stoječa voda razširja svoj smrad po vsej okolici; kjer vlada poulična sodrga in kjer se je, bazilika sv. Petra spremenila v konjski hlev. Danes je središče krščanstva mesto in trdnjava v Avinjonu in tako bo ostalo tudi v bodoče!“ „Zmotil si sc, dragi sin,“ je zgovornega častnika prekinila mlada žena, potem ko je vanj zapičila svoje oči, ki so poročnika očividno spravljale v zadrego, „ta kraj ni Avinjon, temveč Babilon. Smrad njegovih grehov in strasti je prišel vse do Siene. In se bo še bolj razprostrl, če sv,, oče ne bo zapustil ječe, v katero se ie prostovoljno zaprl in v kateri ga skušajo zadržati njegovi sorodniki, kardinali, francoski kralj in ne vem, kdo še vse. ..“ Katarina Benincasa se ie pri teh besedah ozrla na trdnjavo, ki se je dvigala nad mestom in reko, vzpodbud!» svojega osliča in vzkliknila: „Sinovi moji, naprej! Dovoli nas je ta častnik že zadržal. Hočem čim preje govoriti s sladkim Očkom!“ Častnik sprva ni vedel kai storiti, tako so ga presenetile besede „Babilon... ječa... sladki Očka“. Da se upa ta ženska tako predrzno izražati o Avi. njonu, ki je sedež papeža Gregorija XI. in njegove kurije! In sedaj se celo drzne s to smešno karavano ljudi brez njego vega dovoljenja stopiti pred Njegovo Svetost in Veličastvo! Ne, to se je zdelo poročniku že izzivanje! Postavil se je pred svoje vojake in zavpil: „Pozor!“ Vojakom je bil prepir njihovega poveljnika s tujo damo očividno všeč. Privoščili so mu zadrego, v katero je zašel. Leno so dvignili helebarde, ne da bi spremenili svojo togo držo. Po tem povelju je častnik znova spregovoril: „četrtič pa, spoštovani plemiči, povejte mi, v čigavem imenu prihaja ta gospa? Kdo jo pošilja? Vi pravite, da v božjem imenu ? Dajte, da počim od smeha! Le kaj ima Bog tu opraviti?“ VRATA SE ODPRO Med tem je skupina popotnikov P01* vodstvom Katarine prodrla do vzdižneg8 mosta. Toda tam je morala obstati, kajti pot jim je zaprla ograja sulic, katerih konice so grozeče gledale vanje. Neri d' Landoccio je bil v zadregi.. Vedel je, tla brez posebne propustnice ne bodo mogl' iti čez most. Zaskrbljeno se je ozrl n8 Katarino. Zanj je ona pomenila vse, saj je slepo zaupal v njeno božje poslanstvo- Ona se mu je dobrohotno nasmehnila in odvrnila: „Ne boj se, moj sin! Pr0" pustnica je že na poti!“ Res sta se prikazala v tistem hiP11 na mestnih vratih dva konjenika, ki sta se takoj usmerila k poveljujočemu častniku. Eden izmed njiju, polkovnik 8 papeškimi znaki, je izročil poročniku pef' gament, izdrl sabljo iz nožnice in z nj° spoštljivo pozdravil mlado Katarin0-Častnika je ta prizor čisto prevzel. I” ko je prebral listino, že ni več verje* svojim očem. V njej mu je sv. o*-® lastnoročno naročil, naj izkaže mladi Katarini iz Siene vse časti, kot bi jih izkazal kakemu svetniku, častnik je šel z roko preko oči, kajti zdelo se mu je’ da je podlegel mogočnemu čaru. Tedaj se ustavi ob njem potuj0®1 trgovec. „Zdi se, da te vročina zel° muči, poročnik,“ mu je dejal napol v š8*1 napol zares. „Res, ne znajdem se več,“ je častnik iskreno pritrdil. „Eni (pravijo, da i® svetnica, in drugi, da je čarodejka Ja* bi rekel da je oboje: sveta čarodejka-Njeno rojstno mesto jo obožuje; prebivalci iz Piše bi dali življenje zanjo; P°' kvarjena Florenca pričakuje, da ji h° prinesla mir in odvezo od izobčenja ter interdikta. Piše dolga pisma kraljem 'n knezom Cerkve ter jih kot mati neubogljive otroke ljubeče kara. Toda, kar J® najbolj nečuveno, pride sedaj: hoče poseči mir s Florenco; organizirati križarsko vojsko, in-., dobro se zagrabite z8 konja;, Rin,!“ papeža hoče spraviti nazaj v Trgovec je mirno prikimal: „In za-ne?“ je vprašal. „Ne poznaš je še, svete čarodejke! Če ne bo dosegla vsaj 01 t®ga, kar si je zastavila, ti izročim sj* ®y*®o izkupička, ki si ga bom pri-*>zil v tem mestu. Katerega smo danes? sj' iunija, anno Domini 1376. Zapomnite v ta dan, kajti o njem bodo govorili 6 VaŠih sinov sinovi!“ PRED PAPEŽEM Sveta čarodejka pa je med tem že stala jo • božjim namestnikom na zemlji, ki )e ljubeče sprejel. Govorila mu je o ahotnih grehih, ki so se dogajali na ^Peškem dvoru v Avinjonu: da kleriki e iščejo drugega kot mastnih služb; ati hlepijo po bogastvu in moči; °rianiki se predajajo nečistosti vseh vrst; vojaki si dovoljujejo vsakovrstno nasilje, ne da bi jih kdo klical na odgovor; trgovci goljufajo na debelo in zahtevajo nemoralne obresti; ves Avinjon je ena sama luža, iz katere izhaja gniloba, smrad in pohujšanje na vse strani. Nato je prosila za mesto Florenco; omenila je potrebo nove križarske vojne; zlasti pa je vztrajala, da se mora sladki Očka vrniti v večno mesto, v ltim. Papeški dvor je postal nemiren. Mnogi, ki so se do tedaj iz nje norčevali, so jo začeli jemati resno. Poklicali so jo na zaslišanje, da bi v njenih nazorih odkrili kako krivoversko primes. Vse zaman! Mladenka je dokazala, da v polni meri poseduje božjo modrost. Kardinali so se razšli zmedeni. Neki človek, ki je veljal za pobožnega, je papeža opozoril, naj ne hodi v Rim, ker ga bodo tam zastrupili. Pa je Katarina odvrnila: „če ga bodo, ga bodo s strupom, ki bo prišel iz Sveta Katarina, priljubljena izletna točka Ljubljančanov Avinjona!“ Prišlo je nato pismo od Ludvika Anžujskega, francoskega kralja. Opozoril je papeža, da ga v ltimu čakajo vojne, spletke in smrad; naj ostane v Avinjonu, kjer vse diha mir, spokojnost, zdravje... Prišli so celo starši od sv., očeta, njegovi sorodniki in znanci, da bi omečili njegovo srce, ko že niso mogli ukloniti njegove volje. Vse zastonj! Katarina je zmagala. Niti solze postaranega očeta, ki sc je vrgel svojemu sinu k nogam, niso Gregorja XI. premaknile niti za las. V Marseju je že stalo pripravljenih 26 galer in preko štiristo jadrnic, da odpeljejo sv. očeta in njegov dvor. Tedaj je dal 12. septembra 1376 papež še enkrat poklicati predse mlado Katarino. Nemirna je mladenka stopila predenj. Se je morda premislil sv. oče v zadnjem trenutku 7 Kristusov namestnik je stal ob oknu, od koder se je pogled mogel ustaviti na zelenih travnikih, ki jih je sv. oče tako ljubil in od katerih se je moral ločiti za vselej; v ozadju so se zavite v tanke meglice bleščale Alpe in vsa Provensa je bila kakor ogromen pisan prt. „Nočem sveta od tebe,“ je papež tiho spregovoril. „Le to želim, da me prepričaš o božji volji, da grem v Rim.“ „Potem se spomnite, sladki Očka, obljube, ki ste jo storili, ko ste bili povzdignjeni na papeški prestol.“ Svetemu očetu so sc razširile oči. Ah tista obljuba! Sedaj mu je postalo vse jasno. Če Katarina pozna obljubo, ki jo je on nosil v srcu zaprto s sedmimi pečati, kdo more še dvomiti, da njen glas ni božji glas? Z naglim korakom je pristopil k njej, ki je klečala ponižno pri njegovih nogah, jo blagoslovil in bolj zase kot zanjo spregovoril : „Sedaj mi je jasno, da je moje mes*0 v Rimu!“ Sv. Katarina Sienska se je rodila marca 1347 kot 23. otrok v družini bar' varja Benincasa. Že kot sedemletna df' klica je imela prva videnja. Ko ie spolnila 18 let, si je nadela tretjerednišk0 obleko sv. Dominika. Nato je tri leta vela v samotni celici, Radi velikih spce' obrnjenj, ki jih je dosegla nad zakrkni6; nimi grešniki, je postala slavna po vsel Toskani. Okoli nje so se začeli zbil’9*! duhovniki, puščavniki in mnogi ver”1 laiki, katerim je potem bila za duh°v' nega vodnika. Od leta 1370 je nastop9*3 tudi v javnem življenju in se trudila z9 pomirjenje med sovražnim; meščanski10 družinami, kar ji je prineslo nemalo t6' žav. Leta 1374 ji je dominikanski k®' pitelj določil za svetovalca dominikanca Rajmunda iz Capue. Pod njegovim vod; stvom je začela dopisovati skoro z vseh1 kralji, knezi in prelati tedanje Zapadn6 Evrope. Tudi je imela pismene stike 5 kardinali in papeži. Leta 1376 je obiskal9 v Avinjonu papeža Gregorija XI. in pregovorila, da se je po 70-letnem b1' vanju papežev v Avinjonu zopet vrni* Rim. Žal je že dve leti nato po snu* 1 Gregorija XI. izbruhnil razkol, ki je V9' jal vse do leta 1417. Po naročilu PaPe3® se je nato naselila v Rimu in pomaga1 pobijati vpliv francoskih protipapežeV’ Obdarjena z mističnimi gledanji in z r9' nami je umrla 29. aprila 1380 po več*9 denskem hudem trpljenju. Radi svoj1 pisem je prišla v zgodovino kot izredn9 pisateljica, vredna svojih sonarodnjak0 Danteja in Petrarca. Radi svoje vsestra1*' ske delavnosti, čudovitega vpliva na s°' dobno družbo in politično-verskega J"e formnega dela jo smatrajo na spl°sn° za eno največjih žena vseh časov. (Po knjigi „Los grandes de *9 Iglesia“ priredil Jože Jurak) >, Najpomcmnejše spričevalo o bivanju °8a tvori čudovit; sestav vscmirskega etovja. žal je tu nemogoče ogromni navedek, ki je bil v novejšem času na °dročju zvezdoslovja dosežen, bliže ^Svetliti in pojasniti metode, po katerih sotavljajo astronomi velikosti toplote, Heh^0*30’ hitrost, število in oddaljenost “••»ih teles. Zato se bomo v naslednjem l le na one posamezne drobce nji-ni°Vll\ izsledkov, ki se zdijo najbolj pri-r^', da si predočimo vsaj v majhni ri božjo moč, modrost in veličino. Velikost Ob tem se moramo predvsem zavedati, da naša Zemlja predstavlja v ogromnem nebesnem prostoru le majhen prašek. Saj je že Sonce tako veliko, da bi v njegovo prostornino lahko spravili 1,300.000 zemeljskih obel. Obstojajo pa zvezde, ki so po svojem obsegu mnogo, mnogo večje od Sonca, dočim se vidijo tako majhne zaradi njihove neizmerne oddaljenosti od Zemlje. Tako obstoja neka zvezda (Omicron Četi) s tako ogrom- no prostornino, da v njej dobi prostor — reci in piši — 30,000.000 Sonc. Toplota Toplota, ki vlada na nekaterih nebesnih telesih prekaša pravtako vse človeške predstave. Sonce s svojo temperaturo 5.500 stopinj C. je še razmeroma hladno, če mu postavimo nasproti temperaturo zvezde, kjer je bila ugotovljena s 40.000 stopinjami. Sončna luc slepi tako močno, da je s prostimi očmi ne moremo gledati. Zvezda Rigel v ozvezdju Oriona pa je 15.000-krat svetlejša od Sonca; zvezda S Doradus izžareva pa celo 500.000-krat toliko svetlobe kot Sonce. Hitrost Ne moremo si tudi predstavljati hitrosti, s katero drvijo te ogromne žareče krogle skozi vsemirje. Tako pusti Sonce v eni sami sekundi svojih 300 km poti za seboj. Zvezda Areturus pa v istem času preleti 680 km. In prj vsem tem vlada v gibanju teh nebesnih orjakov takšna točnost, da morajo astronomi do minute natančno napovedati n. pr. sončni ali lunin mrk. Kar se tiče števila zvezda, se ne more niti približno ugotoviti. More pa se s sigurnostjo trditi, da presega njih število 100 milijard. Svetlobna leta Da bi našli merilo za njihove naravnost nezaslišane oddaljenosti v vsemirju, so se morali zateči astronomi k hitrosti’ svetlobe. Ta prodira namreč z brzino 300.000 km na sekundo, na leto torej 10.000 milijard km. To razdaljo so astronomi označili z besedo: svetlobno leto ter ga uporabili kot merilno enoto za astronomske daljave. Svetloba rabi od Sonca do Zemlje ne celih 9 minut, k najbližji zvezdi stalnici (Alpha Centauri) 4 leta, k zvezd; Severnici 40 let. V vsemirju pa se ne nahajajo samo posamezne zvezde, temveč cela ozvezdja, ki so obli- kovana v krogle. Naši Zemlji najbližje ležeče tako ozvezdje je odaljeno od 1® tisoč 400, najdalje 185.000 svetlobnih let' V globinah vsemirja so ugotovili neštete plinske meglice, ki se bodo v teku neizmerno dolgega časovnega razdobju oblikovale v nove zvezde al; ozvezdja-K najbližji taki meglici rabi svetloba 850.000 let, dočim do najbolj oddaljenih nič manj kot 140,000.000. Ako bi hoteli to razdaljo izraziti v kilometrih, potem bi to število izgledalo takole: 1,400.000.000.000.000.000.000 km ali 1.400 triljonov kilometrov. (Zemeljski obseg = 40.000 km!) Samo Bog je neskončen Akoravno -so te številke za naš um že takorekoč nepojmljive, vendar kljub svoji ogromnosti ne predstavljajo niti enega samega koraka v neskončnost. Bog pa je neskončen. Neskončno velik v m°' drosti in moči. Ako si to dejstvo predo-čimo, potem ne moremo storiti drugega kot zdrsniti v prah na kolena v vroči hvalnici. Tedaj se bomo pa tudi zavedli naše lastne revščine in uvideli,, da brez božje pomoči ne zmoremo prav nič. (Poglavje iz knjige „Der Weg aus dem Chaos") Prevedel -ih VAŽNO! Prosimo vse naročnike, zlasti one \ v inozemstvu, da ne pošiljate de- 5 narja v pisemski pošti, ker na ta S način ne prispe v naše roke! Pia- \ čujte naročnino pri poverjeniku Duhovnega življenja v Vaši de- j želi. Kdor pa želi poravnati di- * rektno, pa naj nakaže denar po- • tom banke ali pošte po čeku na j naslov: Rev. Antonio Orehar, Ramön Falcön 4158, Buenos Aires, Argentina. (Ne naslav- \ ljajte čekov na Duhovno življe- 5 nje ali Vida Espiritual.) S ROGLA . 0ltlan iz družinskega življenja. I talinsko spisala Adriana Henriquet Stalli. *z Španščine prevedel Štefan Tonkli. di>v5az Pa l okno, vrata, podoba. Otrok poskakuje v njegovem naročj® in se vsega veseli. Posebno veselje- ima nad podobo z mnogim; živimi barvami in nad morjerm ki se giblje in poje. In ko sedi v svojem stolčku in mu rečemo: slika, pogled® proti steni, in ko mu rečemo: morje, ®c mu ustavi pogled na oknu, ročico dvigi*6 v zrak in grgra, kot bi slišal: ooo.. • Prva znamenja razuma! Čudovit® stvar! Ali b; ne bil greh varati ga z lažni' vimi predstavami o svetu in življenju? Ko dene Marija kruh na mizo i® ga hoče otrok zagrabiti, ga opomni: — Kruhka se ne sme dotikati. — Iteci kruha — popravi Sandro. Zanj je raje 'kosanes kruha, kruhek h* bil kvečjemu zame, k; ga denem dvakrat v usta in pozabim nanj. Ali ni smešen ta obrat vrednot? Pravijo uličica, ko je vendar ul*6® za Otroka veselje; pravijo konjiček —- *® je petkrat višji kot on in mu vzbuj® strah s svojo neukročeno močjo; kozarček, pa ga ne more držati z obema rokama; ves svet je pomanjšan in n®' čičkan, dočim je v resnici zanj svet nc' kaj strašno velikega in hkrati nevarneg®’ da ga lahko le previdna in čuječa m®' terina skrb reši pred njegovo materialu0 in brezbrižno okrutnostjo. In ko začne otrok skakati in tekati in se začne igrati, ga odrasli vzpodb®' ja jo z lažnim dobrikanjem. t»,^. Poglej, poglej, saj si prišel pred tr: TT Oj, oj! Jaz ne morem dvigniti tega h6$la*a> a ti... kakšna moč! Ti ga dvig-z eno roko. lteo.7^ Nisem mogel zvrniti niti enega • • • ti pa, kako si spreten, na prvi rec si vse podrl. S,?ak° začne otrok praviti „jaz“ in se “a za to, kar ni. stihl C*m°’ se vebka sebičnost in ča-pa , ePnost razvijeta iz nekega gena — takn r°dovitno zemljo najdeta tudi v je nespametni in popustljivi okolici, ki atna prevara in utvara. 2ajr^°ke?a dne se seveda zastor prevare (lvjVri.e in očetova roka, ki ni mogla zaus tricikla, mu prismoli slovesne tia ”ai.ce; „mali svet“ mu bo po svoji k; • ‘v začel dajati trde bunke; otrok, do«; že nekoliko zrasel, bo razočaran, je 01 Se bo morda njegov „jaz“, ki se n0st?dil in bohotno razrasel med ošab-»e i° .*n budalostjo, utesniti med narav-]jetlrneje _in se bo kujal v škodljivi uža-°sti in nekoristni trmoglavosti, ^oglašam s teboj, Sandro, in bova tn „a a najinemu otroku prihraniti vso zniedo. dnevno povelje je: Poenostaviti. VIII. Najin otrok zdaj pravilno in razločno baVarja besede: para, kruh, omara se čudijo, da pri tej starosti t nima še — zna izgovarjati 1>ovj).ltloma razločno in ga silijo, naj po-sav \ Para, kruh, omara, riba. Potem se da čudijo in ga ne morejo prehvaliti, «t; • keKa dne po otrok noče več govo-vSa la odkimuje z glavo. Razumem ga: stvar se mu zdi nazadnje dolgočasna. °kažejo mu sladkorček. Veš, kako se imenuje ? Ne — odkima z glavo, da V°glej ga dobro, kako je mogoče, IV veš, kaj je to? ^®nejo ga tik pred oči. Ne odkimuje z glavo. Denejo mu ga v roko. — Zdaj vem, to je sladkorček. Seveda, zdaj ne gre več za same besede kot para, omara ponavljane s praznim zvokom na nekem trgu, kjer ni ni-kake pare in nikake omare. Zdaj gre za besedo, ki služi nekemu človeku. Očitno je, da otrok napreduje. IX. Najin otrok ima tri leta. Igra se s svojimi zgradbami sedeč na tleh. Iznenada ga oče pokliče. — Pridi, Jurček, prinesi mi oni časnik. Otrok odgovori odločno, ne da bi okre-nil glavo: — Ne morem. Oče se vznemiri. — Veš, da me srbijo roke. — Pa jaz ne morem iti, tudi če si jih razpraskaš. Sandro in jaz se spogledava dušeč smeh in hkrati vznemirjena zaradi tako odločnega upora. — Ali nisi želel drugega kot časopis? — vprašam Sandra potiho. — Ne, hotel sem, da me ubog^. — Veš, kaj, — pripomnim — najbrže je prepričan, da je to, kar dela, mnogo važnejše. Pogledam. Tudi jaz sedem na tla na blazino. Jurček mi takoj razloži: — Vidiš. Te stebre postavljam pokonci in stoje ravno; če jih postavim na druge, se ne vzdrže več, padejo, vidiš, in vendar morajo stati pokonci. Znova poskusi, pa stebri padejo; tudi jaz poskusim, pa padejo pravtako; seveda. .. pa ne rečem nič. Nato se Jurček nasmehne, se premakne in skuša postaviti zgradbo na drugem kraju. Zdaj ostanejo stebri pokončni. — Veš, zakaj ? — vzklikne zmagoslavno — tam so tla nagnjena. Pa takoj mu švigne druga misel preko čela, ki mu potemni. Zakaj bi morali pasti na krivih tleh? Spet poskuša na prejšnjem mestu. Samo en steber ne pade, druga dva pa. — Ne vidiš ? Tu je nekaj, ki jih žvme — pravi dotikaje se drugega stebra. — Gotovo. Drugi steber postavim nagnjen nekoliko nazaj in zdaj vzdrži. Jurček opazuje stvar z vseh strani, plazeč se po rokah in kolenih. — Že vidim, oni vleče na eno stran in zdaj vleče bolj nazaj in tako stojijo pokonci. Zadovoljno ga gleda. Obrnem se k Sandru. — Imel je prav, njegova zadeva je bila važnejša ko tvoj časopis. Odkril je središče težnosti. — A ni ubogal. — Ali bi rad razpravljal o pokorščini ? V tem vstopi Milena in takoj se začne razprava. Milena je za brezpogojno pokorščino otrok, kajti očetova oblast mora biti izven vsake pravde in neomajna. Ko bi ona imela otroka, bi zahtevala popolno pokorščino. Seveda ga nima. Tudi Sandro je za pokorščino, pa ne zato, ker bi se preveč gnal za očetovsko oblast; misli, da je zaradi reda v družini bolje, da ukazujejo starši triletnim otrokom in ne narobe. Jaz... Očitajo mi, da zapadam popustljivosti, ki sloni na materinski šibkosti. Ni tako. Ne odmikajmo se od vprašanja. Meni so všeč razsodna vprašanja, jasno postavljena, odločna in brez omahovanj. Ali hočete morda vreči en pogled v zgodovino nepokorščine? — Začne z obsodbo — vzklikne zmagoslavno Milena — s strašno obsodbo, ki je zadela ves človeški rod. Saj kdor je obsodil, je bil vendar Bo?1 ki je obsodil nepokorščino svoji voU; Ker je Bog popoln in so njegovi uka resnica in pravica, je nepokorščina Boß upor proti resnici in pravici in zato no zasluži obsodbo, če pa nepopolni cl vek začne zapovedovat] drugim ljudeö1' kdo nam more tedaj zagotoviti, da J njegov ukaz resnica in pravica? Goto' je, da ljudje hvalijo in grajajo pok® ščino in nepokornost po svojem osebne1? razpoloženju. Največji modrijani, P65,11?, ki in umetniki na svetu so kdaj prekr*511 očetovo voljo in človeštvo, ki je spreJ®* njihovo veliko znanost in umetnost, °d brava njihovo nepokorščino. Bismarck je odobril Garibaldijev ,,P°6 koren“. Italijani pa ne. Vse revolucU slonijo na utemeljeni skupnostni neP®. korščini in zgodovina jih je vedno oprd vičevala. f — Ali je to zagovor nepokorščin®' — Ne, ampak obsodba krivične® ’ svojevoljnega, nespametnega, predrzne®" sebičnega in nečloveškega ukaza. -Ko neha razgovor, ostane Mil®11 vedno prj svojem visokem mnenju o oč® tovski veljavi. Ko bi imela sina, pa ® nima. Sandro in jaz sva se sporazum®*®? Gotovo je pokorščina otrok bistven V° goj za red v družini. Potrebna je, n®P® grešljiva, treba jo je znova vpeljati, d rečem brezobzirno, pač pa brez ugov® j an ja in nekam naravno kot lepo navad ’ Seveda starši otrokom vcepijo nava® le z zgledom. — Če na primer jaz pokličem: dro, obed je pripravljen, ali prideš ? ui in ti takoj pustiš tvoj časnik, ne da bral članek do konca, potem se got®... j tudi Jurček navadi, da prekine igr° bo ubogal... ..«) (Dalje prihodnj1® Editor responsable: Pbro. Antonio Orehar, Ramön Falcčn 4158, Bs. Aires Registre de la Propiedad Intelectual No. 574.991 Pomladne sape in aprilski dež so naredile svoje. Le visoko v gorah in nizkih grapah še kljubujejo gmote snega; a pomlad je že na zmagoslavnem pohodu in njene znanilke so nam še posebno, ljube. Spodaj: Koča na Starem gradu (681 m) pri Kamniku. V ozadju venec Kamniških Alp POVERJENIKI: Argentina: Dušnopastlrska pisarna, R. Falcön 4168, Buenos Aires Brazilija: Marija Mestnik, C. Postal 7058 Sao Paulo, Brasil U.S.A.: „Famllla", 3116 Glass Av®* Cleveland, Ohio Kanada: Ivan Marn, 83 Victor Ave, Toronto, Ontario Trst: Marijina druiha Via Risorta 3. Trieste, Italla Italija: Zora Piččanc, Rlva Piazzutta 18, Gorlzla Avstrija: Naročnino pošiljajte Mohorjevi druibl v Celovec Celoletna naročnina za Argentino in driave, ki nanjo mejijo, (razen Urugua-ya) 230 pesov; za Uruguay je naročnina 300 8; za U.S. A. In Kanado 5 dolarjev; za Avstrijo 95 šilingov; za Italijo 2000 lir; drugod protivrednost dolarja.