St 6.
V
si
1
tt
III. lećaj, 1870.
Vtorek, eetrlek in soboto izhaja in velja v Maribora brez pošiljanja na dom /k vse leto H ff- — k, „ pol leta 4 „ — „ „  retrt   „   9 „ ->0 „
Po po-.fi :
7&   VM   leto 10 g.—k. „   pol   leta   .ri „ — „   t-etrt   „     '1 . 00 -
O/.nniiilA'.
/u  navadno triHtopno
vrsto se plačuje . S kr. će se tisk:i I ki tt, •' m m i, 2kr:it, ■* m rt »i t• 3krat. vuče pismenko bo plačujejo po prostoru.
/a  vsak tisek ju planiti kolek (štempelj) za 30 kr.
VredništTO in opravništvo je na stolnem trgu (Domplatz) hiš. št. *79,
Rokopisi se ne vračajo, dopisi naj se blagovoljno frankujejo.
Ministarska menioranda.
Spomenici obeh ministeiskih strank slo, 1. r smo zadnjič naznanili, občinstvu na presodbo dani.
Memorandum večine stavi kot program, da so naj „težavnemu položju" nasproti na stran puste vso negotove in nevarne poskušnjo. Po poti, kterega je nastopilo ministerstvo, ko je bilo v svet poklicano, hoče večina „s potrpljenjem" dalje hoditi. Upor zoper ustavo upa „počasi ter korak za korakom" podreti. Denasnja ustava se jej zdi kompromis z federalizmom, torej ni mogoče več samouprave dati deželam, kakor jo že imajo. Kot prvi korak v boji zoper federalistične želje, bila bi poprava volitev v državni zbor. To popravo volitev je vlada „previdno" v roko vzela in so bode varovala izročiti jo negotovi osodi posvetovanja in sklepanja v državnem zboru. Večina se bode vsem prizadevanjem ustavljala, ki hočejo razmero kraljestev in dežel k državi spremeniti V Galiciji bi se pač dala politika misliti, ktera bi več avtonomije, da bi prosto dala roko dobila premagati druge težave v državi. Taka politika pa bi izpo/.ivljala Husijo in bi Galicijo v nevarnost postavila; sicer pa bi upor v druzih deželah šo hujši bil, ker bi se vladi lehko očitalo, da ne meri vsem deželam z enako pravico. Torej noče večina Poljakom nič dovoliti.
Mod ustuvo in čenko deklaracijo ni mostu. Vse poskušnje poravnanja so žalosten konec vzele in nobenega vspeha imele. Take poskušnje so se vselej vladno roko, ki hi bila imela vpor premagati, slabile, in so krive bile, da se ni videlo, kaj bi trdno in „mimo čakanje v sebi edine vlade na ustavnih tleh" doseglo. Nihče ni spoznal, da bi bilo češki program mogoče sprejeti. — Večini se zdi, da je mogoče od zdanje sisteme odstopiti le, prvič ako se federalizem vpelje; ali ta jo nevaren, ter manjšine večinam izroči in bi no storil miru. Vsaka federalistična vlada, bi imela nemško opozicijo. Druga mogočost je ta, da se koncesije dade, ki bodo do federalizma privele, ali pa koncesije, ki bi za zdaj pomagale iz zadrego, pozneje bi so pa nazaj vzele. Eno kakor drugo je nevarno za državo.— Da bi so reski deželni zbor razpustil ni treba
in ni dob čk, ou . oce nasprotnikom (Cehom) k zmagi pomagati v bi se 'tekteri veliki posestniki iz nevolje nad nestanovitnostjo političnih razmer no vdelc/ali volitev. Večina koirča svoj spis z mislijo, da le med seboj edino   ministerstvo more vse težavo premagati.
Memorandum manjšine najprvo odgovarja trditvam večine, potem pa razvije program kakor ga hočo izvesti (TaafVe, Berger, Potočki). Spis manjšine pove, da se je razpor v ministerstvo začel, ko je većina hotela neposredno volitve izpeljati brez druzih naredeb. Manjšina je želela ob enem spravo z narodnostimi. Tako se je volitveno vprašanje odložilo in prestolni govor je nastal vslcd kompromisa med strankama. Na nalog cesarjev je večina program izdelala nepozvavši treh ministrov manjšine k posvetovanju, kar je „neustavno", ker jo proti prestolnemu govoru. Manjšina imenuje program večine „prav dvomljivo vrednosti", in ga ob-sojuje črto za črto. Manjšina vidi v tem nasprotje, da hoče večina „mirno čakati", zraven pa volitve v državni zbor predrugačiti. — Manjšini se nedoločna poprava volitev v državni zbor nevaren projekt zdi, ki opozicijo ue bo potolažil, temni še oni del nje poostril, kteri je do zdaj v državnem zboru sodeloval. Co se ob enem narodni opoziciji no da nekoliko priznanj, videlo se bo v popravljanji volitev le vresuičenje nemškega gospodstva. Poljaki bodo nezado vol jeni „ vendar nazadnje" zapustili državni zbor, za njimi gredo Sloveuci in Tirolci in „zapuščeno" bo zborovala lo nemška stranka. — S kteritni pomočki misli većina „počasi" prelomiti vpornost Čehov? vpraša manjšina in kaže, da se z izjemnim stanjem ni nič opravilo, in da hodu Avstrija težko da toliko časa imela, da bi čakala na „potrpljenjo". Program večine ni po mislih manjšino tudi program večine prebivateljsta. Celo v tom državnem zboru ni večina velika; ko bi pa oni v njem sedeli, ki se mu dozdaj odtezajo, jo gotovo, kakšna večina bi bila. Tako jo tedaj manjšini jasno, kako se imajo po strogo ustavnem potu odpraviti zdanje zadrege. Položaj državo je zarad rastočih strastnih razprtij znotraj, in tako zarad negotovosti miru od zunaj nevaren. če se država ne pogodi z narodnostimi, bode  državni zbor  sam na  sebi razpadel.    Dobro se
vidi tudi manjšini, da se volitve predrugačijo; h do-brodojna bodo ta poprava lo kader se osnovna postava o državnem zastopu tako spremeni, ka bo narodni opoziciji mogoče ustavno sodelovati. Manjšina priporoča za to le postavni pot Državni zbor naj ustavo pre-uuredi, no deželni zbori, da ne bodo „federalističnih pretiranj". Opravičeno ju, da se apelira na prebivalstvo. Razpusti naj se zdanji nepopolni državni zbor in vsi deželni zbori in naj so skliče nov rodni državni zbor s slovesnim izrekom, da volitveni red in ustavo prenaredi. — Manjšina meni, da „pretirane tirjatvo" čoske deklaracije niso utt. o za spravo, ktera so lobko deseže ako je volja in duh za porasu m ljenje. Će večina govori, da so bile zastonj vso poskušnje j oravnati z opozicijo, trdi manjšina, da tacih poskusen) vlada rosno niti storila ni.
To jo v glavnih potezah zadržaj obeh spisov, ktera jasno posvetita needinost v višib krogih , kakor smo jo dolgo časa imeli priliko opazovati. Že iz toga izpiska jo razvidno bralcem, da jo spomenica manjšino mnogo temeljiteja in da ima v sebi nekoliko pravega avstrijskega duha. Od večine je vsak, tudi političen nasprotnik več pričakoval ; a podajo nam lo nekolike* /o tisočkrat pogretih misli iz „N. IV. Pr." Če manjšina, kar se pozitivnih nasvetov tiče, ni stvarila programa, ki bi slovansko opozicijo popolnoma zadovoli!, moramo pomisliti , k d o jo Bergera na ministarski stol posadil in komu ta mož s Taaffejem vred zdaj oponira. Zadovoljni moramo biti, da nam vrata odpira in manjša vrste naših nasprotnikov. Giskrovci so dobili hud udarec, to se no da tajiti in to je dobro.
Sodba čeških listov nam še ni mogla doiti. Iz Prago so v dunajske ustavovorne časnike tolegrafira, da je tam med kazinarji velika poparjenost, ktero je naredila ravno spomenica manjšine. V pražke liste pak telegrafojejo iz Dunaja, da ngersko ministorstvo podpira manjšino in da v nemških krogih pomirljivo miš-ljenjo čedalje bolj prodira. „Narodni Listy" imajo telegram, ki pripoveduje, da sta oba memoranda Poljake zelo poparila.
IN <> ii iv dno!
(Poljski Bpisal ESdvsrđ Dulski, poslovenil L. ti. 1'nilgoriOan.) (Dalje.)
„Ob štirih V" — povzame „pan" Josip. „Tedaj ob štirih 1 Dobro, čakakal budem; ali fie pa me denes tako obifife, kakor me jo včeraj obiskala, potlej pa naj določi, če treba, slebrni dan tisto uro, jaz jo ne bo-<li'in nobenkrat čakal. Ne mara sn šemi z menoj ? A ne, ne . . . Včeraj jo jo gotovo zamudila kaka zapreka ... a ta prst, ki jo denes ustna prekrižala z njim, ta šepet in nje gibnotje! O ne, ne, ne prevari me ! Čakal jo bodem lu
Stotnica, ko jo bila že zdolaj pred stopnicami, vstavi se malo časa : hotela se je preveriti, ali je pan Josip že v svojej sobi ali ne, potlej je odšla na ulico, šla čez bastijo in ubrala pot v gostilnico: „pri belem konji".
Tam je v prvem nadstropji v četrtej sobi bivala gospodičina  Helena,  hči  Btolničine  prijateljice,   ki je
bila umrla malo časa poprojo. (Jospodičina Helena je bila pred kratkim časom iz Krakova prišla se svojo služabnico, ki pa jo je imela bolj za svojo prijateljico, nego za postrežnieo. Ta služabnica jo jo bila vzgojila, po materinoj smrti pa tudi podi daleč nij Sla od njo. (jospodičina Leniča jo je čestila, ljubila in navadno klicala za Bono ali BonČO, inččo rečeno, nego Boiia; ker je fie otrok tako rekala jej, zatorej se. jo pozneje še bolj privadila temu imenu, kar je dalo priliko, da so jej sploh rekali Bončfl. Ko hitro je gospa kapitanka bila prišla skozi duri, zagledala je strežajko zamišljeno stoječo pri mizo.
„A, najina gospa!" vsklikne ta in jame srčno poljubljati jej roko.
„Kako se imaš, draga Boiiol - Ali se je oblekla Leniča?" —
„0 pač, b8j BVO bili že v cerkvi."
Gospodičina Helena pride iz svoje sobo in plane gospe v naročijo. Da-si s ti se molče pozdravili, vendsr-le je v njem plapolalo mnogo radosti in čutja. Čez malo časa povpraša gospodičina Leniča: „Kde ga bodem videla ? . . . Ko bitro. kader so spomnim, da ga hodom
kmalu videla, precej od samo radosti jame srce skakali v meni. Povedala si mi, da je lep, oh! kako so ga veselim ! Zdi se mi, da som ponosna na njegovo lepoto I Josip, moj dragi! . . ."
Tleska /. dlanjo ob dlan, čilo skače — kakor ribica, skače — kakor ptiček — po sobi.
Gospodičina Leniča je bila voleljuha stvar — lepa, majhna, gibčna, vesela, čestito srčice, lopega ži-votka, srčna, dobrotljiva, vrhi tega pa je bila verna svojim hrabrim sklopom in zmerom razumna.
„Le strpna bodi ljuba Leniča ! Denes ga pošljem lo sem", ali to li zatrjujem, no zabi spolniti svojo obljube!" — potlej pa je začela govoriti o neki dragosti.
„Oh, kako lep klobuček si si kupila. Na, pomeri ga, gotovo izborno pristuje temu obličju. Ali si sama izbrala si ga? — Ob, kaj to vidim 1 — Tu-le zopet nov plašček. Kakor je podoba, ne smilijo se ti novci!" —
Zdaj se začno ogledavanje, primerjanje, čudenje, cenitev itd. itd. Potlej so na vrsto prišlo šivilje, ktera boljo /na vrozavati, ktera cenejšo dobi,  pa  lepšo ; ja-
11
Slovenci in njih narodni program.
(Odprto   pismo   gospodu   iloktorju  Fiscb holu t (I c s p o d !
Dovolito malo znnnemu do sedaj političnemu pisatelju o mogočnem utisuVaše najnovejše knjigo: „Oe-sterreich und die Uiirgschaften seinos Bestaođet" in 0 skromnoj sodbi njego vej in nekterih uplivnih njegovih prijateljev v javnom pismu Vam svojo sin bo besedico izreči. Ta sodba sadova nekoliko Vafo vzvišeno misel o političnem prest rojenji cele našo države, najbolj pa Vaš blagodušni predlog o pomirjenji in v za dovoljenji nenemškib narodov, med temi tudi mojega materinega naroda, slovenskega, .lavno priobčenje take sodbe se mi na jednej strani vidi tem nujnejše. ker so Vaša po-izvedenja o slovenskoj politiki vsaj v nekolike) meri iz takošnib virov zajeta, ki med slovenskimi politiki nikakor več ne slujejo za nesumnčno čisto ; na drugoj strani pa bodo tudi Vam mnenje drugib. v novejše j slovenskoj politiki od javnega slovenskega mnenja pod« piranib delavcev, ako ne merodajno, gotovo pak zanimivo, da ne rečem podučno; končno pa more tako iz-javljenjo o slovenskem programu tudi mojim rojakom kakor tudi neslovenskemu časopisju samemu le po godi in k pridu biti. Kajti Ramo po javnih razgovorih mogo so oddaljeni politični prijatelji istega in raznih narodov spoznavati in združevati, mogo so megle neopravičenih šumenj in nenavidnosti razganjati in politični programi razjasnjevati ter pri pravej luči ogledavati in presojati.
Vsled mojo namere bočem tedaj iz bogate blagajnice Vaših v imenovanoj knjigi razloženih misli posebno dve v presod vzeti : Vaš predlog avstrijskega federalizma in Vaš nasvet narodnih kurij. Tema predmetoma še hočem svoje stojališče glede na avstrijsko ustavo pristaviti in tako vsaj košček slovenskega programa razložiti.
Gospod! V tem, kar Vi o dobroti federalizma sploh in avstrijskega j)osobej tako prepričalno in bistroumno pišete, v tem med nami ne moro ni najmanjšega navskrižja biti. Razloček med Vami kakor Nemcem in med nami kakor Slovenci bi mogol edino ta biti, da Vas k federalizmu uarodoljubna blagočutnost bistri razum in skrb za Avstrijo goni, in poleg tega tudi skrbnost za lastne Vašo rojake, kterim po Vaše«m slutu prav od istega centralizma nevarnost preti, ako bi enkrat politična skodola na našo stran se nagnila, da pa nas Slovence kruta sila in strah za našo bitnost k federalizmu, kakor k zadnjemu pribežališču našo narodnosti tira in tišči. Zatorej se Vam čudimo, ker sami izza polno in skoro preobložene mize vstajate ter nas, ktoro glad in žeja političnih pravic in poštenega narodnega obstanka neusmiljeno trpinči, k sebi na častno mesto posajate. Tako jo tedaj Vas politiška modrost, nas pa živo čutjena potreba in sila na tisti po-
litični pot travnata, Do tod smo z Vam edinih misli in edinega mnenja.
Ali kar se vtelesjenjn Je misli tiče, godi se jej kakor vsem velikim idejam, da lih je lože v duhu sprejeti nego v život prevesti. S tem pa nikakor nočem reči, kakor da jaz o vresničenji avstrijskega federalizma sumim, proti čemur so odločno zavarujem; ampak vprašanje se mi vriva, je-li Vaš napotek k vživot-Vorjenjn federalizma tudi občeveljaveo in izkljnčiven. Vi jemljete avstrijske kraljevino in dežele za federalistu ne prvotine avstrijsko savezne države. Gotovo s tem načelom mnogim avstrijskim deželam ustrezate; a dvojbeno je, mora so li temu načelu povsod in po vsa-kej ceni zadostiti? Ako je avstrijska drsava po svojoj sestavi, kar Vi nn mnogih mestih svojo knjige nagla-Šale, pravi državni unikiun, in ako je pri prestrojenji Avstrije poleg historičnih spominov tudi na narodnosti treba ozir jemali, ker je prav v narodnih različnostih po Vašem in po našem in občnem mnenji glavni uzrok in izvir federalističnega vredjenja naše države iskati, tedaj se tudi ne sine pri tem delu enega samega in istega kopita držati, in tako tudi ne enega samega in istega federalističnega obrazca. 8iccr bi so potem še naprej n'kterim narodnostim lehko krivica godila, kakor do sedaj. Kes da nasvetnjete, da se tako naail* stvu ene ju.rodnosti drugoj V okom pride, naj bi se v /mešanih d< želnih zborih narodno kurijo vvedle, s kterim nasvetom menite historično krivico, ktera bi se lehko narodnim manjšinam godila, popraviti in poravnati ; ali bati se je, da je to sredstvo nedostatno, vsaj glede na nekterc narodnosti. Ker Vi na ta nasvet, ki je gotovo iz Vašega blagočutja in pravdoljubja potekel, posebni naglasek devate in ker tudi po mojem mnenji ravno V načinu pomirjenja nezadovoljnih narodnosti kakor ves politiški lek tako tudi vsa težavnost tiči, zato mi dovolite, da o tej točki Vašega programa nekoliko obširnejo govorim ; kajti se okoli nje suče vsa denešnja avstrijska in posebno tudi naša slovenska politika.
Gospod! Jaz se nočem v preiskovanje spuščati, v kterih avstrijskih deželah z več nego jedno narodnostjo jo bistoriiki čut krepkejši nego narodni ; toliko pa smem brez dokazov trditi, da se povsod, kjer imajo posamni narodi poleg velikih historiških spominov tudi narodno prevago v deželi, da se tam ravno ti spomini v korist narodnega prevladanja na pomoč kličejo, da pa se temu nasproti narodi nikjer za historično spomine mnogo ne brigajo, kjer jim tako sklicevanje v narodnem ožim nobenega dobička ne obeča. Površni pogled na galičke Kusine in Nemce po Češkem in na Morovi nas tega uči. Kar se v tem oziru Slovencev tiče, oni v tistih deželah, kjer so v narodnej manjšini, od zgodovino dotičnih dežel ničesar dobrega ne pričakujejo. V takem neugodnem položenji so štajerski in koroški Slovenoi. Po Vašem blagem predlogu moralo bi se tedaj v Gradei in Celovoi narodno kurijo osnovati.   Tom knrijam bi  pripadalo   odločeno glaso-
vanji o vseh strogo narodnih zadevah; po Vaših besedah o „šolskih vprašanjih in pri utrjenji vsake druge postave, ktera se tiče jezika" in to mislite bi se trebalo storiti po sosebnej postavi, „v kteri bi bila ravnopravnost jezikov vsake kronovinc v šoli. cerkvi, opravi pravosodji in postavodaji takti čisto in tako določno utrjena, da bi narodne manjšine pred vsakim nad vladanjem od strani večin popolnem zavarovano bilo (str. 188—199).
Kakor se iz drugih Vaših temu predlogu bližnjih bosed vidi, zdi se tudi Vam samemu jako težavno določiti, o čem naj narodne kurijo vselej glasujejo. Kadi Vam tO pritrjujemo, ter še čisto odkrito svoje skromno mnenje pristavljamo, da je celo pri dobrej volji nenarodno večine ^o ktorej volji dvojiti imamo dosti pričfa) nemogoče vso vrsto takih narodnih zadev našteti, brez kterega natenkega naštevanja pa bi taka postava le prazna beseda ostala. Kakor nas skušnje uče, vidimo celo pri čisto nedolžnih vkupnih zadevah, kakor n. pr. pri cestah, pri vravnavanji vod, pri uredbi občekoristnih zavodov (bolnišnic, blaznic, itd.), kamo še le pri političnih, upravnih in pravosodnih stvareh! vidimo, pravim, da se med nami pri vsakej priliki narodno vprašanje vmes vriva, da bi tedaj pri tako krivih načelih o pravnosti našo narodnosti, kakoršna načela vladajo dnešnji dan v viših krogih, kjer za puntarje veljamo, ker tirjnmo svojo narodno pravico! dosedanji narodni prepiri ostali neobhodni in tako rekoč na dnevnem redu. Celo gospodarstvena vprašanja, naj so šo tako splošna in občečlovečanska, nastajajo v naših zmešanih deželnih zborih isključivo narodna vprašanja. Prava pričina temu žalostnemu položenju je ta, da našo večine našo pravico za krivico držijo ; iz takega suma pa vstaja pri nas upor, pri naših nasprotnikih pa črt in zaničevanje, kedar podlegnemo. Iz tega grozovitnega narodnega nasprotja pa se ne rodi drugo nego popolno in povsotno nasprotje tako v politiki, kakor v upravi, kakor pri gospodarstvenih vprašanjih, kakor celo v družbenskem oziru. Nasledek tega narodnega nasprotja bi v deželnih zborih bil ta, da bi so skoro o vsakej dežel nej zadevi moralo po kurijah glasovati, da bi se po takošnem glasovanji občna dela le ovirala, da bi se pa na drugej strani vže itak razjarjeni duhovi do skrajne j še meje, do samega oboroženega upora razvneli in raspalili, in da bi na zadnjo vse vkupno zborovanje bilo ad absurdom dotirano. Konec vsega toga pa bi bil: ali popolno narodno nasilstvo od strani večine ali pa narodno ločenje. Kurije bi torej pri nas po tem, kakor stvari zdaj stoje, ravno nasprotno temu dosegle, kar nameravajo, namesti narodne sloge le narodni razpor, mestu mini boj, mesto okrepčavanja države le njeno oslabljenje, tedaj vse tiste prikazni žalostnega obraza, kakoršne vidimo vže sedaj po zmešanih deželnih zborih skoro navadno. (Dalje prih.)
poznam žo iz otročjih let ? . . . Ko je še vaš gospod oča živel, tačas som večkrat bila pri vas. Vi me no poznate, premenila som svoje ime, ker som se omožila. — Ali vendar, čemu te omenitve, ki so lo meni znane?! Pozneje morebiti se kaj več pomeniva o njih. Prišla sem vas nekaj poprosit. Ne tičo se to sicer mene, temuč vaše osebo nekoliko. Poznam, gospod Josip, vašo čutljivost in vašo živenje. To je premeknilo mi nogo, s ktero se no bi upala nikamor goniti komu na kvar, a tudi ne bi učinila tega. Nadejam se, da mojo zaupljivosti ne boste kako drugače tolmačili in da mi prihitite na pomoč."
Pan Josip se kar zaporedoma začne priklanjati. Ko se jo že malo časa uklaujal, povzame svoje poprejšnje besedo :
„Kaj račite ukazati, milostiva gospa V" —
„Moj mož —" odgovori kapitanka.
„Možtt — povzamo pan Josip in globoko se prikloni.
„Moj mož, kar vam je zunno, ima že leta, v kterih na vlastno družino nij več lehko misliti."
(Dalje prih.)
moti so buditi na krojače, kako le obetajo, a nijso ni- j koli  mož-beseda,   kako  so dragi,  naposled  da nikdar nobeden ne da nazaj ostankov,  kar  je  krivo sitnosti, zadreg, kader bi ženske rade popravile život ali pa kaj obrobilo itd.
Vso ženske povprek : stare in mlado imajo tisto prirojenost. Lep klobuček, novi trn k je, široki ovratniki — ugodno vrezani životu, ruse na rokavih in všitki na njih in na prsih, oblika košuljenega zavihaja itd. itd., to jih zanimljo tako, da ko bi kdo v ujih druščini jel govoriti o čem podobnem, precej se mej seboj začno kratkočasiti. Za Boga, to je edin in najboljši pripomoček, kader bi jih kdo rad razvnel. Kdo bi se torej čudil, ker sti so gospa Btotnicfl in gospodičina Leniča razgovarjali blizu dve uri V
Gospa kapitanka se je prva domislila, tla se bliža čas k obedu. Prijazno so posloviti. Poslednja beseda je bila ta-lc: „Gotovo!" —
Ko jo bilo udarilo štiri, odpro se duri v „pana" Josipa sobo. Gospa stotnica povpraša s ponižnim glasom : „Ali smem V" -
„Prosim, o prosim,"   — odgovori   „pan" Josip;
zarudel je, da je bil rudeč tako, kakor je cvetoča po« tonka ruda, a sam nij znal, kaj bi - ali govoril, ali kaj. Pristavil jo dva stola na enkrat, odmeknil mizo in hlazinjek ponudil gospe kapitanki; hotel jo, da jej pomore plašček razpeti, ali v tem se je po naključji doteknil nje* roke, prime jo za-njo in k ustnom pritisne.
„Gospod Josip," - jamo gospa stotnica govoriti z glasom, ki jo prerojen le ženskam. 1/, teh dveh besed jo lehko izpoznal, kakovi čntje se hude v gospo kapitanki. Ta intonacija, ta prošnja zedinjena z grožnjo, ta čestiti]ivost, /al in utjeha in to, kar sodi človeka, vse to je dihalo \ t-'h dveh besedah. Pan Josip, ki je, kakor bi priiurznil bil, Bfcnl do zdaj, zaznal se je zopet v svesi, zopet je bil postrežljiv, kakor popreje.
„Kaj račite, milostiva gospa, ukazati V" povpraša nežno.
Gospa stolnica mu podadc roko, ki je spoštljivo poljubil jo.
„Gosp d Josip govoriva zaupno. Kazjnsmtc si čelo in no jezite se ini-me, kajti nekaj vas poprosim. Ali bi se  mogli  razsrdili  na-meV . . . na-me,  ki vas
Novosti iz Pariza.
Cesarevič Napoleona, je chefort-u pisal.
Peter Bonaparte. bratranec cesarja znanemu francoskemu poslancu Koda ga je eden njegovih časnikarskih pomagačev razžaiil. Ta „pomagač", imenovan Paskal Guossot, se je zopot razžaljenega čutil zarad besedo „pomagač" in je k cesareviču poslal dva tovariša Viktor Noir-a in Ulrib Fonviell-a, kot pooblnstenca. da tirjata zadostenje. Ko sta ta dva 10. jan. prišla v sobano k cesareviču, kteri ju je vprašal, če sta tudi onadva „pomagača" rogovileža Rocboforta, in Če sta i njim enih misli. Onadva sta rekla, da sta „prijatelja" Rochefortu. Cesarevič jo udaril takoj Noir-a za uho. Ob enem je izvlekel iz žepa pištolo (desetcevni revolver) in strclil v Noir-a, kteri je precej padel. Potem je strelil še v Fonviella, kterega pa ni zadel. Noir je umrl. Cesarevič je zdaj zaprt. Viša sodnija bodo sodila o tej moritvi.
Ta dogodba je v Parizu kakor po vsem svetu veliko senzacijo naredila. Že to, da se ud cesarske ro-dovine krivega stori navadne umoritvc, je nekaj nesli-šanega. V Parizu pa je ta reč tem bolj razdražila ljudstvo, ker je morivec ravno ud družine Napoleonov, ki so pozabivši svoje prisege, poteptali republikanske narodove pravice.
Umorjeni Viktor Noir jo bil komaj 2*2 let star in zaročen hčeri nečega višega uradnika.   Njegovega po greba se je udeleževala neizmerno velika množica ljudi, ktera so je potem po ulicah parižkih zbirala,  s kame njem na policaje in vojake lučala.   Policija je neko liko nemirncžev zaprla, drugo razgnala.   Več oddelkov konjikov jo bilo iz okolice poslanih v Pariz,  pa nit imeli prilike udarjati  na množico, ki se je povsod r. poziv razmikala.
Kevolucijonarski poslanec Rocbefort je zarad to moritve v svojem časniku „Marsellaise" pisal : Jaz Bom mislil, da more en Donaparte biti kaj druzega, nego morivec! Že osemnajst let je Francosko pod krvavimi rokami teh človeških razmerarjevalcev, ki niso zado volni, da republikance na ulicah streljajo, jim šo pasti nastavljajo, da jih doma zadavljajo.
Ker je Rocbefort tudi v zbornici Napoleonovo di nastijo in njegovo sodnike ostro napadal, nasvetuje generalni prokurator, naj ga zbornica pooblasti kazensko postopati proti njemu.
Morivca princa Petra Bonapartc   bode viša sod nija, sodila, ker posebna  postava določuje da so udje cesarsko hiše, ako se navadno progrese ,  podvrženi le viši sodniji.
taborjev precej in vse na tanjko po časopisih doznali. Popisati ga hočem tedaj jaz, in upam s tem malim dopisom vsem spoštovanim bralcem ustreči Osnova in početek tega taborja bila je v Kukovcu na godovni dan čestitoga in mnogocenjenega rodoljuba gospoda Janca. kaplana ; res da pri kozarcu dobrega vinca. Odločeno in odbrano bilo je prvo, dosti za ta posol ugodno mesto med Jelšauami in Matarijo. Živio-klico v taborju, osnoviteljem in tisti hip odbranim odbornikom ni bilo kraja ne konca. Ali po vednem odlašanju, po odloki in
modremu   previdenji (V—) so jo zavrglo prvo me-in   odbralo drugo,  v tako  imenovanoj „Preluki", .mo tri četrti ure od Kastve oddaljeno. Potrebni odri za govornike,  pevce in  drugo spoštovano gospodo na »rodovih so bili že zgradjeui ; povski zbor Kastavski je bil   v mičnih   narodnih četverospevih  izvrstno izurjen, eno rečjo :   „Vse je  bilo žo v najlepšomu redu pripravljeno."  — čez kratko  vreme  potihne ta strašna ploha  in ne čuje se nič ves od taborja, ampak odgo varja se samo  ouim  po taborju vprašajočim: „Dragi Vi!" — Tabor bil je tedaj med Jelšanami in Matarijo tem, v „Preluki" pa tisti dan, ko so ribarji morskega psa vlovili, dovršen.   Nadaljo  govori  tudi dopisnik obečanem   časopisu  „Isterska   straža**  v Kastvu izla-ečemu.   Ali žalibog!  Kaj se pripeti?  — Že prvi list . a, ogled pripraven,  imol je srečo biti od c. k. državnega pravilnika Kastovskega  „Kurja  Primorska" konfisciran.
I) opis i.
Iz goriške okolice, 10. jan. [lav. dop.] Tedni se je v Gorici slišalo, da naše politično društvo „Soča" bode imelo občni zbor 28. t. m. in da odbor menda misli staviti predloga na dnevni rod, naj bi se zbor rekel za goriško interpelacijo. Čeravno je to mogoče vendar se neverjetno zdi, da bi se odbor nad tem še spodtikal, glede, da so je večina občin in rodoljubov javno za-nje oglasila, in da se je društvo že v prvi skupščini izreklo, da se popolnoma zlaga z interpela eijo stirskih slov. poslancev.
„Narod" jo oni dan rekel, da kar diplomacija za krivi, mora vojska poravnati, kar poslanci zanemarijo mora ljudstvo popraviti.
Ko bi  tedaj no utegnil odbor omenjenega pred loga staviti, je potrebno in dolžnost vsem družbenikom da se v tej važni stvari  pogovore in v občnem zboru kot nujni predlog po enem skupščini predložijo.
En ud društva „Soče" v imenu več drugih Iz Pasjaka, !>. jan. [lav. dop.| Kakor se iz prvega lista letošnjih „Novic" razvidi, moro biti dopis nik, kteri je od obečauega taborja Kastavskega govo ril, jako od grada proč oddaljen. V njegovem dopis se vidi, da no zna niti tahorjevega početka, še mani pa konec. Pa ni mu zameriti, ker ni do zdaj šo nO beden omenjenega taborja popisal,  kar smo od druzih
pa je upanje da se bo brez zamude. — Dunajski čas-ki niso prav zadovoljni;  sosebuo barona Kodiča, kteri jim  je  preveč Slovan in   preveč Hrvat, uimajo v islih.
Iz Bukarešta prihaja čudua novica, da jo romanski miuister Kogoluičoauo na turško poveljo dal zapreti več bolgarskih pribežuikov, ktori so dolženi, da so hoteli upor v Bolgariji zanetili.
Iz Kima poročajo klerikalni listi, da je več kofov podpisalo spomenico v ktori zahtevajo, da se sklene papeževa nezmotljivost v obliki: supremus pastor ideotpio ab omni errore immunis, to je : najviši pastir in prost vsake zmote. — Pa tudi nasprotno misli spomenica ima baje mnogo podpisov. — Papež je lastnoročni pismi pisal Napoleonu iu avstrijskemu cosarju.
V bavarski zbornici so „patrijoti" zavrgli več liberalnih volitev, mod temi tudi monakovske. Prvo-sednika in njegovega namestnika so izvolili izmed sebe.
A n g 1 o ž k i minister John Brigtk je v nekem shodu s svojimi volilci imenoval irsko vprašanje jako težko za rešiti.   Zagovarjal je tudi brezversko sole.
Politični razgled.
Kazne stvari.
V mi ni s t e r s k e m vprašanji — piše zadnja stara „Presse"— ni šo določitve. Posvetovanje gospodske zbornico (14. t. m.) bode šo v navzoči zdanjega mini* sterstva. Verjetno je, da takoj potem pride določba in da zbornica poslancev najdena mini s t e r s k i klopi samo večino ministrov. Ministerska večina baje namereva S m e r 1 i n g a za svojega prvo-sednika napraviti.
V a d r e s u e m odseku se nadaljuje pričkanje o adresi ali bolje o ministerski politiki. Šindler, Kurauda, Kechbauer itd. pogubljajo češke porotnike, ker po svo jem prepričanji ne morejo tistih mož v ječe metati, ki njih pravice zagovarjajo. „Svobodnjak" Siudler je posnemal Napoleonovega ministra, Slovanom v oči rekoč:
mi bomo pravica, če nas boste pa primorali bomo sila." Svctec in Groholski varujeta stališče opozicije.
Avstrijski Nemci, to jo nokteri, že sami spregledujejo da drugim narodom krivico delajo, smešnih vzrokov iščejo, s ktero bi očitno nagoto to krivice pokrili, /daj ko se jim je večuo dudlanjc o „kulturi" žo samim priskutilo , jeli so vpi*,i : „Ncinštvo jo v nevarnosti." Poslušajmo kako stara Presso vse te Nemce (in sebe) po zobih bije 5 „Po sreči za nemštvo ni nemška narodnosti identična z ministersko stranko-Naša nemška narodnost ni tako bolne nature kakor kak vladen sistem. Ona triumiira čroz krive proroke, ki državo do roba globokega brezdna tirajo. Nemštvo v Avstriji, ne pa tisti ki pred miuisterstvoin z repom ini-imelo od tega , če se z narodnosti-
* (Zaupni ca gospodu Hermanu in drugim štirskim slovenskim poslancem!): Srčna zahvala Vam tudi od nas vaših vi »lil cev za vaše pogumno obnašanje v blagor Slovencev. Vaš nopre-strašen glas nas budi in oživlja. Ponosno in trdno kakor gora, krog ktere prebivamo in ki gleda daleč čez mejo slovenske, so oziramo na Vas in stojimo z Vami za vso pravične tirjatvo Slovencev. Živeli Herman! Živeli slovenski poslanci!   Živela zodinjena Slovenija I
Sv. Donat pri Rogatcu 1. januarja 1870. Bele Anton, srenjski predstojnik ; Egartuer Nace, srenj-ski svetovalec; Kitak Juri, srenjski svetovalec; Mikuš Nace, Gobec Jakob, Hajšek Juri, Kitak Martin, Bakšek Jakob, Fric Luka, Zolenšek Miha, Mikolič Matija, srenjski odborniki, in Žumer Joža, posestnik.
* (Neposrednega davka) je naša država dobila v pretočenem letu 1809 celili 153 milijonov, in 927.115 gld., in sicer :
davek od vžitnine   ....   43,184.076 gld. „  soli...... 19,562.327 „
gajo, bode dobiček mi sprava stori . .
O vojaški da tako dolgo ne ne bo po ustavnem
granici se iz vladnih virov izvoda, »ode civilni upravi izdana, dokler poti denarno vprašanje rešeno. — Po granici so vest razširja, da Magjari mislijo tudi privatno orožje vzeti graničarjom iz rok.
V Dalmaciji sojo povrnil mir. 12. t. m. so od tam telegrafujo: Včeraj jo prišlo :500 KrivoSijanov k feldmni šal-lajtnantu baronu K o d i č u. Izrekli so da so podvržejo, in da prosijo milosti, ter obljubili prihodnjič zvesti ostati cesarju. Oddali so puške. Baron Kodič jih je ostro pokaral zarad njih ravnanja in jim za prihodnjost nauke dajal. Potem jim je povedal, dr so vsi pomilosteni, ter jim je dovolil orožje zopet vzeti in imeti, na kar so cesarju navdušeno žhio klicali Tnko je tedaj južna Dalmacija mirna, uporniki so se udali, samo šo en majhen okraj, Pobori, se ni podvrgel,
„      „ tabaka ....
„      „ štempljev .
„      „ raznih taks . .
„ loterije ....
„      „ mitnic (šrang) . .
„ punciranj     .   . .
Torej vsega v kupe Samega tabaka smo   L869, č popušili  kakor lota 186H, in euni, da ga bomo v letu 1870 šo
ker jo v proračun
tukak dobiti.
43,158.060 11,747.230 19,397.075 14,117.681 2,006.688 156.972
gld.
158.927.llb leta za  dva milijona
denarni minister raza dva milijona več,
postavil, da   mora  4 .> milijonov za
* (Politično d r u u t v o v Brežicah) je tudi svojo modrost na Dunaj poslalo o. k. ministrom, p r o s o č , naj so ustavo drži.
♦(Mariborsko mostno zastopništvo) jo sklenilo adreso poslati na obe zbornici državnega zbora , v kteri so „povdarja" trdno držanjo osnovnih postav.
* (I z I d r i j o v Ljutomer) se presoli znani notar in župan idrijski dr. Iluchtl. Mož jo v Idriji priden bil — za nemškutarijo in bodo gotovo skušal svojo proti narodno delovanje tudi v Ljutomeru nadaljevati.
(I z Č r n i o) se nam piše : Naša čitalnica je imela 2. januarja volitev novega odbora, občni zbor je volil predsednika, denarničurja in odbornike; na 9. t. m. pak je volil odbor iz med sebe podpredsednika, in tajnika.    Izbrani  so:   G.   Ferdo   Vodopivee, učitelj,
za predsednika; za njegovega namestnika vrli in za slovensko reč vneti g- .lo/.et laganel, župan t Oseku ; za deuarničarja g. France Kosavcl; za tajnika g. Miha Vičič, orglavec. Za odbornike g. g. Valentin Kosavel, France Lcban, Andrej Pirjcvic, Toma/. Pignntari. V dolžnost si Štejemo naznaniti vsem častitim g. g. čita-,
tateljem „S1ov. Naroda", da so se letošnje loto v naše
Čitalnično đraštvo Vpisati blagovolili vrli naš France I.ehan. bivši župan! čast. g. Leopold Holko, poštar in posestnik; čast. g. Jože K<bek. poštni vradnik ; g. .lože Faganel. župan v Oseku; g. France Cigoj, župan v fio-jačeb in France Pignatari.
Vajen konci pij en t
najde dobro službo pri
iVI. Ali liolJ«K-ii,
e. k. notarju v Celji.
i p—
m
i
_
-, v i Vi,- •.
Ce«. avstr. in kralj. oger.   "V^ev   izključljivo privilegovano
jako čisto, nediieče in nepremočljivo
mazilo za usnje (Lederfett-Schmiere.)
Kdl.ljP
/n vsake base usnja , obutals i njimi nanašam d« potrebajerio povrlnlh črevljev, podplati Is enkrat tak.- dolgo trp«-.
0*. M). |||
p«!© Imper&friee
privileg.
ii za roke in obraz)
„Fu<o Imperatrico« odpravi vse nečednosti in madeže mi roki,  napravi kolo mehko kakor
lamel in belo kakor sneg, daje nohtom naravno čvratoel In barvo ter popolnoma oado-
mest uje mjilo |žajfo.|
Oes. kralj.
izkljnelj. pri v
proti holeuji Rob. Voh. kralj.    IsttP   izkljnelj. priv.
in i m n i ۥ a
proti podganam, hišnim in poljskim mišim, krtom.
BENZIN,
najbolji pripomoček aa Ispiranje mastnih madežev, nenadomestljiv,
(Jli((M'insk(i mjilo in glicorinska snielcna,
proti   nočisti razpokani  koži.   proti   lusknati   (sohuppig)   koži  na glavi
Žganje iz vinskih droži
(Frauz. Braiidvvein.}
Najhitreje in nsjsanesliivejis sdravilo proti večini bolesen. proti ranam vsako baze, obstre« Ijenimini, tekotinsm, nbodninam, glavo In sobobolu, starim   bolečinam in tekUnam, raku prisadu, perečim [vnetim] očem, bromatom in bsbotam vsake vrste itd. Itd.
Sok iz staj ar sk i h zelišč (Krautersaft)
j>roti boleznim 1111 prsili.
Cisto, pravo olj* iz kitovili jeter
proti   j e t i k i   in sušici, proti otročjim glistam.
Mazilo proti ozHiljini in kurjim očesom
posebno izdatno.
Orientalska voda,
iznajdena od dra. Walkerja v Londonu, proti protinu, reumatizmu,
glavobolu itd. itd.
Kolo n j s k a v o d a (kil liier-Ufasser),
od nsjatarejega destilatčrja: Janeaa .VI ar lir Farlna, dvornega aaklađavoa Nj. Nj. V. V. Friderika Viljelma IV.,  krulju pruskega,  Nikolaja I. cara vseli Kusov,   Viktorije kraljice
angleške itd. Itd.
Flevalesciere d u Barry
/dravi brez vračil in stroškov vso bolezni v želodcu, na živcih, na j.-tiib, na /.hvali [bes« fijavke.| mrenah, zdravi težko sapo, bolečine v mehurji In sivoih, jetiko, navduho, kašelj,
neprebavljivost itd. itd.
Didier-ovo belo gor lično zrnje
(Seiifkorner,)
roti bolečinam v Želodcu, krču \ želodcu, slabemu probavljanju, krču, bolečinam na jelriab, nspihavanjn, glistam, koliki, sapetki itd.
lira. GOllis-a splošna jedilna stupa.
(Unlvcraal-Spelnepulver)«
Kdor zavoljo ielodčeve slabosti, ali zato ker ni mogel jedil dobro prežvečiti, ali zato ker je pov/il ali preveč ali pa preslabih kakorsikoli imenovanih jedil čuti med jodjo ali po
"N* ".   '"'II'.      '       I I-
jedi kakov>no neugodnost isbajajočo is trebnšja, kogar v takih okoliščinah napenja ali liši'i v ielodeu, komor se ki*l<> ali ialtOVO rega, kogar v/.nemirja, po trebuhu kolje, mu slsbo prihaja ali prihajati hoče naj rastne polno žličico [če j«? žličica jako majhna, dvH ilicioij te itnpe na suho v usta [najbolje as jesik] , naj jo a vodo ali [kar jo pr^etnejsel i pomešanim ali čistim vinom doli splasne, naj potem ie popije polno kupico vina ali vode in v kratkih trvimlkih bodo popolnoma zginile vse .me težave in na njih mesto stopi tako prijetno čutilo nasitenja. Komur bi okus stupe no bil pogodu, naj jo jemlje v otnočenih oblatib. Posebnega spomina je vredno, da ta itups vsem oapenjajocin] jedilom in upijanijiičim pijačam hitro odtegne njih • 'ne lastnosti,
S e i (I I i t a o v u slupa od M o 1 I a
(Hol<llltx]>ulvox* von Moli)
proti   bolesnim   V   želodcu   in trebušji.
|ii*nsb9 Ni rop
od G, A. \V. Mavevja v Vratislavi.
I lota 13»i7 v Parizu z nagrado obdarovan. | Najboljšo domaće zdravilo proti   zaslaranemu kašlju, dolgoletni hri-pavosti, za.sliženju, oslovskemu kašlju, katarjem in vnetjem jabolka in sapnika, proti akutnemu in kroničnemu  prsnemu in pluenemn kataru,   krvavemu kaš-1 jan ju. bruhanju krvi in naduhi.
Spričalo:
Podpisani s tem naznanja trpečemu človečanstvu, da je Maverjev prsni sirop v različnih boleznih na sopilih, kakor proti zastarelemu plućnomu kataru, bripsvosti itd. z najboljim uspehom rabil.
V Kamenici na Češkem. Dr. Novak, mestni lizik.
Za konjske posestnike in gospodarje.
%«l r a %' i I bi a le   n if"i n :i  (Rekreal ions-Fl u id)
za Belo nje
od c. kr. živino/.dravuika  O U ra u s t n.
v
Z i vi i .ii > z d ra vil na sLupa
/m Konje. in mee.
K V I Z II O V A
(Knrnc?ibu7'<ff>r Viehpulver) /.a  Ii4inj«>.   govedi in ovce.
-Ci^&CirZlžCir--
Jako imeniK'ii In vazon
Id 11S
iflc;i«iii azleeefli (FleischextrakO
i z j u / n e Amerike (Frny Bentos) izdelavan po Liebigovem društvu za mesni izleček v
Londonu.
Haap- [jdeček je le onda pravi, (iko nosi piskei-e podpis profesoijs J. pb Kiehiga in M. p. Pettenkoferja kot poroštvo dobrega in izvirnega blaga.
Ta izlečok, ki so napravlja iz najčiltejs in najfrišneje govedine nima v sobi niti masti niti limnine. V enem funtu ima ta izleček vse v vroči vodi raztopljive množine od :t-l |b. čistega mesa ali pa od 4.r» lb. mesnine z mastjo, žilami in kostmi vred.
Vsaka v egetahili čna hrana tgrah, bob, leća, kruh, krompir, riž, koruza, proso,) ako se jej pridene mesnega izlečka, dobi ono tećnost in vrednost, ktero ima Mino meso ali n n i m a 1 i č n a hrana.
Izleček {sam ali z vinom pomešan) je najizdatnojso krepčilo za bolnike , ozdrav-Ijajoče se in oslabJjonce.
Kot zdravilo za vojaška in marinska bolniaća, za lazarete, sploh za vsako bolnilnieo, sa sakladanje s živežem v trdnjavah in ladijah, za popotnike, gostilničarje, za barivoe (Oarkoche) iu rodov ine na deželi je mčsiii izleček nenadomestljiv izdelek; tako tudi za kolonije, kjer se frišno meso ne da obraniti iu je predrago.
Kako naj se rabi:
Četrti del čajsko žličico izlečka raztopljenega v veliki skudelci vročo vode. kteri naj se kolikor potreba soli pridene. zadostuje, da so mahoma napravi krepka juha.
Barva juhe naj bo tem no-sol ta, ne ruj sva; če se vsame več izlečka, postane aroma lični okus juhe za mnoge premočan iu neprijeten.
Zadobi se izvrstna juha, čo se s kratka juhina zelenjad (seleri, korenje, luk, čebula, krompir itd.) brc/ ali še bolje z nekoliko slanine ali masti skuha in se potem pridene potrebna množina izlečka in soli.
Mesni izleček ima tudi v najbolj koncentriranem stanji vse množine omak (saueo) m je torej kot podlnga za pripravljanje vseh mesnih jedil neprecenljive vrednosti; prav malo izlečka Se zadostuje, da se moč in okus jedil, zlasti navadnih domačih juh mahoma z boljša.
Vse to se dobi pri ff\ Kolletnle-U v Mariboru.
u 9
t
m
(1)
Izclstolj in vrednik Anton TomAtČ
Lustniki: Dr Jose Vohu j mL in finimi.
Tiskar Kdunrd JMlie.
WD
25