Posebna izdaja „Mira“ št. 34 a z dne 27. velikega srpana 1913. Izhaja vsak petek z datumom prihodnjega dneva. Dopisi naj se frankujejo In pošiljajo uredništvu lista »Mire v Celovec, Pavličeva ulica št 7. Osebni pogovor od 10. do 11. ure predpoldne in od 3. do 4. ure popoldne. Rokopisi naj se samo po eni strani lista napišejo, druga stran naj bo prazna. Rokopisi se ne vračajo. Dopisom je treba za odgovor priložiti poštno znamko. Glasilo koroških Slooonceo Velja za celo leto 4 krone. Denar naj se pošilja točno pod napisom: Upravniitvn lieta „Mlr“ v Celovcu, Vetrinjsko obmestje št 26. Naročnina naj se plačuje naprej. Za Inserate se plačuje po 20 vin. od gannond-vrste vsakokrat Leto XXXII. Celovec, 27. velikega srpana 1913. St. 34 a. Slovensko-hrvatski katoliški shod Kaj smo Slovenci? Kaj zmoremo? Na to vprašanje je odgovoril IV. katoliški shod ob veličastnem sprevodu v nedeljo, ki se ga je udeležilo do 20.000 ljudi. Tako veličastnega prizora na slovenski zemlji še nismo videli. Splošna sodba je bila, da je bila nedeljska manifestacija katoliškega shoda po številu sicer mnogo manjša nego na zadnjem evharističnem kongresu na Dunaju, zato pa nič manj veličastna. Na tisoče in tisoče organiziranih Slovencev in Slovenk, bratov Hrvatov, Čehov in Poljakov je stopalo po ulicah bele Ljubljane v slikovitih narodnih nošah, kakor jih nima ves drugi svet; zastava za zastavo se je v sprevodu vrstila, društvo za društvom, na čelu sprevoda pa na konjih naši vrli Zilani v slikoviti narodni noši. Z vseh obrazov je bilo brati navdušenje, ki je korak za korakom naraščalo in na Kongresnem trgu prikipelo do viška, da je stoterim in stoterim privabilo solze v oči. Te nepregledne vrste naših Orlov, prekrasnih skupin narodnih noš slovenskih iz vseh slovenskih dežel, navdušeno pozdravljanje občinstva ob straneh po ulicah, z balkonov in oken, morje vihrajočih zastav in lepi okraski, vse to je dvigalo naš ponos, samozavest; številne godbe so slovesno razpoloženje še povzdignile. S kakim navdušenjem je pozdravljala bela Ljubljana koroške Slovence! Videli smo, čutili smo: Nismo pozabljeni! Množica je tisočero skupino koroških Slovencev povsod pozdravljala s takim navdušenjem, da je celo mirni temperament koroški prekipel v veselju. Menda nobena skupina v celem sprevodu ni občutila toliko srčne gorkote kakor koroška. Hvala ti, bela Ljubljana, prisrčna zahvala! Naše dobro ljudstvo ti tega ne bo pozabilo. Vlila si mu v srce novih moči, podžgala mu pogum in ljubezni žejna srca utešila! Kako smo se Slovenci iz Korotana čutili v Ljubljani domače! Čutili smo, da smo med svojimi, da korakamo po naših tleh, da smo med svojimi! Proti Ljtibljjani in na Brezjah. S. K. S. Z. za Koroško je zbrala v svojem okrilju okrog 700 ljudi, da s posebnim vlakom pobite na IV. katoliški shod v Ljubljano. Z drugimi vlaki se jih je peljalo okrog 300. Za Koroško pač častna udeležba, kakršne v Ljubljani niso pričakovali! Posebno veselje so imeli naši ljudje, ker so videli v svoji sredi svojega nadpastirja prevzvišene-ga gospoda kneza in škofa dr. Baltazarja Kaltnerja. Prevzvišeni se je lahko prepričal, da je med našim narodom katoliška zavest, gojena po naših organizacijah, tako globoko ukoreninjena, tako trdna, kakor je ni zlahka v kakem drugem narodu; vsi udeleženci, kolikor je mogoče presoditi, so šli na Brezjah k svetim zakramentom. Pre-vzvišeni je šel iz Otoč na Brezje s procesijo ves čas peš. Ljubeznivi gospodje očetje frančiškani so nas pred cerkvijo lepo sprejeli; gospod o. gvardijan je prisrčno pozdravil prevzvišenega kneza in škofa in koroške romarje, ki so prvič prišli poklonit se Mate- v Ljubljani. ri božji na Brezje v skupnem velikem romanju, želeč vsem iz srca, da si na katoliškem shodu poglobijo in utrdijo katoliško prepričanje. Ob treh zjutraj so se že pričele svete maše; ob tri četrt na 5 je imel pontifikalno sveto mašo prevzvišeni knez in škof. Veseli in srečni so se poslovili naši romarji od Brezij. V Ljubljano smo došli z zamudo tri četrt ure; ker so v Ljubljani na koroške udeležence čakali, se je slavnostni sprevod vsled tega zakasnil. Sprejem v Ljubljani. Na državnem kolodvoru v Ljubljani je sprejela koroške udeležence posebna depu-tacija z novomeško godbo. Gospod komerci-jalni svetnik, državni in deželni poslanec in predsednik Kranjske kmetijske družbe Fr. P o v š e je v vznesenih besedah pozdravil udeležence, zagotavljal jih ljubezni in pomoči bratov na Kranjskem v njihovem težavnem boju za verske in narodne svetinje; pozdravil je prevzvišenega kneza in škofa dr. B. Kaltnerja, se mu zahvalil, da je počastil katoliški shod slovenskega naroda, zagotavljajoč ga med velikim odobravanjem Korošcev, da mu bodo njegove slovenske ovčice za to vedno hvaležne; prepričal se bo, da je vernost našega ljudstva globoka in iskrena. Za tople besede gospoda Povšeta in za lep sprejem se je zahvalil v imenu koroških Slovencev gospod državni in deželni poslanec Franc Grafenauer. Med svira-njem godbe se je pomikala potem koroška skupina v mesto in se na Dunajski cesti pri- Podlistek. Duhovni svetnik Andrej Einspieler. (Nekrolog.) Nagrobni spomenik je pogostokrat edini sled o bivšem življenju umrlega človeka. Drugače je pri tistih, ki so delovali v širših krogih. Spomin na nje še živi — dasiravno so se položile njih delavne roke k zasluženemu počitku. To opazujemo predvsem pri možeh, ki so bili po svojem poklicu učeniki in vzgojitelji, bodisi v šoli ali v cerkvi. Seme svojih naukov so polagali v rahlo njivo človeškega srca. Tam je kalilo, rastlo in postajalo mogočno drevo. Učenik, ki je drevo gojil, ostane hvaležnim učencem v živem spominu do skrajne njih starosti. Tudi vestnega duhovnika se spominjajo verniki ter pripovedujejo še svojim potomcem o njega neumornem delovanju, kar mu je opetova-nokrat na tem svetu edino plačilo za njegov apostolski trud. To velja tudi o možu, kate^ rega življenje danes kratko opisujemo. Andrej Einspieler se je rodil dne 30. novembra 1849. v Svečah v Rožu, kjer je imel bjegov oče Lovrenc Pregeljevo posestvo. Oče se je rodil dne 19. majnika 1813. kot sin Jožefa Einspielerja, brata prvobuditeljevega očeta koroških Slovencev. Profesor Andrej in duhovni svetnik Andrej Einspieler sta si bila v sorodstvu. Oče Lovrenc je bil jako brihten mož, govoril je spretno tri jezike, imel pri Pregleju prodajalno, tržil z oljem, vinom in kostanjem in se vozil s svojim znanim in zanimivim vo- zom po kupčiji preko Beljaka in Trbiža do Vidma na Laškem. Imel je šest otrok. Franc mu je postal naslednik v gospodarstvu, Andreja in Janeza je dal izšolati. Janez je postal frančiškan s samostanskim imenom o. Oton in umrl v Gorici decembra 1. 1901. Andrej je vstopil leta 1862. v celovško gimnazijo, kjer se je odlikoval po svoji marljivosti, ki ga je stala obilno truda. Njegov sošolec je bil blagi profesor Wang, ki je pravil svojim učencem o marljivem svojem sošolcu Einspielerju, stavljal ga jim v zgled in dramil: Perfer et obdura — hic labor tibi proderit olim.« (Vztrajaj in delaj, ker ti ta trud koristi enkrat.) Leta 1870. je postal Einspieler bogoslovec in bil že v tretjem letniku posvečen v mašnika. Kmalu po novi maši, pri kateri mu je pridigoval njegov stric Janez Einspieler, grabštajnski župnik, je šel za šest tednov na Sv. Višarje in v jeseni zadnje leto v bogoslovje. Po dovršenih študijah je kaplanova! nekaj mesecev v nemški Glodnici in dve leti pri svojem stricu v Grabštajnu. Od leta 1876. do 1882. je bil provizor v Št. Petru, odkoder je hodil poučevat krščanski nauk na štirirazredno grabštajnsko šolo. Poučeval je sam v vseh razredih, dokler mu ni odvzel novi grabštajnski župnik in dekan gospod Andrej Wieser dva razreda. Dne 8. novembra 1882. leta je nastopil svojo prvo župnijo Slovenji Plajberg, kjer je ostal do svoje smrti. Leta 1882. je bila na Koroškem grozovita povodenj. Drava je prestopila svoje obrežje in segala celo čez cesto, ki se vije po Spodnjem Rožu. Le težko so spravili Einspielerjevo opravo v Plajberg. Mnogo ljudi je moralo isti dara ravnati pot med Podljubeljem in Plajbergom, mnogo ljudi je moralo pomagati, da se je spravila oprava iz Sapotnice v gorati kraj. Tam je odzdaj Einspieler pastiroval z mladeniško navdušenostjo, sooskrboval župnijo v Brodeh in učil krščanski nauk v treh eno-razrednicah. Kdor pozna ljubeljski in plaj-berški planinski okraj, zna ceniti tamošnje dušnopastirsko delo, ki stane duhovnika obilno nenavadnega truda tudi v telesnem oziru. Einspieler je imel vsako nedeljo in vsak praznik dvojno božjo službo, prvo doma, drugo v Brodeh. Sam ves vnet za Boga je oznanjeval božjo besedo s svetim prepričanjem in pridigal vsakokrat celo uro dolgo. Ker se je pripetilo, da so se nekateri Plajberžani soudeleževali nedeljskega opravila tudi v Brodeh, hotel je koristiti vsem in imel povsod različne propovedi. Rad je molil pred sveto mašo glasno križev pot, da bi tako opominjal svoje župljane na največjo milost našega odrešenja. V skrbi za njegovo zdravje mu je knezoškofijstvo svetovalo, naj bi maševal samo vsako drugo nedeljo po dvakrat. On pa je ostal pri svoji prejšnji navadi z razlogom, da se mu smilijo duše. Opravljal je drugo božjo službo v nedeljah v Brodeh, se vračal v Plajberg še tešč ob dveh popoldne, tedaj zajutrkoval in imel še doma popoldansko božjo 'službo. Znan je bil med njegovimi znanci izrek, da služi Einspielerju cerkev v župnišče. Resnično je bival tam več nego v svojem župnišču. Tam je prebil svoje dolge molitvene ure, tam je molil ne le podnevi, marveč tudi ponoči, in sicer vsak večer do enajstih. Zjutraj je že zopet ob 5. uri klečal pred svetim Rešnjim Telesom. (Dalje.) klopila slavnostnemu sprevodu kot četrta skupina. Posebno pozornost v sprevodu so vzbujali zastopniki Slovencev iz Nemčije, ki so imeli šest krasnih zastav. V Ljubljani so jim priredili prejšnji večer krasen sprejem. Množica, ki je stala od začetka do kraja, kjer se je slavnostni sprevod pomikal, je bila polna navdušenja in je dajala temu navdušenju duška z neprestanim pozdravljanjem in živahnimi živijo-klici; z oken in balkonov so mahali z robci in sipali cvetje. Posebno burno so pozdravljali Čehe, Poljake, Hrvate in koroške Slovence. Videli smo ljudi iz nižjih stanov, ki so se jim rosile oči in so neprestano klicali: Živili koroški Slovenci! Po sodbi mestne policije je bilo v Ljubljani samo tujcev 40.000. Hrvatov je bilo poldrugi tisoč. Društvenih zastav smo našteli 140. Slovenskih Orlov je v sprevodu korakalo do 2000, telovadilo jih je pa do 1000. Na prostornem Kongresnem trgu se je v naj-lepšem, naravnost vzornem redu ustavil in postavil sprevod na določenih mestih. Sveto mašo je daroval zagrebški nadškof dr. Bauer. Posvetitev Brezmadežni. Po sveti maši je prečital sledečo posvetitev slovenskega naroda Brezmadežni ljubljanski knez in škof dr. Jeglič: Brezmadežna Devica, Mati božja Marija, vsi zbrani posvetimo sebe in svoj rod Tebi, ki pri Bogu vse premoreš. Srčno in zaupno Te prosimo, vzemi nas milostno v svoje varstvo in ne dopusti, da bi nas in naš rod premagali sovražniki Tvoji in Tvojega božjega Sina. Brezmadežna Devica, ki si tako trdno verovala besedam angela Gabriela in si kot Devica rodila Luč, ki razsvetljuje ves svet, pomagaj nam, da ohranimo vero v Boga Očeta, Stvarnika nebes in zemlje, vero v Boga Sina, našega edinega Odrešenika in Učenika, v Boga Sv. Duha, ki je poslan Cerkvi, da jo ohrani v resnici in obrani vsake zmote. Brezmadežna Devica, Mati Jezusa, začetnika in nevidnega poglavarja svete nezmotljive in edino zveličavne katoliške Cerkve, pomagaj nam, da ostanemo zvesti katoličani, da ne priznamo drugega učitelja in voditelja na potu v večnost kakor to sveto Cerkev, ki nam govori po nasledniku svetega Petra, po rimskem papežu in po naslednikih apostolov, po škofih, združenih s papežem. Brezmadežna Devica, ki si strla glavo peklenski kači, pomagaj nam, da uidemo njenemu zalezovanju in premagujemo poželenje oči, poželenje mesa in napuh življenja; pomagaj nam, da ostanemo ne le verni, ampak tudi ponižni, nedolžni, čisti, zmerni, trezni, krotki v besedi in dejanju, polni srčne ljubezni do Boga in do bližnjega. Brezmadežna Devica, ki si kljub naj-hujšim bridkostim ostala zvesta Bogu in se sedaj v nebeški slavi vekomaj veseliš, pomagaj, da tudi mi ostanemo v veri in v življenju po veri stanovitni do konca in po smrti pridemo iz te solzne doline v pravo domovino, kjer ne bo ne solza, ne bolečin, ne nevarnosti, ampak popolno veselje, ki ga je Bog pripravil njim, ki ga ljubijo. Amen. Vdanostna izjava sv. očetu. Nato prebere predsednik pripravljalnega odbora dr. Gruden med viharnimi aklamacijami sledečo vdanostno depešo sv. očetu: Slovenci in Hrvati, zbrani na katoliškem shodu v Ljubljani, nad 20 tisoč mož in mladeničev, da proslavé jubilejni spomin slavne zmage Konštantina Velikega nad poganstvom ter se navdušč za enake boje zoper nove sovražnike Cerkve in krščanstva, izražajo Vaši Svetosti čuvstva verne vdamo-sti in ljubezni, proseč Boga, da ohrani še dolgo svoji Cerkvi Pija X., nepremagljivega vodnika v bojih zoper zmote naše dobe. Našemu cesarju. Nepozabni trenutek v svoji svečanosti je bil, ko je dr. Gruden predlagal vdanostno izjavo Nj. Vel. cesarju: Njegovemu c. in kr. Apostolskemu Veličanstvu, Ischi. Dvajset tisoč Slovencev in Hrvatov, zvestih podložnikov Vašega Veličanstva, zbranih na katoliškem shodu v Ljubljani, da proslavi spomin prvega kr- ščanskega vladarja Konštantina, obnavlja ob tem slovesnem trenutku svojemu apostolskemu vladai’ju prisego neomajne zvestobe in vdanosti, proseč z nebes za njegovo osebo vso srečo in blagoslov. Živijo-klici so spremljali skoro besedo za besedo, vihar aplavza in radostnega vzklikanja je pretresel trg in odmeval daleč po vsem mestu, godbe so intonirale cesarsko pesem, z gradu so začeli pokati topovi! Ta prizor se je ponovil, ko se je predlagala depeša prestolonasledniku : Njegovi c. in kr. Visokosti, nadvojvodu Franc Ferdinandu, Ischi. Dvajset tisoč katoličanov slovensko-hr-vatskega naroda, ki ga je božja previdnost postavila na južni branik habsburške države, poklanja Vaši cesarski in kraljevi Visokosti čustva neomejenega spoštovanja in vdanosti. Neizbrisno se bo vsakemu udeležencu ta dogodek v svoji mogočnosti vtisnil za celo življenje. Slovenci smo zapeli nato pesem »Ti, o Marija!« Iz tisoč in tisoč grl je mogočno donela pesem. Množica je pela tudi cesarsko pesem. Čehi so zapeli svojo himno »Kje domov moj«, Hrvatje pa »Liepa naša domovina«, v katero so udarili tudi Slovenci. Nato so manifestanti odkorakali na prostorno dvorišče domobranske vojašnice. Slavnostno zborovanje. Predsednik pripravljalnega odbora gospod dr. Gruden je z lepo ovenčanega odra, na katerem so se zbrali najodličnejši zastopniki Slovencev in drugih narodov, slovesno otvoril IV. slovenski katoliški shod in pozdravil vse zastopnike narodnosti, Slovence, Hrvate, Poljake in Čehe. Poudarjal je, da se IV. katoliški slovensko-hrvaški shod vrši v dvojnem znamenju, v znamenju zmage svetega križa nad poganstvom in nevero pred 1600 leti in v znamenju preblaže-ne Device Marije, kakor je opisuje sveti Janez v 21. poglavju v »Skrivnem razode-nju«: »In glej, prikazalo se je veliko znamenje na nebu: žena, odeta s solncem, luna pod njenimi nogami in na njeni glavi krona dvajseterih zvezd.« Pozdravni govor so zborovalci spremljali z burnim ploskanjem. Predlagal je za predsednika na katoliškem shodu gospoda dr. Jankoviča, državnega in deželnega poslanca ter namestnika deželnega glavarja štajerskega in za Hrvate dr. Deželica iz Zagreba. Predlog je bil z velikim navdušenjem sprejet. Dr. Jankovič se zahvali za zaupano mu čast, ki ne velja toliko njemu kot vedno katoliški Cerkvi vdanemu spodnještajerskemu ljudstvu. Za podpredsednike predlaga g. profesorja in državnega in deželnega poslanca Jarca, g. dr. Janko B r e j c a in dr. Breclja iz Gorice, kar se z navdušenjem sprejme; nadalje pozdravi vse navzoče cerkvene kneze in škofe, posebej še nadškofa koadjutorja dr. B a u r a , škofa Č i b o j o , deželnega predsednika kranjskega, gospoda barona S c h w a r z a, grofa C h o r i n s k e -g a, kneza Ladislava S a p i e h a, kneza Ernesta Windischgraetza, ljube brate Poljake kot zastopnike tistega naroda, ki je stal vedno v prvih vrstah za sveto vero. brate Čehe, pri katerih je katoliška organizacija zadnja leta pognala krepke kali, in brate Hrvate, s katerimi nas veže ista kri, narodno in politično edinstvo. Pozdravi zastopnikov. Nadškof dr. Bauer iz Zagreba pozdravlja iz dna srca v imenu hrvatskih škofov. Naše prizadevanje je, da zavlada med nami Jezus Kristus. Bil je že na enem slovenskem katoliškem shodu, a sedanji kaže ta napredek, da je hrvatsko-slovenski. Vabi Slovence na katoliški shod v Zagreb. Prosi pa tudi Čehe in Poljake, da jih obiščejo v Zagrebu kakor v Ljubljani. Deželni predsednik ekscelenca baron Schwarz pozdravi shod, seveda v slovenskem jeziku, sledeče: »Visokočislani zborovalci! Iskreno se zahvalim za prijazne besede, s katerimi se me je spomnil gospod predsednik in obenem katoliški shod naj-prisrčnejše pozdravim. Prihiteli ste na shod, ki se vrši v znamenju spomina na Konštantinov edikt, da bi dadi duška svojemu globokočutnemu verskemu prepričanju, da bi svojo, od očetov podedovano katoliško vero, očitno pokazali ter dobili novih nagibov na vneto izvrševanje verskega mišljenja. Z vero se pa najtesneje druži in v nji temelji dinastično in patriotično čuvstvova-nje. Zato je sedanji katoliški shod obenem sijajno dokumentiranje vaše naj globoke j še vdanosti in vaše iskrene ljubezni do našega najmilostljivejšega vladarja ter impozantna manifestacija nespremenljive pokorščine do cesarja in neomejene zvestobe do skupne domovine. Naj bi vsi udeleženci katoliškega shoda, ko se vrnejo na kraje svojega vsakdanjega delovanja, v svojih srcih čutili, da se je vsled tukajšnjih zborovanj še bolj poglobilo njih versko prepričanje in še bolj utrdila njih zvestoba do našega Zveličarja ter njegove svete Cerkve. Ponesli boste tudi s seboj zavest, da so vaša vkoreninjena čuvstva zvestobe in vdanosti do dedne vladarske hiše in ljubezen do častitljive habsburške monarhije v vaših srcih vedno neomah-Ijiva. V tem zmislu katoliški shod še enkrat srčno pozdravim ter želim vsem njegovim posvetovanjem naj obilnejšega božjega blagoslova in najboljših uspehov.« Navdušenje, s katerim je množica sprejela pomembno izjavo kranjskega deželnega predsednika, je bilo velikansko. Pozdrav deželnega glavarja. Deželni glavar kranjski dr. Šušteršič, od množice viharno pozdravljen, je pozdravljal: V ponos in radost si štejem, da ta veličastni sloveinsko-hrvatski shod v imenu dežele Kranjske pozdravim. Današnja slavnost je slavnost zvestobe do Boga, do našega Zveličarja, do svete Cerkve, praznik zvestobe do Brezmadežne, ki se imenuje najsvetejša Devica, pa tudi zvestobe do presvit-lega vladarja in njegove prejasne hiše. (Viharen aplavz.) Ta zvestoba ni trenutno čustvovanje, ona je trdna in neomahljiva, ker je usidrana v naši veri! Mi danes kličemo cesarju: Cesar in kralj! Glej s svojega visokega prestola danes tu sem, na svoj zvesti slovenski in hrvatski narod in vedi, da zvestejšega naroda nimaš v celi državi! (Burno pritrjevanje.) Naj pljuska okoli njega sovražno valovje, razbije se ob skali naše zvestobe! Naša vera ni megleno čustvovanje, je konkretna, mi poslušamo Cerkev in samo njo, vse njene nauke od zibelke pa do groba. Nobeden naj ne misli, da bi kdaj kdo mogel ta zaklad izrvati iz naših src. (Gromovito pritrjevanje.) Še pozni rodovi bodo govorili o tem shodu v beli Ljubljani! Kličem vam v imenu kranjske dežele z dna kranjskega srca: Hvaljen bodi Jezus Kristus! (Viharno odobravanje.) Poljak ekscelenca knez S a p i e h a je, prisrčno pozdravljen, pozdravil v imenu Poljakov in slavil katoliško slovansko vzajemnost. Deželni poslanec Navratil pravi, da si šteje v veliko čast, da more na tako velikanskem shodu v imenu Čehov pozdraviti katoliške Slovence; češkoslovanska vzajemnost se je pričela pri Ciril-Metodovih slavnostih na Velehradu v sesterski Moravi, tukaj se nadaljuje. Živio! Pozdrav od sv. očeta. Knez in škof ljubljanski dr. Jeglič prinaša pozdrave iz samega Rima, in sicer naravnost od sv. očeta ter njegov blagoslov. Poročal je sv. očetu o katoliškem shodu združenih Slovencev in Hrvatov. Sv. očetu je bilo drago slišati, da se pripravlja četrti katoliški shod slovenski, zlasti še, ker je slišal, da je namen shoda ta, uravnati javno življenje po načelih vere in po navodilih svete stolice. Sveti oče iz gorečega srca pošilja zborovalcem svoj blagoslov. Prevzvi-šeni podeli nato zbrani množici papežev blagoslov. Telovadba Orlov. Popoldne so telovadili na dvorišču domobranske vojašnice. Množica 30.000 ljudi je z veliko pozornostjo sledila krasno uspelim skupnim prostim vajam vseh slovenskih Orlovih društev in jih spremljala z burnim ploskanjem. Slovenskih telovadcev je bilo okrog 1000. Pri posameznih vajah so se posebno izkazali češki Orli. Med nepopisnim aplavzom so odkorakali s telovad- nega pozorišča. Nastopile so tudi češke Orlice in slovenski in dekliški Orlovski naraščaj. Smemo reči: Orli so pri tem svojem prvem skupnem nastopu prodrli in smejo stopati v vrste velikih svetovnih telovadnih organizacij. Odhod koroških Slovencev. Koroški Slovenci na katoliškem shodu so bili polni navdušenja. Našli so v Ljubljani toliko ljubezni, kakor bi je ne bili pričakovali; videli so slavnosti, kakor se jim prej ne bi bilo sanjalo. Pred odhodom so se zbrali delchna v prenapolnjenih prostorih hotela »tfaion«, deloma v drugih hotelih. V hotelu Štrukelj so prepevali boroveljski pevci in vzbujali med navzočim občinstvom, ki je njihovemu krasnemu petju navdušen no ploskalo, posebno pozornost. V Svetni-vasi na postaji so pri vožnji v Ljubljano zapeli knezu in škofu lep pozdrav. Vsi navdušeni so se vrnili koroški ude-ležniki ponoči ob tri četrt na eno s skupnim vlakom proti Koroški. I. slavnostno zborovanje^ Ponedeljek ob petih popoldne se je vršilo v veliki dvorani v »Unionu« prvo slavnostno zborovanje. Dvorana je bila nabito polna. Došle cerkvene dostojanstvenike je občinstvo živahno pozdravilo. Navzoči so bili nadškof koadjutor dr. Bauer (Zagreb), knez in škof dr. Karlin (Trst), knez in škof dr. Jeglič, knez in škof dr. Mahnič (Krk), pomožni škof dr. Šaric (Sarajevo), škof Marcelic (Dubrovnik), škof Gjivoje iz Spijeta in nadškof dr. Sedej (Gorica). Kot vladni zastopnik je bil navzoč grof Chorinski. Dr. Jankovič otvori shod, pozdravi cerkvene dostojanstvenike, deželnega glavarja dr. Šušteršiča, zastopnika viteškega poljskega naroda ekscelenco Sapieha i. dr. in prebere od mnogobronih brzojavk sledeči: Brzojavka cesarja: Nj. cesarsko in apostolsko kraljevsko Veličanstvo so premilostno blagovolili ob priliki katoliškega shoda v Ljubljani v proslavo jubileja prvega krščanskega cesarja Konštantina Velikega zbranih Slovencev in Hrvatov izražena lojalna čutila hvaležno vzeti na znanje. Ischi, dne 24. avgusta 1913. Baron SchiefU. Trikratni živijo-klici sivemu vladarju so bili hvaležni odgovor zvestega naroda na te cesarske besede. Z ravno tako veselo hvaležnostjo je bila sprejeta brzojavka prestolonaslednika: Brzojavka prestolonaslednika nadvojvode Franc Ferdinanda: Vaši knezoškofijski milosti in vsem udeležencem katoliškega shoda v Ljubljani se iz vsega srca zahvaljujem za v tako toplih besedah izraženo poklonitev. Naj Vam bo dano v teh dneh dobiti obilo tolažbe in sile, da kot zvesti sinovi Cerkve in domovine izvršujete Vašo vzvišeno poslanstvo. Grad Bluhnbach. Nadvojvoda Franc Ferdinand. Sijajen govor dr. Brejca. Prevzvišeni vladike hrvatski in slovenski! Slavni zbor! Karakteristični znak letošnjega katoliškega shoda je navzočnost hrvatskih škofov na čelu stotin vernega hrvatskega naroda. V znamenu hrvatsko - slovenskega edin-stva zborujemo, krvnega in duhovnega edinstva. V znamenju križa so se zopet našli tovariši izza davnih časov! Zbrali smo se, da obnovimo staro zavezo, da si znova prisežemo vojno zvestobo, da se zopet med seboj navdušimo za ideale, za koje so se naši hrvatski in slovenski dedje in pradedje tolikrat skupaj borili, skupaj umirali, skupaj zmagovali — za krst častni in svobodo zlato! Hrvatje in Slovenci v boju za krst častni in svobodo zlato. Ta boj za svobodo in blagor mile domovine besni danes huje nego kdaj poprej; spremenile so se sicer oblike boja in sovražnik je drugi, toda svoboda ter obstoj naroda je danes v večji nevarnosti kakor za časa turških pohodov. (Klici: Res je!) Trpini smo Slovenci in Hrvati, preganjani in tepta- ni; zato sklenimo tem trdnejše svoje vrste in ne obupajmo. (Odobravanje.) Verujmo marveč v božjo previdnost, da po skupnem trpljenju pošlje tudi nam dan skupne zmage, skupnega vstajenja kot plačilo za neomajno zvestobo do Onega, ki edini določuje usodo narodov, kot nagrado za neven-Ijive zasluge, ki si jih je narod hrvatsko-slovenski stekel v stoletnih bojih za obrambo katoliške vere in krščanske kulture. (Živahno odobravanje.) Prosimo pravičnega Boga, ki je vsemogočen in ki hudo kaznuje, a dobro plačuje, da ga ne pusti utoniti v morju onih, ki se imajo za udobnosti mirnega kulturnega razvoja in svoje današnje moči baš krvavim žrtvam našega naroda največ zahvaliti, da se marveč usmili našega naroda in ga otme pogube in suženjstva! (Viharno odobravanje.) Mi pa si obljubimo danes na tem prvem jugoslovanskem katoliškem shodu, da si ne ostanemo samo zvesti tovariši v bojih in nesrečah, ampak da hočemo skrbno čuvati in varovati, da kar je trpljenje združilo, da sreča tega ne raz-druži! (Ponovno odobravanje.) Sveti križ — porok zmage. Porok našega upanja pa nam je sveti križ, čigar zmago v letošnjem Konštantino-vem jubilejnem letu praznuje vesoljno krščanstvo. 1600 let je uprav letos, odkar je državna rimska oblast, potem ko je bila prelila morje mučeniške krvi, javno priznala zmago križa nad poganstvom, ko je cesar Konštantin v slovitem milanskem dekretu kristjanom popolno versko svobodo podelil in zaukazal, da se jim njihova svetišča in zbirališča in karkoli jim je bila država uro-pala, zopet vrne in povrne tudi krščanski Cerkvi, kar je bilo cerkvenega premoženja. Tako je Konštantin na slovesen način poklical krščanstvo iz katakomb potem, ko je bil z odločilno pomočjo svoje šeste, krščanske legije v ljuti bitki na uprav čudežen način premagal štirikrat močnejšo armado svojega sovražnika, brutalnega preganjalca kristjanov, cesarja Maksencija. To je bilo 28. oktobra leta 312! Čudovit datum! Ali se niso ravno zadnje dni meseca oktobra lanskega leta, torej točno na dan 1600 let po oni prvi zmagi krščanskega orožja, bili oni strahoviti boji na Balkanu, ki kljub vsem poznejšim žalostnim dogodkom vendarle pomenjajo sijajno zmago križa nad polumescem? (Odobravanje.) Tako jugoslovanstvo na prav poseben, odličen način slavi Konštantinov jubilej! Z milanskim dekretom je nastopilo krščanstvo svojo zmagoslavno pot v svet, ki ga je — vedno boreč se in vedno zmagujoč — s svojim duhom prekvasilo in čisto preobrazilo. Konštantinov jubilej je jubilej zmage krščanskega svetovnega naziranja, jubilej pričetka kulture, ki jo s ponosom imenujemo krščansko, jubilej vseh onih človečanskih pravic (Klici: Res je!), ki jih tako rad, pa čisto po krivici liberalizem razglaša kot svojo pridobitev. (Odobravanje.) Milanski dekret je položil temeljni kamen za vso našo družabno in socialno stavbo. Cerkev osvoboditeljica narodov. Znano geslo francoske revolucije: Li-bertè, egalitè, fraternità! prostost, enakost, bratstvo! se blišči na pročelju francoskih cerkva. Po pravici. Kajti pristno krščansko načelo je to, ako se ga prav razume. (Odobravanje.) Zato tudi spada na cerkvena vrata. Prostost, enakost in bratstvo je samo v cerkvi doma; ni iznašla šele revolucija tega gesla, ona si ga je le od krščanstva izposodila, ga oskrunila in s krvjo umazala ter ga končno celo kot bojni klic zoper krščanstvo samo zlorabila in ga po svojih legitimnih dedičih še danes zlorablja. (Viharno odobravanje.) Tako se ima današnja človeška družba za vse, kar ima pravih idealnih blagrov, zahvaliti edinole krščanstvu. (Ploskanje.) Toda svet je pozabljiv, nehvaležen in površen. Materialistična filozofija, kolosalni napredek tehničnih ved, epohalne iznajdbe na polju elektrike itd. so precejšnjemu delu današnjega človeštva pojme zmedle, ga omamile in zaslepile, da misli, da se je krščanstvo že preživelo, da je svojo kulturno misijo že končalo, da se ga lahko vrže med staro šaro pa milostno prepusti samo še otrokom in starim ženicam. Vsepovsod vstajajo častilci in poveličevalci luči iz za- pada, ki bi tudi z nami v katoliški Avstriji že radi po portugalsko govorili (Klici: dr. Angerer) in radikalni ferrerovski »Freisinn« že celo drzno vpije: »Nazaj v katakombe!« Toda motijo se, ki mislijo, da je Cerkev premagati mogoče, ki po momentanih krajevnih neuspehih sodijo moč duha krščanstva. Svobodomiselna drevesa ne bodo zrasla v nebesa. (Viharno odobravanje.) Za to nam jamči ustanovitelj Cerkve sam, ki je zagotovil, da skale Petrove vrata peklenska ne bodo premagala, za to jamči vsa dvatisočletna zgodovina krščanstva, ki je ena sama nepretrgana veriga bojev in zmag svetega križa. Tudi časi trenotnega ponižanja so vmes. Toda ponižanju je vselej sledilo tem veličastnejše vstajenje in mnogoteri onih, ki so ošabno in samozavestno napovedovali konec krščanstvu, so ob svojem lastnem koncu hrepeneče prosili pomoči in tolažbe njegove. Le praktično krščanstvo zmaguje. Tako je krščanstvo zmagovalo, tako zmaguje danes, tako bo zmagovalo do konca dni z životvorno silo svojih zveličavnih načel, s svojim delom, z dejanji, s trpljenjem. Kajti le praktično krščanstvo zmaguje! (Odobravanje.) Kdor krščanskih načel dejansko ne izvršuje, je katolik le na videz (viharno odobravanje), četudi bi svoje krščanstvo vedno na jeziku nosil, in če bi še tako patetično o njem deklamiral. (Ponovno odobravanje.) Samo teoretično priznavanje katoliških načel, ako se jih dejansko ne izvršuje, je brez vsakršne vrednosti. (Klici: Tako je!) Saj v besedi celo cigan ni zoper poštenost in niti tat iz navade ni zoper tujo lastnino, v praksi pa vendar eden goljufa in drugi krade, kjer le more. (Bučna veselost.) Naše krščanstvo mora biti iskreno resnično, praktično. Le potem bo tudi zmago-nosno. (Klici: Tako je!) Tudi Kristus svojih naukov ni samo z besedo učil, temveč jih je z lastnim zgledom podprl in celo zanje svoje življenje dal. In njegovi učenci so svoje prepričanje tudi s svojo krvjo zapečatili. Kaj nam torej pomaga pridigovati na primer boj proti liberalizmu, svariti ljudstvo pred pogubnostjo liberalizma, če pa v danem slučaju na svoj program pozabimo in brez vsake potrebe temu istemu liberalizmu mi sami spletemo venec čisto nezasluženega in nepričakovanega zmagoslavja? (Odobravanje.) Čemu se zbiramo na katoliških shodih, čemu govorimo o praktičnem krščanstvu, čemu sklepamo resolucije, če potem vendar vsak stori, kar sam hoče? (Dolgotrajno odobravanje.) So gotova načela, ki se morajo brezpogojno spoštovati, četudi stane težkih žrtev. (Dobro-klici in ploskanje.) Tudi v javnem življenju. In tu še prav posebno. Tega se moramo zavedati vsi, pred vsem pa voditelji naroda. (Odobravanje.) Kajti čim višje je drevo, tem večja je njegova senca. Čim višje kdo v javnem življenju stoji, tem večja je njegova odgovornost, kajti tem večji je vpliv njegovega dobrega zgleda, pa tem nevarnejše tudi pohujšanje, ki ga utegne s svojimi dejanji dati zaupajočemu ljudstvu. (Dolgotrajno odobravanje.) Delajmo tlorej dobro katoliško politiko, ki se od goljufivega političnega katoličanstva tako razlikuje, kakor prava svetost od svetohlinstva. (Ponovno odobravanje.) In ne bojujmo se samo v katoliški uniformi, ampak tudi s katoliškim orožjem! (Odobravanje.) Tudi mladini besedo! Gospoda moja! Če se včasih v kakih vprašanjih, zlasti osebnih ali taktičnih ne strinjamo, to še ni nobena nesreča. Nasprotno! Quot capita, tot sensus! Več glav več ve! Da smo le v načelih edini, vse drugo je nebistveno. (Dobro!) Saj v vseh rečeh niti papež ni nezmotljiv! Pustimo, da v stranki vsak svojo pove, dajmo priložnost za iskren in odkritosrčen razgovor vsem tistim, ki so že poklicani (odobravanje) ali bodo najbrž poklicani ali pa se morda samo čutijo poklicane, igrati vlogo v javnem življenju (veselost); dajmo jim priliko, da z nami skupno mislijo, se skupno posvetujejo, skupno delajo, skupno trpe in tudi skupno zmagujejo. (Viharno odobravanje.) Zlasti podjetna, idealizma polna mladina, ta up in bodočnost naroda, mora priti do svoje pravice! (Velikansko odobravanje.) To je v nujnem interesu stranke same, v interesu kontinuitete njenega dela in njenih tradicij. (Odobravanje.) Skupni posvet rodi skupno delo, skupno delo pa ustvarja šele pravo, iskreno prijateljstvo. Tako zasiguramo stanoviten obstoj svoji katoliški stranki, in potem tudi ne bo sovražnik žel tam, kjer smo mi — sejali! (Dolgotrajno, ponovno odobravanje.) Slavni zbor! Rekel sem preje, da v letošnjem Konstantinovem jubilejnem letu praznujemo tudi IGOOletnico zmage človečanskih pravic, zmage osvobojenja človeštva iz spon poganskega svetovnega naziranja. (Odobravanje.) Enakopravnost — katoliško načelo. Poganstvo ni poznalo nobene ravno-pravnosti. Enakopravnost mu je bila neznan pravni in etični pojem. Vladal je gol egoizem. Pri Rimljanih je vžival polne državljanske pravice samo »rimski purgar« (veselost), ki se je tudi imel za edini dr-žavoohranjujoč element kakor naši Nemci in Mažari. (Viharno odobravanje.) Grku so bili vsi negrški narodi barbari, in tudi judi so bili ekskluzivni. Tu je nastopilo krščanstvo s svojim temeljnim naukom, da smo vsi ljudje enaki (burno odobravapje), da vsi izhajamo od istih staršev in da smo vsled tega enakopravni dediči ne samo greha teh skupnih staršev, ampak tudi vseh pravic, ki so logični in naravni postulat enotnosti pokolje-nja človeškega rodu. (Velikansko odobravanje.) S tem je bil neposredno v srce zadet poganski kapitalizem, ki je slonel na suženjstvu, kakor moderni kapitalizem sloni na borzi in njenih vrednostnih virih. Cerkev je pričela boj za emancipacijo sužnjev in ga je vodila do popolne zmage. (Ploskanje.) In kar je Cerkev posamezniku priznavala, tega ni odrekala oni skupini posameznih individuvov, ki jih radi krvnega sorodstva in istega jezika narod imenujemo. (Odobravanje.) Zato je bil v srce zadet tudi poganski nacionalizem. (Viharno odobravanje.) Vera nas uči, da je bil prvotno en sam jezik in da je Bog skupno govorico šele potem zmedel, ko se mu je Adamov rod očitno začel upirati in je svoji upornosti hotel postaviti velikansk spomenik, ki naj bi segal do neba. Različnost jezikov je tedaj posledica greha, pa vendar so vsi jeziki božje delo in zato so dobri, kajti hudobija in greh sta bila le povod njihovega postanka. (Odobravanje.) In ko je Bog jezike zmedel, ni ustvaril nobenega privilegija med njimi (dolgotrajno odobravanje in viharni živijo-klici) in ko je nad apostole poslal Svetega Duha, da bi mogli izpolniti svojo misijo: »pojdite in učite vse narode!«, je s tem eksistenčno upravičenost vseh narodov in vseh jezikov slovesno priznal in vse jezike enakomerno posvetil! (Odobravanje in burni živijo-klici.) Zato sme po pravici apostol narodov izjaviti: Tu ni ne Žid ne Grk, ampak vsi so eno v Jezusu Kristusu; en Bog, en oče vseh, en Gospod, en krst! (Odobravanje.) Ako nam je Kristus zaukazal, da moramo svojega bližnjega ljubiti kakor sami sebe in ljubiti celo tiste, ki nas sovražijo in preganjajo, tedaj nam gotovo ni samo dovolil, ampak zaukazal, da moramo enako ljubiti tudi narod svoj! (Burno odobrava-mje.) In ako nam je Kristus v usmiljenem Samaritanu postavil ginljiv zgled prave, iskrene požrtvovalne ljubezni do bližnjega dru-gorodca, tedaj smemo v tem videti naravnost poziv in ukaz k samaritanskemu delu na bolnem telesu svojega lastnega naroda! (Ploskanje in klici: Živio dr. Brejc!) Po pravici se sme torej trditi, da narodnost v krščanstvu ni nič izgubila, marveč jo je Kristus izpopolnil in odrešil, ker je z besedo in dejanjem pokazal, kako se narod in narodnost sme in mora ljubiti! (Mahnič.) — (Odobravanje.) Samo nevedneži in puhloglavci ali pa zlobneži morejo torej trditi, da je Cerkev narodnosti nasprotna, da dober katoličan ne more biti dober narodnjak. (Odobravanje.) Ravno nasprotno je res. Ravno Rimu, ravno katoliški Cerkvi se imamo zahvaliti za načelno priznanje ravnopravnosti vseh naro- dov. Katoliška Cerkev ni sovražnica nobenega naroda, ne narodnega mišljenja in navdušenja, ona je vsem narodom enako pravična, enako ljubeča mati in varuhinja, ona je nasprotnica samo malikovanja narodnosti, neopravičenega, drugim krivičnega narodnega fanatizma. (Dolgotrajno, burno odobravanje.) In zato ji moramo biti hvaležni zlasti mali narodi kakor je naš. Kajti ravno nekrščansko pojmovanje narodnosti od strani naših narodnih sosedov je vzrok našega žalostnega narodnega položaja. (Odobravanje.) Prav zaradi tega sta pri nas boj za trobojnico in boj za sveti križ tako tesno, nerazdružljivo zvezana. (Burno odobravanje.) Zlasti na severni meji! Tu je boj za naš obstatnek hkrati boj zoper proč-od-rimsko gibanje, zoper pogubonosno delovanje raznih protestantovsko-klerikalnih false »obrambnih« društev in organizacij, ki jih vse vodi in goni v prvi vrsti sovraštvo zoper katoliško Cerkev. (Viharno odobravanje.) Naš boj na meji — boj za križ. Mi graničarji, ki stojimo v prvih vrstah v boju za našo narodno dedščino, smo dejansko obenem tudi pravi križarji, bojevniki za križ častni, za naše verske svetipje! (Odobravanje. — Klici: Živio koroški Slovenci! Živio dr. Brejc!) To dejstvo se dostikrat prezre, zlasti ga ne uvažujejo dosti drugorodni katoliki, ki naš narodni boj gledajo preveč skozi motna očala enostranskega nacionalizma. (Klici: Res je!) Zato ne vidijo ali pa nočejo videti, da mi ne napadamo tuje narodne posesti (odobravanje), ampak da se mi samo branimo; da ne vpadamo v tuje pokrajine, niti v tiste ne, ki so morda še pred kratkim bile naša narodna last, ampak da se omejujemo zgolj na brambo naše sedanje posesti; da ne rogovilimo med drugorodci, da jim ne vsiljujemo svojega jezika, da povsod tudi tam, kjer smo v pretežni večini, skrbno spoštujemo njihove pravice; še več, da jim brez potrebe priznavamo celo privilegije in tako čestokrat vsaj na videz sami dokumentiramo svojo manjvrednost in sami vzpodbujamo tudi šovinizem k novim napadom na našo narod/no posest! (Viharno ploskanje.) Je to katoliško? Tega vsega ne vidijo zlasti nemški katoliki, kakor tudi nočejo videti, kaj vse počenjajo Nemci med nami! (Ploskanje.) Ne vidijo, kaj vse se godi z ubogo_ slovensko deco po naših obmejnih učilnicah-mučilni-cah, kjer se slovenske dece niti slovenskega alfabeta ne uči iz bojazni, da če bi se otroci slovensko brati naučili (ploskanje in klici: Škandal!) da bi potem čitali tudi kjajige Družbe sv. Mohorja in mesto luteranske »Bauernzeitung« brali »Mir«1, »Slovenca«, »Stražo«, »Domoljuba«, »Novi Čas« »Slov. Gospodarja« in druge katoliške liste. Kakšno je v naših uradih? Kje so slovenski uradniki? Kako se postopa z ubogim ljudstvom, ki ne zna ali noče govoriti tujega jezika? Slovenske zastopnike se kaznuje, ako hočejo pri sodiščih slovensko govoriti, slovenske kmete se zapira, ker zahtevajo vozne liste v svojem jeziku! (Viharno ogorčenje, klici: Škandal: Koroški vilajet!) Kljub razpravam v državnem zboru, kljub večnim pritožbam smejo nadute nemške frajle na celovškem kolodvoru nemoteno norce briti iz slovenskega potujočega občinstva! Ali ni to škandal brez primere! (Ponovno ogorčpnje.) Celo na polju samoizobrazbe in gospodarske samopomoči se nam vežejo roke: Kaj se počenja z našimi vrlimi Orli! Njihove rdeče srajce vplivajo na gotove ljudi kakor na znano štirinogato domačo žival. Orlovski in sokolski kroj nositi je prepovedano, ker ni »landesiiblich«. (Tu se vzdigne vihar ogorčenja. Klici: Pravi škandal!) C. kr. deželna vlada koroška! Ti imaš drugod posla zadosti in pusti naše Orle, da mirno razvijajo svoja krila nad slovenskim Korotanom! (Viharno odobravanje.) Deželni kulturni svet v koroškem vila-jetu (odobravanje) se celo pri licenciranju in premiranju bikov ne pozabi zanimati za narodnost njihovih lastnikov! (Ogorčeni vzkliki.) Itd. itd. brez konca in kraja! In že gredo naprej in si prisvajajo pravico nastavljanja duhovnikov po Slovenskem tisti, ki sami cerkve nikdar od znotraj ne vidijo, očitni brezverci, z grožnjo, da sicer odpade- jo, ko so v svojem srcu že davno odpadli (Klici: Oho, škandal!), ljudje, ki imajo drzno čelo. škofu v obraz se laskati kot dobri katoličani in mu prirejati celo slovesne sprejeme, zraven so pa skrivaj prijatelji protestantovskega pastorja in njegovi agitatorji. Zoper tako vtikanje v notranje cerkvene zadeve od strani mrtvih udov katoliške Cerkve moramo najodločneje protestirati! (Viharno odobravanje, ki se dolgo noče poleči.) O vsem tem naj bi zlasti nemški katoliki razmišljali, če je vse to prav, če je vse to krščansko in če je dovoljeno, da tako propagando podpirajo tudi pristaši stranke, ki se imenuje »katoliška«. (Odobravanje.) Staro suženjstvo. Slavni zbor! Z žalostjo moramo konsta-tirati, da je inteligenca nemškega naroda na potu nazaj v poganstvo. (Klici: Žalibog! Res j,e!) To odseva popolnoma jasno od ta-kozvanega obrambnega dela Nemcev ob je^-zikovnih mejah. Nemški narod pada nazaj v ono narodopsihološko razpoloženje, v ko-jem se je nahajal v prvih stoletjih srednjega veka, ko je prvič prišel v ožji stik s slovenskimi plemeni. Zanimivo je, kaj piše o tem nemški zgodovinar Gfròrrer. On priznava, da so Nemci s Slovani podjarmljenih pokrajin postopali kakor Portugalci, Holandci in Angleži z zamorci v 17. stoletju. Raztrgali so rodbinsko življenje, po poljubnosti so ločevali moža od žene, otroke od staršev; najhujše suženjstvo je bilo sojeno vsem. Kronist Tietmar popisuje kosanje škofije Merseburg z značihiimi besedami: posestvo škofije se je razdelilo, kakor sei razdeli na prodaj postavljeno slovansko družino. — Iz časa vojvode Henrika (948. leta) imamo postavo o sužnjih. Gorje mu, ki je sužnja pod svojo streho sprejel ali mu dal varstvo; moral je lastniku plačati funt zlata in ako je bil uradnik, je sploh izgubil še svojo službo, in če je bil oskrbnik, dobil jih je še sam štirideset z bičem! Potem govori ta postava o tatovih in izobčenih ljudeh in v tej zvezi dekretira: Sciavi etiam ejusdem coadunationis districtioni subja-ceant aut exterminentur! Slovani so torej sužnji, vsak mora imeti gospodarja, če ne se ga iztrebi kakor divjaka! Obnovljeno suženjstvo. Gospoda moja! Ali se ne obnavlja v gotovem zmislu danes pred našimi očmi pred tisočletna zgodovina naših pradedov? Ali se ne skuša tudi danes soditi nas po drugem manj vrednem pravu? Ali se ne smatrajo nemški sosedje tudi danes še kot naši gospodarji? Ali se ne skuša tistih, ki svojega tilnika nočejo vtakniti v tuji jarem, z brutalno silo ali pa z zvijačo ugonobiti? Exterminentur! Iztrebiti je treba slovenstvo — ta klic se razlega dandanašnji po celi naši jezikovni meji! (Klici: Nikdar! in pritrjevanje.) To je očiten povratek v poganstvo kot posledica protestantizma v zvezi z blazjno Nietschejevo filozofijo o gosposki morali in o nadčloveku, s kojo je zopet zbudil stare poganske instinkte. Nietsche je danes nemški evangelist, ki oznanja brezobzirno teptanje slabejšega, ki kolne Kristusa in Cerkev, ker slabotne podpira in brani, ki celo plemensko izbiro priporoča, da bi ustvaril nov rod, gosposki rod novodobnih Titanov, ki naj bi svet podjarmili. (Burno pritrjevanje.) To so moralični temelji nemškonacio-nak-iega fanatizma. Iz teh korenin poganja nemški »Jugendbund«, sta zrastla »Stid-marka« in »Schulverein«. (Pritrjevanje.) Temu primerna so tudi sredstva te propagande. Nobeno sredstvo ni premalenkostno, nobeno prenizkotno, samo da služi uničenju ali vsaj ponižanju Slovencev! To jei pravi uničevalni boj, podoben onemu, s kojim so Angleži uboge Indijance moralno in telesno uničili, da so se potem mogli'njihove zemlje polastiti. Kar se s sm rovo silo in zvijačo ne doseže, dokonča tudi pri nas jeruš, ki je žalostni simbol te kulture! (Viharno pritrjevanje.) Vendar pa kot pravičen človek ne ob-dolžujem velikega nemškega naroda vseh neskončnih krivic, ki se^ih v njegovem imenu prizadeva našemu ubogemu slovenskemu narodu (dobro - klici), ampak vsa krivda zadene one znane klike, ki sicer bombastično v imenu nemškega naroda govore, pa so le »falsi procuratores« njegovi, ki ne samo dobre, spravoljubne elemehte v lastnem narodu, ampak tudi javne oblasti terorizirajo in so tako edine krive, da se ne najde modus vivendi med sosedi, ki so v tolikem oziru drug na drugega navezani. Le tem zdražbarskim klikam velja tudi naš neizprosen boj, ne pa narodu nemškemu. (Burno odobravanje.) Zadoščenje slovenski duhovščini. Ali ni vsakega kristjana dolžnost, temu nekrščanskemu protikultulrnemu divja/nju ustaviti se z vzemi silami? Ali slovenska duhovščina ne izvršuje samo svoje stanovske dolžnosti, ko se tega boja udeležuje v prvih vrstah? Kateri katoličan jo bo grajal radi tega? Ali ne zasluži marveč ne samo neskončne hvaležnosti od strani svojega naroda. ampak tudi vzpodbude in podpore od strani onih, ki so v prvi vrsti poklicani, čuvati nad interesi svete Cerkve in jih braniti proti vsakomur! (Viharno odobravanje.) Kristus obsoja. Ako si v kakem vprašanju nisi na jasnem, vprašaj se, kaj bi bili storili v tem slučaju apostoli? Jaz vprašam, kaj bi storili apostoli, ako bi danes med nami živeli? Kaj bi storil Kristus sam? Kaj bi rekel Kristus razmeram v tistih naših šolah na jezikovni meji, kjer gre nestrpnost tako daleč, da celo slovenske katekizme pobira in da morajo celo otroci-začetniki, ki še nobene besede tujega jezika ne razumejo, celo šolsko molitev blebetati v edinozveličavni nemščini; kjer se na vse mogoče načine v otroška srca vceplja gnjev do lastnega rodu in jezika, nasprotno pa se jih uči uprav malikovati tujo, pogansko narodno zavestnost; kjer se brezmiselno iz mladih src ruj e, najblaižje korenine, iz ko jih naj bi pognali zavednost in značajnost? (Dolgotrajno odobravanje.') Kaj bi k temu rekel On, ki je izgovoril strašne besede: »Kdor enega teh malih po-hujša, bi mu bilo bolje, da bi se mu obesil mlinski kamen na vrat in bi se potopil v globočino morja!« Ali bi On, ki je nekoč z bičem izgnal iz templa barantače, ne vzel zopet trikrat pletenega biča v roke in bi šel nad razne hlapce hudičeve, ki dandanašnji z dušami nedolžnih otrok uganjajo umazane nacionalne kupčije! (Odobravanje, ki se dolgo ne poleže.) In kako je Kristus sam apostrofiral farizeje, ki so tudi samo svoje judovstvo pri-poznavali in se silno trudili, da bi vse narode obrezali in pojudili? Zaklical jim je: »Gorje vam, pismarji in farizeji, hinavci!« (Odobravanje.) Morje in zemljo prehodite, da pridobite enega, kateri se pojudi; in ko se je pojudil, naredite iz njega peklenskega sinu, dvakrat hujšega od sebe!« (Burno odobravanje.) Ali je mogoče ostrejše karakterizirati, groznejše obsoditi umetno, nasilno raznarodovanje in prekleti sad njegov, renegat-stvo?! Kristus sam mu je pritisnil Kajnovo znamenje na čelo in ga je obsodil, da straš-nejše ni več mogoče! Naj zadostuje. Hitim h koncu! Mislim, da sem dokazal, da je boj za obrambo našega naroda proti krivičnim napadom pravično, bogozaslužno delo. boj za zmago krščanskih načel, in da je zaradi tega sleherni izmed nas, od voditeljev gori in doli do zadnjega gorskega pastirja, dolžan, v svoji vesti dolžan, vse svoje moči zastaviti za ohranitev svojega naroda. (Odobravanje.) S tem ne služimo samo Bogu in svojemu narodu, ampak tudi državi, ki ji vzgajamo dobre, značajne državljane (odobravanje) in ne v zadnji vrsti dinastiji (odobravanje), ki jej vzgajamo zveste, požrtvovalne patri jote, oni dinastiji, ki je Slovenci in Hrvati še nikdar nismo izdali (viharno odobravanje), ki smo zanjo prelili že potoke junaške krvi, in ki za to, kar smatramo za svojo patrijo-tično in krščansko dolžnost, niti ne pričakujemo in ne zahtevamo, da bi nas kak cesarski namestnik še posebej pohvalil ali zaradi tega celo glorificiral kot državo ohranjujoč element kath exohen. (Burno pritrjevanje in ploskanje.) Naš patrijotizem izvira iz ljubezni in prepričanja in je zaradi tega zastonj! (Odobravanje.) Kar zahtevajo. je samo pravica tudi za nas, je enako- pravnost z drugimi, s katerimi nosimo ista bremena. (Odobravanje.) Mi zahtevamo samo, da se z nami postopa krščansko, da tudi v javnem življenju zopet pridejo do veljave krščanska načela. (Odobravanje.) Zlasti tudi v narodnostnem vprašanju. Potem smo brez skrbi za usodo svojega naroda. Kajti krščanstvo hrani v sebi ono čudodelno formulo, ki edina more zopet mir napraviti med narodi in ki se glasi: »Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe« in »Kar ne želiš, da bi se tebi zgodilo, tudi ti drugemu ne. stori«. V teh skromnih besedah je zapopa-clene več državniške modrosti, kakor je je v vseh kabinetih evropskega koncerta kdaj bilo in je kdaj biti more. (Dvorana buči ploskanja in vzklikov.) Kajti to je božja formula, od Boga samega dana formula za spravo narodov! Ta edina je v stanu razrešiti gordijski vozelj zamotanega narodnostnega vprašanja. Zato kličem: Nazaj h Kristusu, nazaj pod zastavo svetega križa in vse drugo nam bo navrženo! Vihar odobravanja, vzkliki: Živio dr. Brejc! Živili koroški Slovenci! je trajal dolgo časa. Takega navdušenja še nikdar nismo videli. Zborovalci so napravili govorniku prisrčne ovacije. Ko se je čez dolgo časa vihar odobravanja polegel, je izprego-voril g. dr. Jankovič: »Iskreno zahvaljujem govornika za njegove iskrene besede, ki so šle njemu iz srca in nam do srca. Zato bo gotovo vzbudil splošno zanimanje za slovensko narodnost na Koroškem, za to punčico na našem narodnem telesu.« Ves katoliški shod je pod vtisom govora g. dr. Brejca. Odsek S. K. S. Z. Msgr. V. Podgorc poroča o Družbi sv. Mohorja. Petdeset let je minulo, odkar sta ta zavod ustanovila Slomšek in Einspieler. S preroškim duhom sta gledala v bodočnost v dobi, ko še nikdo ni mislil, da pride čas, ko bo delavec, ki hodi v tvornico, imel v žepu svoj časnik in si bo potnik na koloj dvoru kupoval knjig, da ne zamudi dragega časa. Ustanovila sta Družbo sv. Mohorja. O tej ustanovi veljajo svetopisemske besede: »Hodili so sejavci v solzah, potem pa so prišli radostni po svoje snopje.« Društvo je hiralo, dokler se ni po desetih letih prelevilo v cerkveno bi‘atovšči)no. Šele od leta 1860 je začela družba rasti in danes nabira ves slovenski narod iz te setve zlatega snopja. Delovanje družbe se lahko tu presoja z dveh strani: kvalitativno in kvantitativno. Kvalitativno: Družba dobiva dovolj spisov, in odbor more sporočati, da nobenega dobrega spisa ni odklanjal. Odbor si prizadeva, izbirati najboljše, a mogoče je, da se danes sprejme kak spis, pozneje pa pride boljši, ki se ga ne more več sprejemati, ker ni več prostora. Družba je prisiljena v Prokru-stovo posteljo. Udje dajejo dve kronci. in s temi se mora delati. Za dve kronci pa se ne more ustreči vsem. Če potem prihaja iz družbine tiskarne kak spis srednje vrednosti, naj se ga ne kritikuje krivično. Kritiki naj povedo svoje mnenje, ali naj tudi nagla šaj o vrline spisa. Krivična kritika pisatelja žali in boli. Kdo ni že čutil, kako človeka boli javna, osebna kritika v kakem časniku? Pisatelj pa ima nežnejše čutenje kakor drugi ljudje. Kar se tiče množine, je družba navezana na svoje šestere knjige. Več jih za dve kroni ne more dajati; letnega doneska se tudi ne more zviševati in dodajati sedme knjige. S tem se nabiranje udov v župnijah, ki jih imajo tisoč in več, izpremeni v mu-čeništvo. Odbor rad sprejema vsakateri nasvet kot poverjenik slovenskega naroda v tem pre-važnem slovstvenem zavodu, narod pa in njegovi zastopniki se prosijo, naj podpirajo to družbo, da bo naprej rastla in cvetela, kakor doslej. Članek slovenskih učiteljev. Ogorčenje koroških Slovencev proti neolikanemu o sob ju pri železnici, Sosebno pa na celovškem kolodvoru, narašča dan za dnem, vzkipelo pa je ogorčenje nad postopanjem c. kr. dež. šol. sveta s slovenskim učiteljstvom. Tako postopanje se ne smatra kot kazen značajnega slov. učiteljstva, kazen je to za nedolžno ljudstvo, kazen, ki se «nikakor ne more drugače kvalificirati, kakor da smo kaznivi, ker smo Slovenci. Kako se je postopalo pri nastavljanju nadučitelja za Globasnico, kako se ravna s Št. Lenartom pri Sedmih studencih! Zakaj se razpisujejo službe, ako se sama oblast ne ravna po zakonitem pravu. Vnebovpijoči čin pa je nastava nadučitelja za Grabštanj. Na tisti štirirazredni šoli je najmanj 96% slovenskih otrok, kateri od doma ne znajo prav nič nemško. Kakor otroci, tako tudi starši ne znajo nič ali vsaj po večini ne pravilno nemško. Tu gre in nastavi slavni c. kr. deželni šolski svet pristnega, polnokrvnega Nemca, ki niti ne zna ne jezika otrok ne staršev, med katerimi ima delovati. Ta čin je udarec v obraz slovenskemu narodu, udarec vsej pedagogiki, udarec vsaki zdravi pameti in razumnosti. Ali se bo s Slovenci tako res tako dolgo ravnalo, da se bo narod zbral pred palačo namestnika našega presvitlega cesarja in mu pove javno in glasno svoje mnenje. Ali bo treba res še naglašati, da smo tudi mi Avstrijani in davkoplačevalci, da doprinašamo naj-bojši krvni davek, da imamo ogromne dolžnosti, a niti toliko pravice, da bi smeli biti to, kar nam srce in značaj velita, da bi smeli biti značajni Slovenci. Zahtevajmo, naj se naši otroci izobražujejo na pravni podlagi in po zdravi pameti, da bodo iz njih značajni, pošteni in patriotični Avstrijani. Zahtevajmo, naj nam oblast poskrbi učitelje in uradnike, kateri so iz naroda, značajni in pošteni. Odklanjamo pa odločno renegate, pijance in rogovileže. To naj napravi, potem pa bo mir v deželi! Raznoterosti. Javna zahvala. »Slovenska kršč. - soc. zveza za Koroško« si šteje v prijetno dolžnost, da javno izjavlja svoje zadoščenje nad krasno uspelim pohodom koroških Slovencev v Ljubljano o priliki jugoslovanskega katoliškega shoda. Zahvaljuje se prisrčno glavnemu pripravljalnemu odboru za točno in vzorno postrežbo v vsakem oziru. — Posebno mora hvaležno imenovati gosp. Šte-f e t a , urednika Slovenca, ki je neumoimo in neutrudljivo pomagal, da se je koroška skupina tako izvrstno posrečila. — Korošci smo bili nad katoliškim shodom silno vzra-doščeni. Ljubljana nas bo še večkrat videla! Koroški vilajet. O priliki jugoslovanskega katoliškega shoda je izšla zelo aktualna knjiga pod imenom: »Aus dem Wilajet Kàrnten«. Ta knjiga opiše križev pot in Kalvarijo koroških Slovencev in vsak Jugoslovan si bo štel v dolžnost, pazljivo brati to jako temeljito delo. Cela Avstrija naj iz te knjige spozna, da imamo v Avstriji res vilajet! Knjiga je pisana v nemščini, da si Nemci lahko v svojem jeziku ogledajo svoje delo in svoje uspehe! Knjiga se dobi v Katoliški tiskarni v Ljubljani in pri tajništvu slov. katol.-po-litičnega društva. Pavličeva ulica, Celovec. Književnost. Prejeli smo sledeče knjige: Starogorski: Junaki svobode. Osem lepih povestic in črtic iz balkanske vojne obsega knjižica, ki je izšla v založništvu »Slovenskega Ilustrovanega Tednika«, in sicer: »Za križ častni in svobodo zlato«, »Šumi Marica . . . .«, »Bela roža«, »Usmiljenka«, »Onam, onamo«-, »Na straži«, »Gojka kliče . . .« in »Na polju bojnem«. Broširan izvod stane 2 K, vezan 3 K 40 vin. Avgust Šenoa: »Kletva«. Znamenit roman slovitega hrvatskega pisatelja. Hrvat-ska »Pučka prosvjeta« je izdala ta roman v ljudski izdaji, slovanski prevod pa je oskrbel Starogorski. — Knjižnicam in ljubiteljem lepih knjig in povesti obe tukaj navedqni knjigi toplo priporočamo. Dolbi-vata se pri upravništvu »Slovenskega Ilustrovanega Tednika« in v vseh knjigarnah. — Broširan izvod stane 1 K 40 vin. vezan 2 K 10 vin. Hranilno inposojilno društvo v Celovcu uraduje vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, od 10. do 12. ure dopoldne. Varno naložen denar; najugodnejši kredit za posestnike. Loterifske številke. Gradec, 20. avgusta: 80 64 45 9 41 Line, 23. avgusta: 48 52 58 51 84 Tržne cene v Celovcu 21. avgusta 1913 po uradnem razglasu: Blago 100 kg 80 litrov (biren) od do K V K v K V Pšenica.... 21 22 38 13 70 Rž 19 — 21 13 11 85 Ječmen .... , • Ajda za seme . . . — — — — — — Oves 19 — 21 43 7 11 Proso .... . , — Pšeno .... — — 32 16 20 — Turščica . . . — — — — — — Leča — — — Fižola rdeča . . , , — — — — — — Repica (krompir) • . 6 60 — — 3 — Deteljno seme . . — Seno, sladko . . 8 60 10 50 — — „ kislo . . . , 6 — 8 50 — Slama .... 4 50 6 — Zelnate glave po 100 kos. Repa, ena vreča • • — — — — — Mleko, 1 liter , , — 24 — 28 Smetana, 1 „ . — 60 1 20 Maslo (goveje) . . 1 kg 2 80 3 40 Sur. maslo (putar), 1 » 2 60 4 — Slanina (Špeh), pov. 1 » 2 10 2 30 sur. 1 2 — 2 20 Svinjska mast . . 1 » 2 20 2 40 Jajca, 1 par • . — 16 — 20 Piščeta, 1 par . . . 2 80 3 60 Race — — — — Kopuni, 1 par . • . — — — — 30 cm drva, trda, 1 m2. 3 — 3 60 30 „ „ mehka, 1 , * 2 50 3 10 100 kilogr. Pocrez O živa zaklana Živina a a od do , od do od do •S o u v kronah cu 0, Konji Biki Voli, pitani . . „ za vožnjo . 400 460 — — — — 8 4 Junci 230 400 — — — — 4 3 Krave .... ISO 500 70 74 — — 60 36 Telice .... 136 150 — — — — 2 2 Svinje, pitane . Praseta, plemena 16 64 — — — — 300 220 Ovce ..... 15 17 — — — — 8 8 Koze nnr-n—«-ir-n-n-it—innnaE-ac junan D D D D n D n a □ D □ D D D D D 0 D D □ a □ D □ D a D □ D n n a D n ir—»t—int—ir-ing-«-in je nanovo izšla knjiga: Življenje svetnikov in svetnic božjih. Spisala dr. J. Rogač in M. Torkar. Dva dela, druga izdaja. Cena: Mehko vez. K 8-—, za družnike K 6‘—, po pošti franko KI’— več. — V dva dela trdo vez. z usnjatim hrbtom K 12'—, za družnike K 8-80, po pošti franko KI'— več. Odvetnik Dr. Ivan Kimovec ima sedaj svojo lastno pisarno Trst, Piazza Caserma št. 5 prvo nadstropje v hiši turškega konzulata napram vojašnice. D D 0 □ 0 0 D D D D D D D D D D je izšla knjiga: Slovensko-nemškiinnemško-. slovenski slovarček. Sestavila dr. J. Šket, c. kr. vi. sv., in Št. 3*0 db oj, e. kr. prof. Cena v prt vezani knjigi je K 2-40, po pošti K 2'50. Dobi se v vseh knjigarnah. □C3E n D D D n D D D D 0 D G G G G G G G □£=3C=3 lii je nanovo izšla knjiga: >□ G G G G G G G G G G G G G G G G G G lE=3E=3E^C=3CaC=aC3C=3E=3a Poleg Gašparja Erharda za Slovence priredil Štefan Kociančič. Dva dela, druga izdaja. Cena: Mehko vez. K 6-—. za družnike K 4‘40, po pošti franko K P— več. — V dva dela trdo vez. z usnjatim hrbtom K 9'20, za družnike K 6'80, po pošti franko K P— več. ! 500 kron ! Vam plačam, če moj El 5 ^ _ fi« gl 7 am** uničevalec korenin BbwbAmIM ne odstrani brez bolečin Vaših kuijih očes, bradavic, trde kože v 3 dneh. Cena lončku z jamčujočim pismom 1 K. Kemeny, Košiče (Kaschau), L, poštni predal (12/829) Ogrsko. VH\T O Vipavsko belo, Istrski v m.lil teran, Opolo, Tirolec, rdeč, sladka vina, Muškato, Refoško, krvna vina. Pr,ndna Sfobno!10 IVAN HGCHMULLER, Beljak, Peraustr. 1. Edino slooensko narodno trgoosko-obrtno podjetje Hotel Trabesinger II CeSPIIdfil, Velikanska cesta st. 5. Podpisana voditeljica hotela Trabesinger se vljudno priporoča vsem velecenjenim slovenskim in slovanskim gostom-potnikom, ki prenočujejo ali za več časa ostanejo v Celovcu. V hotelu se dobe lepe, snažne sobe po primerni ceni; nudi se izborna kuhinja in zajamčeno pristna in dobra vina iz Slovenskih goric. Na razpolago je tudi kegljišče poleg senčnatega vrta, pozimi toplo zakurjeno. V hotelu Trabesinger dobite vsak dan, posebno pa ob sredah zvečer, prijetno slovensko družbo. V poletnem času pričakuje na kolodvoru gostov domači omnibus. Slovenski potniki in rodoljubi, ustavljajte se samo v edini slovenski gostilni »Hotel Trabesinger« v Celovcu, kjer boste vedno dobro postreženi. Za mnogobrojen obisk se priporoča voditeljica hotela Hlojzija Leon. Podružnica Ljubljanske kreditne banke v Celovcu Delniška glavnica K 8,000.000. Rezervni fondi okroglo E 1,000.000'—. Denarne vie na Unisce se nife-stnieio no Bd dneva viene do dneva vzdioa. Rentni davek plana banka sama. Kolodvorska cesta 27, v lastni hiši. Zamenjuje In eskomptnje Izžrebane vrednostne papirje in vnovčuje zapadle kupone. Daje predujme na vrednostne papirje — Zavaruje srečke proti kurznl izgubi. Vinkuluje in devlnkalnje vojaške ženitninske kavcije. Eskompt in incasso menic. Borzna naročila. Centrala v Ljubljani. Podružnice v Spijeta, Trsta, Sarajeva, Gorici, Celja in ekspozitura v Gradežu. Denarne vloge v tekočem računu obrestujejo se: proli so M RO) proti go toni cil o| etoeiii po ^ lo otonii po « Iz lo Lastnik in izdajatelj: Gregor Einspieler, prošt v Tinjah. — Odgovorni urednik: Jožef Gostinčar, drž. poslanec. — Tiska Katoliška tiskarna v Ljubljani.