ROŽNODOLČAN Z LASTNOSTMI KAMNOGORČAN
Pet obdobij življenja izkušenj
Ko se nasmehne, to pa je kar pogosto, ne stori tega le z ustnicami. Mladostni, veder izraz prevza-mejo vse potez^na njegovem obrazu. Pravi, da je že v starosti, ko bi ga lahko »odpihnilo«. Kljub temu spoznanju, je DELO njegova najljubša be-seda. Samostalnik, ki ni le delček prepogostnega »hvanca« (besedičenja), ampak oznaka za vse njegovo plodno, 70-letno življenje.
Tako smo skušali jedmato predstaviti Janeza Reška. 30. julija je preteklo 70 let, ko se je rodil v žebljarski družini v Kamni gorici. Sedem desetie-tij, ki jih po njegovi pripovedi, a našem vrednote-nju, lahko razdelili v dobe: trpkega odraščanja; nabiranja mladostnih spoznanj o težavnosti de-lavčevega položaja; policajske uniforroe stare Ju-
goslavije in revoludonarnega hotenja po novih razmerjih med delavci in pravico do dela; smislov in nesmislov vojnega strahu in junaštva ter neu-sahljive graditve nove družbe.
Vsako od teh kratkih človekovih obdobij, pet smo jih našteli pri Janezu Rešku, gradi človeka, njegov ponos, njegov značaj, njegovo človečnost v neskončnem razponu kamnin naše zemlje: od prhkega primorskega fliša, do gorenjsko odločne-ga vulkanskega tufa in nezlomljivega poborskega tonalita.
Težko se je odkati, katerim letom naj damo prednost v tem razčlenjevanju njegovega prispev-ka za resnično dober danes in boljši jutri naše domovine.
Nadridek s strebo nad Zavodom a slepo in siaboridao mhtdino Je aared. Vetjal je 6,35 milijona dinMijev, muneajem pa je tektradokL Po tej pni faad nmj bi dogradili še inštaladje ter položši talno obhgo n tetovadoko. Čepnv sredstev zaenknt m" na voljo, delavd zavodtt apajo, da bodo učeod kaulm dobib težko pričakovmmo telovadnko.
Najverjetneje je IhI to že čas od 31. decembra 1936. leta, ko je stopil v viste ljubljanskih polica-jev. Začetni ponos je kmalu zamenjala zrela mi-sel, da mora tudi v tej unifonni pomagati delav-cem. Misel se je neprekinjeno pretakala v nevar-ne naloge, še posebno takrat, ko je fašist počrnil naša tla. Cclo z večjo ostrino in pronidjivostjo kot prej. Prizna, da ga je biio mnogokiat strah, ko je jemal okupatorju izkaznice in bianko dokumente, ko je sodeloval pri reševanju iz ljubljanskih zapo-rov, ko je s svojimi 180 somišljeniki od 240 policajev, med vojno v Ljubljani sestavljal »poli-djo v policiji«. Ni ga sram priznati, da se je bal mučenja, ko so ga zaprli zaradi izdaje »zveste katoličanke«. A. ko tehta takratni čas, takratno opredelitev m takratno odločnost, prida, da so bila to resnično junaška dejanja
Pravzaprv vsaka revolucija kali ljudi jeklene volje in discipline. Ti dano besedo, dogovorjeni sklep, sprejeto obvezo-brezpogojno uresničujejo. Ne kot ljudje, ki mislijo, da le njihovo delo lahko gradi, ampak kot povezovalci in usmerjevalci ho-tenj mnogih enakovredrrih sodelavcev. Tako je Janez Rešek pomagal graditi ljubljansko in slo-vensko strelstvo, obnavljati počitniški dom Ijub-ljanskih borcev v Banjolah, oživljati organizacijo zveze borcev v Rožni dolini, občini in mestu. Že v teh treh dolgoročnih naJogah, ki pa so le delček davljenčeve povojne družbene dejavnosti, je mo-goče izluščiti neprekinjeno vez med izkušnjami revolucije in potrebami jutrišnjega dne. Vse spre-jete naloge je uresničeval. Delo in disciplina sta njegov življenjski moto. Ko danes ocenjuje do-mači, krajevni, mestni, družbeni utrip okrog sebe, si ne zatiska oči pred temmnimi obtičji naše druž-be. S kleno besedo, z nedvomnim delovniin izgle-dom vabi tnlajše na pot, po kateri bodo prišli do izhoda trenutnih težav. Na tej poti pa tnnogokrat piše, da je mogoče živeti dobro le po resnem in zadovoljivem delu. Tako, kot je teh 70 let preži-vel Janez Rešek.
STANE JESENOVEC