Štev. 3.—XXVIII.                                          November 1926.
Materina povest o copatki.
Vsa zbegana hodila sem po hiši                    Ko Vidka se je moja prebudila,
iz sobe v sobo in iz kota v kot,                   nožica drobna brž v copatko — smuk!
stopinje trudne naj nihče ne sliši,                 Do vrat je mojih tiho pridrobila,
dovolj, da spremlja peza me strahot.            se izza njih nasmehnila: ku-kuk!
Po stenah begajo oči mi plašne —               Ves ljubi dan po hiši je plesala,
nobene slike ni, le sveti križ                        »cop-cop, cop-cop" je tiho pel korak,
spomin ostal je na trenutke strašne,             ko se je naigrala, navihrala,
ki so ji odklenili paradiž.                              poljub njen planil name je sladak.
Ta sobica, prej v solnčno luč vtopijena —   Ko zvezdica je prva zagorela,
skoz temni zastor pada mrak in mraz . ..    objem je postelje pripravljen stal,
Da, srečna mati je živela ena,                       copatka Vidkina je onemela,
nesrečna mati — to sem danes jaz!             dekletcu mir je na očesca pal.
Ob steni je omarica ostala,                            Copatka se ji v sen je zamotala,
v njej bil igračk je šaroviti kup,                  kot ladja jo nosila v daljni svet,
otrokom vse sosednim sem razdala,              a zjutraj jo je nežno pestovala,
praznina v njej in v bolnem srcu strup.      ker dala ji je čudo božje zret.
V predel tresoča je desnica segla .. .           Potem pa — ab, kako se je razvnela:
Vse prazno ... le v kotičku temnem — oj!    »Copatka grda, kaj me nosiš stran!
Morda se radost vrača mi odbegla —           Ne maram te, ker zlobno si hotela
copatka — ti zaklad poslednji moj!             prekrasti me od mame v tuji stan!"
Koščena roka je v to srečo segla — vse pusto, prazno, mrtvo v hiši — oj! Nikdar ne vrne radost se odbegla — copatka, ti zaklad si zadnji moj!
E. Gangl
49