Posamezai izvod 30 grošev, mesečna na ročnina 1 šiling GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE Naj iiviOsvobodilna fronta za Slovensko Koroško - prvoboriteljica za enakopravnost slovenskega in avstrijskega delovnega ljudstva! Letnik IV. Celovec, v sredo 27. IV. 1949 Štev. 32 (217) Delavci, kmetje, delovno ljudstvo Slov. Koroške! ČHotn&si - fa*nsii/& hait mh&mU Na današnji dan pred S leti je na pobudo Komunistične partije Jugoslavije bila ustanovljena Osvobodilna fronta slovenskega naroda, organizacija, ki je v svoje vrste združila vse napredne sile v borbo proti okupatorju in domačini izdajalcem. Leto dni kasneje se je ta napredna misel prenesla tudi na Koroško. Pozivu Komunistične partije Jugoslavije iu njenega voditelja tovariša 'lita so sledili nešteti slovenski patrioti na Koroškem, ki so v triletni neomajni in žilavi borbi združevali okoli sebe napredno ljudstvo, dokler niso izšli iz boja kot zmagovalci, močni in enotni. Ravno tem našim herojem velja zahvala, da je Osvobodilna fronta za Slovensko Koroško ostala tudi po krivični zasedbi na Koroškem trdna in da je kljubovala vsem navalom domače iu tuje reakcije ter vsem šikanam in terorju naslednikov nacistične oblasti, vsa leta do današnjega dne. Osvobodilna fronta je v svoji štiriletni povojni borbi za pravice koroških Slovencev morala preživeti marsikatero težko preizkušnjo. Preveč bi bilo, če bi vse to naštevali. Krivice in zločini, storjeni nad našim ljudstvom, so danes znani vsemu svetu, posebno pa slehernemu koroškemu Slovencu, ki jih doživlja iz dneva v dati. Vsa štiri leta po narodnoosvobodilni vojni so aaši nasprotniki angleške okupacijske sile, avstrijski varnostni organi, reakcionarne stranke, domači odpadniki iu bela garda imeli samo en namen; razbiti enotnost koroških Slovencev t. j. uničiti nosilca napredne miselnosti — Osvobodilno fronto za Slovensko Koroško. Po resoluciji lnformbiroja so se jim pridružili tudi vodilni tovariši iz Komunistične partije Avstrije, ki v blatenju in napadanju Fronte v ničemer ne zaostajajo za prednjimi. Čeprav so se vsi združili v borbi proti nam se vsi poskusi cepljenja naše enotnosti vedno razblinjajo ob strnjenosti naših vrst. Sicer si nekateri upajo trditi, da zastopajo interese slovenskega ljudstva lli da so voditelji koroških Slovencev. Dejstva pa so pokazala, da je Osvobodilna fronta edina, ki sc dosledno bori za pravice koroških Slovencev, kot se je edina borila v času narodnoosvobodilne borbe proti nemškemu fašizmu. Takrat njenega borbenega duha in odločne volje niso mogla streti niti (zverinska početja nacističnih divizij, še manj pa nas bo danes strl teror njihovih naslednikov in vseli njihovih podpornikov, kajti nihče od njih ne sme pozabiti dejstva, da smo še pripravljeni dopriuašati žrtve. Vsi naši nasprotniki naj se končno enkrat zavedajo, da mi dragocene krvi, prelite po vsej Koroški in izven nje, nikdar ne bomo prodali za prazne obljube ali za kakršne koli kompromise. Letošnjo obletnico Osvobodilne fronte proslavljamo v času, ko se ponovno razpravlja o naši usodi. Naše zahteve po priključitvi Slovenske Koroške k matični državi odločno podpirajo vsi narodi Jugoslavije in velika Sovjetska zveza, dočiru iščejo zastopniki zapadnih sil argumente za svoje krivične trditve šele pri varnostni direkciji in deželni vladi v Celovcu, čeprav vedo, da so naše zahteve upravičene. Ne moremo prerokovati o izidu pogajanj. Vemo samo, da se kolo zgodovine ne more zavrteti nazaj. Naj se avstrijske oblasti še tako trudijo, da bi svetu prikazale, da imamo koroški Slovenci baje vse pravice, dejstva govore drugače in vsak človek zelo lahko ugotovi kakšne »pravice« uživamo, samo če ne išče podatkov pri bivšem hitlerjevem podpolkovniku in sedanjem varnostnem direktorju Stossjerju ali renegatu Wedeuigu, temveč vpraša naše ljudstvo iz Zilje, Roža, Our ali Podjune. Prvi maj je borbeni praznik delovnih ljudi vsega sveta. Milijoni delavcev, kmetov in delovnih izobražencev v vseli deželah sveta bodo z delavskim razredom na čelu na ta dan manifestirali svojo organizirano borbeno silo. V Sovjetski zvezi delovno ljudstvo že uživa sadove svoje zmagovite borbe v veliki socialistični revoluciji. V novi Jugoslaviji in ostalih ljudskili demokracijah pa si delovni ljudje na temelju ljudske oblasti gradijo pogoje bodočega blagostanja in lepše bodočnosti. V ostalem svetu, kjer so delovne množice še izpostavljene kapitalističnemu izkoriščanju iu imperialističnemu zasužujevanju, pa se zatirana ljudstva zavestno iu z vero v zmago zbirajo v borbena gibanja, ki so zapisala na svoje zastave borbo za nacionalno iu socialno, za ljudsko demokracijo iu mir. Na ozemlju Slovenske Kortške, kjer je delovno ljudstvo izpostavljeno najbrezob-ziruejšeinu nacionalnemu iu socialnemu zatiranju in izkoriščanju, je Osvobodilna fronta za Slovensko Koroško edino dosledno nacionalno iu soeialnorevolneio-nanio gibanje, ki združuje narodno in razredno zavedne koroške Slovence v borbi za zmago pravice. Zato bodo delovni ljudje Slovenske Koroške praznovali letošnji 1. maj pod njenim okriljem. Na prvomajskih proslavah Osvobodilne fronte v Železni Kapli, Borovljah iu Št. Jakobu v Rožu naj pride do izraza solidarnost delovnega ljudstva Slovenske Koroške z mednarodno borbo za pravičen hi trajen mir, proti imperialistom iu hujskačem na novo vojno, za ncporušljivo zavezništvo delavcev iu kmetov v borbi proti izkoriščevalcem delovnih ljudi. Beograd, 23. aprila. — Sredi marca je prišel v Jugoslavijo \Volfgang Lcouliard, funkcionar Enotne socialistične stranke Nemčije iu profesor partijske visoke šole »Karl Marx« v Berlinu. V izjavi po beograjskem radiu, v nemški oddaji, je VVolfgang Leonliard pojasnil razlog svojega prihoda v Jugoslavijo in med drugim rekel: Jugoslavijo sem spoznal po svojem obisku poleti 1947, ko sem na podlagi listin iu partijskega gradiva natančno proučil V teli štirih povojnih letih smo koroški Slovenci morali prestati marsikatero težko preizkušnjo. Vemo, da sovražniki našega naroda in njegove svobode ne mirujejo, da se v borbi proti nam in napredni miselnosti poslužujejo vseh ukrepov in dejanj, ki so v nasprotju z vsakim pojmom o demokraciji, satno da bi zatrli narodnoosvobodilno gibanje in zastrašili naše ljudstvo. Tega »mo se ves čas prav dobro zavedali, zato nas tudi odlok varnostne direkcije za Koroško o neprizuanju OF ni nikakor presenetil. Naše zadruge, hranilnice, ustanove in društva so svojčas nacisti skoro ua isti način prepovedali in Na prvomajskih proslavah OF bomo izrazili svojo solidarnost z avstrijskimi delovnimi množicami v skupni borbi za dvig življenjske ravni delovnih ljudi, proti pod-rejevanju narodnega gospodarstva Marshallovemu planu, ki povzroča naraščanje brezposelnosti, proti uvajanju novih davkov ua račun malega človeka pod kakršno koli pretvezo in krinko, proti draginji, ki ob polnih izložbah obsoja delavce, kmete In nameščence ua bedno življenje Iz rok v usta, za znižanje cen in zvišanje plač na račun tovarnarjev in prekupčevalcev ter vojnih dobičkarjev in črnoborzijancev. Na ta način bomo zanesljivo krepili bratsko sodelovanje slovenskih iu avstrijskih delovnih množic v borbi proti skupnim sovražnikom in onemogočili vse poskuse razdvajanja iu razbijanja tega sodelovanja iu enotnosti. Naše prvomajske proslave naj odražajo našo borbo za. demokratizacijo javnega življenja, za popolno izkoreninjenje nacistične in velenemške miselnosti, za onemogočanje pojavov novega fašizma, proti razpihovanju nacionalne nestrpnosti >n gojitvi narodnostne mržnjc kot sredstva za varanje delovnih množic in njihovo odvračanje od perečih socialnih iu gospodarskih problemov. Še posebej pa bomo na prvomajskih proslavah OF glasno protestirali proti kratenju najosnovnejših nacionalnih pravic slovenskemu ljudstvu ua Koroškem. Afa-nifestirall bomo svojo zahtevo po javnopravnem priznanju Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško ter znova izrazili borbeno voljo, da hočemo enakopravni in svobodni živeti združeni z matičnim narodom. razvoj bratske KPJ. Zato mi je danes nemogoče, da bi molčal o nesmiselnih klevetah proti socialistični Jugoslaviji. Ker so nemški tovariši slišali samo Inform-birojevske klevete in niti besede o pravem stanju v KPJ, smatram, da imam kot komunist dolžnost — popolnoma prepričan, da govorim resnico in nič drugega kot resnico — da vsaj nekatere od najvažnejših in najbolj surovih klevet proti FLRJ popravim ua stvaren iu dokumentiran način. razpustili. Kasneje so prepovedali celo slovensko govorico. Njim smo odgovorili kakor je bilo treba. Ob pregledu poteka naše povojne borbe je treba ugotoviti, da gre pot zatiranja približno isto smer. Ti avstrijski tako imenovani demokrati so brez vsake zakonite podlage odrekli Osvobodilni fronti javnopravno priznanje misleč, da bodo s tem ustrahovali slovensko ljudstvo ali ga celo odvrnili od njegove vsakdanje borbe. Odmev med ljudstvom pa je nasproten. Sedaj se je sleherni prepričal, da si moramo vse, pa tudi najmanjše pravice priboriti. Zato tudi sedaj ne borno klonili. Za priznanje naše oigarii- Leonhard je zanikal s številnimi dokazi, da je prešla KFJ na pot buržoaznega nacionalizma in poudaril, »da ni KPJ napravila s svojo štiriletno junaško narodnoosvobodilno borbo samo neprecenljive usluge Sovjetski zvezi in mednarodnemu delavskemu gibanju, ampak to tudi danes dosledno dela. V nobeni državi, je poudaril Leonhard, ni ljubezen do ZSSR tako velika kot v Jugoslaviji. Nato je Leonhard navedel dejstva, ki zanikajo trditve, da se KPJ odreka razredni borbi ua vasi. da se ne bori proti kapitalističnim elementom na vasi, da se spreminja v buržoazno kulaško partijo in z dejstvi dokazal, da ni v KPJ sistema birokratskega vojaškega vodstva, ampak nasprotno, da je v KPJ zagotovljeno in dosledno uresničeno načelo demokratičnosti v najpopolnejšem smislu. Leonhard se je zadržal zlasti pri trditvi lnformbiroja, da je Jugoslavija zapustila enotno demokratično fronto iu da želi stopiti v imperialistični tabor. Leonliard je pobil glavni dokaz lnformbiroja, ki ga uporabljajo v podkrepitev te trditve — vrnitev jugoslovanskega zlata, pri čemer zamolčujejo, da so druge države ljudske demokracije dobile svoje zlato in to veliko prej in v veliko večjih količinah kot pa Jugoslavija — ter poudaril: »Nova Jugoslavija stoji krepko in dosledno ob Sovjetski izvezi in protiimperiali-stični fronti miru. tako kot je stala pred resolucijo lufomibiroja. To dokazujejo neovržna dejstva: dosledna in nedvoumna odklonitev Marshallovega načrta, stališče Nove Jugoslavije na podonavski konferenci, zavzemanje za enotno in demokratično Nemčijo na varšavski konferenci namestnikov zunanjih ministrov Sovjetske zveze iu ljudskih demokratičnih držav, dosledno podpiranje vseh sovjetskih predlogov na sestankih OZN in ostra obsodba severnoatlantskega pakta. V vseh teh in številnih drugih vprašanjih je Jugoslavija zvesto in neomajno podpirala politiko ZSSR in drugih sil miru po vsem svetu. Nova Jugoslavija je bila iu ostaja neločljivi del demokratične socialistične fronte, kot je tudi KPJ del internacionalnega delavskega gibanja, s katerim so jugoslovanski komunisti kljub besni gonji in klevetam še nadalje tesno povezani. Kljub vsem tem dejstvom, je nadaljeval VVolfgaug Leonhard, že deset mesecev ne samo molče o velikih uspehih socialistične Jugoslavije, ampak tudi širijo najbolj neverjetne Nklevetc proti bratski jugoslovanski Partiji, pri čemer mora vsakdo, ki pozna dejanske razmere v Jugoslaviji pordečiti od sramu. Klevetniška kampanja proti KPJ in njenemu vodstvu, proti tisti Partiji, ki se je tako junaško borila proti fašizmu, zrušila moč veleposestnikov in kapitalistov v svoji državi, danes pa je dosegla vidne uspehe pri socialistični graditvi, je vsekakor — in bodočnost bo to potrdila — najtemnejši dogodek v mednarodnem delavskem gibanju. Ta klevetniška kampanja, je rekel ob koncu Wolfgang Leonhard — ni doslej težko prizadela samo jugoslovanskih delovnih ljudi in mednarodnega delavskega gibanja- ampak dejansko podpira tudi re-(Nadaljevanje na 2. strani.) zacije se bomo borili najodločneje tako dolgo, dokler ne bomo zmagali. Ne prikrivamo dejstva in izavedamo se, da nam bodo domači in tuji reakcionarji skušali škodovati z novimi udarci, vendar smo prepričani, da bodo to, kakor vse do sedaj, udarci v prazno. Naša odločnost, strnjenost in enotnost nam jamči za to. Osvobodilna fronta bo enako kakor v preteklosti tudi v bodoče utrjevala in širila napredni antiimperialistični duh, čuvala bratstvo med avstrijskim in slovenskim delovnim ljudstvom ter se najodločneje borila za njegovo socialno iu nacionalno osvoboditev. A. Haderlap Naj živi 1. maj — borbeni praznik vseh delovnih ljudi! Naj živi enotnost demokratičnih gibani v protilmperlallstični borbi za pravičen lu trajen mir! Naj živi borbena zveza delavcev, kme tov iu delovne inteligence! Naj živi Osvobodilna fronta za Slovensko Koroško — prvoboriteljica za enakopravnost slovenskega in avstrijskega delovnega ljudstva! Klevete proti socialistični Jugoslaviji so nesmiselne izjava funkcionarja Enotne socialistične partije Nemčije W. Leoutiarda Kako se ie gospod Reber prepričeval o upravičenosti jugoslovanskih zahtev Minuli teden je obiskal naše ozemlje g. Samuel Reber, ameriški predstavnik pri pogajanjih za avstrijsko mirovno pogodbo v Londonu, da se sam na licu mesta prepriča o razmerah na Slovenskem Koroškem. Značilno pri tem pa je, da g. Reber ni šel po informacije k slovenskemu ljudstvu, temveč se v ta namen podal k zagrizenemu sovražniku koroških Slovencev bivšemu Hitlerjevemu podpolkovniku in sedanjemu varnostnemu direktorju Stossierju ter k narodnemu odpadniku VVedenigu. Ce to upoštevamo, bomo razumeli tudi izjavo, ki jo je dal Reber nekemu koroškemu novinarju potem, ko je končal svoje potovanje po Slovenski Koroški: »To, kar sem videl v teh dveh dneh na Koroškem, je potrdilo moje prepričanje, da so jugoslovanske zahteve neupravičene, da ljudstvo Južne Koroške želi ostati pri Avstriji im da o Jugoslovanih noče ničesar vedeti.« Toda kdo je tisto ljudstvo, ki »želi ostati pri Avstriji« m še v naprej živeti v popolni brezpravnosti? Mar je g. Reber govoril z našimi izseljenci, ki jhn še do danes ni bila popravljena škoda, ki so jim jo prizadejali nacisti in katerim velenemški šovinisti danes ponovno grozijo z izselitvijo? Ne, pri naših izseljencih g. Reber ni bil, ker ti bi mii bili jasno in odločno povedali: V današnji Avstriji smo brezpravni, pravico in svobodo pa bomo dosegli le s priključitvijo k Jugoslaviji! Mar se je ameriški predstavnik razgovarjal z našimi partizani, ki so se v pretekli vojni skupno z ameriškimi vojaki borili proti fašističnim •zavojevalcem za svobodo človeštva, zlasti za svobodo koroških Slovencev, in ki jih danes štiri leta po končani vojni ponovno preganjajo im zapirajo? Ne, tudi s partizani se ni razgovarjal, ker odgovorili bi mu vsi kot en mož: Borbo, ki smo jo začeli v narodnoosvobodilni borbi, bomo nadaljevali, dokler delovno ljudstvo Slovenske Koroške ne bo osvobojeno izpod tujega jarma! Mogoče je visoki gost obiskal našega delovnega kmeta, ki mu jemljejo živino iz hlevov, ki mu nalagajo vedno nove davke im dajatve in ki ga izkorišča zemljiška gospoda? Ne, gospod Reber ni obiskal našega kmeta i>n našega kmečkega prebivalstva, kajti v odspvoi' bi dobil složno in enotno: Nočemo več hlapčevati tujcu, hočemo živeti svobodno, hočemo biti na svoji zemlji gospodarji, hočemo združitev z matičnim narodom! Gospod Reber ni šel do našega ljudstva, ki se danes prav tako kot v narodnoosvobodilni borbi in v vsej svoji zgodovini vztrajno in dosledno bori za svojo svobodo in enakopravnost. Očitno se je našemu ljudstvu izognil zato, ker potem v Londonu ne bi mogel več trdovratno vztrajati na svojem stališču, da so jugoslovanske zahteve neutemeljene, da koroški Slovenci nočejo k Jugoslaviji, da hočejo ostati pri Avstriji, kjer imajo »v ustavi in zakonih zajamčene vse nacionalne im socialne pravice«. Koroški Slovenci smo svetu že neštetokrat povedali, kakšne so pravice, ki jih uživamo v današnji Avstriji in kaj od sedanje Avstrije lahko pričakujemo, kar je gotovo znano tudi gospodu Reberju. Ponovno pa poudarjamo, da nam je svoboden razvoj zajamčen le v socialistični Jugoslaviji in da v naši borbi uc bomo popustili, dokler te naše zahteve ne uresničimo. Avstrijski reakcionarni tisk je pisaril o »množicah«, ki so pozdravljale Reberja na svojem potovanju po »Južni Koroški«. Toda kakšne so bile te »množice« in kdo ga je pozdravljal? — V Pliberku so kljub streljanju s topiči, s katerim so vabili prebivalstvo, in kljub bobnu, s katerim so ropotali po trgu in ulicah, zvabili skupaj peščico okoli 200 ljudi. Za mesto z nad tisoč prebivalci, kakor je Pliberk, lo ne pomeni ničesar, posebno še, ko so nekaj svojih »Heknattreue« pripeljali v Pliberk iz vse okolice. Tudi v Dobrli vesi kljub vsej propagandi in krčevitim prizadevanjem niso zbobnali skupaj niti sto svojih Heimattreue«. Niti ni bilo socialističnega župana, da bi pozdravil visokega gosta in je moral priskočiti na pomoč mladi učitelj. V Borovljah pa so nagnali delavce iz tovarne, da so šli pozdravljat g. Reberja. Spremljevalci ameriškega predstavnika Stossier, Wedenig, Karisch in drugi so mu seveda zamolčali, da so med tistimi, ki ga pozdravljajo, ljudje, ki so svoječasno na istih mestih in z istim navdušenjem pozdravljali nacistične Gau- in Kreisleiterje. Reberju so zamolčali tudi važno dejstvo, da so med tako imenovanimi »domovini zvestimi« tudi ljudje, ki so v pretekli vojni pobijali in morili ameriške pilote, ki so bili prisiljeni skočiti iz svojih poškodovanih letal. Le škoda je, da ti ljudje nimajo na čelo vtisnjenega znaka, da bi g. Reber sam lahko spoznal, kdo ga je pozdravljal. Značilno pri tem je tudi, da so na predvečer Reberjevega obiska neznani elementi odstranili z vencev na grobu tov. Lenarta v Železni Kapli vse trakove in jih raztrgane na drobne koščke vrgli v gnojišče. Očitno so se neofašistični elementi bali, da Reber v primeru, da bi prišel tudi v Železno Kaplo, ne bi videl, kako je slovensko ljudstvo počastilo svojega narodnega heroja in da je prav v Železni Kapli pokopani!) 120 partizanov, ki so dali svoje življenje v borbi za svobodo Slovenske Koroške. Obisk Reberja je pokazal, kolikšno je resnično število tako imenovanih »domovini zvestih«. Le peščica jih je, ki hujskajo in izzivajo slovensko ljudstvo, ki sejejo razdor med koroškimi Slovenci in ki netijo sovraštvo med slovenskim in avstrijskim ljudstvom. To pa so po večini bivši nacisti in ljudje, ki so se klanjali vsakemu režimu, bodisi da je bil črn ali rjav in se vedno znali prilagoditi obstoječim razmeram, čeprav je bilo pri tem treba izdati narodnost in čast. Gospod Reber je ob svojem obisku lahko videl, da ga je pozdravljala le peščica, ogromna večina ljudstva pa je ostala doma in prikazala, da nima interesa pozdravljati zavezniškega zastopnika, ki ga spremlja policija s Hitlerjevim oberstlajlnantom Stossierjem na čelu. Predstavnik ZDA je tudi lahko spoznal, da je ogromna večina prebivalstva na strani Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško, ki se dosledno bori za svobodo in enakopravnost koroških Slovencev ter za priključitev k matični Jugoslaviji. 30 let borbe in dela Komunistične Partije Jugoslavije Ob 30. obletnici ustanovitve Komunistične partije Jugoslavije piše »Slovenski poročevalec«, glasilo OF Slovenije med drugim: Dne 20. t . m. je poteklo trideset let,'odkar je bila ustanovljena Komunistična partija Jugoslavije. V zgodovini teli trideset let je popisano najbolj odločilno in pomembno razdobje jugoslovanskih narodov, delo njihovih najbolj zavednih in požrtvovalnih sinov, silna in neskončna trda borba delovnega ljudstva Jugoslavije za narodno svobodo in enakopiav-nost, za resnično demokracijo. Ta tridesetletni boj je utemeljil našo narodno samozavest in državnost, utrdil nerazrtišlji-vo bratstvo jugoslovanskih narodov v okviru nove ljudske države, iz katere poganja zdaj najžlahtnejši sad naše zgodovine — socializem. Na to veličastno preteklost se opira naše zaupanje v prihodnost, iz nje izvira dostojanstveni mir, s katerim zavračamo napade z leve in desne, — do konca zaupajoč v izpričano moč in modrost Partije, ki nas je vodila skozi tolike izkušnje in smrtne nevarnosti. Najtesneje povezana s trpečimi in borečimi se množicami, v ognju smrtne borbe s fašiizmom pa je opravila Partija svoje največje delo: v sredi vojnega viharja je zasnovala novo ljudsko-demokratično državo, zgradila iz partizanskih odredov regularno revolucionarno ljudsko vojsko, narodno-osvobodilnc odbore kot organe revolucionarne ljudske oblasti in Ljudsko fronto kot enotno, splošnoljudsko borbeno politično organizacijo, s čimer je zavarovala pridobitve narodno-osvobodilne borbe. Te genialne ideje in ustvaritve Partije so navzlic vsemu natolcevanju in lažem zgled in vzor vsemu narodno-nsvo-bodilnetnu gibanju po svetu. Tako je Partija položila že med vojno temelje, na katerih gradimo danes socialistično Jugoslavijo. Z jasno revolucionarno smerjo pa nas je vodila tudi po osvoboditvi. Komaj pol leta po osvoboditvi smo dobili že ustavo, ki jo posnemajo vse ljudsko-demotkratične države in že po dveh letih smo ustvarili pod vodstvom Partije v popolnoma opustošenj zemlji tako trdno gospodarsko podlago, da smo lahko prešli na socialistično plansko gospodarstvo in spremenili državo v eno samo veliko gradbišče. Graditev socializma v naši domovini, na katerega je znala Partija spet dvigniti proletariat in milijonsko armado Fronte, pričuje znova, kako ustvarjalno uporablja-Partija marksizem-lenmizem, ki ji ni bil nikoli mrtva dogma, temveč vselej napotilo za dejavnost, utemeljeno na naj-skrbnejšem upoštevanju konkretnih razmer in pogojev. Treba je le primerjati skrbno premišljeno pot, ki jo je izbrala Partija za socialistično preobrazbo naše vasi, s tistimi zaletavimi in šablonskimi sveti s strani naših kritikov! Kako globoko podprta je partijska linija, s kolikšno potrpežljivostjo in razumevanjem prepričuje naše delovne kmete o prednostih socialističnega kmetovanja, koliko prilike jim nudi, da se na lastne oči prepričajo o tej resnici! V tej povezanosti med Partijo in delovnimi množicami, zbranimi v Fronti, je zasidrana velika vera našega ljudstva v Partijo, da jih bo vodila v nove in nove zmage. To zaupanje v Partijo in živa resnica socializma, ki z dneva v dan zniago-viteje raste in uspeva navzlic vsem pričakovanim in nepričakovanim težavam, — to so ediini dokazi in sodniki, ki odločajo o tem, ali je pot, po kateri nas vodi Partija, pravilna ali ne. In ta vnibvbi sodnik — naše ljudstvo — je svojo razsodbo ob lažnivih in klevetniških obtožbah Informbiroja izrekel: Program Partije je naš program. Napadati Partijo pomeni napadati delovno ljudstvo jugoslovanskih narodov! Slovenska Koroška ie geografsko in zgodovinsko dejstvo vi« zasidranega naziva. Četudi pa bi to bilo, bi si seveda vsak demokratični državljan lahko svobodno izbral tudi druga poljubna imena. Klevete proti socialistični Jugoslaviji so nesmiselne (Nadaljevanje s l.,strani) akcionarne imperialistične sile na svetu. Nasprotovanje klevetniški gonji proti KP Jugoslavije in proti socialistični Jugoslaviji je vedno nujnejša naloga vseh tovarišev, za katere nista internacionalizem in internacionalna solidarnost samo prazni besedi. To me je tudi napotilo, da sem to izjavil, edini smisel moje izjave pa je v tern, da našim tovarišem funkcionarjem in članom Enotne socialistične stranke Nemčije vsaj z nekaterimi primeri pojasnim dejansko stanje v Komunistični partiji Jugoslavije, nasproti vedno močnejši klevetniški kampanji proti bratski jugoslovanski Partiji pa poudarim resnico. Vsak tovariš bi se moral resno vprašati ali je združljivo z njegovo vestjo, če se na kakršen koli način pridruži klevet-niški kampanji proti bratski jugoslovanski Partiji, ali je združljivo z njegovo vestjo, če se pridruži klevetniški kampanji proti neki socialistični državi, če to kampanjo izkorišča mednarodna reakcija — je končal svojo izjavo Wolfgang Leonhard. Varnostna direkcija za Koroško je poslala Zvezi mladine za Slovensko Koroško pismo, v katerem zahteva spremembo Zvezinega imena v toliko, da se črtajo besede »Slovenska Koroška«. Ker je ta zahteva povsem protizakonita in jo moremo smatrati samo kot ponoven primer kratenja najosnovnejših pravic koroških Slovencev, je Pokrajinski odbor Zveze mladine za Slovensko Koroško odgovoril na pismo varnostne direkcije s protestnim pismom, v katerem med drugim poudarja, da je zahteva varnostne direkcije za Koroško po spremembi Zveziuih pravil oziroma imena brez vsake zakonite podlage in jo zato odločno zavrača. V protestu je nadalje rečeno: Veljavni društveni zakon glede društvenih imen ne predvideva nobenih predpisov. Za društva se lahko izvolijo poljubna imena, torej tudi ime Zveza mladine Slovensko Koroško. V pismu navedena izvajanja o nazivu »Slovenska Koroška« So očitna neumnost. Naziv »Slovenska Koroška« nikakdr ne nadomestil jo naziva dežele »Koroška«; nasprotno ta naziv izrazito pove, da je mišljen samo slovenski del dežele. Za to geografsko ozemlje ni nobenega » v usta- Državni predpis oziroma tozadevna omejitev bi bila neumnost, ki bi jo morali obraniti kot zgodovinsko dejstvo. Naziv »Slovenska Koroška« ie ime pojma, ki ga lahko geografsko, etnografsko in zgodovinsko jasno spoznamo. Kolikor nam je znano, ni nobenega zakona, ki bi ta naziv prepovedal. Prepoved uporabe tega imena je torej protizakonita in v ostalem znak edinstvenega, samo v času nacistične tiranije poznanega poskusa popotne omejitve vseli demokratičnih in državljanskih svoboščin. Razen tega sc zdi vsakemu človeku nesmiselno, da zdaj naposled kot »protiustavno« navedeno ime našega društva ista varnostna direkcija za Koroško že od 3. I. 1949 vodi v svojem društvenem registru in da je naše društvo pod tem imenom napravilo že nešteto vlog na različne urade. Društvena oblast je torej razen tega zamudila tudi vsak zakonito zasidran rpk za prizive. Delavci, kmetje« delovno ljudstvo Slovenske KOlOSke! V Železni Kapli ob 12.00 uri v kinodvorani z nastopom pevcev in tamburašev; Osvobodilna fronta za Slovensko Koroško priredi PfiOlUVE 1. MAJA v Borovljah ob 10.00 uri v gostilni »Pošta« z. nastopom pevcev in Škofiških tamburašev; v Št. Jakobu v Rožu ob 15.00 uri v Narodnem domu z igro »Svet brez sovraštva« in nastopom škofiških tamburašev. Pridite vsi na prvomajske proslave Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško, ki zastopa nacionalne in socialne interese vsega delovnega ljudstva Slovenske Koroške! OB OBLETNICI OSVOBODILNE FRONTE OD ČETI C DO KORPUSOV 27. aprila Je borbeni praznik slovenskega naroda. Obletnica Osvobodilna fronte — le tudi praznik Narodno Osvobodilne vojs/ke in Partizanskih odredov Slovenije. Kakor si narodno osvobodilnega gibanja slovenskega naroda ne moremo zamisliti brez oboroženega boja, tako si Osvobodilne fronte ne moremo zamisliti brez njene oborožene pesti, brez njene vojske. Zato so tudi prvi pionirji Osvobodilne fronte bili istočasno prvi pionirji in orga-, liizatorji NOV in PO Slovenije V okviru osvobodilnega boja sta Osvobodilna fronta in Narodno osvobodilna vojska šli po isti težki, a slavni poti boja za ljudske množice, za enotnost naroda, za aktivi-zacijo množic im njihovo pritegnitev v aktivno borbo, za izčiščenje naroda od izdajalskih klik, za uničenje hlapčevstva, klečeplazuištva v miselnosti in dejavnosti naroda, za enotnost jugoslovanskih narodov. Šli sta po isti poti od skromnih začetkov preko zmag in začasnih porazov, preko težkih preizkušenj in še težjih žrtev do današnjega dne, ko se lahko s ponosom ozremo na prehojeno pot, ki Je slovenski narod privedla do tega, da ima danes svojo ljudsko oblast in svojo vojsko, ki uživa zaupanje in podporo vsega naroda in priznanje inozemstva. Štajerska Na Štajersko je hitlerjevski okupator navalil z največjim divjaštvom in jo vključil v nemški rajh, češ da gre z.a nemško deželo. Tam je slovenska vojska preživljala najtežje čase partizanstva v Sloveniji. morda tudi najtežje v Jugoslaviji. Tu in na Gorenjskem so tudi vznikle prve partizanske čete že konec julija in avgusta leta 1941. Preko prvih četic ua Pohorju, v Savinjski dolini, v revirjih, pri Celju in Brežicah, preko zavzetja prvega slovenskega mesta — Šoštanja, preko tveganega iu napornega pohoda Štajerskega bataljona pod poveljstvom pokojnega tovariša Staneta — generallajtnanta Franca Rozmana — iz Savinjske doline v okolico Kozjega na pomoč slovenskemu ljudstvu, ki mu je pretiilo izseljevanje v Šlezljo, preko ostrih zimskih mesecev, ki so nam pobrali nad polovico prvih pionirjev, preko spomladnega vzpona 1942. leta, napada na rudnike pri Trbovljah, pri Laškem in Velenju, preko neštetih, nepozabnih borb druge grupe odredov v težkih častit stalingrajske krize, preko pohodov na Koroško, preko udarnih napadov VI. brigade in uničevanja sovražnih postojank v Savinjski in Moravski dolini pod vodstvom kapetana Simona in zgodovinskega pohoda XIV. divizije na Štajersko, preko nepopisnega trpljenja in žrtev se je slovenska vojska na Štajerskem prekalila, se zarila najgloblje na sever v meje nemškega rajha, razbila vpliv hitlerjevske demagogije na slovensko ljudstvo, v kali zadušila razkrojevalne manevre domače izdajalske reakcije in postavila Štajerski del slovenskega naroda na častno mesto v borbi jugoslovanskih narodov. Gorenjska Tudi ponosna. Gorenjska je postala takoj spočetka predmet surove raznarodovalne politike germanskega osvajalca. Prve partizanske čete, Jeseniška, Kranjska, Poljanska, Kamniška in Rašiška, so dale že avgusta meseca znak alarma za oborožen boj. Preko bojev ua Jelovici, pri Rovtah, Pasji Ravni, preko narodne vstaje v Poljanski in Selški dolini, preko slavne tridnevne bitke v Dražgošah, največje borbe z okupatorjem 1941 v Sloveniji, preko trdih zimskih mrazov, v katerih je padlo tri četrtine starih borcev, preko novega vzpona, v katerem se je tisoč novih borcev vključilo v prvo grupo odredov pod poveljstvom španskega borca Jožeta Gregorčiča, preko formiranja gorenjske VII. brigade, postavljene ha Turjaku, preko zmagovite ofenzive XXXI. divizije, ki je priključila osvobojenemu ozemlju Primorske lep del Gorenjske, preko neštetih uspešnih napadov Gorenjskega odreda sredi gostih sovražnih postojank: sc je gradila v mukati in krvi slovenska vojska na Gorenjskem in vključila Gorenjsko enotno in ne omadeževano od izdajstva v borbo slovenskega naroda. Koroška \ / Tudi Koroška, nikdar še svobodna, že tisoč let pod jarmom germanstva, je dvignila glavo. Štajerski in gorenjski partizani so prenesli tja plamen narodno osvobodilnega boja. Preko truda polnega dela prvih Gorenjcev, preko uspele bitke Štajerskega bataljona II. grupe, pod poveljstvom podpolkovnika tovariša Franca Poglajena — Kranjca v avgustu 1942 pri Apačali, preko borb Koroškega bataljona in napadov na Železno Kaplo, Pliberk in Mežico, preko formiranja dveh odredov, vzhodno- in zahodnokoroškega, so pognale prve organizacije OF na Koroškem. Koroško ljudstvo je začelo verovati v veliko stvar in pričelo vstopati v slovensko vojsko in s tem v oboroženo borbo. Dolenjska in Notranjska Dolenjska in Notranjska, mnogokrat žrtvi zvijačnosti in zahrbtnosti fašističnega osvajalca in podle igre izdajalskih izmečkov, sta dali od sebe vse in stali vztrajno na čelu oborožene borbe na Slovenskem. Preko prvih čet na Krimu in Mokrcu, pri Ložu, na Pugledu, pri Mokronogu in Stični, preko Krimskega bataljona in njegovega napada na Lož in Be-žuljak ter prvih napadov na progi Ljubljana — Trst, pri katerih sta za večno zapisala svoje ime v zgodovino Slovencev narodni junak Ljubo Šercer in Mirko Bračič, preko Bučke in borb tako imenovanega Štajerskega bataljona pri Litiji in pozneje na Jančah pri Litiji, preko prvega slovenskega osvobojenega ozemlja m formacij dveh grup odredov, preko težkih preizkušenj velike italijanske ofenzive, preko formiranja štirili udarnih brigad in njihovih slavnih borb pri Ajdovcu, Dobu. št. Vidu, Žužemberku, Št. Juriju im Žum-berku, preko razorožitve italijanskih divizij, preko Turjaka, Grčaric, Blok, Pu-doba, preko Kočevja, Grahovega in Zdcn-ske vasi sta dali Dolenjska in Notranjska slovenski vojski močan VII. korpus, dobro oboroženo udarno silo slovenske NOV in PO^ Slovenije. Stotine požganih vasi, opustošena polja, uničene železnice, tisoči zahrbtno umorjenih in padlih v Partizanska vojska Je osvobodila Gosposvetsko polje odkritem boju, tisoči osebnih tragedij — to je davek, ki si ga je prostovoljno naložilo slovensko ljudstvo — za svojo svobodo. Primorska Naša Primorska, ki je tri in dvajset let sanjala o dnevu svoje osvoboditve, se je. razočarana od bivše Jugoslavije, pričela osvobajati z lastnimi silami. Prvi borci z Notranjskega so zanetili borbo že v začetku leta 1942. Z nepopisnim ognjem so Primorci vstopali v svojo vojsko. Preko ustanovitve dveh močnih odredov, ki sta že v začetku 1943. leta prerasla v brigado, preko velikih borb na Idrijskem, Tolminskem in Vipavskem, na Krnu, na Matajurju, v katerih se je ovekovečil primorski junak Janko Premrl — Vojko, preko težkega pohoda v Benečijo, ki ga je spretno vodil generallajtnant tovariš Jaka Avšič, ki je vključil v borbo še zadnjo slovensko deželo, preko razorožitve italijanskih divizij, ki je dala na Primorskem dve močni diviziji in več odredov, po preslanih močnih nemških ofenzivah v septembru in novembru 1943. leta, preko osvoboditve velikega dela Primorske in Gorenjske je Primorska pod poveljstvom generalmajorja Ambrožiča dala močan IX. korpus, korpus odlično oboroženih, korpus zvestih in udarnih borcev. Vojska slovenskega naroda je nastajala in se gradila pod najtežjimi okoliščinami, kar jih pozna svetovna zgodovina. Slovenska vojska ni imela kot vse druge vojske sveta za seboj že organizirane države, vojne obveznosti, ki bi ji dala vojakov, vojne industrije, ki bi ji dala orožje in streliva, pomožne industrije, ki bi ji dala opremo, poljedelstva, ki bi ji dostavljalo hrano, državnih proračunov, ki bi ji dali milijarde, oficirskih akademij, ki bi ji dale komandni kader in časa, da bi lahko v miru in v zaledju Lzvežbala svoje vrste. Imela ni nič, začela je iz nič. Kar je imela, je bila peščica junakov, pripravljenih na vse, in narod, ki jim je bil voljan slediti. Imela pa je proti sebi naj-silnejšega sovražnika, kar jih je kdaj koli navalilo na slovenski narod. Slovenska vojska je od svojih začetnikov pa do danes prešla junaško in slavno pot. Zato uživa enodušno podporo, brezmejno zaupanje in ljubezen do svojega naroda. Postavila je slovenski narod v prvo vrsto združenih narodov v boju proti fašizmu, visoko dvignila ugled našega malega in doslej skoraj neznanega slovenskega naroda ter si zaslužila priznanje vsega človeštva, da pomeni danes v svetu biti Slovenec isto kakor — biti junak. ooooooooooo<>pooooooooooooooooooo<> oooooooooooooooooooooo<. Jelo je znežiti v debelejših kosmih. Sneg se je oprijemal dežnikov, premrle roke so jih le Še mukoma držale nad seboj. In stali so tam otroci, premraženi in v svitu obločnice podobni jetičnim prikaznim z vdrtimi očmi. Bile so tam matere s cekarji in mrežami, kjer so bile stvari, ki so jih še lahko dobile pri trgovcu. Bili so delavci, ki so težko prikrivali svoj gnev nad takšnim početjem. Vsi pa so čakali. Stali so pred žica in kozami, kjer so vojaki v čeladah naglo stopicali sem in tja. Čakali so, da bi se jih kdo usmilil. Sneg pa je naletaval bolj in bolj in tišine mrzlega februarskega večera ni zmotil več niti tramvaj, vse je kar izumrlo. Le včasih se je še kdo s te ali druge strani žice približal straži, da bi jo omečil s prošnjami. Nič ni pomagalo. Nekateri, ki so znali laški, so poskušali s svojim znanjem. Tudi to ni pomagalo. Sčasoma so ljudje obupali in se vračali nazaj po Tržaški cesti proti mestu in iskali zatočišča pri znancih ali kjer koli — v veži, na podstrešjih, kjer je bil otep slame, po gostilniških sobah. Študent s svojim kolesom je prispel do žice, ko je stalo pred njo le še malo ljudi. Že po cesti je bil izvedel, kaj so napravili fašisti. Poskusil je priti na Brdo po stranskih cestah, toda ni šlo. Povsod, na vsaki poti, so stale strojnice in množica vojakov in vsi so znali spregovoriti le dve besedi: »Vietato passare! Vietato passare!« V času, ko so bili v mestu fašisti, se je bil človek že nekako navadil na te prepovedi, saj ni minil skoraj dan, da bi ne bilo kaj novega prepovedano. V prepovedih so bili iznajdljivi. Ta reč z žico pa je prekosila vse, kar so bili napravili, da bi meščane, ki so jih iz dna duše sovražili, držali v pokorščini. Brdo se je zdelo študentu to pot sihrB (Nadalj. na 5. strani.) Nebo se je temno sklanjalo nad blatno Tržaško cesto. Deževalo je prav narahlo, sem in tja so v vetru zaplesale snežinke. Hiše ob cesti so bile tnrke, pročelja so bila siva in bila je podoba, da leži na vsaki hiši senca nasajenega bajoneta. Ljudje so hodili ob-hišah, kakor da bi se šli skrivalnice. Nihče ni gledal naravnost Predse, temveč v tla, da bi ne videl in ne slišal kamionov, ki so ta dan z divjo hitrostjo drveli po cesti in vozili žico, žico. Polni kamioni žice, drug za drugim, so sc kot v divjem lovu podili proti Viču. Snega tii bilo veliko. Ponekod niso bile bele niti cele strehe. Tudi mraza ni bilo posebnega, toda ljudje so se Zavijali v plašče tesneje ko druge krati. In vsi obrazi so gledali le kamione, polne kamione bodeče žice. V očeh je bila osuplost, radovednost, huda slutnja. Vse je hitreje begalo proti domu. Tam je vsaj nekoliko toplo, čeprav tudi tam ni več sreče. Kamioni, polni bodeče žice, pa so brneli na vse kraje mesta. Fašisti niso pazili na to, koliko blata so zmetali na tiste, ki niso imeli denarja, da bi se peljali. Objestno iti ošabno so se smejali in vozili neprenehoma kamione, kamione bodeče žice. Nekoč bo vse to mesto ograjeno z žico in živeli bomo kot v koncentracijskem taborišču, si je mislil študent, ki je nosil v škatlici vžigalic večkrat preganjeu letak. Stanoval je na Brdu, še nekaj minut od opekarn. Podil je svoje kolo domov, kot bi tudi njega zajela mrzlica, ki se je bila polastila množice. Mrak je naglo izbrisal surove oblike temnega dneva in jih zagrnil s svojim mirom. Celo brnenje ka- mionov je potihnilo. Ceste, kjer so se prižgale luči, je jel beliti nov, moker sneg. Bilc so skoraj prazne. Tam pred novo šolo je stala straža in ne daleč od nje se je razlegal glasen smeh. Bili so fašisti, ki so se zabavali z dekleti, ki so jecljala laščiuo kakor zamorci. V velikem loku so se jih izogibali ljudje. Oči fašistov pa niso izgubile tudi drugih žen, ki so morale^ mirno njih. Te pa so povešenih oči pospešile korake, in mraz jih je spreletaval po hrbtu, ko so slišale za seboj klice »signorina«. Pred vaško cerkvijo se jo ta večer nateplo ljudi, da niso mogli blizu. Ljudje, ženske, otroci s torbicami, železničarji, ljudje vseh vrst in poklicev so stali pred žično zaporo, ki so jo bili čez cesto pravkar postavili^ laški vojaki. Ob strani je stal njihov častnik s kozavim licem in vpil svoja povelja. Na obeh straneh žice se je bilo nabralo že vse polno ljudi. Hoteli so domov. In nekdo od vojakov je ponavljal neprenehoma: »Vietato passare; Vietato passare!« Ljudje niso razumeli, kako si inore kdo vzeti pravico in jim zagraditi pot domov, kjer jih čaka družina, otroci in morda nekaj zajcev v drvarnici, kjer ni drv, in suha kokoš, ki jo hranijo za bogve kakšno priložnost. Stali so v mrazu, v ponošenih čevljih, ki so prepuščali vodo, v slabih oblekah, ter se obračali zdaj na enega, zdaj na drugega vojaka. In vse, kar so zvedeli, je bilo to, da tisti, ki so na tej -strani žice, ne smejo čez njo na drugo stran, da je mesto kratko in malo za nekaj časa zaprto in naj odide vsak, kamor ve in zna. mi (»rifradz, UUUe>! Spomnil sem se Marijana, najmlajšega oficirja nase XIV. divizije. Še štirinajst let mn ni bilo, ko je stopil med partizane. Nekje ob Kolpi je bil doma. K partizanom je odšel z grozljivo podobo svoje goreče vasi, ki so jo izažgali Italijani. Marijanova domačija je pogorela, videl je rdeče jezike plamena, ki so lizali stene njegovega doma, videl je ljudi v uniformah, ki so jim na kapah bleščali prav takšni ognjeni jezički. Dovolj je bilo, da je Marijan našel pot v partizane. Starši v internaciji, bratje zaprti, Marijan pa je kmalu dobil puško in postal kot najmlajši — maščevalec za vse gorje, ki ga je užil njegov tihi dom. Spoznal sem ga nekoč ponoči. V dežju Jn blatu smo prišli trudni in zbiti v majhno vas — Tičeva, prav nad progo Celje — Maribor. Kratek počitek nas je za silo potolažil. Sušili smo obleke v dveh, treh hišah ob pečeh. Popili smo požirek sadjevca, ki so ga prinesli na mizo, in smo veselo zapeli: »Hej brigade, hitite...« Brigade XIV. divizije so hitele, da bi razrušile proge, kakor je bil ukazal tisti čas Tito. Pod nami je ležala proga in predor. Ta predor pod nami mora naša brigada porušiti. V kotu ob peči zagledam mladega partizana, na rokavih se mu bliščijo znaki oficirja. Naslanjal se je na brzostrelko. Ali je pel, ne vem. Njegove močne ustnice so se premikale. Žive temne oči lo nemirno utripale. Vsa njegova postava pa se je zganila, ko se od nekod začuje: »Eksploziv!« Marijan je skočil in že bil v živem razgovoru s tistim, ki je prvi nesel v sobo vrečo z rastrelivom. Povprašal sem tovariša, kdo je zastavnik — in mi je povedal: »To je najboljši miner naše divizije, najmlajši partizan — oficir, zastavnik Marijan. Štirinajst let je star/' Iz vasi smo se kmalu spustili proti progi. Malo smo hodili, malo smo drseli, toda kmalu smo bili ob progi. Ne vem natanko, kako se je zgodilo. Toda mahoma smo dva Nemca ujeli. Poročnik Viktor je enkrat ustrelil z brzostrelko in Nemca so odvedli. Predor je bil prost. Takrat pa je Marijan pričel s svojim poslom. Hitro veli odvezati vreče, sam pa gre pogledat in iskat primernega mesta za mine. V predoru se čujejo kratki odrezani vzkliki. Poročnik Viktor razvršča ljudi v zasede. Iz daljave se čujejo detonacije. Tomšičeva brigada je tudi že na delu. Dolgi rafali sekajo v tišino. Postojanko v bližini predora je napadla četa naše brigade. Orožniki se besno branijo. Marijan se ne zmeni za vse to. Mirno jc pri svojem delu: komore, kamor polagajo mine, so kot nalašč, da bo predor bolj zanesljivo porušen. Le fantje so nerodni. Znak za rušenje! Vsi se pritisnemo k tlom. Marijanova misel pa hiti tja h Kolpi: tam je požgana domačija... Ker niso bile dobro zvezane, so neka- tere mine ostale nedotaknjene. Marijan je nejevoljen: »Treba bo še enkrat poizkusiti!« Eksplozija nas pritisne ob tla. Po zraku žvižgajo leteči kosi železa, lesa in kamenja. Prav nad glavami nam piska in brni velik kos tračnice. Skoraj srno oglušeli od strašne eksplozije. Nekaj časa se nismo razumeli med seboj. Gremo gledat v predor. Dim nam je dražil oči, silil v usta in nosnice. V stropu predora pa ze- va velika luknja. Ko se dim razkadi, pri-sije v predor prva medla jutranja svetloba. Marijan stoji ob steni predora in gleda v odprtino. V njegovih očeh je zanos, zmagoslavje, zadovoljstvo. Marijan se smehlja in si z rokavom briše pot s čela. Skoraj mesec dni ni vozil noben nemški vlak na progi od Celja do Maribora. Mladega Titovega oficirja bi radi dobili Nemci v roke, toda Marijan se čez nekaj dni smehljaje ze pripravlja sredi Pohorja na novo akcijo v Zrečah. Postojanka v Zrečah je velika bela zgradba, ki se zasveti grozeče skozi temo, kadar posije za trenutek luna izza oblakov. Vasica leži med strmimi bregovi, prav ob cesti teče potok. Njegov šum se spaja z glasovi žuželk v zamolklo zvenenje tišine. Streli rušijo to enakomerno zvenenje vedno gosteje, vedno bolj srdito. Marijan je s svojimi minerci pripravljen. Pri duši mu je mirno. Ve, kaj mora napraviti. Čaka le na povelje komandanta Simona. Komandant mu je bil pred začetkom napada naročil jasno in razločno: »Ko ukažem, se priplazite k zgradbi in dobro minirajte! Od vas zavlsi uspeh akcije!« Marijan ve, kaj mora storiti. Nekaj tovarišev jc omahnilo v temi. Zdravnik obvezuje vedno nove ranjence. Komandant Simon zapove Marijami in minercem, naj minirajo. Ko začuje komandantov glas, se Marijan zgane, spretno se požene s pomočnikom do zgradbe čez žično mrežo. Eksploziv je vstaljen, treba je le še potegniti vrvico! Premalo! Še enkrat bo treba. Z dvema pomočnikoma gre. »Fantje«, pravi, »•zdajle ga naložimo poln lonec. Ko pridemo do okna, ga vržemo noter. Počakamo, nato pa zažgemo vrvico.« In so šli. Mitraljezi so tolkli v okna postojanke, da so morali Švabi molčati. Vendar so Švabi zaslutili postave pod okni. Tiho so šli minerci. Počasi še mimo žice, mirno je treba vreči, zdaj... Marijana je vrglo ob tla. Švaba je vrgel med minerce pod oknom narezano bombo. Marijan začuti pekočo bolečino v glavi. Skuša se pobrati. Nc more. Oba FRANCE KOSMAČ: MITRALJEZEC Miloš je neke dccemberske noči, ko smo šli napadat utrjeno postojanko, naslonil mitraljez k plotu ob poti in dejal Janezu, svojemu dobremu prijatelju izza mladih let: »če bom ranjen, ali me boš poskusil rešiti?« Miloš je moral vedeti, da ga bo Janez gotovo rešil, če bo količkaj mogoče. Toda misel je bila v njem, temna senca, ki }o je začutil pred seboj — in podvomil je v prijatelja ter ga vprašal. Še naprej je pripovedoval: »Janez, tu v žepu imam pismo za mater. Daj, potrudi se in ji ga pošlji, če padem.« Janez se je čudil Milošu in se jezil nanj. Ni našel besed, da bi Miloša dovolj ostro zavrnil Miloš pa je nadaljeval: »Janez tele nemške rokavice in pa pištolo, glej ne pozabi vzeti, če pride do tega . . .« Janez je skomizgnil z rameni. Zameril je Milošu in se mu hkrati čudil. V tišino so zadonela povelja in Janez je ugasnil cigareto in spravil čik. Vzel je Milošu Mitraljez ter mu dal nesti munici- jo. Ostre in mrzle megle so se dvigale iz kotline pred postojanko. Koder ni bilo več megle v zraku, je migljala šibka svetloba, umirala v oblačnem nebu. Janez in Miloš nista govorila, vsak je mislil svoje: Miloša je skrbelo, kar je prijatelja prej izpraševal, Janez pa se je jezil zaradi nerazumljivih prijateljevih besed. Ko so bile čete na položajih, se je vnela takoj vroča borba. Treskalo je In žvižgalo kakor že dolgo nc. Bataljon, v katerem sta bila Miloš in Janez, je zasedel zasnežen skalnat hrib s slabimi zakloni. Jutro je vstajalo. Obzorja so se počasi svetila. Čemerna sveloba je odkrivala obrise sovražnih bunkerjev. Kot nebrižne lene živali so čepeli bunkerji nasproti položaja, dva ob cesti, nato pa ostali drug za drugim v majhnih razdaljah na obeh straneh. Temne odprtine so se videle kot lahno priprta žrela, Iz katerih se le zdaj, zdaj zablisnilo. Miloš in Janez sta ležala ob svojem mitraljezu za majhno vzpetino. Sneg je bil trd in mrzel. Rezal je v roke in se počasi tajal na kolenih in bokih. Nekaj minut tišine je izrabil Miloš, da je pregledal po- PREŽIHOV V O R A N C : POŽGANI CA sCBnRHHHRHnRBRHRRRHBBHHH »Halo! Bati se je popolne anarhije! — Anarhije! Kako to, ohranite red! Pokažite strogo roko. Dajte lopovom! — Da, ali kako? — Kako? Strogo roko — roko-o-o!« Potem hresk in že je govoril drug glas: »Vplivajte na množico, da se ohrani red! Ne izgubljajte glav! Preprečite vsako prelivanje krvi! Vi sami, vi Tepan odgovarjate za to!« Komandantu Tepanu se je vrtelo v glavi. Da bi še! v farovž, on, Tepan? K temu srbskemu farju, ki ga ni mogel spraviti v luknjo, čeprav ga je pri oblasteh neprenehoma tožaril veleizdaje. Mogoče še k Žagmajstru, temu hinavcu izdajalskemu ,..? K njim naj gre in naj jih prosi pomoči, ko že vidi v njih režeče se štrule!? Z občino že itak ni bilo nič; župan Vur-zer, rudniški uradnik, se je takoj potuhnil; ker ni bil domačin, ga je bilo še bolj strah. Danes je Tepan spoznal, da stoji pred usodnimi dogodki; množica je bila že razdražena in je izzivala. Njegov fanatizem se je umaknil strahu za lastno glavo. Vedel je, da ne bo dobro, če ljudstvo prekorači ojnice. Dopoldne je priklical na telefon komandanta vojaške posadke pri rudniku, pl. Gobanca, starega penzioniranega majorja. Toda ta svinja je zadnje dni čisto odpovedal. Ni se ganil iz pisarne, izgovarjal se je z revmatizmom. Njegovi vojaki so počenjali, kar so hoteli. Nekateri so se razpršili po revirjih, o nekaterih se je pa sploh govorilo, da so že pred dnevi izginili. Njegov poročnik se je skrival pri ženskah. »Gospod major! Tu se zbirajo grozilni oblaki, vas je polna knapov in nevarnost, da pričnejo pleniti, je velika. Banda pije in škriplje z zobmi. Treba jo je še o pravem času ugnati. Kaj dela vaša posadka?« Pl. Gobane je' zakašljal: »Ti jesenski dnevi me neverjetno mučijo, gospod komandant! Ko bi vedeli, kakšen revmatizem imam!« Tepan, ki ni mogel nikdar trpeti tega starega tolstoriteža, je besnel: »Revmatizem! Toda knapi so prenehali delati in ogrožajo javno varnosti Tu smo kot na ognju! Prosim, pošljite takoj gospoda poročnika z vašim moštvom v vas. Z odločnim nastopom lahko uženemo bando in preprečimo veliko zlo. Pošljite posadko nemudoma, nemudoma, gospod major!« Pl. Gobane jc spet kašljal, dolgo Kašljal. »Gospod komandant, ho, ho, kako pravite? Mislite napasti množico! Ali veste, da je množica lačna? Ho, ho!« Svinja, ta major, čisto navadna, stara prašiča! »Zakaj smo tu, če ne za red? .Vi ste za to najbolj odgovorni...« »Kako? Kaj trdite? Vi, vi! Jaz sen) odgovoren za red v rudniku. Tu je red! Ljudje niso šli delat, ker niso dobili hrane. Kako jim morem to zameriti? Sicer je pa red! — Vaše stvari me ne brigajo, pojejte juho sami! In sploh, jaz sprejemani povelja edino od deželne vojaške tovariša sta ranjena. Obadva se počasi izvlečeta. Marijan sc komaj zaveda. Ogenj iz strojnice spet narašča. Mahoma pa sta pri Marijami dva tovariša, ki ga izvlečeta iz najhujšega. V hlevu blizu položaja jc previjališče. Marijan se spotoma osvesti. Opoteče se v hlev, a se brž obrne: »Kje je moja brzostrelka?« Že plane proti vratom, da bi jo šel iskat. Tovariši ga komaj obdrže. Prepričujejo ga, da je orožje rešeno in v dobrih rokah. Bolečina zvije Marijana: zdaj začuti toploto na hrbtu. Jame blesti. Misli so trudne, težke. »Še enkrat bomo šil ... zakaj niso držali ognja v okna?... Še enkrat... moja brzostrelka... zakaj ... ali vendar se je zrušilo... hej, brigade, hitite ... hitite ... kje me je udarilo? ...« Marijan se onesvesti. V vetru pojo drevesa ob poti. Kolona gre počasi v hrib. V gozdu padajo po tleh trhle veje. Mračne jutranje megle režejo v oči. Marijana neso borci na nosilih na Pohorje. Pot je kanienita, včasih se kdo spotakne. Marijanovo telo se zdaj zgane, kakor bi ga nevidna sila ■ zganila. Marijanu se za trenutek vrne zavest, toda bolečina ga zvije in omamlja. V meglenih mislih mu vstane pred očmi dom ob Kolpi... obrazi sestra in matere se za trenutek nasmehnejo nekje od daleč... otroška radost in žalost obenem so te komaj rahle predstave in misli... Spet utihnejo in se zgube v bolečini. Ni jih več. Morda jih je vase vsrkala sama temno zelena tišina prostranih pohorskih gozdov? ... Brigada se pomika počasi, toda vztrajno navzgor, izza hribov raste mlado jutro in sončni čar se vžiga v hladnih jutranjih oblakih... ložaj pred sabo. Začudilo ga je, da ni na obeh straneh nobenega glasu, nobenega šuma. Janez si je popravil plašč pod nogami. Zeblo ga je. Tri si je premražene roke. Iz bunkerja pa se je oglasil sovražni mitraljez. Miloš se je zganil: »Opazili so naju.« Spet rafal. Krogle so zapiskale prav nad gilavami. Pritiskala sta se k zemlji. To k za hip. Še drug mitraljez Je zapel. Miloš se je potegnil navzgor: »Med dvema bunkerjema sva. Prav majhen mrtev kot imava. Če udarim na enega, me tolčejo lahko iz drugega bunkerja«. Toda pritisnil je. Zaropotalo je, da je bilo veselje. Janez je polnil saržer. Burja je mrzlo potegnila. Miloš pa je tolkel z mitraljezom dalje. Janez se je zaskrbljeno oziral po položaju in takisto ni opazil nobenega tovariša iz čete. V času, ko sta bila mtraljezec in pomočnik zaverovana v svoj posel, se je četa umaknila. Eden po eden so izginili. Nihče ni Miloša obvestil, da se je ves bataljon umaknil. Nedaleč od Miloša je na levi nekaj temnega. Miloš zakliče: »Hej, hej!« Toda nobenega odgovora, nobenega glasu. (Nadalj. na 6. strani.) komande, od nje pa nimam nobenih navodil.« »Nočete, gospod major?« »Dajte mi mir, prepovem vam, da se vtikate v moje stvari!« Pl. Gobane je zarenčal v telefon. Tepami je postalo vroče. Še to! Tudi vojaška oblast se že boji... Popoldne je izvedel iz Črne, iz Prevalj in drugih krajev, da se tudi tam zbirajo grozeče množice sestradanih delavcev. Imel je torej na razpolago le svoje moštvo in štiri stražarje ujetnikov, ki jih je za vsak primer pridržal v kasarni. Pravkar se je posvetoval s svojim namestnikom, ko jc pridirjala Gnidova dekla na postajo. »Gospod stražmajster, na pomoč! Vdreti hočejo! Gospod Gnida zahteva vašo takojšnjo intervencijo.« Dekla se je tresla od strahu. Tepan je pomislil in se odločil: »Gremo!« Telefoniral je še na občino po asistenco. Župana Vurzera ni bilo v uradu, oglasil se je tajnik Žalostnik. »Vzemite še dva moža in počakajte. Moramo napraviti red!« »Red?« Žalostnik je obupno zacvilil. Dvanajst mož z nasajenimi bajoneti je stopilo na cesto. Razburjenje množice je skoraj doseglo vrhunec, ko je od zgornjega konca vasi zadrnel klic; France Novšak ŽICE (Nadalj. s 3. strani.) 'daleč, skoraj nedosegljivo. Študiral je medicino, toda vse manj ga je zanimala. Stvari, ki so se godile, ni mogel prevpitijiavi-dezni red, ki so ga vzdrževale puške in strojnice. In globoko je občutil, da je največja dobrina tega življenja svoboda. Ni se še iza trdno odločil, da bi odšel v hribe, toda čim dalje bolj je spoznaval, da mu dolgo ne bo več obstati. Oče mu je bil uradnik pri policiji in so fašisti zahtevali od njega, da bi prisegel njihovemu poglavarju, on pa je odklonil.Zato so ga postavili na cesto. Vsak dan je pričakoval, da pridejo ponoči ponj in ga odpeljejo bcg-ve kam v Italijo. Sin je bridko občutil suženjstvo, v katero je bilo vkovano mesto in vse ljudstvo. Ko je obstal s svojim kolesom pred kozavim častnikom, je po tihem zaklel in stisnil zobe. Sklenil pa je , da bo še to noč prišel čez žico, pa čeprav ne pride v mesto nikoli več. Neki dan bo konec tudi tega nasilja in po ulicah bodo spet hodili veseli ljudje. Stopil je pred častnika in ga v laščini prosil, naj ga spusti domov. Fašist ga je pogledal izpod čela in ga malomarno, z neko škodoželjnostjo premeril njegovo visoko postavo. Nato je odkimal z glavo. Tisti trenutek je neka žena, ki je med majhno skupino čakala, da bi jo spustil domov, omedlela in se zgrudila. Med ljudmi je nastalo razburjenje, celo neki vojak je priskočil, da bi jo dvignil, častnik se je ozrl v gručo, ki se je sklanjala nad žensko. Študent je bil prvi pri njej in jo dvignil na roke. Prebledel je, ko jo je spoznal. »To je moja mama!« je kriknil in se tzagnal z njo v naročju proti častniku. »Pustite me, da jo nesem domov! Pustite me!« Na obeli straneh žice sta stala; s pogledi, ki so razodevali brezbrižnost, na eni Stranj, in oooooooooooooooooooooooooooooo oooo KURIRKA FANI Bilo je po oktobrski ofenzivi, leta 1943. Naša brigada je napadala utrjeno ustaško postojanko. Fani je bila kurirka v štabu bataljona. Komandant bataljona, komisar, bolničar in nekaj kurirjev se je stiskalo zimskega dne za kmečko hišo, ki jc stala na samem, dober streljaj od sovražnih bunkerjev. Komandant je poslal Fani s pošto k drugi četi. Fani je papir vzela, ga stisnila v žep in odhitela pod grebenom, na katerem je imel bataljon položaj, k drugi četi. Mrzel veter je pihal, spodrse-valo je na mrzlih tleh, ki je veter z njih odpihal sneg, tako da so se ponekod poznale velike lise sivkasto rjave, osušene in zinrzle trave. Na položaju je bila tišina, ki se je čudno vjemala s sivino zimskega neba in raztrganih mrzlih megla, ki so ležale v globeli pod postojanko. Fani je hitela proti položaju druge čete. Tam je bil komandir Jože, bister in živahen Dolenjec. Njemu je Fani nesla pošto, vesela, da ga spet vidi. Že tri dni so pred postojanko. Trde noči in mrzle ure je prestala, ne da bi ga enkrat videla. Na porobku redkega gozda jc stal, v kratkem usnjenem suknjiču, ko ga je zagledala in ko je on zagledal njo. Stekla je proti njemu, se ozrla in mu dala pošto. Nato si je pomela zmnzle roke in puhnila vanje. Jožetova četa je dobila nalog, da napade bunker prav nasproti položaja. Druge čete pa bi morale napasti bunkerje na levi in desni. Vso noč je divjala borba. Besno streljanje na obeh straneh. Fanika se je vrnila spet v štab bataljona, na vzpetini za kmečko domačijo. Veliko ognjišče, ob koncih obzidano, je bilo tam in na robovih so sedeli kurirji in čakali komandanta. Komandant se je vrnil proti jutru s položaja in znova poslal kurirje. Fanika je spet morala k drugi četi. Po isti poti kakor prejšnji dan se je odpravila Fanika v prvem svitu zimske- fhf& '} s* ga jutra. Tam ob parobku, kjer je srečala Jožeta prejšnji dan, je zavila na levo v globel in nato .navkreber proti postojanki, proti bunkerju. Borci so ležali na položajih v šibkih zaklonih. Lesen bunker so zasedli in vodili borbo iz ustaši v betonskem bunkerju. Vjsuhem grmičju ob lesenem bunkerju je ležal z brzostrelko v roki komandir Jože. Fanika je pohitela. Malo razburjena je oddala komandantovo pošto Jožetu v roke in mu povedala, da se bo treba takoj umakniti. Bunkerjev na drugih položajih ni bilo mogoče osvojiti. »Jože, kar hitro se umakni s četo, dokler je še malo mračno.« »Da, Fani, takoj!« je odgovoril Jože, si popravil brzostrelko in se pripravil, da bi vstal. Tisti mah pa ga je našla krogla, Peter Levec: Odloutu/ Noč bila je težka in brez sna — težka pot omahujočega. Dan! Zablisnilo se je odvrh neba, v kotih je izginila tema, ena je le misel v dnu srca — ena misel: nočem biti hlapec! Odločen vstal sem in vzravnan. Zarja je razlila se čez plan, rdeče zagorele so planine. In iz zarjo v borbo šel je — partizan. zadela ga je v prsi, prav nad srcem, Omahnil je in vzdihnil: »Fani, pomagaj mi!« »Jože, primi se me! Samo, da pridemo do dobrega zaklona« je odvrnila. Fani je prijela Jožeta in ga odvlekla. Četa se je počasi pod borbo umikala. Nekateri so hiteli, Faniki so pohajale moči. Nekaj sto metrov sta se z Jožetom srečno privlekla, mahoma pa je Jožeta prevzela slabost. Izgubil je' mnogo krvi. Obrnil se je s trudnimi očmi k Faniki in skozi kri, ki mu je prišla v usta in se pocedil* čez ustnice, dihnil: »Fani, Fani...« Fani je dobro razumela, kaj je hotel Jože reči. Lahko ga je spustila na tla in položila njegovo glavo v sneg. Pobrskala je po žepih in našla prvi zavoj. Raztrgala mu je srajco. Jože ni pogledal več. Mrzle roke so se še komaj vidno zganile. Fani se je ozrla okrog in poklicala nekaj tovarišev. Ko so Jožeta odnesli, ni niti jokala, toda tudi nasmeha, tistega sončnega nasmeha, ni bilo več na ustnice. Borba pa je trajala dalje. Nekaj dni zatem je bila Fanika spet v starem poslu. Kot hitra kurirka, ki se je nanjo komandant bataljona najbolj zanesel, je imela vedno dovolj dela. Brigado je iznenadila skupina ustašev, ki je hitela postojanki na pomoč. Komandant bataljona je poklical Faniko in jo poslal v štab brigade. Med potjo je Fanika srečala tovariša, ki je lahko ranjen v nogo lezel po strmi poti proti štabu, brigade. Faniko je prosil, naj mu pomaga. Fani res stopi k njemu in vzame njegovo roko čez rame. Do štaba brigade je bilo komaj še nekaj sto metrov. Toda iz ustaških bunkerjev so krogle letele prav na ta breg, kjer ni bilo nikakega kritja. Fani je sopihala in se trudila, da bi bilo ranjencu laže. Iznenada je zastokal od bolečine. :;Kaj pa ti je?! ga je vprašala Fanika. »Tukajle v nogo me je udarilo,« je odgovoril ranjenec. Ustavila sta se. Fani ga je pogledala. Ranjenec je dobil kroglo prav v meča leve noge. Fanika je začudeno vzkliknila. »Glej, kri teče! Zdaj &i še v to nogd ranjen. Le pojdiva, da te bolničarka hitro obveže.« Privlekla ga je do štabne bolničarke. Ranjenec je imel komaj kakšnih 17. let. Zasmilil se je samemu sebi in je jokal, fant!« —- in ga je nežno objela. »Glej, ga, glej« je dejala Fanika. Saj sl fant!« — in ga nežno objela . (Kosmač) »Žan dar ji! ...« Prvi hip se je vse zdrznilo, umolknili so tudi najglasnejši kričači; kakor mora se je vleglo na množico in nekaterih se je polastil strah. 'Žandarji, žandarji...« Zgoraj med hišami so begale čez cesto posamezne postave. Potem se je pokazala patrulja in počasi stopala ilizdol po cesti. Mučen molk, potem začuden glas: »Kaj hudiči res gredo ...?« Potem zopet kratek, mučen molk, nato zopet glas, a močan, vprašujoč glas: »Ali si hudiči res upajo ...?« Nato, kakor bi počilo, zbor ghtsov: »Ali si res upajo? ...«. Množica se je raztegnila kakor telo, ki ga zvija krč, in se jc začela pomikati proti patrulji. Nenaden strah, ki je sprva za-gomazel po žilah, se je umaknil razpoloženju neke ravnodušne radovednosti, neke presenečene užaljenosti, ki se je izražala v klicu: »Ali jih vidite ...« Počasi se je pomikala množica navkreber. z vsakim korakom jc postajala večja. V zraku je drhtelo in zdelo se je, da «c nad dolino viseče breje megle '•azkla-dajo. Tedaj so žandarji prišli do liiše čevljarja Potiska: dvanajst mrkih, v gručo stisnjenih postav, spredaj stražmojster (1’epan, trdo za njim ostalih enajst. Motno Ko sc svetlikali goli bajoneti nad glavami. Patrulja je potiskala pred sabo občinskega tajnika Žalostnika, ki ga je gredoč prav za prav rekvirirala in ki jc zaman glasno protestiral, da sam ne more predstavljati občinske asistence. Tepan ni bil bedak, da bi torej ne bil spoznal grozeče nevarnosti. Stotero sovražnih oči je zrlo vanj. • Skraja je bila množica tiha, toda pri vsakem koraku je čutil, kako sika iz nje strast sovraštva. Take še ni videl. In na ulici ni bilo nobenega njegovega pristaša, vse se je oči-vidno potuhnilo. Tepan se je zavedal, da je mogoče napravil prenaglen korak, a zdaj je bilo že prepozno, »zdaj ni mogel več nazaj. Zato je tvegano vztrajal. Bili so skupaj... Tepan je z roko na pištoli suho vprašal v nemškem jeziku, ki se ga je uradno zmeraj posluževal: »Kaj delate tukaj?« Njegov mojstrsko šolani glas je bil globok in lia videz miren; nobene negotovosti ni izražal. To je množico osupnilo In nihče se ni izganil. Tepan se je osmelil: »V imenu postave vas pozivam, da se razidete!« Množica je še zmeraj molčala. »Razidite sc vsak na svoj dom!« Nekaj odločilnih trenutkov, položaj je bil na previsu. Patrulja je mislila, da je že nadvladala. Tedaj sc je začul zadirljiv krohot: »Kaj pa tebe to briga? ... Ta izzivalni glas je razbiral množico. Odkod je prišel, ni vedel nihče, vendar je razžaril pojemajočo strast množice. Desetine vzklikov je planilo na cesto: »Poberite se vi!« »Štiri leta ste nas tlačili, zdaj je konec!« »Proč z žandarji! Dol žandarji! Živela svoboda!« Z vriščem je naraščala gneča, od zadaj so pritiskali, množica se je počasi v polkrogu zgrnila okrog patrulje. Hkrati se je zgoščalo ljudstvo na cesti za njo. Tepan jc sprevidel, da izgublja tvegano igro. Pogled na oboroženo moštvo za njim ga jc prepričal, kaj se godi v njem. Vsem je sijal doslej nepoznan sijaj iž oči... Stražmojstra je zaskelelo v grlu. Navil je drug ton. »Kdo govori tukaj v vašem imenu?« je začel pomirjevalno in nenadoma v slovenskem jeziku. Popadlo ga je sto zasmehljivih oči. »Kdo? Mi vsi, vsi govorimo!« »Ali vidite, kako sladko poje! In nenadoma poje slovensko!... He, he ... Ali čujete?« •Drosa (množica) se je razposajeno zasmejala. »Bodite pametni in pojdite domov!« Tepanov glas je skušal biti topel, prepričevalen; ali dosegel je ravno nasprotno. »Spravite se vi dornov!« »Nas ne boste več komandirali!« Rudar Kordež, ki je stal v prvih vrstah, je mahal z rokami proti Tepanu. Glasovi so prevpili drug drugega, čisto zadaj v, gneči so kričali otroci, kakor bi jim kdo hodil po nogah. Iz množice so se dvigale pesti, nekje za cesto so hreščale late. Patrulji je prihajalo vroče. Tepan jc sunil tajnika Žalostnika, naj spregovori. Preplašeni možicelj, ki je proti svoji volji prišel v to nevarno zagato, je hripavo zaprosil: »Občani, bodite pametni, vse se bo uredilo!« Njegov glas je povzročil nov vihar; drosa je vpila: »Kdo pa je tebe klical, Žalostnih žalostni?« »Ali misliš, da barantaš s krušnimi kartami?« Tedaj se je v ozadju nenadoma pojavilo nekaj vojaških postav. Droso je prešinilo: »Repežev Rok!« Repežev Rok, Naraglavški Anzuh in še nekaj soldatov, ki so se menda pravkar vrnili s fronte, je stopilo na plan. Med njimi je bil eden, ki ga nihče ni poznal in ki je, bežeč po skrivnih straiiskib^po-teh v zaledje, slučajno padel v Mežico. Same črne, od vetra, napora in stradanja posušene postave. »Soldati...« Nekdo izmed soldatov je zavpil: (Daije) MITRALJEZEC (Nadalj. s 4. strani.) V hipu sta spoznala, da sta sama. Kot bi ju objelo od zadaj nekaj ledenega... Na desni precej daleč je pokalo v dolgih presledkih. Toda umakniti se nista mogla. »Veš kaj, Janez, pojdi pogledat proti gozdu, morda boš tam koga našel. Pravkar se mi je zdelo, da se tam nekaj giblje. Gotovo so naši. Saj sicer ne vemo, pri čem da smo.« »Toda čudno je,“ odvrne Janez, »saj so bili fantje na položaju tudi ob robu gozda prav do ceste. Kam pa so vsi izginili!« »Nič ne premišljaj! Hitro pojdi! Pazi, da te ne vidijo iz bunkerjev! Vrni se kmalu! Ta čas bom že kako prestal.« Miloš gleda prijatelja, kako si zapenja plašč in popravlja titovko. Na pismo misli in na mater in na pištolo in na rokavi cc. Ali bi mu še enkrat rekel? — pomisli Miloš. Toda Janez je že bil med tem gotov in je Miloša pogledal. Tople in zveste so bile Janezove oči, toda bojazen je zrcalila v njih — in Miloš je to videl. Janez se je odločno okrenil in se zagnal proti gozdu. Miloš je ležal za zaklonom, držal roko na mitraljezu in gledal za Janezom. Janez ]e srečuo dosegel gozd. Miloš se okrene in pogleda izza zaklona. Sname si kapo z glave. Popravi si plašč pod noge in opazuje položaj. Nikjer nikakšnega gibanja. Pač: iz jarka se je prikazala glava. Morda so opazili 'Janeza? Res! Dolg rafal se utrga prav v isti smeri, koder je odšel Janez. Ali bi udaril ali ne? premišlja Miloš. Da bo Janez srečno prišel . . . Moram! Na kratko pritisne in se umakne v zaklon. Municije je še za nekaj kratkih rafalov. Miloš se nasloni na roke in gleda predse. »Ali me res tako zanimajo tiste vejice na suhi mrzli češplji, ki jih zdajle štejem? .. . Joj, kakšna ostudna rumena barva. Da so mogli ljudje svoj dom pobarvati s tako čudno barvo! Kdo ve, kakšni ljudje prebivajo v njem? Kaj neki delajo? Iz dimnika se dviga v nebo redek modrikast dim . . . dim . . .« ponavlja Miloš pri sebi. Rafal iz bunkerja ga zdrami iz misli. Kako je neki z Janezom? ga spreleti. Je našel zvezo; kaj, če je ranjen? Položaj je nevaren. Če zdajle vstanejo ustaši iz bunkerja in se vržejo sem gor, me lahko pihnejo kot zajca. Toda z mit- raljezom ne morem bežati. Tudi braniti se ne morem kaj prida. Dim se je razredčil. Vije se le tenek pramen počasi, Miloša v trenutku spreleti občutek jasnosti in ravnotežja. Vse se mu zdi preprosto, tako lepo preprosto: čas, narava in usoda. Tule poleg mene stara češplja, moj mitraljez, v Ljubljani je vsakdanje gibanje po ulicah, študentje se klatijo s torbami počasi v šolo, v bunkerju so ustaši. Janez bo počakal zvezo in gremo. Spet je zažvižgal preko njegovega položaja rafal. Miloš se je pretegnil in naravnal mitraljez. Prav v lino bunkerja je meril. Zdajle, zdajle — morali bodo molčati nekaj časa. Naboj je prazen, še zadnjega. Pomeril jc. Izpustil je po nekaj kratkih rafalov. Kaj pa je to? Samo na robu obvesti je občutil, kot da mu rahla tenka zavesa lega na oči. Ni umrl Miloš v trenutku, ko ga je zadela ustaška krogla v čelo. Že takrat zvečer, ko je zaprosil prijatelja, naj reši pismo za mater, že takrat je hladna smrt držala koščeno roko nad njim. Miloš je premišljal, zamaknjen v sneg, drevje in hiše. Janez pa se je vračal, ker je bil našel zvezo. Miloš se je tolkel, namesto da bi znal še malo počakati In našla ga je krogla, ko je bila rešitev najbltžja. Med tem se je že dodobra zdanilo. Na robu gozda se je Janez ustavil. Opazil je Miloša in slišal njegov mitraljez. Pognal, se je proti njemu. Preskakoval je iz jame v jamo in se otepal težkega snega. Iz bunkerja so ga opazili. Streljali so nanj. Miloša in slišal njegov mitraljez. Pognal Janez je padel na zemljo. Blizu Miloša je bil. Samo še skok. Dvignil je glavo. Miloš je omahnil na mitraljez. V sneg se ie pocedila kri. Janez je hotel zakričati. Toda v grlu se mu je ustavil krik. Sto misli mu je šlo skozi možgane: Miloševo pismo za mamo, rokavice, njegova čudna slutnja, pištola, mitraljez, študentovski časi, ki sta jih skupno preživljala in nazadnje se je tehtalo v njem le dvoje: pismo za mater ali mitraljez? Miloš ali mitraljez? Nekaj je treba rešiti! Oboje je treba rešiti! . . . Miloš ali mitraljez . . . Planil je k mitraljezu in ga potegnil k sebi. Kot blazen ga je, preskakujoč jame, odvlekel proti gozdu. Padal je od zaklona v zaklon, s hitrimi gibi se je poganjal naprej. Pol po nogah pol po kolenih jc prišel do gozda: čezenj so piskale krogle, izmučen je bil do smrti. Za prvimi golimi drevesi je legel v sneg in namesto dragega Miloša objel mitraljez. Čokoladni kolač: Vzemi 28 dkg masla, 46 dkg sladkorja in 6 rumenjakov in dobro zmešaj: dodaj ‘A litra mleka, olupe od 'u limone, sneg 6 beljakov, 56 dkg moke, 1 pecilni prašek, 7 dkg kakava in 2 žlici vode. Peter Levec:: Zdaj gremo v boj — na pot v osvobojen je! Strahu in dvomov v naših prsih ni! Preveč teži nas breme sužnjih dni, presilno v nas budi se hrepenenje! Kdor pade, več ne bo ga v prsih peklo ob tnisli, da mu tujec pije kri. Kdor pade, ta ne čuti več vezi, v svobodo pot gre skozi kri in jeklo! Ves prostor poln čudne je tišine — a Ie za hip! Že hrupno čez previs v krvavi dan zbledelih senčnih lil donijo strojnice in težke mine. Svoboda, bodi naša lavorika! Vihraj zastava naša preko host! Nič več nazaj! Mi hočemo v prostost, četudi gremo preko žrtvenika! Oranžna torta: 6 jajc teže sladkorja in 6 jajc, sok 1 oranže, dobro seseklane olupe ene oranže mešaj, da naraste. Iz 6 beljakov naredi sneg in rahlo primešaj 5 jajc teže moke. Iz te mase lahko spečeš tudi jagnje tn zajčke, kar potem obtiješ z ledom. Mešaj sladkor in beljak. Zdravilna pogača: 25 dkg masla, 4 rumenjake in 25 dkg sladkorja mešaj, da dobro naraste. Dodaj 15 dkg moke, 1/8 litra mrzlega mleka in zribane limonine lupine. Rahlo primešaj trd sneg iz 4 beljakov, ti ato še 15 dkg moke, 1 pecilni prašek. Sadni krajčki: Med 28 dkg moke sesekaj 14 dkg surovega masla. Posebej mešaj 4 rumenjaka in 14 dkg sladkorja. Testo razvaljaj in s koleščkom zreži na štirioglate krpe, v sredo daj marmelade, prepogni na polovi-; oo in daj peč na vročo pečico. Biskvitna torta: Vzemi 3 beljake in jih tolci v močan' sneg, 6 rumenjakov in 20 dkg sladkorja ter olupe 1 limone mpšaj, da dobro naraste. Istočasno pa zmešaj tudi sneg. Dodaj še 15 dkg moke in jo zmešaj z nadaljnjimi 3 beljaki, nato pa počasi .peci. Pečeno namaži s kremo ali marmelado. Vatillijeva krema: Vzemi 7 dkg masla, 3 rumenjake iu 7 dkg sladkorja ter mešaj, da naraste. Čokoladni kolobarčki: Vzemi 25 dkg zmletega sladkorja, l beljak in 6 dkg zribane čokolade. Testo razvaljaj in napravi poljubne vzorec. ženski KOTIČEK Za nase kuharice llllllll POVEST e ir o BELEM FRANCE SLOKA N KRUHU Res škoda, da tovariš inženir ne utegne več pisati. če bi utegnil, bi napisal celo vrsto knjig, ki bi jih brali v šolah, na tečajih, pa tudi pri samem delu. Marsičesa še ne vemo. Zelo mnogo knjig bomo morali še pazljivo prebrati. Knjig, ki še niso niti napisane. Nekdo jih bo moral napisatL Morda jih bo napisal kakšen inženir, kakršnih je že precej Iljin, sovjetski pisatelj. Tudi Iljin je inženir. Pogovoriti se bo moral z parni preprosto, tako da ga bomo vsi razumeli, ker bo pač moral pisati za nas, ne pa za strokovnjake, ki vse to že vedo In znajo. Motiš se torej, tovariš inženir, če misliš, da ni treba nobenemu inženirju pisati! Da rad postrežeš s podatki, tistim, ki »imajo dobro pero?« Da rad daš strokovni nasvet, »če jo že treba«? To je premalo! Stroka ni polževa hišica, ampak široko polje. Na tem polju je treba sejati pa tudi učiti, kako naj sejemo. Učiti je treba tako, da boš privabil cim več pomočnikov. Tako, da bodo vsi zavedni in spretni sejalci. 5. »Delam za veliko družino« Včasih so pisali povesti: »Nekoč je živel kralj...« V tistih časih so menda res živeli samo kralji, kakor da ljudstva sploh ni bilo. Zares: ljudstvo tedaj ni živelo — le životarilo je. Toda zdaj je treba pisati drugačne povesti — o življenju in ljudeh. Napisati bo še treba povest, ki se bo začela približno tako: Bil je zidar. Vse življenje je zidal. Sezidal je nešteto hiš. Gradil je mostove, tovarne, palače. Niti sam bi ne mogel povedati, kaj vse je zgradil. Debela knjiga bi nastala, če bi hotel zapisati, kaj vse je delal. Noben kralj ni naredil toliko, zlasti ne tako koristnega dela. Gradil je palače, stanoval pa je v baraki. Ko je sezidal palačo, se je zaprla zanj. Ko je zgradil lepo stanovanjsko hišo, je moral oditi. Apno mu Je razjedlo obleko in kožo, čevlji so mu razpadli na nogah. Prišla je zima in nikjer ni bilo več zanj dela. Bil je zidar in vse to je bilo nekaj navadnega. Bil je »samo« zidar. Kdo izmed tistih, ki so živeli v palačah, je pomislil, da je palačo zidal zidar, ki prezeba v baraki? Zgodilo se jc pa, da je prav ta zidar začel zidati na novih temeljih. Ni več zidal palač za kapitaliste, ne vil za špekulante in vojne dobičkarje, ne tovarn za izžemalce ljudstva. Začel je graditi v naši ljudski državi. Gradil je s tovariši mostove; jezove za nove elektrarne — tovarne, kakršnih pri nas še ni bilo; stanovanjske hiše — velike, sončne. Kdo bo stanoval v teh hišah? se je vprašal. Delavci! So mu odgovorili. Tudi ti boš lahko tu stanoval. — Za koga bodo delale te tovarne? — Za nas, ki delamo kjer koli že. Za delovne ljudi. Zidar je pomislil: Delam torej za veliko družino in velika družina dela zame. Vsi delamo za nas vse. Delamo torej zase. Vsi smo skupna družina, pomagamo drug drugemu. Prav za prav vsi zidamo. Sezidali bomo nekaj velikega. Zdaj vem, zakaj zidam. Zdaj zidam, da ne bom več prezebal v baraki. Zidam šole, da se bodo v njih učili moji otroci in otroci vseh tistih, ki delajo. Zidam tovarne, da bodo izdelovale za nas blago, stroje ... Nimamo še vsi lepih domov. Premalo je ^>e tovarn, šol. Zidati moramo hitreje. Pravijo, da bomo te hiše sezidali do de- cembra. Zakaj bi jih ne sezidali prej? Kdo pravi, da ni mogoče? Vse, kar se nam zdi nemogoče, je treba poskusiti! Zidar je poskusil to nemogoče. Začel je zidati po novem načinu. V enem dnevu je sezidal toliko kakor prejšnje čase v osmih dneh. Postal je novator. Pisali so o njem po vsej državi. Pov^d, kjer zidajo, so ga začeli posnemati: Zdaj se kosajo z njim nešteti zidarji, tekmujejo z njim vsi, ki gradijo pri nas. Gradimo še nekaj več kakor stavbe iz opeke, betona in železa. Gradimo državo. Ker jo gradimo vsi, ker vemo, da Jo gradimo zase ter pravimo, kakor naš zidar, novator, da je treba poskusiti vse, kar je nemogoče — bomo zgradili tudi vse prej in vse bolje kakor so gradili prej kjer koli. Povest o našem zidarju, našem ljudstvu — graditelju se je šele začela! Rase od dne do dne kakor na vseh koncih in krajih naše mogočne stavbe. 6. Pogovor s samim seboj Tudi s seboj se moram pogovoriti. Ne le jaz. Vsakdo se mora pogovoriti s seboj o marsičem. Naj ne čaka čudodelnika, ki bi mu naj odprl oči. Ponosen naj bo, da ima lastno glavo. Kot ročni delavci pa bodimo ponosni tudi na svoje žuljavc roke, vendar uporabljamo prav tako najčudovitejše orodje — možgane! Vsi moramo znati misliti, ne glede na to, ali delamo z rokami ali z glavo. (Dalje), Junaki svobode - nikdar pozabljeni \/ Tc dni se bo slovensko ljudstvo na Koroškem spomnilo krvave justifik.icije trinajstih poštenih in odločnih koroških Slovencev. Sredi krvave fašistične vojne in najbolj brutalne diktature, so dne 29. aprila 1943 Hitlerjevi rablji obglavili na Dunaju trinajst ljudi iz naših krajev. Trinajst neustrašenih borcev: kmetov, delavcev in nameščencev je dalo ta dan svoja življenja na žrtvenik svobode, člo-večanstva in lepšega življenja, za ideale, ki so vredni več kot življenje, v zavesti, da »manj strašna noč je v črne zemlje krilu, kot pod svetlim soncem sužnji dnovi." Trinajstih imen, ki jih poznamo vsi: Tomaž Olip, gozdni delavec iz Sel, .Jakob Oraže, delavec iz Sel, Jernej Dovjak, puškar iz Borovelj, Franc Gregorič, kmet iz Sel, Franc Pristovnik, kmečki delavec iz Sel, Florijan Kelih, gozdni delavec iz Sel, Jernej Oraže, nameščenec iz Sel, Grli Kelih, kmet iz Sel, Franc Weinzierl, kmet iz Suhe, Jurij Pasterk, kmet iz Lobnika, Mihael Zupanc, delavec iz Obirske, Marija Oiip, delavka iz Sel, ne bomo nikdar pozabili in še bomo vedno zavedali, kaj smo dolžni njihovemu spominu. Loče Nad našim stoletja zatiranim narodom, ki je v svoji zgodovini pretrpel vse, kar more pretrpeti majhen nikoli svoboden narod, se grozeče kopičijo oblaki neofa-šizma, ki se na novo poraja. Kakor marsikje drugod na Koroškem imamo takšne primere tudi v Ločah. Dne 10. marca t. 1. se je nahajal znani neofašist Jožef Snahi mpo.tj iz Loč v Dobje. Naščuvan, od navdušenosti pijan ie razgrajal po cesti in pel hitlcrjanskc pesmi, kakor: Heute gehort uns Deutschiand, in vpil: Wir shjd deutschnational, \vir sin d Hitlers Ncffen, mi smo nacisti, mi sc priznavamo za Hitlerja, Heil Hitler itd. Šnabl je znan kot pretepač in našemu miroljubnemu prebivalstvu grozi z nasiljem. On je tudi majhen vojni hujskač in skuša na nesramen način gojiti sovraštvo med narodi. Rad se baha, kako je dolga leta pobijal bolj-Ševiško zver in da jo je še premalo pobil. Izjavil je tudi, da bodo po sklenitvi mirovne pogodbe za Avstrijo do zadnjega pobesili vse antifašiste in OF-ovce, Trdil je, da prevzame on vso odgovornost, da {je odstranijo vsi lepaki naprednih organizacij. Še je vpil. da so hitlerjanci in da je z njimi OeVP. Radovedni smo res, kako dolgo bodo še . mogoči taki pojavi v tako imenovani demokratični Avstriji. Spomnimo se kako je prišlo do tega zločina? Hitlerjev teror je vedno bolj in bolj naraščal. Tako imenovanih »bliskovitih« zmag pijana, je zver v človeški podobi podivjala. Teptala je najosnovnejše človečanske in demokratične pravice.’ V slabi vesti in v strahu za pridobljene navidezne zmage, si je skušala utirati pot preko krvi in trupel nedolžnih ljudi, Naše ljudi so izseljevali, inože, žene in mladince so vlačili v kacete, v taborišča smrti. Čut poštenosti, narodna zavest in volja do svobodnega življenja je narekovalo našemu ljudstvu, da je prisluhnilo osvobodilnemu gibanju, glasu Osvobodilne fronte,da se mu je odzvalo, ga podprlo in sc uprlo nasilju, v hribih in gozdovih je zaživelo, pojavili so se partizani, aktivna oborožena borba proti nasilju in za osvobojenje se je pričela ob živi podpori vsega zavednega ljudstva Slovenske Koroške. GesJapo, policija in fašistična soldateska je skušala v svojem besnem sovraštvu zatreti osvobodilno gibanje. V ta namen se je posluževala tudi domačih agentov, ovaduhov in belogardističnih izdajalcev. Ogabno, podlo vlogo so igrali ti izvržki, ki nosijo na čelu krvavo znamenje izdajstva. Dva belogardistična izdajalca sta se oglasila pri Mariji Olipovi pod pretvezo, da bi se rada pridružila partizanom. Slovensko sta govorila in Marija v svoji globoki poštenosti ni slutila, kaj se skriva v njih črnih dušah. Na zmenjeni sestanek sta privedla oboroženo tolpo nemških fašistov, ki je obkolila hišo. Posledica je bila, da so postavili 36 poštenih ljudi, mož, žen. in mladincev pred nacistično sodišče v Celovcu. Krvnik Freissler je dne 9. aprila 1943 obsodil 13 slovenskih antifašistov na smrt, ostale pa na dolgotrajne ječe. Dne 29. aprila 1943 so izvedli na Dunaju smrtno obsodbo. Dali so življenje za svobodo, za nas, da mi živimo. Njihov spomin bo ostal večno med nami. Njihova veličastna žrtev nas bo bodrila, da bomo nadaljevali borbo proti vsem tistim, ki še nadalje kratijo in odrekajo koroškim Slovencem svobodo in proti vsem tistim, ki se jim tudi danes izdajalsko in hlapčevsko udinjajo. Svobodni bratje nas ne bodo pozabili Delegati Zveze vojaških vojnih invali- jemo in se bomo odločno borili tako dol- dov Slovenije za Ljubljano in okolico so nam s svoje konference za priprave II. Kongresa Zveze vojaških vojnih invalidov Slovenije poslali pismo, v katerem med drugim pravijo: »Obljubljamo, da ne bomo pozabili naših bratov onstran krivične meje, s katerimi smo se skupno borili ramo ob rami za svobodo in boljšo bodočnost. Naše borbe še nismo končali, temveč jo nadalju- Med gorje Po službeni poti sem prišel v vas Podgrad ob Dravi v občini Mcdgorje, kjer sem dobil naslednje vtise: Ko sem sc tako pogovarjal z ljudmi sem takoj opazil, da so vasi v občini Medgorje del Slovenske Koroške, ki so ga germanizatorji prav posebno zanemarjali, da je zaostal 50 let za razvojem. V vsej občini ni električne luči, ni telefona, do zdravnika in do bližnjega avtobusa ali vlaka imajo ljudje po dve uri daleč. Z lesom in živino so pa tudi na tleh. V občini je okoli 120 kmetov. Ko sem jih vprašal, če so že dobili kakšne podpore za zboljšanje splošnih gospodarskih razmer, so mi odgovorili, da še nikoli. Zamislil sem se pri tem, koliko so ti pri vseh go, da bomo enkrat za vselej osvobodili one. ki jih danes še tlači in izkorišča tujec. Niso nas omajale podle in lažnive klevete, s katerimi blatijo našo Komunistično Partijo, njeno vodstvo in s teni tudi narode Jugoslavije. Nas invalide ti očitki podžigajo k še vztrajnejšemu delu, ker nismo in ne bomo pozabili 1,700.000 žrtev, ki smo jih dali za svojo svobodo in tudi za svobodo naših bratov na Koroškem.« ugodnostih pozabljeni kmetje plačali v zadnjih 50 letih davkov. To si lahko izračuna vsak sam in prišel bo do ogromne številke, ki dokazuje, kako nesramno izže-ina oblast slovenske kraje. Medtem pa slepijo ljudstvo po svojih lažnivih prerokih, ki si manejo roke ob needinosti ljudstva, prav kakor pravi kolonialni sistem »deli in vladaj«. Prebivalstvo iz Medgorij! Kako dolgo boš še stalo prekrižanih rok in giedalo, kako ti predpisujejo vedno nove dajatve in davke ter te spravljajo na beraško palico? Bolj kot kdaj ti je potrebna enotnost in skupnost, tebi je potrebna močna in trdna Kmečka zveza, če samo ne boš našlo poti do pravice, podaril ti je ne bo nihče. KAJ SE DOBIMO Na živilske nakaznice 53, dodciitvcne periode dobimo začasno naslednja živila: kruh 400 gramov kruha na odrezke: E 4, 104, 204, 304; — Jgd 4. 104, 204, 304; K 4. 104, 204, 304; — A 603, 612, 615, 624; 1000 gramov kruha na odrezke: E 1, 2, 15, 101. 102, 115; 201, 202, 215, 301, 302, 315, 407, 408, 409; _ Jgd 1, 2, 15, 101, 102, 115, 201, 202, 215, 301. 302, 315; — K 1, 2, 15, 101, 102, 115, 201, 202, 215, 301, 302. 315; — S 703, 704, 712, 715, 724; — Sst 803, 804, 815, 819, 820, 831; koruzni zdrob 1200 gramov na odrezke: K 3, 103, 203, 303; 1850 gramov na odrezke: E 3, 10.3, 203, 303; - Jgd 3, 103, 203, 303; meso 100 gramov na odrezke: A 601, 613; —• S 701, 710, 713, 722; — Sst 801, 813, 817, 829: 200 gramov na odrezke: E 8, 103; —* Jgd 8, 108;‘ — K 8, 108; — M 901, 902; mast 300 gramov na odrezke: E 5; — Jgd 5; K 5; — Klk 5; riž 600 gramov na odrezke: Jgd 27, 127, 227, 327; — K 27, 127, 227, 327; pšenična moka 600 gramov na odrezke: K 26, 126, 226, 326; — Klk 26, 126, 226, 326; pšenični zdrob 1200 gramov na odrezke: Klk 25, 125, 225, 325; sladkor 1150 gramov na odrezke: E 6, 106, 206, 306; — Jgd 6, 106, 206, 306; — K 6. 106, 206, 306; - Klk 6, 106, 206, 306; stročnice 300 gramov na odrezke: E 7, 107, 207, 307; — Jgd 7, 107, 207, 307; nadalje še: ’ 400 gramov koruznega zdroba na odrezke: 501, 505; 200 gramov koruznega zdroba na odrezke: A 602, 614; 700 gramov koruznega zdroba na odrezke: S 705, 716; 900 gramov koruznega zdroba na odrezke: Sst 805, 826; 800 gramov koruznega zdroba na odrezke: M 903: 400 gramov sladkorja na odrezke; M 904; 1150 gramov sladkorja na odrezke: 401, na nakaznice za samooskrbnike; 600 gramov stročnic na odrezke: A 605, 616; 850 gramov stročnic na odrezke: S 706, 718; — Sst 806, 828; 1400 gramov krompirja na odrezke: A 607, 621; — S 707, 721; — Sst 807, 821; 100 gramov masti na odrezke: S 702, 714; — M 905, 906; Na odrezke E, Jgd, K in Klk 4, 104, 204 in 304 moremo dobiti namesto 400 gramov kruha 250 gramov kavinili nadomestkov. Na tedenske odrezke I — IV označene z >53« nakaznice za krompir dobimo za osebe nad tri leta 5600 gramov in za Klk 2800 gramov krompirja. Pri vsakem delu moraš misliti. Tudi pri najpreprostejšem delu je treba še vedno razmišljati, ali bi ga ne bilo mogoče poenostaviti, pospešiti ter poceniti . . . Vsak stroj je še mogoče izboljšati ali zamenjati z boljšim. Vsak dan se lahko šc česa naučimo ali ali kaj spoznamo. Kakor je mogoče še vedno izpopolnjevati stroje, tako se moremo in moramo izpopolnjevati tudi sami. Ni le potrebno, da se čim bolj izurimo? pri poklicnem delu, temveč tudi, da postanemo razumnejši, zavednejši, preudarnej-ši in plemenitejši. Naš zakon o petletki govori med drugim o požlahtnevanju — premoga. Če se boš pozanimal, kaj to pomeni, boš zvedel,. da je mogoče slabše vrste premoga požlahtniti, da ga bomo uporabljali za namene, kjer smo prej rabili dražji, navadno uvoženi premog, če boš pa dovolj skrbno prebral zakon o petletki, boš spoznal, da govori dejansko v slehernem poglavju tudi o požlahtnevanju ljudi. Z izpolnjevanjem tega zakona se bomo vedno bolj plemenitili: čim zaved-neje bomo izpolnjevali svoje naloge, tem uspešneje bodo izpolnjene; iz vsake delovne zmage pa bomo tudi izšli bolj prekaljeni. Da bo na svetu bolje, more vsakdo začeti izboljševati svet tudi pri sebi. Življenje pa lahko izboljšujejo le zavedni ljudje, ki vedo, kaj hočejo ter se za-to tudi zavedajo, kaj morajo. Mi srno topi, zavedni sužnji, kakršne hočejo imeti delavce v industrijskih kapitalističnih državah, kjer mehanično strežejo strojem in ne smejo nič misliti. Mi ne bomo postali sužnji strojev: stroji bodo služili nam, ne mi njim. Stroje uvajamo in izboljšujemo zato, da bomo mogli misliti še več; da bomo postali razumnejši in svobodnejši; da bomo postali gospodarji naravnih sil; da bomo uravnavali gospodarske in družbene zakone. Tudi jaz moram postali boljši delavec in boljši človek. 'Tudi jaz imam svojo petletko v okviru splošne gospodarske petletke. Kaj je moja naloga? Kdor je res zaveden delavec in uresničevalec petletke, se ne vprašuje, kaj ie dolžan storiti: sam se obvezuje, da bo storil še marsikaj drugega, ne lc, kar mora storiti kot sograditelj v petletki. Moja naloga je dati socialistični družbi dostojnega člana — graditelja lepše prihodnosti. / Bralcem knjižnih kazal * Knjiga se navadno konča s kazalom, ki je nekakšen kažipot, da se znajdeš v gozdu poglavij in v vsebinski goščavi, Nekateri bralci preberejo le kazalo, menda, ker se jim knjiga ne zdi vredna, da hi jo še prelistali. Podobni so potnikom, ki potujejo samo po zemljevidu in si domišljajo, da poznajo ves svet. Tudi nekateri bralci govorijo o marsikateri knjigi, kakor da jo znajo na pamet, čeprav niso prebrali niti kazala. Poskusil bi rud povedati bralcem knjižnih kazal, o čem govori ta knjižica; morda jo bodo potem’ začeli brati vsaj od zadaj. Na splošno: 'To je zbirka pogovorov z ljudmi — morda res v nekoliko nenavadni obliki - z mladino, dijaki, kmeti, delavci in celo učenjaki, s pisatelji, strokovnjaki in sociologi. Pogovarjamo se o stvareh, ki so nam najbližje in nas morajo najbolj zanimati (čeprav se šc nekateri — h — ne zanimajo). Govorimo o sedanjosti in prihodnosti. Pri tem ne pozabljamo, da je prihodnost šele pred nami ter da si moramo do nje utreti pot. Od nje nas loči velik petletni korak. V prvem poglavju iščemo zaklad, ker smo pač revni. Dolga stoletja smo iskali zaklade za druge, pa se tega navadno nismo zavedali. Zaklade pa smo tudi dvigali, ne da bi vedeli, kaj je zaklad... Zdaj venio marsikaj več ter smo tudi načeli vprašanje, čigavi so prav za prav zakladi in zanima nas, kako je treba premagovati ovire na poti do njih. V drugem poglavju smo se pogovorili, kako nespametno upravljajo zaklade po svetu, da nihče ne ve »kdo pije in kdo plača«. Spoznamo pa, da plača delavno ljudstvo, ki najmanj >pije\ Povemo, kaj prav za prav hočemo mi, ki smo se prepričali, da je mogoče (drugače sploh ni mogoče!) gospodariti po pameti — seveda le tam, kjer se ljudstvo zaveda, kaj hoče. Mi vemo predobro, kaj hočemo: uresničiti hočemo povest o belem kruhu. V tretjem poglavju smo skušali odgovoriti, kaj bomo dosegli z uresničenjem povesti o belem kruhu. Kdor bi rad obogatel, ne bo smel preskočiti tega poglavja. V četrtem poglavju smo pripovedovali preveč resnično pravljico o zmaju, ki žre žive ljudi. Nismo pa pozabili povedati, kako jc treba ukrotiti enkrat za vselej to krvoločno pošast: kako jc treba zavihat: rokave in kako mora »bajtar« obrniti hrbet -gruntarjti«, da bo postal iz črne živine človek. Če ne veš, kaj jc svoboda, jc priporočljivo, da prebereš to poglavje. V petem poglavju smo si nalili čistega vina: brez slepomišljenja smo priznali, da je naša naloga silno težka. Za njeno uresničenje potrebujemo skoraj milijon ljudi več. Kje je ta milijon ljudi? če tc zanima, beri! (D.Jje) Vpraša TIJCL našega |frmtijstva SZ* Nekaj o turščici (sirku) Druga najvažnejša človeška hrana je turščica, ki jo imenujemo tudi koruza ali sirk. Na prvem mestu je pšenica, ki je na svetu letno pridelajo okrog 130 milijonov ton. na drugem mestu je koruza, ki je pridelajo 120 milijonov ton, na tretjem je rž, katere letni pridelek znaša 90 milijonov ton. Koruza spada med najstarejše kmetijsko rastlinstvo sveta. Nekateri raziskovalci trdijo, da je, sodeč po botaničnih znakih, koruza najstarejša kulturna rastlina sploh. Pradomovina koruze je Srednja Amerika. Koruzo so prvotno gojili samo v Mehiki, odkoder se je razširila po vsej Južni in južnem delu Severne Amerike in od'tod v Evropo, Afriko, Malo Azijo in Avstralijo. Koruza je prispela v Evropo, najprej v Španijo, šele po šestnajstem stoletju. Zelo zanimivo je, da so Indijanci zelo intenzivno obdelovali in gnojili zemljo «a koruzo. Iz starih letopisov prvih kolonizatorjev Amerike je razvidno, da so domačini — Indijanci gnojili koruzo z ribami. V poročilu, ki ga je napisal Moroton leta 1632, pravi, da gnojijo Indijanci vsak strok koruze z dvema ribama, tako da pride na 1 ar 1000 rib kot gnojilo. Ribe dajo, ko se v zemlji razkrajajo, močno dušično in fosforno rastlinsko hrano. Indijanci, ki so že pred tisoč leti uvideli neobhodno potrebo gnojenja, so prišli na idejo uporabljanja rib kot gnojilo na podlagi izkušenj. Kadar so bile v Mehiki poplave in je po poplavah ostalo tisoče in tisoče rib na poljih, so opazili, da na teh poljih koruza mnogo bolje rodi. V starem in srednjem veku, torej pred odkritjem Amerike po Evropejcih, je koruza kot poljedelska rastlina imela mnogo večjo ceno kot ribe, katerih so imeli v rekah in morju v izobilju. Danes vemo, da niso samo hranilne snovi, med njimi predvsem dušik, tisti čini-teij, ki pri koruzi najbolj odločilno vpliva na višino pridelka. Novejša raziskovanja so prikazala, da delujejo na razvoj turščice enako odločilno kot hranilne snovi tudi plini (predvsem ogljikova kislina), ki se tvorijo v zemlji pri razkrajanju hlevskega gnoja ali — v primeru Indijancev — rib. Zato bi priporočal, da koruzi gnojite z hlevskim gnojem tako obilno šele spomladi. Dočim pri vseh drugiili rastlinah poudarjamo, da smemo uporabljati samo do-7X)rel gnoj, je pri koruzi celo koristno, če gnoj ni docela goden, kajti največ ogljikove kisline iz zemlje rabi turščica šele takrat, ko je rastlina začela ustvarjati met- lico (možki cvet). Zato danes tudi razumemo, zakaj je koruza tako zelo hvaležna za pogosto okopavanje. Le-to pospešuje namreč razkrajanje gnoja in s tem tudi ustvarjanje plinov. iz vsega navedenega nam je tudi jasno, zakaj v primeru pomanjkanja hlevskega gnoja umetni dušik le deloma zamore izpopolniti povzročeno vrzel in zakaj ravno koruza potrebuje tako velike množine hlevskega gnoja. Dočim priporoča znani poljedelski veščak inž. Hauer na 1 ha krompirja le 200 met. stotov hlevskega gnoja, na 1 lia pese 300 met. stotov, priporoča za 1 ha koruze celih 400 stotov hlevskega gnoja na leto. Umetni dušičnati gnoj (sal-peter) damo turšcici le tedaj, če je iilev-.ski gnoj slab ali pa je predsadež zemljo močno izčrpal. Vpoštevati namreč moramo, da prevelike množine dušika zadržujejo zorenje ter pospešujejo poraba vode in vlage v zemlji. Salpetra damo zato eventuelno 100 do 200 kg na lia na glavo ob suhem vremenu in to ob vrste, nc naravnost na rastline. Za poln razvoj zrnja in pospešitev zorenja pa zelo priporočajo še 300 kg superfosfata na 1 lia turščice. Vsled važnosti zemljiških plinov za koruzo je tudi važno, da naredimo, kjer je mogoče, turščične vrste navpično k smeri običajnega vetra: Ako so vrste v glavni smeri vetra, obstoja nevarnost, da le-ta koristne pline premočno odplavi. Tudi bi bilo koristno, če bi mogli dali koruzni njivi bolj četverokotno, ne preveč podolgasto, iz premalo vrst obstoječo obliko. Pri turščici obstoja medse- bojna oploditev in je celo zaželjeno, če v dobi cvetenja pihlja rahel vetrič. V primeru močnega vetra in preozke njive pa _ bi nastala nevarnost, da bi zračni toki od-plovili cvetni prah in bi pri tem trpela oploditev. Na Štajerskem so svojčasno izvedli točne poizkuse, iz katerih je bilo razvidno, da so pridelki večji, če sadimo turščico v pasovih, na pr. pas koruze, pas fižola itd. kakor pa, če celo njivo posadimo samo s koruzo. Sicer tudi v Rožu in ob Zilji pridelujejo turščico večjidel v pasovih. Kakor poroča primorski tovariš Magajna, je profesor Ferraguti v Italiji izoblikoval med drugim tudi poseben način izmeničnega sajenja koruze s krompirjem. Krompir in koruza sta dve okopavini. ki pa zahtevata od podnebja vsaka svoje. Krompirju ugaja hladno in zmerno vlažno podnebje, koruza pa hoče sonca in obilo toplote in tega zlasti proti koncu svoje življenjske dobe. Strnjena se(ev koruze ni najboljša, ker se rastline preveč zasenčijo. Na drugi strani je krompir za rahlo senco hvaležen. Na te stvari je pomislil Ferraguti in sklenil sejati oz. saditi obe rastlini v izmeničnih vrstah. Uspehi so bili prav zadovoljivi. Namesto da se izmenjujejo posamezne vrste, se izmenjujejo po tri vrste koruze s tremi vrstami krompirja. Krompirjeve vrste so medseboj oddaljene po 50 cm in koruzne prav tako. Med krompirjevo trojko in med koruzno trojko pa je pustil meter prostora. Vrste ene ali druge rastline so tako goste, da plevelu ne dovolijo obstanka, široki prostor med trojkami pa lahko z okopavalnikom ob-, delujemo vse leto. Cvetožer se je že pojavil Cvetožer (Bliitenstecher) se je letos pojavil na jablanah na velikonočni ponedeljek. Ker imamo letos po večini naših krajev vse naše jablane popkaste, bi bilo škoda, če bi pustili cvetožeru, da bi uničil dobro obetajočo sadno letino. Začnimo torej takoj z otresavanjem na razprostrte predmete, kot je bilo navedeno v velikonočni številki, ali pa s škropljenjem z gesarolom. Otresavanje moramo eden do dvakrat ponoviti. Storimo vsaj po tistih vaseh, kjer nam je cvetožer že zadnja leta uničil cvet, vse, da si letos ohranimo sadno letino. Kjer pa cvetožer še ni močno razširjen, je predvsem potrebno, da borno poskrbeli, da se preveč ne bo razpasel. Kmalu se bomo dela privadili in zamuda časa ne bo prevelika, učinek pa gotovo dober. Oglejmo si natančno, v kakšnem razvoju je popje, ko se pojavi cvetožer na drevesu, in si zapomnimo to opazovanje za prihodnja leta. Pojav škodljivca namreč ni vezan na gotovi datum, temveč na gotovi razvoj cvetnega popja. Pojavil se jc sedaj, ko se je že razbrstilo, ko popki ni-so več skupno obdani z listki, temveč je vsak popek zase, ko samica lahko v vsak popek posebej zaleže po eno jajčece. Ko je še cela skupina popkov obdana z listki, je to nemogoče. Pomagajmo si sami in ne čakajmo, da bi nas nekdo čudežno rešil sadnih škodljivcev in nas tako poplačal za lastno nemarnost. inž. Polcer Ta metoda koruzi omogoča vso možno sončno svetlobo, na drugi strani pa visoka koruzna stebla rahlo senčijo krompirjeve vrste. Soseščina je potemtakem obema koristna in končno največ koristi kmetu samemu. Uspeli te metode je bil tako sijajen, da so pisali o njem skoro vsi listi in da je vzbudil pozornost tudi v drugih deželah. Pregloboko okopavanje starejšega tur-ščičnega nasada uniči del korenin, kajti v rasti razvite korenine grejo pri turščici v širino, plosko in tudi v globino. Zato je boljše, da osipanjc koruze v splošnem opustimo. Tozadevni poizkusi so nam tudi že' pred 25 leti v Jugoslaviji pokazali, da so bili pridelki boljši, če turščice nismo osipali. Pri nas, na Slovenskem Koroškem, kjer imamo marsikje opravka z močnimi vetrovi, pa bo v prizadetih krajih boljše, če bomo koruzo os til i. Kdor ima sejalni stroj, naj se ga po-služi za saditev koruze. Seme naj ne pride globlje kot 3 do 5 cm v zemljo. Pri saditvi pazimo, da ne sadimo pregosto, kajti gosta koruza ostane brez klasa. Ravno tako pa je gospodarsko kvarno tudi sajenje preveč na široko. Pri srednje-poiznih koruznih sortah naj bi bile turščič-ne vrste oddaljene vsaksebi po 60 cm, v vrstali samih pa naj bi stale rastline po 25 cm narazen. Pazimo, da sadimo koruzo ob lepem in suhem vremenu, kajti moča ji posebno po setvi močno škoduje. Kljub vsem prednostim, katere nant nudi pridelovanje turščice, ki nam da neprimerno več hrane in pridelka kot vsa ostala žita, moramo pa žal v zadnjem času tudi na Slovenskem Koroškem omejevati pridelovanje te koristne in simpatične rastline, ker nam na kmetih vedno bolj in bolj primanjkuje ljudi za delo. Kočuški Če še kdo želi mlada sadna drevesca Kdor letos spomladi še tnisli saditi sadna drevesca (v poštev pridejo le šc gorski kraji), naj jih čimprej naroči v drevesnici tov. inž. Marka Polcerja v Spodnjih Vinarah, pošta Št. Vid v Podjuni, postaja Tinje — Kamen. Cena najlepših visoko-debelili drevesc 25.— šilingov; drevesca slabše kakovosti so veliko cenejša. Praktični nasveti Krte preženemo iz vrta, če vtaknemo v krtino v karbolu, terpetinu ali petroleju namočeno krpico. Molji: Volneno in sukneno obleko ali kožuhe iztepi, okrtači in očisti madeže in potem potrosi s naftalinom. Zaboj ali koveeg oblepi s papirjem, tudi pokrov, da nc zaidejo molje skozi špranje Vso obleko obloži dobro s časopisnim papirjem. Mrčes v ušesu odstraniš, če v uho kaneš olje, mrčes se zaduši in zdravnik ga lahko vzame ven. Molje na stenah in na stropu ubijemo, ne da bi nastal madež, če jih pritiskamo z omelom, ker nabodejo sc na ščetine. Zoper kukca v pohištvu; pohištvo ne« kolikokrat namažemo dobro s petrolejem. V enem tednu jc čisto. M. Z.; ' Spravljanje lesa po kamenitili drčah bi tako odpadlo ter se s tem prihranilo okoli 10 odstotkov lesa, ki se po drčah poškoduje. Vse oddaljene parcele bi bile vedno dostopne z vozom in zadružniki bi po dobrih poteh tudi iz oddaljenih parcel spravljali manj vreden les za domačo uporabo. Tako bi dvignili zalogo boljšega lesa. Največja potreba in najobširnejši delokrog in koristen vpliv bi imela združitev kmečkega prebivalstva za skupno predelavo in prodajo lesa. Dejstvo, da si vsak lesni trgovec prav hitro opomore, da misliti. Kakor so blagovne zadruge regulator cen za razno blago v trgovinah, tako bi tudi lesna prodajna zadruga posegla v korist pravičnih in boljših cen lesa. Na Koroškem imamo mnogo malih gozdnih posestnikov. Zadruga bi bila poklicana, da bi ščitila te revne, ker ona ne dela na dobiček, ampak samo na to, da svoj obrat primerno vzdržuje in povoljno plača svoje delavce in uslužbence. Imamo šc mnogo driigih koristi in prednosti pri zadružni predelavi in prodaji lesa. Posebno krivično prevzemanje, prepir zaradi slabe mere, zaradi cene in kvalitete lesa ter razni odtegljaji bi odpadli, ker bi uslužbenec zadruge ni bil gnan od interesa po velikem dobičku za podjetje, kakor je to šc danes pri nekaterih privatnikih. Mnogo lesnih kupčij so pred vojno sklenili v gostilnah. Žrtev je bil vedno kmet, ki je vsled take slepe kupčije dal po ceni naj-iepše drevje iz gozda, katero bi za dom nujno potreboval. Če je bil lesni trgovec tudi gostilničar, tedaj je bilo gorje še huje, to bi nam dokazali vozniki in kmetje prodajalci, katerim je vsiljeval pijačo in kredite. Da so bile posledice žalostne, priča število kmetij, ki so šle prav iz teh vzrokov na boben. Če je bil kmet v stiski in iskal denarja pri lesnem trgovcu, je. ob taki priliki vedno slabo odrezal, dobil les vedno slabo plačan. Prav žalostni primeri pa so se dogodili v pretekli dobi, ko je tak gospod kot poklicni germanizator na ta način pomagal slovenskega kmeta spravljati iz rodne grude. Razne zlorabe, kakor sekanje večjih količin lesa, kakor jc bilo prodanega, ali samovoljno sekanje najboljšega lesa in v ugodnejših legah lahko beležimo in pripišemo tej gospodi. Zadruga bi vse omenjene krivice in zlorabe odpravila. Tistemu, ki je brez krivde padel v nesrečo, bi lesna zadruga lahko nudila izjemne cene in ugodnosti pri prodaji lesa ter mu na ta način pomagala v nesreči. Delo v gozdu iti vožnja bi se bolj skrbno vršila, poškodovalo bi se manj lesa, ker bi vsak kmet kakor tudi prodajalec, drvar in voznik, bili člani zadruge in imeli interes, da se svojim članom ne dela kakšna škoda v gozdu. Lesna zadruga bi v svojem središču mogla imeti lastno žago. Pri odločitvi za zgradnjo žage pa je treba dobro preudariti, ali se bo ista izplačala in če je v bljž-ujem okolišu dovolj okroglega lesa. Računati je treba tudi s tem, da zahteva tak obrat sposobne delavce in žagarje, da rezano blago zaradi slabe izdelave^ ne bo zgubilo na vrednosti. Zadružna žaga bi svojim Članom po znatno nižji ceni rezala les za domačo potrebo. Razne odpadke pri žagi in tudi drugo blago bi dajala po nižji ceni, kakor je to pri lesnem trgovcu. Ta možnost je dejstvo, da imajo zadruge, ki poslujejo samo s svojimi člani, davč- ne olajšave in nastavijo cene le c tej višini, da krijejo stroške obratovanja. Čc bi bili pri lesnoprodajni zadrugi vsi uslužbenci in delavci člani zadruge, bi bilo dano jamstvo za dober napredek, ker bi bili ti zainteresirani na procvitu podjetja, ki daje -zadružnikom primerno življenjsko možnost. Dolgotrajna vojna, narodno zatiranje in preganjanje, so na Slovenskem Koroškem povzročili veliko brezbrižnost in gospodarski zastoj. Ne moremo pričakovati dobrih časov, ampak trdili. Vsled tega je nujno potrebno, da se čim prej samosvojimo v vseli vrstali zadružništva, v kolikor je to v vsakem posameznem kraju mogoče. Postanimo širokogrudni, vsak egoizem, ki je največja ovira za napredek v zadružništvu, naj preneha. (konec) Izdajatelj, lastnik in založnik lista: Dr. Frane Petek, Velikovec. Glavni urednik: Franjo Ogris odgovorni nrednik: France Kosutnik, oba Celovec, SalmstraCe. Uprava: Celovec, VOlkermnrktec Strafie 21. Dopisi naj se pošiljajo na naslov: Celovec (Klagenfurt), PostschlieBfach 272. Tiska: „KSrntner Volksverlag O. ra. b. H.“ Celovec, 10, Oktoberatrafie 7