Letnik XXXIV • 5,88 EUR za naročnike v šoli • 6,24 EUR za individualne naročnike • 7,35 EUR v prosti prodaji Maj 2024 Digitalna umetnost Istanbulsko čaščenje nepopolnosti NASTAJA ŽIVALSKI INTERNET 9 770353 782007 RTV Slovenija, Kolodvorska 2, 1550 Ljubljana Dokumentarna serija Zgodbe s prepiha Ob torkih od 28. maja ob 20. uri na TV SLO 1 V prepišni slovenski zgodovini spoznamo zadnjo čarovnico Anico, ki je bila sežgana na grmadi, in izvemo, kako je korupcija pristrigla krila ambicioznemu inženirju Gabrijelu Gruberju. Pripovedovali vam bomo o voditeljici narodnega ženstva Mariji Murnik Horak in o gospe z bomboni Josipini Šumi. Razkrili bomo zgodbo junakov Adamiča in Lundra ter pod drobnogled vzeli znanega umetnika karikatur Hinka Smrekarja. ODKRIJTE MAPO SLOVENSKIH ILUSTRACIJ Skeniranjte QR-kodo za več informacij! www.mladinska-knjiga.si www.emka.si 080 12 05 © Mladinska knjiga Vse materialne avtorske pravice so last Mladinske knjige. Ujemite prednaročniški popust in prejmite: • 30 ilustracij • katalog o ilustracijah • listino o lastništvu Maj 2024 Vsebina 6 Sledenje živalim Nastajajoči živalski internet Spremljanje in analiziranje vedenja živali za boljše razumevanje planeta in sprememb okolja Digitalna umetnost 14 Umetnost je prezentacija moči Nas bodo zdravili roboti? Zaradi umetne inteligence se sprašujemo, kaj se dogaja s kreativnostjo Umetna inteligenca, plusi in minusi 34 20 Valentin Stanič Humanist, alpinist in učitelj 66 Kolumna dr. Lučke Kajfež Bogataj Upanje stran od doma Čas je, da vlade uredijo pravni status podnebnih beguncev Intervju z dr. Juretom Krajškom Rimljani so živeli podobno kot mi »Poslikave iz Celeje so večinoma enakovredne tistim iz Pompejev, obdelave materialov, priprava ometov in podlag za poslikave pa so celo bolj kvalitetne.« 28 40 Istanbul Kako imeti vse Starodavna prestolnica, polna skrivnosti, ki lebdijo nekje pod njenim površjem, na eni strani kipi od bogastva, na drugi od bede 48 Kirgizija Tradicija in pustolovščina Jurte opaziš praktično takoj, ko se pripelješ na kirgiško podeželje, še posebej v višje ležeče hribe ali pogorja 56 100 klancev Z morja v hribe, #27/100 Osoršćica na otoku Lošinj velja za prvo goro na tem koščku sveta, ki je postala zanimiva za turiste 60 Po Krasu z mislijo na Kosovela 62 Živa znanost Uvodnik Najbolj trajnostni Tokrat bi se želeli pohvaliti! Boste rekli, lastna hvala, cena mala? No, pravzaprav se nisem čisto prav izrazila. Radi bi se važili, da so nas pohvalili. Najbolj smo seveda veseli, kadar ste zadovoljni z nami oziroma z objavljenimi članki vi, Geini bralci. A tudi uradno podeljeno priznanje zelo dobro dene. Naša avtorica Smilja Štravs je za članek o Freiburgu z naslovom Najbolj trajnostno mesto v Evropi, objavljenem v lanski januarski reviji Gea, dobila priznanje za najbolj trajnostni članek leta v Sloveniji. »Zelo sem vesela priznanja Nemške turistične organizacije,« se je Smilja na podelitvi razveselila nepričakovanega priznanja tako zanjo kot za uredništvo. »Že večkrat sem na njihovo povabilo potovala v Nemčijo in običajno me presenetijo z inovativnostjo in raznolikostjo pristopov in dobrih praks z različnih področij, od turističnih, kulturnih, okoljevarstvenih, športnih … Zadnja leta je fokus na komuniciranju znanosti in usmerjenosti v trajnost (velja tudi za turizem), kar je tudi osrednje vodilo revije Gea.« In prav zato, ker se v Gei osredotočamo na trajnostne prakse, smo izbrali ekskurzijo v Freiburg, mesto, poznano po okoljski ozaveščenosti in trajnostnih zavezah. Dobre prakse s področja ekologije in energetske učinkovitosti je namreč treba deliti in Freiburg v pokrajini Schwarzwald, kjer si že vse od osemdesetih let 20. stoletja prizadevajo za varovanje narave, je takšen primer. Sicer pa so v Freiburgu že v srednjem veku vedeli, kako koristno je denimo zbiranje deževnice, beremo v Smiljinem članku. Zaradi požarne ogroženosti lesenih hiš so izkopali mrežo kanalov, ki so služili kot zbiralniki vode za gašenje, danes pa se zaradi vode v kanalih mestne površine manj segrevajo in je zato bivanje med poletno pripeko prijetnejše, voda iz kanalov pa je na voljo tudi za zalivanje vrtov. Okoljski cilji Freiburga so zelo ambiciozni, saj bi do leta 2030 radi zmanjšali izpuste ogljikovega dioksida za polovico. In čeprav so številke seveda pomembne, je nauk njihove zgodbe v majhnih prizadevanjih, kakršna je srednjeveška ideja, da je za gašenje hiše dovolj že vedro vode, če je ta blizu, zaključi Smilja. V okviru kampanje FEEL GOOD in z osredotočanjem na trajnost v turistični industriji so pri Nemški turistični organizaciji lani po vsem svetu organizirali natečaj Nachhaltigkeitspreis im Bereich Öffentlichkeitsarbeit, po naše Trajnostno priznanje na področju odnosov z javnostmi. »Želimo pokazati, da Nemčija kot turistična destinacija resno pristopa k trajnostnemu razvoju in si želi vplivati na okoljsko ozaveščenost,« je ob podelitvi povedala Maja Horvat, vodja slovenskega predstavništva Nemške turistične organizacije. In kako je bil izbran prav članek v Gei? »Med članki, objavljenimi v slovenskih medijih, smo izbrali tistega, ki najbolje opisuje Certificate vidike trajnosti v turizmu. Upoštevali smo of excellence for sustainable travel coverage 2023 izbor fotografij, besedilo, trajnostne vidike This certification is in opisane primere dobrih praks.« awarded to Smo torej upravičeno ponosni in tudi Smilja Štravs malce važni? for the article Urša Jurak Kuzman, odgovorna urednica revije Gea “Najbolj trajnostno mesto v Evropi” GEA Maja Horvat februar 2024 GEA GNTO Slovenia Ljubljana, 1/12/2023 5 SLEDENJE ŽIVALIM Nastajajoči živalski internet Spremljanje in analiziranje vedenja živali za boljše razumevanje planeta in sprememb okolja Icarus zamenjali z mikrosateliti CubeSats, cenovno dostopnejšim načinom zbiranja podatkov v vesolju Od napovedovanja potresov do zaščite podvodnih pašnikov za milijone morskih organizmov Tekst: Brane Maselj 6 GEA maj 2024 Fotografije: Adobe Stock Od leta 1960 so začeli na tisoče ptic opremljati z zelo visokofrekvenčnimi radijskimi oddajniki. maj 2024 GEA 7 K Fotografiji: Wikipedia ako nepredvidljivo je življenje živali, so slovenski raziskovalci iz prve roke spoznavali med telemetričnim sledenjem volkovom pri projektu Slowolf. Brez telemetrične ovratnice, ki je nenehno sporočala podatke o gibanju volka Slavca, tudi javnost ne bi nikoli izvedela romantične zgodbe o njegovem parjenju z italijansko volkuljo. In ker je tovrstnega spremljanja živali na kopnem, v zraku in v vodi po vsem svetu vse več, postaja zbirka podatkov o njihovem »skrivnem« življenju vse obsežnejša, njihovo povezovanje v nastajajoči živalski internet pa razkriva povsem nove vpoglede v naravo. Živali že dolgo lahko ponudijo edinstvene vpoglede v naravni svet okoli nas, saj delujejo kot organski senzorji, ki zaznavajo pojave, ki ljudem ostajajo nevidni. Pred več kot sto leti so pijavke naznanjale nevihte tako, da so se splazile iz vode. Kanarčki so vse do osemdesetih let 20. stoletja opozarjali na grozečo katastrofo v premogovnikih. Mehkužci, ki se zaprejo, ko so izpostavljeni strupenim snovem, pa še vedno uporabljajo za proženje alarmov v komunalnih vodovodnih sistemih v Minneapolisu in na Poljskem. Zaznavanje najmanjših okoljskih spremeb Povezovanje podatkov o gibanju živali v internetno omrežje, ki bi bilo na voljo znanstveni skupnosti po vsem svetu, bi lahko učinkovito uporabljali v številne namene: od napovedovanja potresov do zaščite podvodnih pašnikov za milijone morskih organizmov. Kitajski učenjaki so že pred tisočletji opazili, kako lahko nekatere živali začutijo in s svojim obnašanjem napovedo naravne nesreče. Kače tako zaznajo prihajajoče potrese ali izbruhe ognjenikov, ker jih napovedujejo rahli tresljaji tal, za katere so te živali zelo občutljive. Mravlje lahko začutijo dviganje magme, ker jo napove dvigovanje temperature, za katero so občutljive. Ribe, občutljive za pline, ki začnejo pred izbruhi lave pronicati skozi tla v vodo, se začnejo pred njimi umikati na površje, ptice, občutljive za spremembe v magnetnem polju, pa jih zaznajo, ko se pred potresom začnejo stiskati kamnine in spremenijo magnetno polje. Nasa je leta 1970 izumila vesoljsko sledenje živalim, ko so okoli vratu losa, ki so ga poimenovali Monique, nataknili ovratnico oddajnika, ki je bila težka kot dve krogli za balinanje. Praksa označevanja živali za spremljanje njihovega gibanja se uporablja že več kot dvesto let, začela pa se je s srečnim naključjem. Leta 1820 je lovec v vasi v osrednji Afriki vrgel sulico, ki je prebodla vrat bele štorklje, a tako, da štorklji ni ogrozila vitalnih funkcij. To je postala najverjetneje prva oznaka na divji živali; ptica je spomladi namreč odletela nazaj v Nemčijo in tako biologom pomagala razrešiti skrivnost, kam štorklje izginjajo pozimi. Do leta 1890 so znanstveniki sledili divjim pticam tako, da so jim okoli nog ovijali trakove, a metoda je bila zelo neučinkovita, večine tako označenih ptic niso nikoli več videli. Od leta 1960 so začeli na tisoče ptic opremljati z zelo visokofrekvenčnimi radijskimi oddajniki, znanimi kot pingerji, vendar so bili ti dovolj močni le za oddajanje do razdalje nekaj kilometrov. Da bi zajeli podatke, so se morali raziskovalci zato podati na divje zasledovalne vožnje z nerodnimi antenami na strehah avtomobilov, letal ali motornih zmajev. Danes imamo po zaslugi vse manjših, boljših in cenejših senzorjev vse boljši vpogled v vedenje živali. S senzorji označene živali so raziskovalcem že pomagale odgovoriti na ključna vprašanja o migracijah po vsem svetu in na včasih težko dostopnih mestih, ki jih ta bitja obiščejo na svojih poteh. Označene živali postajajo čedalje boljši partnerji pri znanstvenih odkritjih in spremljanju planeta. Austin Gallagher je leta 2016 začel označevati 500-kilogramske tigraste morske pse s satelitskimi oddajniki. Raziskovalce zelo zanima, kaj bodo ugotovili, če sledijo tudi najmanjšim živalim. Še bolj zanimivo bi bilo spremljati vzorec vseh divjih živali, da bi videli, kako se križa življenje različnih vrst. Kanarčki so vse do osemdesetih let 20. stoletja opozarjali na grozečo katastrofo v premogovnikih. S senzorji pod vodo Nekateri raziskovalci, kot je Austin Gallagher, ki je leta 2016 začel označevati 500-kilogramske tigraste morske pse s satelitskimi oddajniki, celo verjamejo, da utegne biti takšen internetni sistem celo ključno orodje v prizadevanjih za rešitev našega planeta, ki ga vse bolj pesti podnebna kriza. »Nekaj čudnega je bilo v načinu, kako so se ti plenilci premikali med bahamskimi otoki,« pojasnjuje morski biolog, ki je bil sprva presenečen, ko je iz sledilnih signalov ugotovil, da so zaplavali stran od obale proti starodavnima podvodnima gričema iz peska in koral, ki se raztezata v dolžini 500 kilometrov proti Kubi. Ni mu bilo takoj jasno, kaj je privabilo morske pse na to območje; satelitske slike podvodnega terena namreč niso zaznale nič nenavadnega. Šele ko so Gallagher in njegovi sodelavci na živali pritrdili 360-stopinjske kamere, so lahko ugotovili, kaj jih je tako pritegnilo; to so bili prostrani, a na satelitskih posnetkih nevidni podmorski travniki – biotsko zelo raznovrsten habitat, ki je morskim psom ponujal obilico plena. Odkritje je razrešilo manjšo skrivnost vedenja živali. S pomočjo podatkov, ki so jih zbrali od morskih psov, so raziskovalci lahko izmerili celotno prostranstvo podmorskih pašnikov na kar 93 tisoč kvadratnih kilometrih karibskega morskega dna. Glede na študijo, ki jo je Gallagherjeva ekipa objavila pred dvema letoma, piše The Wall Street Journal, se je doslej znana globalna površina podmorskih travnatih pašnikov povečala skoraj za polovico. Ti podatki pomagajo pri prizadevanjih za zaščito ogroženih morskih ekosistemov. Travniki z morsko travo so namreč domovanje petine ključnih staležev rib in habitati za ogrožene morske vrste, pomembni pa so tudi za človeka in vsa druga živa bitja nad valovi, saj lahko morske trave predelujejo toplogredni ogljik kar do 35-krat hitreje od tropskih deževnih gozdov. maj 2024 GEA 9 Toda podatki, ki jih raziskovalci zberejo od označenih živali, so še vedno le razmeroma majhen del celotne slike. Rezultati so pogosto omejeni le na peščico živalskih vrst, kot so tigrasti morski psi, ki so dovolj močni oziroma veliki, da nosijo sledilne naprave. A tudi to se začenja spreminjati, saj raziskovalce zelo zanima, kaj bodo ugotovili, če sledijo tudi najmanjšim živalim. Še bolj zanimivo bi bilo spremljati vzorec vseh divjih živali, da bi videli, kako se križa življenje različnih vrst. Iz velikega sistema podatkov o gibanju živali, ki bi se nenehno posodabljal, glede na to, kako se velika in majhna bitja prilagajajo svetu okoli nas, bi se lahko naučili ogromno novega. Signali potujejo v vesolje Že pred leti je ekipa znanstvenikov pod vodstvom Martina Wikelskega, direktorja Inštituta Max Planck za vedenje živali in pionirja na tem področju, predstavila novo generacijo cenovno dostopnih in lahkih senzorjev GPS, ki bi jih lahko nosile tako majhne živali, kot so ptice pevke, ribe in glodavci. Te sledilne napravice bi lahko prinašale podatke o lokaciji v živo, natančno na nekaj metrov, in omogočile znanstvenikom, da spremljajo srčni utrip živali, telesno toploto in nenadne premike ter tudi temperaturo, vlažnost in zračni tlak v njihovih okolici. Signale, ki bi jih oddajale živali, naj bi sprejemala trimetrska antena, pritrjena na Mednarodno vesoljsko postajo – rezultat 50 milijonov evrov vredne naložbe nemškega vesoljskega centra in ruske vesoljske agencije – in jih prenesla v banko podatkov na Zemlji, kjer bi izrisala zemljevid poti živali v skoraj realnem času, ko so prečkale svet. Wikelski in njegovi kolegi so upali, da bo projekt, uradno imenovan Mednarodno sodelovanje za raziskovanje živali z uporabo vesolja (ICARUS), zagotovil vpogled v veliko več različnih živali, kot so jim prej lahko sledili. Prav tako je želel dokazati uresničljivost koncepta Wikelskega iz zadnjih nekaj desetletij: internet živali – sistem z IZOGIBANJE ČLOVEKOVI DRUŽBI Omejitve gibanja v naravi, do katerih je prišlo v mnogih državah kot odziv na pandemijo covida, so privedle do velikih sprememb tudi v obnašanju živali. V največji študiji doslej je 220 raziskovalcev iz vsega sveta, vključno s Slovenijo, združilo podatke o aktivnosti 163 vrst sesalcev, zbrane s pomočjo avtomatskih kamer, da bi bolje razumeli vplive človeka na živali, in jih marca objavilo v vodilni znanstveni reviji o ekologiji Nature Ecology and Evolution. Raziskava je pokazala, da postanejo živali, kadar se prisotnost ljudi v naravnem okolju zmanjša, bolj aktivne. Drugače pa so se odzvale živali v kulturni krajini, kjer je stikov med živalmi in ljudmi bistveno več. Tu so postale živali ob večji človekovi dejavnosti predvsem bolj nočno aktivne, kar jim je pomagalo pri izogibanju ljudem (podnevi). »V Sloveniji smo največje spremembe opazili pri rjavih medvedih, ki so ob povečani prisotnosti človeka postali še bolj nočno aktivni kot sicer, medtem ko se rastlinojedci neredko celo približujejo človeškim naseljem, da bi se izognili plenilcem,« je povedal sodelujoči dr. Miha Krofel z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. 10 GEA maj 2024 Osemdeset odstotkov vseh meritev temperature morske površine na Antarktiki zberejo slonji tjulnji in ne roboti ali ledolomilci. veliko podatki, ki spremlja in analizira vedenje živali za boljše razumevanje planeta in sprememb okolja. Raziskovalci, kot rečeno, že povezujejo različne nize podatkov o gibanju živali, o okolju in vremenu ter jih analizirajo z uporabo umetne inteligence in avtomatizirane analitike, toda Wikelski ima v mislih še nekaj večjega: nadzorno platformo s podatki s satelitov in zemeljskih virov, na kateri bi bilo mogoče v realnem času hkrati spremljati kar 100.000 živali in s takšno sintezo bi lahko začeli razumevati sile, ki oblikujejo življenje na planetu. Ko je bila Icarusova antena avgusta 2018 nameščena na Mednarodno vesoljsko postajo (ISS), je obetala veliko novih odkritij in podatkov o živalih. Toda Icarusu z delovanjem preko ISS ni šlo najbolje. Najprej je zaradi tehnične težave odpovedala antena na ISS. Ko so jo popravili in se je začelo testno delovanje, pa je februarja 2022 ruska invazija na Ukrajino projekt v celoti ustavila. Toda že v tem kratkem času delovanja antene je projekt v skoraj realnem času posnel gibanje netopirjev, ptic in antilop od Aljaske do otokov Papue Nove Gvineje in podatke prenesel v banko podatkov Movebank. Od losov do golobov Ko se je poskus prezgodaj ustavil, je Wikelski vedel, da morajo narediti nekaj drugega, in je skoval načrt, po katerem bi lahko z Icarusom nadaljevali. S kolegi so našli nov, cenovno ugodnejši način zbiranja podatkov v vesolju z nizkocenovnimi mikrosateliti CubeSats na približno enaki orbitalni višini kot ISS. Sprejemnik Icarus na zelo majhnem satelitu lahko zaznava ptice, netopirje, morske plazilce in kopenske sesalce, opremljene z zelo majhnimi sledilnimi napravicami, kjerkoli na Zemlji. Ker je relativno poceni, lahko pri projektu sodelujejo tudi države v razvoju, ponuja pa tudi prednost resnično globalne pokritosti. Poleg tega lahko CubeSats zajema tudi signale s polarnih območij, ki jih ISS na svoji orbitalni poti ne more. Prvi CubeSats z Icarusom je bil izstreljen v orbito lansko poletje in je še v fazi testiranja operativnega sistema. Če bo šlo vse po sreči, bo drugi CubeSats, ki ga financira družba Max Planck v sodelovanju z Univerzo Bundeswehr München, izstreljen enkrat te dni, pozimi 2025 naj bi sledil še eden in nato četrti – upajo – leta 2026. Njihova prizadevanja so že pred časom prepričala celo Kitajski učenjaki so že pred tisočletji opazili, kako lahko nekatere živali začutijo in s svojim obnašanjem napovedo naravne nesreče. ameriško vesoljsko agencijo Nasa, da je vložila svoj čas in sredstva v možnost gradnje interneta živali. »Zelo smo osredotočeni na razvoj prihodnjih konceptov misij Icarus,« pravi Ryan Pavlick, raziskovalec daljinskega zaznavanja biotske raznovrstnosti v Nasinem Laboratoriju za reaktivni pogon. V letošnjem testnem letu pomeni to študije, kako bi lahko izpolnili potrebe različnih zainteresiranih ustanov po sledenju živali. Prav Nasa je leta 1970 izumila vesoljsko sledenje živalim, ko so okoli vratu losa, ki so ga poimenovali Monique, nataknili ovratnico oddajnika, ki je bila težka kot dve krogli za balinanje. Potem ko je Monique doletela prezgodnja smrt pod kroglo lovca, je projekt zamrl, raziskave s sledenjem živali pa so nadaljevali s projektom Argos, sistemom za spremljanje vremena, ki sta ga leta 1978 ustanovila nacionalna uprava za oceane in atmosfero in francoska vesoljska agencija. V dveh desetletjih, odkar je Wikelski ustanovil Icarus, je znanstvena skupnost po zaslugi razvoja potrošniške tehnologije storila velike korake naprej. Internet stvari je omogočil izvedljivost dvosmerne digitalne komunikacije z majhnimi napravami, medtem ko so se litijeve baterije tako zmanjšale, da jih zlahka obesijo na vse več živali, povrh vsega pa so pametni telefoni omogočili vse večjo dostopnost poceni sledenja s sistemom GPS. »Zdaj lahko sledimo večini stvari,« pravi Scott Yanco, raziskovalec ekologije na Univerzi v Michiganu, »in sicer z različnimi stopnjami natančnosti in ločljivosti.« Drugi ključni napredek so bili podatkovni sistemi, zlasti rast Movebank, osrednje banke podatkov o sledenju živali, ki združuje podatke o sledenju kopenskih živali iz različnih virov, vključno s podatki iz novih digitalnih satelitov visoke ločljivosti. Do danes je zbrala že šest milijard podatkovnih točk od več kot 1400 živalskih vrst in spremlja polne življenjske cikle živali na načine, o katerih je lahko Wikelski nekoč le sanjal. Zdaj je ključni del živalskega interneta. Spodbuda projektu je bilo tudi nekaj praktičnih uspehov. Leta 2016 so v Londonu, kjer zaradi onesnaženosti zraka vsako leto umre 10.000 ljudi, raziskovalci z Imperial Collegea in tehnološkega startupa Plume Labs izpustili golobe, opremljene s senzorji za izpuste dušikovega dioksida in ozona iz prometa. Njihovo letenje nad mestom je razkrilo točke onesnaženja, ki so jih bile vremenske postaje spregledale. V poskusu leta 2018 pa so jate štorkelj opremili z ovratnicami GPS za spremljanje gibanja zraka nad odprtim oceanom. Povezovanje podatkov o gibanju živali v internetno omrežje, ki bi bilo na voljo znanstveni skupnosti po vsem svetu, bi lahko učinkovito uporabljali v številne namene: od napovedovanja potresov do zaščite podvodnih pašnikov za milijone morskih organizmov. maj 2024 GEA 11 Označene štorklje so pridobile podatke o turbulencah v živo, ki jih letalski prevozniki ne morejo predvideti. Tjulnji že merijo temperature morja Leta 2016 so v Londonu, kjer zaradi onesnaženosti zraka vsako leto umre 10.000 ljudi, raziskovalci z Imperial Collegea in tehnološkega startupa Plume Labs izpustili golobe, opremljene s senzorji za izpuste dušikovega dioksida in ozona iz prometa. Med ključnimi vlogami teh živalskih senzorjev je bila tista, ki je nekoč veljala za ekscentrično: napovedovanje vremena in hitro spreminjajočih se svetovnih podnebnih vzorcev. Živali, opremljene s senzorji temperature in tlaka, v bistvu delujejo kot prosto potujoče vremenske boje, ki lahko prenašajo odčitke z območij, ki jih vremenske postaje premalo pokrivajo, vključno s polarnimi regijami, majhnimi otoki in večjim delom svetovnega juga. Sateliti težko merijo številne okoljske spremenljivke, vključno s temperaturami oceanov, kar je lahko prezahtevno ali predrago tudi za brezpilotna letala. »Osemdeset odstotkov vseh meritev temperature morske površine na Antarktiki zberejo slonji tjulnji in ne roboti ali ledolomilci,« pravi Ellis Soto, Nasin raziskovalec, ki preučuje živalsko ekologijo. »Ti tjulnji lahko preprosto plavajo pod ledom OD SLAVCA DO PLANINSKEGA ORLA Telemetrično sledenje živalim na daljavo je uveljavljeno tudi med našimi raziskovalci, ki za spremljanje in sprejemanje podatkov sledilnih naprav uporabljajo od avtomatskih kamer do omrežja mobilnih telefonov. Kjer te pokritosti ni, pa si pomagajo s satelitskim omrežjem Globstar ali Iridium. Slovenska javnost je na znanstvene rezultate telemetričnega sledenja živali postala pozorna ob zgodbi volka Slavca, ki je leta 2012 odtaval v Italijo in z volkuljo Julijo v regionalnem parku Lessinia, nedaleč od Verone v Italiji, zaplodil dva mladička. Po mnenju poznavalcev iz združenja pri projektu Slowolf je šlo za zgodovinski dogodek na svetovni ravni, saj sta Slavc in Julija ustvarila prvi nov trop na tem območju Evrope. Njuna ljubezen je torej po več kot 150 letih združila dva tropa volkov. Po zaslugi spremljanja volka z brezžičnimi zvezami so lahko strokovnjaki zelo natančno spremljali njegovo pot. Decembra 2011 je zapustil rodni trop, prečkal Ljubljansko kotlino in se mimo Brnika odpravil čez Karavanke proti severu in v dobrih desetih dneh prišel do Celovca, od tam pa se je napotil še v Salzburg. Preplaval je Dravo, dvakrat prečkal Alpe. Po dveh mesecih je šel čez mejo nedaleč od Cortine d'Ampezzo in se nato v Lessinii ustalil. Tam je spoznal Julijo, kot lahko preberemo na uradni spletni strani SloWolf, kjer prav tako izvemo, da je Slavc na poti do svoje Julije premagal več kot 1500 kilometrov. Volk je nosil ovratnico, opremljeno z avtomatskim mehanizmom, ki omogoči, da ovratnica po letu dni samodejno odpade. Tako so raziskovalci potem označili še nekaj volkov, da bi jih spremljali, a so večinoma poginili, še preden so jim odpadle ovratnice. V okviru projekta Extreme Predator, ki so ga sprožili pred kratkim, da bi bolje razumeli ekološke vloge vrhovnih plenilcev pri zagotavljanju mrhovine za različne skupine mrhovinarjev, pa so s sledilnimi napravicami že opremili dva risa in tri jastrebe. Projekt, s slovenske strani pri njem sodeluje dr. Miha Krofel z ljubljanske biotehniške fakultete, se namreč osredotoča na dve kontrastni 12 GEA maj 2024 ekstremni okolji, v katerih sta, predvidevajo, ti ekološki vlogi vrhovnih plenilcev še posebej izraziti. Na eni strani je to gorski ekosistem z globoko in dolgotrajno snežno odejo v Julijskih Alpah, na drugi pa puščavski ekosistem z visokimi temperaturami in izredno sušnimi razmerami v puščavi Namib. V prvem primeru želijo poglobiti razumevanje ekološke vloge vrhovnih plenilcev pri zagotavljanju hrane za mrhovinarje v gorskih in puščavskih ekosistemih, s posebnim poudarkom na ogroženih vrstah ptičjih mrhovinarjev. Osredotočili se bodo na dva vidika: pestrost mrhovinarjev, ki jim plenilci, specializirani za plenjenje velikih rastlinojedcev, zagotavljajo hrano, in pomen te mrhovine za ogrožene vrste velikih ptičjih mrhovinarjev. Osredotočili se bodo na ekološko vlogo evrazijskega risa v gorskem ekosistemu v Julijskih Alpah ter ekološko vlogo geparda v puščavskem ekosistemu v puščavi Namib. S spremljanjem trupel živali, ki jih uplenijo risi in gepardi, bodo s pomočjo video sistemov ovrednotili vrstno pestrost mrhovinarjev v tarčnih ekosistemih in določili njihovo pogostost pojavljanja na ostankih plena. Vir: ScienceDirect Opazovanje Zemlje s pomočjo senzorjev na živalih (sledilni sistem Icarus) od 11. marca do 3. novembra 2021, prvič v skoraj realnem času med njihovimi selitvenimi cikli. in počnejo stvari, ki jih roboti ne zmorejo.« Tjulnji so zdaj vsako leto označeni, podatki, ki jih zbirajo, pa pomagajo izboljšati vremenske modele, ki napovedujejo El Niño in dvig morske gladine. Wikelski s partnerji so medtem že blizu temu, da zmanjšajo sledilne naprave na komaj tri grame, kar bi teoretično omogočilo sledenje več kot polovici vrst sesalcev in približno dvema petinama ptic ter več sto vrstam krokodilov, želv in kuščarjev. Sledilne značke projekta Icarus so zdaj tudi cenejše in pametnejše; razvili so sisteme umetne inteligence na čipu, ki lahko bistveno zmanjšajo porabo energije in tako omogočijo še manjše baterije, pojasnjuje Wikelski. Testirajo pa tudi že značke, ki pridobivajo energijo iz gibanja živali, na enak način kot ročna ura s samonavijanjem. In navsezadnje, te nove senzorje je mogoče reprogramirati tudi na daljavo, zahvaljujoč njihovi dvosmerni komunikaciji v slogu interneta stvari. Skupni strošek popolnoma realiziranega sistema Icarus – 100.000 živali hkrati, od katerih nekatere umrejo ali izginejo, ko so nove označene – je do 15 milijonov dolarjev na leto. Marsikomu se zdi to preveč, glede na to so že v uporabi tudi drugi sistemi, kot je kanadski program za ohranjanje ptic, ki uporablja mrežo 750 sprejemnih stolpov. A zagovorniki so prepričani, da bo projekt posredoval veliko več informacij kot razne vesoljske odprave za slikanje Zemlje in bo bistveno cenejši od pošiljanja ljudi ali brezpilotnih letal za zbiranje podatkov z oddaljenih lokacij, kot so polarne ledene plošče. Nihče ne predlaga, da bi prevzeli sisteme satelitov, vremenskih postaj, balonov in oceanskih boj, iz katerih trenutno zajemajo podatke kompleksni meteorološki modeli, pravijo zagovorniki Icarusa. A tehnologija, ki dopolnjuje te tokove podatkov in zajema nenehno spreminjajoče se biološke signale tjulnjev, štorkelj, morskih psov in drugih vrst, že začenja zapolnjevati vrzeli v našem znanju.  ■ Glede na študijo, ki jo je Gallagherjeva ekipa objavila pred dvema letoma, piše The Wall Street Journal, se je doslej znana globalna površina podmorskih travnatih pašnikov povečala skoraj za polovico. Ti podatki pomagajo pri prizadevanjih za zaščito ogroženih morskih ekosistemov. maj 2024 GEA 13 UMETNA INTELIGENCA Nas bodo zdravili roboti? Umetna inteligenca odpira vrata za posamezniku prilagojeno zdravljenje in s tem boljše rezultate Kljub zgodnjemu postavljanju diagnoz in personaliziranim načrtom zdravljenja ima umetna inteligenca tudi temno plat Tekst: Irena Duša 14 GEA maj 2024 maj 2024 GEA 15 Fotografije: Shutterstock U metna inteligenca v medicini že danes igra pomembno vlogo in vse kaže, da je pred njo svetla prihodnost. Kljub nekolikšnemu odporu in strahu do njenega prehitrega in predvsem preobsežnega uvajanja morda ni odveč poudariti, da je v zdravstvo vstopila že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Foto: Zimmer Biomet Čeprav se zdi, da je umetna inteligenca nekaj strašno novega, ta občutek vara. Njeno rojstvo sega kar daleč v preteklost, v leto 1950, ko je Alan Turing objavil esej z naslovom Računalniški stroji in inteligenca. Med »ustanovnimi očeti« umetne inteligence se sicer omenja še nekaj imen: to so računalniški znanstvenik John McCarthy, ki je skoval izraz »umetna inteligenca«, Marvin Minsky, Allen Newel in Herbert A. Simon. Ko govorimo o umetni inteligenci, mislimo na razvoj računalniških sistemov, ki so spodobni opravljati naloge, za katere je sicer potrebna človeška inteligenca. Med takšne sodijo na primer učenje iz izkušenj, prepoznavanje vzorcev, analiziranje podatkov in odločanje na podlagi teh analiz. Čeprav UI danes v zdravstvu opravlja le omejene naloge – med najpogostejšimi sta prepisovanje medicinske dokumentacije in urejanje administracije – je prisotna že v 90 odstotkih vseh zahodnih bolnišnic. V prihodnje naj bi z analiziranjem podatkov predvsem pomagala izboljšati rezultate zdravljenja in varnost pacientov ter zmanjšati človeške napake in stroške. Kljub zgodnjemu postavljanju diagnoz in personaliziranim načrtom zdravljenja pa ima umetna inteligenca tudi temno plat. Praksa je namreč pokazala, da je presenetljivo polna predsodkov. A pravzaprav le nastavlja ogledalo naši družbi. Umetnointeligenčni sistemi so lahko nepristranski le toliko, kolikor so nepristranski podatki, na katerih se učijo. Če se sistem večinoma uči na podatkih ene etnične skupine, se bo pri posameznikih iz katere druge pogosteje zmotil. Če se v podatkovnih bazah, iz katerih črpajo, pojavljajo predsodki proti določenim skupinam, na primer glede rase, nacionalnosti, spola, družbenega razreda, verske pripadnosti, spolne usmerjenosti itd., jih bo UI ponavljala in še utrjevala. To lahko vpliva na postavljanje diagnoz, priporočeno zdravljenje in nazadnje na zdravstveno stanje pacientov. K temu je treba dodati še netransparentnost (tako zdravstveni delavci kot pacienti nimajo vpogleda v to, kako je UI prišla do določene NENADOMESTLJIVI Na seznamu poklicev, ki jih UI ne more nadomestiti, so delavci v zdravstvu in negi na samem vrhu. Poleg terapevtov kot nepogrešljive omenjajo še kirurge, reševalce, pa tudi z zdravstvom ohlapneje povezane socialne delavce. In seveda medicinske sestre, ki jih ne more zamenjati nihče. diagnoze ali predloga za zdravljenje), depersonalizacijo in varnostna tveganja. Čeprav nekatere raziskave kažejo, da pri pravilnem diagnosticiranju bolezenskih stanj celo prekaša svoje človeške sodelavce, umetni inteligenci manjka pristen človeški stik, empatija, ki je za večino bolnikov ključna. Na prvem mestu nenadomestljivih so se znašli tisti zdravstveni delavci, pri katerih je ravno človeški stik tisti, ki zdravi. To so seveda psihoterapevti. Pred kratkim so se sicer začeli pojavljati chatboti, ki naj bi pacientom s pogovorom pomagali izboljšati mentalno zdravje, a strokovnjaki in delavci na tem področju niso zaskrbljeni za prihodnost tradicionalne psihoterapije. Namesto tega iščejo načine, kako bi z njihovo pomočjo povečali dostopnost zdravljenja. Koga ne more nadomestiti robot? Res je, da robot ne more nikoli nadomestiti človeškega elementa, ki v terapevtskem procesu igra bistveno vlogo, a po drugi strani je dostop do tovrstnih specialistov zaradi njihove (malo)številnosti in prezasedenosti omejen, medtem ko je chatbot lahko vsakemu na voljo 24 ur, 7 dni na teden. Teoretično bi lahko pomanjkanje psihoterapevtov torej omilili »virtualni terapevti«, ki bi pacientom postavljali vprašanja in na podlagi odgovorov predlagali določene aktivnosti, ki bi jim lahko pomagale do boljšega počutja, predvsem pa bi jih usmerjali v kriznih trenutkih zunaj časa delovanja ambulante. Negativna plat takšnega pristopa je, da pogovor z računalnikom ne more izboljšati občutka osamljenosti, ki sploh v zahodnem svetu po mnenju zdravnikov in nevroznanstvenikov prerašča v pravo zdravstveno krizo. Umetna inteligenca sicer lahko odgovarja empatično, ne more pa ponuditi iskrenega razumevanja in sočutja, to pa je ravno tisto, kar človeku v stiski najbolj pomaga. In vendar bi s pametno uporabo UI lahko povečali dostopnost psihoterapije. UI se še posebej odlikuje pri obdelavi velikih količin podatkov in razbiranju vzorcev, ki bi jih človeški možgani zlahka spregledali. V prihodnosti bi tako lahko izboljšala in pospešila terapevtski proces z analiziranjem govora pacientov in zapisovanjem znakov stiske s procesiranjem NLP (obdelava naravnega jezika). UI je izrazito večstranska in prilagodljiva, tako bi po eni strani psihiatrom lahko Robotska asistenca v nevrokirurgiji omogoča minimalno invazivne posege na možganih. Robot ROSA brain na sliki združuje robotsko roko in zajemanje podrobnih 3D slik možganov, na podlagi katerih kirurg lažje določi, katere dele možganov mora doseči med operacijo. Umetna inteligenca zaradi nezmožnosti sprejemanja etičnih odločitev ne bo nadomestila zobozdravnikov, bodo pa tisti zobozdravniki, ki si bodo z njo pomagali, nadomestili tiste, ki si ne bodo. pomagala izbrati najučinkovitejša zdravila za posameznega pacienta, študentom in specializantom pa razkrila njihove šibke točke in predlagala, na katerih področjih bi morali bolj delati, da se bodo razvili v boljše terapevte in terapevtke. Vsestranskost UI v zdravstvu Programerji ustvarjajo orodja UI za specifične namene. Ena od najpogostejših oblik umetne inteligence (tudi v zdravstvu) je strojno učenje, pri čemer gre izpostaviti predvsem dva tipa, in sicer nevronske mreže, ki so kompleksnejša oblika strojnega učenja, in globoko učenje (najkompleksnejša oblika strojnega učenja). Potem so tu še statistična in semantična obdelava naravnega jezika (NLP), roboti, ekspertni sistemi za reševanje problemov, robotska avtomatizacija procesov (RPA), aplikacije za diagnostiko in zdravljenje, za vključenost bolnika in spremljanje njegovega sodelovanja ter administrativne aplikacije. Strojno učenje kot veja UI analizira obsežne baze podatkov in v njih išče vzorce, na podlagi katerih nato daje napovedi. V zdravstvu največ obeta pri analizi in interpretaciji medicinskih slik – rentgenskih slik, računalniške tomografije (CT), magnetne resonance (MRI), patoloških mikroskopskih pregledov ... UI je od ljudi v teh primerih natančnejša, hitrejša in prej odkrije bolezenske spremembe. Strojno učenje lahko poleg tega predvidi potek bolezni in prepozna dejavnike tveganja na podlagi analize podatkov posameznega pacienta. Za najoptimalnejši izid algoritmi med drugim analizirajo elektronsko kartoteko, genetiko, življenjski slog, podobne paciente v bazi, njihove odzive na zdravljenje in klinične smernice ter tako pridejo do personaliziranega načrta zdravljenja. Obdelava naravnega jezika (NLP) računalnikom omogoča prepoznavanje in procesiranje našega govora. V zdravstvu to pride prav predvsem pri avtomatiziranem prepisovanju zdravstvenih evidenc. Verjetno se še spomnite diktafonov, v katere so pred leti govorili specialisti, nato pa so pridni tipkarski prsti njihovo modrovanje prenesli na papir, na katerega se je bilo treba po končanem pregledu kar dobro načakati. Danes so gospo s hitrimi prsti zadolžili za kaj pomembnejšega, pisno in govorjeno besedilo pa v strukturiran elektronski format v trenutku prenese NLP. Poleg tega NLP hitro prečeše ogromne količine besedil in iz njih izlušči želene podatke, diagnoze, zdravila, simptome ali kaj drugega. To je v izjemno pomoč raziskovalcem, ki so Ne le uradna medicina, tudi trg ponuja številne aplikacije, s katerimi lahko spremljamo svoje zdravje. Nekatere obljubljajo kar do 31-odstotno izboljšanje simptomov depresije in tesnobe, predvsem pa so te aplikacije smiselne, kadar nas spodbudijo k ukrepanju, še preden se simptomi močno poslabšajo. maj 2024 GEA 17 Foto: Aida Onlus morali še do pred kratkim za vsako analizo na metre in metre raziskav pregledovati ročno. Ekspertni sistemi, ki delujejo na podlagi odločitvenih dreves, oponašajo človekov proces odločanja. Pri tem se zanašajo na vnaprej določena pravila in strokovno znanje. V zdravstvu se lahko uporabljajo za postavljanje diagnoz na podlagi simptomov. Dobra stran takšnih ekspertnih sistemov je transparentnost in možnost interpretacije, saj lahko ob znanih pravilih in strokovni podlagi zdravnik razume proces odločanja, ponovno pregleda vse dejavnike in zagotovi, da je predlagan načrt zdravljenja res najboljši za pacienta. Ker je proces možno interpretirati, ga zdravniki lahko sčasoma tudi dopolnijo, izpilijo pravila in s tem zagotovijo vedno večjo natančnost sistemov. Ti vseeno niso brez omejitev – težave imajo predvsem z novimi pojavi in kompleksnejšimi situacijami, ki jih ni mogoče »popredalčkati« v odločitveno drevo. Roboti z vgrajeno UI so morda najbolj filmska veja umetne inteligence v zdravstvu. Ti roboti pomagajo zdravstvenim delavcem pri skrbi za paciente, od rehabilitacije in varstva do dejanskih operacij, pri katerih se odlikujejo po večji natančnosti, spretnosti in minimalno invazivnih tehnikah. Pod budnim očesom kirurginj in kirurgov tako natančneje in zanesljiveje opravljajo zapletene posege, zaradi česar so tudi rezultati boljši. Robotska avtomatizacija procesov (RPA) poskrbi za ponavljajoča se administrativna dela z jasnimi pravili in tako prihrani še nekaj dragocenih ur, ki jih medicinsko osebje namesto administraciji lahko posveti pacientom. Med opravili, ki jih lahko preložimo na pleča RPA, so naročanje, prenos podatkov in potrjevanje zahtevkov (na primer za nadomestila za bolniško odsotnost). Aplikacije so se tako kot na drugih področjih razmahnile tudi v zdravstvu. Nekatere analizirajo podatke pacienta, rezultate preiskav in klinične smernice ter s tem pomagajo zdravniku oz. zdravnici pravilno postaviti diagnozo in izbrati način zdravljenja. UI človeka prekaša predvsem pri analizi slik. S primerjavo slike z že obstoječo ogromno podatkovno bazo hitro prepozna zgodnje spremembe in tako zagotovi pravočasno zdravljenje. Potem so tu še aplikacije, Umetna inteligenca je raziskovalcem z MIT pomagala odkriti prvi nov razred potencialnih antibiotikov po več kot 60 letih. Novi antibiotiki se uspešno spopadajo s proti meticilinu odporno bakterijo Staphylococcus aureus (MRSA). Spodbudna novica v boju s proti antibiotikom odpornimi bakterijami je prišla v začetku tega leta. Kmalu je sledilo še odkritje raziskovalcev podjetja Roche in Univerze Harvard, ki so odkrili potencialen antibiotik za proti karpabenom odporno bakterijo Acinetobacter baumannii (CRAB), ki jo je na prvenstveni seznam patogenov uvrstila tudi Svetovna zdravstvena organizacija. namenjene navadnim smrtnikom. Ponujajo jim predloge za izboljšanje zdravja, od prehranskih načrtov in programov vadbe do opomnikov glede pregledov in zdravil ter preventivnih ukrepov. Še korak naprej je spremljanje bolnikov na daljavo preko nosljivih naprav, na primer merilnika krvnega tlaka ali srčnega utripa, biosenzorjev za spremljanje spanja itd. Ne nazadnje k zmanjšanju obsega dela pomembno prispevajo administrativne aplikacije, ki lahko prevzamejo obračune, šifriranje, razporejanje virov in optimizacijo dela. Medicina je več kot le zdravstvo Če lahko rečemo, da umetna inteligenca v zdravstvo (upravičeno) vstopa dokaj previdno, korak za korakom, pa vse svoje mišice kaže v medicinskih raziskavah in farmaciji. V rokah strokovnjakov, ki znajo izkoristiti njene prednosti, deluje kot raketni pospešek na eni in varnostna mreža na drugi strani. Pospešila je klinične raziskave in razvoj novih zdravil, področje, ki je bilo pred tem pogosto polno slepih ulic. Za boljšo predstavo: v obdobju med letoma 2000 in 2015 kar 86 odstotkom vseh novih kandidatov za zdravila ni uspelo prečkati ciljne črte. Proces iskanja novih zdravil je dolg, zapleten in predvsem drag, umetna inteligenca pa bistveno skrajša čas in zmanjša stroške razvoja. Razvoj novega zdravila po tradicionalnih postopkih v povprečju traja od 10 do 15 let, strošek pa zlahka naraste na več milijard evrov. UI čas bistveno skrajša z analizo velikih količin (genskih, proteinskih in drugih) podatkov in iskanjem potencialnih stanj, ki bi bila ozdravljiva. Pohitri tudi preizkušanje učinkovitosti in varnosti novih zdravil še pred preizkušanjem na ljudeh. Vse to na široko odpira vrata za Italijansko podjetje Aida je razvilo Facemouse, obrazno miško, ki omogoča nepokretnim, da kurzor na računalniku usmerjajo z gibi obraza, ki jih zazna spletna kamera. Program se prilagodi gibom posameznika. 18 GEA maj 2024 Napredni robotski eksoskeleti danes pomagajo rehabilitirati bolnike po poškodbah, ker so nosljivi, opremljeni s senzorji in spodbujevalniki ter dajejo oporo telesu. V prihodnosti bi lahko zamenjali tudi invalidske vozičke in gibalno oviranim med nami omogočili samostojno hojo. razvoj zdravil za redke bolezni, za katere še nimamo nobenih zdravil. Prvo, pri katerem je UI sodelovala v vseh fazah razvoja, so predstavili v kitajsko-ameriškem podjetju Insilico Medicine. Zdravilo za idiopatsko pljučno fibrozo (IPF), ki prizadene približno 5 milijonov ljudi, običajno starejših (po diagnozi jim danes ostanejo le še približno tri leta življenja), je lani vstopilo v drugo fazo preizkušanj, odobreno bi lahko bilo že leta 2025. Tudi v priznanem slovenskem farmacevtskem podjetju Krka prepoznavajo vrednost umetne inteligence. Kot so sporočili s tamkajšnje službe za odnose z javnostmi, je »za inovativna podjetja, kot je Krka, kakovostna in poglobljena uporaba podatkov za poslovno uspešnost zelo pomembna. Zato možnosti uporabe umetne inteligence na razvojno-raziskovalnem področju in v drugih procesih inoviranja vključujemo v delo. Pričakujemo, da se bo razvoj tem na področju v prihodnje pospešeno nadaljeval.« TURINGOV TEST Alan Turing je razvil test, s katerim raziskovalci merijo računalniško inteligenco. Test ugotavlja, ali stroj zazna človeško inteligenco in se spusti v pogovor s človekom. Računalnik test opravi, če človek na drugi strani ne ugotovi, da se namesto s sočlovekom pogovarja s strojem. A prvemu računalniškemu programu je to uspelo šele 7. junija 2014 na tekmovanju, ki ga je ob počastitvi 60. obletnice Turingove smrti organizirala Univerza v Readingu. Chatbotu (klepetalnemu robotu) Eugenu Goostmanu je namreč takrat uspelo več kot tretjino izmed 30 človeških izpraševalcev prepričati, da se pogovarjajo s trinajstletnim fantom iz Ukrajine. Goostman do danes ostaja eden od le petih superračunalnikov, ki so uspešno opravili znameniti preizkus. Strojno učenje Za zdaj večji del bremena v medicinskih raziskavah nosi strojno učenje. Namesto raziskovalcev opravlja analize in išče vzorce v kompleksnih bazah podatkov, pregleduje neskončne police znanstvene literature in poišče pretekle raziskave, ki bi jim lahko prišle prav pri trenutnem delu, jih primerja med sabo in kombinira v nove baze podatkov. Na londonskem inštitutu za raziskave raka so na primer razvili podatkovno bazo canSAR, ki združuje klinične in genetske podatke pacientov z neodvisnimi informacijami s področja kemije, biologije, zdravstva in drugih primerov bolezni. Ko ta ogromen kup informacij prevede v skupen jezik, lahko z algoritmi predvidi potencialna nova zdravila za zdravljenje raka. Algoritmi ML lahko predvidijo farmakodinamiko (vpliv zdravila na telo), farmakokinetiko (vpliv telesa na zdravilo), toksičnost, stranske učinke in interakcijo potencialnih zdravil, optimizirajo sestavine in zmanjšajo potrebo po preizkusih na živalih. Zato se nanje že desetletje zanašajo farmacevtska podjetja, med drugim za obdelavo in analizo poročil o stranskih učinkih. Spremljanje varnosti zdravil in cepiv, neposrečeno poslovenjeno kar kot farmakovigilanca, je nujno vseskozi med njihovim razvojem in celotno dobo uporabe. Kljub pomislekom, kot so varstvo podatkov ali utrjevanje predsodkov, si od umetne inteligence v medicini torej lahko obetamo veliko dobrega. Od novih zdravil za hude in redke bolezni do dostopne pomoči pri negi in rehabilitaciji. V luči vedno večjega pomanjkanja zdravnikov, medicinskih sester in drugih zdravstvenih delavcev je gotovo spodbuden obet, da bo UI v prihodnosti lahko prevzela vedno več nalog v zdravstvu. To bi lahko omogočilo zdravnikom in drugim pravkar omenjenim, da bi jim ostalo več časa za naloge, ki jih UI ne more opravljati – predvsem za odločanje na podlagi intuicije ter za človeški stik, ki je za bolnike in uspeh njihovega zdravljenja (znanstveno dokazano) še kako pomemben. ■ maj 2024 GEA 19 DIGITALNA UMETNOST Prezentacija moči »Smo v obdobju neskončnega reproduciranja, unikatnosti ni več.« Zaradi umetne inteligence se sprašujemo, kaj se dogaja s kreativnostjo Da bi izničili količino izpustov CO2, ki nastanejo zaradi obiskov spletnega mesta google.com na svetovni ravni, potrebujemo približno 23 dreves na sekundo Tekst: Smilja Štravs 20 GEA maj 2024 Foto: osebni arhiv Vuk Ćosić V Sloveniji za enega izmed utemeljiteljev internetne umetnosti velja Vuk Ćosić. Reprodukcija je posnetek zaslona videa Raging bull (ASCII video, 2008). maj 2024 GEA 21 S lovar slovenskega knjižnega jezika umetnost opredeljuje kot dejavnost, katere namen je ustvarjanje in oblikovanje del estetske vrednosti. Wikipedija pravi, da je umetnost vse tisto, kar ni znanost, kar ni namenjeno preživetju, je način, kako človek po navadi izraža svoja čustva, kako dojema okolico in kako razume svet. Umetnost seže pod površje in pokaže (na) tisto, kar bi v neki družbi sicer ostalo skrito. Sodobna umetnost je sila, ki išče packe pod bleščečo površino, odpira vprašanja in poskuša najti odgovore. Je provokativna, uporniška in … vedno bolj digitalna! Nova računalniška orodja so povsem spremenila koordinate našega bivanja, definirajo naš obstoj, zato tudi sodobna umetniška dela sledijo digitalnim tehnologijam, v njih iščejo navdih in z njimi celo tekmujejo. Digitalna umetnost se je razvijala skupaj z napredkom računalniške tehnologije in postala pomemben del sodobne umet­ niške krajine. A kaj sploh je digitalna umetnost, kako dobro jo poznamo, kako blizu so nam t. i. novi mediji? Digitalna umetnost je zelo širok pojem, enako široko pa je njeno poimenovanje. V tujini se je za velik del praks znotraj termina digi­ talna umetnost uveljavil pojem new media art, torej nova medijska umetnost, pri nas pa nekoliko specifično poimenovanje intermedijska umetnost. »Vse to je umetnost, ki pa ne temelji zgolj samo na uporabi računalniških orodij, samega termina novi mediji ne smemo razu­ meti samo kot označevalca distinkcije med novimi in starimi mediji oziroma kot določenega medija na časovnici medijskega razvoja. Novomedijska umetnost je opredeljena v odnosu do medijev, ki jih uporablja. Prizadeva si zbezati družbene, politične in kulturne impli­ kacije medijev. Novomedijska umetnost tako ni samo umetnost, ki nastaja s pomočjo novih medijev, denimo računalnika,« pojasnjuje profesor Sašo Sedlaček s katedre za video, animacijo in nove medije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. »Gre za vrsto umetnosti, ki ni tako nova, kot se zdi, saj njeni začetki izhajajo iz avantgardnih umetniških praks z začetka 20. stoletja.« Digitalna umetnost je v sto letih prešla že različne oblike in pojav­ nosti in danes tako znotraj te umetnosti govorimo o interaktivnos­ ti, raziskovanju, vmesnikih, informacijah, virtualnosti, potopitve­ ni izkušnji, projekciji, omrežjih, avtomatizaciji, hekanju, softwaru, kiborgih, hibridnosti in tako naprej. Lahko je na primer umetniški izdelek, ki spominja na spletno stran, okuženo z virusom, kakršne Za enega od začetnikov bioarta velja brazilski umetnik Eduardo Kac, ki je razvpit po genetsko spremenjenem fluorescentno zelenem zajcu Albiju, ki ga je ustvaril na prelomu tisočletja. ustvarja umetniški kolektiv Jodi, ali forma digitalne umetnosti, katere podlaga je kraja ali kopiranje določene spletne strani, prevzem identitete uporabnika, večpredstavnost, multitasking, spam itd. Digitalni zapis kot podlaga novim umetnostim Začetke digitalne umetnosti lahko najdemo znotraj razvoja koncep­ tualne umetnosti. Ti segajo v čas zgodovinskih avantgard na začet­ ku 20. stoletja, v obdobje veliko pred digitalno revolucijo in pojavom osebnih računalnikov. »Umetnost v tem času radikalno spremeni svoj fokus, ne deluje več po principu posnemanja narave, to nalogo so namreč že pred leti prevzeli fotoaparati, umetnost začne v iskan­ ju nove definicije same sebe izhajati iz ideje koncepta, ki si ga umet­ nik zamisli ter izvede, na neki način danes podobno delujejo računal­ niški algoritmi. Digitalna umetnost tako izhaja iz konceptualne umetnosti, ki korenini v gibanjih, kot so futurizem, dadaizem, konstruktivizem, surrealizem ...« pojasni Sedlaček. Prvi računalniki so se pojavili z namenom šifriranja sporočil in so doživeli razmah z drugo svetovno vojno; takrat že lahko govorimo o digitalnem zapisu, kakršnega poznamo danes. Zapisi elementar­ nih likovnih elementov, kot so črta, krog, točka ... postanejo zani­ mivi za umetnike. V šestdesetih letih se pojavi serija novih O odtisu CO2 pri uporabi spletnega brskalnika govori v svojem umetniškem manifestu umetnica Joana Moll s projektom DEFOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOREST. 22 GEA maj 2024 Ker net.art deluje samo na spletni strani, galerije kot fizičnega prostora ne potrebujejo več. Potreben je zgolj naslov spletne strani. Umetnost vedno išče nekaj novega, pri čemer se logično poigrava z novimi tehnologijami. V Amsterdamu so odprli prvo umetniško galerijo umetne inteligence. Razstavljajo dela, ustvarjena s stroji in algoritmi, vključno z digitalnimi slikami in interaktivnimi instalacijami. elektronskih orodij ter strojne opreme, kot so fotoaparati, kamere, tiskalniki, kopirni stroji itd., ki postanejo zanimivi za produkcijo novih konceptov v umetnosti in dajo dodatni pospešek razvoju t. i. intermedijske umetnosti. Z razvojem televizije pride do masovne produkcije slike, kar spodbudi nove umetniške prakse, televizor kot objekt, kot družbeni in informacijski fenomen pa postane nov galerijski eksponat. Korejski umetnik Nam June Paik ga je prvi uporabil kot element svojih kiparskih skulptur in je zato obveljal za začetnika video umetnosti. »Umetnost je vedno politična, je ali komformistična in prezentacija moči ali pa izziva, preizprašuje ustaljene norme družbe, njene moral­ ne, filozofske in estetske norme. Že kar nekaj časa živimo v obdobju neskončno enostavnega reproduciranja in poustvarjanja, unikat­ nosti, kot smo je vajeni, ni več, in umetnost se sprašuje, kaj to za naša življenja pomeni,« izpostavi Sedlaček. Za digitalno umetnost bi danes lahko označili več kot 90 odstotkov vse umetniške produkcije, če vanjo vštejemo vse videe, fotografije in filme. Del te vsesplošne digitalne kreativnosti, ki deluje znotraj polja sodobne umetnosti, pa poskuša na različne načine, nemalokrat s provokacijo, zbuditi našo pozornost ter zasesti nove teritorije za svoje ustvarjanje. »Govorimo o popolnem vdoru novih tehnologij v vse pore naših življenj, ne samo na področje umetnosti. Umetnost je morda samo prva, ki poskuša detektirati nove možnosti njene upo­ rabe,« pojasni Sedlaček. »Ne gre samo za provokacijo, pogosto ta pri­ nese nove estetske kakovosti, kar se je denimo zgodilo pri umetniški uporabi kode ASCII, ki se znotraj sodobne umetnosti najprej pojavi kot provokacija, čez leta pa kot mainstream estetika v filmu Matrica.« V Sloveniji za pionirja digitalne umetnosti velja Edvard Zajec, ki je prvo računalniško grafiko ustvaril leta 1968 in je za ustvarjanje svojih geometrijskih nefigurativnih slik izbral binarni sistem računalnika IBM. Tedaj je bil to sam vrh svetovnih invencij na področju umetnos­ ti. »Umetnost pogosto izhaja iz fascinacije nad novo tehnologijo. Risanje z računalniškimi orodji je stranski produkt vojaške tehnologije, dodana vrednost pa moment, ko se umetnost zaplete v dialog z znanostjo in njenim družbenim vplivom,« pripomni Sedlaček. Spletna umetnost je živo tkivo Internetna umetnost je zaradi svoje prisotnosti na spletu lažje dostopna javnosti, kar lahko razumemo tudi tako, da nanjo ne moremo gledati kot na dokončano izvirno delo, temveč na obliko komunikacije. Takšna veja spletne umetnosti je net.art; je živo tkivo, maj 2024 GEA 23 Foto: Miha Fras Pri nas imamo projekt deljene identitete v primeru trojice umetnikov, ki se podpisujejo z istim imenom – Janez Janša. Vsak je lahko Janez Janša Če smo doslej mislili, da je kraja spletne identitete kriminal, Sašo Sedlaček razloži, da gre pravzaprav za umetnost: »Umetnost preiz­ prašuje neke mehanizme, še preden ti postanejo del naših življenj.« V digitalni umetnosti govorimo o deljeni oziroma odprti identiteti, ki si jo sposoja več umetnikov. Gre za koncept multi-use name, open pop star, ki izkrivlja identiteto in naš pogled na ustvarjanje posamez­ nika. Luther Blissett, projekt, ki je nastal leta 1994, je tak primer. Gre za izmišljeno ime petih italijanskih avtorjev, ki so izšli iz legendar­ ne skupine kulturnih aktivistov. Ime so povzeli po nogometašu, ki je zaslovel zaradi svoje nespretnosti pri streljanju na gol. Simboli­ zira »robinhudovstvo« v začetku informacijske dobe ter predstavlja dobrega razbojnika, ki ruši status quo v svetu interneta. Projekt je nastal kot protest proti skomercializiranim in površnim množičnim medijem. Pokazalo se je, da je sistem pripravljen pogolt­ niti vse – umetnika, njegovo identiteto in njegova dela – ter da je spretnemu umetniku dovoljeno lagati o svoji identiteti, pa tega nihče ne bo opazil (nekaj podobnega si je izmislil že kontroverzni Foto: osebni arhiv Sašo Sedlaček saj se nenehno spreminja, za nastanek svojih umetnin pa izkorišča spletno pošto in baze podatkov. V Sloveniji za enega izmed uteme­ ljiteljev internetne umetnosti velja Vuk Ćosić. Gre za umetnost, ki internet uporablja kot orodje za hkratno globalno delovanje, kot medij – protokol http uporabi za ustvarjanje in prenos del, ki jih je mogoče prikazati le v spletnih brskalnikih. Umetnost, ki temelji na elektronskih sporočilih, odpira polje pro­ vokaciji – multiplikaciji, v smislu, ali je mogoče, da ima isti človek v enem dnevu lahko 200 razstav na različnih krajih po svetu. Ker net. art deluje samo na spletni strani, galerije kot fizičnega prostora ne potrebuje več. Digitalni prostor interneta postane ekvivalent gale­ rijskemu prostoru, za ogled digitalne umetnosti potrebujemo zgolj naslov spletne strani. Posebnost spletne umetnosti je, da temelji na »dialogu« z uporabniki spleta, ki tako postanejo njeni sooblikoval­ ci. Net.art ne ponuja neke dokončane forme, temveč se ves čas spreminja, odvisno od uporabnika. Ponuja neskončno številko oblik, ki so nepričakovane in potekajo v stalni ustvarjalni interakciji med uporabniki spleta. Projekt Oblomo: zaposlen z nedelom. Kriptovalutna platforma za vrednotenje brezdelja. 24 GEA maj 2024 Fotografije: Wikipedia Net.art ne ponuja neke dokončane forme, temveč se ves čas spreminja, odvisno od uporabnika. Predstavnik te umetniške smeri je tudi Alexei Shulgin. italijanski umetnik Gabriele D‘Annunzio konec 19. stoletja, ko je v časopisih objavil svojo smrt). Leta 1995 se je projektu Luther Blissett pridružilo že več sto ljudi, ki so se podpisovali s tem imenom, v Bologni so celo ustanovili Radio Blissett, kjer so se med sabo pogovarjali sami Lutherji Blissetti. Kot je bilo načrtovano, se je po petih letih projekt končal. Pri nas imamo podoben projekt deljene identitete v primeru trojice umetnikov, ki se podpisujejo z istim imenom – Janez Janša. Slovnica disruptivnih dogodkov domene verbalnega, paraverbalnega in neverbalnega ustvarjanja. Njegovi biopoetični projekti so v neposrednem dialogu s sodobnim razvojem na drugih področjih, vključujoč biotehnologijo in kogni­ tivno etologijo. Biopoezija nam razkrije, kako se je v 21. stoletju spremenilo naše dojemanje življenja in besedila; predstavlja novo področje ustvarjanja in izkustva poezije, ki sega preko njenih tradi­ cionalnih meja. V času epidemije je v svetu umetnosti odjeknil hit t. i. NFT umetnost/ non-fungible tokin (nezamenljivi žeton), ki temelji na kriptovalutah Korejski umetnik Nam June Paik velja za začetnika video umetnosti. Digitalna umetnost je različne oblike in pojavnosti. Lahko je tudi umetniški izdelek, ki spominja na spletno stran, okuženo z virusom. Digitalna umetnost ponuja nove in inovativne načine umetniškega izražanja. Obenem ji je zaradi njene oblike omogočeno, da doseže širšo publiko, kot bi jo sicer. Ena od njenih novejših oblik je biopo­ ezija oziroma bioumetnost. »Za enega od začetnikov bioarta velja brazilski umetnik Eduardo Kac, ki je razvpit po genetsko spremen­ jenem fluorescentno zelenem zajcu Albiju, ki ga je ustvaril na pre­ lomu tisočletja. Ustvarjen je bil z genetskim mešanjem zarodka belega zajca z genom meduze, ki ob izpostavljenosti modri svetlobi fluorescira v zeleno barvo. Gre za primer umetnosti, ki soavtorje išče pri znanstvenikih, v tem primeru genetikih, deluje pa na fluidnem presečišču umetnosti, provokacije, robotike in biologije. Že prej, leta 1983, je ustvaril holografsko poezijo.« Njegovo delo temelji na prepričanju, da lahko pesnik zaradi nematerialnosti holografskega prostora ustvarja paradoksalne prostore. Kac razis­ kuje interaktivnost med prikazom/izginotjem besedila glede na premik/ gledišče opazovalca. Razvil je nove koncepte, kot sta tek­ stualna nestabilnost in fluidni znak, ki ni ne beseda ne slika, ampak enota v stalni transformaciji. Kac želi kreirati »slovnico disruptivnih dogodkov; animiran jezik, ki uhaja in beži interpretaciji.« Leta 2002 je začel t. i. biopoezijo, kjer vidi uporabo biotehnologije in živih organizmov v poeziji kot nove maj 2024 GEA 25 in tehnologiji veriženja blokov (blockchain). Ta je omogočil, da si lahko postal lastnik katerekoli digitalne vsebine, na primer sličice .jpg, kratke animacije (GIF) – oboje je neskončno reproduktibilno, se torej lahko v neskončnost kopira brez izgube kvalitete. Kdorkoli jo je lahko ustvaril in dal na prodaj, pa tudi kdorkoli jo je lahko kupil. »NFT je bil zadnji veliki balon na umetnostnih trgih, ki je počil in je marsikoga pustil z glavobolom kot lastnika ničvredne sličice, katere kopija se prosto pretaka po internetu. Trend pa je vendarle pokazal na neke povsem nove možnosti alternativnih ekonomij, spodbudil je razmišljanja: kaj je to denar, so to res smešne sličice na papirju in spreminjajoče se digitalne številke, kaj je to vrednost in pa kaj si je mogoče lastiti,« razmišlja Sedlaček. NFT je v primerjavi s klasičnimi kriptovalutami opremljen z digi­ talnim potrdilom o avtentičnosti (zato je unikaten, saj je narejen za točno določeno delo), imetnik pa lastništvo nad delom izkazuje s posebnim certifikatom. Z njimi lahko kupimo vse, kar obstaja v digitalni obliki: od glasbe in videospotov do slik in filmov. Kupcu je lastništvo nad digitalnim delom zagotovljeno z digitalno denar­ nico, izvorni lastnik pa je zapisan v blockchain bazo (finančna transakcija, najpogosteje utemeljena na vrednosti kriptovalute ethereum). Delo je sicer še zmeraj mogoče reproducirati, zagotavlja pa sledljivost lastnine. Navidezna nematerialnost digitalne umetnosti Digitalna umetniška dela v nasprotju s klasičnimi deli omogočajo to, da niso na voljo zgolj v fizični obliki, kar prinaša številne pred­ nosti: zbiranje takih umetniških del nam ne bo jemalo prostora v stanovanju, saj si digitalna umetniška dela lahko preprosto shrani­ mo na USB-ključek, v oblak, jih pošiljamo po e-pošti ali do njih V času epidemije je v svetu umetnosti odjeknil hit t. i. NFT umetnost/ non-fungible tokin (nezamenljivi žeton). Kupcu je lastništvo nad digitalnim delom zagotovljeno z digitalno denarnico, izvorni lastnik pa je zapisan v bazo. 26 GEA maj 2024 dostopamo prek različnih spletnih platform. Tako je tovrstna umet­ nost lažje dostopna, saj jo lahko pokažemo vsej zainteresirani jav­ nosti v številnih internetnih oblikah, od družbenih medijev, splet­ nih strani in spletnih galerij. »Danes v umetnosti govorimo o post-digitalni umetnosti, saj je digitalnost vseprisotna in vpliva na vse. Ljudje imamo od teh tehno­ logij veliko koristi, praviloma pa se ne zavedamo dovolj digitalne vseprisotnosti, njenega vpliva na vse pore življenja in tudi nadzora, ki ga brez prestanka izvajajo naši žepni računalniki v obliki pamet­ nih telefonov,« pripomni Sedlaček. Navidezna nematerialnost digitalne umetnosti je v resnici zelo varljiva. Če digitalnega dela ne držimo v roki, to še ne pomeni, da si lahko oddahnemo, saj nikakor ne gre za trajnostno obliko umetniške prakse. Da spletna dejavnost z digitalno umetnostjo vred ni nič kaj trajnostna, je večini težko razumljivo, saj je vendar vse v »etru«, za digitalno umetnost nismo porabili nobenih kovinskih zlitin, nobe­ nega vedra strupenih barv, kemikalij ali drugih umetnih ali narav­ nih snovi. O odtisu CO2 pri uporabi spletnega brskalnika govori v svojem umetniškem manifestu umetnica Joana Moll s projektom DEFOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOREST. Glavne teme njenega raziskovanja so internetna geopolitika, materialni odtisi podatkov, nadzor, tehnokolonializem in vmesniki. Raziskuje povezanost med tehnokapitalizmom in destrukcijo ekosistemov in ljudi. Google.com je najbolj obiskano spletno mesto na internetu. Stran ima v povprečju 52.000 obiskov na sekundo, vsak obisk terja 2 MB spletnega prostora, kar vsako sekundo proizvede 500 kg izpustov CO2. V pojasnilo, v povprečju lahko drevo absorbira 21,77 kg CO2 na leto. Da bi izničili količino izpustov CO2, ki nastanejo zaradi obiskov spletnega mesta google.com na svetovni ravni, potrebujemo pribli­ žno 23 dreves na sekundo. Najbolj potratna in netrajnostna digital­ na umetniška praksa pa je že omenjena tehnologija veriženja blokov, t. i. blockchain. Danes govorimo torej o postmedijski umetnosti, saj živimo v obdo­ bju, ko ni več stvari, ki ne bi bila zaznamovana z digitalno vsebino. Z razvojem umetne inteligence, ki napoveduje začetek novega giba­ nja in je v množični uporabi šele dobro leto, se znova odpirajo vprašanja, kaj je umetnost, kaj se dogaja s kreativnostjo, kako to vpliva na naše vsakdanje življenje, katere poklice je že ali pa jih še bo nadomestila umetna inteligenca. Umetnost ima v tem kontekstu veliko uporabno vrednost za družbo, saj novomedijske umetnosti mnogokrat detektirajo določeno problematiko, preden ta postane aktualna v življenju. Sprašujemo se, kaj se dogaja z estetiko v dobi hitro se spreminjajočih tehnologij, je na primer fluorescenčni zajček, ki sveti v temi, lep? Kaj je identiteta, je samo ena, jih je več, kaj se zgodi, če jo kdo ukrade, če se pomnoži? Kaj je vrednost in kaj je lastnina? Sem lahko lastnik nečesa, čemur ni mogoče preprečiti neskončnega reproduciranja? Lahko umetnost poseže ali podvomi o monetarnem sistemu? Sed­ laček meni, da »gre za tehnologijo, ki poskuša prevzeti avtoriteto bankam pri določanju vrednosti določene valute, torej decentrali­ zirati procese določanja vrednosti, s tem, da jih iz banke preloži na neštete računalnike in serverje po svetu, kar pa seveda ni ravno najbolj ekološko.« V digitalni umetnosti govorimo o deljeni oziroma odprti identiteti, ki si jo sposoja več umetnikov. Luther Blissett, projekt, ki je nastal leta 1994, je tak primer. Gre za izmišljeno ime petih italijanskih avtorjev, ki so ime povzeli po nogometašu, ki je zaslovel zaradi svoje nespretnosti pri streljanju na gol. ne more ustvarjati ali predvidevati trendov, še vedno smo ljudje tisti, ki jih postavljamo s svojo nepredvidljivostjo,« sklene Sedlaček. Umetnost vedno išče nekaj novega, pri čemer se logično poigrava z novimi tehnologijami. Pri tem je lahko veliko bolj sproščena kot znanost, saj ni obremenjena z dokazi; in hitreje pride do spekulativnih zaključkov, ki se morda čez čas izkažejo za vizionarske, se spremenijo v znanstvene resnice in postanejo del življenja nas vseh.  ■ Umetna inteligenca ne more ustvarjati trendov Edvard Zajec, slovenski slikar in grafik, velja za pionirja računalniške grafike. Foto: arhiv Moderna galerija Trenutno smo v obdobju vsesplošnega navdušenja nad orodji, ki jih ponuja umetna inteligenca, od tega, da piše scenarije, koncepte, proizvaja slike, jih spreminja v gibanje, animira 3D-objekte ... »UI se vmešava v številne produkcijske procese. To sicer ni nekaj novega, saj se na področju t. i. gaming industrije dogaja že nekaj časa, da se vsako leto pojavi kakšna novost, ki odnese eno delovno mesto v panogi,« opozori sogovornik. »V preteklosti si na primer za nastanek neke računalniške igre moral izdelati digitalno okostje, skelet (angl. rig). Ta deluje kot nekakšno vodilo pri marionetah za konstrukcijo digitalnih 3D-likov, ki jih s tem okostjem animiraš v digitalnem okolju. Danes poklica »rigger«, izdelovalca digitalnega skeleta, prak­ tično ni več, saj se vse opravi online z nekaj kliki. Tudi animirati praktično ni več treba, saj obstajajo velike podatkov­ ne baze, ki iz posnetkov ljudi generirajo vse mogoče gibe, ki so uporabni v digitalni animaciji. To po eni strani olajša veliko mukotrp­ nih postopkov, vendar pa – ali to pomeni, da nas bo umetna inteli­ genca povsem izločila?« Umetna inteligenca odpira veliko vprašanj; gotovo bo ostala kot orodje, ljudje pa bomo še vedno postavljali kriterije njene uporabe. Vprašanje je, ali bo res prišlo do kreacije neke umetne zavesti, t. i. novega sapiensa. Sedlaček: »Smo že v fazi, ko umetna inteligenca komunicira, ustvarja vsebino in dela za umetno inteligenco, pri čemer se postavlja vprašanje, komu je sploh namenjena, ali je sploh še namenjena nam. Strah, da nas bo umetna inteligenca, vsaj v kratkem, povozila, je verjetno odveč, kajti umetna inteligenca je trenutno bolj simulirana inteligenca kot umetna. Predvsem za zdaj maj 2024 GEA 27 Intervju Dr. Jure Krajšek je kustos za rimsko arheologijo in epigrafiko v Pokrajinskem muzeju Celje 28 GEA maj 2024 Rimljani so živeli podobno kot mi danes Dr. Jure Krajšek: »Poslikave iz Celeje so večinoma enakovredne tistim iz Pompejev, obdelave materialov, priprava ometov in podlag za poslikave pa so celo bolj kvalitetne.« Fenomen rimskega obdobja je prehod na zelo kakovostno gradnjo, ki nekajkrat preseže prazgodovinske prakse Za časa Rimljanov zgrajena kanalizacija v južnem delu mestnega jedra v Celju še danes služi svojemu namenu Tekst: Smilja Štravs Fotografije: Uroš Hočevar ➙ maj 2024 GEA 29 M ed arheološkimi raziskavami v starem mestnem jedru Celja na Muzejskem trgu so v zadnjih letih odkrili številne izredno dobro ohranjene ostaline rimske Celeje, ki se skriva pod mestom v plasteh, ki ponekod presegajo celo štiri metre debeline in so eden izmed razlogov za izredno dobro ohranjenost rimskodobnih struktur na tem območju. Med bolj izstopajoča odkritja zadnjih let sodita mestni vili z Glavnega trga, ki sta poleg novih podatkov o načinu in času gradnje rimskega mesta pokazali tudi (pri nas redko viden) izredno visok standard bivanja, pripoveduje dr. Jure Krajšek, kustos za rimsko arheologijo in epigrafiko v Pokrajinskem muzeju Celje, ki se v zadnjih letih največ ukvarja z raziskavami in preučevanjem rimske Celeje, kjer so, kot pripoveduje, živeli precej bolj razkošno, kot smo mislili doslej. Je avtor več strokovnih prispevkov in soavtor poljudne monografije Municipium Claudium Celeia, ki je izšla leta 2020. Kdo so bili celjski Rimljani in od kod so prišli? Večinsko prebivalstvo so bili vsaj v prvih dveh oz. treh stoletjih romanizirani Tavriski; med prišleki pa jih je bilo največ italskega izvora. Je morda znano, s kakšno dejavnostjo so se ukvarjali? Tega ne vemo, saj nimamo podatkov, na podlagi katerih bi lahko ocenili, kaj je bila glavna pridobitna dejavnost v Celeji; ni znano, da bi bila kje v okolici denimo pomembna rudišča ali da bi se prebivalstvo ukvarjalo s kakšno drugo specifično gospodarsko dejavnostjo, ki bi bila za kraj značilna. Del meščanov je imel v okolici svoje posesti, kjer so se ukvarjali s poljedelstvom in živinorejo, bile so delavnice, kjer so izdelovali volnene plašče, dosti več pa ne vemo. Med izkopavanji v starem mestnem jedru Celja ste arheologi odkrili številne izredno dobro ohranjene ostaline rimske Celeje. Za kakšne objekte gre? Večinoma gre za bivalne objekte, čeprav v več kot dvesto letih arheoloških izkopavanj v Celju nobena od hiš, ki so izredno velike, ni bila v celoti raziskana. Delno je bilo raziskano mestno središče, deli foruma in javnih term. Kako so gradili Rimljani, da so se njihova bivališča obdržala dva tisoč let? Fenomen rimskega obdobja je ravno prehod na zelo kakovostno gradnjo, ki nekajkrat preseže prazgodovinske prakse. Rimljani so bili v gradnji zelo inovativni in prilagodljivi tako pri uporabi različnih tehnik gradnje kot materialov. Lotevali so se gradbenih projektov, ki so bili pred njimi nepredstavljivi, kot so bili na primer viadukti, sistemi vodovodne napeljave, nujni za oskrbo vsakega mesta. Prav tako kakovostno so bile grajene običajne bivalne stavbe, zidani objekti, ki so bili zelo dobro temeljeni in razkošno opremljeni, sledeč bivalnemu standardu, ki je za naše območje vse do sredine 20. stoletja skoraj nepredstavljiv. Imeli so centralno ogrevanje, stenske poslikave, pohodne površine so bile tlakovane ali okrašene z mozaiki ali kamnitimi ploščami, zasebne kopalnice so bile v hišah običajne ... Raven bivanja je bila zelo visoka. Za zidanje so uporabljali apneno malto, ki so jo z dodajanjem mlete opeke znali narediti za vodo neprepustno, gre za t. i. hidravlično malto. Hiše so bile krite z odporno opečno strešno kritino. Tehnologijo gradnje so 30 GEA maj 2024 obvladovali dosti bolje kot njihovi nasledniki v naslednjih stoletjih. Za časa Rimljanov zgrajena kanalizacija v južnem delu mestnega jedra v Celju denimo še danes služi svojemu namenu. Presenetil vas je izredno visok standard bivanja bogatih celjskih Rimljanov, ki so živeli bolj razkošno, kot ste pričakovali. Kakšno je bilo vsakdanje življenje celjske rimske elite? Za bogate je bilo življenje precej lagodno, velika večina prebivalstva pa je za svoje preživetje trdo delala. Tržišče je narekovalo ponudbo, ni bilo socialnih mehanizmov, svobodni status si že zaradi dolgov lahko kaj hitro izgubil in bil prodan za sužnja. Rimsko obdobje pa je bilo tudi zelo podobno današnjemu času, eden od fenomenov rimske družbe denimo je urbani način življenja, ki ga je omogočala rimska država oziroma mesto. To je svojim meščanom zagotavljalo potrebno infrastrukturo ter s tem višjo raven bivanja, ki so jo omogočale javne terme in toplozračno talno ogrevanje, kanalizacija, tlakovane javne površine, zagotovljena oskrba z vodo in nujno potrebnimi živili itd. Stropi in zidovi v rimskih vilah so bili poslikani. Kakšni so bili motivi na poslikavah, je na njihovi podlagi mogoče kaj sklepati? Črno-beli in večbarvni talni mozaiki, živobarvne stenske poslikave in več deset kvadratnih metrov veliki prostori so bili v Celeji običajni tudi še v celotnem 4. stoletju n. št. Večinoma gre za živalske in rastlinske motive. Med bolj imenitne sodijo stropne in stenske poslikave z motivom račk v ločju, ki so bile že leta 1979 odkrite na lokaciji gostilne Turška mačka na zahodnem delu mesta. Malo kasneje je bila na robu nekdanjega foruma na lokaciji današnje Prešernove ceste odkrita poslikava boginje Flore, leta 2017 pa smo na Celjskem trgu odkrili ostanke domusa, bogate zasebne hiše, kjer je ena od jedilnic, t. i. triklinij, razkošno poslikana z motivi iz grško- rimske mitologije. Čemu je bila namenjena posamezna soba, je mogoče sklepati glede na njeno velikost in lokacijo, motivi pri tem niso toliko pomembni. Gotovo pa je mogoče trditi, da so bile boljše poslikane sobe namenjene sprejemanju gostov. Kakšne barve so uporabljali? So imele določene barve kakšne posebne pomene? Prednjačijo naravni pigmenti, bolj redke pa so barve, ki jih je v naravi težko dobiti, kot je denimo modra. To so nadomeščali z zdrobljenim poldragim kamnom lapisom lazuli, znano pa je bilo tudi že prvo sintetično barvilo, t. i. egipčansko modra. Dokaj redko je v naravi prisotna tudi živo rdeča barva. Pretirana uporaba omenjenih dveh barv kaže, da so lastniki želeli pokazati, da imajo veliko denarja. V Celju z modro in rdečo barvo niso varčevali. Katere najdbe so posebej zanimive? Rimljani, ki so bili res bogati, so večinoma uporabljali kovinsko posodje, ki pa ni bilo izdelano samo iz brona, ampak tudi iz srebra in zlata. Manj premožni so jih poskušali posnemati, in tako se je v prvem stoletju pred n. št. razširila navada, da so keramično posodje premazali pred žganjem; takšno posodje z značilno navadno rdečo sijočo površino imenujemo terra sigillata. Proizvajalci, ki so to posodje izdelovali, so imeli svoj pečat, kar nam omogoča, da jih lahko precej natančno datiramo, podobno kot je bilo kasneje običajno v proizvodnji porcelana. Za posamezno Fenomen rimskega obdobja je prehod na zelo kakovostno gradnjo, ki nekajkrat preseže prazgodovinske prakse. Bili so zelo inovativni in prilagodljivi – tako pri uporabi različnih tehnik gradnje kot materialov. obdobje so bile tudi značilne specifične oblike, ki so jih tako kot danes narekovali trendi. Precej redke v našem prostoru so na primer posode iz črne keramike z zelo tankimi stenami, ki so jih izdelovali v okolici nemškega mesta Trier. Redke zato, ker je šlo za krhko posodje, ki ni vedno preneslo transporta, še posebej ne po kopnem. Zanimive so najdbe iz najstarejšega poznanega groba v rimski Celeji, ki so ga odkrili na Mariborski cesti pri gradnji podvoza pod železnico. V njem smo našli popoln servis krožnikov, skodelic in vrčev v tehniki terra sigillata, poleg pa še servis steklenega pivskega posodja. Takšni kosi se zaradi svoje občutljivosti redko ohranijo v tako dobrem stanju. Kje lahko danes vidimo sledove rimskega časa? V Celju so uporabljali veliko marmorja, ki so ga pridobivali v lokalnem okolju. Tega so naslednji rodovi reciklirali za svoje potrebe. Ostanke forumskega okrasja oz. dele marmornega stebrišča so razžagali in jih uporabili za okras Marijine cerkve v Celju, večji steber iz mestnega središča pa so uporabili za izdelavo osmih stebričev, ki danes držijo balkon Muzeja novejše zgodovine v Celju, prej mestne hiše. Del stebra so odžagali kot rezino in iz nje izdelali mizo, ki še danes stoji v mestnem parku. Ste odkrili kaj takšnega, česar drugod nimajo? Strop, poslikan z mitološkimi upodobitvami, ki smo ga odkrili pred sedmimi leti in je trenutno v fazi restavriranja, je zelo redek, edini svoje vrste med nam znanimi odkritimi rimskimi stropi. Strop je bil velik več kot 35 m2, ohranilo se ga je 15 m2. Gre za strop iz triklinija, to je rimske jedilnice, ki je bila obrnjena proti notranjemu peristilnemu dvorišču. Po celotnem rimskem imperiju je bilo odkritih manj kot deset podobnih poslikanih stropov. Celjske hiše imajo tudi zelo velike tlorise, cca 900 m2. Bivalni prostori so bili zelo veliki, medtem ko so bile spalnice in kuhinje zelo majhne. V Pompejih denimo je znan primer hiše s površino 1000 m2, zanimivo pri tem je, da je bilo pri takšni površini samo 15 m2 namenjenih kuhinji. Rimska družba je omogočala urbani način bivanja, kar je pomenilo, da večino obrokov pojedo zunaj, na ulici, ali hrano naročijo pri zunanjih dobaviteljih, torej nekakšen catering. Gre za način bivanja, ki nam je bližje, kot lahko rečemo za druga zgodovinska obdobja. Zakaj je strop, ki so ga odkrili, tako poseben, kako ste ga sploh odkrili, »sneli«, kdaj in kako ga boste razstavili? Rimski domus oziroma privatna vila, ki smo jo odkrili na Muzejskem trgu, je bila v času obnove hiše v poznem drugem ali v tretjem stoletju n. št. sistematično podrta. Podirali so jo z vrha, tako da so najprej pobrali lesene stropnike in so kosi poslikanega obokanega stropa padli na tla. Nato so začeli rušiti zidove, ves material, ki se ga ni dalo reciklirati, pa so porabili za nasutje oziroma dvig in izravnavo hodnih površin. Zidove domusa so podrli le delno (ohranjeni so približno 1,3 metra visoko), prostor med njimi pa so zasuli z ostanki materiala, ki se ga ni dalo maj 2024 GEA 31 Med bolj izstopajoča odkritja zadnjih let sodita mestni vili z Glavnega trga, ki sta poleg novih podatkov o načinu in času gradnje rimskega mesta pokazali tudi izredno visok standard bivanja, pripoveduje dr. Jure Krajšek. reciklirati – v glavnem kosi malte, kosi poslikanega ometa, drobni kosi opek in kamnov. Za nas je bila to velika sreča, saj so se v debeli plasti zasutja poleg kosov stenskih poslikav ohranili tudi odlomki stropne poslikave. Vseh fragmentov zidnih in stropnih poslikav, ki smo jih izkopali, je več kot 75.000; čisto na dnu, kot prva plast, so bili kosi poslikanega stropnega ometa, našteli smo okrog 4000 odlomkov. Odlomke stropa smo tudi zaradi lege prepoznali že med odkopavanjem in smo jih zato še natančneje dokumentirali in označili. Zato smo tudi že med izkopavanji lahko začeli s sestavljanjem motivov in ugotovili, da je bil strop obokan. Ravno tako se je pokazalo, da se poslikave sten in stropa razlikujejo tudi v samih tehnikah priprave ometov, kar je vplivalo tudi na barve in izgled poslikave. Rimljani so bili mojstri tako v pripravi ometov kot tudi za poslikave. Kasneje so kolegi z Restavratorskega centra pri raziskavah naših fresk odkrili in dokazali, da so uporabljali posebno tehniko, ki se je imenovala enkavstika, znana tudi kot slikanje z vročim voskom. Z njo so barve zaščitili in jih naredili bolj žive in kontrastne. Dolgo časa pa je trajalo, da se je prepoznal tudi del, kjer se stena in strop stikata, saj je bil drugače okrašen. Posamezne prizore stropa je bilo mogoče med seboj povezati zaradi simetrične kompozicije poslikave. Na pravokotno urejenem stropu je bilo prvotno naslikanih pet prizorov; osrednji v sredini in v vsaki osi stropa po eden. Ohranili so se osrednji, zahodni, vzhodni in delno južni prizor; severni je bil zaradi gradnje vodnjaka v srednjem veku popolnoma uničen. Osrednjega še nismo uspeli zagotovo prepoznati oz. povezati z znanimi miti, ostali trije pa predstavljajo zgodbe, ki so nam dobro poznane iz literature. Gre za Apulejeve Metamorfoze, kjer najdemo zgodbo o Erosu in Psihe, in Ovidove Metamorfoze, od koder sta zelo dobro poznani zgodba o nimfi Siringi, Panu in nastanku Panove piščali ter zgodba o princesi Antiopi in Satiru. Prezentacija poslikanega in sestavljenega stropa bo kar velik izziv; najprej je treba odlomke ustrezno utrditi in fragmente sestaviti skupaj v manjše sklope, pri čemer je treba upoštevati različno ohranjene debeline posameznih odlomkov in tudi ukrivljenost obokane površine. Na 32 GEA maj 2024 zadnji strani so ohranjeni tudi deli, kjer se vidi, na kakšen način je bil omet pritrjen na strop, kar je zelo redko; enako lahko trdimo tudi za celoten poslikan strop, saj jih je na svetu podobno ohranjenih verjetno manj kot deset. Trenutno iščemo tehnične rešitve, kako strop primerno prezentirati, ker gre za zelo težke fragmente in bo vse skupaj tehtalo več sto kilogramov. Nismo še odločeni, ali bi ga obesili kot strop, kot izvorno, ali bi ga zaradi teže pustili na tleh. Računamo, da bomo do konca leta uredili razstavišče, prezentacija in umestitev ohranjenega dela stropa v razstavišče pa bo sledila v naslednji fazi. Pravite, da nam je njihov način bivanja bližje, kot lahko rečemo za druga zgodovinska obdobja. Katere rimske navade pa nam morda niso tako zelo blizu? Zasebnost so Rimljani pojmovali precej drugače kot danes. Stranišča denimo niso bila del domačih kopalnic, ki so bile sicer razkošno opremljene v kamnu ali marmorju, pač pa so bila v kuhinji ali v njeni neposredni bližini. V rimskih mestih so bila zelo pomembna javna stranišča, ki so bila razmeroma pogosta in dobro urejena in so služila kot javni prostori, namenjeni srečevanju, druženju, izmenjevanju informacij ... Običajno je bilo na kupu od 20 do 30 stranišč brez pregrad, samo dolga klop z odprtinami. To poznamo iz Rima, Pompejev, Ostie ... V Celeji nimamo dosti »straniščnih najdb«, razen javnega stranišča na Muzejskem trgu. Mogoče je, da so jih naši predhodniki odkrili več, pa niso bila ustrezno prepoznana ali interpretirana. Kako lahko življenje Rimljanov v Celeji primerjate z življenjem v starem Rimu ali v Pompejih? Način urbanega bivanja, ki so ga Rimljani zagotavljali v mestih po Italiji, so vzdrževali tudi drugje po provincah. Stropne ali stenske poslikave iz Celeje so večinoma enakovredne tistim, ki jih poznamo iz Pompejev, obdelave materialov, priprava ometov in podlag za poslikavo pa so v Celeji celo bolj kvalitetni kot v povprečju v Pompejih ali v Herkulaneju. Tudi javne stavbe so bile razkošne; forumsko svetišče Celeje je eno izmed največjih (če ne sploh največje) rimskih svetišč v Evropi zunaj meja Italije. Celoten forumski kompleks Celeje je bistveno večji, kot bi pričakovali, in eden največjih v regiji. Verjetno sta bili tako javna kot tudi zasebna arhitektura precej bolj razkošni, kot bi lahko domnevali glede na položaj in standard mesta. Kako se rimska Celeja razlikuje od rimske Emone ali rimskega Poetovia? Kakšna je bila hierarhija med omenjenimi mesti na našem območju? Ta tri mesta so si po velikosti, statusu in po geografskem položaju popolnoma različna in jih je težko primerjati. Emona je bila zadnje mesto v Italiji, ustanovljena kot kolonija in bistveno manjša, medtem ko je bila Celeja naselbina staroselcev, veliko večja od Emone; standard bivanja je bil v obeh mestih primerljiv, čeprav je Celeja bolje ohranjena. Petoviona je bila po rangu pomembnejša, vendar predvsem zaradi svoje strateške lege, saj leži na točki, do katere so po Dravi lahko priplule velike ladje, kar je mesto povezovalo s Črnim morjem. Bila je tudi strateško pomembno križišče poti, kjer je potekala t. i. prazgodovinska jantarna pot, trgovska pot, ki je povezovala Mediteran z Baltikom. Tu je bil obenem sedež rimske legije in carinske uprave za celoten Balkanski polotok. Samo legija je štela dvakrat toliko prebivalstva kot rimska Emona, civilna naselbina pa je bila še toliko večja. Celeja glede na lego niti ni bila pomembna; je bila pa prvo provincialno mesto na poti iz Italije proti meji na Donavi. Emona (današnja Ljubljana) je bila namreč še del Italije; meja med Italijo in provinco Norik pa je bila na Trojanah. Grobnice v Šempetru vsebujejo ostanke celjske mestne elite. Kaj nam povedo? Gre za zgodnejše obdobje žganih pokopov. V grobnicah so shranjevali žare s pepelom, ki so bile posebej lepo okrašene. Tiste, ki so najlepše in bolj znane, visoke marmorne edikule, so grobnice pomembnih družin, veleposestnikov, ki so imeli svoje posesti v bližini Šempetra, nekateri od njih pa so bili tudi pripadniki celjske mestne elite, saj sta tu pokopana dva župana ter drugi uradniki. Na vzhodnem delu grobišča je bilo izkopanih še več kot sto grobov, ki pa so veliko skromnejši in pripadajo prebivalcem manjše rimske vasi južno od današnjega Šempetra, ki pa ni raziskana. Grobišče je v tretjem stoletju uničila voda. Ste z novimi izkopavanji v Celju v zadnjih letih morda odgovorili na kakšna vprašanja, ki so za vaše predhodnike ostala nerešena? Na marsikatero vprašanje smo odgovorili, vendar pa smo si verjetno veliko več, kot smo dobili odgovorov, zastavili novih vprašanj. Tisto najbolj pomembno in ključno, na katero še vedno nimamo odgovora, je, kaj je bila glavna dejavnost Celeje, s čim so se preživljali, od kod jim denar za tako razkošen življenjski slog, kot so ga živeli rimski veljaki. Na ta odgovor še čakamo.  ■ maj 2024 GEA 33 VALENTIN STANIČ Humanist, alpinist in učitelj Valentin Stanič je prvi izmeril nadmorsko višino Triglava, ustanovil pa je tudi prvi zavod za pomoč gluhim in prvo društvo proti mučenju živali na Slovenskem – Vzpostavil je cepljenje proti črnim kozam in uvajal novosti v kmetijstvu Tekst: Katja Željan L etos mineva 250 let od rojstva Valentina Staniča (1774–1847), človeka številnih talentov, neskončne energije, entuziazma in intelektualne radovednosti, ki je v svojih 73 letih življenja pustil pomembne sledi na področju slovenskega narodnega prebujenja, alpinizma, šolstva, gospodarstva, človekoljubja, skrbi za gluhe in živali ter splošnega napredka v družbi. »Stanič nam je lahko zgled zaradi svojega elana ter aktivnega delovanja, predvsem pa kot človekoljub, ki je z veliko inovativnega znanja in empatije pomagal tako ljudem kot živalim. Njegova življenjska zgodba nam pokaže tudi, da ni nikoli prepozno začeti z nečim novim, da lahko v katerikoli življenjski dobi stvari premikamo na bolje in dosežemo spremembe, ki vplivajo ne samo na nas posameznike, ampak tudi na širšo družbo,« pravi zgodovinar dr. Robert Devetak, odličen poznavalec njegovega življenja in dela. Kot ugotavlja dr. Devetak z Inštituta za narodnostna vprašanja in predavatelj na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici, slovenska javnost Valentina Staniča (žal) ne pozna zelo dobro. »So seveda izjeme, vezane predvsem na prostor in dejavnosti, v katere je bil Stanič aktivno vključen,« priznava. Zato je letošnja 250. obletnica 34 GEA maj 2024 rojstva te izjemne in vsestranske osebnosti odlična priložnost, da njegovo življenje in delo pobliže spoznamo. Rodil se je 12. februarja 1774 v Bodrežu blizu Kanala. Hiši se je reklo pri Cerovškovih, poleg brata Tomaža pa je imel Stanič še štiri sestre. Prve učne ure je dobil pri domačem učitelju in kanalskem kaplanu. Takratno trivialko (osnovno šolo) je obiskoval v Trbižu, tretji razred pa v Celovcu, kot tudi prvi in drugi razred gimnazije. Gimnazijo je končal v Salzburgu. Tam je kasneje študiral filozofijo in teologijo. Goriško bogoslovje je bilo namreč zaprto zaradi reform cesarja Jožefa II. Po novi maši v Kanalu se je za nekaj mesecev vrnil v Salzburg. Nato je bil kaplan na Banjšicah, vikar v Ročinju, kjer je ustanovil šolo, in nazadnje zaradi dobrote in zaslug kanonik v Gorici, kjer je na noge postavil gluhonemnico. Bil je tudi višji šolski nadzornik. Na Banjšicah in v Ročinju je zbiral otroke na prostem in jih učil verouka, pisanja, branja, računanja, astronomije, plavanja, higiene in kmetovanja. Predvsem slednje je učil praktično. Kot je v svojem Zapisku o Staniču (1973) izpostavil Marijan Brecelj, je bil Stanič sam najlepši zgled dela. »Sam je obdeloval njive, skrbel za živino, zidal in tesaril, napeljeval vodo, delal načrte za mostove, spravljal žičnice čez reke,« je med drugim zapisal Brecelj. Fotografiji: Wikipedia Valentin Stanič, človek mnogih talentov, je najbolj prepoznaven po svojih pohodniških in alpinističnih podvigih. Še več, Stanič velja za pionirja sodobnega alpinizma. Na nekaterih gorah je z različnimi aparati izmeril njihovo višino in tlak. Leta 1846 je ustanovil še prvo društvo proti mučenju živali na Slovenskem, v Avstrijskem cesarstvu in na območju današnje Italije. Že kot duhovnik je opozarjal družbo na boljše ravnanje z živalmi, kasneje pa je, na podlagi sodelovanja z münchenskim društvom proti mučenju živali, ustanovil društvo v Gorici,« poudarja dr. Robert Devetak. »To so le nekateri od njegovih pomembnejših dosežkov. Poleg tega lahko izpostavimo še njegovo zagnano delo pri razvoju kmetijstva in šolstva na Goriškem ter razsvetljensko in narodnobuditeljsko delo s širjenjem slovenskih knjig, pesmi in izobrazbe,« dodaja. Knjige je Valentin Stanič najprej tiskal kar sam – prvo tiskarno, ki je bila tudi prva slovenska na Goriškem, je ustanovil že v času delovanja na Banjšicah (1802–1809). Njegova zbirka pesmi Pesme sa kmete ino mlade ludí (Pesmi za kmete in mlade ljudi), ki jo je dal leta 1822 natisniti pri tiskarju Petru de Valerju, je druga najstarejša slovenska knjiga, ki je izšla v Gorici. Staničeve pesmi so poučne. Z njimi je utrjeval človekoljubje, vzgajal zadovoljstvo v poklicnem delu. Pomembna mu je bila vera v človekov napredek; ta vera pa se je nanašala tudi na zaupanje v Boga. Kot zanimivost naj povemo še, da je Stanič razmišljal tudi o nastanku posebne knjižne družbe, ki bi izdajala ljudske knjige. Delo z lastno tiskarno je nadaljeval tudi v Gorici. Tam je izdal Ferienfahrtlied (1834) in Perporočenja vredne bukvice za Slovence (1842). Pisal je tudi za časopise, denimo za salzburški list Intelligenzblatt (Wallfahrt der Taubstummen auf den Heiligen Berg bei Görz), Illyrisches blatt in kranjski časopis Novice. Kot alpinist poznan zunaj slovenskih meja Cepljenje proti črnim kozam in dobrodelno delovanje A najbolj prepoznaven je bil Valentin Stanič zagotovo s svojimi pohodniškimi in alpinističnimi podvigi. Še več, Stanič velja za pionirja sodobnega alpinizma, v hribe pa je menda hodil sam, brez vodnika. Bil je tudi najpomembnejši alpinist Vzhodnih Alp na koncu 18. stoletja in prvi, ki je avgusta 1800 stopil na vrh Watzmanna, ki je simbol Bavarske. Prvenstvene vzpone je opravil v gorah v okolici Salzburga. Takoj prvi dan po prvopristopnikih je 29. julija 1800 stopil tudi na vrh Velikega Kleka (Grossglockner). 4. septembra 1800 je bil kot prvopristopnik na Visokem Gollu. In ne le to: prvi je pozimi, 15. decembra 1800, stopil na nevarni Untersberg. Na nekaterih gorah je Valentin Stanič tudi znanstveno z različnimi aparati izmeril njihovo višino, tlak in nekatere druge podatke. Po vrnitvi iz Salzburga na Goriško je bil tudi v gorah Karnijskih Alp (Clapsavon), na Gaisbergu, Schafbergu, Hochstaufnu ter na Matajurju, Savinjeku in v Karavankah. Ob tem velja poudariti, da Staničevi planinski spisi niso le opisovanje pokrajinskih razgledov in panoram, kar so ljudje takrat prvič spoznavali, ampak tudi opisi flore, alpinističnih dejanj in njegovega duševnega odziva. »V okviru slovenskega prostora ne moremo mimo njegovega vzpona na Triglav, septembra 1808, ko je kot prvi izmeril nadmorsko višino gore,« opozarja dr. Robert Devetak. Po njegovih besedah je Staničevo drugo delo med širšo javnostjo manj poznano. »Bil je pionir pri vzpostavitvi pomoči gluhim – svoje samoiniciativno izobraževanje je leta 1840 nadgradil z ustanovitvijo gluhonemnice v Gorici – posebnega zavoda, kjer so se izobraževali gluhi otroci. Šlo je za prvi tovrstni zavod na Slovenskem. Na zavodu je Stanič poučeval in leta 1846 postal tudi njegov vodja. Kot duhovnik na Banjšicah in v Ročinju naj bi Stanič po navedbah dr. Roberta Devetaka proti črnim kozam vakciniral več kot tisoč ljudi, predvsem otrok, in tako številne obvaroval ne samo pred smrtjo, ampak tudi pred iznakaženjem in oslepitvijo. Ker ni imel primernih instrumentov, je cepljenje izvajal kar s trni. »Njegovo dobrodelno delovanje je prišlo do izraza predvsem v času slabih socialnih razmer in zadnje velike lakote v Evropi, v letih 1816 in 1817, kar je bilo posledica nedavne francoske okupacije oz. napoleonskih vojn, še bolj pa izbruha vulkana Tambora na indonezijskem otoku Sumbawa. Ta je Po Valentinu Staniču se imenujejo tudi Staničev planinski dom v Julijskih Alpah v bližini Triglava. maj 2024 GEA 35 Fotografije: Damijan Simčič Kot duhovnik na Banjšicah in v Ročinju (na fotografiji) naj bi Stanič proti črnim kozam vakciniral več kot tisoč ljudi, predvsem otrok, in tako številne obvaroval ne samo pred smrtjo, ampak tudi pred iznakaženjem in oslepitvijo. STANIČU V ČAST Valentin Stanič je po besedah dr. Roberta Devetaka zagotovo najbolj prepoznaven prav v okolju, iz katerega je izviral in kjer je bil več let prisoten. V občini Kanal ob Soči je tako z njim povezan občinski praznik (29. april). Tukaj lahko najdemo njegova obeležja in ulico, po njem sta poimenovana kanalsko planinsko društvo in kulturno društvo v Ročinju. Kanalski planinci vsako leto organizirajo zdaj že tradicionalni pohod Po stopinjah Valentina Staniča, ki je letos potekal že v svoji 29. izvedbi. Po Valentinu Staniču se imenujejo tudi Staničev planinski dom v Julijskih Alpah v bližini Triglava in Staničevo zavetišče, ki je izdolbeno v skalo pod Triglavom, Staničev vrh pa je 1805 metrov visoka vzpetina na grebenu Zeleniških špic v Kamniško-Savinjskih Alpah. V Ljubljani se po njem od leta 1926 imenuje ulica. V Kopru so Staničevo ime proslavili s Staničevim trgom. Šele od leta 2005 ima tudi Gorica, kjer je Stanič pokopan, trg Piazzale V. Stanič. Pokopališče je bilo uničeno med prvo svetovno vojno in grob žal ni ohranjen. V Münchnu se po njem imenujeta trg (Stanigplatz) in ulica. Nemško planinsko društvo Muenchen je ustanovilo nagrado Valentin Stanič za vidne osebnosti, zaslužne za človeka in naravo. Leta 1999 so na pročelje planinske postojanke Watzmannhaus, ki stoji v pogorju Watzmanna, dodali dvojezično bronasto ploščo v spomin na prvenstveni vzpon Valentina Staniča. V koči so uredili tudi Staničev kot. 36 GEA maj 2024 izvrgel v atmosfero ogromne količine pepela ter tako kratkoročno povzročil globalne podnebne spremembe, ki so vplivale tudi na kmetijstvo in življenje na Slovenskem. Stanič je bil takrat vikar v Ročinju, domačinom pa je pomagal z darovanjem hrane, uvajanjem umnega kmetijstva, ki bi bilo bolje prilagojeno na razmere, predvsem pa se je zavzel za gradnjo novega kamnitega mostu v Kanalu,« pravi sogovornik. Most, ki je povezoval oba bregova reke Soče, so leta 1813 porušili francoski vojaki ob umiku iz Ilirskih provinc. Stanič se je za pridobitev finančnih sredstev, ki bi omogočila gradnjo novega mostu, obrnil neposredno na avstrijskega cesarja Franca I. s podrobnim poročilom, v katerem je popisal revščino v krajih Soške doline in izpostavil, da bi vključitev lokalnega prebivalstva h gradbenim delom lahko pomagala pri blaženju težkih življenjskih razmer. Cesar je prošnji ugodil, most pa je bil dokončan v začetku leta 1817. Na vprašanje, kako je Valentinu Staniču pravzaprav uspelo orati ledino na tako številnih in hkrati tako raznolikih področjih, dr. Robert Devetak odgovarja, da je bil Stanič izredno aktiven in odprt za novosti celotno življenje. »Nič mu ni bilo težko in tudi v zrelejših letih mu njegov zagon ni upadel – gluhonemnico je, na primer, ustanovil, ko je bil star 66 let, društvo proti mučenju živali pa pri 73 letih. Bil je izjemna osebnost, katere dejavnosti po pomenu presegajo slovenski prostor,« je prepričan. Že kot otrok je Valentin Stanič izkazoval bistrost in nadarjenost, njegov potencial pa so na srečo prepoznali starši – oče Andrej in mama Marija (Ipavec), oba po vsej verjetnosti nepismena. Omogočila sta mu šolanje, ki je potekalo v Trbižu, Celovcu in kasneje še v Salzburgu. Predvsem Salzburg je bil za Staničev razvoj izrednega pomena. V tem zelo pomembnem evropskem središču, kjer so uspešno podlago dobile razsvetljenske ideje, je pridobil intelektualne in praktične temelje, ki so mu ključno pomagali pri njegovih dejavnostih, ko se je vrnil domov na Slovensko. Kljub temu da se je usposabljal in izobraževal za duhovnika, je njegov študij, ki je trajal med letoma 1798 in 1802, zajemal zelo širok spekter ved. Poleg bogoslovja in filozofije je poslušal še predavanja iz matematike, fizike, astronomije in agronomije. Stanič je v kontaktu s tamkajšnjimi profesorji pridobil bogato in tudi praktično strokovno znanje, vpeto v razsvetljenske ideje, kar je izoblikovalo njegov pogled na okolje ter nazore. Odprt za novosti in nadvse fizično aktiven Na tem mestu pa se njegov elan za učenje ter vedoželjnost nista končala. Tudi po vrnitvi na Goriško je aktivno spremljal nove ideje, ki so prihajale iz italijanskega in predvsem nemškega prostora. Ravno s prebiranjem strokovne literature sta se mu porodili ideji za ustanovitev gluhonemnice in društva proti mučenju živali. Idejo za prvo je po navedbah dr. Devetaka dobil leta 1836 po seznanitvi s knjigo Franza Hermanna Czecha o poučevanju gluhonemih z naslovom Versinnlichte Denk- und Sprachlehre (Nazoren pouk govora in mišljenja). Na podlagi literature – brošure z naslovom Pflichten gegen die Thiere (Dolžnosti do živali), ki jo je izdalo münchensko društvo proti mučenju živali, je Stanič zastavil svoj načrt za organizirano pomoč živalim na Goriškem. »Poleg intelektualnih sposobnosti in odprtosti do idej ter novosti lahko izpostavimo še Staničevo fizično usposobljenost in energičnost, ki sta mu pomagala pri različnih aktivnostih – na primer gradnji šole v Ročinju, projektiranju mosta v Kanalu, kmetovanju ipd. Bil je zelo agilen, fizično aktivnost pa je celotno življenje ohranjal z alpinizmom in v kasnejših letih s pohodništvom. O njegovi telesni pripravljenosti nam veliko pove, da je leta 1802 porabil le šest dni za okoli 300 kilometrov dolgo pot med Salzburgom in Kanalom. Pot, ki ga je vodila čez več visokih prelazov, je v poznem jesenskem obdobju opravil v celoti peš,« izpostavlja sogovornik. Kasneje se je usmeril v krajše pohode, a ostal aktiven do konca življenja. Leta 1844 je, denimo, peljal učenke in učence gluhonemnice na izlet na hrib pri Gorici – Sveto Goro, kar je zelo podrobno popisal v ljubljanskem časopisu Illyrisches Blatt. »Stanič je povsod, kjer je deloval (Banjšice, Ročinj, Kanal, Gorica), pustil pomemben pečat, njegovi dosežki pa so imeli dolgoročne odmeve za različne družbene skupine,« poudarja dr. Robert Devetak. Na Banjšicah je sestavil svoj tiskarski stroj in tiskal pesmi, ki jih je širil med domačini, da jih je lažje navdušil za petje. Banjškarji so te pesmi poznali in pogosto peli še desetletja po Staničevi smrti. V Ročinju je projektiral in sodeloval pri gradnji šole, ki je bila ustanovljena leta 1819. Šlo je za eno starejših šol na Goriškem, Stanič pa se je skoraj smrtno ponesrečil pri gradnji, ko je pregledoval strešne tramove novega poslopja. V Kanalu je po porušenju mosta leta 1813 najprej projektiral in sodeloval pri gradnji lesenega nadomestka, kasneje pa je bila njegova vloga ključna pri dosegu postavitve nove kamnite konstrukcije. Njegovo goriško obdobje, ki je najdaljše (1819–1847), je bilo zaznamovano predvsem s prizadevanji, da bi se uredil boljši izobraževalni sistem v deželi – Stanič se je kot višji šolski nadzornik zavzemal za ustanovitev novih šol na Goriškem. »Ta vidik je morda manj viden, a vsekakor zelo pomemben za razvoj dežele v prvi polovici 19. stoletja,« meni dr. Devetak, ki ga pri Staniču osebno najbolj navdušuje njegova neskončna energija, vseživljenjsko učenje in odprtost do idej ter širok spekter dejavnosti, ki jih je s svojimi aktivnostmi zaznamoval. »Glede na njegove zapise in poročila njegovih sodobnikov lahko dobimo občutek, da se mu ni bilo ničesar težko na novo lotiti. Poleg tega lahko izpostavim še njegovo dobrodelno delovanje, saj je bil vedno pripravljen pomagati sočloveku ali živali v stiski. S praktičnim delom je znal pristopiti do ljudi in jih navdušiti za novosti, da so si lahko tako pomagali izboljšati svoje življenje,« sklene sogovornik. ■ Rodil se je 12. februarja 1774 v Bodrežu blizu Kanala. Hiši se je reklo pri Cerovškovih, poleg brata Tomaža pa je imel Stanič še štiri sestre. Prve učne ure je dobil pri domačem učitelju in kanalskem kaplanu. maj 2024 GEA 37 Geina križanka maj 2024 NOSAČ V HIMALAJ. POGORJU KOPIČENJE SIR Z NEPOTREBNIH BESED RDEČO V GOVORU SKORJO JASNO SOBNA SPOZNARASTLINA, NJE, ŠKRNICELJ DOJETJE HRVAŠKA PEVKA (JOSIPA) NIZEK ŽENSKI PEVSKI GLAS BRESKVI PREBIPODOBEN VALEC SADEŽ TRAVNIKA 6 DOBIČKAR, PRERAČUNLJIVEC 2 1 SL. PEVKA ZABAVNE GLASBE 3 5 ZAGOVORNICA REALIZMA ZLATENICA, RUMENICA PRITOK BALHAŠKEGA JEZERA ISTA ŠTEVILKA POMENI ISTO ČRKO SPOJINE ALKALIČ. KOVIN, LUŽNINE OMAMLJENJE SAMEGA SEBE SLIKOVITA DOLINA OB SOČI NADUŠLJIVEC NESMISELNO, PRAZ- LASTNIK NO GOVO- KMETIJE RJENJE TRZAJ, TRZLJAJ LASTNIK LOTERIJE FLAVTISTKA KOZMUS PISATELJ FALLADA MOGOČNO LISTNATO DREVO TRENJE 7 7 PURMAN BISTVO, BIT (V FILOZOFIJI) 5 IGRALEC CAR DEL TENIŠKE IGRE DERIVAT AMONIAKA IZRASTEK NA GLAVI IMIDŽ (IZVIRNO) MIRO CERAR 8 ZNAMENITA FONTANA V RIMU 8 2 9 VILI RESNIK OČKA, ATEK 3 5 SPREMENITEV V KAMEN 2 ITAL. DIRIGENT (ARTURO) Geslo Geine nagradne križanke vpišite v obrazec in pošljite do 24. maja po pošti na naslov Mladinske knjige Založbe. Izžrebani bodo prejeli knjigo Giulie Caminito Voda v jezeru ni nikoli sladka. Izžrebanci Geine marčne nagradne križanke, ki so pravilno izpisali geslo ZVONČKI, bodo po pošti prejeli knjigo Tima Spectorja Resnica na pladnju. Izžrebani so bili Rosa Mohar (Semič), Bojan Rakar (Dobrunje) in Katja Mrak (Kranj). Nagrajencem čestitamo! Rešitev Geine marčne križanke – vodoravno: ESPERANTO, DRAMATURG, MEHIČANKE, OBARA, KAN, NR, VALJ, DARILO, IČ, KORENINICE, CASPAR, POLTRAK, ALKIMIJA, ZLAT, MIRNA, ELLIE, IOS, PTIČ, SEMIT, UŠKA, BAT, MAPER, LR, ND, ELOHIM, RADIARIJ, LISINSKI, USTECA, LATTUADA, RAINER. 38 ZAMENJAVA AMERIČAN (IRONIČNO) POŽELENJE KRAJ NAD VIPAVSKO DOLINO IT. ŠAHIST (STEFANO) 6 2 PO KONJ. SL. SKLAD. (PAVLE) DIRKAH ZNAN KRAJ RAPER MIV ANGLIJI HA BLAŽIČ 4 ANTON FOERSTER 5 STRUPEN PLIN Z OSTRIM VONJEM OSAMLJE- TEKOČINA NA SKALA, V ŽILAH KI JE OSTA- SM. ALP. LA V VODI DISCIPLINA LISTEK 9 BAJKA ANG. FILMSKI IGRALEC (JEREMY) NEMŠKI PISATELJ (HANS HELLMUT) PREBIVALEC AONIJE, AONEC BERREKA V TONCELJ TRŽAŠKEM ŽELEZOV PRIMORJU OKSID 2 4 TELEVIZIJA MAZILO ZA LASE ANA V DALMACIJI 1 GEA maj 2024 Nagradna križanka z geslom: Maj 05/2024 Izrežite po črtkani oznaki in nalepite na dopisnico; pošljite jo na naslov: MK Založba, d. d., revija Gea, Slovenska 29, 1536 Ljubljana. Ime in priimek: Naslov: Odgovor: Datum: Podpis: S podpisom dovolim, da Mladinska knjiga Založba, d. d., z namenom izvedbe nagradne igre in objave podatkov o nagrajencih vzpostavi, vodi, vzdržuje in upravlja evidenco z mojimi osebnimi podatki za časovno obdobje 5 let, osebne podatke o preostalih sodelujočih pa do konca nagradne igre. Sodelujočim je zagotovljeno varstvo osebnih podatkov po zakonu, ki ureja varstvo osebnih podatkov. V skladu z Zakonom o dohodnini je nagrajenec dolžan družbi sporočiti davčno številko za prevzem nagrade. Nagrade so lahko izplačane v naravi. Nagrade ni mogoče zamenjati za gotovino. V skladu z Zakonom o dohodnini je organizator nagradne igre dolžan v imenu nagrajenca plačati akontacijo dohodnine v višini 25 % od objavljene bruto vrednosti nagrade. Mladi upi 2023 Zaključen že 11. razpis projekta Zavarovalnice Triglav in Zavoda Vse bo v redu Novo generacijo obetavnih posameznikov s področja športa, para-športa, znanosti in umetnosti sestavlja 15 fantov in deklet, ki jih odlikujejo nadpovprečna nadarjenost, nove prodorne zamisli in izjemni rezultati: • • • • • • • • • • • • • Peter Andolšek, astronom, fizik in astrofizik Maksim Gal Šehić, saksofonist Nuška Gujt, balerina Deny Vogrin, harmonikaš Sophia Logar, violinistka Tevž Kupljenik, oboist Doroteja Drevenšek, pesnica, filmska in gledališka ustvarjalka Gašper Glušič, paraplavalec Žiga Lin Hočevar, kajakaš in kanuist na divjih vodah Žan Ogrinc, atlet Kaja Schuster, judoistka Pavel Trojer, biatlonec Žana Pintarič, lokostrelka • • Maruša Tereza Šerkezi, gorska kolesarka Tia Tanja Živko, atletinja Vsak od njih piše svojo zgodbo, ki ni le zgodba o uspehu, temveč je zgodba vztrajnosti, moči, strasti, vzponov in tudi padcev. »Naša naloga in zaveza je, da jih pri tem podpremo in omogočimo čim boljše pogoje za razvoj. Želimo si, da bomo lahko tudi v prihodnje izvajali projekt in k podpori privabili čim več novih partnerjev. Kajti skupaj lahko ustvarimo še več priložnosti za uresničevanje sanj mladih v naši družbi,« je povedala Tjaša Kolenc Filipčič, direktorica Zavoda Vse bo v redu, ki je v preteklem razpisu vrednost sklada povečal s 50.000 na 60.000 evrov. Zavod Vse bo v redu in Zavarovalnica Triglav sta tako v enajstih letih podprla že 142 talentiranih športnikov, kreativnih umetnikov, nadarjenih znanstvenikov in mladih slovenskih para-športnikov, s skupno donacijo v višini 561.000 evrov. Mladi upi so družbeno odgovoren projekt Zavarovalnice Triglav in Zavoda vse bo v redu, ki je namenjen mladim, nadarjenim posameznikom, ki se šele prebijajo na vrh in se zato težje potegujejo za profesionalna ali sponzorska sredstva za razvoj svojega talenta. PROMOCIJSKO SPOROČILO V četrtek, 14. marca, se je na Ljubljanskem gradu odvijala svečana podelitev diplom izbranim mladim upom, s čimer se je sklenil že enajsti razpis projekta Zavarovalnice Triglav in Zavoda Vse bo v redu. V sklopu tega natečaja je novih 15 izjemno nadarjenih mladih posameznikov, ki so s svojimi dosežki navdušili in prepričali osemčlansko strokovno komisijo, prejelo finančno podporo za razvoj svojih talentov. 40 GEA maj 2024 Fotografije: Adobe Stock Istanbul Kako imeti vse Starodavna prestolnica, polna skrivnosti, ki lebdijo nekje pod njenim površjem, na eni strani kipi od bogastva, na drugi od bede Čaščenje nepopolnosti V Istanbulu vidimo in (lahko) kupujemo zaklade z vseh koncev sveta Smrti, potrebne za obstanek imperija Tekst: Smilja Štravs maj 2024 GEA 41 L eta 2012 so v Istanbulu organizirali prvi bienale oblikovanja in za temo bienala izbrali nepopolnost. Zrasla je na zelniku tedanjega direktorja oblikovalskega muzeja v Londonu, Dejana Sudjića, sina jugoslovanskih emigrantov. Oče Miša in mama Seja sta si, kot piše Wikipedia, zelo prizadevala, da bi družina v Londonu živela na veliki nogi, da bi imeli vse, saj je oče delal kot dobro plačan dopisnik jugoslovanske tiskovne agencije Tanjug. Nekateri vodiči Istanbulu pripenjajo pridevnik svetovljanski, drugi kaotičen. Na eni strani kipi od bogastva, na drugi od bede. Živimo v svetu, ki se duši v predmetih, tistih, ki jih imamo, tistih, ki jih nimamo, in tistih, ki bi jih radi imeli; ampak nekoč bomo imeli vse! Leta 1987 je Sudjić napisal knjigo z naslovom Cult objects : the complete guide to having it all, torej Kultni predmeti: popoln vodnik, kako imeti vse. V njem popisuje industrijsko oblikovanje 20. stoletja in vzpon blagovnih znamk, kot so Pierre Cardin, Mini, Coca-Cola, Gucci, Ray-Ban ... Istanbul ima vse in še več, tu si lahko za smešno ceno kupite ponaredke najdražjih znamk, kot so Gucci, Armani, Dior, Hermes, Louis Vuitton, Moncler ... Toda zakaj? Zakaj potrebujem preprogo z drevesom življenja, zakaj moram imeti krožnik s tulipani, zakaj Moncler? Sudjić v naslednji knjigi Jezik stvari razkriva skrite pomene stvari, ki nas obdajajo, naš odnos do njih, načine, na katere krojijo naše življenje, in zakaj si jih želimo ... Je original? provokativno vpraša prijateljica, Seveda ni, odgovori prodajalec, je pa najboljša kopija! Na prvi pogled ne opaziš razlike, morda na drugi, zagotovo pa takrat, ko ne upoštevaš nasveta stare mame, da je treba pašmino iz kašmirja oprati na roke ali pa raje sploh ne. Jasno mi je bilo, da moja pašmina, ponaredek znamke Louis Vuitton, nikakor ni iz kašmirja, če že, ga je v njej samo majhen odstotek, ne glede na napis na etiketi; a seveda jo lahko operem, sem si mislila. Ko sem najboljšo kopijo potegnila iz pralnega stroja, je bil »kašmir« v brezhibnem stanju, šivi, ki obrobljajo blago, pa niti ne ... Kako imeti vse, je življenjsko vodilo, ki ga v turški prestolnici živijo na polno, kajti Istanbul je mesto, ki se morda najbolj od vseh, kar sem jih obiskala, »duši v predmetih«. Tudi mesto je blagovna znamka, ki se ga drži tančica orientalskega misticizma. To boste zagotovo začutili. Istanbul je edina prestolnica, ki sedi na dveh stolih; je mesto, o katerem kroži nešteto idej, strasti in imen; Bizanc, Novi Rim, Konstantinopel, Carigrad, od leta 1930 uradno Istanbul; ime, ki je nastalo iz srednjeveške grške fraze is tim bolin in pomeni v mestu ali v mesto, je sicer nastalo že v 10. stoletju. Istanbul izpolnjuje vsa pričakovanja, ki krožijo o njem; je veličastno mesto na križišču dveh svetov, Evrope in Azije, mesto na robu Orienta; leži na dveh celinah in sedmih gričih; je most med civilizacijami in kulturami, ena najbolj živahnih metropol na svetu, ki s predmestji šteje okrog 15 milijonov prebivalcev. Je velemesto in velikanska vas, kjer se vsi poznajo. Imate tole denarnico tudi v črni barvi? Imamo, samo hipec, in skoči k sosedu ... Kačja kraljica Istanbul je mesto številnih plasti in pasti, ki jim nikoli ne prideš do konca. Je starodavna prestolnica, polna skrivnosti, ki lebdijo nekje pod njenim površjem. Tako kot bazilika Cisterna, orjaški vodni zbiralnik pod tlemi, ki je v bizantinskem obdobju služil vladni palači, danes pa njeni vodni odsevi polnijo socialna omrežja. Zlahka bi jo spregledali, če se pred vrati v muzej tik ob cesti ne bi vile kolone radovednih turistov. Zgraditi jo je dal cesar Justinjan v 6. stoletju. Da bi se Bizantinci obvarovali pred poletno sušo, je hranila do 80.000 kubičnih metrov vode, ki je kaskadno tekla po akvaduktih iz gora 19 kilometrov severneje. Nepomemben vhod ne daje slutiti, kako impozantni so prostori v podzemlju, kjer je velika dvorana s 336 stebri v jonskem in dorskem slogu, zaključijo pa se z narobe obrnjeno glavo meduze, mitološko pošastjo s kačami namesto las, ki so jo graditelji posrečeno uporabili za podstavek. Danes bi ideji rekli upcycling, nadgradnja starega kosa na nov in inovativen način ... Reciklirali pa so tudi antično Meduzo in jo spremenili v bolj privlačno kačjo kraljico Šahmaran; to je pol kača, pol ženska, upodobljena kot dvoglavo bitje s človeško glavo na enem koncu in kačjo glavo na drugem. V muzejski trgovinici bazilike Cisterne so naprodaj skodelice in sladkornica z Meduzino glavo, v središču mesta, le streljaj od Kilime, »plosko tkane« turške preproge običajno izdelujejo ženske za domačo uporabo. Tulipani niso doma na Nizozemskem, ampak izvirajo iz Srednje Azije, od koder so prišli tudi v Turčijo ter postali pomemben del vizualne kulture in nacionalni simbol. Toliko lepote na enem mestu kot v kompleksu palač in vrtov Topkapi, nekdanjem cesarskem mestu, ki je danes na ogled za turiste, je sicer težko najti. Hagie Sofije pa je kipar Haydar Akdag ovekovečil nekaj nadvse prisrčnih kačjih kraljic. Kaj manjka? Pred leti sva z možem v Turčiji, mislim, da v Konyi ali Kayseriju, kupovala preprogo, kilim, »plosko tkano« turško preprogo, ki jih običajno izdelujejo ženske za domačo uporabo. Visel je na steni trgovine kot okrasna tapiserija, izdelali naj bi ga v enem od nomadskih kurdskih plemen. Padel mi je v oko, ker je prikazoval živalsko kraljestvo: različne vrste ptic vse od pavov do labodov, leve, jelene, mačke, šakale, kamele ... Najbolj so mi bili všeč štirje oranžni levi, ki so stražili pisano druščino, pa vendar nisem povsem prepričana, ali bi se odločila za nakup, če naju ne bi prodajalec zvito podražil z zgodbico, da mora imeti vsak izdelek tradicionalne turške obrti neko napako. Pojasnil je, da leva in desna stran preproge nista povsem simetrični, na eni strani je ena žival manj oziroma več, kajti naše življenje je nepopolno, in to je treba častiti ... Pojma nimam, na katerem mestu je bila najina preproga nepopolna in kaj je manjkalo na njej; ampak ideja o nepopolnosti mi je bila strašno všeč, pisana mi je na kožo. Ja, vzela ga bova! Splazila sem se pod mizo, da bi zdaj za potrebe tega članka našla »napako« na kurdski preprogi, pa mi ni uspelo, razen če naj za nepravilnost razglasim lastno malomarnost, ko mi je na preprogo nekaj kapnilo in sem se morala madeža lotiti »na silo«. Madež je sicer izginil, uspelo pa mi je razbarvati vinsko rdeči vzorec ... Kakorkoli, še vedno ne vem, ali je bil moj kilim res nepopoln v trenutku maj 2024 GEA 43 V Istanbulu vidimo najrazličnejše zaklade z vseh koncev sveta, od sladkarij do kave, okusnih in sočnih suhih smokev, belega popra, čaja za srečo in sprostitev, dišavnih olj … nakupa ali je to postal kasneje. Vsekakor pa povsem verodostojno predstavlja simbol nepopolnosti, in to je ključno, da je lahko postal del naše nepopolne družine! Zastrigla sem z ušesi, ko sem prebrala Sudjićevo idejo o bistvu Istanbula, pravzaprav kar celotne Turčije. Če bi bil svet popoln, bi oblikovalci in izumitelji ne imeli več nobenega dela, in to bi bil res dolgčas, kajne? Nepopolnost je, kot pravi Sudjić, nov pogled na stare ideje in to je bistvo sodobnega oblikovanja in ustvarjalnosti. Kraljestvo ponaredkov V Istanbulu vidimo najrazličnejše zaklade z vseh koncev sveta, od sladkarij do kave, okusnih in sočnih suhih smokev, belega popra, Ena od posebnosti turških tržnic je, da so pokrite, kar pomeni, da je tržni prostor v velikanski dvorani pod številnimi kupolami. 44 GEA maj 2024 Če ste mislili, da se scenaristi televizijske serije Sulejman Veličastni pretegnejo pri kvačkanju dvornih dogodivščin, beri spletk, podtikanj, laži in umorov, ki poganjajo mašinerijo cesarske oblasti, se motite; vse, kar lahko vidite v tej turški seriji, je res; še več, to je zgodba, ki jo je napisalo življenje in številne smrti, ki so bile »potrebne« za obstanek imperija. čaja za srečo in sprostitev, dišavnih olj, s katerimi prebudiš strasti ali prepričaš sodelavce, da te zbrano poslušajo ... V trgovinah mrgoli rutk in torbic, okrasnih preprog in blazin, svetilk iz barvastega stekla, usnja in krzna, čudovito mehkih spalnih srajčk iz bombaža ali viskoze ter glamuroznih oblek za svečane priložnosti. Na ulici si lahko privoščiš poceni prigrizek, kot je simit, in kozarec sveže stisnjenega soka iz pomaranč ali granatnih jabolk, kozarec vina pa je znatno dražji kot v evropskih metropolah. Seveda v Turčiji pijejo vino samo priseljenci in turisti ... Istanbul je edina prestolnica, ki sedi na dveh stolih; je veličastno mesto na križišču dveh svetov, Evrope in Azije, mesto na robu Orienta. željo po sreči, prevladujejo ptice vseh vrst, posebno mesto med njimi ima pav, simbol večnosti in duhovnosti, ki ga lahko najdete na številnih turških spominkih, ne samo tekstilnih. Visok in čeden Sudjić je imel prav, Istanbul je fantastično mesto za raziskovanje nepopolnosti, kajti njegova posebna odlika je, da zna nepopolnost tako zelo dobro prodajati. Treba je živeti, in za to v Istanbulu naredijo vse in še več. Ladies, čaj, turški, jabolčni? Seveda! Bolj kot ponaredki prestižnih evropskih znamk, čeprav poceni, so me zanimali izdelki domače turške ustvarjalnosti – umetelni krožniki, vezene in žametno tkane okrasne blazine, kovinski čajniki, pletene torbe in košare, nakit in seveda kilimi, ročno tkane turške preproge, ki jih krasijo geometrijski vzorci z mnogo skritimi pomeni. Med najbolj pogosto videnimi je vzorec elibelinde (v prevodu pomeni roke na bokih), ki na prvi pogled spominja na stilizirano novoletno smrečico, v resnici pa simbolizira žensko telo; razvejena struktura vzorca predstavlja plodnost in materinstvo. Smrečica se pojavlja na kilimih na različne načine; roke spominjajo na dva navznoter obrnjena kavlja, žensko telo pa je predstavljeno kot trikotnik ali romb, medtem ko je glava v obliki štirikotnika ali petkotnika nekakšen diamant, ki zaključuje celotno formo. Pogost simbol na tekstilnem dekorju je tudi oko, ki se pojavlja v podobi kvadrata ali enakostraničnega štirikotnika – romba in predstavlja zaščito pred zlobnim očesom. Med živalskimi simboli, ki izražajo Po njih se je v Istanbulu najbolje odpraviti na katerega od bazarjev, saj je tam ponudba izjemna, ne le po količini, tudi kakovost vas večinoma ne bo razočarala. Še posebej, če se odločite za nakup tradicionalnih turških izdelkov, kot so denimo barvite okrasne blazine žametnega otipa v tehniki ikat. Ena od posebnosti turških tržnic, med katerimi je največji in najbolj obiskan Veliki bazar v Istanbulu, je, da so pokrite, kar pomeni, da je tržni prostor v velikanski dvorani pod številnimi kupolami. To je posebno doživetje, ki ga ne smete zamuditi, tudi če vas trgovine ne zanimajo. Atraktivna arhitektura je tudi zelo praktična zaradi neodvisnosti od vremena. Če vas zanima turško blago, pa nikakor ne zamudite bazarja Arasta (arasta pomeni tržnica) v bližini Modre mošeje; tu je blago nekoliko dražje, vendar večinoma odlične kakovosti ter prava paša za vse čute. Med najbolj pogostimi vzorci na prtih, tapiserijah in okrasnih blazinah so cvetovi tulipanov, nageljnov in granatnih jabolk. Granatna jabolka simbolizirajo rodovitnost in uspeh, nam je razložil prodajalec, tega pa je treba v vsaki hiši, pa tudi kakšen cvetlični prizor z rajskimi pticami lahko koristi družinski sreči ... Oko sem vrgla na kvartet umetelno izvezenih granatnih jabolk na eni od okrasnih maj 2024 GEA 45 Zaščita pred zlobnim očesom blazin, pa z Leventom, razložil nam je, da njegovo ime pomeni visok in čeden, nekako nisva prišla skupaj. Cena, ki jo je postavil, se mi je zdela previsoka in niti pogajalske sposobnosti izkušene prijateljice niso pomagale. Kajpak mi je bilo takoj, ko smo sedle v taksi in se odpeljale na letališče, žal. Težko je življenje odvisnice od lepih podob in simbolov – nenehno si v skušnjavi, kako imeti vse ... Topovska vrata Za tulipane že vsi vemo, da niso doma na Nizozemskem, ampak izvirajo iz Srednje Azije, od koder so prišli tudi v Turčijo ter postali pomemben del vizualne kulture in nacionalni simbol. Beseda tulipan izvira iz turške besede za turban. Ni popolnoma jasno, ali so Turki cvetlici takšno ime nadeli zaradi njene podobnosti s pokrivalom ali pa morda zato, ker so turški veljaki tulipane nosili vpete v svoje turbane. Tulipani so vsepovsod, so najbolj pogost motiv na keramičnih ploščicah, ki krasijo notranjost in stene pokritih zunanjih delov palač in mošej po vsej Turčiji. Najbolj dih jemajoči so seveda v vladarski palači oziroma kompleksu palač in vrtov Topkapi, nekdanjem cesarskem mestu, ki je danes na ogled za turiste. Vstopnina je kar 45 evrov, vendar je, če upoštevate, da lahko v tem čudovitem kraju preživite ves dan, saj že za relativno hiter ogled potrebujete skoraj tri ure, tega gotovo vredna. Toliko lepote na enem mestu je sicer težko najti. Mehmed II. Osvajalec, ki je gradnjo palače začel, in njegovi nasledniki, seveda ne morem mimo razvpitega Sulejmana Veličastnega in televizijske serije, ki nam je približala tako razkošno življenje na turškem dvoru kot njegove preštevilne pasti, so delo briljantno opravili. Pomagali so jim arhitekti Alauddin, Davud Aga, Mimar Sinan in Sarkis Baljan. Največje zasluge za današnjo podobo palače pa gredo Mimarju Sinanu, ki ga je pri skoraj petdesetih letih za svojega glavnega arhitekta (turško mimar) in gradbenika imenoval Sulejman Veličastni, na položaju pa je ostal tudi za časa vladanja njegovih naslednikov Selima II. in Murata III., vse do svoje smrti v 98. letu, v obdobju največjega razcveta osmanskega imperija. Njegovi učenci so kasneje zgradili Mošejo sultana Ahmeda v Carigradu in Stari most v Mostarju. Palača Topkapi je bila osmanska cesarska rezidenca v letih od 1478 do 1853, do leta 1924 pa stanovanje za visoke državne funkcionarje; Bazilika Cisterna je orjaški vodni zbiralnik pod tlemi, ki je v bizantinskem obdobju služil vladni palači, danes pa njeni vodni odsevi polnijo socialna omrežja. 46 GEA maj 2024 Istanbul je blagovna znamka, ki se ga drži tančica orientalskega misticizma. odtlej je muzej in prav letos mineva sto let od odprtja palače za javnost! Kompleks Topkapi ima na stotine sob in prostorov, vendar so javnosti dostopni le najpomembnejši, vključno z osmanskim cesarskim haremom, zakladnico in kuhinjo. Lonci, v katerih so pripravljali hrano za dvor, so imeli skoraj meter obsega, dostava hrane v prostore palače pa je bila, kot vse drugo na cesarskem dvoru, strogo načrtovana in predpisana, kar je bilo v labirintu kompleksa, ki je večji od povprečnega srednjeveškega mesta v Evropi, seveda nujno. Topkapi v prevodu pomeni palača s topovskimi vrati. Vhodni portal spominja na sive stolpiče starih francoskih gradov, obrambno zidovje pa se skriva za visokimi drevesi. Sulejman Veličastni Osmani so Topkapi poimenovali »palača sreče«; kar pa je, kot ste se lahko na lastne oči prepričali ob spremljanju nadaljevanke Sulejman Veličastni, zelo relativno. Življenje na turškem dvoru je bilo, kljub na videz popolnemu razkošju tipa »imeti vse«, prav tako ali pa še bolj stresno kot življenje navadnih smrtnikov zunaj palače, ki niso imeli ničesar. Preživetje je bilo loterija, še posebej za najbolj visoke predstavnike dvora in države, prav tako pa za najožje člane sultanove družine. Popolno oblast je imela edino sultanova mati, seveda šele potem, ko je do tega položaja prišla. Nisem ravno ljubiteljica družinskih sag bogataških rodbin, vendar ima Sulejman Veličastni prav zaradi verodostojnosti posnetega med njimi posebno mesto. Če ste mislili, da se scenaristi televizijske serije zelo pretegnejo pri kvačkanju dvornih dogodivščin, beri spletk, podtikanj, laži in umorov, ki poganjajo mašinerijo cesarske oblasti, se motite; vse, kar lahko vidite v tej najbolj odmevni turški seriji v zgodovini, je res; še več, to je zgodba, ki jo je napisalo življenje in številne smrti, ki so bile »potrebne« za obstanek imperija. Morda je bila Hürrem Sultan, razvpita sužnja ukrajinskega rodu, ki jo je poročil Sulejman Veličastni ter s tem poskrbel za precedens v turški zgodovini, res srečna in blagoslovljena, ko je postala sultanova edina ljubezen. Z njo je imel pet otrok, štiri sinove in eno hčer; dotlej je sicer veljalo pravilo – en otrok na priležnico, in to je bila njena največja bolečina. Naj so imele ženske na dvoru še tako velik vpliv in se jim za lastno življenje ni bilo treba bati tako kot moškim, jim to ni kaj prida pomagalo, da bi pri življenju ohranile svoje sinove. Samo eden od sultanovih sinov je lahko zasedel prestol, in to naj bi bil Mustafa, sin njene predhodnice, vse druge brate je bilo treba po osmanski tradiciji umoriti, običajno so jih zadavili s tetivo. Pa ne le sinove, tudi vnuke in nečake, da bi preprečili rivalstvo med njimi in tako zaščitili obstoj imperija. Kako se je pri tem izšlo Hürrem, verjetno že veste. Zdaj pa tudi, zakaj. ■ maj 2024 GEA 47 KIRGIZIJA Tradicija in 48 GEA maj 2024 pustolovščina Jurte opaziš praktično takoj, ko se pripelješ na kirgiško podeželje, še posebej v višje ležeče hribe ali pogorja Dežela rek, slapov in številnih naravnih in akumulacijskih jezer Prebivalci južne Kirgizije imajo rajši zeleni čaj, tisti na severu pa večkrat pijejo črnega Tekst in fotografije: Iztok Bončina maj 2024 GEA 49 K irgizija ali Kirgistan, celo Kirgiška republika, kot ji tudi pravijo, je ena od mnogih državic osrednje Azije, ki so nekoč sestavljale velikansko Sovjetsko zvezo, še prej pa je bila dom številnih ljudstev, klanov, plemen in mogočnih imperijev, kot je bil npr. Džingiskanov. To je pravljična dežela, ustvarjena za ljubitelje dolgih in slikovitih pohodov po neskončnih pogorjih, soteskah, kanjonih, planotah, dolinah. Tudi privrženci resnega alpinizma imajo na voljo nekaj enkratnih šest- ali sedemtisočakov. Mesta, kot so Biškek, Oš ali Karakol, se sicer hitro razvijajo, podeželje pa je še marsikje zamrznjeno v času. Med tradicionalnimi jurtami, številnimi čredami drobnice in goveda ter pastirji na konjih le kak prašen in obtolčen avto ter njegov lastnik s pametnim telefonom v roki opozarjata, da tudi v te kraje vstopajo sodobni trendi in nov način življenja. Slovitemu »vzorčastemu« kruhu nan pravijo tudi lepjoška. Dobiš ga na vsaki tržnici ali trgovini, pečejo ga tudi v malih zasebnih pekarnah. Tople in udobne jurte Vsakdo, ki je v naših krajih kdaj reševal svoj stanovanjski problem, kupoval stanovanje ali zidal hišo, dobro ve, kako zapleten in dolgotrajen postopek je to. Pridobivanje dovoljenj, iskanje zemljišča, administrativni zapleti, visoki stroški in še in še. V Kirgiziji, vsaj pri tradicionalno usmerjenih domačinih, pa je to mala malica. Vse, kar potrebuješ, je par konj, da ti na poljubno lokacijo sredi hriba ali doline prineseta »gradbeni material«, nekaj kvadratnih metrov ravnega zemljišča, po možnosti blizu reke ali jezera, dva ali trije prijatelji, ki ti pomagajo graditi, in nekaj ur dela. In že imaš lepo okroglo bivališče, ki mu v osrednji Aziji pravijo jurta, v Mongoliji pa ga imenujejo ger. Jurte opaziš praktično takoj, ko se v Kirgiziji pripelješ na podeželje, še posebej v višje ležeče hribe ali pogorja. Nekoč so bila to edina bivališča azijskih nomadov, ki so jih neprestano podirali, sestavljali in se z njimi premikali preko širokih in prostranih step. Bodisi na osvajalnih bojnih pohodih ali pa v iskanju večjih, bogatejših pašnikov. Danes vse manj Kirgizov prebiva v jurtah za stalno. Tudi v teh krajih so že nekaj desetletij boljše življenjske razmere, zato si vse več domačinov lahko omisli manjše zidane hišice v svojih vasicah. Tisti nekoliko premožnejši celo kupijo skromno stanovanje v večjih mestih. Se pa še vedno v poletnih mesecih vračajo na planine, kjer pasejo črede konj, drobnico ali dolgodlake jake. Takrat si v hribih postavijo nekaj jurt, kjer počakajo zimo, se veselo družijo in predvsem uživajo na svežem zraku in v neokrnjeni naravi. Moderne jurte postajajo vse bolj tudi turistična atrakcija, nekakšne počitniške nastanitve, kjer obiskovalci prespijo noč ali dve, da bi vsaj nekoliko okusili starodavni način bivanja azijskih ljudstev. Jurta je pravzaprav nekakšen okrogel šotor, ki se proti vrhu stožčasto zaključi. Prav okrogli tloris ji omogoča, da zelo dobro prenaša močne vetrove v planinah. Njena ključna značilnosti je prenosljivost, kajti jurto lahko hitro in enostavno razstavijo in prenesejo na novo lokacijo. Zato je od nekdaj idealna za nomadski življenjski slog, ki ga še vedno goji precej Kirgizov. Svoje domove lahko premikajo skladno s čredami na nove izbrane lokacije. Jurta ima običajno en sam prostor, čeprav včasih postavijo tudi tanke pregrade za večjo zasebnost. Nekoč je bilo sredi jurte kamnito ognjišče, kjer so kuhali hrano, se greli in družili. Dim je uhajal skozi Ogrodje jurte in njena postavitev sta na prvi pogled precej komplicirana, vendar pa vešče roke kirgiških nomadov postavijo zgradbo v obliki šotora že v nekaj urah. Hitro jo tudi podrejo, naložijo na konjičke in z njo odpotujejo drugam. Pogorje Pamir, ki je na najvišjih vrhovih vse leto pokrito s snegom, se kot čarobna kulisa prikazuje na obzorju. Če imaš srečo, da stojiš poleg visokogorskega jezerca, se tudi zrcali v kristalno čisti vodi. Vsa njihova hrana je lokalno pridelana, brez kakršnihkoli »sodobnih dodatkov«, kot so konzervansi, barvila in ojačevalci okusov. Gostom pa praviloma najprej ponudijo okusni kirgiški čaj. odprtino vrh bivalnika. Danes ima vsaka jurta manjšo kovinsko peč, še posebej je to pomembno visoko v hribih, kjer tudi v poletnih mesecih ponoči vlada peklenski mraz. Dimnik je speljan na prosto skozi steno, notranjost pa običajno okrasijo s pisanim blagom, preprogami in manjšim pohištvom. Ker me je pot po Kirgiziji pogosto vodila v odmaknjena hribovja, sem kar nekajkrat prespal v jurtah, ki so jih obiskovalcem oddajali podjetni domačini. Cena je bila običajno nižja kot v kakšnem mestnem mladinskem hotelu. Seveda sem si »doplačal« tudi okusen zajtrk, ki ga je pripravila izkušena oskrbnica. Dvakrat ali trikrat pa mi je uspelo opazovati in fotografirati tudi način postavitve kirgiške jurte. Graditelji ali bolje rečeno sestavljavci tega mogočnega šotora so najprej »strokovno« modrovali, razpravljali in se tu in tam celo sporekli glede lege bodočega stanovanja. Postavimo jo na tej zelenici, ne, ne, bolje bo tam pri drevesu, kaj pa, če bi stala ob potoku …!? Očitno tudi v teh krajih pri novogradnjah ne gre čisto brez zapletov. Ko je bila lokacija končno določena, so iz velikih vreč privlekli več lesenih palic. Z usnjenimi trakovi, vrvico pa tudi nekakšnimi zatiči so jih med seboj speli in prepletli, da je nastalo osnovno valjasto ogrodje bodoče jurte. Na to so vpeli še več daljših, na koncu zakrivljenih palic, ki so sestavljale streho bivališča. Vrh jurte jih je združeval močan obroč z zanimivim vzorcem šestih prekrižanih šib, ki so postale celo narodni simbol Kirgizije. Njihov preplet je namreč upodobljen na državni zastavi, kjer se zarisujejo znotraj plamenečega sonca. Priznam, da mi je ideja kirgiške zastave resnično ena boljših, kar sem jih videl. Ko je bilo leseno ogrodje sestavljeno, so ga utrdili z močnimi vrvmi in pasovi, potem pa celotno jurto na debelo prekrili s filcem iz ovčje maj 2024 GEA 51 ovinkasti cesti proti čudovitemu visokogorskemu jezeru Song kul. V hribih, že kar precej visoko, sem na bližnji obcestni planoti opazil dve ali tri jurte, pred njimi pa kopico otrok in nekaj ženic. Sedeli so v krogu in zavzeto pripravljali svoj dnevni obrok. Ustavil sem avto, vzel fotoaparat in se preko manjšega potoka sprehodil do njih. Tudi nutela ni od muh Boj za preživetje je že stoletja osnovna dejavnost revnih, ki pa si vsaj po smrti zaslužijo primeren spomenik in priložnostno obeležje. Gospa s fotografije je dobila »nagrobnik« v obliki jurte. volne. Filc je dober izolator in v hladnem vremenu ohranja toploto v notranjosti. Končno so v jurto prinesli še nekaj preprog in odej, namestili so tudi majhno peč. Udobno bivališče je bilo pripravljeno za vselitev. Ti starodavni simboli nomadske identitete in dediščine v osrednji Aziji niso bila le zavetišča ali prenočišča. Od nekdaj so jurte uporabljali tudi za druženja, praznovanja in kulturne dogodke, kjer se je razvijal in negoval tradicionalni način življenja, od glasbe, plesa in hrane do družinskih vezi ali prijateljskih stikov. Na nekaterih pokopališčih sem opazil celo grobnice v obliki preproste jurte. Prav v jurtah ali pred njimi sem na potepanju po Kirgiziji tudi pogosto spoznaval raznovrstnost kirgiške hrane in pijače. Nekega dne me je pot ujela na počasni in lagodni vožnji po precej Jurtam se na podeželju v Kirgiziji skoraj ne moreš izogniti. Kakšnih drugih bivališč, razen občasnih lesenih, pokritih vozov v visokogorju praktično ni. Dandanes jurte niso več samo prebivališča domačinov, v njih večkrat gostijo tudi tuje in domače turiste. 52 GEA maj 2024 Po vljudni izmenjavi radovednih pogledov in pozdravov v ruščini, so me ženske povabile, da prisedem na travo poleg njih in si privoščim skodelico čaja. Ko te Kirgizi povabijo na čaj, pravzaprav nikoli ne veš, kaj boš dobil in s kakšno dišečo tekočino ti bodo postregli. Domačini radi pijejo različne sorte čaja, ki ga obogatijo s številnimi dodatki. Prebivalci južne Kirgizije imajo menda rajši zeleni čaj, tisti na severu pa večkrat pijejo črnega. Neredko mu dodajo mleko, v nekaterih krajih pa je priljubljen tudi čaj, ki mu primešajo doma narejeno smetano. Po vsej Kirgiziji pogosto v čaj stresejo nekoliko soli, čeprav tudi s sladkorjem ravno ne varčujejo. Med bolj eksotične napitke se vsekakor uvršča stari tradicionalni čaj kuurma, kar dobesedno pomeni »ocvrti« čaj. Naredijo ga tako, da v ponvi stopijo maslo, na njem prepražijo malce moke in dodajo črni čaj, šilce mleka ter obvezno sol. Nekoč sem ga pokusil, pa mi zaradi precejšnje grenkobe ni bil preveč všeč. Ljubeznive domačinke so mi k sreči ponudile čisto običajni zeleni čaj, ki sem ga z užitkom popil. V duhu pravega kirgiškega gostoljubja so na travi razgrnile širok prt in predme položile okrogel hlebček svežega kruha, ki ima v teh krajih dve imeni. Splošno ime za kruh je nan, poseben tip z vtisnjenimi vzorci pa se po rusko imenuje lepjoška. Ena od ženic je nekaj zaklicala fantičkom, ki so sedeli nedaleč stran, in mali smrkavček je iz kovinske posode prinesel par belih, lepo zaobljenih kroglic. Prepoznal sem domačo specialiteto, imenovano kurut, ki jo lahko dobiš praktično povsod po državi, tako na podeželju kot tudi v boljših restavracijah ali celo pivnicah. Ker vsebuje precej soli, ga kirgiški fantje radi drobijo ob pivu. Nekateri manjše kroglice kuruta celo vržejo v pivski kozarec. Kurut je pravzaprav ovčji sir, ki ga Dežela je prepredena z divjimi rekami, številnimi slapovi in jezeri, ki jim rečejo kul. Večinoma so nedotaknjena, bregovi pa neposeljeni. naredijo iz jogurta, iz katerega čez gazo odcedijo tekočino, mu primešajo sol in ga oblikujejo v večje ali manjše kroglice. Te potem nekaj časa sušijo na soncu, da postanejo trde, in kurut je pripravljen za grizljanje. Čaj, kruh in kurut pa so le nekatere izmed mnogih gurmanskih specialitet, s katerimi se ponaša Kirgizija. Vsaj pri pripravi nacionalnih pijač so si domačini resnično dali duška. Med najbolj popularnimi napitki te dežele je nedvomno kumis, rahlo fermentirano kobilje mleko, ki ga prodajajo največkrat kar ob cesti, v večjih steklenicah. Maksim je nekoliko kisla pijača, narejena iz ječmena, pšenice, prosa in koruze. Tudi ajran je mlečni napitek, ki ga delajo iz kravjega mleka in seveda obvezno fermentirajo. Čalap je podoben ajranu, le da je razredčen z vodo, če pa zmešate maksim in čalap, dobite novo pijačo, ki ji pravijo aralaš. Bozo je narejen iz prosa, koruze ali mešanice prosa in kvasa, njegova vsebnost alkohola je od 4 % do 6 %. Nekaj malega alkohola vsebuje tudi pijača iz ječmena, imenovana dzarma ali zharma. Po prijetnem in zabavnem druženju s prijaznimi domačini sem sklenil, da se odpravim dalje. Vendar pa me je takrat nekoliko neprijetno prešinilo. Spomnil sem se namreč, da kot zakleto nimam s sabo ničesar, kar bi jim lahko dal kot priložnostno darilo v zahvalo za njihovo velikodušno pogostitev. Na potovanjih po svetu sem se že zdavnaj naučil, da nikakor ni obzirno izkoriščati gostoljubnosti domačinov, ne da bi v zameno podaril kakšno malenkost. Ponuditi denar je zelo nespoštljivo in ga najbrž niti ne bi vzeli. Lahko pa npr. obdariš otroke z manjšo igračo, svinčniki ali zvezki, morda vrečko bombonov, kakšno čokolado, sadje in podobno. K sreči se mi je utrnila rešilna ideja. Sprehodil sem se do avta in vzel iz popotne torbe kozarec nutele, ki sem jo dopoldne kupil v dolini, da bi si na poti morda na hitro privoščil manjši prigrizek. Odnesel sem jo do svojih novih prijateljev, jo z nasmeškom podaril, potem pa nekoliko presenečen obstal, ker so jo ženičke začele sumljivo obračati in opazovati. Očitno tega namaza z lešniki in kakavom, ki ga pri nas obožuje vsak otrok, niso poznale. Že sem hotel »demonstrirati«, kako se sladka zmes namaže na kos kruha, ko je najstarejša gospa pogumno odprla kozarec, vzela žlico, zajela temno snov in si jo ponesla v usta. Oči so se ji razširile, začela je mlaskati in kaj hitro se je druščina otrok in žensk nabrala krog nje. Žlica je romala od ust do ust in slišalo se je samo uživaško momljanje, cmokanje in oblizovanje, dokler kozarec ni bil prazen. Zdi se mi, da sem pri tem priložnostnem spajanju dveh gastronomskih kultur ustrezno zastopal tudi našo »tradicionalno kuhinjo«. Pravica do prehitevanja Najbrž sem vas prepričal, da so Kirgizi simpatični ljudje, zelo odprti, pogosto neposredni, radi se pogovarjajo in medsebojno so zelo povezani. Nobene posebne sramežljivosti do tujcev nimajo, sprejmejo te z nasmeškom in prijateljskim stiskom roke. Njihov vsakdanji načina življenja pa tudi stoletni preplet šamanizma, islama in dediščine sovjetskega socializma je v množici ljudstev, kot so Kirgizi, Uzbeki, Dungani, Ujguri, Tatari, Tadžiki, Rusi in mnogi drugi, ki poseljujejo to deželo, ustvaril pravi kalejdoskop različnih značajev, kultur, običajev, šeg in navad. maj 2024 GEA 53 Domačini ob vikendih zelo radi zahajajo na bregove jezer, kjer si privoščijo piknik, ležijo v travi ali se namakajo v dokaj hladni vodi. Gospe na sliki so si prišle samo ohladit gležnje, kopanje jim očitno ni dišalo. Njihova domačnost in gostoljubje pa sta lahko včasih tudi »nevarna«. Kot v mnogih državah nekdanje Sovjetske zveze se tudi v Kirgiziji v mnogočem še vedno pozna ruski vpliv, ki sicer izvira še iz 19. stoletja. Povsod večinoma govorijo rusko, radijske postaje so v ruščini, uživajo v ruski različici ražnjičev, šašlikih, obožujejo ruske palačinke, imenovane blini ali blinčiki, kar pa je nedvomno najbolj razširjeno, je ruska alkoholna pijača vodka. Dobiš jo na vsakem koraku, po vseh trgovinah in restavracijah, razen morda tam, kjer so lastniki muslimani. Tudi na vsaki pošteni zabavi se vodka toči v potokih, in ko se tu in tam znajdeš v moški družbi, pogosto sledi povabilo na »100 gramov«. V prevodu to pomeni deci vodke. Ker sem po deželi vozil avto, sem se tem povabilom največkrat, sicer s težavo, izogibal, če pa res ni šlo drugače, sem vsaj poskušal znižati količino na »50 gramov«. Mimogrede, tudi najbolj okusno pivo te dežele Baltika je ruskega izvora, čeprav tudi domače pivo Naše ne zaostaja kaj dosti. Ker le redki Kirgizi govorijo angleško, je zato za osnovno sporazumevanje nujno obvladati vsaj nekaj ruskih besed. Si pa zato nagrajen s prav hecnimi občutki, ko visoko v hribih simpatično, poševnooko kirgiško babuško v narodni noši, ki ti v jurto zjutraj prinese zajtrk, vljudno pozdraviš, pa ti odgovori čisto po domače: Dobra jutra, kak spali? Kirgizije ne moremo zapustiti, ne da bi omenili njihovega prometa, ki je prava posebnost. Ker sem v glavnem mestu Biškek vzel za dobre tri tedne »mašino na prakat«, torej po naše rent a car, in po vseh mogočih cestah prevozil več kot 4000 km, vam to lahko povem iz prve roke. Ceste niso namenjene samo prometu, ampak je to tudi družabni prostor za mnoga živa bitja. Če se sredi dvopasovnice ne igrajo otroci, pa jo okupira skupina puranov, gosi, konj ali jakov. Tudi črede krav zelo rade organizirajo sredi najbolj prometnih cest zasedanja svojih občinskih svetov. Prav nobene možnosti nimaš, da bi jih pregnal, reši te le obvoz. Ovce in koze so nekoliko bolj ustrežljive, običajno cesto le prečkajo, vendar to traja in traja … Zato je vožnja po deželi zelo sproščena, voziš namreč s hitrostjo večinoma med 20 in 50 kilometri na uro. Ceste so v Kirgiziji v vseh možnih agregatnih stanjih, od super dobrih, novih in širokih do razpadajočih in luknjastih, kjer imaš občutek, da si se pripeljal na soško fronto, tik po hudem topniškem obstreljevanju. Kirgiški vozniki so načeloma dokaj ljubeznivi in se ne razburjajo preveč. Vendar so cepljeni proti temu, da bi na cestah vozili za komerkoli. Prehitevanje je zato očitno nacionalni šport 54 GEA maj 2024 domačinov in ne bi se čudil, če bi ga kot nedotakljivo pravico našel zapisanega v ustavi. Prehitevajo vsi, avtomobili, kamioni, motoristi, kolesarji, celo traktor me je nekoč prehitel. Prava poslastica v prometu so počasni kamioni. Ko se ga eden spravi prehitevati, drugi poskuša hkrati prehiteti oba, tretji se pa včasih rine tudi po desni, kar po bankini. Če je to čez dvojno črto in v nepreglednem ovinku, toliko bolje. Zanimivo pa je, da med njimi velja nekakšna šoferska etika oziroma tihi dogovor, da se vsi vozniki prilagodijo nasproti vozečemu avtu, ki prehiteva. Vljudno se umaknejo bolj desno, celo na skrajni rob. Nobenega trobljenja, bliskanja z žarometi, kazanja sredincev ali vampirskih čekanov, kot je to navada na naših cestah. Še več, prometna vljudnost velja tudi v semaforiziranih križiščih, kjer avtomobili za teboj mirno počakajo, da pri zeleni luči lagodno in počasi spelješ, ne da bi ti že po milisekundi čakanja servirali pravo simfonijo hupanja. Spomini še živijo Kirgizija se ponaša z mnogimi naravnimi lepotami, brez dvoma pa so njena posebnost številna jezera in slikovito gorstvo Pamir. Ne Jurij Gagarin, prvi človek v vesolju, je vsako leto prihajal na oddih na bregove jezera Issyk kul v sovjetski vojaški sanatorij. Domači umetnik je spomin nanj obeležil v veliki skulpturi, izklesani v bližnji dolini v živo skalo. Pogled na pogorje Pamir je vsekakor eden lepših, kar jih ponujajo visoka gorstva na našem planetu. Po cesti lahko prideš praktično do vznožja sedemtisočakov in navkljub redkemu zraku, ki otežuje dihanje, ostrmiš zaradi veličastnega prizora. razprostira se sicer samo preko Kirgizije, lasti si ga še nekaj sosednjih držav. Pogorje, ki je na najvišjih vrhovih vse leto pokrito s snegom, se kot čarobna kulisa prikazuje na obzorju, in če imaš srečo, da stojiš poleg visokogorskega jezerca, se tudi zrcali v kristalno čisti vodi. Na trenutke imaš občutek, da si padel v kakšno starodavno bajko, in če bi Walt Disney kdaj hodil po teh krajih, bi se Sneguljčica zagotovo skrivala pri palčkih v Pamirju. Najvišji vrh Pamirja je z višino 7495 metrov Ismoil Somoni, poznan tudi kot Vrh komunizma, sledi mu dobrih tristo metrov nižji Ibn Sina, ki ga še vedno imenujejo tudi Pik Lenin. Kirgizija je dežela rek, slapov in številnih naravnih in akumulacijskih jezer. Jezera v Kirgiziji so zelo kul in to dobesedno. Jezero se namreč v tej deželi imenuje kul. Najslavnejši sta sicer Issyk kul in Song kul, vendar številna druga, npr. Sary-Chelek, Toktogul ali Tulpar kul ne zaostajajo kaj dosti. Issyk kul, ki je že pravzaprav pravo majceno morje, slovi tudi kot turistično središče, saj je njegov severni breg precej pozidan z raznimi resorti, hoteli in drugimi počitniškimi kompleksi. Tudi blizu južne obale jezera je, vsaj za domačine, pomemben turistični kraj. Majhno, prašno naselje Tamga še vedno hrani in vzdržuje svoj sanatorij, nekdanji vojaški objekt za sprostitev in počitek oficirjev Sovjetske zveze. Najuglednejši obiskovalec zdravilišča je bil nekoč slavni ruski kozmonavt Jurij Gagarin, prvi človek v vesolju. Rad je zahajal v te kraje, se sprehajal po poteh v senci borovcev, morda se je kopal v jezeru, zagotovo pa je užival v šašliku in domačih blinčikih. V samem sanatoriju ni kakšnih spominskih obeležij o hrabrem Juriju, jih pa najdete nedaleč stran, v sosednji dolini Barskoon. Tam lahko opazite na podstavku manjši kip prvega vesoljskega popotnika na svetu. Postavljen je pod visokim slapom, prikazuje pa Gagarina s svojo vesoljsko čelado. Le nekoliko nižje stoji prav impozanten spomenik, ki ga je nekdo z veliko potrpljenja izklesal iz pravega kamnitega balvana. To pa še ni vse, na potovanju po državi sem se peljal tudi skozi manjšo vas, ki so jo navdušeni prebivalci poimenovali po ruskem kozmonavtu. Čeprav pripada Jurij Gagarin drugemu času in drugi državi, pa vsaj v Kirgiziji ostaja pomemben junak za mnoge domačine. ■ Jak je dolgodlako, visokogorsko govedo, ki pretežno živi v Himalaji in Srednji Aziji. Domačini jih gojijo predvsem zaradi mesa in mlečnih izdelkov, pogosto pa jih uporabijo tudi za prenose tovora. maj 2024 GEA 55 100 KLANCEV Z morja v hribe, #27/100 Osoršćica na otoku Lošinj velja za prvo goro na tem koščku sveta, ki je postala zanimiva za turiste – 20 km dolg greben na severnem delu otoka se kot mogočna pregrada dvigne skoraj 600 metrov nad morsko gladino Tekst: Andreja Frankovič Š e nikoli nisem bil gor, pa že vse življenje živim pod njo, se je najini nameri, da se povzpneva na Osoršćico, čudil lastnik apartmaja, v katerem smo bivali. »Ne razumem, zakaj Slovenci tako radi rinete gor,« je še dodal v odgovor na najin skrajno začudeni pogled, ki je pomenil samo eno: Kako je mogoče, da se v 40, 50 letih nikoli ne povzpneš na hrib, pod katerim živiš? Ljudje smo si res neverjetno različni – in tudi zato je življenje lepo in zanimivo, kajne? Nama je bilo že ob načrtovanju krajših spomladanskih počitnic s prijatelji na Lošinju povsem samoumevno, da obiščeva najvišji vrh otoka. Ampak tudi v najini družbi, v kateri so sicer prevladovali bistveno večji navdušenci nad športno rekreacijo, kot sva sama, sva bila edina, ki sva si želela »riniti gor«. Tudi prav … Morda pa naju malce »opravičuje« zgodovinski podatek, da ravno Osoršćica velja za prvo goro na tem koščku sveta, ki je postala zanimiva za turiste. Nanjo se je že leta 1887, le dve leti prej, preden si je vzel življenje, povzpel celo avstro-ogrski prestolonaslednik Rudolf Habsburg, edini sin cesarja Franca Jožefa I. in njegove žene Elizabete - Sisi. Kar približno 20 km dolg greben Osoršćice na severnem delu otoka med Ćunskim in Osorjem se kot mogočna pregrada dvigne skoraj 56 GEA maj 2024 600 metrov nad morsko gladino. »To pa izgleda višje, kot jo imam v spominu,« razmišljam na glas, ko se bližava Osorju, nad katerim se nahaja tudi najvišji vrh, Televrina (588 m). Pod njim sta otoka Cres in Lošinj ločena z ozkim umetnim kanalom Cavanella oz. Kavuada. Kdaj natančno je bil narejen, ni znano; nekateri so prepričani, da so kanal prekopali že prvi prebivalci otoka, ilirsko pleme Liburni. Pomenil je pomembno prelomnico za razvoj Osorja (v poznem srednjem veku, ko je napredovala tehnika plovbe na odprtem morju, pa tudi Osorska katedrala Fotografije: Shutterstock Najvišji vrh Televrina meri 588 metrov. zaton), saj je kanal postal neobhodna povezava in bližnjica na trgovski poti. Trgovska pot Skozenj je potekala tudi zelo pomembna jantarna cesta, trgovska pot od Egejskega do Baltskega morja. Osor – antični Asporus je tako postal pomembno trgovsko in pomorsko središče severnega Jadrana in je bil tedaj največje in najpomembnejše mesto na otokih Cres in Lošinj, ki so ju stari Grki imenovali Apsyrtides (Osorski otok). Največji razcvet je Osor doživel v času Rimljanov, ko je imel tudi vse značilnosti rimskega mesta: forum, hram, gledališče in druge javne zgradbe. Ko se pripeljeva v to malo, na sončen pomladni dan zelo spokojno Avtohtona pasma s Cresa in Lošinja mestece, se na semaforju pred mostom, ki že skoraj sto let omogoča cestni promet čez kanal Cavanella, zasveti rdeča luč. Postanek je bil načrtovan, zdaj je tudi neizbežen – vsaj za četrt ure, kolikor traja, da se slabih 31 metrov dolg premični most vrne na svoje mesto. Manjšim plovilom se umakne dvakrat dnevno, dopoldne in popoldne, pozimi pa zgolj po potrebi. Parkirava ob kanalu nedaleč od mostu in se med opazovanjem domačinov, ki med delom na vrtu kramljajo v nekakšni mešanici italijanščine in hrvaščine, po stezi na notranji strani obzidja sprehodiva na severno stran naselja. Tam naletiva na razvaline benediktinskega samostana in cerkve sv. Petra, zgrajenih v 11. stoletju na mestu nekdanje prazgodovinske nekropole, poznejše rezidenčne četrti antičnega mesta in cerkve iz 6. ali 7. stoletja. Nekaj stoletij za tem, ko je bil samostan v 17. stoletju zapuščen, se tukaj pase velika čreda ovac, med katerimi največ najine pozornosti ukradejo mali jagenjčki, nekateri igrivo razposajeni, drugi lačni, »priključeni« na mamine seske. Creške ovce Vedno znova naju preseneča, od česa živijo ta plašna, drobna kosmata bitja, saj je kamenja veliko več kot trave … Creška ovca, avtohtona pasma, živeča le na Cresu in Lošinju, sicer velja za dobro prilagojeno na tukajšnje razmere, skromno in spretno pri iskanju skopo odmerjene hrane. Še posebej v preteklosti je bila za otočane zelo pomembna, saj jim je zagotavljala tako vir prehrane (mleko, meso) maj 2024 GEA 57 Osor kot oblačil in obutve (volna, krzno). Še več o belih, pa tudi črnih in črno-belih otočankah bi lahko izvedela v muzeju ovčarstva v slikovitih Lubenicah, ki sva jih obiskala nazaj grede, a je bil med najinim obiskom žal zaprt (vrata obiskovalcem odpira 15. maja). Posloviva se od ovc, ki se za naju ne zmenijo kaj dosti, in se »izgubiva« na kamnitih uličicah strnjenega mesteca, katerega starejši elementi, običajno skriti pod zemljo, so zaradi obsežnih del v nekaterih kanalih povsem razgaljeni. Naposled se znajdeva na glavnem trgu pred katedralo Marijinega vnebovzetja, ki se glede na velikost kraja zdi povsem predimenzionirana. A zgrajena je bila ob koncu 15. stoletja, ko je Osor pod beneško oblastjo doživljal drugačne čase … Le nekaj korakov stran stoji še ena kamnita cerkvica sv. Gaudencija, osorskega škofa, rojenega nedaleč od Osorja na lošinjski strani. Legenda pravi, da je bila njegova prošnja uslišana in zato na Cresu in Lošinju ni strupenih kač. Vsekakor dobra popotnica za varen korak na kamnitih stezah Osoršćice. Kdaj pa, če ne med dopustom »Podviga« se lotiva dva dni pozneje. V Nerezinah sva že relativno zgodaj zjutraj, saj so tudi spomladanski dnevi že vroči, čeprav naju med vzpenjanjem večino časa prijazno spremlja senca – in še posebej v prvem delu poti tudi številni suhozidi, ki so jih prebivalci otoka v preteklosti vneto gradili zato, da so s »čiščenjem« tal vsaj malo Številne suhozide so prebivalci otoka v preteklosti vneto gradili zato, da so s »čiščenjem« tal vsaj malo izboljšali razmere za pašo. 58 GEA maj 2024 izboljšali razmere za pašo. Skorajda nemogoče je skreniti s poti kamorkoli, še posebej med zidovi, a tukajšnji markacisti so res temeljiti in kar malo pretiravajo s planinskimi oznakami. Ta zanesljiva in preprosta rdeče-bela navigacija naju po približno uri in pol pripelje na greben oziroma enega od vrhov, na katerem stoji kapelica sv. Nikole oz. Mikole (577 m). Tu srečava kar nekaj ljudi, med katerimi je velika večina Slovencev. Mimogrede ujamem izjavo enega od njih, ki se šali, kot sva se tudi sama, češ, še na dopustu lezemo v klance. »Kdaj pa, če ne takrat,« si mislim. Če sva doslej lahko pogledovala le proti spodaj ležečima krajema Nerezine in Sv. Jakov, pa se na vrhu odprejo razgledi tudi proti Osorju in celotnemu Lošinju ter okoliškim otokom vse do Velebita. Planinske tablice (podobno kot markacij tudi teh ne manjka) pravijo, da je do jame sv. Gaudencija, ki se nahaja v bližini televizijskih oddajnikov, še približno pol ure. »Greva še do tja,« se ne obotavljava, čeprav jama ni nič posebnega. Otrok v meni je vseeno hotel zlesti vanjo. Osoršćica sicer premore še nekaj drugih jam, med drugimi do 40 metrov široko Velo jamo (špiljo) na zahodni strani Televrina. V njej so našli najstarejše sledi ljudi, ki segajo vse do paleolitika in so stare tudi do 10 tisoč let. Ko sva spet pri kapelici, se odločiva za daljšo, a krožno pot in v dolino nadaljujeva po grebenu. Če sva se prej ves čas vzpenjala po stezi, v senci, zdaj poskakujeva po ogromnih kamnitih skladih, paziva, da noga ne zaide v kakšno špranjo, iščeva pravo smer, tu in tam nama uspe celo malo zaiti, pa tudi sonce ni nič kaj prizanesljivo. Kako je šele poleti?! Razgledi so pa lepi. Nadpovprečni! A kaj ko ne gre gledati pod noge in v daljavo hkrati. Skalam pa kar ni in ni videti konca. Šele ko opraviva z več kot polovico višinske razlike, pot naposled zavije proti vzhodu, v gozd, skale pa zamenja udobnejša steza, ki naju pospremi proti izhodišču. »In, je bilo vredno?« je prvo vprašanje dobrodošlice ob vrnitvi med prijatelje, ki so medtem bolj ali manj lenarili v apartmaju. Ko si ogledajo fotografije z vrha, se vsaj enemu kar milo stori, da ni šel z nama. Ostali menijo, da sva zato šla midva, da sva jim priskrbela slike ... bolj kot tiste na fotoaparatu pa se mi zdijo pomembni vtisi, ki so se v spomin zapisali s pogledi, zvoki, občutki, z vonjem po borovcih ali po katerem od zelišč. Tega ti nihče ne more fotografirati in prinesti v dolino. ■ I Z B O R N A J B O L J Š I H Č L A N K O V I Z S V E T O V N E G A T I S K A MAREC 2011 / Pomlad arabskih narodov FACEBOOK, TWITTER IN REVOLUCIJA OD TUNIZIJE DO EGIPTA Potovanje v srce Evrope Nicolas Sarkozy med državo in cerkvijo „SVETI OČE, POMAGAJ MI!“ Zadnji diktatorji Mladina d.d., Dunajska 51, Ljubljana KAJ JE EVROPSKA IDENTITETA? Global prinaša zanimivo branje, dobro publicistiko in celovit pogled na svet. Pet jih bo letos dole Informacije in naročila: www.revijaglobal.si, telefon: 01 / 230 65 00 politična ali fizična s Domine že padajo. IZLET Po Krasu z mislijo na Kosovela Po sedemkilometrski Kosovelovi poti od Sežane do Tomaja, ene najlepših kraških vasi – Majske prireditve v njegov spomin S te vedeli, da letos mineva 120 let od rojstva Srečka Kosovela? Največji pesnik Krasa je umrl pri komaj 22 letih, a je do takrat napisal okrog tisoč pesmi in za sabo pustil ogromno zapuščino, ki jo še danes radi prebiramo. Naj omenimo, da je občina Sežana na pesnikov rojstni dan 18. marca letos prvič praznovala svoj kulturni praznik, a pestro dogajanje se bo ob 120. obletnici Kosovelovega rojstva z najrazličnejšimi dogodki pravzaprav nadaljevalo vse do konca maja. Zakaj torej ne bi jubileja izkoristili za spoznavanje Krasa ter Kosovela in njegovih verzov? Najlepši mesec v letu se zdi kot nalašč za to. Že res, da sta Planinsko društvo Sežana in Kulturno društvo Srečko Kosovel letošnji 23. tradicionalni pohod po Kosovelovi poti izpeljala dan pred rojstnim dnevom velikega slovenskega avantgardnega pesnika, a naj vas to ne odvrne, da se ne bi sami podali na 61 GEA maj 2024 sedem kilometrov dolgo pot med Sežano in Tomajem, ki jo je mogoče prehoditi v dveh urah in pol. Nezahtevna pot, ki so jo leta 2000 začrtali in poimenovali po Srečku Kosovelu, vas bo vodila skozi kraške borove gozdičke, po kraških gmajnah in mimo vinogradov. Pot se začne pred njegovo rojstno hišo v Sežani, kjer je danes urejena pesnikova spominska soba v konstruktivističnem slogu z diapozitivi Krasa, glasbo in posnetimi recitacijami njegovih pesmi. Na zgradbi je vzidana kamnita spominska plošča, pred njo je pesnikov spomenik. Pot se nadaljuje mimo Kosovelove knjižnice in nekdanje gostilne Pri vagi, kjer je Kosovel zlasti v zimskih mesecih večkrat prespal, ter mimo cerkve do sejmišča. Sledi vzpon na Tabor (484 m), kjer je izhodišče gozdne učne poti, nato pa se pot nadaljuje po urejenem kolovozu do vasice Tomaj in Kosovelove domačije, kjer je pesnik tudi živel. Ob poti boste srečali vasico Šmarje, lahko dostopno jamo Pustov hram in številne vinograde, zaradi katerih ne boste niti za hip pozabili, da hodite po Krasu. Kosovelova domačija Gozdna pot se zaključi v Tomaju, kjer so Kosovelu ob 25. obletnici smrti 27. maja 1951 postavili prvo spominsko obeležje na pročelju tomajske osnovne šole. Druga spominska plošča je na Kosovelovi domačiji, slavnostno je bila odkrita ob 50. obletnici pesnikovega rojstva 21. marca 1954. Nedaleč stran je vaško pokopališče, kjer leži skoraj vsa Kosovelova družina. Na skupnem nagrobniku je napisano tudi ime sestre Karmele, čeprav je pokopana na Tirolskem. V Tomaju seveda nikakor ne smete mimo Kosovelove domačije, ki je bila že leta 1992 razglašena za spomenik lokalnega pomena. Domačijo, ki stoji na skrajnem jugozahodnem delu vasi Tomaj, ob cesti proti Dutovljam, je dal zgraditi Anton Kosovel, saj se je moral z družino izseliti iz šolskega stanovanja v Sežani, ko ga je italijanska oblast prisilno upokojila. Arhitekturna podoba hiše se razlikuje od drugih tomajskih hiš z značilnostmi kraškega stavbarstva, saj je bila zgrajena po vzoru primestnih vil, ki so jih postavljali manj premožni meščani na Primorskem. Zunanji modernistični videz ji daje tloris, sestavljen iz pravokotnika in kvadrata, notranja razporeditev prostorov pa je s kuhinjo in osrednjim bivalnim prostorom (salonom) v pritličju in spalnimi prostori v nadstropju prilagojena mestnemu načinu življenja in dela. Domačijo so med letoma 1997 in 2000 prenovili in muzejsko uredili. V hiši lahko občudujemo delno ohranjene osebne predmete ter stanovanjsko opremo kraškega pesnika in njegove družine. Med stenami domačije je še vedno čutiti srce te družine, ki se skriva v izbranem in obrtno oblikovanem pohištvu, klavirju, knjižni zbirki, ki obsega kar 2800 del, nekaterih Srečkovih osebnih predmetih (očala, pisala, žepna ura, violina), odlitku Karmeline roke … Domačijo obiskovalcem odpirajo po predhodni najavi, zato ne pozabite poskrbeti za rezervacijo obiska. Če se boste po Krasu potepali maja, lahko misel na Kosovela povežete tudi s katero od prireditev, ki jih bodo v tem mesecu organizirali njemu v spomin. V soboto, 11. maja, ob 19. uri tako v Kulturnem domu v Tomaju napovedujejo nastop Moškega pevskega zbora Srečko Kosovel iz Ajdovščine in učencev tomajske podružnične šole, dogodek v organizaciji Kulturnega društva Srečko Kosovel Tomaj pa so naslovili Tomaj Kosovelu. V petek, 17. maja, bodo v Kosovelovi spominski sobi v Sežani ob 18. uri predstavili pesniški zbornik Up = ∞, dogodek pa prirejata Društvo Konstruktivist in Kosovelova spominska soba (Ljudska univerza Sežana). V petek, 24. maja, ob 18. uri bodo v avli Osnovne šole Dutovlje organizirali še prireditev Nesem Srečkota na rami. Omenjeni dogodki pravzaprav zaokrožujejo niz prireditev, ki so se v čast največjemu pesniku Krasa v zadnjih dveh mesecih že zgodile. Med njimi naj omenimo Srečkove korake, interaktivni pohod po Kosovelovi poti, razstavo Kosovelovih portretov slikarja Simona Kastelica, koprodukcijo Kosovelovega doma Sežana in Slovenskega stalnega gledališča v Trstu z naslovom Vlak št. 123 v bodočnost, predstavitev prenovljene izdaje zbirke poezije Srečka Kosovela v različnih jezikih z naslovom KOSOVELizacija 2, predstavitev dvojezične slovensko-portugalske nove knjige Kosovelovih pesmi Moja pesem je eksplozija, predstavitev prevoda izbora pesmi Srečka Kosovela v grščino Jaz sem drevo brez vej in še bi lahko naštevali. Od Tomaja in Štanjela do Galerije kamna Mimogrede, Kosovelov Tomaj je ena najbolj značilnih in brez dvoma najlepših kraških vasi. Veliko obiskovalcev se skoznjo le pelje, saj to ni razvpit turistični cilj. V resnici pa Tomaj skriva neverjetno zgodovinsko bogastvo in zakladnico osupljivih zgodb. V preteklosti je bil Tomaj namreč pomembno upravno, kulturno, gospodarsko, prosvetno in cerkveno središče ne le Krasa, temveč širše pokrajine na obeh straneh današnje državne meje. Ozke gase, kamnite štirne, kali, neverjetne vedute in razgledi na vse štiri strani Nedaleč stran od Tomaja je čudoviti Štanjel, v Sežani pa preprosto ne smete mimo Botaničnega vrta. V Tomaju seveda nikakor ne smete mimo Kosovelove domačije, ki je bila že leta 1992 razglašena za spomenik lokalnega pomena. neba vas vabijo, da Tomaj raziščete. Podobno bi lahko zapisali za (Kosovelov) Kras: ta obiskovalce največkrat navduši z edinstveno kulturno krajino z značilno kraško arhitekturo, zato ne preseneča, da so za pohodnike urejene številne tematske pohodne poti z neokrnjeno naravno krajino. Nedaleč stran je čudoviti Štanjel, v Sežani pa preprosto ne smete mimo Botaničnega vrta, ki je nastal v prvi polovici 19. stoletja po vzoru tedanjih italijanskih meščanskih vrtov in je s skoraj 200 vrstami rastlin z vsega sveta največja znamenitost Sežane. In ker je na Krasu poleg borov, rdeče zemlje in vinske trte doma tudi kamen, naj vas za konec povabimo še v Štorje, kjer si po predhodnem dogovoru lahko rezervirate obisk v Galeriji kamna, ki jo je uredil Gabrijel Jeram, velik zbiratelj kamnov iz kamnolomov. Jeram je svoje življenje posvetil zbiranju in proučevanju kamnov iz vseh še delujočih in predvsem opuščenih kamnolomov na območju Krasa. Njegova zbirka kamnov, kamnoseškega orodja in fotografij vam bo zgodovino obdelovanja kamna prikazala na pristen in edinstven način. In niti malo ne dvomimo, da vas, tako kot Kras, ne bo očarala.  ■ Katja Željan maj 2024 GEA 62 Večina samcev ni večja od samic Nova analiza več kot 400 vrst sesalcev je ovrgla predvidevanje Charlesa Darwina, da so pri sesalcih samci večji kot samice. Do napačne predpostavke, ki jo utrjujemo zadnjih 150 let, je verjetno prišlo, ker se bolj Globoke skrivnosti za ognjeniškimi izbruhi na Islandiji Prebivalci Islandije so vajeni živeti z ognjeniki. V 20. stoletju so se z izbruhi ukvarjali približno vsakih pet do deset let, v zadnjih letih pa je to postal zelo pogost dogodek. 62 GEA maj 2024 ukvarjamo z vrstami, pri katerih so samci večji, veliko pa ni niti raziskav, ki bi se osredotočale na samice. Raziskava pod vodstvom evolucijske biologinje Kaie Tombak z Univerze Purdue tako osvetljuje spolno pristranskost v znanosti. »Idejo o večjih samcih sprejemamo po inerciji, čeprav temelji le na bežni Darwinovi izjavi, za katero v bistvu ni dokazov,« pojasnjuje Tombak in dodaja, da smo navajeni gledati na stvari skozi moška očala, zato se je tudi ta ideja tako dolgo obdržala. Raziskave se je lotila po naključju, ko nikjer ni Predstavo je leta 2010 otvoril Eyjafjallajökull, ki je od marca do junija prizemljil več kot 100.000 letal po vsej Evropi. Samo letos je lava iz razpok na polotoku Reykjanes, približno 40 kilometrov oddaljenem od prestolnice, bruhala že trikrat. Ognjeniki v tej regiji so spali skoraj 800 let, leta 2021 pa je izbruhnil Fagradalsfjall in se ni umiril skoraj pol leta. Ob šestih izbruhih na Reykjanesu v zadnjih treh letih geologi sumijo, da je polotok vstopil v novo obdobje ognjeniške aktivnosti, ki bi lahko trajalo več stoletij. Vsak izbruh jim še malce širše odpre okno v ognjeniške procese, ki se odvijajo pod površjem – od izvora magme do razvoja ognjeniških sistemov. Zadnje tamkajšnje raziska- našla podatkov o razmerju v velikosti med samci in samicami pri sesalcih, ki jih je potrebovala za neko drugo raziskavo. Ko je tako skupaj s sodelavci primerjala 429 vrst sesalcev, se je izkazalo, da so samci večji v 45 odstotkih, pri 16 odstotkih vrst so večje samice, pri 39 odstotkih vrst pa med spoloma ni razlik v velikosti. Pri nekaterih skupinah so razlike večje kot pri drugih. Tako je na primer skoraj polovica netopirk večja od netopirjev, med zajci in kunci pa so samice večje kar v 60 odstotkih. Enake velikosti so samci in samice konjev, lemurjev, zlatih krtov in tenrekov ter skoraj pol vrst glodavcev, ki so najobširnejša skupina sesalcev. Veliki samci prevladujejo med mesojedci, v raziskavi so bili to medvedi, mačke in tjulnji – največja razlika je pri morskih slonih, kjer je samec v povprečju trikrat večji od samice. Izsledki raziskave so bili objavljeni v reviji Nature skupaj z opombo, da je ekipi v raziskavo uspelo vključiti le 7 odstotkov vseh sesalcev, kar pomeni, da bo potrebno nadaljnje raziskovanje, preden bomo lahko rekli zadnjo o biološkem spolu in velikosti. ■ Foto: Shutterstock Foto: Shutterstock ŽIVA ZNANOST Veliki jeleni lažje premagajo manjše tekmece v borbi za samice in tako verjetneje predajo svoje gene naslednji generaciji. Ilustracija: Shutterstock Umiranje v številkah Prepoznavanje trendov umrljivosti skozi čas, glede na lokacijo, starostno skupino in spol, je ključno za načrtovanje zdravstvenih politik. Skoki v številkah namreč lahko razkrijejo pojav novih tveganj za zdravje na posameznih območjih ali za določene skupine. Pandemija covida-19 je še poudarila pomen analiz bremena bolezni in vloge zdravstvene infrastrukture za zagotavljanje boljšega in daljšega življenja. Zato Svetovna zdravstvena organizacija stanje redno spremlja, zadnje poročilo o umrljivosti in pričakovani življenjski dobi se osredotoča na obdobje med 1950 in 2021. Z analizo cenzusov in raziskav prinaša nove demografske ocene za 204 države in 811 dodatnih območij, s posebnim poudarkom na spremembah umrljivosti v letih 2020 in 2021, torej v obdobju pandemije, na ocene migracij in učinke epidemije HIV. Izračuni so pokazali dva različna vzorca umrljivosti, prvega od 1950 do 2019 in drugega od 2020 do 2021, ko se je globalna umrljivost povišala za 5,1 odstotka. Nasprotno je umrljivost pri otrocih tudi v tem obdobju še naprej upadala, leta 2021 je po svetu umrlo 4,66 milijona otrok, mlajših od pet let, še leta 2019 je bila ta številka 5,21 milijona. Od vseh možnih vzrokov je v letih 2020 in 2021 umrlo 131 milijonov ljudi, od tega 15,9 milijona zaradi pandemije covida-19 (pri tem so upoštevali presežno umrljivost, ki vključuje neposredne smrti zaradi okužbe s SARS-CoV-2, pa tudi posredne, povezane z družbenimi, ekonomskimi in vedenjskimi spremembami, ki jih je povzročila pandemija). Med 1950 in 2021 se je globalna pričakovana življenjska doba ob rojstvu povišala za 22,7 let, čeprav se je trend med 2019 in 2021 obrnil, v tem času se je znižala za 1,6 leta. V tem obdobju so povišanje pričakovane življenjske dobe zaznali v le 32 od 204 držav v raziskavi. Leta 2021 je globalna populacija dosegla 7,89 milijard, v 56 od obravnavanih držav število prebivalcev upada. Najhitreje se veča prebivalstvo v podsaharski Afriki in južni Aziji. Delež starejših od 65 let se je v primerjavi z deležem mlajših od 15 let od leta 2000 povišal v 188 od 204 držav. ■ ve so odkrile tudi nepričakovane podobnosti v kemijski sestavi lave iz različnih izbruhov, kar bi lahko kazalo na globoke podtalne povezave celotnega polotoka. »To nas je zelo presenetilo,« je povedal Edward Marshall, geokemik z islandske univerze. »Ognjeniki se pojavljajo posamično in naj se ne bi pogovarjali med sabo.« To tudi pojasnjuje, zakaj se izbruhi na Reyksjanesu izmenjujejo: ko se polni en ognjeniški sistem, drugi počivajo. Ni še jasno, kako pride do deljenja magme, a odgovor bi bil lahko ključen za razumevanje tamkajšnjega tisočletnega cikla ognjeniške aktivnosti. Ob vsem znanstvenem navdušenju pa se porajajo tudi skrbi za prihodnost prebivalcev v regiji. Če so bili zgodnji izbruhi omejeni na neposeljena območja, tokratni ogrožajo mesto Grindavik s približno 3800 prebivalci. V bližini je tudi geotermalna elektrarna Svartsengi, ki zagotavlja elektriko za ves polotok. ■ Na polotoku Reykjanes so tektonske plošče na udaru pod kotom, zaradi česar nastanejo dolge razpoke, ki presekajo površje, nato pa iz njih mezi magma. Prav nič niso podobne ognjeniškim izbruhom iz vrhov gora, namesto tega poplavljajo okolico s staljenimi kamninami. maj 2024 GEA 63 Fotografija: Freda Nicholson, Mars no olajšanje v času, ko je ogrožena večina koralnih grebenov po svetu, nekateri pa so celo tako poškodovani, da jim ni več pomoči. Eden takšnih je pred obalo otoka Sulavezi v Indoneziji, kjer so preizkusili zdravljenje koral s »transplantacijami«. V okviru programa Mars (Mars Coral Reef Programme) so razvili šesterokotne zvezdaste jeklene strukture, prevlečene s peskom. Nanje pritrdijo mlade korale, nato pa jih odlagajo na grebene, ki so jih ribiči razstrelili z dinamitom (na ta način lovijo ribe). Korale med rastjo dodajajo kalcijev karbonat, nekatere ribe in morski ježki pa ga razgrajujejo. »Karbonatni obračun« je zato dober pokazatelj, kako gre koralam – če je pozitiven, greben raste, če je negativen, se krči. Presenečeni so ugotovili, da se je karbonatni obračun poškodovanih grebenov v le štirih letih potrojil in tako dosegel raven zdravih grebenov. Greben bodo zdaj opazovali naprej, saj še ni dosegel polne biotske raznovrstnosti, spremljali pa bodo tudi njegov odziv na segrevanje morja zaradi podnebnih sprememb. Med transplantiranimi koralami je namreč le ena vrsta koral, razvejene korale, ki so še posebej občutljive za toplejše temperature. Zato zdaj poskušajo presajati še druge vrste koral za bolj raznolike grebene. Izkušenj jim ne manjka, saj so od začetka projekta zdravili grebene že na 40 lokacijah v 11 državah, postavili so 90.187 grebenskih zvezd z 1.300.000 koralami. ■ za »naravno okolje«, čeprav so ga v resnici z nadzorovanimi požigi vzdrževali domorodci. Šlo je za zapleten proces strateškega požiganja manjših območij skozi celotno sušno obdobje. Ko se je takšno upravljanje končalo, so se v savani začeli pojavljati obsežnejši in močnejši požari. Da bi bolje razumeli dogajanje pred človeškimi posegi pa vse do danes, so znanstveniki izvrtali 18-metrski sedimentni vzorec blizu današnjega Darwina in iskali vzorce peloda in oglja, ki kažejo na požarne vzorce za zadnjih 150.000 let. Sediment je razkril di- namično, spreminjajoče se okolje. Menjavali so se ogromna jezera, monsunski gozdovi in savane v zadnji ledeni dobi, pred 20.000 do 30.000 leti. Prvi ljudje naj bi na celino prišli pred 65.000 leti, v sedimentih pa so našli prelomnico, ko so naravne požare (neredne in intenzivne) zamenjali nadzorovani požari, ki jih je upravljal človek – ti so bili pogosti in manj intenzivni. Prehod z naravnih k namernim požarom je bil daljši proces, ki se je začel že pred 40.000 leti in, kot kaže, trajal vse do pred 11.000 leti. ■ Končno dobra novica za koralne grebene Znanstvenikom iz Velike Britanije in Indonezije je uspelo oživiti poškodovane koralne grebene, in to v le štirih letih. Pozitivna novica, da nam v okolju tu in tam uspe kaj tudi popraviti, je prišla kot močno potreb- Nadzorovani požigi že pred 11.000 leti Gozdni požari vsako leto požgejo med 3,94 in 5,19 milijona kvadratnih kilometrov. Med bolj ogroženimi področji je Avstralija, kjer so med iskanjem rešitev našli dokaze, da so domorodci območje upravljali z ognjem že pred vsaj 11.000, morda pa celo 40.000 leti. Raziskava, objavljena v reviji Nature Geoscience je pokazala, da je eden od najverjetnejših razlogov za porast katastrofalnih požarov v Avstraliji ravno opustitev upravljanja s požari ob prihodu Evropejcev. Ta sprememba je povzročila upad biotske raznovrstnosti in nalaganje gorljivega materiala. Čeprav so bili v zadnjih letih najbolj uničujoči požari na jugu, kar dve tretjini vseh požarov zagori v sušni sezoni v savanah na severu, ki obsegajo približno dva milijona kvadratnih kilometrov oziroma četrtino države. Evropejci so bili prepričani, da gre 64 GEA maj 2024 Foto: Shutterstock Koralni grebeni so zelo pomembni habitati za morske organizme, hkrati pa tudi ščitijo obalne predele pred neurji in erozijo. Avstralski domorodci so skozi tisočletja ustvarili biotsko zelo raznovrstne savane. Geoznanstveniki z univerze v avstralskem Sidneyju in pariške Sorbone so odkrili ciklične spremembe v sedimentih globoko v oceanih, ki kažejo na to, da Mars in Zemlja med kroženjem okrog Sonca vplivata drug na drugega. Ugotovitev je skladna z nedavno prepoznanim velikim astronomskim ciklom, 2,4 milijona let dolgim vzorcem, povezanim s poravnavo med krožnicama Zemlje in Marsa. Glavna avtorica študije Adriana Dutkiewicz pojasnjuje, da je neposrednih dokazov za to malo, kar pa so našli, kaže na močnejše sončno sevanje in toplejše podnebje na vrhuncu cikla. Te spremembe nimajo nič z antropogenimi podnebnimi spremembami, ki smo jim trenutno priča na Zemlji, dodaja. Že nekaj časa vemo, da lahko drugi planeti vplivajo na Zemljino krožnico, raztegujejo jo v Milankovičevih ciklih, ki približno sovpadajo z začetki in konci ledenih dob. Glavno vlogo pri njih igrata od Marsa precej masivnejša Jupiter in Saturn, ti cikli pa so tudi veliko krajši (nekaj deset tisoč let) od novoodkrite resonance, kot tudi rečemo takšni interakciji. Dokaz za Milankovičeve cikle so znanstveniki našli leta 1976 v sedimentih na morskem dnu. Tokratna raziskava se je prav tako ukvarjala s sedimenti, a se je osredotočala na nekaj drugega. Z njo so poskušali ugotoviti, ali toplejše vreme vpliva na tokove ob dnu oceana – ali jih pospeši oziroma upočasni. Takšne spremembe so vidne tudi v prelomu ali enakomernejšem nalaganju sedimentov. Ilustracija: Shutterstock Vpliv Marsa na Zemljo Gravitacijske interakcije med planeti porajajo počasen kozmični ples, ki vsakih 2,4 milijona let povzroči ciklične spremembe globokomorskih tokov. Analiza 293 globokomorskih vrtin z različnih koncev sveta je dala 387 prelomov v zadnjih 70 milijonih let. Podrobnejši pogled je pokazal, da so ti zgoščeni na vsakih 2,4 milijona let, kar se ujema z velikimi astronomskimi cikli Marsa in Zemlje. Poleg tega prelomi sovpadajo tudi z obdobji toplejšega podnebja, med njimi s paleocenskoeocenskim toplotnim maksimumom pred 56 milijoni let, ko se je temperatura dvignila za 8 stopinj Celzija. »Globokomorski podatki za zadnjih 65 milijonov let kažejo, da je kroženje v globini v toplejših oceanih živahnejše,« rezultate razlaga Dutkiewicz. »To bi potencialno lahko preprečilo oceansko stagnacijo, tudi če se atlantska meridionalna cirkulacija (AMOC) upočasni ali celo ustavi.« Kot kaže, so oceani proti podnebnim spremembam odporni nekoliko bolj kot ljudje, ki nam te res ne grejo na roko.  ■ GEA, Svet doma, mesečnik, maj 2024 • Letnik 34 • ISSN 0353782X • Mladinska knjiga Založba, d. d., Slovenska 29, 1000 Ljubljana • Predsednica uprave: Karmen Pangos • Odgovorna urednica: Urša Jurak Kuzman, ursa.jurak.kuzman@mladinska-knjiga.si • Oblikovanje: Human1st • Tehnično uredila: Katarina Macura • Lektorica: Vera Jakopič • Naslov uredništva: MKZ, d. d., 1536 Ljubljana, T: (01) 241 32 20 • Cena ene številke v prosti prodaji je 7,35 €. • Cena za individualne naročnike je 6,24 €. • Cena za naročnike v šoli 5,88 € • DDV in poštnina sta vračunana v ceno. Celoletna naročnina za tujino je 120,00 € in se poravnava vnaprej. • Na leto izide 12 številk. • Odpovedi sprejemamo samo pisno, za naslednje obračunsko obdobje. Za nepravočasno poravnane obveznosti zaračunavamo zakonsko določene zamudne obresti. Poštnina plačana pri pošti 1102 Ljubljana. • Naročanje revij: Mladinska knjiga Založba, d. d., Zaledna pisarna, Slovenska 29, 1000 Ljubljana. Po telefonu 080 12 05 vsak dan od 7h do 17h. Naročanje revij po internetu na naslovu: www.mladinska-knjiga.si/revije • Vodja sektorja Izobraževalne vsebine in center Oxford: Monika Gobec, Monika.Gobec@mladinska-knjiga.si, • Vodja oglasnega trženja: Martina Dolgan, T: (01) 307 80 34, martina.dolgan@mladinska-knjiga.si • Oglasno trženje: Anja Klemenčič, T: (01) 241 37 06, anja.klemencic@mladinska-knjiga.si • Internet http://www.mladinska-knjiga.si/revije/oglasevanje • Tisk: Grafika Soča, d. o. o. • Tiskana naklada: 6.200 izvodov • V reviji GEA objavljenih prispevkov ni dovoljeno kakor koli ponatisniti brez pisnega dovoljenja uredništva. • Nenaročenih rokopisov in fotografij ne vračamo! • Spletna stran: www.mladinska-knjiga.si/gea/clanki • Izid publikacije je finančno podprla agencija ARRS iz sredstev državnega proračuna za sofinanciranje domačih poljudnoznanstvenih periodičnih publikacij. • Fotografija na naslovnici: Adobe Stock maj 2024 GEA 65 Upanje stran od doma zadnja Piše: dr. Lučka Kajfež Bogataj Ljudje smo mobilna bitja in zato so bile migracije vedno del naše preteklosti. Preseljevanje celotnih ljudstev se je dogajalo večkrat, čeprav o poteku in natančnih vzrokih za selitev obstajajo le hipoteze. Mnogi zgodovinarji in antropologi pa omenjajo med pomembnimi vzroki za migracije tudi podnebne razmere in vremenske katastrofe. Podnebje se je, vsaj v lokalni prostorski skali, spreminjalo tudi v preteklih tisočletjih. Velike ohladitve so gnale ljudi k selitvi v toplejše kraje, kjer so si lažje zagotovili tudi prehransko varnost. V obdobjih otoplitev pa so se narodi znova premikali proti severnejšim območjem. Morda so se tudi naši predniki zaradi ohladitev med 4. in 5. stoletjem priselili bližje toplejšemu Sredozemlju. Če o preteklosti ne vemo vseh podrobnosti, pa imamo nedvomne podatke o posledicah že opazovanih podnebnih sprememb v današnjem času. In imamo tudi precej jasno predstavo, kakšen je možen razvoj podnebja v prihodnosti. Razseljevanje prebivalstva je že očitna posledica podnebnih sprememb, saj ekstremni vremenski pojavi, kot so dolgotrajne suše, gozdni požari, zemeljski plazovi, poplave, ekstremna vročina in orkanska neurja, terjajo svoj davek. Selitve prebivalstva so pač eden od načinov, kako se ljudje spoprijemajo s podnebnimi spremembami. Številke, ki jih podajajo različne mednarodne organizacije, so zastrašujoče. Zaradi vremensko pogojenih naravnih nesreč po letu 2008 vsako leto zapusti svoje domove okrog 22 milijonov ljudi, kar pomeni, da zaradi vremena vsako sekundo nekdo zapusti varen dom. V enem dnevu je to 60 tisoč ljudi. Nekateri se lahko sicer kasneje vrnejo, mnogi pa žal ne. Leta 2020 je bilo zaradi vremensko pogojenih naravnih nesreč notranje razseljenih 31 milijonov ljudi, več kot trikrat toliko kot zaradi vojn in nasilja. Velika večina, kar 98 odstotkov vseh selitev, je bila neposredna posledica ekstremnih vremenskih in podnebnih dogodkov – večinoma poplav in neurij. Večina ljudi je preseljena znotraj svojih držav in le majhen del migrira v tujino. Izredno prizadeta območja so na primer Bolivija, Mjanmar in Bangladeš, tihomorska regija, Sahel in Uganda. Podnebne migracije so težava tako v bogatih kot v revnih državah, a revščina na globalnem jugu na primer očitno pomembno vpliva na ranljivost ljudi za podnebne šoke, s tem pa tudi na njihovo zmožnost prilagajanja na posledice podnebne krize. Mnogi opozarjajo tudi, da so podnebna tveganja med seboj povezana in lahko povzročijo učinek domin. Ko se temperatura dvigne, lahko to zmanjša razpoložljivost in kakovost vode. To lahko poveča širjenje bolezni in poveča verjetnost suše, ki povzroči propad pridelka, kar bo zmanjšalo prihodke in zaloge hrane. Vse to lahko vodi do družbenih motenj in politične nestabilnosti. In če k temu dodamo konflikte in vojne, se situacija še bolj zaplete. Učinek domin se je na primer čutil v Siriji, kjer se je zaradi suše med letoma 2006 in 2010 kar 1,5 milijona podeželskih delavcev preselilo v mesta. Ob suši so nastali konflikti, povezani z Islamsko državo, arabsko pomladjo in strogimi omejitvami sirske vlade. Družbena vprašanja, ki so jih povzročile podnebne spremembe, so zaostrila obstoječe napetosti in konflikt je spodbudil najhujšo begunsko krizo v zadnjih desetletjih, ko je bilo skoraj sedem milijonov Sircev (približno četrtina prebivalstva) prisiljenih zapustiti svojo državo. Združeni narodi ugotavljajo, da obstaja močna povezava med državami, ki so najbolj ranljive za podnebne spremembe, in tistimi, ki doživljajo konflikte ali nasilje. Kar 95 odstotkov vseh razselitev zaradi konfliktov po letu 2020 se je zgodilo v državah, ki so ranljive ali zelo ranljive za podnebne spremembe. Podnebne spremembe zato niso le neposredna gonilna sila razseljevanja, temveč »pomnoževalec groženj«. Povečujejo vplive drugih dejavnikov, kot so revščina in napetosti v zvezi z usihanjem virov, in to zlahka lahko ustvari razmere, ki vodijo v konflikte in migracije. Prihodnost planeta pa vodi še v večje spremembe. Podnebnih sprememb ne moremo povsem ustaviti, lahko pa jih še omilimo. Ravno tako verjetno tudi migracij ne bomo mogli ustaviti, lahko pa jih razumemo, sprejmemo in skušamo pomagati milijonom migrantom in tudi sebi. Ocene številnosti prihodnjih migracij so različne in njihova interpretacija je zelo nehvaležna. Ocena svetovne banke iz leta 2021, ki jo največkrat navajajo, je, da se bo zaradi posledic podnebnih sprememb in degradacije okolja obseg tovrstnih migracij še povečeval in naj bi jih bilo do sredine stoletja več kot 200 milijonov. Če bi nam uspelo omejiti ogrevanje na še varnih 1,5 oC in bi uvedli številne ukrepe za prilagajanje, bi lahko dosegli znižanje za 80 odstotkov in omejili selitve na 44 milijonov. Večina strokovnjakov meni, da begunci zaradi podnebnih sprememb potrebujejo dostop do enakega zaščitenega statusa, kot ga imajo drugi begunci, na primer tisti, ki so pobegnili iz konflikta. Že leta 2018 je Svet ZN za človekove pravice ugotovil, da podnebni begunci nimajo pravne zaščite svojih človekovih pravic, ki bi jih lahko varovala pred grožnjami, kot je deportacija. Čas je, da vlade in pravni organi uredijo pravni status podnebnih beguncev in priznajo, da so ogrožene njihove (človekove) pravice. Treba jim je priznati smrtonosno grožnjo, s katero se soočajo, tudi če nevarnosti, ki jih povzročajo podnebne spremembe, niso vedno tako neposredne kot nevarnosti, s katerimi se spopadajo begunci, ki bežijo pred vojno.  ■ Poiščite navdih v mobilni aplikaciji Mladinska knjiga PLUS! © Mladinska knjiga Vse materialne avtorske pravice so last Mladinske knjige. Odkrijte e-knjige, zvočnice ter ekskluzivne video vsebine, ki vas bodo navduševale vsak dan. Skenirajte QR-kodo in izkoristite 14-dnevni brezplačni preizkus. OD ZELENEGA ZAČETNIKA DO ZELENEGA MOJSTRA Podajte se na pot odgovornejšega nakupovanja s SPARovim Trajnostnim vodnikom. Konkretni nasveti za bolj trajnostno nakupovanje. Koristne informacije, kako lahko kupci nakupujejo trajnostno v SPAR trgovinah. Prelistajte Trajnostni vodnik, preverite, kako trajnostno je vaše nakupovanje, ter odkrijte nasvete za okolju prijaznejši vsakdan. SPAR SLOVENIJA d.o.o. Ljubljana, Letališka cesta 26; www.spar.si. 1. 2. 3. Kviz “Kako trajnostno je moje nakupovanje”.