Poštnina pavšalinana v SHS.
ZELEZNKAR
Glasilo „Saveza železničarje«“ v Jugoslaviji.
Izhaja S. in ZD. v mesecu.
Nefranklrana pisma se ne sprejemalo. — Rokopisi se ne vračajo.
Uredništvo in upravništvo
se nahaja v Ljubljani, Šelenburg. ul. 6.
Naročnina:
za celo leto.................. 40	K
za pol leta .................. 20	„
za četrt leta
10
Posamezna šterilka K 2 K.
Štev. 6.
V Ljubljani, 5. aprila 1922.
Leto XIV.
Kongres Saveza.
Na podlagi Sateznih pravil, § 12. sklicuje uprava Saveza
KONGRES SAVEZA
ki se bo vršil, dne i4, maja L1. v Zagrebu, Petrinj-ska ulica Št. 40, I. nadstropje ob 8. url zjutraj.
ZaŽasno določeni dnevni red je:
1. Verifikacija mandatov.
2. Konstituiranje kongresa.
3. Poročila; tajnika, blagajnika in nadzorstva.
4. Sprememba pravil.
5. Predloga pravilnika.
6. Članski prispevki.
7. Pravica koalicije.
8. Pragmatika.
9. Stanovanja za Žetežftičarje.
10. Državne in medwarodne zveze.
11. Volitev Uprav* in Nadzorstva.
12. Raznoterosti
Za kOngreš Namenjeni predlogi, se mbrajö Upravi Saveza 'tiposlati najkasneje 10 dni ipred kongresom, ter se Vnorajo objaviti.
Pr&Vičo udeležbe na kongresih imajo v Smislu § 12j, tbčka 2.:
a) iäeiegattt članov, ki se volijo ¥*č> podružnicah in ‘sicer: na prvijr 100 članov eden, na Všakih na-daijnih 200 po eden član. Manjše 'podružnice, ■ki ^te morejo poslati lastnega delegata, jih od-llbšljeio sporazumno s 'Mšednjimfi podružnicami, kakor bo to odredil upravni'odbor Saveza; TO člani upravnega odbota Saveza; in kc) člani nadzorstva.
Vse podružnice S* 'vabijo, 'da pravočasno obračunajo, da bodo imele pravfco do zastopstva na kongresu.
V Zagreb«., <dite 30.>marca 1922.
Uprava Saveca.
Pri žetezni&kem ministru.
DelegaSa ttgoVške zbornice g. Čeda Petrovič in delavske 'zbornice sodr.Luka Pavičevič sta bila dne 14. marca -t. 1. pri železniškem ministru v audi-jenci. Delegata šta, ko sta ministrstvu oddala re-«olucijo, fci :je ’bila dne 26. februarja sprejeta izjavila: Trgovska, industrijska in delavska zbornica so v resoluciji navedena vprašanja osvojile in jih smatrajo torej svojim. One žele, da jim minister posveti vso .pažnjo.
Železniški minister Stanič je v svojem odgovoru izjavil približno sledeče: „Vsi, kar nas je v tem ministrstvu, smo napeli vse svoje sile, da uredimo železniški promet. Štiri so glavne činjenice, ki pridejo pri tem v poštev in te so: pragi, popravila vagonov in strojev, premog ter gmotna stran — plače in dnevnice železničarjev. Za nabavo pragov bi se bilo preje lahko zanimalo, toda tudi sedaj še ni prepozno. Izdeluje se jih na več mestih. Do-pošilja se jih uže in takoj se izmenjujejo. Poleg zasebnih liferantov nam bo tudi ministrstvo za šume in rude v kratkem doposlalo okrog 600.000 pragov.
Glede premoga — pravi minister — se bo vprašanje tudi v kratkem in ugodno rešilo. Prometna kriza, ki je bila še nedavno na višku, je preminula in upam, da se v bodoče ne bo več pojavila. Kriza je bila posledica naših razmer napram Madžarski, evakuaciji Pečuha in drugih spopadov. Manjkal nam je dovoz premoga iz Pečuha. V tem času smo izrabili vse naše rezerve. Sedaj zopet dobivamo po 100 vagonov premoga iz Pečuha in ker se je povišala produkcija tudi v drugih premogovnikih,
smemo upati, da bomo imeli zopet v doglednem času dopolnjene primerne rezerve. Seveda do tega čas ne more železnica vpostaviti rednega prometa.
S popravili strojev in posebno vagonov je stvar nekoliko težja. Vzrok temu je, ker nam v državi primanjkuje delavnic in še te, ki jih imamo, nimajo materijala. Zato je škoda, ki jo čutimo osobito pri vagonih občutneja nego ona pri strojih. Povečana Škoda pri vagonih tiči tudi v tem, ker se jih uporablja preko 1100 za stanovanja železničarjev. Toda vzlic težavam se tudi v tem oziru obrača na bolje. Dobiti imamo od Nemčije 9000 vagonov, od katerih smo jih 600 že prevzeli. Ravnotako imamo dobiti dve veliki kompletni delavnici, v katerih se ne bodo lahko izvrševala vsa popravila, temveč tudi novi stroji in vagoni.
Vidite! radi teh treh činjenic je bil naš železniški-promej doslej nepovoljen. To je tudi vzrok, pod katerim je trpelo naše narodno gospodarstvo in naša trgovina.
Sedaj pa preidimo na Četrto činjenico, katera g. Pavičeviča najbolj zanima, in to je materijalno stanje železniških uslužbencev in delavcev. O tem vprašanju vam v glavnih potezah povem sledče: Za obleko in obutev sem dobil približno 40 milijonov kredita, ravnotako za zgradbo železničarskih stanovanj 15 milijonov. Ostane toraj še odprto vprašanje plač in dnevnic. Kar se tiče nastavljenih železničarjev, imajo oni večje plače nego ostali državni nastavljenci, za delavce pa priznavam, da so slabo plačani in da se jim morajo plače povišati.
Delegat trgovske zbornice g. Petrovič je opozoril ministra na veliko škodo, ki jo trpi uvozna in izvozna trgovina vsled tega, ker naše železnice niso urejene.
Upoštevajoč izjavo ministra ga je g. Petrovič vprašal, kdaj približno bodo vse težkoče za ureditev rednega prometa odpravljene in do kdaj minister upa, da se bo promet uredil. Do avgusta tega leta je odgovoril minister.
Nato je dejal sodr. Pavičevič: vsekakor zanima delavsko zbornico s stališča delavstva to vprašanje. Da so delavska vprašanja temelj na katerem se bo ustavil ves železniški promet, je povsem jasno in upam, da bo to mnenje, ki so ga osvojile vse zbornice, osvojil tudi minister. Od zadovoljnega delavca je odvisna železnica. Slabe plače in dnevnice preganjajo najboljše strokovnjake iz železniške službe. Ne zgubljate le dobre delavce iz delavnic, vi izgubljate tudi inženirje. Rešitev stanovanjskega, kakor vprašanj obleke in obutev, je važna, še važneje pa je vprašanje povišanje plač in dnevnic. Nato je s. Pavičevič opozoril ministra tudi na to, da prouzroča neurejen železniški promet tudi draginjo ter da ustvarja brezposelnost. Velikim industrijskim podjetjem je, vsled pomanjkanja vagonov, nemogoče dobavljati potrebnih količin surovin in odvoz gotovih produktov in s tem se ustvarja brezposelnost, ki delavstvo težko obremenjuje. Treba je toraj: povečati delavnice, povišati plače in delavske mezde, popravljati je treba vagpne in stroje doma v lastni državi, glavni predpogoj pa je številno zvišanje vozovnega parka. S tem se bo mnogo popravilo in omogočilo se bo povratek na železnico odpuščenim v posledici štrajka, kajti med temi jih je veliko število, ki so jako sposobni delavci in uslužbenci. Končno je sodr. Pavičevič opozoril na isti del resolucije, ki govori o zamenjavi sedanjega birokratskega sistema na železnicah, s komercijalnim.
Miništer je izjavil, da bo vse v resoluciji stavljene predloge temeljito proučil, da bo napravil vse, kar je v njegovi moči, da se ugodi opravičenim željam železničarjev in posebno glede povišanja plač delavcem. Sočasno je naprosil delegata trgovske zbornice, da naj vedno le na njega osebno vpo-šiljajo vse predloge, o katerih smatrajo da so v interesu brze ufeditve železniškega prometa.
Minister je bil v razgovoru z delegatoma zelo pazljiv in je kazal najboljšo voljo, da jima ustreže. Pričakovati je toraj, da bodo njegovim lepim besedam sledila tudi dobra dejanja. Železničarji posebno slednje težko pričakujejo.
Po tej predstavki pri ministru je dobil naš Sa-vez brzojavko, v kateri se zahteva poročilo o delavskih mezdah v zasebnih podjetjih. Savez je tej zahtevi zadovoljil. Iz poročila je razvidno, da so mezde železničarjem za 50 do 120% nižje nego one v zasebnih podjetjih in da je to vzrok da odhajajo delavci iz železniške službe. Sočasno je Savez predlagal izpremembo „Začasnega pravilnika“ in da ministrstva v to svrho skliče konferenco delavskih zaupnikov, ki naj sestavijo nov pravilnik.
Interpelacija narodnih poslancev Ivana Deržiča in Josipa Kopača.
V zadnjem času sta stavila narodna poslanca Ivan Deržič in Josip Kopač v Narodni skupščini glede železniškega prometa in položaja železničarjev interpelacijo. Interpelacija Deržiča se peča v obče z železniškim prometom, medtem ko se peča Kopačeva interpelacija v glavnem z gmotnim položajem železničarjev. Oba interpelanta sta zahtevala, da se upostavi posebna parlamentarna anketa, katera naj bi imela nalogo, da prouči vzroke, ki so dovedli promet v sedanji obupni položaj, ter vzroke, vsled katerih je železniško osobje nezadovoljno.
Minister je imel težko stališče, ko mu je bilo treba na te interpelacije odgovoriti in to vsled tega, ker nima v svojem ministrstvu nikogar, ki bi mu mogel nuditi potrebno gradivo za odgovor, ker se prosto s temi vprašanji nihče ne bavi. Seveda je logično, da minister ničesar ne ve, če njegovo ministrstvo nič ne ve.
Izmuznil se je pa vendar na lahek način: on enostavno na interpelacije ni odgovoril. Govoril je sicer, ali govoril je le, ker je govoriti moral, brez da bi kaj povedal, samo da je zadovoljil formi. Ker željenega odgovora nista dobila, sta interpelanta izjavila, da z odgovorom nistji zadovoljna. Anketa, ki sta jo interpelanta zahtevala je imel že v zobeh in jo je hotel sprejeti, ko mu je v usodepolnem trenutku skočil prijatelj iz večine na pomoč. Bil je to demokratski poslanec Agatanovič, ki je enostavno predlagal prehod na dnevni red.
Tako se je tudi pri tej priliki pokazala v Narodni skupščini vzorna sloga, ki vlada med radikali in demokrati, če gre proti ljudskim interesom. Ti tiči se samo v javnosti napadajo, da s tem svojim naivnim volilcem mečejo pesek v oči, kadar pa je treba nastopati proti proletarijatu, tedaj so — složni. Socialistični poslanci v skupščini so na to dejstvo opozorili in treba je, da si železničarji tudi to zapamtijo.
Železničarska zavaroval-, nica proti nezgodam in strokovnjaki!
Po preobratu se je osnovala za slovenske železničarje zavarovalnica proti nezgodam s sedežem v Ljubljani, po vzorcu Dunajske zavarovalnice BUVA. V teku 3 let se je posrečilo neumornemu delu maloštevilnih moči ta zavod dvigniti na stopnjo, da bi lahko služil za vzgled celi naši državi. Ker pa se je zahotelo nekemu doktorju ministrstva saobračaja, o kateremu upamo, da ni dobil doktorsko diplomo na podlagi izpita za babice, se predstaviti „čitavemu“ svetu za strokovnjaka v vprašanju zavarovanja železničarjev proti nezgodam, in
ker v nekem delu naše države še danes ne vedo, kaj da je zavarovanje sploh, je izšel ferman, da ima s 1. julijem t. 1. ta zavod prenehati s svojim delovanjem. Da pa se temu gospodu ne bode moglo očitati, da le ruši obstoječe in dobro obratujoče inštitucije, je ustvaril s pomočjo nekaterih novopečenih strokovnjakov, novo zavarovalnico proti nezgodam za vse železnice države, v kateri seveda ne bodo imeli železničarji nikakega zastopstva, ker na nikak način ni skladno z ugledom države, da bi v državni inštutituciji imeli kaj iskati uslužbenci, za katere je ustvarjena ta inštitucija, vsaj ima itak vsak uslužbenec pravico do pritožbe na razsodišče.
Kakor v vseh sličnih slučajih od prevrata sem, se je tudi v predležečem slučaju pojavil železničar-strokovnjak, ki pridno pomaga pri ustvaritvi tega novega nestvora, žal, da zopet Slovenec-megalo-man, čegar strokovnjaštvo hočemo v naslednjem nekoliko s povečalnim steklom preteklosti preiskati.
V sosvet zavarovalnice je bil imenovan kot zastopnik uprave državnih železnic g. višji revident Ivan Varl. Ob prevratu se je pojavil naenkrat ta gospod, katerega pač dosti železničarjev pozna iz prejšnjih časov, kateri je pa po odhodu iz naših krajev v Trst, tam izginil v družbi raznih nemško-nacijonalnih Fuchs-ov in dr. Mesmerjev, kot strokovnjak na polju nezgodnega zavarovanja. Vsakdo se je vprašal: za Boga svetega, kje pa si je pridobil ta gospod njegovo zavarovalno strokovnjaštvo? Oglejmo si malo njegovo „strokovno“ nadizobraz-bo. Spominjamo se ga kot postajenačelnika v Javorniku. Ker je ta postaja blizu Jesenic in ker je ravno ta postaja Wieserjeve preteklosti, nam Slovencem vzgojila in podarila že nekaj železniških „strokovnjakov“ vseh panog, je razumljivo, da je nekaj „strokovnjaštva“ odpadlo tudi na sosednjo postajo. In res bode menda tu vir znanja in učenosti, kajti g. Varl je kaj pridno zahajal na Jesenice ter se tam učil — kvartati. Ker to učenje tudi nekaj stane, a tedanji dohodki g. postajenačelnika niso zmogli teh stroškov, je bil prisiljen si primanjkljaj sposoditi iz postajne blagajne. Slučajno pa je pri tem prezrl dejstvo, da tedanja železniška uprava ni imela toliko socijalnega čuta, kakor tudi ne dovolj strokovnega znanja tega novega načina knjigovodstva in denarnih operacij, ter je vsled tega mesto nagrade dobil prestavo v Trst k računskemu oddelku, ker so ga tam nujno rabili radi takega strokovnega znanja. Seveda pri sličnih slučajih pač uprava ni bila toliko uvidevna, ter je razrešila take ženije vseh obveznosti napram njej, v predležečem slučaju pa je pomagal g. Varl-u visok boter, ki je imel v Sloveniji tedaj eno izmed najuglednejših mest. Kaj je bilo pozneje v Trstu s študijami, bi znali povedati marsikateri g. kolegi. Na vsak način ga je precej podučeval znani ljubitelj žganih tekočin nemško-klerikalni dr. Messmer in slični elementi.
S tem smo, mislimo, dokazali pravico g. Varla do titula „strokovnjak“.
Železničarje pa opazarjamo, da bo 1. julija 1922 pričela obratovati zavarovalnica zoper nezgode državnih železnic brez sposobnega osobja in brez „para“. Toplo pa priporočamo Ministrstvu Saobra-čaia, da imenuje odmah izvanturno višjemu revi-dentu postalega g Varl-a inšpektorjem ministrstva, ter mu že vnaprej čestitamo k pridobitvi tako imenitnega strokovnjaka.
Razvoj jugoslovanske socialne politike.
Čim je prevzel dr. Gregor Žerjav portfelj za socijalno politiko, ki je bil že seveda od njegovega prednika, ali če hočete, od njegovih prednikov do skrajnosti oguljen, smo takoj vedeli, kam pes taco moli. Inštinktivno je to čutilo vse delavstvo brez razlike na strankarsko pripadnost. In kako ne. Žerjav, kot najizrazitejši tip najbolj reakcijonarnega kapitalizma je postal čez noč naslednik moža, ki še dandanes izzivajoče po Sloveniji propagira svoje socijalno politične nazore, ki mu seveda ne prinašajo nikakršne slave, pač pa obilo izžvižganja, kakor se mu je to pripetilo na zmagovitem pohodu širom Slovenije dne 3. t. m. v Ljubljani na protestnem shodu verižnikov. Iz njegovih zmedenih izvajanj smo posneli le eno, ker nas to o njem kot bivšem ministru za socijalno politiko zanima, namreč: koštatacijo, da je edini vzrok naraščajoče draginje mezdno gibanje delavstva. Vemo, da ta gospod, ki je baje jurist in advokat.in ki sliši in se piše na ime Kukovec, nima posebno veliko soli v glavi, toda da bo javno priznal svojo popolno nezmožnost za stroko, kateri ga je slov. demokratična stranka posvetila, tega nismo pričakovali in smo mu za to
priznanje odkrito hvaležni. Kakršen prednik, tak in morda še za par sto odstotkov zlobnejši je njegov naslednik. Dokaz za to je doprinesel ponovno in zadnjič v znani aferi ljubljanskega župana dr. Periča contra Žerjav. Sedaj tudi razumemo debelo prijateljstvo Pribičevič-Žerjavovo.
Zaušnica, ki jo je s tem imenovanjem zadobilo delavstvo, je bila sicer krepka, toda morda ne povsem neopravičena, vsaj če še velja stari pregovor, ki pravi: „Nur die allerdümmsten Kälber wählen sich ihre Metzger selber.“ Značilno pri tem imenovanju je dejstvo, da je vzelo slovensko delavstvo povsem ravnodušno na znanje in da se z izvršeno izpremembo sploh ni pečalo. To je značilno in da misliti. Žerjav minister za socijalno politiko ali pest v obraz je ena in ista. In vzlic temu niti najmanjšega razburjenja? To ima za tistega, ki ni slep, globok pomen. Mnenje, da morda vsaj slovensko delavstvo ni te provokacije opazilo, je napačno. Izključeno pa ni, da je v vrstah demokratsko-radi-kalne mafije to mnenje prevladalo in da je bil to vzrok in povod njenemu naraščajočemu grebenu. Usodepolna tišina pred izbruhom nevihte je tem čudakom namreč povsem nepoznana stvar, in zato si dovoljujejo eksperimente, ki ne morejo in ne smejo, računajoč z normalnim človeškim pojmovanjem, ostati brez težkih posledic. Predrznost teh ljudi, če jih smemo tako nazivati, postaja naravnost nesramna in morda je prav tako.
Delavstvo je v modernih srednje- in zapadno-evropskih deželah, ter po ostalem svetu izven Balkana, polagalo veliko važnost socijalnim vprašanjem in socijalni zakonodaji. Za ta vprašanja — in to je umljivo — je žrtvovalo nešteto žrtev in potoke krvi, ki morda niso zaostali zä onimi svetovne vojne, so polnili tlakove industrijskih mest in centrov. Toda ne zaman. Počasi sicer, korak za korakom, so se kazali uspehi in tudi v „prosluli“ Avstriji je uživalo delavstvo, sicer le skromen, toda vendar drobtinice skupnega napora.
Prišlo je razsulo. Prav je, da je prišlo in morda celo veliko prepozno. Prav pa ni, da so ob tej priliki ostali ravno tisti, kateri smatrajo svoji edini nalogi zadajati delavstvu udar za udarcem, ter mu do-slednje uničevati, kar si je le z najtežjim naporom priborilo.
Polne spodnje hlače, ki so za časa preobrata, povzročale današnjim mogotcem veliko preglavic, so imele vendar to dobro v sebi, da se razni, sedaj posebno širokousti gospodje, vsaj navidezno niso s socijalno političnimi vprašanji pečali in da so ureditev teh vprašanj prepustili delavstvu samemu.
Res je sicer, da delavstvo od te prisilne tolerance ni imelo dosti dobička, kajti pravico bi imelo od svoje baje osvobojene domovine zahtevati, da vsaj to spoštuje in mu nedotaknjeno očuva, kar je od tujerodca pod nesvobodnim sistemom priborilo, ali po domače, da se mu odkaže v skupni hiši primeren prostor, v katerem se bo lahko razvijalo.
Poznavajoč svojo zgodovinsko nalogo v poziciji, ki mu jo je določil razredni boj, je šlo mirno svojo pot in skušalo je pred vsem, dvigniti tudi svoje brate to- in onostran Save na svojo višino. Pogrošen idealizem! Bilo je povsem centralistično razpoloženo, morda prav računajoč, da je le v edinosti moč. Toda kakor vsi sloji te države, tako je bilo tudi delavstvo razočarano.
Prvotna navidezna toleranca buržuazije, se je kmalu kot hinavska krinka, razkrinkala in čim je demokratsko-radikalni blok smatral svoje razmere konsolidiranim, je takoj pokazal svojo pravo smer. Mislimo, da se ne motimo, če trdimo, da je sedaj vladajoča klika, ki po vseh dosedanjih izkušnjah nima absolutno nikakršnega razumevanja za potrebe delovnega ljudstva, po inicijativi naših, nam dobro poznanih ljudskih prijateljih v zaščiti demokratskega kožuha, nahujsakna, začela stegati svoja nikoH sita žrela tudi v delavske zavode prečanskih krajev. Govori se namreč — in menda še velja vox popoli vox dei — da je bil ravno minister za socijalno politiko, tedaj seveda šele aspirant za to mesto, oni zli duh, ki je v porodici izzval poželjenje po blagajnah delavskih zavodov. Ker so vse druge blagajne že do zadnjega kotička izpraznjene, je dobro preračunani migljaj, našel popolno razumevanje. Ker je domače srbsko delavstvo zaznalo za delavske inštitucije, ki si jih je ustvarilo prečansko delavstvo, je povsem naravno, tudi ono zaželelo, da se mu zasigura obstoj tudi za časa bolezni in dela-nezmožnosti. Žerjav, kot mož na svojem mestu, pretendent za stolico ministrstva socijalne politike in povrh tega še posebno dobrega srca za potrebe delavstva, in izvanredno radodaren, je takoj spoznal ugodni trenotek in ponudil je srbskim bratom, v kolikor pripadajo porodici — ne delavstvu, težke milijone krvavih žuljev slovenskega delavstva, ki jih je, mravlji podobno zbiralo v svojih bolniških blagajnah in zavarovalnicah. S tem denarjem naj
bi se v Srbiji nadomestilo to, kar je porodica tekom stoletja zanemarila. Seveda Žerjavu ni šlo za srbskega delavca, ki od radodarno ponudenih tujih milijonov ne bi dobil niti ficka, temveč šlo mu je za to, da čim preje ustreže svojim banditskim somišljenikom, ki stoje na stališču: „Sto treba preča-nima osiguravanje radnika protiv nezgodam i bole-stima, kad i kod nas toga nema ni treba.“ Brihtne glave poi odice so kmalu razumele Kukovec-Žerja-vova tolmačenja, tem bolj, ker je smatrati delavsko zavarovanje luksusnem „artiklu“, ki je povsem nepotrebno, če je delavec pri svojem delu onemogel ali ponesrečil, naj krepa, saj je napravil svojo dolžnost, nikdar pa naj ne povzroča napote, če ni več za delo zmožen.
Toda ne samo to, temveč tudi dejstvo, da potrebuje porodica vedno in velike količine para, jih je napotilo, da za enkrat niso povsem sistirali vse delavske inštitucije, temveč da so se zadovoljili s tem, da vse prizadete zavode — modernizirajo in reformirajo. Pred vsem ne spadajo v te zavode pismeni ljudje, ker je vpisovanje neumnost in potrata časa, ki je drag.
Da se temu nedostatku pride v okom, se bo vse, v prvi vrsti seveda blagajne, koncentriralo.
Na vodilna mesta pridejo po priporočilu zaščitnika socijalne bede prijatelja Gregorja, strokovnjaki iz Macedonije, ki imajo izvanredno razvit spomin, kar ima to prednost pred prečani, da ni treba ničesar vpisovati in ne preštevati. Ker je ta načrt v detajlih že izdelan in stopi v bližnji bodočnosti v veljavo — če ne bo dežja — so dobili podrejeni faktorji nalog, še podrobna vprašanja urediti. Kako se to nižje na jugu izvršuje, nas za enkrat ne zanima več, ker je naša nekdaj centralistično razpoložena žila odvodnica hvala Bogu okamenela.
Premetena Žerjavova glava si je po stari navadi napravila za to povsem jasen načrt.
Predvsem je bilo treba razkričati in denuncirati delavstvo in njegove voditelje državi nevarnim elementom, ki hočejo državo razbiti. Ta trik je imel le delen uspeh, kajti ogromna večina jugoslovanskega prebivalstva enostavno tega ne veruje, da bi bil kdo v stanu razbiti državo. Te ženijalnosti ne pripisuje nihče niti Žerjavu in Ribnikarju, ki sta nedvomno nedosegljiva umetnika v razbijanju in razdiranju. Ta huronski vojni krik je imel le namen, odvrniti pozornost od zahrbtnega dela, ki se je sočasno pripravljalo za kulisami politične arene de-mokratsko-radikalnih korupcijonistov. Ko je bil vik in krik najhujši, se je zgodila navidezno neznatna sprememba na Bleiweisovi cesti. Tiho in brez slave je zapustil bivše poverjeništvo za socijalno skrbstvo gospod dr. Gosar in ravno tako tiho in brez običajnega pompa je zasedel med tem novo kreirano mesto šefa oddelka za socijalno politiko znani oštarijski agitator in Žerjavov oproda Ribnikar.
Da ima mož vse predpogoje za to svoje sedanje mesto je neoporečno. Študiral je namreč „živinsko“ visoko šolo ter asistiral celo vrsto let na ljubljanski klavnici, kar je vsekakor izborna kvalifikacija za vzvišeno mesto vodje oddelka, katerega najvišji činitelj vidi v jugoslovanskem delavstvu afrikan-skega kulija, katerega se lahko, samo z živinskimi medikamenti leči.
Mož je zavzel svoje malenkostno mesto in se je takoj zavedal, da je pred vsem čiščenje nujno potrebno. Začel je torej čistiti in to po vzorcu svojega naročnika, ki je tozadevno nedosegljiv specija-list.
V oči ga je pred vsem zbodla ljubljanska bolniška blagajna in nje uprava. Očistil jo je s tem, da je po vzorcu našega modernega parlamentarizma vrgel enostavno svobodno voljene zastopnike delavstva na cesto in jih v svoji vsegamogočnosti nadomestil s svojimi mameluki. Dobro! S tem pa čiščenje še ni končano in se nadaljuje. Če vse verzije ne varajo, pride sedaj ravnatelj tega zavoda na vrsto in to edino radi tega, ker nima potrebne kvalifikacije in ne more z živinsko fakulteto konkurirati.
To je namreč glavni in edini jugoslovanski predpogoj za dosego vodilnega mesta v delavski inštituciji. Radovedni smo, kako bo to čiščenje izpadlo in kdo bo „razrešen“.
Ker imamo pa poleg bolniških blagajn v Slo- / veniji tudi razne zavarovalnice proti nezgodam, je treba tudi te v Ribnikar-Žerjavovem smislu očistiti. Delavstvu je treba dokazati, da so te inštitucije le tedaj moderne, če njih voditelji razumejo tok časa in ta je trenotno pri nas industrijsko kapitalističen. Zavodi imajo koristi podjetnikov ščititi in ne kakor doslej, polagati preveč pažnje interesom delojemalca. Ker baje temu doslej ni bilo tako, zato — reme-dura.
Dosleden današnjim načelom jugoslovanske socijalne politike, je Ribnikar ugotovil, da dosedanji upravniki teh zavodov svojih nalog ne razumevajo in jih je „razrešil svojih dolžnosti“, kar si bo mo-
ralo delavstvo primerno zabeležiti. Na njih mesta je imenoval nove sile, ki se gotovo tajnih Ribni-karjevih želja zavedajo in ki pred vsem vedo, da pričeim interesna sfera teh zavodov v obližju zveze industrijalcev in Jadranske banke. Da to razumevanje čimpreje prodre, se bodo izvršila še postranska čiščenja in „razreševanja“.
Pri svojem temeljitem delu Ribnikar tudi na železničarje ni pozabil in posvetil jim je svojo posebno naklonjenost. Tam je vrgel poleg upravnika, tudi sosvetnika sodr. Vencajza iz sosveta, in to menda radi tega, ker so po njegovem mnenju, ravno železničarji najbolj prekucuški element. To so dokazali s svojo umetnostjo v stradanju med vojsko in v povojnem stradanju po osvobojenju domovine, posebno pa še za časa demokratskega režima, ki je očetovsko skrbel in še skrbi za nje. Naučili se tudi doslej še niso jesti krmo in slamo, kar sijajno dokazuje njih delamržnost in protidržavnost. Pomislite samo! krma, ki stane kg le 5 kron, jim je premalenkostna. Ribnikar je torej razrešil Vencajza! Zakaj je to naredil? Kdo je Vencajz?
Ta vprašanja so za nas važna. Sodr. Vencajz je bil kot aktiven železniški uradnik po svoji organizaciji, na poziv uprave železničarske organizacije, odposlan v ta zavod, da tam zastopa interese železničarjev, kakor je bil n. pr. odposlan od strani’železniške uprave železniški uradnik g. Val, da tam zastopa interese podjetja. Da je bil Vencajz imenovan po svoji organizaciji in ne voljen, ne spremeni nič na bistvu stvari, kajti, če se doslej volitev ni izvršila, ni krivda železničarjev, pač pa krivda iz Zerjav-Ribnikarjevega okoliša. Njegov mandat je torej kakor vsi ostali polnoveljaven in to, dokler se ne izvrše volitve. Ribnikar je drugega mnenja. Tega sicer ne pove, ker bi bilo prepošteno. Nasprotno svoj „ukaz“ utemeljuje z vpokojitvijo sodr. Vencajza in to je važno.
Ribnikar ve, da je sodr. Vencajz upokojen, noče pa vedeti, da je ta vpokojitev nezakonita in da je proti njej vložil s. Vencajz ugovor, ki pa seveda vsled azijatskih razmer, ki jih je pri nas uvedla pismena demokratska frakarija, doslej ni, in nikdar rešen ne bo. Vencajz, zavedajoč se tega, je vložil v določenem roku tožbo napram famozni upravi in sodišče bo izreklo svojo obsodbo, kar se pa tudi doslej še ni zgodilo. Ugovor torej ni rešen, tožba je vložena, razsodba še manjka. Vse to je Ribnikarju neznano!
De facto je torej Vencajzova vpokojitev polnopravna le v živinsko fakultetnem juridičnem pojmovanju, kar zadostuje, da se železničarje lahko oropa svojega zastopstva. Le tako naprej!
Radovedni smo le, če se Ribnikar kdaj vpraša: Kdo bo mene razrešil, kedaj in pod kakimi pogoji se bo to zgodilo?
Nam pa ta znameniti pohod naše socijalne politike vsiljuje vprašanje:
Ali je centralizem, ali avtonomija. Po vsem tem, kar smo doslej doživeli, ni med nami niti ene kocine, ki bi si še želela centralizma. Ljubimo in spoštujemo ter sočasno pomilujemo naše srbske brate, toda pred srbsko porodica in njenimi slovenskimi zavezniki — obvaruj nas o Gospod!
Kličemo jim pa svarilno in še pravočasno:
Roke proč od naši socijalnih inštitucij, katere smo si znali priboriti pod kruto tujčevo peto, ne bomo se pa strašili jih ščititi pred sorodnim bratrancem, če nam postane njegova požrešnost nadležna!
Dajte železničarjem, kap jim gre!
Govor poslanca Jos. Kopača na 43. seji Narodne skupščine.
Josip Kopač: Gospodje narodni poslanci! Moj cenjeni predgovornik gospod Deržič je obrazložil in razkril rano, ki je na našem železničarskem telesu. Naš promet, kakor ga imamo danes, je precej podoben podrtiji, tako da lahko rečemo, da v slu-čuju, če bo šlo še leto dni tako naprej, ne bomo imeli samo prometne krize, kakor se je ublaževalno (evfemistično) izrazil danes gospod železniški minister, ampak da bomo prišli do popolnega zloma našega železniškega prometa.
Gospodje poslanci! Gospod predgovornik se je pečal v prvi vrsti z upravo in je pokazal na zgledih, kakšni „strokovnjaki“ upravljajo danes naše železnice. Gospod minister je sam prepričan, da je v marsik^kem oizru potrebno odpraviti nedostatke, ki jih je omenil moj predgovornik. Toda ko je govoril gospod minister o vprašanju, kaj je vse potrebno za izboljšanje prometa na naših železnicah, se je skrbno*varoval, da bi bil povedal tisto, kar je najbolj potrebno. Kajti res je treba, da se hitro izme-nijo trhli pragi itd.; toda še bolj nujno je vprašanje
železničarskih plač. Železničarji so prišli danes tako daleč, da jim je absolutno nemogoče vztrajati. Ker železničarji ne morejo izhajati s svojimi bednimi, revnimi plačami, je čisto naravno, da posegajo po takih sredstvih, ki vodijo v korupcijo. Vi imate n. pr. v Zagrebu tvrdko, ki Vam preskrbi vagonov, kolikor jih potrebujete, ako hočete plačati 300.000 do 400.000 kron. Cela agencija obstoja, ki preskrbljuje železniške vagone na razne postaje brez vednosti direkcije ali pa morebiti celo\z vednostjo direkcije. Promet se vrši pri nas do Siska še precej redno, ker je do te postaje v rokah južne železnice. O južni železnici namreč lahko konštatiramo, da vlada pri njej red in da bi bila južna železnica lahko vzor za naše državno-železniško omrežje. Ko pa pride vagon v Sisek — „ga nema više“. Trgovec sedaj leta za tistim vagonom, išče ga 6, 8, 10 dni. Potem pa kar naenkrat najdete dotični vagon nekje doli v Macedoniji, dasi ni bil tja instradiran.
Gospodje poslanci! Zaman je, ako se Vi danes upirate, da bi glasovali za predloženo enketo. Če tega ne bodete storili danes, Vas bodo razmere prisilile, da boste morali to storiti čez en mesec. Kajti položaj na železnicah bo od dne do dne slabši, in to v prvi vrsti radi tega, ker je osobje gladno in ne more vršiti svoje službe. Zgodilo se je v zadnjem času, da smo vzeli železniškega uslužbenca iz službenega vagona in ga prenesli v čakalnico. Tam je je zdravnik konštatiral, da se je dotični uslužbenec onesvestil na zavori (bremzi) radi telesne onemoglosti in slabe obleke.
Gospodje poslanci! Od leta 1919., ko je vlada z vsemi silami udušila železničarsko gibanje in ko je morala rabiti bajonete, da je tirala gladne železničarje zopet na delo; od tistega časa so vladine obljube ostale samo na papirju. Jaz mislim tu na obljube, ki jih je dal železniški minister železničarjem v Zemunu, pa tudi na druge obljube, ki so jih dajali razni železniški ministri do današnjega gospoda ministra Staniča. Vsi ministri so imeli polna usta obljub, a niso do danes niti najmanjše obljube zvr-šili. Leta 1919. je bila po zlomljenem štrajku v Zemunu konferenca železničarjev. Na tisto konferenco so bili povabljeni tudi zastopniki raznih železničarskih organizacij. Tam se je sklenilo, da se bo vsako leto meseča avgusta pregledalo, koliko je draginja v enem letu narastla, in da se bo vsako leto za toliko povišala plača železniškemu osobju. Toda vprašam Vas: ali je kak- železniški Uslužbenec dobil le eno paro od tega povišanja? Nikdo! Obljuba je ostala samo na papirju in se ni izvršila.
Ker se tako rado zabavlja čez Nemško Avstrijo kot lačno, raztrgano in razdrapano državo, Vam hočem pokazati, kako so te stvari uredili v Avstriji. Tam nimate na železnicah take mizerije kakor pri nas. Oglejmo si n. pr. začasni železničarski opra-vilnik za Nemško Avstrijo! Je. čisto kratek, obsega nekaj čez 40 paragrafov. Po tem opravilniku je razdeljeno vse železniško osobje na 19 kategorij po različnosti posla in strokovne izobrazbe. Tudi plača je razdeljena na 19 razredov. Poskrbljeno je za dra-ginjske doklade, za dodatke za otroke itd. Poleg tega imajo pa tudi indeks, v katerem je ugotovljeno: na tej in tej višini se je nahajala recimo 1. januarja draginja; v februarju je draginja poskočila za 2 odstotka in tudi plača se je vsem železniškim uslužbencem povišala za 2 odstotka. V mesecu oktobru 1921 so dobili železničarji nič manj nego trikrat povišanje draginjskih doklad. Kajti v mesecu oktobru 1921 je bila draginja trikrat poskočila. V novembru so dobili dvakrat povišanje draginjskih doklad. V januarju 1922 se je pa draginja na Dunaju za 1 odstotek zmanjšala in tudi železničarji so dobili za 1 odstotek manj draginjskih doklad.
Železničarji v Nemški Avstriji imajo službeno pragmatiko, po kateri avanzira vsak definitivni uslužbenec vsaki dve leti. Vsak delavec, vsak uradnik in sploh vsak uslužbenec mora dve leti delati prakso in služiti provizorno. Po dveh letih postane stabilen in po nadaljnjih dveh letih prvikrat avanzira. Vsi uslužbenci v I. kategoriji avanzirajo enako, isto tako uslužbenci II., III XIX. kategorije. Železniškim uslužbencem je zajamčena penzija, obleka itd.
Naš železniški minister pravi: saj bom kupil obleko! Toda, gospod minister, Vi bi bili morali kupiti železničarjem obleko že leta 1919., pa je niste kupili; morali bi bili kupiti drugi partiji leta 1920., a niste nič dali; prav tako niste nič dali leta 1921., sedaj pa hočete leta 1922. kupiti obleko za 1922. Toda Vi morate plačati osobju za nazaj, kar mu gre, ako hočete, da bo to osobje imelo do Vas spoštovanje, ako hočete, da bo reklo: mi zaupamo svojim predstojnikom, ker vemo, da so pošteni in da ne bodo od nas zahtevali ničesar, kar bi ne bilo v predpisih.
Ko ste leta 1919. pometali približno 3.000 ljudi — morda najboljših strokovnjakov — ha cesto, ko
ste odslovili strojevodje, ki so delali 17—19 let neprestano na železnici in so imeli tako strokovno prakso, da nimate danes morda niti tretjine tako izobraženih strojevodij, ste postavili na njihovo mesto kurjače, ki nimajo nikakih strokovnih izpitov, razen če hočete tako imenovati razne izpite na brzo roko. Sedaj pride dotični kurjač k stroju in mora vršiti službo strojevodje. Na eni strani ima novi strojevodja pred seboj stroj, ki vozi z brzino 45 km; na drugi strani je pa proga tako zrušena, da mora voz voziti počasi, samo po 30 km na uro in še manj. In sedaj pokvari strojevodja stroj samo radi tega, ker ne more voziti tako hitro, kakor to zahteva ustroj stroja; na drugi strani mu pa še naložite na njegov stroj premoga, v katerem je najmanj polovico zemlje.
Ko sem se zadnjikrat peljal v Beograd, me je v Zagrebu pozval strojevodja, naj si ogledam premog, s katerim se kuri stroj, pa ne bo treba nič vprašati, kdaj pridemo v Beograd. V tem premogu je bilo — ialiko rečem — tretjino same zemlje. Kaj mislite, da se bodo v Jugoslaviji godili čudeži in da bomo kurili stroje z zemljo mesto s premogom?! To je nemogoče. Kakor pa stroj ne gre brez premoga, tako tudi osobje ne more vršiti svoje službe brez zadostne hrane in brez primerne plače. Kako bo ob slabi prehrani vršil železničar službo, ki včasih presega njegove fizične sile? Delavec, ki dela na progi, zasluži mesečno, ako ima družino in dva otroka, 1.500 kron. Sedaj mi pa povejte tistega umetnika, ki bo znal sestaviti tak kuhinjski recept, da se bo s 1.500 kronami lahko cela rodbina najedla ter še plačala stanovanje in obleko!
Poprej sem rekel, da so po zlomu štrajka odti-rali najboljše strokovnjake z železnice. Mi smo dokazali v nešteto slučajih, da dotični ljudje niso bili niti najmanj komunisti, da niso niti najmanj sodelovali pri komunističnih organizacijah in da so napravili edino ta greh, da so bili solidarni s tovariši, ki so šli v boj za svoje pravice.
In zakaj so šli oni ljudje v štrajk? Tukaj se reče samo kratko: ja, komunisti so — pa mirna Bosna! Ubij ga, spodi ga!
Prijatelji! Treba je vprašati, zakaj so ti ljudje, ki so med vojsko in po zlomu Avstrije napravili državi toliko uslug, da so dobili priznanje povsod, od najnižjih do najvišjih predstojnikov in celo od monarha samega, postali kar čez noč najhujši razbojniki, da se morajo odpuščati iz službe, postavljati v najhujšo bedo itd.? Stvar je tale. Leta 1919. se je sprejel pod ministrom Draškovičem protokol sporazuma. Ta protokol sporazuma ni bil nič drugega kakor baš ta opravilnik, ki ga imajo sedaj na Dunaju. V njem se zahteva, da se draginjske doklade povišajo prav v isti meri, kakor raste draginja. Ta protokol sporazuma se je ukinil in osobju na železnicah se je oktroiral začasni opravilnik, po katerem so se vzele železniškim uslužbencem vse tiste pravice, katere so bili dosegli na skupnih konferencah v ministrstvu od železniškega ministrstva. Ko so se železničarji pritožili in zahtevali, da se ta protokol sporazuma zopet uveljavi, se jim je reklo: „Železničarske organizacije, pokažite svojo moč! Mi hočemo, da stopite v štrajk.“ Gospod Savo Jelič je sam agitiral za železničarsko organizacijo, a isti Jelič je potem nastopil proti železničarski organizaciji in proti posameznikom. Ko je prišlo do štrajka, se je vlada zatekla k vojaški oblasti, da je vojaška oblast s silo zadušila štrajk. Vi ste potlačali železničarje k tlom, toda njihovega upornega duha ne bodete nikdar pregnali iz njih. Železničarji vedo, da ste jim delali krivico. In ker ste jim delali krivico in snedli svoje besede in podpise, pravijo železničarji: vi ste to storili proti nam; mi zahtevamo od vas samo pravico in ničesar drugega.
Da se izognejo očitanju, da uganjajo politiko, so se vse strokovne organizacije železničarjev združile v celoto in napravile med seboj koalicijo. Ta koalicija je predložila 29. novembra 1.1. ministrstvu sa-obračaja obširno spomenico, v kateri iznese v prvi vrsti glavne točke, katere se morajo brezpogojno sprejeti, če hočemo, da bo naš promet sploh funkcioniral. Teh točk je 6. Železničarji so zahtevali, naj se jim da nabavni prispevek za nabavo obleke. Gospod železniški minister pravi: jaz bom kupil obleko. Tri leta so rabili železničarji svoje privatne civilne obleke, dasi ima vsak stalni uslužbenec pravico, da dobi vsako leto del svoje obleke. Železničarji so v svojih družinah podrapali vse, ker si niso mogli nabaviti druge obleke. Lahko rečem, da so danes železničarski otroci doma, ker ne morejo zaradi pomanjkanja obleke iti v šolo, da so njih žene na pol nage in bose in da tudi možje sami nimajo nič obleke. Vi ste gotovo že vedeli kakega raztrganega delavca; toda nikdar še niste videli delavca, ki bi bil tako raztrgan, kakor so naši železničarji. Človeka mora biti sram, če ga kak inozemec vpraša: „Kaj pa je ta človek?“ Pa mu morate reči: „To
je železničar.“ Ves začuden vas vpraša tujec: „Pa taki so jugoslovanski železničarji? Tako strgani?“ Ljudje, ki imajo posla s potujočim občinstvom, nimajo na sebi niti poštene obleke. Pozimi morajo pri 19—20° Reaumurja vršiti službo brez kožuha, oziroma zimske suknje. Ali je mogoče vztrajati v takem mrazu v letni obleki? In poleg tega še pri slabi hrani? In pri takem mrazu mora lačni železničar delati na železnici noč in dan po 12—16, po 18—20, da, celo do 24 ur službe. Dogodil se je slučaj, da so odnesli železničarja na pol zmrzlega z zavore, kjer je vršil v letni obleki službo, ko je bilo — 16* Reaumurja.
Mi smo zahtevali od bivšega pomočnika ministrovega gospoda Jeliča, da se ti strokovnjaki, ki so bili odpuščeni radi štrajka, a niso zakrivili ničesar drugega, nego da so bili solidarni s svojimi tovariši, zopet sprejmejo nazaj v službo. Mi tega nismo zahtevali za one ljudi, ki so morebiti zakrivili kako sabotažo na železnici, ampak samo za one, o katerih smo vedeli, da niso storili ničesar drugega, nego da so bili solidarni s svojimi tovariši. Gospod Jelič je pa enostavno rekel: „Napravim iz te stvari vprašanje svojega nadaljnjega obstanka v svoji službi v ministrstvu. Če pride samo en železničar nazaj, odložim takoj svoje mesto kot pomočnik ministrov.“ In gospod minister je zlezel pod klop in si ni upal od njega zahtevati, da sprejme te ljudi nazaj.
(D ilje prih.)
Razne vesti.
Obdavčenje plač. Pričelo se je z odtegovanjem davka od delavskih mezd. Odteguje se kar za dve leti nazaj. S tem se je doseglo to, da nefcateri delavci za delo celega meseca niso prejeli nobene plače, ker je požrl vse davek. S to prikaznijo se bomo v eni prihodnjih številk temeljiteje pozabavali, za sedaj samo opozarjamo, da bi se naj, če je že sprejet tako globoko zamišljen in duhovit zakon, vsaj stvar tako uredila, da bi se davek plačeval V več obrokih in ne naenkrat kar za pol stoletja nazaj. Tudi naj bi se z 'odtegovanjem ne začelo pred povišanjem plač. Spldh pa le nategujte gospoda struno, bo preje počila “kakor se vam b») sanjalo.
Sleparija ali politika zlobe. Iz Belgrada prihajajoče vesti poročajo, da je dovolil ministrski svet železniškem ministru 12 milijonov Dinarjev za popravila lokomotiv v Budimpešti.
Naše delavnice stoje brez ddlavcev in dela, ministrski -svet pa mesto, da bi naročil popravila doma, mesto da 'Bi povišal delavske mezde doma-
čim delavcem, jih povišuje onim v Budimpešti, in pušča izvrševati tam popravila, ki bi se lahko zvr-šila doma — seveda ne s tako visokimi bakšiži.
Tako je, če so na vodilnih mesti ljudje, ki ali nimajo možgan za gospodarstvo ali pa ki uganjajo politiko nagajivosti napram domačemu delavstvu — kar zopet dokazuje da nimajo pameti.
Po ministrih se ravnajo zasebni podjetniki. Kakor pošiljajo naši ministri stroje v tujino v popravilo, tako iščejo zasebne tovarne na železnici delavcev, dobrovedoč, da so ceneji nego zasebni. Tovarna za ključavnice v Kamniku se prav nič ne sramuje pripeljati vsaki teden cel voz na pol produktov za ključavnice in jih tukaj oddajati strojevodjem, da jih sestavljajo, ker vedo da je to ceneje nego v lastni tovarni. Železnice pa tudi ni sram, če njeni stari in izmozgani uslužbenci uporabljajo svoj skromno odmerjen odmor zato, da si zaslužijo kak vinar k povsem nezadostni plači. Osebna varnost in varnost železnice je postala povsem neznana stvar. Žalostna taka podjetja, ampak žalostni tudi delavci, ki to trpe. Ptuj takemu sistemu!
Obleka za železničarje. Kakor se nas obvešča je baje obleka za železničarje že dospela in sicer: bluze, hlače in suknje za poduradnike. Spravljena je v materijalnem skladišču. Koliko časa bo tam shranjena še ni znano. Ravnateljstvu bi priporočali, da je ne pusti predolgo v shrambi, ker bi se, kakor je običajno, nemara preveč osušila in bi si jo prizadeti niti ne mogli dati popraviti za poznejšo uporabo. Sploh je pa ta shramba povsem odveč, kajti osobje vendar ne bo dobilo obleke na račun bodočnosti, temveč za preteklost, za katero je bilo osleparjeno. Le ne preveč birokratizma, ker itak niste pismeni!
Vbakospremno osobje, poror! Sodrugi! Znano vam je kakšnim neprilikam smo izpostavljeni, Če vozimo kot vlakovodje, moramo biti sočasno tudi revizorji, poleg tega moramo biti tudi žandarji, stražniki in detektivi, povrh vsega tega pa še delavci, ki morajo prejemati in izdajati tovore, nositi vreče in druge pošiljatve, ali pri tem delu pomagati. Če se nam poleg vse te brige dogodi, da smo karkoli pozabili, ali da smo se zakasnili, potem nas čaka občutna globa, če pa se nam dokaže kaka gmotna škoda, potem moramo to enostavno nadomestiti. Krivi smo vedno, Čeprav imamo polne roke dela. Pri kaznjevanju se ničesar ne upošteva, temveč kaznuje se nas najbrezobzirneje. Niti to se ne upošteva, da z našimi plačami niti živeti ne moremo. Pisec teh vrstic vozi 205 km dolgo progo, dokler jo prevozi mine 32 ur in več. Za to pot bi
moral dobiti vsaj toliko kar potrebuje za življenje. Dobi pa za ves ta čas celih — 38 kron. Zadostuje li to le za kruh? Sprevodniki in drugi dobe še nekoliko manje. Ni to idealno? Sodrugi! Zbudimo se! Borimo se složno za boljše življenje!
Splošno kreditno društvo v Ljubljani
reglitroTana zadruga z omejeno zarezo
sprejema hranilne vloge vsak delavnik od 8. do 13. ure in jih obrestuje po čistih
Rentni davek plača društvo Jz svojega. Večje in stalne vloge se obrestujejo po dogovoru. Posojila daje svojim zadružnikom proti vknjižbi, na osebni kredit proti poroštvu ali zastavi vrednostnih papirjev. — Menice se eskomtujejo po bančni obrestni meri.
Edini, res delavski denarni zavod.
9D9LBERT H9SSI6, Ljubljana
Židovska utica.
Zawd za uniformo, krznar ii izdalovatzl] čepic
priporoča
svojo veliko zalogo vsakovrstnih unlformskih predmetov za železničarje, kakor: čepice, ro-sete, gumbe, žnore, piščalke 1.1. d. Čepice zim ske in letne ta strojevodje, kurjače i. t. d. v raznih oblikah in po najnižjih cenah. Postrežba točna.
Naročajte in širite „Železničarja"?
■r	.	bi
Konsumno društvo za Slovenijo
Ljubljana
Telefon «nter. štev. 17*8. — Brzoj. naslov »Kodes Ljubljana«.
Poštni predal št. 13. — Poštni čekovni račun štev. 10.532.
■WH"
m—am mnm
m
mm
F1 uilTiH! !(■
Hranilni oddeleh
sprejema hranilne vloge in jih obrestuje od dne vloge do dne dviga po
V\ °l	večje vloge proti polletni	K°l
* |2 |o	odpovedi po	O |o
“u ivrr>i~r fs' u m
Hranilne vloge sprejemajo osebno ali po položnicah centrala ir Ljubljani
ali pa podružnice:
6 v Ljubljani; dalje; Kamnik, Borovnica, Litija, Tržič, Sv. Ana, Križe, Radovljica, Gorje, Kor. Bela, Sava Jesenice, Mojstrana, Kr. Gora, Radeče, Celje, Štore, Šoštanj, Ljubno, Poljčane, Rogatec, Pragersko, Ptu’ Maribor, Ribnica na Pohorju, Fala, Št. Lovrenc na Pohorju, Guštanj, Prevalje, Leše, Mežice, Črna I., Črnr
Sodrugi, vlagajmo vse prihranke v lastno hranilnico, katere hranilni kapital zr
že danes ned 3 milijone kron.
u
x H
iasa
Član društva postane lahko vsak. Pristopati se zamore v vseh gori denih podružnicah. — Delež 200 kron. Pristopnina 10 kron.
nave»
laEBHeBHHHHaBgaEBHHBHHHHHISHHraFgFara^lSEaHggHHggSiaHgaHSKgmr
Lastnik lista: „Savez železničarjev v Jugoslaviji“.
Odgovorni urednik Marn Franc.
Tisk J. Blasnika nasl- v Ljubljani