ŠTUDIJSKA KNJIŽNICA
865

OČE NAŠ!
♦

i
M

■~::e
V svojem in v imenu sorojakov «46
molil	30012
Dr. Josip Lovrenčič.
> 1915. j*
Tiskala tiskarna ,,Tiskovnega društva*‘ v Kranju.
E
E
P
i
i
|
i
$
1
V svojem in v imenu *5C sorojakov
molil
Dr, Josip Lovrenčič,
^ 1915. «*•
Tiskala tiskarna ,,Tiskovnega društva" v Kranju.
B 6 5
886,3-1
T,C)\ZB I-:TSf a T <r:	Jo ž Sl 1
Oče naš 1
70046561 /So DOM C


Oče našt kateri si v nebesih! ♦ , ♦
Razkropljeni smo v širni svet, naš sled
je vroča solza in bolest, ki trda kuje jo zavest in nas do zemlje tlači: Prisiljeni berači!
Naš dom — imeli smo ga: plamen ga je vzel, v spomin nanj — nosimo s seboj pepel; polje — bilo lepo je, plodovito:
Zdaj posejano je z granatami in vse razrito.
Težko in mučno pot smo nastopili: Potrkali smo praznih rok na vrata brata
in čakali smo: ni se nam odprlo . . . In spet: prosili smo in nič dobili . . . Komu zaupanje v ljudi ne bi umrlo?

.E H
♦2B:*5S*55:*5r5:*S5:*55:*X-5: 4
In spomnili smo se na lilijo, ki v polju cvete, in spomnili se ptice, ki si gnezdo plete, in spomnili se vitke jelke v lesih —
upanje je naše k Tebi šlo ko še nikoli: nam pomoč daš, Ti nas rešiš tesne boli o Oče naš, kateri si v nebesih! . . .
f®n°i
eOeO°


Posvečeno bodi Tvoje ime! ♦ ♦ ♦
Prišla je vest:
Tvoj dom sovražnik je dobil v posest in sin, ki zanj se je boril — ni več živ!
Prišla je druga vest
v tujino in nas zgrabila sred belih cest:
Ko se v tvoj dom sovražnik je naselil, ga ogenj je vpepelil! . . .
Prišla je tretja vest:
Vsi, ki si jih pustil doma,
Te, rešeni pozemskega gorja, v veselju čakajo neba! . . .
V trpljenju velik bil je Job,
kot njega Tvoja roka nas preskuša;
zato, ko gledamo na svoje zemske sreče grob,
dasi bolesti krči se srce —
nam poje duša:
Posvečeno bodi Tvoje ime! . . .


Pridi k nam Tvoje kraljestvo! ♦ ♦ ♦
O kolikokrat smo Te prosili, todd beseda naša je bila le prazen zvok, sedaj smo v prošnjo se vtopili, ko jo podpira jok.
Da vladaš Ti — kedo sovraštvo bi poznal ? Povsod bi vladal mir.
Da vladaš Ti ne bilo bi ga, da sejal zavist bi v svet, ki dozori v prepir.
Brez Tebe — človeštvo gleda razdejanje in se ga veseli;
brez Tebe — vnebovpijoče klanje, začetek je imelo, a mu konca ni! . . .
O usliši, usliši naše prošnje glas, ozri na Svoje se občestvo in reši, reši nas:
— Pridi k nam Tvoje kraljestvo! . . .


Zgodi se Tvoja volja, kakor v nebesih
Kedo izmed Tvojih otrok, kedo doume Tvoje modre sklepe o Bog?
Vsa naša ugibanja so prazna, misli slepe.
h če prašali smo kedaj: smo zaslužili,
(h bi tako tepeni bili?
rrolčimo zdaj in se presveti Tvoji volji klanjamo inv svet oznanjamo:
V tpljenju,
ki ras trdo in mrzlo je objelo, smo dozoreli Tvojemu življenju in — ki Ti prej ni v takem ognju plamenelo srce 1- ena misel zdaj objemlji:
Zgodi se Tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji!
tako na
8 :55:*£5>;8>55>:š3>:S3>53:*
Daj nam danes naš vsakdanji kruh! ♦ ♦ ♦
Dal si nam zdravje, da je krepka roka vodila plug,
in ko si vklenil v led vodo potoka, si varoval nam setev pod odejo snežno, dokler da čeznjo je zavel veselo jug; dal si dežja zemljici žejni in vsaka bilj čutila vpliv je blagodejni; in solncu dal sijati si po leti in v njem rumeno žitu dozoreti — srce Ti naše ni bilo hvaležno!
Prišli so dnevi, ko v revi sklenjenih rok, srca ponižanega v imenu Križanega in nedolžnih otrok Te prosimo: Usliši nas Bog in daj nam danes naš vsakdanji kruh!

♦£5>:s5>:s5:*;§š*53>;b>:s5: 9
Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom! ♦ ♦ ♦
Vemo: grešili smo velikokrat in pred Teboj bi ne obstali,
da nismo slišali besed: In naj so vaši grehi ko škrlat, po mojem usmiljenju ko sneg se boste lesketali! —
Glej, dosti
nam prizadeli so ljudje bridkosti v teh težkih dneh,
ko moramo klatiti se po vseh poteh — ah, kolikrat brezdomemu, popotnemu človeku surovo brat pomoč in streho je odrekel, ah, kolikrat se je nad nami spodtikal, veš le Ti in mi sami! . . .
Posušene so zdaj solze, pozabljeno je vse gorje
in v upanju stojimo pred Teboj pravičnousmiljenim sodnikom s prošnjo: Odpusti nam naše dolge, kakor mi odpuščamo svojim dolžnikom!

10 S5:*	♦
In ne vpelji nas v skušnjavo! —
V stiskah in težavah iz kraja v kraj potujemo in kakor Izraelci v sužnosti dom svoj objokujemo.
Širok je svet in pisan, ne daj, o Bog, da moral vstati bi med nami Tvoj svečenik — prordk:
— O zaslepljeno ljudstvo,
Ti ni dovolj,
da Tvoje hiše so vpepeljene in kri namaka zemljo Tvojih polj?
Spokorno misel v srcu, oblečeni v bridkosti raševino čakamo, da nam nakloniš svojo spravo in prosimo: Ne vpelji nas v skušnjavo!


Temveč reši nas hudega! . . .
V zadnjo prošnjo zadnji vzdih izlijemo,
ko k Tebi obnemogle roke v tujini vijemo:
Ne tepi nas za naše grehe, temveč nas reši hudega in skrajšaj težke dni:
Ko jelen po studenčnici brez utehe po domu naše srce hrepeni.
In naj je uničen in razrušen,
ožgan razveseli nas kamen,
ki temelj novemu bo domu
samo Ti, Oče naš, izreci vsemogočni: Amen!
/m
xy

Materi Milosti.
Kje pomoč naj misel išče v teh prebridko težkih dneh? Ti si nam pribežališče, milost v Tvojih je očeh, o Marija, Mati!
Vsekdar uslišane molitve so po Tebi nam bile, čuj nas tudi v času bitve, k Tebi vijemo roke, o Marija, Mati!
Mečev žalosti sedmero sveta si prestala Ti, mi smo revni, pod to mero srce naše ne vzdrži, o Marija, Mati!
Sina Svojega poprosi, naj ne gleda na naš greh, v milosti nebeške rosi da naj mir nam v težkih dneh, o Marija, Mati!


Begunci*
Dosti je na nebu zvezd, dosti je na zemlji cest: vsaka zvezda nas pozna, na vsaki cesti smo doma brez doma.
Tihe svetle so zvezde, tihe bele so ceste; trudno obupan je naš vzdih, ki gre do njih, ki gre po njih: Brez doma!
Eno solnce ima nebo: radi eno bi cesto, da bi pripeljala nas spet enkrat v drago vas do doma, do doma! —
/m
X/

♦	14	-<♦
Moja pesem.
(Iz cikla skic: ,,Trnjeve vrste".)
Ali se nisem poslovil od Tvojega groba, mati?
Brat, ali Ti nisem dal roke?
Oče in sestra, kaj bi radi?
Pomlad je cvetela: Zelena in bela, rumena in modra in rdeče nadahnjena. Solze v očeh sem jo gledal in težko misel v srcu.
Iz vlaka zadnji pogled na Tvoj grob, mati.
Od daleč sem Ti stisnil roko, brat.
In tudi vaju, oče in sestra, sem pozdravil.
Lepa je Gorenjska in lepi so njeni dnevi: jaz sem jih živel težko. Lepi so večeri na Gorenjskem: korak mi je bil plah.
Vsako noč sem Te slišal, mati.
Vsako noč sem Te videl, brat.
Odprl sem oči v polsnu, prižgal svečo: vaju ni bilo. Le sova je skovikala . . . Zdaj mi je vse jasno: mati Te je spremljala, brat, in prišel si po slovo----------
Še nisem miren: oče in sestra, kaj bi radi?

□ oocmaoa
□□aDnaaanaaaaaoaaaaaaaoa
Založilo »Tiskovno društvo" v Kranju.
CENA 50 VINARJEV.
aDaoaooaaaaaaaaaaooaoaoa
□□□□□□□□




886.3-1
r-ovREisrc x c, .To ž.» ■
Oče naš 1
8 (3 S
U
vr
lllillilllll
7004656
/So DOM C

f