kulturno • politično glasilo svetovnih in domačih dogodkov ••■■m- LETO XII./ŠTEVILKA 2 CELOVEC, DNE 14. JANUARJA 1960 CENA 2.- ŠILINGA Nacizem dviga glavo Vedno moramo na to misliti! Pretresljivo lepa je duhovnikova daritvena molitev o dostojanstvu človeške narave, ki naj jo prenovi božja narava. Ta molitev da slutiti globine človekove osebnosti. Prav tako važna pa je tudi beseda o dostojanstvu naroda. Tudi narod ima svojo čast in svojo globoko kulturno vsebino. In člani naroda so dolžni, da ohranijo to vsebino in čast naroda neokrnjeno. V zgodovini koroških Slovencev je neka doslednost. Nacistična leta so privedla narodno trpljenje malega našega ljudstva do viška. To trpljenje pa je v znatni meri imelo za posledico, da je nato naša narodna skupina bila ustavno uzakonjena. Dostojanstvo naroda koroških Slovencev je danes postavno zasidrano v avstrijski državni ustavi. Naša dolžnost pa je, da se tega dostojanstva svoje narodnosti tudi sami polno zavedamo. In če bi Avstrija tudi ne imela zadostne moralne sile, da ustavni manjšinski zakon uresniči, mi sami se moramo v ustavi uzakonjenih pravic vedno zavedati in jih vsepovsod zastopati. Ustavno je uzakonjeno, da na Koroškem nista dva naroda, eden v gosposki, drugi v hlapčevski vlogi. Slovenski Korošci uživajo po ustavi iste pravice kot vsi drugi državljani, še posebej glede organizacij, zborovanj in tiska. Torej je tista ponižna naša vloga, v kateri bi kdo svojo narodnost in svoj materni jezik najraje utajil, proti duhu avstrijske ustave. Kdor se kulturne vrednosti svojega naroda zaveda, ni ne ohol ne nadut in še manj šovinist. Gre mu isto priznanje kot človeku, ki spoštuje svoje osebno dostojanstvo in varuje svojo osebno čast. Ustavno je uzakonjeno, da mora ljudska šola poučevati naše otroke v slovenščini, da nam gre sorazmerno število srednjih šol in da sc mora z našim šolstvom baviti poseben nadzorstveni oddelek. To se pravi, da bi naši mali morali z veseljem pohajati v osnovno šolo, ker bi morala ta šola nadaljevati in razširiti vzgojno delo družine. Njihovo znanje materinščine bi moralo po šolski vzgoji otroke usposabljati, da sc po šolski obveznosti sami uspešno srčno in umsko naprej izobražujejo. In učitelji bi morali imeti zavest, da jih nadzorstvena oblast v njihovi težnji čim izdatnejše in čim bolj vsestranske vzgoje njim zaupanih otrok ne samo razume, marveč tudi z vsemi močmi podpira. Bolj bomo morali misliti na to, da bodo iz sedanjih šol ponekod izšli duševno nezreli in celo kulturno pohabljeni otroci, ker jim je šola odrekla najosnovnejšo pravico osebnega in narodnega dostojanstva: pravico do maternega jezika in nadaljnjega izpopolnjevanja, znanja tega jezika. Ustavno je uzakonjeno, da bi koroški Slovenec svobodno smel uporabljati svoj materni jezik pri upravni in sodni oblasti, v poštnem uradu in na železniški postaji, v davkariji in na orožništvu, na občini in pri okrajnemu glavarstvu. Kdor koli obiskuje naše kraje, bi moral razbirati na poslopjih, kažipotih in uradnih tablah tudi slovenske krajevne nazive, še nobena slovenska vloga doslej na sodniji ni dobila svoje povoljne rešitve, še noben sodnik v našem delu dežele ni razsojal pravice v slovenskem jeziku. In izmed uradništva upravnega, varnostnega, fiskalnega, prometnega in ostalega javnega aparata, začenši od občinskih tajnikov, poštarjev, železničarjev pa do okrajnih glavarjev, načelnikov in predsednikov, jih je bora peščica, ki zna in uporablja v smislu ustavnih predpisov v razgovoru in v korespondenci z našimi ljudmi slovenski jezik. Nadvse originalni in edinstveni krajevni nazivi ostajajo šc vedno samo v najožji ustni rabi ljudstva, uradno pa se šopirijo nemška, jezikoslovno delno gorostasna imena (n. pr. Hundsdorf za Podsinjo ves, VVakendorf za Večno ves, VVutdach za Brda in druge slične cvetke jezikovnega neznanja), še z večjo ljubeznijo se bomo morali oklepati slovenskega krajevnega imenoslovja že zato, ker izkazujejo naša imena izredno duhovitost in jezikovno spretnost. Še bolj bomo morali misliti na to, da je naša slovenska govorica praznična dovolj za vsak urad, za vsako mesto in za vsakega človeka, ki ga srečujemo na našem ozemlju. Ustavno je uzakonjeno, da mora oblast organizacije, ki bi kakor koli nasprotovale izvedbi manjšinskega člena, razpustiti. Za štiridesetletnico gla- Letošnjo božično 'blagovest je spremljal zlovešč znak: V Kdlnu so neznani mazači onečedili židovsko sinagogo (molilnico) s kljukastimi 'križi in protižidovskimi napisi. Kot da se je povrnil čas okrog leta 1933. Tudi takrat se je začelo z mazanjem kljukastih križev, onečaščanjem in kasneje s požigi sinagog. Iz njih pa se je petnajst let 'kasneje rodil svetovni požar. Dejanju v Kolnu je sledilo ogorčenje vsega sveta, vendar se nacizem ni potuhnil. Nasprotno, predrzno je prešel v protinapad. Mazaške akcije so sledile ena za drugo v vrsti zapadnonemških mest, kljukasti križi se pojavljajo kot gobe po dežju. In ne samo po Nemčiji, temveč po vsej Evropi in celo Ameriki. Pa tudi pri nas v Avstriji, na Dunaju, v Gradcu, Celovcu. V Celovcu so se pojavili kljukasti križi v Schillerjevem parku, kar ni brez ironije. Pa še več, pojavili so se tudi v Grabštanju in pred nekaj dnevi je zaplapolala velika zastava s kljukastim križem v — Pliberku, mestu šolarske stavke. Napačno bi bilo, Če bi te pojave skušali zmanjševati ali pa jih celo prisojati komunističnim aranžerjem, kot so to spočetka poskušali nekateri avstrijski in zapadno-nemški listi. Nacizem, antisemitizem in šovinizem so vsi trije sinovi enega poganskega očeta — sovraštva. In prav na naših tleh se stikajo, kajti ljudje, ki danes mažejo kljukaste križe in razobešajo Hitlerjevske zastave, pišejo na stene sedaj »Juden heraus«, so bržkone včeraj pisali napise kot »Karnten bleibt deutsch« v Velikovcu. Nacisti se pač ne bodo ustavili pri Ju- sovanja (plebiscita) bi bilo morda umestno, da bi bili v deželi na čelo svojih številnih jubilejnih prireditev pastavili odstavek pet člena sedem avstrijske ustave. Sicer pa bo javnost tudi brez tega celo leto lahko priča, kako se v deželi spoštuje pravica ljudstva do svoje narodnosti. Deželni glavar je svojčas, ko je bil pod vtisom odjav slovenskih otrok od slovenskega pouka, za katere je vedel, da so pogosto bile storjene pod pritiskom, a proti temu ni ničesar ukrenil, v nekem govoru v pliberškem okraju izgovoril besedo, da se slovenski starši, ki odjavljajo svoje otroke od pouka v materinskem jeziku, ne zavedajo, kaj s tem jemljejo otrokom in kako krivico jim s tem prizadevajo. In ker so sc odjave oz. prijave vršile dih, ampak ogražajo svobodo vseh in vsakogar, brez ozira na vero, raso ali narodnost. Prve aretacije po Zapadni Nemčiji in Avstriji ter Italiji kažejo, da so mazači in razobeševalci zastav mladi ljudje od 15 do 30. leta, to je rod, ki se je šolal med vojno ali že po vojni. Pred nekaj meseci smo tudi v našem listu opozorili na zanimiv jKijav v Zapadni Nemčiji (in ne samo tam), da profesorji zgodovine ponavadi pri pouku mladine »zaradi pomanjkanja časa« izpuste dobo od leta 1933 naprej. Tako pride mlad človek k maturi, ne da bi bil zvedel o nacističnih grozodejstvih, o pokolih v vzhodni in jugovzohdni Evropi, o ječah, koncentracijskih taboriščih, o množičnem sežiganju nedolžnih ljudi. In pri maturi doseže priznanje »zrelosti«, ne da bi mu bilo treba o teh zadevah odgovarjati izpraševalcem, kajti oni takih vprašanj ne stavijo. So tudi njim samim neprijetna, kajti mnogi izmed njih so namreč sami bili »Parteigenossen«. Tu leže vzroki sedanjega oživljanja nacizma. Sicer pa je morda prav, da je nacistični zmaj že sedaj pomolil svojo glavo na površje, kajti vsi ga moremo pravočasno spoznati. Komaj je minilo dobrih petnajst let, odkar so ugasnile peči za sežiganje zapor-■ik>v koiiceni.-.cij.kih tab.nlšč, od Dachaua do Auschwitza, že nacizem in anti semitizem znova dvigata glavo. 'Njegov poskus je brez dvoma obsojen na neuspeh, kajti spomin na grozote nacizma je 'še preveč živ. In končno je tudi Hitlerjev totalni poraz šc preblizu. pod pritiskom, so zanje soodgovorni tudi tisti, ki imajo dolžnost varovati pravice in svoboščine vseh, torej tudi slovenskih državljanov Avstrije. Kljub temu pa velja za nas vse, šc posebej pa za našo inteligenco in našo mladino: Slovenska bese da je naša sveta pravica, je pa obenem legitimacija slovenske narodnosti. Kdor se izkaže s to legitimacijo, je opravičen pred zgodovino in bo upravičen v bodočnosti. V ustavi uzakonjeno dostojanstvo slovenske narodnosti sc lahko tudi ne izvede in ostane samo na papirju, narod sam, ki je že toliko hudega prestal, bo pa, oprt na pravico in svojo naravno moč, gotovo preživel tudi tokrat one, ki mu — kot pravi Cankar — spet enkrat hočejo peti „mrliške bilje”. dro Našim naročnikom! Uprava lista »Naš tednik — Kronika« se zahvaljuje vsem naročnikom in prijateljem lista za zvestobo v minulem letu. Prosimo Vas, da ostanete listu zvesti tudi v novem letu! Tej in naslednji številki bomo priložili za tuzemstvo položnice. Kdor ne zmore plačati naročnine za celo leto, naj bi to storil vsaj za pol ali četrt leta v naprej. Naročnina v letu 1960 znaša za Avstrijo: za celo leto 80.— šil., za pol leta 40,— šil. in za četrt leta 20,— šil. Posamezna številka stane 2.— šilinga. Za inozemstvo veljajo v letu 1960 sledeče cene: Za Italijo 2.500 lir, Nemčijo 20.— DM, Švico 20.— sfr, Holandijo 20.— hfl, Belgijo 250.— bfr, Francijo 2.200 ffr. Švedsko 25.— š. kr. Za Ameriko, Kanado in ostale prekomorske dežele pa celoletno 6.— $ (s poštnino vred). Kdor se nas bo spomnil s kakim darom za tiskovni sklad, bo to objavljeno v listu in se mu še posebej zahvaljujemo. Uprava -KRATKE VESTI- Sovjetske poskuse z raketami na Tihem oceanu je naznanila moskovska vlada in opozorila vse države, da se naj njihove ladje v času od 15. januarja do 15. februarja izogibajo določenega predela Pacifiški! „ a • occi-na mcu Havajskim otočjem in otoki Fidji. Po sovjetski izjavi gre za poskuse z raketami za plovbo po vesolju z namenom, da preizkusijo možnost izstrelitve rakete z živim človekom. Po' mnenju strokovnjakov se je Rusom posrečilo izdelati rakete, ki prekašajo vse dosedanje po moči njihove pogonske naprave. Izstreljene bodo iz oporišč v Rusiji v vsemirje, od koder se bodo vrnile nazaj in padle v morje. V Ameriki je sovjetska vest zbudila zelo ostro kritiko na račun ameriških raketnih poskusov, kajti menijo, da je zaradi podcenjevanja pomena raket Amerika na tem področju zaostala za Rusi. Predsednik Eisenhmver je v svoji poslanici o proračunu Kongresu (parlamentu) naznanil, da bo vlada odslej raketnim poskusom namenila več denarja kot doslej. Italijanski državni predsednik Gronchi je moral odložiti svoj že pripravljeni obisk v Moskvi, ker ga je težka gripa nenadoma priklenila na posteljo. Kljub uradnim zdravniškim sporočilom pa nekateri menijo, da ima odložitev obiska tudi politično ozadje, kajti malo pred potovanjem je kardinal Ottaviani, prefekt Kongregacije sv. Oficija, ostro obsodil državnike, ki se bratijo s 'komunističnimi oblastniki. Gradnja Assuanskcga jeza na Nilu se je začela z veliko slovesnostjo, na kateri je egiptovski diktator Nasser izjavil, da bo jez sicer zgrajen s pomočjo sovjetskega posojila, s sovjetskim materialom (ki ga več sovjetskih ladij že dovaža v Aleksandrijo) in pod vodstvom sovjetskih tehnikov, ampak, da je kljub temu Egipt pripravljen sodelovati z vsemi, na Vzhodu in Zapadu, (posebno, če dobi posojila, op. ur.) Skupni stroški za Assuanski jez bodo znašali 27 milijard šil. Je to podvig, ki prekaša vse, kar se je doslej gradilo v zgodovini Egipta, tudi mogočne piramide in templje faraonov iz časov največje moči in sijaja Egipta. Jez bo služil za proizvajanje električne energije in za namakanje obširnih predelov puščave, ki jo nameravajo spremeniti v rodovitna polja. Oster mraz je vdrl v srednjo Evropo in zajel vso Avstrijo. Najnižje temperature so doslej zabeležili v dolini reke Enns in sicer je za kratko časa termometer padel na 25 stopinj pod ničlo. Za dopoldanski pouk na Slovenski gimnazui Združenje staršev na Državni realni in klasični gimnaziji za Slovence v Celovcu je na svojem nedavnem občnem zboru naslovilo na zveznega kanclerja ing. Raaba pismo glede nekaterih nujnih zadev v zvezi s šolskimi prostori. Prepise tega pisma pa je poslalo tudi podkanclerju dr. Pitter-mannu, prosvetnemu ministru dr. Drimmlu, zunanjemu ministru dr. Krciskemu in koroškemu deželnemu glavarju g. VVedenigu. Pismo pravi med drugim: Starši dijakov in dijakinj Državne realne in klasične gimnazije za Slovence v Celovcu, zbrani na občnem zboru Združenja staršev, naslavljajo na Vas, velespoštovani gospod zvezni kancler, prošnjo, da omogočite tej šoli v šolskem letu 1960/61 dopoldanski pouk. Že tretje leto imajo naši otroci popoldanski pouk z vsemi s tem zvezanimi neugodnostmi, število dijakov je naraslo na 183. Učni zavod ima sedaj 6 razredov, od tega 2 prva. Ker je poslopje Državne realke, v katerem se viši v popoldanskih urah pouk za učence Državne realne in klasične gimnazije za Slovence v Celovcu, dopoldne v celoti zasedeno, je s tem učencem Državne realne in klasične gimnazije za Slovence odvzeta možnost pouka prostih predmetov, kajti njihov popoldanski učni čas je ves zaseden s poukom obveznih predmetov. Telovadba za deklice in dečke se sicer more vršiti v telovadnicah Državne realke. Toda ob lepem vremenu poleti, ko so po učnem načrtu predpisane popoldanske vaje na prostem, ni za našo mladino nobeno športno igrišče na razpolago. Tako more uporabljati samo javni travnik na Križni gori, ako ta že ni zaseden po izletnikih. Starši dobro vedo, da novega poslopja, za katerega je že izza leta 1958 predvideno stavbišče v Linsengasse v Celovcu, ni moč kar čez noč postaviti. Morda bi se pa s pogajanji dalo doseči, da bi naša šola bila vsaj začasno, to je dokler ne bo zgrajeno novo poslopje iz sredstev za izpolnitev državne pogodbe, dobila potrebne prostore v takozvanem novem 'bogoslovju v Tarviser Strasse v Celovcu. V upanju, da ne prosimo zaman, pričakujemo starši ugodno rešitev te naše prošnje. Politični teden Po svetu .,. V novo leto obilja Božični in novoletni prazniki so nekoliko zaustavili mrzlično delavnost diplomatov in politikov tako na tej kot na oni strani železne zavese. Čeprav pod komunizmom ne obhajajo več Božiča, pa zato praznovanje novega leta (s prihodom dedka Mraza) dalje traja. Državni poglavarji vseh držav so ob koncu leta naslovili na s-voje podanike poslanice, ki se po vsebini pravzaprav malo razlikujejo, kajti vsi obljubljajo upa-polnim državljanom boljše čase. Ameriški državni predsednik Eisenhower je napovedal, da bo leto 1960 leto na j večjega blagostanja Amerike v vsej njeni zgodovini, v Moskvi pa je HruSčev obljubil svojim podanikom več pottošnih dobrin, bogatejšo izbiro obleke in več živil, vse seveda v okviru orjaškega 7-letnega načrta za gospodarski razvoj, po katerem bi naj Sovjetska zveza prehitela v proizvodnji samo Ameriko. Zapadna Evropa je — tudi v znamenju blagostanja — skorajda dobesedno priplavala v novo leto po rekah vina, likerjev in seveda šampanjca, na vzhodu'je bil za večino državljanov ta prehod skromnejši, le majhna kasta oblastnikov je pričakala novo leto ob mizah, ki so se šibile pod gorami kaviarja, vodke, krimskega vina in drugih izbranih dobrot za izbrance. Papež o resničnem miru Ta uživaželjni svet je le sv. oče Janez XXIII. opomnil k globljemu razmišljanju o vrednosti pravega miru, ki edini more današnjemu nemirnemu svetu prinesti resnično zadovoljstvo. In to nam more nakloniti samo Bog, ako sledimo njegovim smernicam za življenje. Papež je nato razčlenil pomen krščanskega miru, ki je a) notranji mir v naših srcih, b) socialni mir, ki sloni na medsebojnem spoštovanju dostojanstva človeške osebnosti tako s strani delavcev kot podjetnikov in c) mednarodni mir, ki mora temeljiti na pravičnosti in krščanski dobrotljivosti. Toda ljudje so zašli s pota k temu miru, kajti današnje »sožitje« in »koeksistenca« temeljita na medsebojnem nezaupanju in sumničenju. Ljudje so namreč pozabili, da je mir eden za vse in nedeljiv. Posledica tega je sedanje stanje sveta, ki ni vojna, še oddaleč pa tudi ne mir. Janez XXIII. je dejal, da je vzrokov za to, da na svetu ni miru, več: kršenje človeških pravic in dostojanstva, preziranje pravnega reda in zdravega krščanskega pojmovanja države, kršenje pravice narodov do svobode, celovitosti in varnosti, sistematično zatiranje narodnih manjšin ter pohlepno osvajanje gospodarskih virov na škodo drugih narodov in preganjanje vere. Papež je svoj božični nagovor zaključil z izjavo, da bodo svetu mogli prinesti resnični mir le ljudje dobre volje, kot so bili priprosti in skromni betlehemski pastirci, vendar »pomirjenja, za katerega se zavzema Cerkev, ni moč istovetiti s popuščanjem ideologijam, ki so v nespravljivem nasprotju s krščanskim naukom,« je dejal Janez XXIII. Leto 1960 so politiki začeli s potovanji Vse kaže, da 'bo tudi leto 1960 leto potovanj oblastnikov tega sveta, kajti komaj so minili prazniki je mednarodna politika znova zaživela. Hladna vojna je sicer na zunaj ponehala, kajti oba svetovna tabora se pripravljata na veliki sestanek na vrhuncu, ki bi se naj vršil enkrat pomladi, čeprav natančni datum še ni bil določen. Kljub zunanjemu pomirjenju pa gre boj med obema taboroma naprej in prav ta sestanek bo velika bitka — za zeleno mizo! Prvi, ki je šel na pot, je bil angleški ministrski predsednik Mc Millan, ki se je s soprogo vkrcal na letalo v Londonu, da obišče Afriko. Na skorajda 30.000 km dolgem potovanju bo obiskal prestolnice afriških držav, ki so še pred kratkim bile angleške kolonije ter upravna središča tistih pokrajin, ki so danes še pod angleško ■kolonialno upravo, vendar bodo v kratkem dosegle svojo državno samostojnost. Anglija se zaveda rastočega pomena Afrike kot rezervoarja naravnih zakladov in človeške delovne sile in računa s tem, da bo v bodočih letih črni kontinent igral tudi v moderni politiki večjo vlogo, kajti zaradi napredujoče civilizacije v Afriki črnska ljudstva skokoma napredujejo, v znat- ni meri seveda zaradi uvedbe evropskega šolskega sistema, ki so ga ondi uveljavile kolonialne sile. Velika Britanija namerava izročiti politično oblast svojim črnim podložnikom pravočasno. To je preden jo k temu domačini z upori prisilijo, obenem pa ohraniti z novimi državami dobre gospodarske stike, ki so seveda v obojestranskem interesu. Eisenhower v Južno Ameriko Pa tudi ameriški predsednik Eisenhovver ne bo miroval. Komaj se je s svojega velikega potovanja preko treh kontinentov, na katerem je simbolično začrtal meje za-padnega bloka, to je področje, na katerem ni voljan Sovjetski zvezi priznati nobenih večjih koncesij, so v VVashingtonu napovedali novo potovanje: Eisenhovver se bo podal v Južno Ameriko. V Južni Ameriki poskuša zadnje čase Sovjetska zveza prek krajevnih komunističnih agentov izkoristiti neurejene gospodarske prilike za podtalno rovarjenje. Stalen vir nemira je Kuba, kjer se nasilni režim Fidel Castra, ki je zamenjal korum-piranega diktatorja Battisto, ne more ustaliti in se pri svoji borbi za obstanek na oblasti vedno bolj naslanja na komuniste. Zato bo Eisenhovverjevo potovanje v prvi vrsti služilo okrepitvi gospodarskih stikov med Združenimi državami in Južno Ameriko, kajti izkušnja uči, da so urejene gospodarske prilike in blagostanje so smrt za komunizem. Hruščev pa v Indonezijo Hruščev seveda pri potovanjih ne sme manjkati in topot ga ne žene na pot samo želja po prestižu, ampak nujna potreba. V bližnji bodočnosti bo obiskal Indonezijo in več drugih držav na Daljnem vzho-du. Napadalnost komunistične Kitajske proti Indiji je razkrinkala komunizem v Aziji ter ga pri azijskih narodih spravila v slabo luč. Azijski državniki ne zaupajo več lepim besedam iz Moskve in Pekinga, kajti spoznati so morali, da so dejanja komunistov še slabša kot sicer tako osovraženih evropskih kolonialnih sil, na katerih nedavno gospodarstvo imajo zaenkrat še več slabih kot dobrih spominov. Da nekoliko popravi slabi vtis kitajske politike, 'bo sedaj Hruščev obiskal tudi Indijo. Tako je po praznikih svet zopet zapadel v prejšnji nemir. Manjka vodilnim državnikom sveta pač to, kar so imeli betlehemski pastirci: dobra volja. ... in pri nas v Avstriji Popraznična politika je lena Pogled v popraznično avstrijsko notranjo politiko kaže, da pri nas praznično in veselično razpoloženje traja naprej, čeprav čakajo mnogi resni problemi na nujno rešitev. Prehod v novo leto se je izvršil v znamenju razsvetljenih ulic, polnih izložb in obloženih miz. Kljub premoženjskim razlikam so danes v Avstriji tisti, ki morajo stiskati pasove, bolj redki. Se razume, Avstrija je danes majhna država in njeni prebivalci so povečini skromni. Toda če primerjamo avstrijsko življenje z življenjem onstran železne zavese, ali skratka v komunističnem svetu okoli nas, lahko rečemo, da so pri nas tisti, ki jim slabo gre v manjšini, dočim je na oni strani le mala manjšina si lahko privošči vse, kar si srce poželi. Vendar skrbi za ohranitev gospodarskega blagostanja tudi pri nas niso majhne, „Meddobje” razpisuje za vse, ki sc poklicno ali privatno zanimajo za knlturno-filozofska vprašanja, tri nagrade'in sicer z namenom, o g. Jožetu terovniku. Razlika med dohodki in izdatki v znesku 305 pesov se bo porabila za sv. maše zadušnice. Podpisani odbor sc vsem, ki so brezplačno sodelovali pri izdelavi osnutkov in vsem, ki so s svojimi denarnimi prispevki in svojim osebnim delom pomagali, da smo pokoj, vzornemu dušnemu pastirju in javnemu delavcu svetniku Škulju posta vili lep slovenski nagrobnik, najlcpše in najiskre-neje zahvaljuje. Naj vsem dobri Bog ]X>plača to dobroto! Izšel je ..Zbornik svobodne Slovenije 1960“ Pravkar je prispel „Zbornik svobodne Slovenije”, ki je izšel v Buenos Airesu. Uredniški odbor petih javnih in kulturnih delavcev je Slovencem v zamejstvu na 290 straneh zajetne knjige postregel z bogato bero zanimivega in pestrega berila. Zbornik je razdeljen na naslednje oddelke: Razprave in razmišljanja — Delo slovenskih planincev in raziskovalcev — Naša beseda (povesti) — Naša pesem — Našim malim — Izseljenski letopis — Umrli slovenski javni delavci — Pogled v prvih 10 let emigracije. Knjigo, ki jo je okusno opremil arh. Eiletz in se dostojno uvršča v dosedanjo serijo Zbornikov, priporočamo. Lahko jo naročite pri upravi lista 40-letnica gradb. oddelka slov. univerze Leta 1920 je v okviru novoustanovljene Univerze v Ljubljani začel delovati tudi gradbeni oddelek. Iz sprva provizorične ustanove je postal v teku let obsežen znanstveni in vzgojni zavod s številnimi laboratoriji, že v dobi med obema vojnama je vzgojil 206 inženirjev-gradbenikov, v povojni dobi, ko so potrebe po obnovi v vojni porušenih zgradb in po novogradnjah postale še večje, pa je iz njega izšlo nadaljnih 462 inženirjev. Pri oddelku sta bila ustanovljena še Institut za metalne konstrukcije ter Institut za vodogradnjc. Letošnji absolventi pripravljajo v proslavo 40-letr niče obstoja gradlzcncga oddelka tehniške fakultete univerze v Ljubljani izdati „Gradbeni zbornik”, ki bo vseboval opis dosedanjega dela tr ustanove. Spominski veter Škofu Rožmanu „SIovcnsko katoliško prosvetno društvo v Gorici je svoj drugi kulturni večer posvetilo velikemu škofu rosgr. Gregoriju Rožmanu. Po uvodnih bc-sedah predsednika društva je član društva recitiral lepo pesem, posvečeno pokojnemu Škotu. Nato je dr. Martin Kranner imel predavanje o škofu Rožmanu. Z lepo in prijetno besedo nam je ori sal razgibano in trpljenja polno življenje ljubljanskega škofa'in škofa vseh Slovencev po svetu. Marsikaj nam je bilo še čisto neznano, še teč pa nam ho ostalo neznanega za vedno, kajti dela in žrtve svetniških mož šteje le Bog. Obilno občinstvo je z ganjenostjo sledilo predavanju in z občudovanjem in hvaležnostjo mislilo na ljubečega očeta vseh Slovencev. Za zaključek nam je še oktet ,.Planika” z globokim občutkom zapet dve pesmi »Usliši nas” in Gallusovo „Ecce quomodo moritur juslus”. Tako smo se goriški Slovenci na skromen, a nadvse prisrčen način spomnili preminulega ljubljanskega vladike”, poroča »Katoliški glas”. Uspeli slšrigenta Isskcuka na Norveškem Glavni dirigent ljubljanskega opernega gledališča Bogo Leskovic je prejšnji teden z velikim uspehom dirigira! koncert Filharmonije v Oslu, prestolnici Norveške. Leskovic, ki je večkrat povabljen tudi na Dunaj, je bil sedaj ponovno povabljen na Norveško, kjer bo dirigiral dela Mendelssohna, Mozarta in Prokofjeva. „Meddobje“ razpisuje nagrade za esej ali razpravo GLAS IZ RUSIJE (Nadaljevanje) Kako v RESNICI NIŠU in ČUTI Ustvaritev pokrajinskih gospodarskih svetov ni prinesla ljudstvu nič dobrega, toda bila je potrebna za Hrusčeva, da nato obračuna z vladno skupino in zabije poslednji žebelj v njeno rakev. Novi, dotlej neznani ljudje so prišli na površje; tisti, ki so imeli prej oblast, so bili naprej odrinjeni in nato povsem odstranjeni. Vse to utegne izgledati priprosto. In končno na Zapadu, iposebno v Angliji, niso politični šolarčki. A kljub temu, zakaj ne razumejo dogajanja v Rusiji? Kar se dogaja pred našimi očmi, je nekaj povsem običajnega v ruskem življenju — da na vrhuncu oblasti lopovščine ena (bolj lopovska) skupina izriva drugo. In v tem medsebojnem boju oni nenehoma naslavljajo vabljive 'pozive na ljudstvo, proglašajo resolucije in objavljajo razkritja, prirejajo Zborovanja, razprave o pismih centralnega komiteja in tako dalje (in vse skupaj se ljudem že gabi, verjemite mil). Ljudstvo sicer razume, da je bil Berijev upravni aparat razbit zaradi tega, ker je začel ogražati oblast samih članov Centralnega komiteja, obenem se pa tudi zaveda, da utegne nastati nekaj drugega, ki ga bo nadomestilo. In ker ljudje zelo dobro poznajo življenjske prilike v Sibiriji, se zelo malo brigajo za te sestanke in razprave. Zunanja politika Glede zunanje politike je zadeva povsem drugačna. Zapadni svet obstaja in prav nič ne izgleda, da bi izginil, čeprav si zmaj prav to najbolj vroče želi. Zato bedasti zmaj, ki zna gledati samo v eno smer, kot fijakarski konj, zmešano 'bulji v ta čudni zapadni svet. Lopovi, ki so na vladi v Rusiji, so neomejeni gospodarji nad vsem v notranjščini te dežele. Oni so celo prepričani, da so jih navadni državljani na koncu koncev vzljubili ter jim dali svoj blagoslov. Trdno verujejo, da sploh ne obstoji kak drug način življenja, — kot z upognjenimi hrbti, v ponižni pokorščini lopovom. Toda glej, nekje drugje na tem svetu ljudje ne upogibajo hrbtov v ponižni poslušnosti, temveč se obnašajo, kot se njim zdi, prostodušno izražajo svoje misli, pišejo dobre knjige, izdelujejo dobre filme, potujejo v tujino, so žalostni ali srečni, izvršujejo dobra dejanja ali pa zločine, in vse to se dogaja, ne pod srepim pogledom zmaja, am-pa v svobodi! Sovjetski oblastniki so mojstri zvijačnosti, ki so se naučili vrhunske spretnosti kako je treba za hrbtom planiti za vrat Človeku in mu s kamnom razbiti glavo, toda potem ko so se bili razgledali po svetu, nenadoma ugotove, da ta v svojem svobodnem izživljanju neizmeren in zdaleka bolj zapleten kot njihovo lastno primitivno okolje. Zamislite se v lopova, ki je z grožnjami in nasiljem osvojil žensko. Z izsiljevanjem jo je pripravil do tega, da je pozabila na lastno preteklost ter jo prisilil, da verjame, da se on ne obnaša kot capin, ampak da je pač to naravni tok stvari. In sedaj si predstavite, da se je v soseščino priselil drugačen človek, človek ki govori odkritosrčno, ki globoko pojmuje življenje in smrt, ki se spušča v razmišljanja in sanje, skratka človek, ki je svoboden. Ali ga lopov ne bo zasovražil? Ali ga ne bo poskušal pognati v osamljenost, ali pa ga poskusil pripraviti do tega, da bi tudi on začel živeti po lopovsko? Zakaj „koeksistenca" ? Ljudje na Zapadu! Ne precenjujte moči lopovov! Oni so ustrahovali vse in vsakogar v naši deželi, toda prav zaradi tega se. oni sami bojijo vsega in vsakogar. Navajeni so na neznačajnost od rojstva naprej in natančno vedo, kako je treba ravnati z drugimi lopovi, prav zato pa ne razumejo duševnosti svobodnih ljudi. In zaradi tega se jih bojijo. Lapovi so nagonsko spoznali, da se vesoljno človeštvo ne bo nikdar podvrglo zmaju ter da je duh svobode, ki so ga bili ustvarili Grki, Angleži, Francozi, Rusi in Amerikanci, nepremagljiv. Zato se poskušajo lopovi prilagoditi dejstvu, da Zapad pač obstoji. V tem leži vzrok, da smatra zmaj hinavščino in pretvarjanje proti Zapadu skorajda za prav tako važno, kot nenehne napore za utrditev svoje oblasti v Rusiji in v podvrženih satelitskih deželah. Zaradi tega Obstoji zgodovina Rusije v ogromnih izdatkih denarja ter nezasliša-njih naporih za to kazanje prijaznega obraza Zapadu, kljub očividni nesmiselnosti tega početja. Jaz, na primer, ne verjamem. da bi okorni podvigi sovjetske propagande ali pa pisarije nekaterih vaših pisarjev, ki so komunistični sopotniki, mogli kogarkoli v Ameriki ali Evropi speljati na led! In če je tako, čemu si potem zmaj tako prizadeva? Zdi se mi, da se je v lenih možganih zmaja porodil naslednji sanjski privid: »Ker Zapad pač ne bo izginil, zakaj se ne bi z njim sporazumeli tako, da bi on nas pustil na miru, nas ne dražil, ne delal neprijetnih primerjav med njimi in nami, skratka se delal, kot da nas ne vidi?« Na ta način bodo mogli lopovi obhajati nemoteno zmagoslavje v eni deželi. Bili bi pa seveda pripravljeni Zapadu kaj dati za to, da bi — zaprl svoje oči. Vendar zaradi tega ne bo jenjal premišljevati in govoriti o zadevah, ki so zmaju neprijetne. Zapad se bo spuščal v kravje kupčije s svojo vestjo in po sporazumu z zmajem zaprl svoje oči. Zapad ne verjame v nobeno sovjetsko obljubo, kajti ve, da je temeljna poteza zmajeve zunanje politike brezprimerna hinavščina. In zopet zmaj divja, grozi, pošilja diplomatske note tako dolgo dokler ne vidi, da nima opraviti z običajnim ruskim človekom, s katerim lahko ravna po mili volji, ampak z Angleži in Amerikanci, ki za grozilne note enostavno ne zmenijo. In potem se zmaj začne pretvarjati, začne Zapadu, — če kaže, celo pritrjevati, na drugi strani pa razmetava ljudski za dvomljive tipe kot je Nasser. Svoje kremplje pokrije z mehkimi rokavicami in boža z njimi. Toda taka zunanja politika vselej konča z neuspehom in potem se lopovi malodušni zopet povrnejo nazaj v Rusijo, prepričani, da se tu vselej lahko njihove oči spočijejo, kajti tu je vse jasno in gladko. Toda — ali je zares? Napoleon je dejal: Na vesoljnem svetu sta samo dve sili: meč in duh. In na koncu duh vedno zmaga nad mečem. (Konec prihodnjič) Največja zavarovalnica na svetu Menda skoraj ni dneva, da se ne bi pri največji zavarovalni družbi na svetu, pri londonskem Lloydu, ki je pred nekaj leti praznovalo 250-letnico obstoja, oglasil kdo iz Amerike, Južne Amerike, Kanade ali od drugod na svetu, ki predlaga zarovanje, kakor ga do zdaj še nikoli ni bilo. Eno glavnih Lloydovih načel je, da vskoči povsod, kjer si drugi ne upajo prevzeti tveganja. Pri Lloydu se lahko zavarujemo skoraj proti vsemu; kar si človek izmisli. Tam so tudi izumili veliko standardnih zavarovanj, ki so danes razširjena po vsem svetu. Mpd prvo svetovno vojno je Llovd zaslužil ogromne denarje z zavarovanjem proti vojni škodi na britanskih otokih. Ko se je prikazal prvi Zeppelin nad Londonom, so ljudje navalili v prostore Lloyda, kjer so zavarovali premoženje proti škodi, ki bi jo lahko povzročile bombe iz zraka. Ker so takrat odvrgli le malo bomb, je bil dobiček zavarovalnice ogromen. Samo eden od njenih mešetarjev je plačal ob koncu vojne 370.000 funtov šterlingov davka za vojni dobiček! Naj večje zavarovanje, ki ga ima danes Lloyd, je most v Oaklandskem zalivu pri San Franciscu, ki je zavarovan proti zrušitvi za 40 milijonov dolarjev. Američani zaupajo slepo v to zavarovalnico, ki je ve-večje odškodnine, tako na primer 250 milijonov dolarjev pri požaru v San Franciscu leta 1906 pri priči izplačala. Vse največje filmske družbe v Holly-tvoodu so zavarovane pri Lloydu za 750.000 dolarjev proti škodi, ki lahko nastane zaradi smrti, nezgode ali bolezni slavnih umetnikov. Pri Lloydu se pa ne morete zavarovati proti revščini, ločitvi in nevarnosti, da ostanete samec. Zavarovalnica pač meni, da bi zanjo ta riziko bil prevelik. Gteimreti p okli e za mala denarja V Italiji, in sicer trenutno v Milanu, živi mož, ki ima svojevrsten poklic: petin-tridesetlet Skorajda vsak dan tvega življenje za druge in je pogosto v smrtni nevarnosti, če bi po nesreči samo kihnil. To je dvainpetdesetletni višji topniški desetnik — orožar Guido Bizzarri, ki je največji strokovnjak za iskanje, za razstreljevanje in zlasti za onesposabljanje vseh vrst bomb, granat, peklenskih strojev in nevarnih vojnih ostankov. Bizzarri je stopil v vojsko leta 1924 ter so ga takoj poslali na iskanje in pospravljanje izstrelkov iz prve svetovne vojne. Očistil je zlasti vsa 'bojišča v Alpah. Leta 1940 se je oddahnil, zakaj tedaj je bilo njegovo delo v večni smrtni nevarnosti končano. Toda desetnik se je zmotil. 'Ne še dobro končal zasluženega dopusta, ko je izbruhnila druga svetovna vojna. Nekaj mesecev po njenem začetku so ga že klicali v Neapel, ker je bil tedaj edini strokovnjak, ki je znal onesposabljati tudi angleške letalske bombe vseh vrst. Iz Neaplja so ga poslali v Genovo, kjer je že po prvem letalskem napadu ostalo nerazstreljenih precej poldrugo tono težkih bomb. Eno izmed njih je Bizzari moral onesposobiti na zakonski postelji dveh novoporočencev, kjer je obležala, ko je prebila streho in strope nekaj stanovanj nad njunim. Junaški desetnik je svoje delo nadaljeval vso drugo vojno in še štirinajst let po njej, ko je moral zlasti odstranjevati obširna minska polja po Severni Italiji. Od leta 1924 dalje je pobral vžigalnike in vse nevarne dele iz kakih .150.000 izstrelkov, bomb in min, s tem rešil nešteto človeških življenj ter preprečil milijardno škodo na imetju. iPri vsem tem neverjetnem delu ni bil niti enkrat ranjen, dasi bi na primer pozimi, če ima posla z zmrznjeno razstrelilno želatino, zadostovalo že, če kihne, pa bi ta nevarna snov eksplodirala. 'Zaradi tega se Bizzarri najbolj boji nahoda. Nagrada, ki jo desetnik dolbiva za svoj smrtno nevarni posel, tako imenovana »doklada za tveganje«, je malenkostna: 185 lir (7 šil.) na dan. Toliko namreč določa zastareli zakon. DRAG FILM O POCENI DEŽELI V Združenih državah pripravljajo barvni velefilm o zgodovini Aljaske, ki je pred kratkim postala 49. ameriška zvezna država in o tem, kako so si jo Amerikanci pridobili. Vseh stroškov za film bo po dosedanjih računih že 7 milijonov 500.000 dolarjev. Zgodovinarji, ki jih je filmska družba najela za priprave, so pa izbrskali v arhivih, da je ameriška vlada, ki je Aljasko pred 60 leti kupila od Rusije, plačala zanjo in za vsa njena bogastva le 7 milijonov 200.000 dolarjev. FRAN ERJAVEC; ^71 koroški Slovenci (III. del) Stadion je mislil na novo vojno že od prvega dne svojega nastopa, češ da »z revolucionarnim sistemom ne more biti nobenega izmirjenja«, razen tega si je pa hotel pridobiti z novo vojno še tako zaželeno slavo. Toda batine, ki jih je dobila Avstrija 1. 1805., so bile tako hude, da je morala vojna stranka vsaj za nekaj časa čisto utihniti. Ker je tudi tedanji avstrijski poslanik Metternich iz Pariza priporočal potrpljenje, se je moral Stadion ukloniti in se ni upal vmešavati v rusko-fran-cosko vojno 1. 1807., temveč je bil prisiljen pridružiti se celo Napoleonovi celinski zapori. Toda že spredaj omenjeni romantiki, ki so se zbirali tedaj na Dunaju, so vse glasneje poudarjali evropsko poslanstvo Avstrije in njeno prvenstvo v nemštvu ter jo predstavljali za nekako predstražo evropske civilizacije nasproti vzhodnim narodom (glavni propagator je bil ravnatelj državnega arhiva in urednik nekega patriotičnega lista, baron J. H o r m a y r, ozko povezan z nadvojvodo Janezom). Hvaležno orožje je dajal vojnim hujskačem v roke zlasti nov spor Napoleona s papežem (v februarju 1. 1808 si je namreč Napoleon prisvojil cerkveno državo, papeža pa odvedel v Francijo). Glavno spodbudo je pa tudi Avstriji dajal upor na Španskem, kajti računala je s tem, da Napoleon ne bo mogel nastopiti proti njej z vso svojo armado. Stadion je poskrbel, da so se uspehi Špancev čimbolj razvedeli po vsej državi in za vojno se je začelo navduševati zlasti mad- žarsko plemstvo. Madžarski pisatelji so začeli napadati Francijo, a na Dunaju so upali, da bi se dalo pridobiti nazaj Tirolsko, kjer je postajalo prebivalstvo vedno bolj nezadovoljno z bavarsko upravo. Odhod večine velike armade iz Nemčije in spredaj omenjena Talleyrandova obvestila so pa končno povzročila, da se je Stadion odločil za vojno, zlasti ko mu je še Metternich javil, da se je približal ugoden trenutek za tako akcijo. Svoje stališče je vojna stranka podčrtovala zlasti s trditvijo, da gredo Napoleonovi cilji za tem, da Avstrijo sploh popolnoma uniči. Za vojno so se navduševali vsi nadvojvode, skoro vsi avstrijski poslaniki na tujih dvorih in visoka aristokracija raznih držav, ki se je zbirala tedaj na Dunaju, a okornega cesarja sta pridobili zanjo konec 1. 1808 njegova tretja žena Marija Luiza z. materjo, le nadvojvoda Karel se ji je do zadnjega zaman ustavljal. Intenzivna vojna propaganda, ki jo je na Metternichov nasvet po francoskem zgledu organiziral Stadion, je razgibala kmalu velik del prebivalstva po vsej državi. Sestavljena je bila posebna komisija pod predsedstvom nadvojvode Janeza, ki naj bi pripravljala vse potrebno za izvršitev obsežnih načrtov in že dne 8. VI. 1808 je izšel cesarski patent, ki je odrejal osnovanje se posebne ljudske vojske, domobranstva, prvega podobnega v Evropi. To je našlo najgloblji odmev tudi pri vseh romantičnih nemških domoljubih, a Napoleon je avstrijskega poslanika zasmehljivo vprašal, če namerava Avstrija oborožiti tudi svoje ženske. Domobranstvo je bilo mišljeno kol nekaka rezerva redne armade. Sestavljali so ga vsi moški, izprva le kot prostovoljci, pozneje pa bolj ali manj prisiljeni od 18. do 60. leta, ki niso služili že v redni vojski ali pa bili izrečno oproščeni redne vojaške službe. Organizirano je bilo po kresijah tako, da je bilo v vsaki kresiji postav- ljenih na noge določeno število bataljonov (skujmo 154), a za poveljnike so postavili upokojene častnike ter v vojaških zadevah količkaj izvedene plemiče. Vežbali so jih po župnijah vsako nedeljo po dve uri, večje okoliše mesečno in končno še cele bataljone po tri tedne letno. I a-ko so organizirali že v začetku 1. 1809. v čeških in avstrijskih deželah (a brez Galicije) skupno 152.000 domobrancev (to število pa ni bilo stalno, ker so se vršile med njimi neprestano velike dezertacije). Oborožiti so jih mogli k deloma in še to le z že zavrženimi težkimi mušketami in karabinkami. Zaradi pomanjkanja krojev so jih enakomerno oblekli v ljudske noše dotičnih okrožij, a na ^klobukih so nosili kokarde z barvami zastav svojih dežela. Ker se po večini krajev ljudstvo ni prav nič ogrevalo za take nove vojne priprave (marsikje so morah fante in može loviti ter jih s silo vtikati med domobrance), se je Stadionova propaganda mnogo prizadevala, da bi prežela domobranstvo s primernim vojnim navdušenjem. V ta namen je izdal tudi dramatik in prijatelj romantikov, dvorni tajnik H. J. Col lin, v začetku 1. 1809. na Dunaju dva zvezka »Pesmi avstrijskih domobrancev« (Lieder bsterreichischer Wehrmanner). Vlada se je tet nj celo spomnila, da žive v Avstriji razen Nemcev še drugi narodi in je sama uradno naročila prevajanje teh pesmi še v druge narodne jezike ter jih delila med domobranec tistih narodnosti. Nadvojvoda Janez je sestavil tudi posebna navodila za politično propagando, s katero naj i domobrance prepričevali, da se v nobeni državi ne goc i vsem stanovom tako dobro in da nikjer ne vla a ve ja svoboda (!) kot v Avstriji, zaradi česar da je tudi vredno preliti kri zanjo. Za propagandne namene so seveda služila tudi slovesna blagoslavljanja domobranskih zastav in podobno. (Dalje prihodnjič) n nas na Jiomkem RADIŠE (Farna kronika) Že dolgo se nismo oglasili, zato pa moramo sedaj ob začetku novega leta nekoliko povedati, kako smo »havžvali« v starem letu. Novih faranov je v celovški porodnišnici (bolnici) prišlo na svet 8, od teh 5 dečkov in 3 deklice, ki so bili vsi tudi tam krščeni, tako da so naš dušni pastir potožili, da imajo sedaj samo še pravico umrle spremljati na njihovi poslednji poti, ne pa več pravice sprejemati novorojene v občestvo živih kristjanov naše domače fare. Med novorojenci je eden bil nezakonski, eden iz »civilnega« zakona, kar je znamenje novih časov tudi pri nas na vasi. Trije pari so v domači farni cerkvi sklenili vez sv. zakona. En ženin pa je šel po nevesto v šmarjeto v Rožu in je 'bila ondi tudi poroka. Iz fare pa so se poročile še tri neveste in dva ženina, ki so vsi zapustili faro in si drugod ustanovili svoje družine. V tej zvezi moramo še omeniti, da je ljubezen — ženitovanjska »bolezen« močno posegla tudi v naš cerkveni pevski zbor. Prvi izmeti pevcev, ki se je naveličal samskega stanu je bil naš pridni zidar Rudi Lampichler pd. Kajžnikov, ki je popeljal pred oltar Pepco Miki, pd. Kučnikovo v Rutah. Skupno sta več let prepevala v zboru in večkrat sta nastopala na odru, kjer sta vselej odlično podajala svoje vloge. Prepričani smo, da bosta tudi v novih vlogah zakoncev znala prav rešiti naloge, ki ju čakajo kot očeta in mater ter jima pri tem želimo obilo božjega blagoslova! Najbolj pa nas je prizadel skok v zakonski stan Jozeja Wrulicha, pd. Culegnar-jevega v Rutah, kajti pevski zbor je izgubil najboljšega tenorista, Radiše pa pridnega cestarja in spretnega tesarja. Če ne bi vedeli, kaj vse ljubezen stri, bi mu skorajda zamerili, da je zapustil sončne Radiše in — sledeč klicu izvoljenke svojega srca — šel v senco starodavnega Macna, v Ždovlje v glinski fari, da si tam ustvari toplo družinsko ognjišče. Zato pa ga je tudi farna družina v dinjah rade volje sprejela, kot smo že pred časom brali v našem listu. Želimo mu, da mu ljubljena Lizika nadomesti toplo radiško sonce, predvsem pa drago mamo, ki jo je moral pustiti na rojstnem kraju. Tebi, dragi Joža, se pa zahvaljujemo za tvojo pridnost in vnemo ter ti želimo vsega dobrega! Težja pa je bila pot v zakonski stan za Pepija Sušnika, pd. mladega Metaverja v Spodnjih Rutah. Dolgo se je oziral naokoli, dokler ni njegov pogled obstal pri Boštjanu v Tucah, kjer atej in mama skrbno Zopet sc je oglasil naš znanec iz Podjune, da nam pove v domačem narečju, kako se mu je godilo, ko sc je odpravil na pot. Moral je pač naprej po svetu, ker se mu je njegova rojstna vas izkazala tako nehvaležno. Mahnil jo je preko Cirkovč na Komelj. »Mojkuši, sem rekuv, nekam sa pa mrm djat. Kom, pa sam knism veduv. S Pli-brčanami sa ži časi knism mov. S purgar-jami je p’č t’k: če maš gnor, ta še vsi poznajo, pa vsa Šprahe znaju. Če si pa suh, tda pa koj tajč. Moji dcvžaki s’ bili pa ži zmirm strgani, zatuo pa tuj nikoli nism kaj mjav. Vsak pa ma je vsele najprej barov, kejku moš kej krajcrjov. Stuo se mi je pa tk zaletevu, da še zdaj pumlam. čislu drgače je bovu pa po viseh. Posicbnu pa v Komlnu. Tam sm sa pa ži vsele tk najieduv, da sm som stav. Pili ga pa tuj knisu s tisteh mihneh fingratov (ali pa ušin). Zatuo sm rekuv, na Komi gram gvat, če še kaj znaju kaj orngi Skuhat, pva pa, če še kej tiste vampaste grče maju. Vun s take sa p'č moreš napit, pa sa knc puzna keh. Zad dovta pu visi sm ju mrdov, pa štu-dirov, k’k bom nastavuv tisti grčn tutrli, pa prdrči tk an kebr pu cesti. Glih pred manu je ubstav. Pva pa še adn za manu. Pa še adn, pa še venč. Najpre sm jih gva-duv, kuliese so ži meli, ojatu pa kojov pa nič. Bek-bek, so riekali ti zadnji nu ti prednji. Adn je pa rekuv: rehcl Prva si je pa le rzrajtov adn, pa un pr-liezuv pa rekuv: »Vača, (pumislite, vača mi je rekuv, k’ mi še nikoli ni du št’k’ lopu zamarnvov!) če očete živi prit du Doba, morate po diesnem kraju iti!« Zdaj sa mi je pa kar pusvietuvu. »A tak, zdaj pa le čuvata kar tri za možitev godne hčere. Toda komaj je njegovo oko obviselo na eni, je ta z lastovkami odletela na jug, v daljni Trst! Kaj sedaj? Za njo so odšli k morju odposlanci, a vrnili so se brez nje. Sel je nato doli on sam dvakrat, a šele čez poldrugo leto, ko so se lani na vigred lastovke zopet vračale z juga, se je Nežika Hribernik vrnila na Radiše, v domačo družino in v pevski zbor. Vsi smo bili veseli povratka zglednega dekleta. Pepi ni opustil upanja in se tako dolgo vozil z motor jem v Tuce, da ji je končno omehčal srce, da pride k njemu v Rute in predzadnjo nedeljo sta si obljubila zvestobo do groba. Vesela in poštena gostija ob petju in godbi je bila na nevestinem domu pri Boštjanu, kjer so zadnja leta vse prezidali in prenovili, kar priča zgovorno o pridnosti in podjetnosti te družine. V septembru letos se je že poročila iz te družine hčerka Justi, izučena šivilja, ki je zaposlena v Celovcu. Pridni delavec Ferdinand Morak iz Tinj jo je popeljal pred oltar. Želimo vsem pevkam in pevcem, da bodo znali tudi v zakonskem življenju ohraniti blago harmonijo ljubezni ter ostali zvesti tudi naši domači pesmi in jo posredovali tudi svojim otrokom. Ob koncu se moramo spomniti še tistih, ki so odšli v večnost. Le trije farani so umrli, in sicer je prva bila Pridovnikova mati, v starosti komaj 59 let. Sledil ji je Kometarjev oče v starosti 54 let, zadnji pa je umrl nenadne smrti posestnik največje kmetije v naši fari Nužej Oraže, pd. Po-gorivčnik v Kozjem, star 77 let. Naj počivajo v miru! DOB PRI PLIBERKU (Nova železnica in mi Podjunčani) Takole po maši se gremo pogret v gostilno, tudi večeri so dolgi, pa se že z izgovorom, da gremo po nekaj cigaret, izmuznemo ženam in potem pride tam pogovor na vse, kar nas zanima. Ves svet preobrnemo in povemo, kako bi bilo bolje, pa kaj, ko nas svet ne posluša. Največkrat se sedaj pogovarjamo o novi železnici. Saj bo šla skozi naša polja in travnike in gozdove. Pa sedaj kar nikogar ni, ki bi bil navdušen za železnico, vedno bolj na »stija« vozte. K’ sa va mpa št’k’ mudi. Jaz sm rekuv: »Či ste ži štk čudno kujštni, da se brez. vovov pa brez ojatu vozte, pva pa, či sa pu dr ujem kraju ceste pela te, k pa časi, a tiste si pa če rzrajtate, da bi cestu tejk širji naradli, da bi za anega deda deli kne bovu trebi štej kem ubstat. Pa bi naradli anubart rabatu.« »Ja, ti sa štu kne spuznaš, (ma je kar erov vikat, ku je gr prišuv, da sm napuava prhi), časi smu sami šodrali, pa sami vozili. Zdaj sa pa vozijo s cielega svieta, pu-pravla pa vienarska gspuada. Ud nas v Vieo je pa djalč. Pa mne sa mudi. Ti sa pa le diesnega kraja drži, či očeš svaja kosti cjave prnesti dvomu.« Med tjiem su sa pa le koj /.mulili adn za drujem mimu mine, našlije pa še tisti, k je z manu marn-vov. Tak sa mi je zdevu, k bi biev an Do-blon. Da bi sa pa jaz nanbart naučiv na »štija« hodt, tiste pa ži kar. Sm biev zmirm tk bolj na »hap«, pa ma tuj zdaj vsa gu-spuada ne preclieva. Zatuo sm šov pa raj’ mavu zad, pa smuk črez čirkovški muojst, pa dovta pruti čirkovčam. Ko sm pruoti visi Sov, sm pa tk ukuole gvaduv. Humška cierkov je vjadet lopu pupravlena, samo turnske line su tk skurno strupanc. Tam pr te pruve hiši je ana žjenska pa ane brjc ubiešova grla po pvotu. 5’ti mati bi pa mora še znali skuhat kaj dvarega, mora še užejene žganke, sm si misluv. Či sm biv ži glih vačn, da sa kne da puvjadet, sm rekuv: »Dobr dan, mati, k’k je še pa kej pr vas v čirkovčeh?« »O, pu navadi, pa še koj«, je rjakva, pa ubiešova tiste spudnje jonke, k’ s bove tk tinke, da še časi mlinarji niso meli takeh fajn putl. (Dalje na 8. strani) jo kritizirajo. Saj so nam ob »Spatenstichu« gospodje povedali, koliko bo veljala in da bo potem ta majhen košček železnice imel letno 9 milijonov šilingov izgube. In kdo bo to plačal? Mi sami, z davki. Vzela bo pa železnica mnogo koristne zemlje, ki bi prinašala sadove, tako pa je toliko lepega polja za vedno izgubljenega. In kdo se bo vozil? Mi Podjunčani prav malo. Saj ima že vsak pobič moped, odrasli motorje in avto in teh bo še vedno več. Saj gremo hitro za Amerikanci, da bo skoro vsaka hiša imela avto. Kar bi mi rabili, je dobra cesta. Dobra cesta, ki bi jo rabili vsak dan in. vsi ljudje: naši otroci, ki v šolo hodijo, naši delavci, ki se vozijo v Pliberk in drugam, kmetje še posebno. Kje še danes gradijo železnice? Danes se vsak popelje izpred svoje hiše ali s kolesom, ali z motorjem ali z avtom prav do tja, kamor že namerava, čas je dragocen in ga ne zapravljamo s tem, da hodimo na kolodvor in nazaj in čakamo na tiste redke vlake. S koliko manjšimi stroški bi se lahko zgradila cesta! In ne bi zahtevala letnih 9 milijonov izgube. Bolj pametno bi bilo, da bi vozilo več avtobusov na dan, ti so bolj praktični in so obratni stroški majhni. Čemu torej železnica? čeilm to zapravljanje našega denarja? Za tiste, ki hočejo priti v Labotsko dolino, so možne druge rešitve, mnogo cenejše in teh ni tako veliko, ki bi bili navezani prav na to novo železnico. Vsak pameten gospodar pomisli, ko dela načrte za bodočnost, kakšne stroje si nabavi, kaj je najbolj praktično in kaj se mu obnese,-od česa ima dobiček in od česa izgubo. Kakšen važen razlog je torej pri merodajnih, da hočejo tako izgubo? Takole naša kmečka pamet modruje. Ni veliko učenosti, pa je »Naturverstand« tudi nekaj vreden. Saj lahko vsak po svoje misli, zakaj pa ne? Morda se še kdo oglasi v časopisu, pa nam kaj bolj pametnega ali učenega pove. Hvaležni mu bomo in ga povabimo takoj na en glažek, da potem lahko naprej debatiramo. VOGRČE (Cerkveno in društveno življenje) Nič preveč razburljivega se ni pri nas zgodilo. Pri nekaterih bližnjih farah pa je več razburjenja, da prihajajo glasovi tudi do nas. Včasih padajo tudi s prižnice precej hude besede, ob katerih se nekateri razburjajo. Pa mi se ne vmešavamo v njihove notranje zadeve, le poslušamo. Pri nas pa s prižnice ne pridejo prav nobene besede, povsem tiho je. Zakaj? Ker noben gospod ne govori s prižnice, ampak kar izpred oltarja strese, kar mu leži v glavi in v srcu. Le v napotje je prižnica naši mali cerkvi, tako da jo nameravajo g. župnik odstraniti in cerkev tako preurediti, da bo vsaj malo več prostora. Za našo cerkev res velja tisto: če gredo vsi noter, potem ne gredo vsi noter; če pa ne gredo vsi noter, potem gredo vsi noter. To pomeni: da bi ne bilo prostora za vse, ker pa ne gredo popolnoma vsi, je za ostale notri prostor. Torej izpred oltarja so tudi pri nas padale nekatere besede ob novoletni statistiki, nekaj so nas pokregali, pa tudi pohvalili. O, saj je marsikaj boljšega. Pa drugim ne povemo tega, kaj je pri nas dobrega in slabega, to je naša notranja zadeva. Medtem smo imeli priliko marsikaj lepega videti v naši farni dvorani. Na Novega leta dan je Kat. prosvetno društvo gostovalo z narodno igro »Domen«. Kar premajhna je bila dvorana za to priliko. Zadovoljni smo bili z njimi. Tudi tukaj smo jo že igrali takoj po vojski v šoli. Seveda ljudje potem pretresajo, kdo bolje igra, domači ali tuji. Pa je vedno tako, tla vsak berač svojo malho hvali. Pri vsaki igri so bolj ali manj nadarjeni igralci in vedno kaki novinci, vsi pa imajo dobro voljo in to je glavno. Ker pa smo bili zadovoljni z njimi, jih še kdaj povabimo. Na sv. Tri kralje pa so nas obiskali Selani in nam poleg igrice »Kjer ljubezen, tam Bog« podali tudi »Slovenski božič«. Tako lepega prizora še ni bilo v Vo-grčah. Kot zamaknjeni smo ob čudovito _____Naše prireditve.................. ŽELEZNA KAPLA Farna mladina iz Dobrle vesi uprizori v nedeljo, dne 24. januarja ob pol 12. uri (dopoldne) v farni dvorani v Železni Kapli igro »POČENI PRSTAN« Vsi prisrčno vabljeni! lepih napevih naših starih božičnih pesmi in seveda tudi ob lepih glasovih doživljali božično skrivnost. Le škoda, da nismo z gotovostjo vedeli, da pridejo k nam, ko je zjutraj snežilo. Sedaj mnogi obžalujejo, da niso videli te prireditve, ki je vse gledalce tako navdušila. Obljubili so njihov g. kaplan, da nam še pridejo kdaj zapet, če pridejo s kako igro k nam. Tudi letos so šli »trije kralji« s spremstvom še bolj imenitni kot lansko leto ko-ledovat, g. župnik pa je z njimi delil poseben blagoslov hiš ob prazniku Razglaše-nja Gospodovega. Precej so nabrali za misijone in tako je tudi naša fara sodelovala pri tej veliki misijonski akciji. Naši igralci so še navdušeni, da so hoteli še naprej »v svet«. Zato so na praznik sv. Družine gostovali v Žvabeku z igro »Pri kapelici«. Polna farna dvorana jim je bilo najboljše plačilo za njihovo vnemo. Žvabeškemu g. župniku se zahvalimo za njegovo gostoljubnost in postrežljivost. Dobre sosede ima vsak rad. ŠT. VID V PODJUNI (Ljudsko gibanje) V minulem letu so bile v fari tri poroke, nekaj nadaljnjih ženinov in nevest se pa je poročilo izven fare. Umrlo je osem oseb. O posameznih pogrebih in porokah smo podrobno že sproti poročali med letom. Krstov je bilo v fari skupno 12, od teh 6 dečkov in 6 deklic. Več mladih šent-vidčanov pa je bilo rojenih in krščenih izven fare in sicer v Železni Kapli ali pa v Celovcu. Hvala Bogu, vsekakor še ne izumiramo. I Materi v slovo Nagemu dolgoletnemu mailiivcmu sotrudniku g. Mihi Pečniku iz št. Janža je v lložiču umrla ljubljena mati, kot smo že poročali pred kratkim v našem listu. Izražamo mu sožalje ob težki izgubi in obenem prav radi prinašamo njegov sestavek materi v slovo. Ur. Božični prazniki! Kako ste se jih, draga mati, vsako leto razveselili. Ne v hrupnem razpoloženju, ampak v tihi molitvi in ubrani pesmi. Vaš zadnji Božič je ljubi Bog Se olepšal, kajti s snegom je odel hrib in dol. S kristalnimi snežinkami je bilo pokrito vsako drevo. Vendar takrat vas ni bilo več med živimi. Na pokopališču vaše rojstne fare se je odprl nov grob, da se v njem spočije vaše truplo, po trudapolnem življenju in težki bolezni. V božičnih dneh smo vas pospremili na to vaše poslednje bivališče. Ljuba mama! Težko je bilo slovo od vas za nas vse, ki smo bili tako zelo na vas navezani. Bili ste nam' dobra mati, dobra soseda in dobra vaščanka. Ob odprtem grobu so č. g. domači župnik tako lepo ocenili vaše življenjsko delo in prepričani smo, da ga bo prav tako ocenil večni Sodnik. Vaša pot ni bila posuta z rožicami, ampak s trdim Skalovjem, a kljub temu ste bili vedno veselega srca. Ljubili ste kmečko delo, domačo pesem in nas vse. Zdi se mi, kot da tudi polja in travniki naše rojstne vasi žalujejo za vami, saj ste jih skorajda vse obdelovali z vašimi pridnimi rokami. Ni bilo nedeljske maše brez vas in ne dneva brez molitve. Pol življenja ste pre pevali pri cerkvenem zboru Bogu v čast. Se leto dni pred smrtjo, ko vam je neozdravljiva bolezen že močno prizadela življenjske sile, ste o Božiču stali z nami ob jaslicah in nam z vašim mehkim altom zapeli »Sveta noč, blažena noč«. Za ta Božič pa je Vaše truplo ležalo negibno na mrtvaškem odru, lica so postala bleda in usta so bila zaprta. Odšli ste k Bogu, tam zdaj vaša duša prepeva »Rajske strune, zadonite«, pesefn, ki ste jo v življenju tako radi prepevali o božičnih praznikih. Zapustili ste nas. Vaše truplo počiva v domači zemlji, Vaša duša pa je odšla tja, kjer ni težav in gorja in se bomo nekoč vsi sešli. Draga mama, počivajte v miru! Unjigov PetV gre po svetu Klali bomo Zavore (Nadaljevanje iz štev. 1—1960) Praviloma mora imeti avtomobil dve zavori, ki delujeta neodvisno druga od druge. Navadno se z ročno zavoro zavirata zadnji kolesi. Ker je zaviranje tem boljše, kolikor večje so na vozilu zavorne ploskve in kolikor večje je trenje koles ipo cestišču, deluje nožna zavora na vsa štiri kolesa. Pri vseh težkih vozilih ipa so potrebne zračne zavore na tlačni zrak ali podpritisk iz sesalne cevi motorja. Teh zavor je več vrst. Vse do sedaj naštete zavore so torne zavore, ki se zaradi trenja navsezadnje le obrabijo. K zavoram, ki vendar niso izpostavljene tako veliki obrabi, prištevamo predvsem motor. Kakor hitro namreč pripremo plin, deluje motor kot zavora, ker porablja moč za sesalni in komprosijski gib, gibanje odmične gredi, dinama, črpalke za vodo in tudi za gibanje bata, ki povzroča slednjič tudi nekaj trenja. Ročno zavoro med vožnjo uporabljamo le v skrajni sili. Treba pa jo je pritegniti vedno, kadar avtomobil stoji na mestu. Seveda je treba ročno zavoro na začetku vožnje vselej popustiti, še preden se v menjalniku pretakne prva hitrost. Kdor na to pozabi, mu motor največkrat »izdihne«. To samo še ni največja nesreča; slabše je, če se s pritegnjeno ročno zavoro vozi, da se zavora segreje in pokvari. Med vožnjo uporabljamo ile nožno zavoro. Zavore ne potrebujejo posebne nege, le večkrat jih je treba preizkusiti. Zavedati se je treba, da je zavorna naprava potrebna, kadar nevarnost ni več daleč; zato mora biti povsem brezhibna. Če se opazi kvar, mora biti naprava takoj popravljena. Obrabljene obloge na čeljustih je treba Obnoviti, obrabljene zavorne bobne pa ostružiti. Če okrov zadnje preme ne tesni, pride v zavore olje in čeljusti ne primejo. Med vožnjo se olje med čeljustmi in bobnom lahko namerno sežge z močnim zaviranjem. Če takšen poizkus ne uspe, je treba oblogo in boben očistiti. Pri preizkušanju zavor se je treba pre pričati, če prijemajo na vseh štirih kolesih enako močno. To je najlaže ugotoviti na ta način, če se vozilo nekoliko dvigne, da se morejo kolesa prosto vrteti. Ko se pritisne na zavorni vzvod (pedal), se kolo na roko ne sme več zavrteti. Enakomerno zaviranje se da preizkusiti tudi med vožnjo ob hitrosti 40 do 50 km na uro. Tre- ■■■■■IBHnHMSHRKBMHinnBKHlfRiEBHHK Šoferji, skrbite, da bodo zavore vedno v redu! EBBBHHBRBHatHHBMaRIDmsnUM ba je vozilo naglo zavreti (abbremsen). Sled koles mora biti na cesti pri vseh kolesih enaka. Če ste zavore prej popravljali, sc morate kasneje prepričati, da čeljusti nikjer ne drsijo. Potipajte po nekaj kilometrih vožnje zavorne bobne. Če niso segreti, je vse v redu, drugače pa čeljusti drsijo po bobnu. Vsakomur je jasno, tla zaviranje ne more biti odvisno samo od zavor, ampak tudi (xl pnevmatik in od cestišča (StraBenbelag). Zavirati se da tem bolj učinkovito, čim boljše je cestišče, čimbolj je suho in čim manj gladko. Od zavor modernih avtomobilov se zahteva, da se z njimi doseže zmanjševanje hitrosti, ki za potnike in za vozilo ni nevarno. Premočno zmanjšanje zavorne poti nima smisla, ker bi pri močnem zaviranju vrglo potnike s sedežev proti šipam, vozilo pa bi v neugodnih okoliščinah lahko tudi močno zanašalo. Zavorna pot ni linearno odvisna od hitrosti, temveč narašča, ker je sorazmerna kvadratu hitrosti. To trdi teorija, a v praksi imamo opravka še z drugimi okoliščinami, ki pa so odvisne od vozača samega. Od trenutka, ko vozač opazi zapreko, do trenutka, ko zavre, poteče sicer kratka, toda neizogibno potrebna doba. Pri nenadnem zaviranju poteče vedno tako. zvana sekunda strahu, ki jo lahko razlo- Za koline moramo pripraviti dovolj posode, nabrušenih nožev, snažnih prtičev, soli in vse dišave, ki jih bomo potrebovale, kakor: majaron, čebulo, poper, cimet, piment, klinčke, zelen peteršilj. V redu mora biti mesoreznica, pri rolki suhe špilje in soliter. Dan pred klanjem pokladamo prašiču le čisto krmo, da gre izpraznjenje črev bolj od rok. Prašiča prerežemo po trebuhu in poberemo iz njega drobovje in čreva. Slanino razprostremo po snažni rjuhi, da se ohladi. Od črevesja poberemo mast in ločimo tanko od debelega črevesa, jih izpraznimo in operemo najprej v mrzli vodi, nato pa še v topli, črevo sedaj Obrnemo in še temeljito izperemo v mnogih vodah. Želodec izpraznimo, obrnemo ter potegnemo iz njega sluzno kožico. Debelo črevo obdrgnemo še s soljo, nakar ga denemo v škaf slane vode, dodamo narezane čebule in zdrobljenega česna. Za klobase določeno črevo razrežemo v poljubne kose, ki jih na enem koncu zašpi-nimo. Režemo ob ostrem rezilu noža, ki smo ga zasadili v dogo škafa. Tanko črevo »ožlemamo«, to je, odstranimo iz njega sluzne kožice. V ta namen ga previdno potegujemo čez ozko gladko deščico ali v sili čez ročaj žlice, dokler ni popolnoma čisto. Pazimo, da ga ne pretrgamo. Tutli tega položimo v vodo; če ga ne potrebujemo, ga napihnemo in posušimo. Salo scvremo za mast, pečico položimo v mrzlo vodo, ki potegne iz nje kri, da je lepo bela. V njo zavijemo pečenko, imenovano ribico. Iz jeter previdno izrežemo žolč in morebitne izrastke ali bule. Jetra porabimo hitro, posebno v toplejšem vremenu, ker se rada skisajo. Žolč zlijemo v dva litra vode, kamor smo narezali in prekuhali en četrt kilograma mila. Ta snov mora biti gosta in jo uporabljamo za pranje temnih volnenih oblek. Opornjak (raj žele) operemo, skuhamo in scvremo. Mast in ocvirke uporabimo za krvave ali jetrne klobase. Kri moramo tako dolgo mešati, da je mrzla, sicer se strdi. Poralbimo jo za klobase, godljo in krvni pečenjak. Ker je zelo redilna in zdrava, jo moramo uporabiti do zadnje kaplje. Pljuča s srcem navadno porabimo za jetrni namaz za kruh oziroma za krvave ali jetrne klobase. Lahko pa napravimo iz njih tudi okusno obarno jed. Ledvice spražimo, iz vranice napravimo zakuho za *juho. Očiščen mehur napihnemo. V posušenega zavijemo vratni kos ali ga imamo namesto pergamenta -za -zapiranje steklenic. Pri razkosovanju prašiča odvzamemo najprej stegni in plečeti, potem ga presekamo po sredi hrbta na dvoje. Nato odrežemo flam, presekamo čez sredo rebra in razdelimo hrbtišče na tri dele. Dobimo torej poleg 2 gnjati in 2 plečet: 2 kosa fla-ma, 2 kosa reber, 2 vratnika, 2 zarebrnici in 2 kosa hrbtišča z ledvično pečenko. Lahko pa tudi izločimo iz hrbtišča meso, tako imenovano ribo, in izsekamo celo hrbtišče, ki ga slkuhamo v juhi. Ostale dele razdelimo tako kot prej, ribe zavijemo v pečico ali jih razsolimo. Meso, na katerem pustimo slanino, je posebno sočno, ker ga mast varuje pred sušenjem. Ščetin očiščeni glavi izkrožimo oči, odrežemo spodnjo čeljust, izrežemo jezik in temeljito očistimo ušesa. Možgane damo za kratko dobo v mrzlo vodo, da izluži kri. Glavo porabimo svežo ali prekajeno. Kuhana sveža je dobra s kislim zeljem ali repo oziroma z jabolčnim hrenom, za tlačenko, krvave oziroma jetrne klobase ali mavželjne. Noge Skuhamo za žolco ali porabimo za kislo juho. Ruski les na zapadnih tržiščih Ponudba lesa iz Sovjetske zveze je pričela močno vplivati na tržni razvoj. Ponujajo ga na vseh -zapadnih tržiščih razen na Nizozemskem. Pri -tem pa je tudi pomembno, da so bile cene sovjetskega lesa mnogo nižje, kot so na splošno pričakovali. Posledice ruskih ponudb lesa so postale posebno občutne zavoljo -tega, ker je spričo teh upadel celo volumen švedskih izvozov. Porast kupčij je bilo opaziti šele -potem, ko so izčrpali ponudbe ruskega lesa. Za Avstrijo pride v poštev predvsem učinek sovjetskih ponudb rezanega lesa na za-padnonemškem trgu. Kakšen je ta učinek, bomo verjetno izvedeli 'že v prihodnih tednih. Delo kmeta v januarju Živinoreja ■ V prvi vrsti moramo skrbeti za zdravje živine. Svež zrak ji je nujno potre-ben. Najprimernejša toplota hleva za 'krave in prašiče, za teleta in pujske je 15 do 18 stopinj. Konjem, mlademu govedu in ovcam prija tudi malo nižja -temperatura. Zapomnimo si, da v premrzlih hlevih živina porabi več krme za pridobivanje in ohranjanje telesne toplote. Privoščimo živini tudi dovolj svetlobe. Vrtnarstvo Okvire in okna pokritih in toplih gred pregledamo ter pomankljivosti 'popravimo. V vzimljeni vrtnini odstranjujemo vse nagnite dele. Kadar je južno vreme, redno zračimo kleti in druge prostore, v katerih je shranjena vzimljena vrtnina. Zemljo, neodeto s snegom in zmrzlo, prekopljemo z rovačo ter jo pustimo v kepah. Ko se spomladi otaja, postane sipka, lažja za obdelovanje in rodovitnejša. Preskušamo tudi kalivost pridelanega ali kupljenega semena, če znaša kalivost 50 odstotkov, je še uporabno. Napravimo si načrt za setve glede na kolobarjenje in gnojenje. Če ni snega, uspešno lovimo voluharje in miši s pastmi ali pa jih uničujemo s strupi. Ljubitelji sejejo vrtno krešo v zabojčke, ki -jih postavijo na okno v toplem prostoru. Vsaka druga setev je v tem -mesecu izključena. Vrtnarsko orodje pregledamo; kar je pokvarjenega, popravimo ali dokupimo. Sadjarsfvo Zatiranje sadnih zajedalcev je pozimi najbolj uspešno, ker je drevje golo in škodljivce lahko najdemo. V zimskem času sme- žimo s presenečenjem ali preplahom pred zapreko ali nevarnostjo. Tej sekundi strahu šele sledi doba dojemanja nepričakovane zapreke ali nevarnosti in tej sledi šele reakcijska doba. šele v .tej pritisne šofer na zavore. To zadnjo fazo zaviranja imenujemo zaviralno dobo. Vsota sekunde strahu, dobe dojemanja in reakcijske dobe,' torej vsega časa do zaviralne dobe, je pri vsakem šoferju drugačna. Žal je pogosto odvisna tudi od količine zaužitega alkohola. Zelo izvežbani vozači lahko Ob dobrih zavorah skrajšajo sekundo strahu na polovico; nepazljivost, slab vid in alkohol pa morejo povečati sekundo strahu tudi na dvojno mero. Prav tako vplivata na sekundo -strahu razpoložen ie in pazljivost vozača. (Dalje) mo rabiti veliko močnejša sredstva kot poleti, ko je drevje zeleno. Sedaj najdemo cele skupine goseničnih gnezd, jajčec itd. in s tem pokončamo cele zarode. Pozor -na zajca! Ko se -naredi po snegu trda skorja in pritisne mraz, je posebno nevaren. Kjer je oglodal lubje, takoj zamažemo rane s cepilno smolo. Moker sneg otresajmo z drevja! Z razredčevanjem vrha, snaženjem debel in vej in gnojenjem drevja vplivamo naravnost na zdravje sadnega drevja, ker dosežemo s tem boljšo, čvrstejšo rast in rodovitnost. Vsak dan in povsod vidimo, da se zdravo, čvrsto' rastoče sadje že samo uspešno brani vseh, bodisi živalskih ali rastlinskih zajedalcev in sadjarju daje najboljše dohodke. Snaženje in gnojenje sadnega drevja je torej tudi najbolj zanesljivo sred- stvo za splošno pokončavanje sadnih škodljivcev. Sami pa nikdar ne zmoremo teh brezštevilnih sovražnikov. Zato nam je Bog dal izvrstne pomagače — ptice pevke. Zanje so pozimi hudi časi. Na -pomoč jim s primerno krmo in zavetjem! Ob lepih dneh proti koncu meseca pričnimo z obrezovanjem mladega visokodebelnega in vsega pritličnega drevja. Predvsem se lotimo grmičevja (ribeza in kosmulje), ker najprej ozeleni. Potem pride na vrsto koščičasto sadno drevje in nazadnje pečkasto. Koncem januarja je najboljši čas za rezanje cepičev. V-si izkušeni sadjarji sodijo, da rodovitno sadno drevje dobimo le tedaj, ako jemljemo cepiče z rodečega, nekoliko odraslega sadnega drevja. Cepilna smola je važen pripomoček vsakemu sadjarju. Ko napravljamo drva, nabirajmo smrekovo smolo in jo ob priliki skuhajmo. Zmrznjen je Res je, da nimamo še hudega mraza, vendar ni dobro hvaliti dneva pred nočjo. V hudi zimi pogosto zmrznejo uhlji, nos, prsti na rokah in nogah, na nogah zlasti, če imamo pretesno obuvalo. Mraz sicer deluje počasneje od hude vročine, zato pa je toliko nevarnejši, ker posledice spoznamo šele takrat, ko je prepozno. Poudariti še moramo, da se mraza laže varujemo in laže preprečimo njegove škodljive posledice kot pa posledice hude vročine. Prav tako kakor pri opeklinah imamo tudi pri zmrznjenju -tri s t o p n j e . Prva stopnja zmrznjenja je, kadar zmrznjeno mesto močno boli in postane popolnoma bledo. Bolečina polagoma izgineva, zmrznjeno mesto pa postane trdo. Ker ozeblina ne boli več, -se človek često ne zaveda nevarnosti, šele na toplem začne zmr-znina zopet boleti, postane vroča, rdeča in oteče. Pri d r u g i stopnji zmrznjenja sc pojavijo na zmrznjenem telesu mehurji, napolnjeni s krvavo tekočino. Pri tret ji stopnji zmrznjenja odmrje tkivo v globino, zmrznjeno mesto postane trdo in neobčutljivo. Ko se telo ogreje, nastanejo silne bolečine. Na meji med zdravim in zmrznjenim delom se napravijo 'krvavi mehurji. Zmrznjeno mesto čez par dni počrni in odpade. Včasih 'zmrzne celo telo. To se pripeti najčešče pijancu ali zelo utrujenemu človeku, 'ki se hoče v snegu spočiti, pa ga utrujenost premaga in zaspi. Zmrznjen človek je nezavesten, trd in mrzel. Včasih so zmrznino drgnili s snegom in nato postopoma ogrevali. Sedaj pa -priporočajo kopanje v mlačni vodi in nato v vedno toplejši vodi. Ker so zmrznjeni udi zelo krhki, moramo pri prenašanju zelo paziti, da jih ne zlomimo. Ko nezavestnega ponesrečenca ogrejemo, ga začnemo oživljati z umetnim dihanjem. Zmrznjene dele zdravimo enako kakor opečene. Pri težjih zmrzlinah mora dobiti nesrečnež injekcijo proti tetanusu, da se prepreči morebitni mrtvični krč (Starrkrampf). Ne smemo -pa prehitro obupati, ko skušamo oživiti ponesrečenca, če se takoj ne zbudi v življenje. Treba je vztrajno poskušati in včasih celo po več ur izvajati umetno dihanje. Francoskemu kmetijstvu se slabo obeta Na nekem zborovanju francoske kmečke zveze so pred kratkim tožili nad trenutnim položajem kmetijstva v Franciji in nad gospodarsko -politiko vlade. Krivdo vedno občulnejšemu poslabšanju pogojev za francosko kmetijstvo je le v maj lini meri pripisa ti suši preteklega poletja. Najbolj je temu kriv razvoj cen. Utrditvi življenjskih stroškov v breme proizvodnim cenam stojijo nasproti kar naprej naraščajoči proizvodni stroski. Francoskemu kmetijstvu se zato obetajo slabi časi. Januar v pregovorih Če prosinca ni snega, ga mali traven da. Je prosinca mokrilo, bo grozdje slabo storilo. Prosinec mili — Bog se usmili! Če prosinca grmi, slabo vreme sledi. Prosinec mrzel, da poka, bo sadje jeseni in moka. neta ni \ ✓ K Mrzel, a sončen zimski dan je bil v nedeljo, 10. januarja. Selani pa so vajeni snega in mraza. Odpravili so se na pot po Rožu in popoldne gostovali v Ločah pri Pušniku. Zvečer pa so razveselili s svojim prihodom Svečane. Res so nas razveselili. Bali smo se že, da jih ne bo. Malo pred sedmo pa so se le pojavili pred Adamovo hišo, v dvorani pa so že čakali gledalci. Zaradi blokirane ceste prej niso mogli v Lbče in tako je nastala majhna zamuda. Po pozdravu prof. dr. Inzka je preč. g. kaplan Matko obrazložil na kratko pomen prve igre: Kjer ljubezen, tam Bog in podal še nekaj pripomb k drugemu delu, ki je imel naslov Slovenski božič. Ko se je pred napolnjeno dvorano dvigal zastor, je bil naš oder čisto spremenjen. Selani so vse imeli seboj. Čuli smo prej kladiva, zbijanje in skakanje, videli mežikanje luči. Kmalu smo imeli odgovor pred seboj: Sobica čevljarja Martina je bila z reflektorji zmeraj drugače osvetljena. Pozorno smo sledili dejanju in govorjenju na odru. V srce nam je segala revščina, še bolj pa obup mojstra, ki si je že hotel vzeti življenje. Zgubil je bil ženo in še nadvse ljubega sinka Mitjo. Spraševal se je, čemu še živi in za koga dela. Odgovor na to mu je dal romar jeruzalemski, ki je poudarjal, da je človek suženj imetja, ko vse zapusti; pa je on gospodar nad vsem. Povedal mu je, da 'bo v Sv. pismu našel odgovor na svoja vprašanja, in mu je to sveto knjigo tudi izročil. Martin Aufejevič je bral Sv. pismo in o vsem tem razmišljal, da še spati ni mogel. Slišal je ponoči glas: Martin, danes pridem k tebi. Martin je pogrnil mizo, pripravil samovar za čaj in čakal na Gospoda. Ve- ^EBIČNI VELIKAN Vsako popoldne, ko so se otroci vračali iz šole, so po navadi zavili na velikanov vrt, da bi se tam igrali. To je bil velik in prijazen vrt, pokrit z mehko zeleno travo. Po travi so bile tu in tam posejane rože kakor zvezde. Tam je raslo dvanajst breskev, ki so vsako pomlad zacvetele v nežnih, rožnatih in srebrnih cvetovih, v jeseni pa so bogato obrodile. Po drevju so posedale ptice in tako sladko prepevale, da so otroci večkrat obstali sredi igre in jih poslušali. »Kako srečni smo tukaj!« so vzklikali drug drugemu. Nekega dne pa se je velikan vrnil domov. Obiskal je bil svojega prijatelja, velikana ljudožrea iz sosednje dežele, in ostal pri njem sedem let. Ko je sedem let minilo in ko je že povedal vse, kar je imel povedati, zakaj povedati ni imel kaj prida, se je odločil, da se vrne v svoj lastni grad. In ko je prišel domov, je zagledal otroke, ki so se igrali na vrtu. Dragi prijatelj Tak si zadnje čase, dragi fant, da Te ni več spoznati! Nekaj posebnega se godi s Teboj! — Vse vre in kipi v Tebi, podoben si sladkemu moštu, ki mora prekipeti, da bo iz njega dobro vino. — Ampak kaj, ko tega drugi nočejo umeti! Kar čez noč si zrastel in sedaj se smejijo Tvoji neokretnosti. Noge so predolge, roke kar zvone ob hlačnicah, glava se prav nedomače počuti na podaljšanem vratu: saj je res smešno! Ti si pa vendar ves nesrečen! Najrajši bi sledil novemu, sladkemu hrepenenju, ki se je toplo vzbudilo v srcu in mikavno vabi v daljne, tuje kraje. — Kaj je, kaj bo? Na razvalu dveh dob si! Iz polsanjavega otroka, ki je do sedaj živel v Tebi, se razvija mož. Otrok se bori z možem. Kakšen bo izid? Otrok bo premagan in mož bo zavzel njegovo mesto. Prva znamenja so že tu. V Tvoj gladki, dobrodušni obraz se že rišejo prve moške poteze. Glas se je znižal in, če Te nihče ne vidi, stopiš pred ogledalo in skušaš s konci prstov ujeti prvi mah, ki sramežljivo poganja pod nosom. — Kakor zunanjost se spreminja tudi Tvoja notranjost: srce in pljuča, možgani in vse živčevje se krepi in dozoreva. Razvija se tudi Tvoja duševnost. Toda kot ime-nitnejši del človeka zori počasneje, zato skoraj ne more dohajati bujnega razmaha, v katerem je vse telo. Na Tvojem vedenju se takoj opazi, da je v moškem telesu Se na pol otroška duša. Sploh si pa zelo nestalen, muhast in svojeglav. Priznaj, da Te ni več volja ubogati! Ti hočeš že sam nekaj pomeniti. Kakor pomladansko vreme si: sedaj Židane volje in razposajen, da bi kar na hruško splezal, pa takoj nato do smrti žalosten in pobit. Res, to je pomlad in zato nadvse važen in dragocen čas; od nje je odvisno poletje in jesenska žetev. Če se skvari pomlad, bo jesen brez sadu in žalostna... Za vse te pojave veš in jih le preživo občutiš na sebi. Zato Te bo bolj zanimalo, od kod te velikanske spremembe v Tebi. Pokažem Ti naravni vzrok in Te hkrati opozorim, zakaj je vsa nadaljnja Tvoja usoda odvisna od tega, če boš v teh prehodnih letih gospodar svojega telesa in svojih čustev. Rekel sem že, da sedaj zoriš v moža. Ti boš pa odgovoril, da je revno stanje, v katerem si, temu malo podobno. V možu si predstavljamo nekaj krepkega in ustaljenega, torej ravno nasprotno od nestalne vihravosti, ki jo občutiš v svojih udih. Ali more to mladostno kipenje doprinesti kaj k moškemu žarenju? Ali je sploh potrebno? Da, prav to sem Ti hotel povedati. Tisti ne bo nikoli pravi mož, ki čaka, da mu bo moškost kar sama po sebi naenkrat — z brki vred — padla izpod neba, kakor pravi neki mladinski pisatelj. Saj veš, da so možje na svetu z dolgimi bradami in nizkim basom, pa so kljub temu velike šleve, bržkone prav zato, ker v teh letih, ko si Ti sedaj, niso mislili na to, da se moška značajnost izkleše v boju, nikakor pa ne dozori sama v popustljivosti in čakanju. — Dobo, v kateri si, bi pravilneje moral nazivati čas spolnega dozorevanja. Saj veš, kaj s tem mislim. V Tvojem telesu se sedaj razvijajo sile, ki Te usposobijo, da boš nekoč tudi Ti mogel posredovati življenje drugim. Ta razvoj je tako silen in tako močno vpliva na celotno razpoloženje, da Ti moram o njem nekaj več sporegovoriti. Poučen si, da je Bog Adama in Evo tako ustvaril, da sta bila popolna gospodarja nad nižjo naravo. Sicer jima ta odlika po naravi ni šla, ampak iz dobrote je Bog postavil človeka v tak višji red. Če bi ostal dober, bi enako stanje zaslužil tudi za nas. Ker pa je Adam grešil, je bil vržen iz raja, pravkar omenjena prednost — popolno gospodarstvo nad nižjimi nagoni —- mu je bila odvzeta in postal je tak revež, kot smo mi sedaj. Nikjer pa ni izvirni greh zapustil tako poraznih posledic kakor ravno v odnosih spolnosti. — Znano Ti je, da imajo tudi živali spolni nagon, ki pa je z naravnim zakonom omejen na določene čase in meje. V človeku je pa ta nagon od takih meji oproščen, vladati ga mora pamet in svobodna človeška volja. Ta najmočnejši nagon v človeku pa nikakor ni ubogljiv in voljan se pokoravati, nasprotno, upira se gospostvu razuma in skuša sam nemoteno zagospodovati v človeku. To je posledica greha prvih staršev: upor nižje narave proti višji, duhovni. — Ves je zapeljiv. Že ko se prvič pojavi, vpliva vabeče na razum, hoteč ga pridobiti zase. Kar naprej draži, vabi in naganja pamet, da bi odnehala. In če ga stokrat odpodiš, vedno znova se vrača z nezmanjšano silo. V svojo mamečo vabo potegne domišljijo, čute in duševnost, samo da bi prisilil človeka k predaji. — In fant, če ne boš pazil in se iz vsega početka ne upreš tej poželjivosti, bo gospodovala nad Teboj s strašno tiranijo. Nagon bo postajal jačji in jačji, vedno brez-obzirneje bo zahteval, da se mu ustreže. To je slepa sila, ki, če ni ukročena, zgrabi svojo žrtev kakor vrtinec in jo požre. Nič ne povpraša, ali je to, kar dela, ostudno, grdo, škodljivo: za to se ne zmeni. Enkrat razvezana tlivja dalje; nikdar ne reče: dovolj!, ampak je kakor ogenj, ki sega dalje in dalje, dokler ni vse upepeljeno. Ne ga- nomer je gledal k vratom. Pa je bil zunaj samo zmraženi pometač štefanič. Poklical ga je noter in ga pogostil s čajem. Potem je prišla v sobo slabo Oblečena žena z malim detetom. Dal ji je jesti, ji povaroval dete, mu dal toplo suknjico in ju še povabil v svoj dom. Pomiril je jezno ženo, kateri je neki pobič ukradel jabolko in ji rekel, da je baba in da laže ... Gospoda pa vse do večera ni bilo. Ponoči pa je spet isti glas dejal, da je v teh gostih bil Kristusa sam. čevljar Martin Aufejevič pa je bil potolažen. V drugem delu pa smo prisluhnili starim slovenskim ljudskim melodijam, ki jih je oblikovno pripravil Niko Kuret, glasbeno pa povezal v lepo enoto Matija Tomc. Bilo je prelepo, da bi mogli vse popisati: Igra in petje Jožefa in Marije, sodelovanje zbora, prihod pastirjev! Dopolnjevala je vse še luč, primerne obleke in pa soču-tenje gledalcev. Posebno Jožef je tako znal zapeti, da smo poslušali z ušesi in očmi. Polni lepih vtisov smo se vračali domov. Tokrat je bilo v Svečah med gledalci mnogo gostov od drugod. Celo z Žihpolja, St. Jakoba, Lipe, St. Janža so prišli na to prireditev. V prvi vrsti so sedeli celo naš gospod dekan, prečastiti gospod Kristo Košir, preč g. česen, preč. g župnik Škorjanc. Med svojo mladino pa je bil šentjan-ški preč. g. župnik Vošnjak in šentjakobski gospod kaplan Cergoj. Povedati moramo še, da je nastopilo na odru nad 30 oseb in da so bili vsi pevci v rožanskih narodnih nošah. Režiserju, gospodu kaplanu Matku, in pevovodju, gospodu profesorju Silvu Miheliču vse priznanje! Pevci in igralci pa za svojo požrtovalnost in vztrajnost zaslužijo vso pohvalo. Hvaležno občinstvo pa naj bo njihovo najlepše zadoščenje. »Kaj pa počnete tukaj?« je zarjovel z zelo grobim glasom, in otroci so zbežali. »Moj vrt je moj vrt!« je rekel velikan. »To lahko vsak ve in zato ne bom dovolil nikomur, razen sebi, da bi se igral v njem!« In obzidal je vrt z visokim zidom in pribil nanj desko z napisom: KDOR BO PREPLEZAL TA ZID, BO KAZNOVAN Ta velikan je bil res zelo sebičen. Otroci zdaj niso imeli nobenega prostora, kjer bi se lahko igrali. Skušali so se igrati na cesti, toda cesta je bila zelo prašna in posuta s trdim kamenjem, pa jim zato ni bila všeč. Po šoli so krožili okrog obzidja in se pogovarjali o vrtu, ki se je skrival za njim. Potem je prišla pomlad in po vsej deželi je bilo polno drobnega cvetja in drobnih ptic. Samo v vrtu sebičnega velikana je bila še zmeraj zima. Ptice niso marale prepevati v njem, ker tam ni bilo otrok, in drevje je pozabilo pognati brstje in ne je strto in uničeno življenje, ne pogase je solze kesa in obupa, še tedaj ne spusti svoje žrtve, ko jo je pritirala na rob groba. Že mnogo prej pa je vzela človeku vsak smisel za kaj višjega, luč vere ugasne in iztisne iz duše, zvezde upanja zastre in v temi obupa žene svojo žrtev v večno pogubo. — To je pot in konec človeka, ki se z razumom in voljo ne upre pravočasno tej pogubni strasti. Kakor se nevihta javlja z daljnim bobnenjem, . v sunkih vijavine in svedrastih vrtincih, tako se v teh letih napoveduje tudi v Tebi spolni nagon. To, da Te navdaja z nemirom in napeljuje v najrazno-vrstnejše nespameti, naj Ti bo ravno znamenje, da ni zanesljiv vodnik, ampak raz-posajenec, katerega je treba šele vzgojiti. In v letih, kakor si sedaj, ga je najlaže ukrotiti in podrediti volji in razumu. Pri prvih pojavih se mu je treba z močno voljo upreti. Ne mislim Te varali: Boj ni la- cvetje. Nekega dne je lep cvet pokukal iz tal, toda ko je zagledal desko z napisom, so se mu otroci tako zasmilili, da se je potegnil nazaj v zemljo in se znova pogreznil v spanje. Edina dva, ki sta bila zadovoljna, sta bila sneg in zmrzal. »Pomlad je pozabila na ta vrt,« sta rekla, »zato bova lahko živela tukaj vse leto.« Sneg je pokril travo s svojim debelim belim plaščem, zmrzal pa je s srebrnim ivjem prepleskala drevje. Nato sta povabila v goste severno burjo in ta je prišla. Do ušes je bila zavita v kožuhovino in je ves dan rjovela po vrtu in odpihavala dimnike s streh. »To je pa res prijeten kotiček,« je rekla. »Še točo moramo povabiti na obisk.« In toča je prišla. Vsak dan je tri ure klestila in ropotala po grajski strehi, dokler ni pobila skoraj vseh strešnikov, potem pa je drvela sem in tja po vrtu, kolikor naglo je le mogla. Oblečena je bila v sivo obleko in njena sapa je bila ledena. »Prav res ne razumem, zakaj se letos pomlad tako obira,« je rekel sebični velikan, ko je sedel pri oknu in gledal po svojem zamrzlem vrtu. »Upam, da se bo vreme obrnilo.« Toda pomlad sploh ni prišla in niti ne poletje. Jesen je nasula zlatega sadja v sleherni vrt, v velikanov vrt pa ni spustila niti obirka. »Preveč je sebičen,« je rekla. In tako je bila v vrtu zmeraj zima in severna burja, toča, mraz in sneg so plesali okrog drevja. (Konec prihodnjič) O. S.: ičcaliu i/ccm slai/& (Ob spominu Njegovega rojstva) Pred davnim časom je živel mogočen kralj. Hodil je z vojsko v tuje dežele, po žigal je vasi in mesta in odvajal prebivalce v sužnost. Svoja dela je dal vklesati v kamen in, ko je čutil, da se mu bliža ko nec, si je dal zgraditi iz velikanskih kamnov grdbno palačo in svoje truplo je ukazal ipoložiti v dragoceno mazilo, da 'bi mu smrt ne mogla do živega. Toda njegovo ime ni živo med nami, naše obličje se ne razjasni in naša srca ne utripljejo, ko slišimo o njem. In prišel bo dan, ko bosta vihar in dež uničila poslednji kamen njegovega spomenika in ko bo pesek ipuščave zavel čez njegovo sled, ka kor bi nikdar ne bil živel. # Pred davnim časom pa je živel tudi neki drugi kralj; ni imel vojakov in ni prelival krvi in ni požigal hiš. Svojega imena ni vklesal v skalo, marveč v srca ljudi. Grešnikom je nudil roko, 'bolnikom je milo gladil vroče čelo, svetil je z lučjo usmiljenja v bedo revežev in je vztrajal do smrti na 'križu v odpuščanju in potrpljenju. Tiste, ki so ga najhuje preganjali, je obdaril s svojim najglobljim sočutjem in hrepenel je, da bi jih s svojim zgledom odrešil njihove divjosti. Ni si sezidal grobne palače kakor stari kralji — in vendar vidite povsod, v velikih mestih kakor v najmanjši vasici, dvigati se proti nebu hišo, posvečeno njegovemu spominu, da, celo visoko nad človeškimi bivališči, blizu večnega snega, pozvanja kapela v spomin na njegovo delo ljubezni — in v sveti noči praznujemo po vsem svetu spomin njegovega rojstva. hek! Toda kdor zmaga, si je zagotovil srečno in svetlo bodočnost. Bog je pripustil, da se pojavi spolni nagon že v času, ko še nikakor ne moreš misliti na zakon, v kar ta nagon ravno sili. Božja modrost je v tem in hoče, da se zmla-dega vadiš v premagovanju, da boš imel v poznejših letih sebe v oblasti. Zaradi teh pojavov se zato nikar ne razburjaj. Kar se godi v Tebi, je samo po sebi razumljivo in le znak, da doraščaš. Tudi nagon, ki se javlja v Tebi, ni sam na sebi nič slabega, saj ga je Bog položil v človeško naravo. Imej pa vedno pred očmi, da mu pod nobenim pogojem ne smeš ustreči, dokler ne dorasteš v razmere, v katerih Bog to dovoljuje, to je v zakonu. Je pa gotovo nekaj poniževalnega za človeka, da se ravno nižji nagoni s tako silo zaletavajo v višjo naravo. Končujem! Vzemi z močno roko vajeti v roko in tej najmočnejši strasti pokaži takoj sedaj, ko se še ni razbrzdano razvila, kdo je gospodar v Tvoji hiši. P * I * 5 * /\ * N * O * B * R * /\ * N * J * E (JLavi($umna 8tiwa (Nadaljevanje in konec) Tam je bila, kot običajno, že polna soba pivcev, ki se jim vino v družbi bolj do-pade, kot doma. Drobež ga je že nekaj imel, ko je Laznik prestopil prag gostilniške sobe. Naročil je pol litra moškatel-ca, prižgal viržinko (nedeljska poslastica savinjskih kmetov) in prisedel k Drobe-ževi mizi. »Si s paručem?« je vprašal že malo nase-• kani Drobež. »Kaj pa čem še v nedeljah popoldne žival mučiti,« je odvrnil Laznik! »No vidiš, še žival se muči v tvoj klanec, ti pa praviš, da spelješ moj paruč čez njega!« »Saj ga tudi, koliko greš staviti?« »Kakor sem zjutraj rekel, od moje lope pa do tvoje doma in je tvoj z vsem, kar je na njem,« je še bahaško izustil Drobež. »V kakšnem času,« je na videz bojazljivo vprašal Laznik. »20 minut je peš od mene do tebe, tebi so pa na razpolago ena ura in pol. Tukaj so priče, in če ti izpodleti, si napravil turo zastonj in vsem 14-tim pričam plačaš vino, vsakemu po liter. No, kaj praviš na to, moj ljubi Grega?« Laznik se je zravnal, obrisal brke, ponosno pogledal po navzočih in z razločnim glasom dejal: »Velja!! Toda, vse priče morajo vožnjo spremljati!« »No, dobro je, če te ne bo navsezadnje sram, ko boš utrujen odnehati moral!« »Eden od naju, toda Laznik ne!« Šli so na dvorišče, kjer je dostojanstveno stal najlepši paruč v okolici. Možje so pogledali na ure, jih naravnali, da so kazale vse enaki čas pol petih. Tako, sedaj pa sveti križ božji, stari je vrgel suknjič in klobuk na zaenkrat še Drobežev paruč, zavihal rokave se vpregel in potegnil. V usnjatem ozkem predalčku je bil zataknjen lepo pobarvan »koprivo-vec« (bič), kot bi ga ta priganjal. V 20 minutah so že bili pod klancem, kjer je obstal že nekoliko razgret, se povzpel na blazino in mirno počival, da so drugi tudi v miru pokadili. »Klenski Laznik, kako jo je hitro pri-tnahal pod klanec, in kar nič utrujen,« je rekel eden izmed prič. — »Nikar ga ne hvali, po ravnem ga vsak lahko vozi, saj je dobro namazan, toda boš videl, kako ga bo zdelala prva polovica klanca, preko druge itak ne pride, pravi Drobež!« je dejal drugi. »Deset minut sem počival, ne zavoljo vožnje po ravnini, temveč radi klanca, ki je pred menoj in prej smo na vrhu tem bolje!« je spregovoril Laznik. »Ha, ha, na vrhu boš že, ampak brez paruča!« »No, Drobež, to boš pa čez pol ure vi- del,« je skočil s paruča Laznik, pogledal po kamnih, ki jih je malo poprej odstranil, se malo nasmehnil, pomežiknil z levim očesom pričam, ki so se tudi delile v dva tabora, in potegnil. Ni bilo lahko, cesta, bolje rečeno kolovoz, ni bil prav gladek in paruč je metalo' sem in tja levo in desno, kakor so bile pač kotanje. Pri vsakem sunku je Drobežu zaigral nasmeh, češ, saj te bo ugnalo preden prideš na pol pota. Toda Lazniki so bili vredni svojega imena. Njihov rod si je pred stoletji krčil gozdove, ustvarjal »Laze«, da je res v potu svojega obraza jedel težko prisluženi kruh. Tudi sedanji gospodar, vreden svojih prednikov, je bil vztrajen, zavedal se je, da mora to stavo dobiti in vlekel je naprej. Ko je bil že preko pol klanca, je u-kazal pričam naj podstavijo kamen pod kolo, da si oddahne. »Tega se nismo zmenili, da ti bomo pod-kladali, saj imaš zavoro,« je siknil Drobež. »No dobro, če mi ta čas malo zdrkne nazaj, ko bom zaviral in obratno, zmaga bo moja, to sem prepričan!« »Nič ne čvekaj prezgodaj, druga polovica je hujša,« je zasikal Drobež. »Kakšna je druga polovica, veš ti figo, sicer pa ni važno kakšen je klanec, važno je, da stoji tvoj paruč ob šestih v moji lopi,« je vsekal nazaj Laznik in znova potegnil, da so mu mišice izstopile po nogah in vratu. »Poglej ga. Drobež, kako se drži, kot Dolski Jože, ki jeclja in rabi pet minut, da izgovori besedo, štru-u-u-u-u-u-kelj,« se je vtaknil vmes priča Klavdrov Jokl, ki je bil denarno malo v žlahti z Drobežem. Hvaležno ga je pogledal Drobež in Jokl ga je razumel, da bo še počakal za denar, ki ga ima na dolgu pri njem. »Ti Drobež, še kakšnih 50 metrov, in paruč ni več tvoj,« mu je posodil Trav-nar, ki itak ni mogel oblastnega Drobeža. »Ti Travnar, skoči na »poka« (kozla) in mu pritisni eno s koprivovcem, da bo malo ritnil,« je zopet iztegnil jezik Jokl. »Le glej, da tebe ne bom po tvojih u-mazanih čeljustih, da še ritniti ne boš mogel,« je odsekal Travnar. Lazniku je zopet zaigral v levem kotu ustnic smehljaj, da je z podvojeno močjo rezal zadnjih 10 metrov klanca, ozrl se je nazaj na medeno okovje, ki se je lesketalo v zahajajočem soncu tam za sv. Joštom. Koprivovec je mahal z svojim spletenim jermenom, kakor bi hotel reči, sedaj me boš pa ti vihtel v svojih rokah. Še dva, še en meter, in bil je na vrhu. Laznik se je globoko oddahnil in počil. Drobež pa ves zelen od jeze: »Mislim, da boš prej okrog padel, predno prideš do svoje lope!« »Nič se ne boj zame, Drobež!« je odvrnil Laznik, »jaz imam še čas za počitek, ura je četrt na šest, in jaz sem na vrhu, in če teh sto metrov ne prevozim s tako lepim in namazanim paručem, potem seveda plačam vino. Ti dobiš paruč nazaj, in jaz ti šenkam še svojega, da ga boš imel za delavnik.« še enkrat je prijel za ovoje, in skoro v diru pognal vozilo v lopo, ob smehu prič in zraven došlih radovednežev. Drobež je s svojim Joklnom izginil. »Lojzka,« je zaklical svoji hčerki Laznik, »prinesi iz petnajtsvederskega soda, da zalijemo stavo, ki se je končala meni v pridi Vidiš, s temle se bomo v nedeljo peljali k maši!« »Jezus, ata, saj naša prama ne bo znala voziti ta paruč,« je zajecljala hčerka. »Nič se ne boj, s Tončem greva v sredo v Žalec, pa kupiva še enega mladega zraven, mi vsaj za oranje ne bo treba najemati, pred zimo pa prama prodam. Tako ljubi moji spremljevalci, sedaj pa k Genu, da spijemo vino, ki bi ga jaz moral plačati v slučaju izgube. Drobež je itak že odšel z Joklnom vred, ta dva nocoj ne bosta pila, sicer se jima še zaleti, da ne prideta do sape.« Teh dveh res ni bilo, pač pa je bilo drugih radovednežev polna soba, ki so časti-tali 60-letni grči. Ko je Tonče prišel od vasovanja domov je zavil v šupo, da se prepriča, če je res, kar je v vasi že vse govorilo. Da, tukaj je stal Drobežev paruč in se zajčkal (bleščal) v luninem svetu. Fant se je zavihtel nanj in obsedel na mehki blazini, pritisnil obe dlani na lici, in ugotovil, da njegov ata ni kar tako, ko ga je dopoldne imel za malo prismuknjenega. Ne, ne, oče je že vedel. Predno se spustiš v kupčijo ali stavo, je treba premisliti. Ta preizkušnja je bila potrebna in vsi predsodki, da očetovi možgani niso v redu so izginili. Izginila pa ni misel na očarljivo dekle; ako Bog da, jo bo pripeljal drugi predpust na svoj dom. V teh blaženih mislih je Tonče zaspal, in ko je stari Laznik dobre volje o polnoči prišel domov, je seveda pogledal v šupo in našel tam spečega sina, ob njem ga zvestega varuha »takslna«. No, za ta pogled bi on še enkrat prevozil klanec. Pustim ga, Bog ve kaj sanja. Lahko noč mu je na-lahko voščil in izginil v hišo. »Taksi« mu je pomahal z repom in se vlegel k svojemu bodočemu gospodarju, ki je snival na novem paruču. Ponosno se je naslednjo nedeljo peljal Laznik z svojo hčerko v cerkev. Drobež pa s svojo boljšo polovico peš v sosednjo faro, tri nedelje, dokler si ni kupil novega voza. Ostrih besed ni več posojeval in izogibal se je Laznika, da mu jo nazadnje še drugače zagode. Oba že sedaj počivata na pokopališču nekega savinjskega trga, med staro in novo cesto. Njih potomci pa se še danes vozijo, ne več s konji in paruči, ampak z motorji. Zdcava patnei Ut Učenost V nekem kraju so prebivali štirje bra-manski sinovi, ki so sklenili med seboj trdno prijateljstvo. Trije od njih so študirali in bili podkovani 'tako rekoč v vseh vedah, niso pa imeli nič zdrave pameti. Eden pa se ni nič učil, a imel je zdravo pamet. Nekoč so se sešli ter se posvetovali: »Kaj pomaga znanje, če človek ne gre v tujino in si ne pridobi naklonjenosti knezov in s tem premoženja? Zategadelj pojdimo vsi v tujino!« Storili so tako. Ko so nekaj časa potovali, je rekel najstarejši med njimi: »Eden med nami, četrti, se ni nič učil in je samo pameten. Kralji pa ne dajejo darov za golo pamet brez učenosti. Zato mu ne bomo dali deleža na tem. kar si bomo pridobili. Naj se torej vrne in gre domov!« Drugi je rekel: »Hej, ti pametni, ničesar se nisi naučil, zato pojdi domov!« Nato je dejal tretji: »Takole ravnati se ne spodobi. Od mladih nog smo se skupaj igrali, zato ga pustite, naj gre z nami. Vreden je, da dobi svoj delež od bogastva, ki si ga bomo pridobili!« In nadaljevali so svojo pot; v nekem (Indijska pripovedka) gozdu so zagledali okostje mrtvega leva. Eden izmed njih je rekel: »Preizkusimo svoje znanje, ki smo si ga pridobili! Tukaj leži mrtva žival. To hočemo s priučenim znanjem zopet oživiti.« Nato je eden izmed njih odgovoril: »Jaz znam kosti skupaj zložiti!« Drugi je rekel: »Jaz dobavim kožo, meso in kri!« Tretji je dejal: »Jaz ga bom oživil!« Nato je eden zložil kosti, drugi jih je zvezal s kožo in mesom in krvjo; ko je bil tretji na tem, da bi vsemu temu dal življenje, ga je četrti, ki je imel samo zdravo pamet brez učenosti, posvaril, rekoč: »Tole je lev! če ga oživiš, nas bo vse pomoril.« Oni pa je odgovoril; »Fuj! Nevednež! V mojih rokah ne bo znanje brez koristi!« Nato je ta rekel: »Potem trenutek 'počakaj, dokler ne splezam na tole drevo!« Ko je splezal na drevo, je lev spet oživel, skočil ter vse tri usmrtil. Ta pa, ki ni bil učen in je imel samo zdravo pamet, je splezal, ko je lev odšel, z drevesa ter se vrnil domov. JULES VERNE: Potovanje na Osemnajsto poglavje Težka vprašanja Izstrelek je medtem preletel gorski predel Tycha. Barbicane in njegova prijatelja so zelo pazljivo ogledovali tiste čudne svetle proge, ki se širijo s tega svetlega ognjenika na vse strani proti obzorju. Kaj neki je ta svetli sij? Kateri geološki pojav povzroča te bleščeče žarke? Taka vprašanja so mučila Barbicana. Pred njegovimi očmi so se namreč v vseh smereh raztezale svetle brazde, v sredini oklenjene in na konceh nekoliko dvignjene, nekatere široke do 20, druge celo do 50 kilometrov. Od gore Tycho so šle te svetle proge ponekod celo do 1200 kilometrov daleč in videti je bilo, ko da na vzhodu, severovzhodu in severu pokrivajo polovico južne poloble. Ena izmed takih prog se je raztezala do ognjenika Ne-ander na 40. poldnevniku. Druga, zaokrožena, je sekala N ek tarsko morje in se lomila ob gorovju Pirenejev. Merila je 1600 kilometrov. Druge so na zahodu ko svetle mreže pokrivale Morje Oblakov in Morje Vlage. Od kod so izvirali ti svetli pasovi, ki so se širili preko ravnin in vzpetin ne glede na njihovo višino? Vsi so prihajali iz skupnega središča, iz vulkanskega žrela Tycha. Kar vreli so iz njega. Herschell je njihovo svetlobo pripisoval nekdanjim izmečkom lave, toda njegovo mnenje ni obveljalo. Drugi zvezdoslovci so videli v teh skrivnostnih progah nekakšne morene, neke vrste nanesenih kamnov, ki jih je ob nastajanju gorskega sestava Tycha vrglo na dan. — Pa zakaj ne? je vprašal Nicholl Barbicana, ki je ta različna mnenja razlagal, pa se z nobenim ni strinjal. — Ker ni mogoče pojasniti, od kod take pravilne svetle lise in od kod potrebne sile, ki bi na takšno daljavo metale vulkansko snov, — E, bogme, je rekel Michel Ardan, zdi se mi povsem preprosto in lahko pojasniti, od kod te proge. — Res? se je začudil Barbicane. — Zares, je povzel Michel. Po mojem mnenju se je nekaj razletelo, kakor se razleti steklena šipa, če vržeš vanjo kroglo ali kamen! — Prav! je smeje odvrnil Barbicane. Toda katera roka bi lahko vrgla tako velik kamen, da bi povzročil tak strašen udarec? — Zato ni treba nobene roke, je brez zadrege odgovoril Michel, kar se pa tiče kamna, si mislimo, da je bil komet. — O, komet, je poskočil Barbicane, ko- mete pa sploh preveč zlorabljajo! Vrli Michel, ne razlagaš slabo, vendar pa je komet nepotreben. Udarec, ki je povzročil tako razdejanje, je najbrž prišel iz lunine notranjosti. Že samo močno krčenje lunine skorje, ki je bilo posledica njenega ohlajanja, je povzročilo ta velikanski razpad. — Pa naj bo krčenje — nekakšen lunin krč menda, je odvrnil Michel Ardan. — Sicer pa, je pripomnil Barbicane, tako je menil že angleški učenjak Nasmvth in njegovo mnenje, mislim, zadosti pojasnjuje ta pojav. — Ta Nasmyeh oči vidno ni bil neumen! je odvrnil Michel. Potniki so dolgo gledali gorske lepote Tycha in v njih uživali. Nikakor se niso mogli naveličati tega prizora. Njihov izstrelek, ki sta ga s svojimi svetlobnimi žar ki obsevala sonce in luna, se je svetil ko žareča krogla. Iz močnega mraza so naglo zašli v občutno vročino. Tako jih je narava sama pripravljala na to, da postanejo lunini prebivalci. Da postanejo lunini prebivalci! Ob tej misli so se znova vrnili k vprašanju, ali je življenje na luni! Ali so po tem, kar so videli, že lahko odgovorili na to vprašanje? Ali so že lahko sklepali, da je ali da ga ni? Michell Ardan je pozval prijatelja, naj povesta vsk svoje mnenje. Odločno ju je vprašal, če mislita, da so na luni živali in ljudje. — Menim, da lahko odgovorimo na to vprašanje, je rekel Barbicane, vendar pa mislim, da ga ne smemo tako postavljati. Predlagam, da vprašanje postavimo drugače. — Postavi ga ti, je rekel Michel. — Glejta, kako, je nadaljeval Barbicane. Vprašanje je dvojno in zahteva dvojno rešitev. Ali je na luni možno življenje? Ali je na luni sploh bilo kdaj življenje? — Prav, je rekel Nicholl. Pa najprej poglejmo, ali je na luni možno življenje. — Da povem po pravici, o tem ničesar ne vem, je segel v besedo Michel. — Ja/, pa pravim, je nadaljeval Barbicane, da ga ni. Na takšni luni, kakršna je zdaj, z nesporno zelo nizkim ozračjem, z večidel izsušenimi morji, z nezadostno množino vode, z bornim rastlinstvom, kjer se hitro menjavata vročina in mraz in trajajo noči in dnevi po 354 ur, sem prepričan, da življenja ne more biti. Mislim, da sc na njej ne more razvijati živalski svet, ker luna nima zadosti možnosti, da bi zadovoljila življenjske potrebe tako, kakor mi razumemo življenje. — Strinjam se, je odvrnil Nicholl. Morda pa na luni lahko živijo bitja, ki so drugače ustvarjena kot mi. — Na to vprašanje je teže odgovoriti, je rekel Barbicane. Vendar bom. poskusil — prej pa bom vprašal Nicholla, če misli, da je gibanje za kakršno koli živo bitje najbolj značilno in nujno. (Dalje prihodnjič) Koroški deželni zbor razpuščen - volitve 6. marca SLOVO NA PLANINI Na seji koroškega deželnega zbora minuli četrtek je bil z glasovi socialistov in edinega komunista sprejet sklep o predčasni razpustitvi deželnega zbora. Takoj nato je bila seja deželne vlade in določen termin za nove volitve, ki bodo dne 6. marca. Socialistično-komimistična večina je pri tem sklepu imela pred očmi prednosti kratke volilne dobe, kajti volilci teh dveh strank žive povečini v mestih in industrijskih naseljih ter so strumno organizirani. Pa tudi volilni lokali so blizu. Zgodnji termin 6. marca, ko v gorskih krajih zima še ni končala, pa prinaša znatne neprijetnosti podeželskim volilcem, ki bodo morali opraviti dolgo, ponekod celo zaledenelo pot do volišča. Volilna borba se je praktično že začela. Po sporočilu Zveze slovenskih absolventov visokih, srednjih in višjih strokovnih šol naznanjamo, da bo cSl&venski ples v soboto, dne 23. januarja v prostorih Delavske zbornice v Celovcu. Začetek ob 20. uri. Igrata: Ljubljanski jazz-orkester in Avsenikov kvintet. Pojejo: Marijana Deržaj, Beti Jurkovič, Danica Filipčič in France Koren. Vstopnina je 15.— šilingov v predprodaji, zvečer pri blagajni pa 20.— šilingov. Trdovratne kronične ošpice nemškega Michla: po 15. letih še trajajo... Unjigov Pet r gre po svetu (Nadaljevanje s 4. strani) »Čujte mati«, sm rekuv, »a kej more štu grta za hišami keh na Komi? Mom bol burne punčhe, po visi je pa gvišnu druč taka cokla, k’ pa časi je bova, da je pr stoglejeh ntr tjakva.« »O ja, ži vhku graš štu grta pruoti Tonču, pa mimo Štavdekarjove stave. Boš ži našuv, je ja stzda. Grta pu visi pa tuj vhku graš, še v štumfeh, či očeš, zdaj tiste cekle ni venč.« »Bajža, bajža, sm rekuv, tiste večne cekle, k včasi najtastarejši čir kolani nisu pumlali, da bi kda shnova, ni venč?« »Rjesn, rjesn, či kne verjameš, pa pugvajl« »ži vrjamem, mati, pa štuo mi mrte še puvjadet, k’k ste ju v kraj spravili.« »Kni bovu tk vhku, kor. Ani so rekli, da sa mra bek spravt, drugi sa pa knisu moli vočt ud ja. Vsa uržehe su našli. Da boju pva vsa hiša v vadi pvavove, či bo diž, pa tk napre. Anjiem sa je pa cev smiluva, tk k pa ana stara fantora, k sa mra tuj putrpet žnjo. Anbart so sa ži spravili na njo, pa sa jim je tk smiluva, da so jo lopu kup pušobali, pa kar kraj pota hranili, da bi jo meli, če bi k’da bol svabe liete prišve na njo. Drugobart su prišli pa druji. Zvozili so ta staro in ta novo bek, pot pa lopu pošodrali, tk da v tmnem vhku graš v cokleh, pa sa ti ni treba bat, da bi duobuv mokr notr.« »Kaj mi poviete, brez kaj še vse mine, da časi kni muavu bit. No vidte moti, k’k zdaj lopu mirnu živite.« »O drgače še koj, so rekli, k pa pust pride, tda pa kni vse anu. Tda sa muš pa koj ohtat, či kar, pa gvava gra.« Pvuo ma je gratavo strah, če glih je bov še dva mie-senca do pusta. Vi ne viete, kak sem ilov skuozi čirkovče, da knisem zmerkov, aj so še tk osrane, k pa časi. Ku sem na kraj visi prišev, sm sa pugvadov pod noje, pa riesen sem biv čisto čadn. Pva ma je pa začavu še mav jazt. S stako bvakr materjo sem marnvov, pa še sreče jim knism dav. Mati, kar najbol lopu vas pozdravljam, pa Bouh vas varuj še v štem pustu. Lopu prosm, pozdravte mi tuj vsa tista, ki su tisto sveto ceklo frderbali. Tiste pa tuj, k so se tk bali za jo. Vaš Petr. ZAHVALA Ob smrti moje ljubljene matere Magdalene Pečnik pd. Stokarjcve Lenije, se prav iz srca zahvaljujem — tudi po njeni zadnji volji — vsem sosedom in vaščanom za številne obiske ob bolniški postelji. Prav posebno pa izražam zahvalo še domačemu zdravniku g. dr. Jelenu za požrtovalno skrb in pomoč med njeno boleznijo, nadalje č. gg. kapclškemu in domačemu župniku, ki sta opravila pogrebne obrede, za duhovno tolažbo in za lepi nagrobni govor. Moja zahvala velja tudi pevskemu zboru za poslovilne pesmi ter vsem številnim pogrebcem, ki so rajnico spremili na njeni zadnji poti. St.Janž v Rožu, dne 26. decembra 1959. Sin Miha z družino .rJuV Martin in Manica sta se srečala prvič v svojem življenju v nizki gostilniški sobi na deželi. Soba je bila polna nedeljskih gostov, ko je stopil Martin čez prag. Ker je bilo med navzočimi nekaj znancev, so ga ti takoj povabili v svojo sredino. Veselo so ga pozdravljali ter mu napivali od vseh strani. Manica, ki ni spadala k družbi, je sedela sama nekoliko ob strani. S tihim razumevanjem je sledila živahni zabavi mladih gostov. Martin se je vsedel na stol njej naravnost nasproti — in tedaj se je moralo zgoditi, da sta se srečala njuna pogleda. Njegove temne oči so Obvisele na Maničinem jasnem Obrazu in tudi ona se ni mogla takoj odtegniti njegovemu 'pogledu. Začela ju je družiti neka skrivnostna vez, čeprav se po imenu še nista 'poznala. Čez nekaj časa se je družba odločila za ples. Nekdo je nategnil harmoniko in pari so se zavrteli po sobi. Tedaj se je Martin poklonil pred Manico ter jo prosil za ples. Manica mu je radevolje ugodila. Med ple .som se ji je predstavil in kratko omenil, da je doma onkraj visokih planin ter da je začasno tukaj na delu. Pred odhodom pa ji je rahlo stisnil roko ter jo vprašal, če sme še kdaj priti? Manica je taikoj odgovorila, da se hoče veseliti skorajšnjega svidenja in Martin je tudi zares kmalu zopet prišel. Tako se je začelo znanje dveh sorodnih duš z vrsto lepih in za Manico nepozabnih dni. Oba sta nosila v sebi posebno nagnjenje do krasot narave in njenih mnogih čudes in to ju je družilo. Rada pa sta tudi skupaj prebirala knjige in ob takih prilikah je Martin seznanil Manico z odličnimi pisatelji ter jo naučil ocenjevati vsebino berila v vseh človeško naravnih in zato značajno mogočih, pa tudi umetniško dobro izmišljenih potezah. Manica je v svoji priprostosti nemalo občudovala zmožnosti mladega človeka ob njeni strani ter se ga oklenila z gldbokim spoštovanjem. Morda je ravno zaradi tega v njem premalo iskala moža ljubezni, kar ga je moralo naposled raniti. In nekega dne so se slučajno obema odprle oči. Zopet enkrat se je znašla vesela družba v Maničinem domačem kraju. Preko planine je prišel tudi Martin. Manica ga sicer ni pričakovala, toda Slučaj je nanesel tako, da je prišel ravno tisti večer. Utrujen od dolgega hoda se je molčeč vsedel k mizi ter pričakoval Maničine družbe. Manica pa je bila takrat posebno dobro razpoložena za lahko zabavo in ples. šla je plesalcem iz roke v roko in vse njeno bistvo je izražalo veselje mladostne objestnosti zaradi številnih častilcev. Martin, ki tisti večer ni plesal, je postajal vedno redkobe-sednejši in resnejši. Njegovi pogledi so sledili Manici in videlo se mu je na obraz, da ga nekaj muči. Tudi Manica je to opa žila, totla mislila si je, da je temu pač vzrok prevelika utrujenost in bo jutri, ko se enkrat dobro odpočije, zopet vse drugače. Toda temu ni bilo tako. Martin sc je naslednji dan že na vse zgodaj odločil za povratek, češ da ga čakajo doma nujni opravki. Prosil je Manico za spremstvo in potem sta se Skupaj podala na pot. Hodila sta večjidel tiho, vsak v svoje misli zatopljen. Včasih se je Martin ozrl po Manici in njej sc je zdelo, da hoče nekaj jx>sebncga povedati, toda molčal je dalje. Šele ko sta dospela do razpotja, se mu je odvezal jezik. Ustavil se je, prijel Manico za roko in kratkomalo dejal: »Manica — strašen je rožni venec, ki ga moliš! Ali se tega sploh zavedaš?« Manica se mu je iznenadena ozrla v obraz in brala v njegovih izrazitih očeh nekako Obsodbo. Nekaj tujega se je pojavilo med njima, ki sta se doslej tako dobro raz.ume la. »Kako misliš to, Martin?« ga je vprašala; »ne razumem povsem pomen tvoje govorice? Izrazi se, prosim, jasneje!« »Torej res ne razumeš — ali pa le nočeš razumeti« — je dejal počasi in čelo se mu je zmračilo. »S srci se igraš — in ta igra je kruta! Moral sem ti to povedati predno se ločita najini poti.« Njegove temne oči so se uprle v njo, kakor da ji hočejo prodreti v dno srca. Pod tem pogledom je postala Manica vsa zmedena in ni vedela, kaj naj mu odgovori in kako naj se opraviči. Naposled se je zdrz- nila ter mu odtegnila roko, ki jo je medtem še vedno držal v svoji. On pa se je o-krenil ter nameraval takoj oditi. Toda Manica ga je zadržala. »Martin, tako se ne smeš posloviti od mene! Sicer še ne vem pravega odgovora na tvoj gotovo upravičeni očitek, toda premišljevati hočem o tvojih besedah in njenih mogočih posledicah. Samo eno mi verjemi — in to je, da te namenoma nisem hotela žaliti! Zgodilo se je pač v nepremišljeni mladostni objestnosti, ko človek premalo preudarja. Sprejemala sem od mladosti, kar mi je mogla nuditi.« In tedaj se je zgodilo, kar je Manica najmanj pričakovala. Martin se je sklonil ter ji poljubil roko. Takoj na to pa sta se razšla vsak na svojo stran. On na južno, ona na severno. Se enkrat se je Manica ozrla za Martinam, predno se ji je izgubil izpred oči. Kakor da čuti njen pogled, se je tudi Martin okrenil ter ji mahnil z roko v pozdrav. • Manica je ostala sama. Okoli nje so cvetele planinske rože — toda ona jih ni videla. Rahel vetrič ji je božal razgreta lica — toda ona ga ni čutila. Nad njo je zalrfotala ptica — toda ona se ni zmenila zato. Pogled ji je bil obrnjen v notranjost. Prisluškovala je glasovom, ki so se hkrati zbudili v njej in žal ji je bilo, zelo žal, da ni našla pravočasno 'besede, ki bi bila v tem položaju edina na pravem mestu — in sicer kratke, toda tako pomembne besedice — odpusti —! ELEKTRIKA JE ZASVETILA V SENČNEM KRAJU V prisotnosti predstavnika Koroške deželne električne družbe (KELAG) ing. Fiedlerja in predstavnikov političnih oblasti ter Kmetijske zbornice je bilo 25 kmetij obmejnega naselja Senčni kraj v libuški občini priključeno na električno omrežje. Predsednik skupnosti za napeljavo elektrike g. Apovnik, se je vsem merodajnim zahvalil za pomoč pri izvedbi tega načrta, za katerega so se prizadeti kmetje trudili že več let. Električna luč pomeni za naš kraj veliko dobrino in bo pripomogla k gospodarskemu napredku tega doslej po oblasteh tako zanemarjenega okoliša. QLEPALI$CE V CELOVCU | MESTNO GLEDALIŠČE: Petek, 15. 1. ob 20.15 uri: Die Entfiihrung aus dem Scrail, opera (premiera). — Sobota, 16. 1. ob 20.15 uri: Dcr Zigeuncrbaron, opereta. — Nedelja. 17. 1. ob 15.00 uri: Die Entfiihrung aus deni Se-rail, opera. — Sreda, 20. 1. ob 19.45 uri: Aida, opc ra. — Četrtek, 21. 1. ob 20.15 uri: Thcresc Kro-nes, ljudska igra. — Petek, 22. 1. ob 20.15 uri: Der Melsterboxcr, komedija. — Sobota, 23. 1. ob 20.15 uri: Die Entfiihrung aus dem Serail, opera. — Nedelja, 24. 1. ob 15.00 uri: Dcr Ziegcuncrbaron, opereta. SLOVENSKE ODDAJE V RADIU NEDELJA, 17. 1.: 7.30 Duhovni nagovor. — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 18. L: 14.00 Poročila, objave, pregled sporeda. Slovenske umetne pesmi. — Narod-no-gospodarski pomenek. — 17.55 Za našo vas. — TOREK, 19. L: 14.00 Poročila, objave. - Prosveta v zrcalu. — SREDA, 20. L: 14.00 Poročila, objave. — Kar želite, zaigramo. — ČETRTEK, 21. 1.: 14.00 Poročila, objave. — Zbori pojejo... — PETEK. 22. L: 14.00 Poročila, objave. — Kogar zanima... — SOBOTA, 23. L: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. 18.15 Žalost in veselje. (7) TitmsUa ouna iBnHBnaiinsicii]a«ma'Jt«HiR3inaH«n BOROVLJE Sobota, dne 16. I.; Die Wahrheit iiber Roscmaric (VI). — Nedelja, dne 17. I.: Etne Rcisc ins Gliidk (III). — Torek, dne 19. L: Albert SchvveiUcr (II). — četrtek, dne 21. L: Silvana (IV). PLIBERK Sobota in nedelja, dne 16. in 17. L: Schlag auf Schlag (IVa). — Torek, dne 19. L: Unter achlzchn (V)- ROČNE PLETILNE STROJE Automatic za vsakovrstne vzorec dobavlja in vas tudi nauči rabiti SATTLER, ant Heuplatz, Klagenfurt. List izhaja vsak četrtek. — Naroča sc pod naslovom: „Naš tednik — Kronika", Celovec, Viktringer Ring 26. — Naročnina mesečno 7.— šil., letno 80.— šil., za inozemstvo 6 dol. letno. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. - Odgovorni urednik: Janko Tobnajer, Radiše, p. Zrelec. - Tiskarna Družbe sv. Mohorja, Celovec, Viktringer Ring 26. - Tel. štev. uredništva in uprave 43-58.