Z vijolicami krasimo Marijin vrtec!
Četudi ste, dragi čitateljčki, še majhni in mladi, vendar to že menda vsi veste, da je ljubka cvetica vi-jolica podoba ponižnosti. Torej tudi lahko takoj uga-nete, da ima moje vabilo: »Z vijolicami krasimo Marijin vrtec!« ta pomen, da se posebno vnemajmo za ponižnost, ono čednost, ki je Mariji posebno ljuba, ker se je zelo prizadevala zanjo, ko je bila še na zemlji. In to nežno Mariji tolikanj drago cvetico vi-jolico si bomo letos večkrat ogledali, t. j. pridno se bomo učili o ponižnosti. Kaj ne, da boste poslušni in pridni učenci v naši  šoli krščanske ponižnosti!
1. Slava ponižnosti.
Vijolica je sicer ena najskromnejših cvetic, in vendar si je pridobila v teku časa veliko slavo in mnogo pri-jateljev. Neko prvenstvo ima že v tem, ker se vzbudi in razcvete že zgodaj v pomladi in se prikaže med prvimi najbudnejšimi »hčerkami pomladi.« V mesecu marcu se pojavi njeno kraljestvo, kakor je šmarnica — kraljica majnika. Izvolila si je enkrat za vselej bolj v skritih kotičkih po mejah in pod grmovjem svoj prostorček, da imajo dovolj prostora druge cvetice, ki pridejo za njo. Njena barva je skromna, in vendar zelo prikupna; njen vonj pa je tako prijeten, da se odlikuje skoro med vsem cvetjem.
Enako skromno se kaže ljuba ponižnost, in vendar ima med čednostmi tako odlično mesto, da bi brez nje celo vse druge čednosti ne imele prave cene in veljave.
Slavo ponižnosti nam je razodel Stvarnik sam. Seveda med božjimi lastnostmi ne imenujemo posebej božje ponižnosti, ker je že dovolj jasno povedana v nje-govi neskončni dobrotljivosti in usmiljenosti. Saj nam Bog ne more biti drugače milostljiv in ustniljen, kakor da se on — neskončno vcličastni — neizmerno poniža do ubogih stvari.
Posebno vidno pa nam je Jezus Kristus pokazal lepoto ponižnosti in ovekovečil njeno slavo z besedo in zgledom. To dobro veste že vi, dasi se še niste veliko učili o Jezusu Kristusu.   Kaj   drugega   nam  pač kažejo
11
jaslice kot neskončno ponižnost včlovečenega Boga? Kaj nas uči težavni in bridkostni beg v Egipet kot neiz-merno ponižnost božjega Deteta ? In tridesetletno skromno in samotno življenje Sinu božjega v Nazaretu — ali nam ne oznanjuje nedopovedl)ivo velike ponižnosti nje-gove? Najbolj razsvetljeni učeniki sv. katoliške Cerkve se ne morejo dovolj načuditi tej preprosti ponižnosti vsemogočnega Boga, ki dela v potu svojega obraza v preprosti ozki delavnici sv. rednika Jožefa. Skoraj si ne moremo drugače misliti, kakor da so bilc njegove svete roke od težkega dela čestokrat trde in žuljave — tiste vsem6gočne roke, ki vzdržujejo vesoljni svet! Ali si morete misliti še večjo ponižnost ?
Enako je bila v njegovem javnem delovanju zadnja tri leta ravno sv. ponižnost poglavitna čcdnost in vodi-teljica njegovih drugih popolnosti. Nauk o poaižnosti mu je bil posebno pri srcu; ponavljal ga je o raznih priložnostih. Otročiče je posebno ljubil radi njih poniž-nosti in je resno opominjal odrasle ljudi, da naj bodo njim enaki, ker sicer ne pojdejo v nebeško kraljestvo. Priporočal je ponižnost v prelepih prilikah, n. pr. o go-stih, ki si izbirajo prve prostore pri mizi; o prevzetnem farizeju in ponižnem cestninarju, ki sta šla v tempelj molit, itd. In svoj nebeški nauk o ponižnosti je takorekoč zaključil pri zadnji večerji, ko je postavil presv. Rešnje Telo ter hotel med nami ostati skrit pod skromnima podobama kruha in vina, poprej pa je še apostolom stregel kot najnižji služabnik — umival jitn noge ! In da bi si bolje zapomnili ta zgled globoke ponižnosti, jih še z besedo ljubeznivo opozori nanj: »Zgled sem vam zapustil«. . . Da, zgled izredne ponižnosti nam je zapustil tedaj, ker noge umivati je bila pri judih naloga najnižjega posla. Krono svoji božji ponižnosti pa je po-stavil s svojo smrtjo na križu, ker je krotko prestal to najkrutejše zaničevanje.
Pomniti pa moramo, da je bilo vse to triintrideset-letno poniževanje našega Zveličarja popolnoma pro-stovoljno. Jezus, vsemogočni Bog, bi si bil lahko odbral vse, kar je na svetu najčastnejše in najprijet-nejše; pa vselej in povsod si je odbiral le to, kar je bilo težavno in neprijetno   ter  brez svetne imenitnosti.
12
Slava ponižnosti se izkaže tudi iz nasprotnega greha — napuha in prevzetnosti. Z napuhom so hu-dobni duhovi zapravili rajsko srečo; s ponižnostjo, ki je nanjo prisegal sv. Mihael — kdo kot Bog ? — pa so si zaslužili vsi dobri duhovi svoje vekomaj zagotov-ljeno blaženstvo. — Napuh je bil tudi vzrok prvega greha na zemlji.   Že izkušnjava je bila naperjena   proti
Jezušček me ima rad!
ponižnosti: »Bogu bosta enaka in spoznala bosta dobro in hudo« ; in greh sam je bil drzna nepokorščina, ki je ponižnosti naravnost nasproti. In tako je še zdaj vsak greh v svojem bistvu napuh, ki se noče ukloniti božji volji. Čim pogubnejši je napuh, tem bolj zaželjena je nasprotna čednost — ponižnost.
Ponižnosti le je zagotovljena večna slava. Šesta temeljna resnica nas uči, da je milost božja k zvcli-čanju potrebna. Sveto pismo pa pravi: »Bog se ustavlja napuhnjenim, ponižnim pa daje milost.« »Kdor se ponižuje, bo povikšan.«  Ponižnost jc ključ,  ki odpira
13
nebeška vrata. Sv. Avguštin pravi; »Pot, ki pelje do svetosti, je tale : prvič ponižnost, drugič p o n i ž -nost, tretjič ponižnost.« In zgodovina nam priča, da so se vsi svetniki v tem oziru zvesto ravnali po nauku in zgledu Jezusovem, in čim svetejši so bili, tem bolj so se odlikovali po svoji ponižnosti. Vsem na čelu pa je Marija, ki je takrat, ko je bila povišana do največje časti, ko ji je nadangel Gabriel razodel, da bo Mati božja, ponižno odgovorila nebeškemu poslancu: »Dekla sem Gospodova; zgodi se mi po tvoji be-s e d i!«