Stanko Majcen: Iz knjige «Zemlja»
Zigran sem v prižnico se vzpel visoko, naslonil roke predse in globoko sem se zazrl v polmrak in ljudi.
Nekdo za mano zastor je odgrnil
— morda le veter — jaz sem se obrnil
in pustil Njega, da nam govori.
III.
Je ozka brv čez potok,
na levi mlin stoji samoten,
za njim je temen gozd, dremoten;
za njim še: svet prostran, širok.
Na desni travnik do vasi, na njem drevesa, veter v vejah, ščebet iz gnezd v grmovju, v mejah; med polji križ s cvetlicami.
A tam, a tam je bela cesta, nad njo oblak se dviga prašen, a v njem ljudje^popotniki.
So gore jez? O, šumna mesta buče za njimi kot spev strašen... Pod solncem jata vran leti.
Stanko Majcen / Iz knjige «Zemlja»
Potuje                                             Slep
obličij dvoje                                  pleše soj,
po mokrih kolotečinah:                kot derviš odskakujoč od mlak,
lunino                                             milo gori
in tvoje.                                         plamen tvoj,
Dim, korak v praznih sečinah.    srce ga nosi v cvet in mrak.
Na zavinku
ostro gasnočem,
vsak k sebi gresta, mesec in ti:
on po svetu,
gluho bleščočem,
po bridkem^ vročem polju ti.
478