#7
Strategije preprečevanja
kriminalitete v
zahodnem svetu
Strategies of crime
prevention in the
Western world
Gorazd Mesko
GorazdMesko,
doktor socialno-
pedagolkih
znanosti, Fisoka
policijsko-
vamostnašola,
Kotnikova 8,
1000 Ljubljana.
Povzetek
Prispevek prikazuje značilnosti kriminalnopreventivnih pri-
zadevanj in kriminalno prevencijo v zahodnih državah.
Predstavljeni so modeli in strategije preprečevanja krimi-
nalitete na osebni in skupnostni ravni, ob tem pa tudi zna-
čilnosti prevladujoče filozofije preprečevanja kriminalitete
(organiziranje državljanov, preprečevanje individualne
viktimizacije, pobude za odpravo droge v skupnosti, zveza
med oblikovanjem okolja in kriminaliteto, situacijsko pre-
prečevanje kriminalitete, v skupnost usmerjeno policijsko
delo ter programi za otroke in družino). Organizirano pre-
prečevanje kriminalitete je del kriminalne politike države,
ki naj bi vsebovala v prispevku predstavljena področja in
usklajeno delovanje formalih in neformalnih nadzoroval-
cev. V prehodnih družbah, ki si se niso izoblikovale strate-
gij in politike dejavnega "soočanja" s kriminaliteto, pa so
38
SOCIALNA PEDAGOGIKA
primeri uporabni za premislek in morebitno izvajanje v
praksi.
Ključne besede: preprečevanje, kriminaliteta, družba, dru-
žina, skupnost, policija, izobraževanje
Abstract
This article shows the characteristics of crime prevention
methods and crime prevention in Western countries. Mo-
dels and strategies of crime prevention at the personal and
community levels are presented. The paper also presents
all the characteristics of the leading practices in crime pre-
vention (organising citizens, preventing individual victimi-
sation, initiativ es for excluding drugs from the community,
the relationship between the environment and crime, pre-
vention of opportunistic crime, community policing and pro-
grammes for children and families. Organised crime pre-
vention is part of the state criminal policy which should
include the areas presented in this paper and the co-ordi-
nated operation of formal and informal supervisors. In
transitional societies, which have not yet managed to form
their strategies and policies of actively "confronting" cri-
me, these cases are useful to reflect upon and possibly to
implement.
Key words: prevention, crime, society, family, community,
police, education
Uvod
Marcus Felson (1994), znani ameriški kriminolog in vodilni pisec na
področju teorij običajne dejavnosti in razumskega izbora, Rosenbaum,
Davis in Lurigio (1998), pisci dela o socialni in situacij ski kriminalni pre-
venciji, Graham in Bennett (1995), ki predstavljata kriminalnopreventiv-
na prizadevanja v zahodni Evropi in severni Ameriki, Grabosky (1996), ki
poudarja nezaželene in nepredvidene posledice kriminalne prevencije,
poleg ostalega poudarjajo pomen preprečevanja kriminalitete. Želja šte-
vilnih piscev s področja preprečevanja kriminalitete je bila ugotoviti me-
sto preprečevanja kriminalitete v kriminalni politiki vsake države. Pre-
prečevati kriminaliteto se "splača" predvsem zaradi velike škode, ki jo ta
povzroča, dobičkov z njo, stroškov davkoplačevalcev, čustvenih in tele-
o C ¡ Л L N Л P E D Л G O G I K Л
39
snih "poškodb" žrtev kriminalitete in drugega. Večina avtorjev opozarja,
da se zavedajo, kako lahko dela o preprečevanju kriminalitete različno
učinkujejo - lahko so uspešna, možno pa je tudi nasprotno, kar je pogo-
sto posledica slabega razumevanja priporočil takšne vrste in prevelikih
pričakovanj na kratki rok. Grabosky (1996) je v svojem delu predstavil
stopnjevanje, nenamerno napeljevanje oz. zavajanje, nasprotni učinek,
etiketiranje, storilčevo izkoriščanje informacij o kriminalnopreventiv-
nih ukrepih, premajhno prizadevanje, premeščanje kriminalitete, ust-
varjalno prilagajanje in čezmerno zastraševanje. Avtor poudarja, da so
ti učinki pogosto posledica treh dejavnikov: slabega znanja, pomanjklji-
vega načrtovanja in napak pri izvajanju programov. Poleg tega pa Gra-
bosky ugotavlja, da je za izvedbo preprečevalnih programov treba raču-
nati na tri vrste ljudi: na potujoče pridigarje, ki poudarjajo pomen kri-
minalnopreventivnih prizadevanj; kritike, ki napadajo prizadevanja pr-
vih; in analitike, ki kakovostno ocenjujejo delo prvih in drugih ter pred-
lagajo nove rešitve.
Večina del o preprečevanju kriminalitete izvira iz ameriškega pro-
stora, saj so se Združene države Amerike v zadnjih desetletjih znašle v
krizi delovanja kazenskega pravosodja in iščejo pot iz težav, pri čemer
računajo tudi na učinkovitost kriminalne prevencije. Uspehi in neuspe-
hi 30-letne vojne proti kriminaliteti v Združenih državah Amerike so
pokazali na to, da je mesto kriminalne prevencije v sistemu kriminalne
politike nepogrešljivo, saj lahko bistveno zniža stroške delovanja ka-
zenskega pravosodja. V razpravljanje o preprečevanju kriminalitete po-
leg ostalega sodi tudi vrednotenje cene kriminalitete, viktimizacije, od-
zivov vlade in skupnosti na kriminaliteto. Pisci največkrat opredeljujejo
glavne značilnosti preprečevanja kriminalnosti, situacijske in skupnostne
prevencije kriminalitete. Glavne značilnosti, ki jih je mogoče povzeti iz
znanih modelov in strategij, so:
•	samovarovanje oz. samozaščitno vedenje, ki varuje posameznika pred
viktimizacijo,
•	varovanje gospodinjstev oz. zaščita premoženja (in članov gospodinj-
stev) z omejevanjem in oteževanjem dostopa,
•	varovanje soseske in manjših območij (enega stanovanjskega bloka
ali več).
V osrčju razmišljanja o preprečevanju krimialitete je temeljno spo-
ročilo, da je treba ljudi (državljane) mobilizirati in jih opremiti za samo-
zaščitno ravnanje v svojih življenjskih okoljih.
40
s o CÍA L N A l> E D A G O G 1 K A
"Filozofija" preprečevanja kriminalitete
Vsaka kriminološka teorija ponuja kriminalnopreventivne ukrepe, se-
veda če zdravorazumsko sklepamo na razmerje vzrok-posledica. Koli-
kor domnevamo, da bo odprava vzroka vplivala na odpravo prestopni-
škega vedenja, temu sledimo. To pa se pogosto pokaže kot neučinkovi-
to, saj je interakcija različnih dejavnikov več kot nepredvidljiva.
Temeljna filozofija in domneve o ukrepih, ki naj bi uspešno vplivali
na preprečevanje kriminalitete s poudarkom na t.i. formalnih skupnost-
nih programih za preprečevanje kriminalitete, so v svojem bistvo pro-
blematični. Ugotovitve temeljnih teorij o kriminalni prevenciji ponujajo
izhodišča za delo, vendar se je pokazalo, da je moč teh teorij omejena
(Gilling, 1997), zato si pred izvajanjem preprečevanja kriminalitete na-
črtovalci postavljajo vprašanje: "Kdo se bo pridružil formalnemu sku-
pnostnemu boju proti kriminaliteti?" Ugotavljajo tudi, kdo so ljudje, ki
se udejstvujejo v takšnih programih in katere pomembne spremenljiv-
ke vplivajo na kakovost takšnih formalnih prizadevanj. Dejavniki, ki vpli-
vajo na to, so znanje o kriminaliteti in demografske značilnosti (poroče-
ni, z otroki, pripadniki srednjega sloja, izobraženi, s stalnim bivališčem,
starejši in moški). Glavna ugotovitev glede spola je, da se ženske pogo-
steje udeležujejo "skupin" oz. dejavnosti, kjer je v ospredju ekspresiv-
nost (druženje), medtem ko je za moške bolj značilna instrumentalnost
(doseganje ciljev) (Rosenbaum, Davis in Lurigio, 1998: 23).
Psihološki dejavniki, ki vplivajo na udejstvovanje, so: sposobnost ko-
municiranja, zadovoljstvo, sreča, občutek za napovedovanje in kraj iz-
vajanja kontrole. Značilnosti skupnosti so naslednji pomembni dejav-
nik, ki vpliva na pripravljenost udeleževanja v formalnih skupinah za
preprečevanje kriminalitete oz. (samo)varovanje.
Kot najbolj homogene oz. enovite so se pokazale soseske, kjer živi
predvsem srednji sloj. Raziskave o strahu pred kriminaliteto ugotavlja-
jo, da se v soseskah, kjer je občutek ogroženosti prebivalcev velik, ne-
formalno odzivajo na kriminaliteto. Za take soseske je značilno tudi ne-
zaupanje v policijo, ljudje negativno ocenjujejo kakovost opravljanja po-
licijskega dela, predvsem pa pogrešajo dostopnost in vidnost policistov.
Prizadevanja za "boj" proti kriminaliteti so bolj značilna za soseske,
kjer živijo etnične manjšine in kjer je raven kriminalitete visoka. Ugo-
tovitve različnih študij o znanju, demografskih značilnostih, psiholoških
dejavnikih in značilnosti skupnosti, so bile odvisne od časa izvedbe, me-
todološke zasnovanosti idr. Seveda se v tem oziru pojavi tudi vprašanje
o zanesljivosti takšnih ugotovitev.
41	SOCIALNA PEDAGOGIKA

Razlike med članstvom in dejavno udeležbo ter ravnmi delovanja v
skupinah za preprečevanje kriminalitete še niso popolnoma raziskane.
Osebni viri, posebej čas in energija posameznikov, razlikujejo med de-
javnimi in pasivnimi člani in vplivajo na razsežnost njihovega delova-
nja. Ti dejavniki lahko vplivajo tudi na predstavljene ugotovitve v zvezi
z demografskimi spremenljivkami in pridružitvijo (članstvu) v takšnih
skupinah.
Motivi za udeležbo v kriminalnopreventivnih dejavnostih so različni.
Pri tem Rosenbaum, Lurigion in Davis (1998: 26) poudarjajo pomen na-
slednjih spremenljivk, ki zavirajo ali spodbujajo udeležbo:
•	prepričanje v koristnost takih prizadevanj,
•	zaupanje v formalne pobude,
•	iskanje lastne koristi in uveljavitev,
•	čas (prezaposlenost),
•	zaprtost oz. umaknjenost,
•	konfliktne/protislovne obveznosti (vdor v zasebnost, nadzorovanje
idr.).
V socialno usmerjenemu preprečevanju kriminalitete ne moremo mi-
mo solidarnosti med člani skupnosti. Motivacijo za prizadevanje k večji
varnosti je mogoče razbrati iz naslednjih odgovorov ljudi iz raziskave o
razlogih za pridružitev preprečevalnim programom (prav tam):
•	skupnost tega ne zmore (57%),
•	da bi preprečili kriminaliteto (12%),
•	da bi se počutili bolj varne (7%),
•	da bi zaščitili svoje domove (6%),
•	da bi se družih (1%).
Pri proučevanju Neighbourhood Watch (sosedski nadzor) programov
pa so ugotovili, da so pobude za (samo) organiziranj e nastale kot posle-
dica ogroženosti pred kriminaliteto, ki zbuja strah, in zaradi serijskih
kaznivih dejanj v soseski. Družbena solidarnost in državljanska odgo-
vornost služita predvsem za vzdrževanje takih pobud, pri tem pa gre
bolj za pasivno vlogo kot za aktivno izpostavljanje za vsako ceno.
Razprava o neformalnih posredovanjih za zaustavitev kriminalitete
je nujna, saj je treba ugotoviti razsežnost problemov v zvezi z oceno
ogroženosti ter odločitvijo državljanov, da se je treba kriminaliteti po-
staviti po robu. Ob tem "opazovalci" postanejo "dejavni udeleženci" bo-
42
s o C I Л N Л PEDAGOGIKA
ja proti kriminaliteti in pogosto pokažejo na neučinkovitost formalnega
družbenega nadzorstva in odtujenost policije od lokalne skupnosti ali
obratno.
Organiziranje državljanov
Mobilizacija in okrepitev skupnosti sta zelo priljubljeni in predstav-
ljata široko pahljačo prizadevanj za spodbujanje državljanov k udejstvo-
vanju v dejavnostih za zmanjševanje težav v skupnosti. Take zamisli vse-
bujejo delo prostovoljcev, samoregulacijo, skrb za varnejše soseske in
opredelitev odgovornosti. Na področju skupnostnega preprečevanja kri-
minalitete je najbolj pogosto kolektivno odzivanje prostovoljcev za vzdr-
ževanje reda in preprečevanje kriminalitete ter delovanje na določe-
nem območju. Opredelitev skupnosti (Pečar, 1989,1991) (angl. commu-
nity) je zelo veliko, zato je v tem oziru primernejši in predstavljivejši
pojem soseska (manjše območje), kjer se ljudje samoorganizirajo v sku-
pine ali mreže za preprečevanje kriminalitete in reševanje drugih pro-
blemov. Tako kolektivno dejavnost osvetljujejo skozi prizmo teoretičnih
izhodišč:
• Model družbene dezorganizacije vsebuje ukrepe za preprečevanje
kriminalitete na družbeno dezorganiziranih območjih, o čemer so
pisali že predstavniki čikaške (sociološke) kriminološke šole in ugo-
tovitve predstavih s porazdelitvijo kriminalitete v koncentričnih kro-
gih. Park in Burgess sta razvila model, ki upošteva delitev mesta na
koncentrične kroge, ki se širijo od centra navzven. Njuna teorija je
bila znana tudi kot "teorija koncentričnih krogov." Prvo območje sta
imenovala "osrednje poslovno območje", kjer so tovarne in kjer živi
majhno število prebivalcev. Naslednje območje je "območje prehoda
(tranzicije), ki sta ga imenovala tudi "območje deterioracije". To je
območje tik ob osrednjem poslovnem območju in prvo stanovanjsko
območje ob centru mesta. Z rastjo mesta se je poslovni del začel širi-
ti in pomikati na območje prehoda. Z večanjem tega območja pa so
nastajali novi problemi, saj to ni bilo več območje, na katerem bi
ljudje želeli živeti. Območje tranzicije je tako postalo območje, za
katero je značilna mešanica poslovnega območja - tovarn in preho-
dnosti - družin z nizkimi prihodki. Naslednje je "območje delavskih
hiš". Na tem območju je okolje lepše in prihodki delavcev so višji od
tistih na območju prehoda. Druga območja so bolj urejena, saj tam
živijo bogatejši ljudje. Poudarila sta, da se kriminaliteta, tuberkolo-
za, smrtnost otrok itd. največkrat pojavljajo na prehodnem območju
^s o C I Л L N Л P E DA G O G I K Л
43
med poslovnim središčem in območjem, kjer živijo delavci. Svoje
delo sta sklenila z ugotovitvami, da je največja zgoščenost presto-
pništva in kriminalitete na območjih, za katera je značilno: malo pro-
stora, preobljudenost, ekonomska odvisnost, najeti prostori za biva-
nje in manjšine (etnične, rasne). Obseg kriminalitete se je manjšal
od središča proti zunanjim delom mesta.
•	Model socialne podpore ima za temeljno izhodišče domnevo, da rev-
ščina ljudi vpliva na kriminaliteto in da je treba socialno ogroženim
pomagati, da bodo lažje preživeli v družbi.
•	Model zmanjševanja možnosti se kaže predvsem v situacijskih pre-
prečevalnih ukrepih za zmanjšanje kriminalitete, ki so obenem glavna
področja ponudbe zasebnovarnostne industrije - ukrepi za oteževa-
nje dostopa, za zmanjševanje dobička in povečanje tveganja s storit-
vijo kaznivega dejanja. Ta skupina ukrepov sodi v okvir situacijsko-
preventivnih ukrepov, ki bodo predstavljeni v nadaljevanju besedi-
la.)
Zaželeni in nezaželeni učinki patruljiranja državljanov, ki jih ime-
nujejo tudi državljanske straže, so predmet številnih razprav. Ta dejav-
nost se razlikuje v nekaterih razsežnostih:
•	funkcija (varovanje posameznikov, zastraševanje morebitnih storil-
cev, odkrivanje problematičnih območij)
•	območje nadzora (teritorialnost opravljanja nadzora, ki ga opravlja-
jo npr. okoli zgradb, na ulicah v soseski, na javnih prevoznih sred-
stvih in v študentskih naseljih)
•	način opravljanja nadzora (peš, na kolesih, z motornimi vozili)
•	način reševanja problemov (državljani samo poročajo ali pa tudi sa-
mi ukrepajo)
Število ljudi, ki patruljirajo v kriminalnopreventivne namene, se je v
zadnjih 20 letih znatno povečalo. V Philadelphiji je leta 1980 sodelovalo
v tej dejavnosti več kot 150.000 ljudi (Rosenbaum, Davis in Lurigio, 1998:
48).
Nevarnost takega organiziranja, kot to največkrat opozarjajo polici-
sti, je v vigilantizmu in nasilju iz sovraštva. Težko je nadzirati delovanje
in razsežnost ukrepov takih skupin. Skrajne oblike se kažejo v prizade-
vanjih za "čista" okolja, kjer preganjajo Žide, ljudi drugih ras, homose-
ksualce in druge. Vigilantizem je bil v devetnajstem stoletju v pomoč
vladi, saj tedaj še ni bilo toliko državnih policistov. Izhajajoč iz podmene
o zagotavljanju človekovih pravic pa takšne skupine pomenijo temeljno
44
s o CIA L N A P E D A G O GIRA
grožnjo, lahko delujejo provokativno, v najslabšem primeru pa onstran
zakona. Rasizem in predsodki so trdno zasidrani v takšnih skupinah (prav
tam).
Vloga medijev pri preprečevanju kriminalitete
Moči medijev za doseganje najširših slojev prebivalstva, oblikovanje
zavesti o družbenih problemih ter spodbujanje prosocialnega vedenja
otrok in mladine so se zavedali v mnogih kriminalnopreventivnih pro-
gramih. Na tak način so spodbujali državljane k udejstvovanju v pre-
ventivnih dejavnosti in pomoči policiji. Kljub prizadevanjem, so se po-
kazale neskladnosti v ugotovitvah raziskav, ki so preučevale vpliv medi-
jev. Pokazala se je tudi nekonsistentnost v zavedanju, stališčih in vede-
nju. Ocene medijskih kampanj so pokazale, da je bil od vseh dosedanjih
ameriških programov najuspešnejši McGruffow nacionalni program. V
tem programu so načrtno uporabili komercialne reklame in načrtovali
strategije, pripravili so sporočila za več vrst javnosti, izvedli so uskladi-
tev med mediji (TV, radio, časopisi, revije), uporabili zabavne like, ki
prenašajo informacije (learning by fun), prizadevali so si za pokrovitelj-
stvo uglednih organizacij, povezovali so se z lokalno skupnostjo in si
prizadevali za podporo in udejstvovanje lokalnih skupin.
Program "Crime Stoppers" je bil zelo učinkovit pri odkrivanju storil-
cev kaznivih dejanj. Denarne nagrade, anonimni klici in dramatične ob-
sodbe so pokazali na ranljivost prizadevanj in številne kritike tožilcev,
skupin za človekove pravice in drugih, ki so postavljali pod vprašaj ceno
"tiralic" in dolgoročno ceno takega početja za družbo. Pojavilo pa se je
tudi veliko lažnih khcev in lažno pričanje proti osumljencem kaznivih
dejanj.
Časopisi s protikriminalno vsebino so tudi zelo priljubljeni. Držav-
ljani berejo tovrstne novice in pričakujejo nadaljnje izhajanje takšnih
časopisov. Učinek vsebin v teh časopisih na zmanjšanje strahu, zaznavo
in vedenje ljudi, je precej nedoločen. Osebna dostava in soavtorstvo pri-
spevkov z lokalno policijo se je pokazalo kot najbolj zaželjeno. Seveda
pa na to vpliva tudi izobrazbena raven prebivalcev in druge značilnosti
soseske.
Preprečevanje individualne viktimizacije
Varovanje pred lastno viktimizacijo in vedenje za zmanjšanje tvega-
nja je pomembno kriminalnopreventivno prizadevanje. Različni avtorji
^S o C 1 Л L N Л P E D Л G O G I K A
45
ponujajo široko paleto možnosti za obvladovanje in ukrepanje v sku-
pnosti, kjer obstaja veliko tveganje za viktimizacijo. Uporabni so rezul-
tati predvsem viktimoloških študij o dejavnikih, ki vplivajo na viktimi-
zacijo in odzivanje žrtev, predvsem pa so pomembne študije o prispev-
ku žrtve oz. o interakciji pri storitvi kaznivega dejanja. Na bankah in
poštah obstajajo celo navodila o ravnanju udeleženih v ropih. Odsvetu-
jejo osebno izpostavljanje, priporočajo pa opazovanje storilcev, da bi
kasneje s takšnimi informacijami lahko pomagali policiji. Ugotovitve
viktimologov pa kažejo tudi na dejavno vlogo žrtev v medosebnem nasi-
lju, kjer je težko potegniti ločnico med prispevkom žrtve in dejanjem
storilca. Tukaj imamo v mislih t.i. aktivne provokatorje, ki kasneje po-
stanejo žrtve.
Številni pisci govorijo o samoobrambi pred posiljevalcem, o uspo-
sabljanju za samoobrambno vedenje in usposabljanju za rokovanje z
orožjem. Poleg tega polemizirajo o vplivu nošenja orožja na kriminali-
teto, na lastno varnost in zaščito na ulici. Ta vprašanja so v ameriških
razmerah bistveno drugačne narave kot pri nas, saj ima v Združenih
državah Amerike vsak državljan pravico nositi orožje za zaščito lastne-
ga življenja.
Pobude za odpravo droge v skupnosti
Analiza več del o preprečevanju kriminalitete kaže, da so v zvezi z
drogo najbolj značilni naslednji ukrepi:
•	"čistilne akcije" z namenom preganjanja preprodajalcev droge (tak-
šne akcije pogosto povzročijo obračune in maščevanje preprodajal-
cev droge, saj s tako dejavnostjo posegajo v dobičkanosnost njihove
dejavnosti.);
•	anonimno prijavljanje in nadzorstveni programi (gre za sporoča-
nje policiji o navzočnosti preprodajalcev droge v določenih okoljih);
•	dosledno izvrševanje zakonov (poudarjeno je dosledno izvajanje
zakonov s področja javnega reda in miru, nadzora obratovalnih ča-
sov lokalov ter zaznavanje in preganjanje motečih oblik prestopniške-
ga vedenja);
•	sprememba urbanega okolja (s pregraditvami, dograditvami in ra-
zličnimi drugimi spremembami okolja naj bi prestavili probleme dru-
gam; novonastale razmere in povečan nadzor naj bi vplivali na umik
nezaželenih oblik vedenja);
•	zapiranje prostorov, kjer se pojavlja droga (gre za zelo represiven
46
s o C J Л L N A P E D Л G O G I K Л
ukrep policije, ki ima namen čistiti in odpraviti t.i. kriminalna žari-
šča, povezana z drogo; ukrep najprej vsebuje opozorila lastnikom lo-
kalov, kjer prodajajo drogo, z denarnimi kaznimi, prepovedjo obra-
tovanja, zasega premoženja, objektov idr.)
Zadnji ukrep se je pokazal kot vprašljiv, saj so akcije policistov učin-
kovale tako, da je bilo veliko nedolžnih ljudi aretiranih skupaj z zasvo-
jenci in preprodajalci ter so pri tem preprodajalci droge utrpeli najmanjšo
škodo.
Na tem področju je še najmanj ustreznih raziskovalnih rezultatov.
Premeščanje, ki je značilno za situacijsko prevencijo, se pokaže v tem
oziru kot najbolj pogost pojav. Ljudje v soseskah si namreč prizadevajo,
da zlo - drogo - preženejo nekam drugam, čim dlje stran.
Preprečevanje kriminalitete s pomočjo oblikovanja
okolja
Modeli za zmanjšanje možnosti kriminalitete z oblikovanjem (načr-
tovanjem) in s spreminjanjem okolja izhajajo iz naslednjih hipotez:
•	fizično okolje lahko preprečuje kriminaliteto z zmanjšanjem/odpra-
vo možnosti za kriminalno delovanje ali to z ovirami v okolju oteži;
•	fizično okolje lahko zmanjša možnosti za skrivanje ali pobeg storil-
cev;
•	fizično okolje lahko spremeni vedenje ljudi tako, da so bolj pozorni
in tako bolje opazujejo, zastrašujejo in tudi prijemajo storilce;
•	fizično okolje je lahko oblikovano ali ga uporabljajo ljudje tako, da
zmanjšajo kriminaliteto z nadzorom, pojavljanjem na ulici, socialni-
mi interakcijami in povezanostjo med prebivalci v skupnosti.
Preprečevanje kriminalitete z načrtovanjem okolja vsebuje nasled-
nje ukrepe: nadzor dostopa, nadzorovanje, pomožne dejavnosti in kre-
pitev motivacije. Za izvedbo teh ukrepov je treba odgovoriti na nasled-
nja vprašanja: Koliko je območje dostopno? Kako vidne, privlačne ali
ranljive so možne "tarče"? Kako je mogoče koga videti ali ga opaziti?
Kaj bi ljudje naredili, če nekoga opazijo? АИ obstaja hitra pot za pobeg,
če nekdo stori kaznivo dejanje?
Narava in učinki takih strategij so, z vidika učinkovitosti, potrebni
temeljitega premisleka, saj je pri načrtovanju treba oceniti načine ote-
ževanja dostopa do možnih ciljev storilcem kaznivih dejanj. Sem šteje-
jo: vgradnje alarmnih naprav, varnostnih kamer, označevanje premože-
^S o CIA L N Л P E D A G O G I K A
47
nja idr. Pomemben dejavnik je tudi nadzor dostopa, npr. položaj ulice,
ceste, promet, uporaba javnih površin, pešci idr. Nezanemarljiva pa sta
tudi krepitev nadzora na zemljiščih (zasebno varovanje določenih ob-
močij domnevno vpliva tudi na občutek varnosti v neposredni bližini,
četudi tam izvajajo varovanje - to bi lahko poimenovali tudi mrežo varo-
vanja - če so seveda izvajalci na nek način povezani med seboj oz. vedo,
da oboji izvajajo podobno dejavnost) in javna razsvetljava. Sem sodi tu-
di razprava o "hranjenemu prostoru" (defensible space). Gilling razprav-
lja o tem pri predstavitvi teorij, ki jih imenuje kriminalnopreventivne in
manj samo kriminološke teorije. Poudarja pomen načrtovanja urbanih
okolij, pomen t.i. "hranljivega prostora" (defensible space), ki se nave-
zuje tudi na načrtovanje okolja in s tem večjega nadzora med ljudmi.
Takšen pristop se kaže v štirih značilnostih: teritorialnosti, maksimiza-
ciji naravnega nadzorstva, načrtovanju nestigmatizirajočega okolja in
načrtovanju varnih urbanih okolij. Vse to pomembno vpliva na socialne
interakcije in s tem tudi na zmanjšanje možnosti kriminalitete, pri če-
mer avtor ugotavlja, da prostor ni branjen (defended), ampak ima zna-
čilnosti, da brani ljudi (defensible) pred odklonskostjo s tem, da se po-
veča nadzor. Naslednja teorija je teorija (environmental criminology),
ki ugotavlja, da so v okolju navzoče ekološke določilnice, ki pogojujejo
kriminaliteto. V kriminalni prevenciji je mogoče sodelovati z oblikova-
njem življenjskega okolja. Temeljno premiso tega pristopa je moč raz-
brati iz naslednje trditve (s.56): "Kraji, kjer se pojavlja kriminaliteta,
značilnosti krajev, poti, ki pripeljejo storilce in žrtve skupaj na ta mesta
in zaznavanje takšnih krajev, so pomembna področja, ki jih je treba raz-
iskovati."
Situacijsko preprečevanje kriminalitete
Najbolj razširjena oblika preprečevanja kriminalitete v zvezi z za-
sebnovarnostno industrijo je situacij ska prevencija, ki vsebuje ukrepe
za odvračanje možnih storilcev od kaznivih dejanj in se nanaša pred-
vsem na preprečevanje premoženjskih kaznivih dejanj.
Graham in Bennett (1995: 47) predstavljata naslednje ukrepe:
1. Ukrepi, ki vplivajo na to, da mora storilec vložiti več truda v storitev
kaznivega dejanja:
•	otežitev dostopa k cilju s fizičnimi ovirami ali samim mestom npr.
hrambe predmeta;
•	nadzor, ki zajema ukrepe za omejevanje dostopa na določena ob-
48
s o CIA L N A P E D A G O G I K A
močja, kot npr. v stanovanjska naselja ali nakupovalne centre;
•	odvračanje storilcev, ki vsebuje usmerjanje možnih storilcev od
njihovih ciljev ali k sprejemljivejšim izhodom;
•	nadziranje krajev, kjer je lažje storiti dejanje.
2.	Ukrepi, ki povečujejo tveganje pri izvrševanju kaznivega dejanja:
•	formalni nadzor (policija - preventivne patrulje, kontrola vozil,
zasebna varnostna industrija);
•	nadzor, ki ga izvajajo zaposleni (trgovci, učitelji, vozniki, sprevo-
dniki, skrbniki v naseljih-hišniki, kamere idr.);
•	naravno nadzorstvo (mimoidoči, simbolične ovire okolju, ki omo-
goča največ možnosti za naravno prevencijo, več "oči" na ulici,
boljša osvetlitev ulic).
3.	Ukrepi, ki zmanjšujejo dobiček z izvrševanjem kaznivega dejanja:
•	odstranjevanje ciljev (odstranitev naprav za igre na srečo z javnih
prostorov, način oddaje dnevnega izkupička v banko idr);
•	označevanje premoženja (koles, avtomobilskih delov, nakita, go-
veda, gravure, barvne kapsule v kasetah za prenos denarja);
•	neizpostavljanje (dragega nakita ni priporočljivo nositi v revnih
soseskah, ni priporočljivo nositi čekov in čekovne kartice skupaj,
kot tudi ne več bančnih ali kreditnih kartic).
•	pravila vedenja (ravnanje z denarjem, preverjanje dokumentov
pri finančnem poslovanju, dvigu denarja idr.).
Za izvajanje situacij ske prevencije ne zadostuje le eden izmed nave-
denih ukrepov, temveč je treba kombinirati le-te glede na specifičnost
situacije, saj je učinek preventivne dejavnosti mogoče tako "povečati"
(Graham, Bennett, 1995: 67) .
Situacijska prevencija vsebuje sporočilo o večji samozaščitni odgo-
vornosti občanov (in lokalnih skupnosti) za lastno premoženje, še zlasti
pa je zaostrena odgovornost poslovnih subjektov (posameznikov in pod-
jetij), katerih gospodarska (v dobiček usmerjena) dejavnost je poveza-
na z raznolikimi možnostmi za izvršitev kaznivega dejanja. Taka uredi-
tev varnostne politike seveda ni neproblematična, saj je očitno, da posa-
meznikov družbenoekonomski položaj pomembno vpliva na njegove
možnosti samozaščitnega ravnanja in varovanja lastnega premoženja.
Poleg tega pa ne gre zanemariti možnosti, da se bodo kriminalne dejav-
nosti preselile z bolj na manj varovana območja in/ali področja (podo-
ben ugovor bi lahko naslovili tudi na zgolj represivno politiko, ki temelji
49	SOCIALNA PEDAGOGIKA

npr. na selektivnem onemogočanju - nastane namreč nevarnost, da uje-
tega oz. zaprtega storilca nadomesti drugi, ki je še na prostosti). Krimi-
nalnopolitična doktrina o onemogočanju vsebuje zahtevo, da je treba iz
vzorca znanih storilcev izločiti najbolj nevarne (z največjo ponovitveno
verjetnostjo) in jih onemogočiti s strogim nadzorovanjem v kazenskem
zavodu. Takšna razmišljanja izhajajo iz domneve, da je določena ome-
jena skupina storilcev, kot npr. osebe s kriminalno kariero, povratniki,
odgovorna za veliko število kaznivih dejanj (Kanduč, 1995: 159).
Avtorji del o kriminalni prevenciji navajajo tudi izkušnje pri prepre-
čevanju ropov na poštah, avtobusih, poskuse zmanjševanja vandalizma
na javnih prevoznih sredstvih in preprečevanje ponavljajočih se vikti-
mizacij.
Ob tem se samo po sebi postavlja vprašanje, ali je situacijska preven-
cija etična in kateri so destruktivni in razdirajoči učinki takih prizade-
vanj na skupnost. Ljudje, ki si lahko privoščijo alarmne naprave, video-
nadzor in druge "nadstandardne" storitve, se počutijo bolj varne in po-
stanejo neobčutljivi za probleme tistih članov skupnosti, ki si takšnih
uslug ne morejo privoščiti. Vprašamo se tudi, kako vpliva že znani uči-
nek premeščanja kriminalitete. Ta dva učinka ustvarjata še večje razli-
kovanje in razslojevanje prebivalstva. Torej lahko rečemo: "Kolikor pla-
čaš, toliko varnosti dobiš."
V skupnost usmerjeno policijsko delo
v skupnost usmerjeno policijsko delo in soustvarjanje varnosti v so-
seski ali lokalni skupnosti sta pomembni nalogi policije in lokalne sku-
pnosti. V skupnost usmerjeno policijsko delo je v zadnjem času zelo mo-
derno po vsem svetu. Poleg tega pa srečamo številne opredelitve v sku-
pnost usmerjenega policijskega dela, ki so v svojem bistvu protislovne
in so hkrati "posvečene" in "preklete". V skupnost usmerjeno policijsko
delo ocenjujejo policisti in tudi državljani različno. Nekateri policisti
(manjšina) mu pripisujejo pozitivno vlogo, drugi pa zavračajo tak kon-
cept, saj nima nič skupnega s "pravim policijskim delom". Pri državlja-
nih se odzivi razhkujejo - od tega, da ocenjujejo tako delo kot državlja-
nom prijazno z večjo mero dostopnosti in vidnosti, pa do druge skrajno-
sti, ki se kaže v pretirani prizanesljivosti policistov do tistih, ki naj bi jih
policisti obvladovali in kaznovali.
Pozitivna stran pojma "v skupnost usmerjeno policijsko delo" se ka-
že v tem, da se lahko vsakdo poistoveti s skupnostjo (kdo pa nasprotuje
14
SOCIALNA PEDAGOGIKA
skupnosti, materi, slogi idr?). To omogoča tudi inovativnost in možnosti
za spremembe. Slabo luč na to pa mečejo zloraba koncepta in pred-
vsem "tipanje" policije, da bi ugotovila vzdušje v skupnosti ter ozki inte-
resi policijskih šefov, da bi v imenu napisanih programov dosegali dru-
ge cilje in nadaljevali s klasičnim policijskim delom.
Ideja o v skupnost usmerjenem policijskem delu dviga pričakovanja
javnosti in ustvarja vtis, da, kakorkoli že, izvajanje "skupnostnega poli-
cinga" vpliva ne samo na zmanjšanje kriminalitete, temveč tudi rešuje
številne druge težave v mestnih soseskah (Rosenbaum, Davis in Luri-
gio, 1998: 175).
Pri tem ima policija nekaj temeljnih nalog (prav tam: 176):
•	širše opredeljevanje policijskega dela,
•	spremembe v prednostnih nalogah,
•	usmerjanje na ugotavljanje kršitev reda in kakovosti življenja v so-
seskah,
•	preskok na deljeno odločanje skupaj z državljani,
•	manjše poudarjanje birokracije v korist rezultatov,
•	usmerjanje k reševanju problemov in preprečevanje namesto "gasil-
skega" odzivanja,
•	spoznanje, da ima skupnost pomembno vlogo pri reševanju proble-
mov v soseskah,
•	rekonstrukcija in reorganizacija policije in nagrajevanje novih oblik
policijskega dela.
Najpomembnejše pri v skupnost usmerjenem policijskem delu je part-
nerstvo med policijo in skupnostjo, ki pa je pogosto vprašljivo zaradi
stališč policistov o "pravem" policijskem delu. Glavna vloga skupnosti v
tem sodelovanju je pravzaprav gradnja skupnostne zavesti, reševanje
sporov, odprava nereda in zagotavljanje partnerstva s policijo. Vse to je
bilo v preteklih desetletjih na preizkušnji, pri čemer se je pokazalo, da
še vedno ni mogoče izvesti popolne ocene in da ostajajo še številna vpra-
šanja, na katera ni mogoče natančno in enoznačno odgovoriti.
Razmišljati bi bilo treba tudi o policijski organizaciji, ki ne bi smela
biti le kozmetično prilagojena (v imenu v skupnost usmerjenega policij-
skega dela), temveč terja resnične spremembe, ki bi odpravile številne
predsodke o manjvrednem policijskem delu. V okviru tega pojasnjujejo
tudi označevanje v skupnost usmerjenega policijskega dela kot nečesa
manjvrednega, kar bi bilo treba spremeniti, saj nosi s seboj preveč ko-
.s o C I Л L N Л P E ü Л G O GIRA
51
notativnih značilnosti (za nekatere policijske šefe je v skupnost usmer-
jeno policijsko delo brez prave - policijske - substance). Drugi ugotav-
ljajo, da je trend v skupnost usmerjenega policijskega dela že mimo,
tretji pa zagovarjajo stališče, da je tako delo namenjeno le delu z jav-
nostmi in opravičevanju nedela policistov.
Policijski kritiki v skupnost usmerjenega policijskega dela ugotav-
ljajo, da je tako policijsko delo, ki temelji predvsem na doseganju so-
glasja med policijo in skupnostjo, lahko vir dodatnih konfliktov. Nagiba-
jo k uporabi pojmov "v probleme usmerjeno policijsko delo" ali "v reše-
vanje problemov usmerjeno policijsko delo." Pri "v probleme usmerje-
nem policijskem delu" gre za opredelitev problemov, ukrepanje, oce-
njevanje učinkov in dodatno ukrepanje, če je to potrebno. Izkušnje z v
skupnost usmerjenim policijskim delom namreč kažejo, da je težko do-
seči soglasje z dokaj neopredeljeno populacijo z različnimi interesi. V
skupnosti obstajajo namreč tudi skupine s takšnimi interesi, ki so kon-
fliktni z naravo policijskega dela, pogosto pa se zgodi, da je z določeni-
mi manjšinami nemogoče doseči soglasje.
To ima seveda za posledico že dolgo znane slabe odnose med polici-
sti in skupnostmi z visoko ravnijo kriminalitete, kjer največkrat živijo
predstavniki različnih etničnih manjšin.
Taktika policijskega dela, ki jo imenujemo "ničelna prizanesljivost"
(zero tolerance) je v nasprotju z idejo o sodelovanju policije s skupnost-
jo in obratno. Ta taktika izhaja iz t.i. teorije razbitih oken, ki ponuja
opravičilo za pozornost (dejavnost) policistov na določenih območjih,
kjer zunanji videz okolja kaže na nered, neurejenost. To vodi k sklepu,
da se na takšnih območjih zadržujejo potencialni storilci kaznivih de-
janj. Tak odziv policije je tudi posledica odzivov javnosti, da je policija
pri obravnavanju resnih - ogrožujočih oblik kriminalitete, preveč priza-
nesljiva. V skupnost usmerjeno policijsko delo se je tako pokazalo uspe-
šno kot strategija za preprečevanje kriminalitete v skupnosti in reševa-
nje različnih konfliktov. Navedel bi citat J. McNamare, ki govori o učin-
kih ničelne prizanesljivosti, katerega del navajamo v nadaljevanju (Ro-
senbaum, Davis in Lurigio, 1998: 193):
.... "V letih, ko sem bil policijski šef, sem zaznal pri policistih številne
oblike odklonskega vedenja, kar se je kazalo na različne prefinjene na-
čine in je imelo različne vzroke. Ocena kakovosti življenja in ukrepanje
policistov je bilo pogosto odvisno od njih samih....
...Policisti so v soseskah, kjer živijo manjšine, pogosteje priprli, za-

.s o CIA L N A P E D A G O G I K A
sliševali in nadlegovali ljudi brez posebnega razloga. Če se je mlad mo-
ški skliceval na svoje pravice, so mu izprašili hlače. Število policistov, ki
so uporabili strelno orožje, je bilo veliko. Neprestano je bilo treba po-
udarjati, da so pohcisti poslanci miru, da služijo skupnosti - ne pa vojaki v
vojni proti kriminaliteti in drogam."
Vzdušje v organizaciji in vodenje policistov je velikega pomena za ve-
denje (delo) policistov v skupnosti. Organizacija določi sprejemljivo ve-
denje, še več, pohcisti, ki so nagnjeni k uporabi sile, bodo brez nadzor-
stva uresničili svoja nagnjenja. Če pojmujemo v skupnost usmerjeno po-
licijsko delo kot strategijo ničelne prizanesljivosti z najvišjo diskrecijsko
pravico policistov, z malo nadzora, s slabo usposobljenostjo, lahko seveda
pričakujemo nove težave, ki bodo sodelovanje skupnosti in policije poti-
snile še za nekaj stopnic nižje.
Programi za otroke in družino
Skupnost je mogoče okrepiti s programi za otroke in družino, ugotav-
ljajo prenekateri pisci programov za pomoč mladim in družini. Pri tem je
v ospredju model socialne prevencije, ki vsebuje pomoč družinam, mla-
dim staršem, staršem s težavami, tečaje za starše(vstvo), predšolske pro-
grame, skrb za dom in ohranjanje družine. Skupnost naj bi zagotavljala
pomoč ljudem, ki živijo v najbolj dezorganiziranih soseskah, kot sta to
leta 1931 ugotovila že Shaw in McKay v omenjeni čikaški študiji. Socialna
služba ima v teh prizadevanjih velik pomen, pri čemer je treba razmišljati
tudi o ukrepih odvračanja mladih storilcev kaznivih dejanj od kazenske-
ga postopka.
Različni programi za mlade in društva imajo pomembno nadzorstveno
vlogo. Predstavili bi nekaj pobud za preprečevanje kriminalitete v sku-
pnosti, kjer so snovalci programov in izvajalci vključevali tudi pomoč otro-
kom in družinam.
Najbolj znani so programi: (1) "Ločevanje semena od plevela" (seed
and weed). Istoimenski program je vseboval "odstranitev plevela" (nasil-
ni prestopniki, preprodajalci droge) in "nasaditev zdravega semena" v
soseskah (dejavnosti za stabilizacijo razmer). (2) Naslednji program je
bil skupnostni program, ki je vseboval (sprejemljiv) nadzor in mobilizaci-
jo skupnosti za odpravo nasilniške kriminalitete. Temeljil je na usklaje-
nosti med agencijami na različnih ravneh. (3) Znan je tudi program "Sku-
pnosti, ki skrbijo", namenjem otrokom in mladostnikom z rizičnim vede-
njem. Program obsega sodelovanje vseh dejavnikov iz socialne mreže
obravnavanega mladega človeka s težavami, da bi bila pomoč čim učin-
s o C ¡ALNA P E D A G O GIRA
53
kovitejša. Hawkins in sodelavci izvajajo ta program v Seattlu, Združene
države Amerike. Ocenjujejo ga kot zelo učinkovito prizadevanje za delo
z rizičnimi mladostniki. Pri tem ugotavljajo, da na odklonskost mladih
bistveno vplivajo: dostopnost drog, dostopnost orožja, zakoni, ki so pri-
zanesljivi do drog, orožja in kriminalitete, medijsko prikazovanje nasi-
lja, prehodnost in preseljevanje, nenavezanost na sosesko in družbena
dezorganizacija ter skrajna ekonomska prikrajšanost (Meško, 1996: 81-
87).
Za kakovostno preventivno delo v skupnosti je treba zagotoviti tudi
ustrezne ljudi in jih izobraževati in usposabljati. V slovenskih razmerah
verjetno to najbolj omogočata oddelka za socialno pedagogiko na Peda-
goški fakulteti in na Visoki šoli za socialno delo, nedvomno pa namenja-
jo veliko pozornosti temu področju tudi na Visoki policijsko-varnostni
šoli v Ljubljani.
Sklepne misli
Proaktivno delovanje in odzivanje državljanov na kriminaliteto in mo-
teče pojave v skupnosti se kaže v ukrepih, ki naj bi prispevali k bistveno
bolj varnim življenjskim okoljem. Poleg tega pa je pomembno tudi to,
da morajo biti državljani sami bolj osveščeni glede samovarovanja in
prispevati k večji varnosti v skupnosti oz. soseski in ne le gledati na
policijo kot edino institucijo, ki se ukvarja s kriminaliteto. Pojmovanje
pasivne vloge opazovalcev, ki od države veliko pričakujejo in le malo
storijo za lastno varnost, se kaže tudi v možnih konfliktih s policisti in
očitkih o neučinkovitosti policije. Preprečevanje kriminalitete v skupnosti
pa zahteva povezanost vseh pomembnih nadzorstvenih dejavnikov in
osveščenost državljanov o možnih lastnih prispevkih za zmanjšanje vik-
timizacije, to pa se prične že s pomočjo družinam, programi za otroke in
starše ter z neformalnim nadzorstvom ter organizacijo skupnosti. Ta
prispevek predstavlja tudi izhodišče za analizo slovenskih razmer na
področju preprečevanja kriminalitete in ugotavljanje možnosti za upo-
rabo izkušenj tujih prizadevanj na slovenskih tleh.
Literatura
BARDACH, E., KAGAN, R. (1982): Going by the Book: The Problem of
Regulatory Unreasonableness, Philadelphia, Temple University Press.
BARR, R., PEASE, K. (1990): Crime Placement, Displacement and De-
flection, V Tonry, M. in Morris, (ur.), Crime and Justice: An Annual Review
of Research, vol. 12, University Chicago Press, Chicago.
54
s o C I Л L N Л PE D Л G O GIRA
CASTELLANI, P. (1982): Closing Institutions in New York State: Imple-
mentation and Management Lessons, Journal of Policy Analysis and ma-
nagement, 4, s.595-611.
CFIAN, S. (1979): The Intelligence of Stupidity: Understanding Failures
in Strategic Warning, Лттштг Political Science Review, 1, s.171-180.
CLARKE, R.V.G. (1992): Situational Crime Prevention: Successful Case
Studies, New York, Harrow and Heston.
ECK, J.E., SPELMAN, W. (1987): Who ya gonna саП? The Police as Pro-
blem Busters, Crime and Delinquency, 1, s.51-52.
EKBLOM, P.(1988): Getting the Best out of Crime Analysis, Crime Pre-
vention Unit Paper No. 10, London, Home Office Crime Prevention Unit.
FARRINGTON, D.(1994): Human Development and Criminal Careers,
V Maguire, M., Morgan, in Reiner, R.: The Oxford Handbook of Crimino-
logy, Oxford, Clarendon Presss, s.511-584.
FELSON, M. (1994): Crime and Everyday Life, Insights and Implication
for Society, London, Pine Forges Press, 169 s.
GRABOSKY, PN. (1996): Unintended Consequences of Crime Preventi-
on, v: Hömel, R., Monsey (ur), The Politics and Practice of Situational
Crime Prevention, s. 25-56.
GRAHAM, J., BENNETT, T.(1995): Crime Prevention Strategies inEurope
and North America, Helsinki, European Institute for Crime Prevention
and Control (HEUNI), 158 s.
HÖMEL, R. (1990): The Politics and Practice of Situational Crime Pre-
vention, Crime Prevention Studies, Vol. 5, Criminal Justice Press, Monsey.
HOUGH, M., CLARKE, R.VG., MAYHEW, P.(1980): Introduction, v: Clar-
ke, R.G.V., Mayhew, P. (ur.): Designing Out Crime, London, 1980.
KANDUČ, Z. (1995): Oris možnih preventivnih in represivnih krimi-
nalnopohtičnih ukrepov v okviru formalnih in neformalnih nadzoroval-
nih mehanizmov, v Oris teoretične paradigme za razumevanje in vredno-
tenje kriminalne politike^ Ljubljana, Inštitut za kriminologijo pri Pravni
fakulteti, s.144-167.
KANDUČ, Z. (1996): Pragmatična razsežnost kaznovanja in družbena
pogojenost kriminalnih pojavov, Revija za kriminalistiko in kriminologi-
jo, Ljubljana, 1, s.25-59.
MARX, G.T. (1981): Ironies of Social Control: Authorities as Contribu-
tors to Deviance Through Escalation, Nonenforcement and Covert FaciU-
tation. Social Problems, 28, 3, s.221-246.
^S o C I Л L N Л P E D A G O G I K Л
55
MARX, G.T. (1988): Undercover: Police Surveillance in America, Uni-
versity of California Press, Berkeley.
MEŠKO, 0.: Nekatere nezaželene posledice kriminalne prevencije,
Zbornik strokovno-znamtvenih razprav, letnik XI., Visoka policijsko-Var-
nostna šola, Ljubljana, 1996, s.264-275.
MEŠKO, G. (1996): Nekatere strategije kriminalne prevencije, Revija
za kriminalistiko in kriminologijo, 4, Ljubljana, s.241-254.
MEŠKO, G. (1996): V tveganje usmerjeno preprečevanje odklonskosti
v mladostništvu. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana, 1,
s.81-87.
MIKULAN, M. (1995): Policijska preventiva, Ljubljana, Ministrstvo za
notranje zadeve, 115s.
NAIR, G., DITTON, J., PHILLIPS, S. (1993): Environmental Improve-
ments and Fear of Crime: The Sad Case of the "Pond" Area in Glasgow,
British Journal of Criminology, 33, No4, s.555-561.
O'MALLEY, P. (1992): Risk, Power and Crime Prevention, Economy
Society, 3, s.252-275.
PEČAR, J. (1988): Formalno nadzorstvo, Delavska enotnost, Ljublja-
na.
PEČAR, J. (1991): Neformalno nadzorstvo, Didakta, Radovljica.
REPETTO, T. (1976): Crime Prevention and the Displacement Pheno-
menon, Crime and Delinquency, Vol. 22, s.166-177.
ROSENBAUM, D.P, LURIGIO, A.J., DAVIS, R.C. (1998): The Prevention
of Crime- Social and Situational Strategies, west/Wadsworth, Belmont,
256s.
SHERMAN, L., COHN, E. (1992): The Impact of Research on Legal Po-
licy: The Minneapolis Domestic Violence Experiment, Law and Society
Review, 2Ђ, sАП-Ш.
SIEBER, S. (1991): Fatal Remedies: The Ironies of Social Intervention,
Plenum Press, New York.
SUSTEIN, C. (1990): Paradoxes of the Regulatory State, University of
Chicago Law Review, 57, s.407-441,
VAN DIJK, J.J., MAYHEW, P IN KILLIAS, M. (1990): Experiences of Cri-
me Across the World: Key Findings from the 1989 International Crime Sur-
vey, Deventer, Kluwer.