četka ali pa je prefinjena karakternost izvirnika tolika, da ji Vidmar v cvetje prav nič ni znal? Resova knjiga (4) je oblikovno reprezentativna in le povprečno dobro prevodništvo. Filološko stvarno in strogo jezikovno oceno (T. Debeljak) je izzval prevajatelj sicer sam, ker je imel pri opremi knjige očiten namen, prevod izdati mimo ljudskega še kot znanstveno literarnost. Za vse štiri prevajalce veljaj nauk in opomnja, da imamo Slovenci, hvala Bogu, še vedno zrele mojstre v prevajanju. Vsi manjši naj se tega posla z ljubeznijo uče pri Župančiču, Levstiku, Ton. Debeljaku, Sovretu in Iz. Cankarju.                                                        Dr. I. P.
Rožice sv. Frančiška. Poslovenil in uvod napisal Alojzij   Res.   Gorica, 1927.
S tem nedvomno tudi jezikovno ambicioznim prevodom, o katerega kvalitetah prepuščamo sodbo bolj poklicanim, smo dobili Slovenci za naše dosedanje razmere tudi tipografsko redko zrelo knjigo, ki ravno s te strani ne sme ostati neopažena. Vsaj sistemu, po katerem je sestavljena, ne bi bilo kaj oporekati. Z izvršitvijo pa je pri nas sploh še križ, tako n. pr. tisk sem in tja ni zadosti čist. Umetniško vrednost te knjige pa povzdigujejo posebno ilustracije Toneta Kralja. Po svojem črnobelem značaju se absolutno prilegajo tipografskemu okviru in zdi se nam neprimerno, da so natisnjene na finejšem papirju za umetniški tisk kot priloge ter bi jih rajši videli vestno odtisnjene med tekstom na enakem papirju kakor on. Prilog je šest in predstavljajo scene: Brat Bernard v Bologni, Kristus med brati, Sv. Frančišek pridiga pticam, Brat volk, Pridiga sv. Frančiška v Asisiju ter Sv. Anton pridiga ribam.
Radi vsebinskih kvalitet in radi njene res adekvatne umetniške oblike želimo ti knjigi, katere jezik je odet z rahlo patino naše polpretekle knjižne slovenščine1 in se nam nikakor ne zdi tako slab kakor nekim kritikom — da najde hvaležnih kupcev in bravcev.     Frst.
Propagandno slovstvo
1.  Naša največja kulturna naloga. Akademija znanosti in umetnosti. — Narodna galerija. Izdala in založila  Narodna  galerija  v  Ljubljani,   1927.
2.   Pomen univerze v Ljubljani za Slovence in državo SHS. Ljubljana,   1928.
3.    Milan Vidmar: Das elektrotechnische Institut der Jugoslavischen Universitat Ljubljana. Razširjen ponatis iz »Elektrotechnik und Maschinenbau«, Dunaj, 1928.
Prva okusno izdana propagandna brošura vsebuje: 1. Poziv vsem Slovencem, da se odzovejo na
1 Odtod pač marsikak »germanizem«. Drugo pa je vprašanje vsebinsko izčrpne točnosti ¦— tu se pa popolnoma izrekamo za načelo: prevajajo naj samo najzrelejši mojstri sloga in jezika! Nezrelim prevodom naj bi se knjižni trg sploh zaprl. Da se jim posveča pri nas razmeroma mala pažnja, temu je vzrok pomanjkanje doraslih kritikov. Večina naših kritikov prevod pač mehanično analizira, ne povzpne se pa do presoje prelitja vsebine v adekvatno jezikovno formo.
¦ nabiralno akcijo za ustanovni fond slovenske akade-xnije znanosti in umetnosti in za ustvaritev prostorov za Narodno galerijo, ki je že eno leto brez strehe. — 2. Propagandni govor, ki ga je govoril dne 9. maja 1917 v Ljubljani dr. Dragotin Lončar na slavnostnem večeru, s katerim so Nar. gal., Pravnik, Slovenska Matica in Znanstveno društvo za humanistične vede otvorili nabiralno propagandno akcijo. Lončarjev govor nudi pregledno informacijo o zgodovini in sedanjem stanju slovenskih znanstvenih in umetniških teženj. — 3. Članek rektorja univerze dr. R. N a h t i g a 1 a z naslovom Nekaj kratkih pripomb o pomenu, potrebi in nalogah akademije znanosti v Ljubljani.« Članek na konkretnih, pri nas večinoma še niti ne načetih nalogah ilustrira ogromni kulturni pomen te ustanove za Slovence. — 4. Članek dr. J o s. R e g a 1 i j a z naslovom Gospodarske potrebe slovenske »Ak a d e m i j e znanosti in umetnosti« in »Narodne galerije«. Temu članku je dodan tudi talni načrt projektirane galerije v 1. nadstropju Narodnega doma; razlaga in utemeljuje gmotne potrebe te akcije. Prav nič niso pretirane njegove besede, ko trdi: »Ustanovitev slovenske ,Akademije znanosti in umetnosti' in ,Narodne galerije' je izmed najznamenitejših momentov v naši zgodovini. Naj bi razumel ta veliki moment vsak Slovenec in narod v celoti ter napel vse svoje izmučene moči, da se izpolni veliki namen!«
Želimo, da bi tehtne, precizne in jasne besede, ki jih brez reklamne vsiljivosti vsebuje ta propagandna knjižica, našle odmev v vseh slovenskih srcih!
Druga knjižica predstavlja tiskano propagandno spomenico o slovenski univerzi, podpisano po vseh slovenskih kulturnih društvih. Spomenica, ki je izšla tudi v srbohrvaščini, je posledica boja za neokrnjeno slovensko univerzo, ki se je razvnel lansko jesen in v jasnih, jedrnatih besedah opozarja na vse zgodovinske, nacionalnopolitične in znanstvene momente, ki zahtevajo njeno neokrnjenost. Knjižica nudi obenem jasno sliko o ogromnem pomenu univerze za slovensko kulturno življenje.
Tretja publikacija je tudi posledica boja za univerzo in nam stvarno riše obseg, delovanje in pomen elektrotehničnega instituta ljubljanske univerze, katerega  ustroj   tolmačijo  tudi  slike  njegovih  naprav.
Vse tri skup predstavljajo zanimiv pojav naše kulturne sedanjosti.                                                           Frst.
Srbo-hrvatsko slovstvo
Ko je ko u Jugoslaviji. 2. izdanje (latinicom). Iz-danje »Jugoslovenskog Godišnjaka« (Beograd) i »Nove Evrope«  (Zagreb),  1928.
Ta praktična knjiga predstavlja temeljito predelan in povečan seznam važnih živečih osebnosti naše države, ki je izšel prvič leta 1926. v XVI. poglavju »Godišnjaka kraljevine SHS«. Naslov je povzet po znanem angleškem priročniku »Who is who«, ki je bil tudi vzor za to knjigo.
Gradivo je razvrščeno po alfabetnem redu imen opisanih oseb. Navaja se ime, rojstno leto in kraj, šole,   kariera,   glavna   dela   in  odlikovanja;   posebno
127
praktično vrednost pa ima končni podatek, ki navaja naslov in eventualno telefonsko številko. Podatki so leksikalno sžeti in v splošnem, kolikor jih moremo kontrolirati, točni. Kjer pri važnih osebah ni bilo mogoče dobiti zaželjenih podatkov, se navaja vsaj ime in naslov.
Za Slovenijo je izbor vsekakor močno nepopoln, posebno izmed umetnikov in kulturnih delavcev jih manjka več, ki bi spadali v okvir te knjige. Bolje so zastopane osebnosti, ki so v javnih službah in so njih imena po običajnih adresarjih, podatki o njih pa po uradnih evidencah lažje dostopni.                        Frst.
Iz tujih literatur Nemško slovstvo
Russische Filmkunst. Vorwort von Alfred Kerz. Berlin,  1927.
Ko je v povojni krizi evropski film predvsem radi gmotnih razmer pričel hirati, je ameriški business podrl še mlado in šibko stavbo te nove umetnosti in pokopal pod seboj vse njene lepe uspehe. Hollywood, to svetovno filmsko središče, si je za ameriške duhovne analfabete prikrojil na živem platnu novo »commedio deli' arte«, izločil je človeka in si ustvaril tip: Pantalone, Harlekine in Colombine, ki jim pravijo Charlie Chaplin, Harold Lloyd in Mary Pickford. Vse lepe nade, ki jih je moderna kultura stavila v filmsko umetnost, so se' zrušile. Tako duši ameriška filmska obrt že več let vso Evropo, preplavila je vsa njena kino-gledišča s hrupnimi predstavami, ki s tehnično in scenično skoraj nedosegljivim aparatom zakrivajo vso vsebinsko in umetniško plit-vost dram, burk in pustolovščin. Edini Nemci so se z lastnim delom uspešno upirali importirani posuro-velosti made in U. S. A., dokler ni ameriški kapital sluteč nevarnega tekmeca, zlomil še ta zadnji odpor.
Tu nam je prinesel nepričakovano rešitev — ruski film. Naše oko je zazrlo, stisnjeno v dve-urni ples senc in luči, dramo človeka v vsej njeni preprosti umetniški resničnosti in veličini. Iz gledišča, ki ga je ustvaril Stanislavski Rusiji in Evropi, vre ta sila ruskega filma, ki bo prerodila temelje evropske filmske umetnosti in jo osvobodila ameriškega ponižujočega rokodelstva. In ker je zrastel iz gledišča, to je iz umetnosti, ruski film ne pregne-tuje resničnosti, ampak jo zrcali, zato ni več film, ampak resničnost sama, brez »kiča«, brez »nareje-nosti«. Ni mu treba pozabiti parketa, še spomnil se ni nanj. Rusi ustvarjajo v filmu, kakor pravi paradoksno Kerz, »die Wirklichkeit phantastisch wahr-haft und die Phantastik wahrhaft wirklich«. Oni ne postavljajo svojih mas pred lečo, iznenadijo jih kot odkritje življenja. In vse je plastično strnjeno v čudovite slike: od sanj do groze, od groteske do svečanosti, od tragike naroda do usode najmanjšega, od bolesti zrušenega srca do smehljaja otrok. Odtod topla luč pristne lepote, ki ti zašije s platna. — Od premnogih slik, ki jih je Kerz izbral iz 28 filmov, omenjam le »Junaka našega časa«, »Križarko Potem-kin«, »Stavko«, »Plašč«, »Medvedjo svatbo«, »Ivana Groznega«, »Harem v Buhari«, »Čoln smrti« in »Mater«.                                                      Alojzij Res.
Italijansko slovstvo
Scrittori jugoslavi. Vol. II. Časa editrice »Parnas-so«, Trieste,  1927. Str. 210. Cena:  L 13-50.
V zbirki »Collezione di litterature slave«, ki izhaja v Trstu in je v njej bil objavljen prevod Cankarjevega Hlapca Jerneja kot prvi zvezek, je preteklo leto izšel drugi snopič in prinesel — izpod peresa znanega poznavavca Jugoslovanov, g. Umberta LTrba-naz-Urbanija — 15 življenjepisnih črtic, in sicer devet srbskih ter šest hrvatskih pesnikov, pisateljev in kritikov. Tretji snopič, ki ga isti g. U. U. v Trstu pripravlja, bo predstavil Italiji nekaj slovenskih književnikov. Kateri bodo to, še ne vemo; če naj sodimo po II. snopiču, bosta izmed starejših morda komaj Prešeren in Jenko prišla v poštev (v II. snopiču sta samo Petar II. Petrovič Njegoš in Branko Radičevič izmed starejšega rodu sprejeta v zbirko), vsi drugi bodo pač iz naše moderne, in še izmed teh le tisti, ki jih bo g. U. U. po svojem čutu in okusu smatral za najboljše predstavitelje našega sedanjega slovstvenega življenja. Izmed Srbov govori — razen o omenjenih dveh — samo o Branislavu Nušiču, M. Rakiču, j. Dučiču, Sv. Štefanoviču, B. Stankoviču, Milici Jan-kovičevi ter Jeli Spiridonovič-Savičevi; izmed Hrvatov je sprejel v zbirko samo: S. St. Kranjčeviča, Iva Voj-noviča, VI. Nazorja, M. Begoviča, I. Andriča ter A. Petroviča. Po kakšnem kriteriju se je ravnal? Pri Srbih — kakor dobro ugotavlja urednik Hrv. Prosvjete, 1927, str. 174 nsl. — po estetskem, pri Hrvatih pa tudi po odnosu dotičnih pisateljev do Italije (t. j. ker je v njih delu viden vpliv italijanske kulture).
Ker g. U. U. res vsestransko preštudira svojega izbranca in pove o njem marsikaj, česar niti domača kritika ni videla, zlasti pa, ker zna tako toplo pisati in tako spretno približati tujerodnega pisca svojim rojakom, da je v tem lahko vzor vsem, ki pišejo o tujih slovstvenikih, zato bomo Slovenci s posebnim zanimanjem pričakovali tretji snopič njegovih scrittori jugoslavi.
Isti g. U. U. je prepesnil drobno lirsko-epsko pesnitev gospe Jele Spiridonovič-Savičeve »Pergamene di frate Stratonico« (Trieste, 1927), ki nam več pove o notranjem življenju pravoslavnih menihov (zlasti sv. Save!) v raznih samostanih Srbije in na gori Atosu kakor pa debele knjige učenih bogo-slovcev. Je to prava verska poezija, nekak srbski »Dreizehnlinden«.                                                    J. D.
GiulioLorenzetti:  Venezia e il suo e. tuario.
Bestetti & Tumminelli, Venezia - Milano, 1927.
Napačno je mnenje, ki je razširjeno tudi pri nas, da je človeku dovolj, če si ogleda v Benetkah Markov trg, baziliko in doževo palačo. Malokateri ve, da I hrani Scuola S. Rocco največje bogastvo Tintoretto-vih del, da so v privatnih palačah zakladi umetnin, da so imeli Dalmatinci svoje društvo »S. Giorgio degli Schiavoni«, s svojo cerkvijo, ki jo je okrasil Carpac-cio. Tem in vsem, ki si hočejo dobro ogledati Benetke, bo to nekoliko preobširno (971 strani), a vendar priročno delo izredno dobro došlo. V uvodu podaja Lo-renzetti izčrpen pregled politične, kulturne in umetnostne zgodovine Benetk, razdelil si je nato vso tva-rino na dvanajst pregledovanj mesta, opremil vsako posebej s prepotrebno grafično karto in s številnimi reprodukcijami.                                           Alojzij Res.
128