524
Hajka
Tole zgodbo iz poletja 1943. bi rad povedal, ker se mi zdi značilna za partizanstvo.
Evakuacija!
To je bilo edino povelje. Tovariš z mrtve straže je namreč pritekel javit, da so arditi pri roški žagi — deset minut od nas. Okrog tisoč mož. Ker se mrači, razpenjajo šotore. In takale besedica, evakuacija, je sprožila cel plaz. Tisto noč je bilo pri nas ko v mravljišču: brez besed in šuma smo mrgoleli krog bolnice. Težke ranjence smo nosili v bunker, z njimi svežo vodo, suho hrano. Lahki ranjenci so si pripravljali opremo in orožje za pokret. Srednje težkim so pomagali tovariši. Obvestiti je bilo treba sosednje edinice. Z dragoceno hrano v poseben bunker. Kuhar je pripravljal najpotrebnejšo posodo, delil suho hrano in sol. Bolničarji in bolničarke so revidirale malhe, če je v njih vse za prvo pomoč. Zdravnika sta odbirala inštrumente, morfij.
Okrog dveh ponoči je vsak opravil že davno naprej določeni posel. Tovariši, drug za drugim javljajo: v redu izvršil. Zdaj urejamo manj potrebne stvari. Knjige? Gredo z nami.
Čeprav poznamo Lahe, da ponoči ne bodo vohali okrog, postavimo straže. Ob prvem svitu bo pokret. V štirih vzporednih kolonah — zaradi sledi. Vsaka dobi smer in zborno mesto na točki X.
Pokret. Štiri kolone ranjencev ob palicah, berglah, ob tovariših ali štu-poramo na zdravih, vsi obvezani in v improviziranih kostumih iz odej — groteskna, skoraj pošastna slika v somraku jutmjega gozda. Eni začno pešati, drugemu je popustila obveza, tretji je zlomil berglo, četrtemu je slabo. Kolone se trgajo, omahujejo in kakor niti se pretikajo med grmovjem in skalovjem v breg. S trudom in težavo prodiramo, prodiramo pa le. Toda kje je še greben in za njim pot, ki jo moramo čimprej prečkati, dan pa preteče narašča. Skratka: hajkamo. Ali kakor so partizani radi govorili: cvirn vlečemo.
Vsaka stvar ima kajpak svoj konec in ko je naposled zadnji ranjenec čez pot, vsi laže zadihamo. Še malo in ustavimo se v gozdu. Razpostavimo straže, razpošljemo patrole. Pri previjanju na prostem se borimo z roji muh. Ko je še ta opravek končan, poležemo po kadunjah, žvečimo prepečenec in
po malem vlečemo na ušesa. Počasi izkopljemo knjige. Ni nam sile — sedaj nas Lahi ne odkrijejo. Ej, šuniica zelena!
Sicer pa moram preskočiti vse ljubeznivosti takega taborjenja, kajti naša zgodba se šele začne.
Naslednjega dne zarana fašisti odrinejo in proti večeru dobimo že obvestilo, da so se z Roga sploh umaknili. Z belimi vred jih je bilo 1000. Akcija je bila naperjena prav na roške vojne partizanske bolnice. — Torej pokret nazaj. Spet iste sitnosti kakor sem grede, samo v obratnem redu se vrši vse — kakor bi vrtel film narobe. Težke ranjence iz bunkerja, knjige romajo na police v baraki itd. Do treh zjutraj smo previjali in polegli pošteno utrujeni. Zbudil sem se šele, ko je že sonce sijalo. Popoln mir, nenavaden, celo v kuhinji še ni ropotanja. — Vsaka postojanka še spi kakor v Trnjulčici. Kuhar pa je le nekaj vlekel na ušesa. Nazadnje vstane in brž pokaže v hosto, kazalec druge roke dene na usta.
Kar s pograda sem jih gledal — Lahe namreč. Cela kolona, z mulami, mi-traljezi. Trideset nietrov od nas. Jasno je bilo, da nas obkoljujejo. Vprašanje samo, če je obroč na drugi strani že sklenjen. Nisem več premišljal: pod eno pazduho gojzerje, pod drugo pištolo m odhitim v bolniško barako, kakšnih trideset metrov stran. Ves čas vzporedno z laško kolono. Čakal sem samo, kdaj se bo vsulo. Potem v barako in kar se da mirno ukažem: popolna tišina, sovražnik v bližini. Takoj v kolone, smer kakor včeraj. Predvsem pa absolutna tišina. Vsakemu partizanu je znano, da ob takih prilikah poroije posebno rade trkajo druga ob drugo in da ta ali drugi brezupno zakašlja. Neka neroda je zlil vodo na ogenj, da je zacvrčalo in gost oblak pare se je vzdignil med drevje.
In kljub vsemu — nič. Skoraj si nismo upali verjeti, vendar je kazalo, da nas vendarle niso opazili. Gledali smo sovražno kolono, ki je pač šla svojo pot in nobenih znakov ni bilo, da se na kar koli pripravljajo. Mule so drobile po ozki stezi, ljudje so jih preklinjali ali pa apatično korakali, kakor je pač navada med pohodom. In medtem ko so naši ranjenci ropotali s porcijami in štorkljali z berglami po bdeti, je šla mimo nas kolona izvrstno oboroženih mož, ne da bi nas opazili. To je bilo mogoče samo, ker smo vedno zabrisa-vali vsako najmanjšo sled za seboj. Dan za dnem so naši fantje nosili hrano, deske itd. v bolnico — kamuflator pa je pometal listje, sadil smrečice, pulil pohojene rastlinice, sejal igle in drobir. Ob stezi, po kateri so šli aiditi, smo morali podreti nekaj dreves za gradbeni material. Izdajalske bele štore smo potem s hipermanganom rjavo pobarvali — če ne bi jih gotovo opazili.
Seveda smo še nekaj dni prebili na prostem, toda zdaj so bire patrole naše bolnice stalno za petami sovražniku, ki so ga Tomšiči že drugega dne pošteno nažgali ne daleč od nas.
525
Hajka je za nami. Kaj pomeni za partizana teh pet črk — hajka — je težko povedati. Zoprni je, težave, skrajne napore, zraven pa humor, ki ga razume spet samo tisti, ki je doživel pozvanjanje s porcijami ob najstrožji tišini zaradi neposredne bližine sovražnika in kdor je Lahe, ki iščejo bolnico, „na-farbal" s hipermanganom.
Hajka je za nami, to pot jo je bolnica še odnesla ...„,.*
Andrej Zupančič.
526