Leto
PRILOGA"	> DOMOVINI
žmi
V Ljubljani. dne 26 novembra 192«}
stev. 52
Sokolski domovi
Neprijatelji Slovanov so hoteli zadušiti med svetovno vojno so-kolski plamen, za katerega so vedeli, da plapola iz čistih slovanskih duš in da je nevaren, da uniči tuje gospodstvo. Posluževali so se najhujših sredstev in kdor je bil samo član Sokola, je bil že zaznamovan z zloglasno označko »p. v.« ali celo »p. u.«, to je pomenilo: politično osumljen ali celo politično nezanesljiv, nevaren. Kako so s takimi postopali, to je menda vsem znano; najlažja -kazen je bila, če so ga poklicali k vojakom in ga odposlali na najbolj ogrožene točke, kjer jih je žal mnogo ostalo. Druge so zopet zaprli in jih mučil po različnih jet-nišnicah in postavili celo pred vojno sodnijo, ki je imela navadno najbolj bogato žetev na slovanskih poljih.
Toda ta plamen niso mogli uničiti. V veličastnem tre-notku, ko je bila premagana protislovanska fronta, je udaril sokolski plamen z vso silo na dan in tako mogočno žarel kakor še nikoli preje tako. Stari borci so se zbrali ponovno in šli na delo. Njih vrste pa so se tudi znatno pomnožile, posebno z navdušeno mladino. V Ljubljani in tudi na deželi se je širila sokolska deja, katero pa je bilo treba tudi uresničiti in bilo je treba postaviti lastne domove, kjer ndj bi se shajali bratje Sokoli in oja-čevali, krepili telesno in izobraževali duševno. V vseh važnejših točkah Slovenije so pričeli z delom in sokolski domovi večji ni manjši so jeli rasti in se dvigati. Večinoma so bili kmalu dograjeni in vrli delavci se danes vesele in uživajo sadove ne posebno lahkega dela. Nekaj pa jih je žal onemoglo, a upajmo, da tudi pri njih zmaga nepremagljiva sokolska odpornost in uvidevnost, da le z združenimi močmi dosežemo naš cilj. Število Sokolov v Ljubljani ie tako narastlo, da ni več zadostovalo eno društvo, marveč so ustanovili v mestu samem tri društva in še v vseh okoliških krajih. Za te obširne sokolske vrste pa tudi prostori niso zadostovali več, treba je biki mislfti na mogočno novo zgradbo, ki naj bi služila za telovadbo, za izobrazbo » razvedrilo bratom Sokolom.
Sokol I. se je z največjim pogumom lota težke naloge in začel »da« veličastno stavbo. Takrat so se pa pojavili klerikalci, ki so
Sokolski dom na Taboru v Ljubljani.
Pogled iz velike dvorane z ložami v žensko telovadnico novega Sokolskega doma na Taboru.
z najpodlejšimi sredstvi hoteli zidanje preprečiti. S svojim sovraštvom proti Sokolstvu so prekosili celo avstrijske policaje, a tudi iz tega boja je Sokol izšel zmagonosno.
Neumorni sokolski delavci so se dobro zavedali velikih težkoč in jeli nabirati najvažnejše, to je denar, skrbno in neumorno, kakor pridne čebelice med. Zapisali so si zlat izrek: »Zrno pri zrnu
pogača, kamen na kamen palača«! In če se je kedaj uresničil ta pregovor, se je baš pri velikem sokoiskem domu na Taboru v Ljubljani: pred nami stoji mogočna palača, ena izmed najlepših stavb v Ljubljani.
Načrt za krasno in nad vse pripravno stavbo je naredil arhitekt profesor Ivan Vurnik iz Radovljice, prostovoljne prispevke pa sta nabirala in uporabo istih vodila v prvi vrsti bivši ljubljanski geernt brat Jos. Turk in pa starosta dr. Pe-stotnik. Prvi pa je tudi osebno denarno morda najbolj podpiral to prepotrebno sokolsko zgradbo; žrtvoval je poleg drugih mnogih izdatkov tudi vso svojo plačo, ki jo je prejemal kot gerent.
Na naših slikah vidimo dom na Taboru od zunaj in pa veliko dvorano, ki bo otvorjena 27. novembra 1926. Otvoritev in pravo posve-čenje novega sokolskega doma bo pa prihodnje leto, na Vidov dan.
Za popolno izgotovitev vseh prostorov in za posli-kanje in opremo istih, pa manjka še precej denarja, toda zavedamo se, da tisti, ki so se do danes zavedali svojih dolžnosti in so prekoračili začetno trnovo pot, ne omagajo in bodo še nadalje prožili svojo častno darežljivo roko. Dolžnost nas vseh, ki se zavedamo, kako važno je Sokolstvo, pa je, da tudi mi vsi storimo svojo narodno, sokolsko dolžnost in pomoremo vsak po svojih močeh, da se lepa zgradba čimprej vzpostavi. Ta najlepši in najveličastnejši dom Sokola v celi državi je mogočna priča nezlomljive moči in najvstrajnejše marljivosti naših sokolskih delavcev, obenem pa večen spomenik vsem onim, ki so na ta ali oni način pomagali postaviti sebi dom, prihodnjim rodovom pa visoko šolo zmagovitega nauka ustanoviteljev Sokolstva Fflgnerja in Tyrša.
Na desni:
Sprevod v Strukovski gasilski župi včlanjenih gasilskih društev v Prodanovclh v Prekmurju z župno godbo na čelu.
Na levi:
t Andrei Slokar, občinski svetovalec, zaslužni napredni in sokolski delavec v Domžalah, ki je umrl 22. t. m. in bil pokopan v sredo ob ogromni vde-ležbi domačinov iz Domžal in okolice ter svojih rojakov iz zasedenega ozemlja.
Na desni:
Sokolski tamburaški zbor Javornik—Koroška Bela pod vodstom br. N. Ferluge, tamoš-njega učitelja, ki je zboru požrtvovalno načeloval od njegove ustanovitve' 1. 1922 pa do svoje premestitve .t Rajhenburg,
Josip Turk, predsednik odbora za zgradbo Dr. Pavel Pestotnik, zaslužni starosta So- t Anton Bončar, ki je za Sokolski dom na Sokolskega doma na Taboru in njegov veliki kola I. v Ljubljani, ki si je zgradil prekrasni Taboru daroval 150.000 dinarjev in s tem ple-dobrotnik.	dom na Taboru.	menitim činom ovekovečil svoje ime.
Na levi:
Na desni:
Velika dvorana novega Sokolskega doma, ki
je največji in najlepši v državi.
Zofka Kveder-Deme-trovičeva, naša najboljša pisateljica je v nedeljo 21.' t. m. v Zagrebu izdihnila svojo plemenito dušo.
Državna kmetijska šola na Grmu, ki nam je vzgojila naše najboljše kmetovalce je minulo nedeljo slavila 40 letnico svojega obstoja.
Na desni;
t Rlhard Dolenc, prvi ravnatelj šole na Grmu od 1886-1907.
Zgoraj:
Inž Albert Vedernjak, ravnatelj šole na Grmu od L 1919.—1921., sedaj referent pri agrarni reformi v Mariboru.
Spodaj:
Kmetijski svetnik Bohuslav Skalicky, sedani ravnatelj šole na Grmu.
Na levi:
Kmetijski svetnik Viljem Rohrinan, od 1907 do 1919 ravnatelj šole na Grmu, sedaj ured»
nik »Kmetovalca«.
Sijajno obiskan shod SDS na Viču, kjer sta govorila ua rodna poslanca dr. Gregor Žerjav ki dr. Ljudevit Pivko.
Senčila, mala glodavka iz južnoameriške t države čile, daje najdragocenejše krzno.
Razvoj razsvetljave v šaljivih slikah. Zgoraj na levi: Zmaga stearinove sveče (gospod io gospa) okrog L 1835 nad voščeno (mežnar s »kajfežem«) in smrdljivo, kadečo se in vedncf kapljajočo lojevo svečo (čevljar). Na desni: Petrolejska (gospa) in pHnova svetfflca (bera-Čica). Spodaj razvoj razsvetljave: baklja, olje, lojeva sveča, petrolej In plin ter obrazi Ko*
di, kakoršni so bili v tistih časih.
so si v starih časih osvojili Rimljani skoro ves tedaj znani svet.
Živobarvna papiga »ara«. Papige žive po pragozdovih vročih delov sveta, večkrat v velikih jatah. Kadar se pa približajo vasem, narede veliko škodo na sadežih. Pobijajo jih radi pisanega perja, mnogo jih pa polove, ker se lahko nauče govoriti. Papiga doseže nad 100 let visoko starost.
Na levi:
Ivana Trebušakova, ki
je v Toplicah pri Zagorju ob Savi v postelji pobila svojega moža s sekiro in ga zažgala, je bila te dni v Ljubljani pri poroti obsojena na smrt.
Rin> ska Irvha iadrnica, s kakoršnimi