41
Ob slovesu
Igo   Gruden
V slovo srce zavzdihnilo je mirno: tako bom sam, gospa, nekoč umiral, v najtišjo noč za zarjo šel večerno.
Ko da za tujko vrata sem zapiral, mi je bilo, ko hodil  sem po sobi, za vami nisem z okna se oziral.
Od streh so v sneg se spuščali golobi, in kot za vas, mi žal je bilo zanje, prezeble v sivi, jutranji svetlobi.
Za hip sem videl vas kot dni nekdanje:
odprli so v objem se nežni listi
in rože vonj mi bil je — kakor sanje.
Kdo bil bolj srečen je ob uri tisti!
A v nežnem sem prevaran bil objetju
za vonj ljubezni in za sen svoj čisti.
Ko svet je spet duh tel v omamnem cvetju, na okno ste potrkali mi v noči; odprl sem vam kot lastovki v poletju
in vas tolažil: O, nikar ne joči,
saj vsi smo v svojih blodnih  zmotah  bedni,
a nič na svetu naju več ne loči.
Zdaj ste vtonili v megli nepregledni, ostavili v zavesti me nevšečni, da niste ene moje misli vredni.
Čeprav ste danes, kakor jaz, nesrečni, ker se je gnezdo lažnih sanj razdrlo, kjerkoli ste, bodite z drugim srečni:
za vedno je za vas srce umrlo.
42