s. m i ■ LETO 1932 — ŠTEVILKA 1. AA 3 3 Angelček O božiču hodijo angeli po zemlji. Da smo dovolj nedolžni, bi jih videli! Nekateri svetniki — tako beremo — so angela varha kar čutili poleg sebe ali ga kar videli; imeli so bolj čiste oči, kot jih imamo mi. Seveda verujemo v angele, tudi v angele varhe, in smo Bogu hvaležni zanje. Pa ker so naše oči tako od vsega zemeljskega zasenčene in zamrežene, da, kar je nadnaravnega, ne vidijo, kot so videli nekateri izvoljenci božji, sa moramo tem bolj prizadevati, da si pridobimo angele, ki jih vidimo. Mnogo je takih angelov: starši, dobri prijatelji, spovednik in še drugi. V današnjih časih pa je zlasti še tak zvest, dober angel varuh -1- dober časopis. Oče, mož, gospodar, ali si že obnovil naročnino na svojega vidnega angela varha, »Domoljuba«? Pridobi za varstvo tega angela še koga: soseda, sorodnika, prijatelja! Mati, žena, gospodinja, ali si že naročila svojemu vidnem angelu varhu, »Bogoljubu«, da te bo varoval še v prihodnjem letu? Ta angel ti bo zvesto varoval tudi odrastle hčere in sinove. Pridobi za varstvo tega angela še koga: sosedo, sorodnico, prijateljico! Kaj pa drobiž, mali otroški drobiž, ki je kot bi se raztrgal rožni venec? Kaj ta nima nič takega vidnega angela varha? — O seveda ga ima! Angelček mu je ime. Bolj majhen je, da se ga otroci ne boje, in za svoje varstvo prosi samo pet dinarjev za vse leto. Poceni varuh! Ali ga boš odpodil? Menda ne! Ko si, očej naročaš krepkega angela varha, «Domoljuba: , in ko si, mati, naročaš pobožnega »Bogoljuba«, primak-nita še 5 Din in naročita »Angelčka« — da bo varoval in učil vajine otroke, da bi bili zdaj, ko so še majhni, tudi sami angelčki in ko dorastejo, angeli! Ne pozabite koristnih ptic ! Kdor se količkaj zaveda, kakšno jgromno škodo nam prizadevajo vsako leto zajedavci na našem sadnem drevju, ta bo tudi priznal važnost in neogibno potrebo, da se z vsemi sredstvi borimo z njimi. S tem rešimo v narodnem gospodarstvu vrednote, ki presegajo milijone. Ta boj je pa težaven, drag in večkrat tudi malo uspešen. Zlasti med zajedavci, ki spadajo k žuželkam, je mnogo takih, ki se znajo spretno umikati in jim z raznimi tehničnimi sredstvi ne pridemo lahko do živega. Tu nam nudi narava sama prav spretne pomagače, ki znajo najti vsa skrivališča, ki dosežejo z lahkoto najvišje vrhove sadnega drevja in ki si lahko od blizu ogledajo najtanjšo in najskrajnejšo vejico še tako obširnega sadnega drevesa- To so naši drobni in ljubki krilati pevci, zlasti razne sinice, taščica, rdečerepka, ciaogiavka, penica, palček ali kraljiček, ščinkovec, žolne, detal, brglez in še več drugih. Z obžalovanjem pa opažamo, da ti naši najboljši podporniki v boju s sadnimi zajedavci bolj in bolj ginejo, ali pa zapuščajo naše sadovnjake. Prav zaradi tega se pa bolj in bolj množi golazen, ki ogroža sadno drevje in njega pridelek. Glavni vzrok, da je po sadovnjakih vedno manj koristnih ptic, je pa ta, ker bolj in bolj pogrešajo prirodnih prilik za obstoj, zlasti prilik za gnezdenje. S širjenjem umnega kmetijstva, zlasti pa zaradi velikega napredka v sadjarstvu so izginile razne ugodne prilike, skrivališča, kakor žive meje, grmovje, votla drevesa itd. Toda o tem ob drugi priliki. Jako mnogo koristnih ptic pokončajo pa glad in hude zime in pa razni sovražniki, kajti tudi v tem oziru širjenje kulture pticam ni ugodno. Za sedaj je najnujnejše, da priskočimo koristnim pticam na pomoč s krmljenjem. S tem jih lahko mnogo rešimo pogina in si obvarujemo sadni pridelek. Toda le s pravilnim, smo treno urejenim krmljenjem dosežemo gotove uspehe. Kdor misli, da je vse storjeno, ako tu in tam brez vsakega smotra vrže pticam pest prosa ali nadrobi nekaj kruha, se zelo moti. Pravilno, torej uspešno krmi le tisti, ki daje pticam pravo hrano, na pravem kraju in o pravem času. 1. Naše najkoristnejše ptice so žužkojede — torej mesojede. Zato jim tudi po zimi najbolj ugajajo razni mesni ostanki, tolšče in oljnata semena, kakor konopljeno, makovo, solnčnično ali laneno seme. Zelo rade imajo razen vsakojakega me-sovja tudi loj. Za silo in poleg drugega prenesejo tudi kruh, toda mora biti popolnoma suh in zdrobljen kar mogoče na tanko. Največja nesmisel je pokladati pticam kar cele skorje ali konce še mehkega, svežega kruha. Tudi bučno seme jim škoduje in torej ni za običajno ptičjo hrano. Kdor pa more namešati med krmo nekoliko zdrobljenih jedrc od orehov ali lešnikov, bo pa jako ustregel Tudi koruzna moka med drugo hrano ni napačna. Zdravo ptičjo hrano pripravimo tako, da raztopimo loj in raztopljenemu primešamo nekoliko kakega oljnatega semena. Potem nalijemo s to meša- nico, dokler je še tekoča, izdolbene bu-čice ali kaka lesena koritca, ki jih obesimo potem, ko se vsebina strdi, na primernem kraju, precej visoko od tal, kamor mačke ne morejo blizu. Taka zaloga ie za dalj časa, ker je ptice pomalem izkljuvajo in je ne morejo raznašati. 2. Krmo treba pokladati na takem kraju in v taki napravi, da je pticam vedno dostopna, zlasti, da je nikdar ne more zamesti sneg. To je v krmilni tehniki najvažnejše pravilo. Z običajnimi krmilnimi hišicami, ki jih vsak snežni inetež zapade, pticam več škodujemo nego koristimo. Ob lepem vremenu, ko pticam ni nobene sile, so res pristopne in živalice se jih privadijo. Ko pa pritisne sila, ko začne naletavati sneg, so navadno zasnežene, hrana je pod snegom in ptice zastonj stičejo okoli njih. Ker za druge vire ne vedo, ali jih ne morejo takoj najti, morajo žalostno poginili. Krmilnica na planem mora biti tako prirejena, da je rob mizice, na katero de-vamo hrano, v isti višini s spodnjim robom njene strešice. Le take krmilnica ne more zamesti sneg. Ker pa so te vršit krmilnice predrage, pripravimo krmišče pod kako primerno streho, n. pr. pod kozolcem, na hlevu itd. Toda paziti moramo, da je varno pred mačkami. 3. Ob lepem, kopnem vremenu, tudi ob najhujši zimi, pticam ni sile, ker ie najdejo toliko, da se prežive. Huda jim pa prede tiste dni, ko sneži in za dalje časa pokrije sneg vse prirodne vire za hrano. Ako ob takih dneh pritisne še hud mraz, pogine premnogo korisinih ptic od lakote. Uspešno bo krmljenje le tedaj, ako bo urejeno takole: Že kmalu proti jeseni pripravimo krmilišče. Še preden pritisne mraz in še preden zapade sneg, začnemo polagoma pokladati — ne iz potrebe — ampak zgolj s tem namenom, da ptice privabimo in navadimo na krmilišče. Tako nadaljujemo redno, dokler je kopno. Takoj pa, ko zapade sneg, krmimo obilno. Ko se vreme zopet ustanovi, in se sneg poleže, pota utirajo in ko pade sneg tudi z drevja, krmimo zooet bolj pičlo, toda redno brez pre- stank* Tako gre skozi vso zimo: Ob lepem vremen«, ko je dalj časa brez snega, bolj pičlo, vselej pa, ko sneži in dokler je vse pod snegom, pa boli obilo. Kdor bo tako krmil, bo imel spomladi v sadovnjaku vse živo pomagačev, ki mu bodo hvaležno in obilo vračali, kar jim je dal pozimi. H- Hugon Turk. tržni nadzornikr Jajca Irmcd ptičjih iajc so kokošja eno izmed najvažnejših braniv. Izjemoma se uporabljajo tudi račja, gosja, purina in golobja iaica; kot posebna slaščica veljajo pa jajca pribe in galebov. Vse vrsle jajc vsebujejo poleg kali bodoče živali tudi primerno zalogo hraniva za mladiča, in 1a zaloga je tudi za človeško prehrano zelo dragocena in se kol taka vsepovsod uporablja. Vsako sveže jajce ima v sredini rumenjak, iz katerega se napravi zalega novega bitja. Rumenjak je rumene do orattžno-rdeče barve, okroglaste oblike in odi zunaj obdan z nežno kožico. Izjemoma sta iudi dva rumenjaka v enem jajcu. Na rumenjaku se pozna lisasto mesto oploditve. Okoli rumenjaka je vo-denočisti gosto tekoči beljak, kot hranilna zaloga, obdan z močnejšo kožico in trdo lupino, ki je luknjičasta (proboj-na), da prihaja v jajce zrak s kisikom in iz njega ogljikova kislina in vodna para (»dihanje jajc«). Če se shranjujejo jajca na zraku, izpuhti vodena vsebina skozi luknjice, elastična jajčna kožica se odloči od lupine in tako se poveča neizpolnjeni prostor med jajčno lupino in beljakom, po čemer se lahko presoja starost jajc. Pri svežih je neizpolnjeni zračni prostor majhen, pri starih jajcih pa vedno večji. Lupina jajc je pri domači perutnini večinoma enobarvna, čisto bela, rumenkasta ali rjavkasta. Jajca pribe so olivno zelenkasta ali rjava s temnimi nepravilnimi lisami; galebja so različno barvana, od čiste svetlomodre do svetlo-Have barve s črnimi pikami. Rumenjak obstoji od približno 50% vode, 1.4—16% raznih beljakovin, 30 do 35% tolšče, 1% mineralnih soli, nekaj malega grozdnega sladkorja i. dr. — Be- ljak ima okoli 85% vode, 12—13% belja kovine (albumina), 0.25% tolšče, sled: grozdnega sladkorja in 0.5% mineralnih snovi. — Povprečno obstoji celo jajce iz 70—75% vode, 12—14% dušikovih spojin (vitelina), 12—13% tolšče in 1% min, delov (fosfornih spojin). Pri kuhi se beljak strdiipri 63" C in postane neprozo-ren. Rumenjak izgubi pri višji toploti svojo tekočo obliko, vendar radi tolšče ne postane tako trd kot beljak. Če se beljak ni preveč skuhal je skoro ves prebaven, od rumenjaka je le prav malo ne-prebavnega; jajca so torej zelo redilna hrana, t jajce je enakovredno 40 gr tolstega mesa ali 150 gr mleka. Vrednost jajc odvisi od krme (hrane), plemena (rase), letnega časa in starosti jajca samega. Po krmi se ravna tudi barva in okus rumenjaka: pretežna rastlinska hrana (zrnja, semena) daje svitlo-rumene rumenjake, prosto se gibajoče živali pa ležejo, ako dobe žuželke, črviče i. dr, rdečkasti rumenjak. Teža -dobrega kokošjega jajca znaša 22—50--60'—72 gr; od teh pripada 28 do 30 gr na beljak, 14—16 gr na rumenjak in ostalo na lupino; račje jajce tehta okoli 50—80 gr, gosje 120—180 gr. Največja so spomladanska, najmanjša so p.i jesenska in zimska iaica. Dobre kokoši jajčarice ležejo pri primerni oskrbi in hrani celo leto jajca, iz-vzemši le mesec sepiember. Jajca se kaj lahko izkvarijo. Za va-lcnje ostanejo sposobna okroglo tri tedne pri primerni shranitvi, nadaljne 3 do 4 tedne so popolnoma dobra za uživanje, potem pa se njihova porabnost hitro zmanjšuje. — Jajce se zelo lahko razkroji in postane gni1or pri tem pa še izgublja vodo. Vse to se zgodi skozi odprtine ali luknjice jajčne lupine; tu skozi pridejo tudi glive plesni in bakterije in če se jajca shranjujejo še v vlažnih prostorih, sc kaj hitro izpridijo in postanejo »zaprtki« z raznimi smrdljivimi plini (posebno vodikov sulfid). Ohranjevanje (konzerviranje) stremi predvsem za tem, da se luknjice lupine dobro zamaše in zadelajo. Načini ohranjevanja so torej zelo mnogoštevilni. 1. Jajca devajo v apno: iz sveže uga-šenega apna napravijo belež, v katerega polože jajca in se tako ohranijo več tednov in mesecev. Je to najstarejši način, vendar dobi jajčna vsebina po daljšem času apnen okus in beljakovina so ne da vtepsti za »sneg«. 2. Za ohranitev jajc se prav dobro uporablja 8—10% vodena raztopljina natrijevega vodnega ali topljivega stekla (Natronvvasserglas). Jajca se morajo poprej zelo dobro očistiti. — Istotako se rabi tudi z vodo razredčeni glicerin. Vendar je vodeno steklo boljše. 3. Jajca konzervirajo tudi s tem, da jih namažejo (prevlečejo) z Jepivom (li-mom), s smolo želatino, vazelinom, pa-raiinom, oljem, šeiakom itd. Ta način ohrane ni posebno dolgotrajen, 4. Za krajšo dobo se ohranijo jajca s tem, da jih vložimo v čist droben pesek, žaganje, rezanico, otrobe, pepel i. dr. 5. V novejšem času ohranjujejo jajca v napolnjenih zabojih, katere denejo enega nad drugim v hladilnice, v katerih je 0.5 do 1.5° C in ki se močno prezračujejo in imajo 80—90% zračne vlažnosti; jajca se morajo, predno pridejo v hladilnico, v posebnih prostorih ohladiti in ko jih hočemo uporabiti, se morajo v teh prostorih na lahno ogreti. . 6. Precej dobro se ohranjujejo jajca s hipermangankislim kalijem in sicer za dobo do pol leta. Jajca se vlože v vodeno raztoplino te kemijske soli za dobo ene ure, potem jih zavijemo v židani papir in jih shranimo v hladnem prostoru. Za konzerviranje jajc prodajajo tudi najrazličnejše iedelke z raznovrstnimi imeni, navadno pa ta sredstva vsebujejo strupene snovi (salicylno kislino, for-maldehyd i. dr,), zato je treba previdnosti. — Tudi brez uporabe kemijskih sredstev se ohranjujejo jajca v zato nalašč narejenih zabojih ali aparatih iz lesa, kovine ali lepenke, katere imenujejo »škatljice za ohranjevanje jajc«. V splošni trgovini se dobe tudi jajčne konzerve, posebno iz Bolgarije, trde in tekoče, katere pa se pri nas rabijo izjemoma v slaščičarnah, sicer pa iz zdravstvenih ozirov niso vedno zanesljive. — Tudi jajčni nadomestki (surogati) in jajčni pecivni praški so znani, toda na trgih nedovoljeni, ker so škodljivi. — Pri nas so zelo znani »piruhi ali pisanice« ob Veli kinoči. Pri teh se mora paziti, da jajca niso prestara in spridena ter, da niso pobarvana s strupenimi barvami. Knjiga za naše gospodinje Kuharica v kmečki, delavski in preprosti meščanski hiši. Spisala Marija Remec. Izdala in založila družba svetega Mohorja 1931. S to knjigo, ki smo jo že vnaprej z veseljem pozdravljale, je dobilo naše žen-stvo zelo primerno pomoč v kuhinji. Saj odgovarja zahtevam kmečke in delavske kuhinje v polni meri. Tudi marsikateri mestni gospodinji bo dobra učiteljica in svetovalka pri pripravi okusnih in, kakor g. pisateljica sama pravi, tudi ce-aenih jedi. Pisana jc tako poljudno, tako lahko razumljivo, da se je lahko posluži tudi manj spretna začetnica, ki ima le malo vežbe v kuhanju. Zlasti primerna, da, naravnost priporočljiva je »Kuharica« kot pomožna knjiga našim gospodinjskim šolam in tečajem, kjer se dekletom lahko prihrani marsikatera ura pisanja receptov. Samo eno stvar bi še želeli: več mlečne hrane, ki naj bi bila v teh težkih razmerah steber kmečke in delavske prehrane, nadalje nekaj navodil za rav- nanje s smetano, izdelovanje !n spravljanje presnega masla. Gosp. pisateljica naj bi se v prihodnje ozirala tudi na te želje in potrebe kmečkih gospodinj. »Kuharica« se naroča pri Mohorjevi družbi v Celju, dobi se pa tudi v Novi založbi v Ljubljani za primerno ceno 28 Din. A. R. D? ah'ž ga Veliko zaležcjo orehi v gospo-dir sivu, Svatbe in pravnikov m brez orehovih štrukljev, potic in kolačkov. Orehovo olje je dcbra zabela jedi, izprešana jedrca so tečna krma, luščine dobro zanetivo, listje zdrava nastelj. Postelja in drugo pohištvo iz orehovega lesa ima svojo ceno in je bilo na glasu, da ne zajde mrčes vanj. Zdravi sad se proda lažje kakor vsak drugi, ni nevarnosti, da se-gnije in se pokvari po potu, ni treba ne košev, ne zabojev zanj. ga Vzrok mehurjev na nogi so večinoma potne noge, novi čevlji, natrgane ali zdrgnjene nogavice, pa tudi preveliki čevlji. Ožuljeno in ome-hurjeno nogo namazi z arniko in ovij z bato. Varuj se barvanih pa tudi umazanih nogavic. Zdravje in moč nog je odvisno od snage in splošnega zdravja. ga Za več vrst mazil je potreben vosek. Če je sam na sebi, se razloči v v listke, če ga poliješ z bencinom in se raztopi. Pravi vosek diši po medu, če ga vržeš na žerjavico. Včasih so vdihavali voskov dim kot zdravilo zoper naduho in jetiko. ga Za obešanje suknje spleti trak iz močne svile, vpleti na vsakem koncu zaponko in prišij trdno. Pod pri-šivom vloži malo trdnega platna, da se ovratnik ne raztrga, Z iglo sezi globoko, da se ne bo držala vešalka samo vrhnje plasti. Najbolje pa je, da visi suknja na lesenem obešalniku, ker se na traku več ali manj razteg' ne ovratnik. Na obešalniku pa se rame lepo uravnajo. ga Pri vseka vanju bodi previden. Ne vsekaj se naenkrat na obe nos- nici, ker se pretrese vsa glava in sGeka, stara mama je pa mene nabila,« potoži mala Iviea. >Ona naj svoje otroke tepe!«