tfllado JuTrSt/?
Stev. 18	Nedelja, 30. aprila	1933
Baš-
Živel je car, imel je tri sinove in tri hčerke. Ali zajela ga je starost, približala se je ura smrti. Tedaj pozove car otroke k sebi in naroči sinovom, naj po-roče svoje sestre s tistimi ženini, ki jih bodo prišli prvi prosit za roko. »Naj se zgodi tako,« je rekel car, »da ne boste prekleti.« Potem je umrl.
čelik
prečudna prikazen, ki je sjpala ogenu, in rekla: »Prišel sem prosit za roko vale najstarejše sestre, takoj jo odvedem, iker nisem voljan čakati in se tudi ne bom več vrnil, zato mi takoj odgovorite, ali jo daste ali ne.«
Odločno odvrne najstarejši carjevič: »Jaz je ne dam! Kako naj ti bo nevesta.
Po njegovem pogrebu je začelo v trradu strašiti, neto noč je začel nekdo treskati po vratih, zazibal se je ves dvor, nastalo je vpitje, vriskanje, tuljenje in petje, vse je sijalo, kakor da bi bil okrog gradu sam živ ogenj. V dvoru so drhteli od strahu. Naenkrat se zunaj nekdo gromko oglasi: »Carjeviči, odprite vrata!« — Tedaj pravi najstarejši carjevič: »Nikar ne odprimo!« Srednji pritrdi: »Nikakor ne!« Najmlajši pa pravi: »Jaz bom odprl!« In že skoči k vratom. Čim pa je odipahnil, je vstopila
ko ne vemo, kdo si in odkod s% sred! moči si se priklatil in takoj jo hočeš odvesti, da mi ne bi niti vedeli, kje naj jo obiščemo!«
Tudi srednji pravi: »Ne dopustim, da bi mi sredi noči odvedel sestro!«
Najmlajši pa mirno odloči: »Jaz jo dam, četudi vidva ne privolita. Mar ne vesta, kaj nam je naročil oče na smrtni postelji?« Prijel je sestro najstarejšo za belo roko in jo Izročil prikazni: »Naj bo s teboj srečna in čestita!«
Ko je sestra stopila preko praga, so
se vsi v dvoru zgrudili od strahu, zakaj silno je grmelo in bučalo, dvor se je majal v temeljih. Ali minila je tudi ta strahota in rodil se je novi dan. Ob prvi izori so carjeviči začeli iskati sledove, da bi vsaj približno doznali, kam je prikazen odvedla sestro najstarejšo, ali nikjer sledu in glasu več o njej.
Glejte in čujte, drugo noč se ie vse to ponovilo. Med silnim treskom in ognjem je v dvor prišla pošast in zahtevala drugo sestro. Spet sta se uprla starejši in srednji brat, mlajši pa ju je opomnil očetovih besed, izročil je srednjo sestro: »Naj bo srečna in zadovoljna!« ... In spet ni bilo ne glasu ne sledu za njo. — Tretjo noč pa se je pojavil nov ognjeni ženin in je med silovitim hru-ščem odvedel najmlajšo sestrico, ki jo je mirno izročil najmlajši carjevič: »Le odvedi jo, naj bo s teboj srečna in vesela!«
Prepadeni so trije carjeviči dočakali zore in vsa njihova skrb se je pletla okrog ene same misli: bogve, kaj se je zgodilo z njihovimi sestrami. »Mili Bog,« je rekel najstarejši, »ne vemo ne sledu, mi čuti ne glasu za njimi!« Kam so odšle, s kom so se poročile?« — Po nasvetu najmlajšega se slednjič odločijo: »Pojdimo jih iskat!«
Vzeli so s seboj precej denarja, primerno so si nabasali popotne torbe, potovali so ves dan, zašli so v planino. V vejevju se je že lovil mrak, daleč na za-padu je tonilo sonce za gore, ko so si izbrali primeren kraj za prenočišče ob zelenem planinskem jezercu. Povečerja. jo in se spravljajo k počitku, ko se odloči najstarejši brat: »Vidva zaspita, jaz pa bom bedel in vaju varoval!« — Trudna sta mlajša dva carjeviča kmalu zatisnlla oči, starejšemu pa ni bilo prihranjeno čudno presenečenje: Sredi noči vzvalovi jezero, carjevič pogleda bistro in prepaden uzre, kako iz sredine jezera stopa proti njemu pregrozna pošast, strahovit zmaj, ki je hotel vse tri napasti in na mestu ugonobiti. Ali carjevič je bil korenjak, rzdri je nož, ga bliskovito zasadil zmaju v vrat in mu v trenutku odrezal glavo. Trup je z vso težo treščil krvaveč na mehko mahovi-no, carjevič pa je ob svitu mesečine ogledal zmajevo glavo, odrezal obe ušesi in jih spravil v svojo torbo, nato pa je trup in glavo zvalil nazaj v jezero.
In že se fe začelo daniti. Sladko sta spala Oba miajlša bratca, prav nič nista vedela, kaj je ponoči izvršil najstarejši but. Pr&budM ju je, sam jima ni ničesar
povedal. Malo so zajtrkovali, nato so se odpravili dalje.
In spet je minil dan dolgega trudnega cestovanja. Ko se je zmračilo, so se spet dogovorili, da prenočijo kje blizu vode. Znašli so se v gosti šumi ob malem jezeru. Zakurili so, povečerjali. in to noč je bil srednji brat za stražarja. Sredi noči je zašumelo jezero, pojavil se je zmaj z dvema glavama, hotel je požreti vse tri carjeviče. Ali junak je bil tudi srednji brat. Z nožem je naskočil zmaja in mu odrezal obe glavi, z njih je snel ušesa, nato pa trup in glavo vrgel nazaj v jezero.
»Vstanita bratca, zdanilo se je!« je kliknil. In spet so se vsi trije odpravili dalje, dalje. Niso poznali ne ceste, ne poti, ne dežele. Jed jim je zelo pošla in zbali so se, da v teh puščobnih krajih urnro gladu. V skupni molitvi so prosili Boga, naj jih dovede v kako mesto ali vas. Ali bila ie sama puščava in spet so se na večer ustavili ob samotnem jezercu. Starejša dva sta legla k počitku, straži! je najmlajši brat. Sredi noči vzvalovi jezero, voda je pljusknila tudi na ogenj in ga pogasila do polovice. Carjevič najmlajši potegne nož, skoči k ognju in že uzre zmaja s tremi glavami, ki je hotel v naskoku pogoltniti vse tri brate. Ali tudi v carjeviču najmlajšem je utripalo junaško srce. Tako spretno je sukal svoj ostri nož, da je s tremi zamahi prestregel zmaja in mu odrezal vse tri glave. Z njih je odsekal tri pare ušes in jih hranil v torbo, nato pa je trup in glave vrgel nazaj v jezero. Ali medtem, ko je vse to opravil, je voda pljusknila preko brega in je ogenj ugasnil. Ker ni imel ničesar, da bi znova zanetil, a spečih bratcev ni maral buditi, je carjevič malo pošetal po puščavi, da morda vendar kie opazi kako naselje. Toda nikoder nič. Slednjič spleza na visoko samotno drevo in se razgleda naokrog. Resnično opazi nekje ogenj in kar hitro se odpravi v tisto smer. Tekel je, da bi se vrnil še pred jutrom in bratoma zakuril za zajtrk. Dolgo je taval in naposled prišel v veliko skalnato duplino. Tu je gorel pravcati kres, okro gmjega pa je bilo zbranih devet orjakov — groza jih je bilo pogledati Ali bilo je najstrašnejše, da so na vsaki strani ognja na ražnju pekli dva človeka, nad ognjem samim pa je visel ogromen kotel, poln razsekanih človeških trupel.
Kurja polt je olbtila mladega carjeviča, ko ie vse to gledal iz prikrajka. Rad bi se bil vrnil, toda zbali se je šuma in gotove smrti, zato se je rajši junaško
odločil, pristopil in kliknil: »Dober večer, spoštovana družina, že dolgo vas iščem!«
Presenečeni se vanj ozro orjaki in mirno odvrnejo v en glas: »Sreča s teboj, če si naš tovariš!«
Lokavo odvrne carjevič: »Do veka ostanem tu, za vas sem pripravljen dati žiivLjenje.«
»He,« se posmehnejo orjaki, »če nam misliš biti drug, ali nam boš tudi pomagal pri tejle večerji in se z nami boril, kadar bo treba?«
»Hočem. Karkoli boste storili, bom vršil z vami tudi jaz.«
»E, če je tako, prisedi!«
(Dalje)
Lev, srna in lisica
Po debrih srno lev podi.	•
Glej, že jo tik pred sabo tira
in z lokajočimi očmi
obed nasitljivi požira ...
Rešitve na oči ni srni kam ne kod:
prepad obema seka pot.
A srna slaka
napne moči in kakor strela z loka čez brezno zadrevi in na nasprotni strani obstoji. Naš lev se ustavi... Ta hip pri njem prijatelj se pojavi: prijatelj ta je bil lisjak. »Kaj,« mu veli, »tvoja hitrost in tvoja
sila
pred srno naj bi šibko omahnila? Le želi — zmoreš čudež vsak! Je res širok prepad, a le da hočeš, gotovo ga preskočiš. Veruj prijateljski mi vesti brez skrbi: Ne gnal bi jaz v nevarnost tvojih dni, da ne poznam najbolje srčnosti tvoje in moči.« Tu levu kri zavre in mu zaipolje; in zaleti se silnih nog — a brezna ne preskoči krvolok; na glavo trešči in do smrti se pobige. A kaj stori njegov presroni drug? ... Potihem v brez jo zavije in tam, videč, da levu ne uslug ni treba več in ne sladkanja, on brez skrbi in brez obotavljanja pogrebščino opravljati začne in s časom do' kosti prijatelja ožre ...
* Iz knjige: »Krilov — Basni«, ki jo je Prevedel pokojna B. Vdov iS,
Danilo Gorlnšek:
Tri želje
Vila dobra, vila mila za deveto je vasjo, če jo najdeš, jo poprosiš, želje tni izpolnila bo.
Ce jo našel bom. bom že;e< prvič, da mi zdravje da. drugo željo bom izprosi, večno pesem sred srca.
Tretja želja — zadnja želja naj se mi izpolni ta: Naj bom čist in naj bom dober, kot je moja mamica!
Danilo Gorinšek:
Biba leze
Biba leze, kaj bo to, Bog nam daj miru ored njo! Biba leze, biba gre, prav do Majdice dospe. Leze, leze prek nožice, prek nožice do ročice. Tu je vratek, tu so usta biba Majdico pohrusta!
Beda
Ruska narodna pripovedka Živela sta v neki vasici dva kmeta, dva rodna brata; eden je bil siroma* šen, drugi bogat. Bogati se je preselil v mesto, sezidal lepo hišo in postal tr* govec. Siromašni brat pa včasi ni imel niti grižljaja kruh^ in otroci — eden manjši od drugega — so jokali in za* htevali jesti. Od zore do mraka se je kmet ubijal, pa vse zaman. Pa je rekel lepega dne:
»V mesto poidem in poprosim bra* ta, naj mi pomaga.«
Prišel je k bratu: »Ah, dragi moj bratec, če moreš, pomagaj mi v stiski; žena in otroci so mi brez kruha, vse dni stradajo.«
Pa je rekel brat: »Delaj ta teden pri meni, pa ti bom pomagal.«
Kaj bi? Siromak je šel delat: poči» stil je bratu dvorišče, skrbel za konje, vozil vodo in sekal drva. Čez teden dni mu je dal bogati brat hleb kruha: »Tu imaš za svoj trud.«
»Hvala ti,« ie dejal brat, se priklo* nil in hotel oditi.
»Počakaj,« je zaklical bogati, »pridi jutri k meni v goste in še ženo Dripelji s seboi; jutri je vendar moj god.
»Ah, bratec, kako naj pridem! Saj vendar veš: k tebi zahajajo trgovk *
lepih oblekah, jaz pa sem v zamazani halji in cokljah.«
»Nič za to; ti kar pridi, tudi zate se bo našel prostor.«
»Dobro, pa pridem.«
In doma je povedal ženi: »Slišiš, že* na, za jutri me je povabil s teboj vred na pojedino.«
»Kdo naju je povabil?^
»Moj brat; god ima.«
»No prav, pa pojdeva.«
Zjutraj sta šla na pot, dospela v me* sto in k bogatinu*bratu, mu čestitala in sedla na klop. Za mizo so sedeli od* lični gostje, sam bogati brat jih je go» stil na vso moč, na brata in njegovo ženo pa se sploh ni ozrl. Ničesar jima ni dal; sedela sta na klopi in samo gle* dala, kako drugi pijejo in jedo. Ko se je obed končal, so vstali gospodje, se

zahvalili gostitelju in njegovi ženi ter odhajali Tudi revež je vstal, se glo* boko priklonil bratu in odšel z ženo. Gostje so se veselili, siti peljali do* mov, peli so in kričali. Revež pa je šel po cesti s praznim želodcem. In še že* no je imel s seboj.
»Ves kaj, žena, zapojva še midva!« je rekel revež.
»Tepec ti! Ljudje pojo, ker so dobro jedli in mnogo pili. Le kako si prišel ti na misel, da bi prepeval.«
»No, lej jo, saj sem bil vendar na godovanju svojega brata. Sram bi me bilo, če ne bi prepeval. Če bom pel, bodo vsi mislili, da je brat tudi mene pogostil.«
»No, pa zapoj!«
Kmet je zapel, pel je sam, a slišal je dva glasova. Umolknil je in vprašal: »Žena, si ti pela zdajle z menoj?«
»Kaj se ti blede, kako bi neki jaz prepevala?«
»Kdo pa je potem bil?
»Briga me, ne vem.«
In kmet je zapel znova, pa je spet slišal dva glasova, čeprav je pel sam.
Pa se je kmet domislil:
»Kaj si ti, Beda, pela z menoj?«
In oglasila se je Beda: »Da, jaz sem pela, jaz sem tvoja pomočnica.«
»Dobro, Beda, pa hodi z menoj.«
»Bom. Nikamor se ne ganem več od tebe.«
Kmet je prišel domov, pa ga je Beda klicala v gostilno.
»Denarja nimam!«
»Ah ti kmet kmetavzarski! Kaj bi z denarjem? Kožuh imaš, kmalu bo to* plo, čemu ti bo potem kožuh? Pojdiva v gostilno in zapijva tvoj kožuh.«
In sta šla v gostilno. In zapila kožuh. Naslednji dan pa je Beda stokala, da jo boli glava in da mora dobiti žganja.
»Denarja ni,« je rekel kmet.
»Kaj bi z denarjem! Vzemi sani in voz — za naju je dovolj.«
Kmet si ni mogel pomagati, ni se mogel znebiti Bede. Tiščala se ga je kot klop. Vzel je sani in voz, šla sta v gostilno in zapila oboje. Pa je nasled* nji dan Beda spet stokala, spet sta morala v gostilno. Kmet je zapil brano in plug.
V enem mesecu je zapil vse. Celo hi» šo je zastavil sosedom in zapravil de» nar v gostilni. Beda pa je še vedno si« lila v gostilno.
»Ne, Beda, ti lahko storiš, kar ho« češ, a nobene stvari nimam več, da bi jo lahko še zapila.«
»Kako da ne? Tvoja žena ima dve obleki, eno lahko zapijeva.«
Kmet je vzel ženino obleko in jo za* pil in mislil pri sebi: »Zdaj sem ob vse. Nimam ne hiše ne dvorišča, jaz sem ob vse in žena je ob vse.«
Zjutraj se je Beda prebudila in re» kla kmetu: »Stopi k sosedu po par vo* lov in voz.« Kmet je šel k sosedu in ga poprosil za voz in par volov, češ, da pojdeš po drva v gozd. So* sed je dal, kmet je sedel z Bedo na voz in odpeljala sta se na piano med njive. Beda je vprašala:
»Poznaš tu na polju oni veliki ka» men?«
»Poznam.«
»Dobro. Tja zapelji!«
Pripeljala sta se do velike skale sre* di polja. Dvignila sta skalo, in glej — pod skalo je bila jama, v jami pa sa» mo zlato, sami cekini. Beda je dejala kmetu, na i naloži zlata na voz. Kmet je metal zlato iz jame na voz in ga zme* tal do zadnjega cekina. Potem je rekel Bedi:
»Glej, tamle je ie nekaj cekinov
ostalo. Daj, splezaj v jamo in poberi
cekine. «
Beda je splezala v jamo, kmet pa je nagio naložit kamenja na njo in jo za* kopal.
»Vidiš, tako bo bolje. Ce bi te s sa« bo vzel, hi še to zlato s tabo zapil. Ta« ko pa sem se te znebil, Beda zanikrna ti.«
Kmet je peljal zlato domov, ga zvr« nil v klet in vrnil voz z voloma sosedu, potem pa je začel preudarjati, kako bi zdaj začel živeti. Pa je sklenil, zgra« dil je leseno hišo in živel dvakrat bolj razkošno od bogatega mestnega brata. In kar na lepem se je odpeljal k bratu v mesto in ga povabil na godovanje. Pogostil da ga bo na vso moč.
Brat je zijal in ni vedel, kaj naj to pomeni. Smejal se je:
»Sam nimaš kaj jesti, pa bi me pova« bil na pojedino! Beži no!«
»No da, nekoč nisem imel grižljaja, zdaj pa imam vsega zadosti. Pridi, boš videl.«
Brat je prišel in videl, kako veliko hišo ima nekdanji siromašni brat, ka« ko ga obsiplje z vsemi dobrotami, ka« ko ga zalaga s pijačo in jedačo. Pa vpraša brata:
»Povej vendar, kako si prišel do ta« kega bogastva?«
Brat mu je povedal vse: kako je pri« šla Beda k njemu v hišo, kako mu je zapravila vse do zadnjega in kako mu je potem odkrila zlati zaklad sredi po« lja pod kamnom. Bogatega brata je zgrabila zavist in sklenil je, da pojde na polje, da osvobodi Bedo, ki naj se znova skobali na hrbet siromašnega brata in mu uniči bogastvo. Kajti ni mogel videti brata, kako se baha s ta* ko bogatijo.
Šel je na skrivaj na polje, našel kup kamenja, ga odmetal in izpod skal je
planila Beda naravnost trgovcu na vrat.
»Ubiti si me hotel, kaj ne, pa ne boš. Zdaj se te primem in te ne izpit« stim nikoli več«
»Ne jaz, moj brat te je hotel ubiti. Jaz sem te prišel reševat.«
»Ne boš me potegnil za nos, enkrat si me in to je dovolj.
Beda se je držala bogatega brata, šla z njim v mesto in mu zapravljala bo« gastvo. Naj je počel trgovec karkoli, Beda ga je upropaščala čedalje bolj. Trgovcu je grozilo, da postane popoln berač.
Pa se je neki dan poslužil zvijače. Povabil je Bedo, naj se lovita po dvo» rišču. Beda je vesela pristala. Trgovec se je skril, Beda pa ga je takoj našla.
»Zdaj pa se pojdi ti skrit, Beda, jaz te poiščem, pa če se mi še tako zelo skriješ.«
»Ne boš me našel, zakaj jaz se lahko skrijem v vsako razpoko, v vsako li« no.«
»Ne verjamem!«
Toda Beda je hotela dokazati. Sko« čila je v razpoko kolesa, trgovec pa je naglo priskočil, zabil v razpoko zagoz* do, da ni mogla Beda nikoli več ven. Potem je trgovec vzel kolo ter ga vr« gel v reko, kjer je utonilo.
Tako se je rešil Bede. Poslej je živel tako kot poprej. Nikoli več pa se ni bahal niti storil kaj zlega svojemp bratu.
(Priredil M. K.)
Stana Vinšek:
Mimoza
*
Nekoč je živel kralj, ki je imel krasno mlado hčerkico, kateri je bilo ime Mimoza. Rožnat obrazek je imela in zlate lase, oblečena pa je bila vedno v zelene oblekce — drugih barv kar ni marala.
Tudi sicer je bila silno razvajena — še vse bolj kaikor ona »princeska na grahu«, o kateri sem ti zadnjič pravila. Veš, tako je bila občutljiva, da se je prav nihče ni smel dotakniti — koj je zastokala, vztrepetala ioi se vsa stisnila vase, tako da jo je bdio kar pol manj ko poprej. Le vetrček jo je smel božati in sobice poljubljati.
Skrbno mamico, ki bi jo bila te pretirane občutljivosti gotovo odvadila, je mala princeska Mimoza izgubila že v zgodnji mladosti. Očeta-kralja pa je hčerkino vedenje jeziilo im žalostilo, a pomagati si ni vedel in znal. Zato je sklical svoje svetovalce, da bi si ti modri
možje izmislili kakšno sredstvo, ki bi nežno princesko odvadilo te razvade.
No, modri možje so si dolgo razbijali modre glave, a njih modri nasveti niso prav nič zalegli.
Kralj pa ni obupal, temveč je sklical vse čarovnike in čarovnice svoje dežele na pomoč. Pa tudi vse čarovnije in vra-žarije niso imele zaželenega uspeha.
Tedaj je sklenil kralj: zdrava pamet mora pomagati! In je izdal — kakor običajno — ljudstvu oglas, v katerem je obetal bogato nagrado tistemu, ki mu ozdravi hčerkico. In prihajali so v grad stari in mladi, moški in ženske — a tudi ti niso mogli pomagati, kajti za pravo dekliško trmico ni leka.
Ko pa je kralj videl, da je ves trud eaman, da modrost, čarovnija in zdrava pamet niso mogle pomagati, tedaj se je silno razsrdil in za vpil: »če ne znaš med ljudmi živeti, pa živi med cveticami, ti nežna cvetka'«
In glej — v hipu je princeska Mimoza postala cvetica. Vitko telo se je iztegnilo v nežno stebelce, široki zeleni rokavi so se izpremeniili v zelene listke, droben rožnat obrazek v drobno rožnato cvetje in zlati lasje v zlate solnčne žarke, ki so usmiljeno božali ubogo zakleto princesko.
Iz preobčutljive deklice je postala preobčutljiva cvetica, ki vsa vztrepeče in pritegne vse listke k sebi, če se je še tako rahlo dotakneš s prstkom.
Ne verjameš? Pa pojdi z menoj v rastlinjak — koj ti jo pokažem!
Učenjak in mornar
Perzijski učenjak Mirza Tahir se je peljal nekoč z mladim, preprostim mornarjem po morju.
Med vožnjo je vprašal učenjak mornarja, koliko molitvic iz Korana zna na pamet.
»Da. vam povem po resnici, nobene«, je odkritosrčno odgovoril mladi mo-nar.
»Nu potem si četrtino življenja zamudil.« je menil učenjak.
Nekaj trenutkov po-zneje je vprašal učenjak:
»Ali mi veš kaj povedati o zvezdo-znanstvu?«
»Nič«, je rekel preprosti mornar, nakar je vzkliknil učenjak:
»Nu, potem si tudi drugo četrtino življenja zapravil!«
Cez nekaj trenutkov ie spet vpraša! učenjak:
»Ali si se kdaj učil računstva?«
»Ne, gospod. Nikoli nisem imel prilož-
nosti, da bi se bil učil!« je žalostno odvrnil mladi mornar.
»Nu, potem si tudli tretjo četrtino življenja zapravil!« je razlagal učenjak.
Komaj je bil izpregovoril te besede,, ko je zadel čoln ob skalo in se jeJ potapljati.
Mornar je skočil po konci in vprašal učenjaka:
»Častitljivi, aH znaš plavati?«
»Ne znam,« je zaječal učenjak in smrtna groza ga je obšla. Tedaj je vzkliknil mladi mornar:
»Nu. potem se okleni mojega vratu, da te ponesem na suho, drugače boš izgubil vse štiri četrtine življenja!«
Perzijski Kolumb
Sultan Ahmed je nekoč slišal, da je španski Kolumb ugotovil, da je zemlja okrogla. Nekaj časa je razmišljal o tem, naposled pa je sklenil, da se bo sam prepričal, kako in kaj. Sklical je svoje ministre in služabnike in jim velel, naj sestavijo karavano. Drugo jutro se je odpravila dolga karavana s sultanom na čelu na pot. Zapustili so mesto od vzhodne strani in Sultan je menil, da bodo prišli po večdnevnem potovanju od zahodne strani v mesto, češ če je zemlja res okrogla, potem se mora zgoditi tako.
Minila sta dva dneva, toda nikjer še ni bilo videti sultanovega prestolnega mesta. Sultan Ahmed je postal nejevoljen. Ministri so mu svetovali, naj se obrnejo domov, od koder so prišli, zakaj potovanje je bilo težavno in vročina je bila neznosna. Sultan pa je bil trmasta glava in ni hotel odnehati. Tretji dan je bil že tako nemilosten, da je grozil svojim ministrom, da bo dal vse po vrsti obglaviti, če se ne bo kmalu pokazala njegova prestolica.
Ko se je solnce skrilo za obzorjem, je legla karavana k počitku. Ministri pa so se zbrali pod veliko palmo in se je Ji posvetovati, kaj naj storijo, da si rešijo glave. Naposled je rekel najstarejši:
»Najbolje bo, če se po ovinku vrnemo domov. Zdaj sultan spi in med tem lahko brez hrupa obrnemo vso karavano v nasprotno smer in preden bo solnce v drugič zašlo, bomo doma.«
In res so tako napravili. Tako se je zgodilo, da je sultan Ahmed v sedmih dneh opravil potovanje okoli sveta, zakaj ko se je solnce tretjič skrilo za obzorjem, je zagledal v daljavi stolpe svoje prestolnice. Tedaj je obesil nad mestna vrata kamenito ploščo z napisom: »Ahmed — Kolumb II.« Ta kamenita plošča visi še danes na svojem mestu.

Lastovica
Iz južnih krajev povrnila se lastavka je mala. Pozdravljena ti ptička zala, da nisi nas še pozabila! Pod našo hišo si poči j, toplote sončne se navžij.
Vera Fiscber, uč. I. b. razr. real. gimn. v Ljubljani.
Stričelk mi je prinesel za god ljubkega kanarčka. Pridno sem miu donašala hrane. Hitro se je udomačil in začel lepo peti. Nekega dne smo vsi odšli z doma in pustili kanarčka samega v kletki. Ko smo se vrinili, smo našli ptičnico odprto in prazno. Mojega lepega kanarčka je pojedel naš poredni muc, katerega še danes ne maram.
Nevenka Ina, uč. III. razr. Zagorje ob Savi.
Pomlad
Otroci, čujte — kaj neki to zvoni. Ah, pojmo ven na plan, kaj tamkaj se godi!
Trobenitanje trobenti c tam sredi, čuj, livad, iko trobijo družicam, da bliža se pomlad.
Tam s trate v dolini e bel zvonček glasi, pozvanja v tišini, Pomlad spet nam budi.
Fani Lavrič, uč. slov. razr. Mozelj, srez Kočevje.
Vijolica ponižno v grmu tiči, v pomladi sončni se ona zbudi. In spava ponoči sladko, saj zvonček čuva nad njo. Davorina Vauhnik, uč. III. razr. Sp. Hoče pri Mariboru.
Moja muca
Ta mica, muoa, maca, na duri prikoraca. Tri miške vlovila je, prav v slast so vse ji šle. Angelca Ulčar, uč. slov. razr. Mozelj, srez Kočevje.
Življenje cvetlic
Pomladni žarki sijejo, iz zemlje zvončki klijejo in trobentico pokličejo: »Trobentica ti zlata, čuj klice zvončka brata!« Dva dni je zvonček klical sam in tožil čez ta samski stan. Hladna zemlja je ogrela, trobentica je spet vzbrstela. Sedaj je zvonček ves vesel, da sam ne ve, kaj bi počel. Zvonček pozvončklja, trobentica zatrobenta: »Saj nekoč smo že živeli, družico malo smo imeli!« Zvonček in trobentica, /ijolico iskat sta šla. Za grmom jo najdeta, prisrčno jo pozdravita: »Ti ne veš, vijolica, kako sva te pogrešala!« Se mnogo manjka nam cvetlic, a manjka nam tud' ljubkih ptic, ki veselo bi prepevale in kratek čas nam delale. Zdaj čakamo metuljčka mi, da k nam v posete prileti, s cvetja v cvet nam pošto nosi in s peroti solzice trosi. Živeti smo šele začele, trpljenja mnogo smo imele, z naravo smo se bojevale in več nezgod prestale. Ko smo bile nežne, mlade, sovražnik nas napade. Burja ta neusmiljena je cvetje nam odnašala. Saj vse na svetu se bojuje, za vteho družbe potrebuje.«
Marica Volkova?
Pomladanska
Hej! starka zima že odihaja, in deklica pomlad prihaja, Vrnile so se mile ptice, prilklile so na dan cvetlice. Radko Valentan, uč. II. razr. mešč. šole v Mariboru.
Mati
Ne veš H, kdo največji tvoj zaklad je? To mamica je zilata, ki skrbi le zate!
Kdo toliko noči prečuje, kadar si v nevarnosti? Kdo življenje tvega? To mamica je zlata, ki je za vse lepote sveta ne bi zamenjati hotela. Štefanija Hanek, uč. II. a,razr. fmešč. š. Trbovlje.
Danilo Gormšefe:
Maj
Ali duri se odprle *o nebeške na stežaj? Kaj so nam oči zazrle, je li to nebeški raj? Vabi ptica lastavica, ob cvetlici cvet dehti, rožica mirdijo lica nežno se jasmin beli. Šume skrivoma šušljajo, vmes metuljčki se love, bistri vali šumotajo, kjer potočki valove. Zadovoljno si čebela svojo pesmico brenči, v pest ujeti bi hotela, moja punčka — solnčni sij!.* Ali duri se odprle so nebeške na stežaj? Ne — oči so le zazrle krasni, zlati mesec maj!
Danflo Gorinšek:
Svetle zvezde.-.
Svetfle zvezde — upi ziati zažari jo sred noči, lahko je očetu spati, še bo mnogo srečnih dni!
Ko pa burja zvezde skrije, črna žalost zagrozi, ena zvezda dalje zašije zvezda Majdiniih oči...
Kako se je stonoga naučila straha
A® ste že kdaj poizkusili prešteti, ko-Eko nožic ima stonoga? Nu, — sto jih morda ni, a zelo veliko jih je prav gotovo. Človek bi mislil, da se mora taka živalica šteti med mojstrske tekalke v živalskem svetu. Toda pri večini raznih stonožmih vrst so nožioe zelo nežne in občutljive. Zato so tudi stonoge zelo plašljdve in se rajši boječe zvijejo in skrijejo svoje nožice, kakor da bi si v trenutku nevarnosti »nabrusile pete«!
Posebno plašlljiva gospa je neka stonoga, ki se ob najmanjšem sumljivem Sumu zvije v kroglico, veKko kakor grah. V vročih deželah živi velika stonoga »herfculska kroglovka«, ki je njen žalostni klic »betom« kar Maverno po-slhršati. Kako je ta stonoga nastala, nam pripoveduje mafajlska pravljica:
Živelia je nekoč malina deklica, M bi morala za svojo staro mamo skuhati kašo in okusne korenine. Deklica se je
spravila h kuhanju, med tem ko je čakala stara mati v sosedni sobi. Vendar pa se je stari mami kmalu zazdelo, da kuhanje kaj dolgo traja. Večkrat je vprašala ali kaša še ni skuhana in deklica ji je vselej iz kuhinje zaklicala: »Belum!« kar pomeni v maiajščini »še ne«. Naposled je postalo čakanje stari materi že preneumno. Odprla je vrata v kuhinjo in pogledala, kaj je s kašo. Deklica se je močno prestrašila, zakaj zdaj je morala stara mati opaziti ,da je bila snedla vso sladko kašo. Zdaj bo prišla vsa resnica na dan in kazen bo neizogibna. Dekletce je zbežalo v gozd, legio na tla in se zvilo v klopko, da je stara mati ne bi videla in da je tako ne bi doletela kazen.
Toda njen beg je bil zaman. Stara mati, ki je bila izvrstna čarovnica, jo je začarala v »herkulsko kroglovko«. Od tistih dob se vse »herkulske kroglovke« pri najmanjšem šumu zvijejo v klopko in njihov žalostni klic »belum« spominja majhne Malajčice, kakšna kazen lahko doleti človeka, če je sladlkosae-den in lažnjiv.
Manksa:
Uganke
1.	Koliko klobas je treba, da se nasiti deset lačnih ljudi?
2.	Kaj ima turška žena na obrazu?
3.	Kam zadene Lovčeva krogla zajca, ako je lovec meril dobro?
Rešitev ugank
1.	Eno samo, ampak tista mora biti presneto velika.
2.	Kožo.
3.	Najprej na dUaiko.
Zlogovnica
a, ka, va, ka, va, ma, bar, dra, re, zon, i, ret, ne.
Iz zgornjih zlogov sestavi imena treh jugoslovenskih rek, ime ameriškega ve-letoika in ime tekoče vode. Če pravilno postaviš besede drugo pod drugo, boš čita! v začetnicah od zgoraj navzdol ime jugoslovenskega denarja.