Poštnina plačana v gotovini
PROSVETNI DELAVEC
GLASILO ZDRUŽENJ PROSVETNIH DELAVCEV SLOVENIJE
Štev. 7
Cfublfana, 5. aprila 1953.
Leto IV.
PRIČAKUJEMO VEC RAZUMEVANJA
Učitelji izvršujemo najbolj hvaležen in najbolj nehvaležen poklic; hvaležen zato, ker vzgajamo mladi rod, ki se včasih pozneje z ljubeznijo in spoštovanjem spominja napotkov svojih učiteljev, nehvaležen pa zato, ker našega dela ne moremo meriti ne z metri ne s kilogrami. Ker vzgojnega in izobraževalnega dela ne moreš oceniti z določenimi enotami, si marsikdo poišče lastno merilo za vrednotenje učiteljskega poklica in njegovega dela.
Pred leti, ko smo tudi učitelji po sovjetskem sistemu merili svoje delovne ure na vatle, smo našteli ob mesečnih zaključkih stotine in stotine opravljenih ur, v katerih so bili obseženi sestanki, seje, prostovoljno delo, odkupi, prireditve, priprave na pouk in drugo. Danes ur ne štejemo več. Tu in tam pa se še zgodi, da nam jih po svoje štejejo drugi.
Učitelji opravljamo brez dvoma izredno važno družbeno delo, ki zahteva od nas obširnih priprav, globokega znanja, vzgojne odgovornosti in neprestanega stika z ljudmi. Naše delo pa bo tem uspešnejše, čim bolj bo sodobna družba upoštevala važnost vzgoje in pouka in spoznala pomen vloge njegovih neposrednih služabnikov. Večkrat smo ob grajah in kritiki že tudi slišali tiha priznanja, da je pretežen del učiteljev nove Jugoslavije izredno marljiv, za napredek vnet in domovini predan. Toda vse dobre in slabe ugotovitve žal ne rešujejo dovolj uspešno pojavov na šolsko prosvetnem področju.
Mnogo smo že govorili in pisali o svojih težnjah in o svojih težavah. Pri odstranjevanju težav smo dobili doslej še vse premalo podpore, v svojih težnjah pa tudi nismo uspeli. Posledica takega odnosa je, da vzgojno in prosvetno delo spet zaostaja v družbenem razvoju in da učitelj znova postaja birokratski uradnik, ki nas že nekoliko spominja na težka obdobja zgodovine slovenskega učiteljstva.
Poglejmo samo naše zastarele šolske stavbe, naše prenatrpane učilnice, naše prazne kabinete, naše izpraznjene beraške šolarske in strokovne knjižnice in jih pretehtajmo z našimi šolskimi proračuni, pa bomo spoznali, kako mnogi odločujoči organi v splošnem še vedno mislijo, da more učitelj uspešno vzgajati in učiti že samo s kredo in cunjo! Učitelji pa menimo, da morajo sodobne šole imeti razen dobrih in kulturnih učilnic ter bogatih učnih zbirk tudi tako osebje, ki bo imelo pogoje, da se bo temeljito lahko poglabljalo v učne in splošne vzgojne probleme. In kako smo pri teh svojih težnjah doslej uspeli?
Upravitelji in ravnatelji šol, ki bi morali biti ne samo upravni ampak tudi vzgojni vodje svojih zavodov, so postali po sili razmer pravi birokrati, ki se ure in ure vbadajo samo še z bančnimi posli, formularji, krediti, naročilnicami, obračuni ter izračuni ter izčrpavajo svoje moči ob vprašanjih, kako bodo mogli uresničiti vsaj tiste kredite, ki so bili po proračunu že odobreni, in kako bodo mogli zadostiti desetinam novih administrativno tehničnih opravkov, namesto da bi preučevali vzgojna in družbena vprašanja. Kdo nam bo pomagal, da odpravimo vsaj to nemogočo in nevzdržno birokratsko anarhijo?
In kako je z učiteljskim kadrom?
Poglejmo na vas! Učitelj bi rad učil, predaval, vzgajal in prevzgajal! Za to delo se mora pač stalno in dobro pripravljati. Če pa ima učitelj neurejene stanovanjske prostore, če ne more kupovati strokovnih in drugih knjig, če imajo naše šole premalo stavb, učilnic in učil, ali pa je vsega premalo za znanstveni pouk in za socialistično vzgojo, ne more biti kljub vsej, že predolga leta trajajoči iznajdljivosti odgovoren za vzgojne in učne uspehe.
Učiteljem osnovnih šol je za njihovo uspešnejše vzgojno delo na vasi določeno brezplačno stanovanje. Toda koliko učiteljev tudi v resnici ima vsaj za silo primerne prostore? Brezplačno stanovanje pa še danes mnogi okraji oporekajo srednješolskim učiteljem, ki poučujejo na podeželju, kakor da je njihovo delo manj važno in manj vredno kot delo učiteljev na osnovnih šolah. Za težka mesta v oddaljenih krajih so bile pred novo uredbo o plačah za prosvetno znanstveno stroko učiteljem upravičeno določene posebne doklade, ki so iz neznanih razlogov odpadle, verjetno zaradi tega, ker so odločujoči menili, da so za učitelje delovni pogoji povsod enaki, kar pa je v popolnem nasprotju z načelom, ki velja za vsa druga delovna področja.
Učitelji morajo na mnogih šolah v enem razredu poučevati dvakrat ali celo trikrat večje število otrok, kakor je to določeno. Za tako naporno delo ne dobe nobene posebne doklade. Mnogi učitelji pa morajo po potrebi tudi tedensko poučevati deset do dvajset ur več, kakor jim to nalaga uradna dolžnost, ne da bi jim uredba za tako nadurno delo priznala izplačilo honorarja, kar je edino skladno z načeli našega nagrajevanja in samo za osnovnošolske učitelje to ne velja. V nekako zameno za vse to pa je uredba vpeljala tako imenovane vaške dodatke za učitelje osnovnih šol, ki znašajo od 300 do 500 dinarjev mesečno, kar pa je odločno premalo. Ti dodatki pa zopet pripadajo samo učiteljem, ki nimajo več kakor dvanajst službenih let in sploh ne veljajo za gimnazijske učitelje. So pa okraji, v katerih še do danes niso izplačali učiteljem niti tega dodatka, čeprav je uredba veljavna od 1. IV. 1952. Kako je šele težak položaj učiteljev samcev v samotnih krajih, ko si morajo poleg utrudljivega in odgovornega dela v šoli često sami pripravljati najpotrebnejšo hrano, ker je nikjer v kraju kljub moledovanju ne morejo dobiti.
Če pogledamo prejemke prosvetnih delavcev, moramo v splošnem ugotoviti, da je prosvetno-znanstvena stroka zapostavljena za drugimi strokami.
Res, da so učitelji za en razred bolje plačani od uradnikov. Ta »boljša plača« pa je samo navidezna. Primerjava plač profesorjev s plačami zdravnikov, sodnikov, inženirjev in oseb vseh drugih poklicev s fakultetno izobrazbo nam pokaže, da lahko napreduje osebje teh strok vsaj eden do dva razreda više kot profesorji. Učitelj pa se lahko še tako trudi in predaja svojemu poslu, lahko po svojih sposobnostih dosega še tako velike uspehe, boljšega položaja mu uredba ne prizna ter se mora birokratsko ustaviti na lestvici nižjih prejemkov, ki nikakor niso v skladu z uspešnim delom odličnih učiteljev. Najzaslužnejši in najsposobnejši med njimi lahko še samo dobe kakšna upravna mesta s funkcijskimi dodatki. Funkcijski dodatki upraviteljev in ravnateljev, ki so razporejeni v mesečnem znesku od 300 do 1000 din in posebno še funkcijski dodatki okrajnih inšpektorjev v višini 800 do 1500 din, ne morejo kriti niti dostojnih reprezentančnih izdatkov in zato ne dajejo ne odškodnine za njihov trud in odgovornost in ne pobud za uspešno delo.
Razen tega pa je za nagrajevanje prosvetnih delavcev pač najbolj značilen 19. člen Uredbe o prosvetno-znanstveni stroki, ki pomaga uvajati novo mistiko v prosvetno področje in pomeni diskriminacijo za prosvetne delavce. Po 19. členu namreč učitelji ne morejo napredovati več kakor za pet razredov, če ne izpolnjujejo nekih nedoločenih moralnih in strokovnih pogojev. Toda navadno se po dosedanjih izkušnjah ti pogoji za napredovanje ne merijo po delu in uspehih, ampak jih čestokrat določajo tudi taki faktorji, ki ne poznajo učiteljevega dela.
Ob členu 19 spoznaš, kako smo učitelji še vedno manjvredni uradniki. Učitelj z začetno plačo 6800 din in profesor s 7200 din komaj krijeta najnujnejše izdatke; za kulturna sredstva, za ustvaritev doma seveda nimata denarnih sredstev. Ravno tako ni prav, da po 21. letih službe učitelji nimajo možnosti za napredovanje, saj v najvišjih plačilnih razredih niso bile doslej niti priznane niti izplačane periodske povišice, čeprav jih uredba predvideva. Za-radi tega torej tudi tisti najzaslužnejši, ki so srečno prekoračili člen, 19, ne prejemajo za svoje priznane uspehe nobene materialne nagrade. Še več! Medtem ko na primer trgovski pomočnik, uradnik in vsak nameščenec z maturo, ki je strokovno ugodno ocenjen, brez zaprek napreduje do osme (ali tudi višje!) plačilne stopnje, učitelje zopet v penziji usodno zadene 19. člen.
Kakšen nesmisel je v tem, da Zavod za socialno zavarovanje tolmači penzijsko uredbo pri prosvetnih delavcih tako, da je redno napredovanje teh samo do pregrade 19. člena — pri učiteljih torej 10., pri profesorjih pa 8. plačilni razred — nam kažejo že mnogi znani primeri. Ali je prav, da učitelji, ki so se kot režimski pripadniki odlikovali v bivši Jugoslaviji in so bili zato takoj po osvoboditvi upokojeni, uživajo najvišjo možno penzijsko stopnjo, učitelji, ki so med NOB, v današnji ali pretekli dobi zastavili vse svoje moči za napre-
dek ljudstva, pa dobivajo za eden ali dva razreda nižjo plačo in nižjo penzijo, ker tako razlaga uredbo Zavod za socialno zavarovanje! In na vse naštete upravičene prošnje, pritožbe in vloge še doslej nihče ni ničesar ukrenil, da bi popravili vsaj poedine kričeče primere. Ob tem je še posebno nerazumljivo nazadnjaško tolmačenje in birokratsko poslovanje urada, ki ureja penzije, ki sicer priznava vsebinsko neskladnost člena 19 s penzijskimi načeli, noče pa ničesar ukreniti, da bi se to krivično vprašanje pravično rešilo, češ da so pač črke predpisov
važnejše od temeljnih načel. Zato beže učitelji s težkih mest, zato je pomanjkanje učiteljev v obrobnih okrajih, zato odhajajo strokovnjaki iz gimnazij, srednjih strokovnih in obrtnih šol v produkcijo in zato nimamo voljnega mladega naraščaja na naših učiteljiščih.
Mislimo, da moramo na ta vprašanja zopet opozoriti našo javnost in jo prositi, da nam tudi ona pomaga, ker nam doslej vsa naša prizadevanja niso uspela. Učitelji imamo tudi to vzgojno dolžnost, da javno povemo, da je treba zaradi interesov boljšega razvoja v šolstvu hitreje reševati ekonomska vprašanja prosvetnega področja, učiteljem pa dajati več materialnega priznanja za njihovo delo.	Jože Zorn
SKUPNI PLENARNI SESTANEK
CENTRALNEGA ODBORA ZDRUŽENJA PROFESORJEV IN PREDMETNIH UČITELJEV IN CENTRALNEGA ODBORA ZDRUŽENJA
UČITELJEV
V Beogradu bo 16. in 17. aprila 1953 v dvorani Centralnega sveta Zveze sindikatov Jugoslavije, Kardeljeva 12, plenarni sestanek Združenja profesorjev in Združenja učiteljev.
Dnevni red:
1.	Problem družbenega samoupravljanja v šolstvu in prosveti.
2.	Izvajanje uredbe o nazivih in plačah v prosvetno-znanstveni stroki in predlogi za uspešnejše reševanje materialnega položaja prosvetnih delavcev.
Plenumi bodo imeli samostojne seje, na katerih bodo razpravljali tudi o delu sekretariata, pretresli in sprejeli bodo proračun za 1. 1953 in gledali zaključni račun za 1. 1952.
pre-
Glavna direkcija državnih železnic je odobrila članom plenuma 50% popust z aktom št. 4463/53. Udeleženci naj kupijo na vstopni postaji obrazec K-13 in karto II. razreda, ki bo veljala za povratek.
Plenum prične z delom 16. aprila ob 8. uri 30.
Iz CO Združenja prof. in predm. učit. in CO Združenja učiteljev
Bistna utosvetkUH deitu/em jupastaviie
V. kongres Ljudske mladine Jugoslavije, ki je razmotrival o uspehih na širokem področju vzgoje in izobraževanja mlade generacije, pošilja pozdrave in izraze zahvale prosvetnim delavcem za njihov delež pri teh uspehih.
Na slavni poti naše domovine je bila mladina neusahljiv vir, iz katerega so ljudskim silam stalno pri-tekatle nove ustvarjajoče energije. O tem priča nešteto dokazov tako med revolucijo kakor v času graditve socializma.
Mladina se zaveda vloge, ki ji jo daje bodočnost in je pripravljena ostati zvesta slavnim tradicijam. Toda njeni navdušenosti, volji in odločnosti je potrebno znanje, kultura, izkušnje in vsestransko razvite sposobnosti. Njena stremljenja in velike naloge, ki stoje pred njo, zahtevajo, da se njena vzgoja in iozbrazba dvigne na raven, ki bi še bolj odgovarjala širini socialističnega razvoja.
V reševanju te naloge pripada izredno važno mesto šoli, ki postaja vse bolj središče vsestranske vzgoje mladih ljudi, kjer mladina dobiva prve pojme o življenju, o družbi in dolžnostih v njej, kjer oblikuje značilne lastnosti in si prisvaja socialistično moralo. Zato se V. kongres Ljudske mladine Jugoslavije posebej obrača na prosvetne delavce, ki so v neposrednem stiku z mladino in najbolj občutijo duh in dinamiko vsega njenega življenja. Mladina kaže željo in se trudi, da bi pridobila kar največ znanja in izobrazbe in osvojila vse ono, kar ji šola nudi v tej smeri. Toda vzgoja in izobrazba ne zavisita samo od subjektivnega odnosa do teh nalog, temveč tudi od vrste drugih problemov, ki zahtevajo hitro in smotrno rešitev: obremenjenost učnih načrtov, ver-balizem pri pouku, ki ne vzbuja zanimanja in aktivnega odnosa do znanosti, ostanki birokratskega odnosa do vzgoje učencev pri nekaterih vzgojiteljih, pomanjkanje učbenikov za razne predmete, pomanjkanje materialnih pogojev za širšo družbeno dejavnost itd., vse to ima globok odraz na njeno vzgojo in izobrazbo. Zato apeliramo na prosvetne delavce, da izvedejo energično borbo za reševanje teh vprašanj, kar jim omogoča tudi široka demokratizacija v vodenju šolstva.
Izobrazba in vzgoja v socialističnem smislu se ne more izvršiti samo v učilnici, brez vsestransko razvitega družbenega življenja mladine, ki bi se manifestiralo v raznovrstnih oblikah politične, kulturne, telesnovzgojne, zabavne in druge dejavnosti. Ljudska mladina je tudi dosedaj razvijala te panoge vzgojnega delovanja ob pomoči dela prosvetnih delavcev, toda to še ni postala skupna skrb organizacije LMJ in šolskih kolektivov, ni postalo
enoten sistem v vzgoji. Konstatira-mo to dejstvo kot slabost v delu naše šol. mladine in pozivamo prosvetne delavce na večje skupne napore k vsestranski vzgoji mladine.
Enotnost v težnjah in prizadevanjih, medsebojno zaupanje in razumevanje, pristni in prisrčni odnosi med vzgojitelji in učenci so neob-hoden pogoj za večje uspehe v vzgoji in izobrazbi mladine. Pojavi zastarelih, hladnih, nam tujih odno-S0Y rne(^ vzgojitelji in učenci v današnjih pogojih so nevzdržni, ker je borba za novo socialistično šolo istočasno tudi borba za nove odnose med vzgojitelji in učenci. Mi upravičeno pričakujemo od vas, da bolj neposredno in širokogrudne j e pričnete reševanje tega morda najvažnejšega in najučinkovitejšega pedagoškega problema.
V težnji, da ostane zvesta svojim revolucionarnim tradicijam, da se resnično razvija v svobodne in zavestne graditelje socializma v svoji domovini, da bo v prvih vrstah borbe za vse, kar je novo in progresivno, se mora mladina spoprijeti z vsem, kar jo utesnjuje in brzda. Ona se ne more zadovoljiti s suhoparnim in pogosto pristranskim tolmačenjem dejstev iz področja znanstvenega, kulturnega in družbenega življenja. Ona išče prepričljive odgovore na ta vprašanja, kot na nebroj vprašanj, ki se tičejo bolj neposredno osebnosti učenca. Potrebna ji je svobodna diskusija, svobodno izražanje pojmovanj in stremljenj, v čemer seveda ne smemo gledati nagnjenosti k anarhizmu in odklanjanja avtoritete. Nasprotno, v tem se odraža življenjska sila mladine in jamstvo naših narodov za bodočnost. Zato se obračamo na vzgojitelje in učitelje mladine, da v svojih vrstah razvijejo tako pojmovanje, da v svojih pedagoških postopkih do mladine negujejo te pozitivne lastnosti in da jih pravilno usmerjajo, tako pri pouku kot pri vsakodnevnem stiku z mladino.
Kongres izraža prepričanje, da bodo prosvetni delavci prav zato, ker jim je vzgoja mladine pri srcu, s svojimi izkušnjami, dajanjem po-
ČLANI SVETA ZA PROSVETO IN KULTURO
Izvršni svet Ljudske skupščine LRS (U. 1. št. 7) je izdal odlok o tem, katere ustanove in organizacije delegirajo svoje predstavnike v republiški Svet za prosveto in kulturo. Po tem odloku bo v naši republiki štel Svet 23 članov, od katerih bo 15 delegiranih, 8 pa neposredno imenovanih. Izmed zadnjih je izvršni svet določil tudi predsednika.
Naša združenja so določila v Svet tovariše: Zdešarja Henrika, šol. upr. v Ljubljani, Gabrovška Ludvika, profesorja VPŠ, in Zbri-zaja Danila, prof. strok, šole v Šentvidu. Univerza in visoke šole so delegirale ing. Čopiča Henrika, prorektorja TVŠ, Akademija za glasbo in Slovenska filharmonija do 1. IV. še nikogar, Akademija za upodabljajočo umetnost in Narodna galerija Mihelčiča Franca, rektorja akademije, Radio Ljubljana Goršiča Milka, direktorja Radia-Ljubljana, Društvo slovenskih književnikov književnika Kosmača Cirila, Slovensko narodno gledališče in Akademija za igralsko umetnost Juša Kozaka, upravnika SNG, Slovenska akademija znanosti in umetnosti redn. prof. dr. Antona Peterlina, Ljudska prosveta Slovenije prof. Janka Liška, tajnika LPS, Partizan in Zveza športov Slovenije Rem-škarja Tineta, predsednika LMS, Zveza prijateljev mladine Ado Krivic, predsednika Zveze pionirjev Slovenije, Zveza društev »Svoboda« Albrehta Romana, uslužbenca v Ljubljana, Društvo inženirjev in tehnikov pa ing. Janka Torkarja.
Neposredno imenovani so pa bili naslednji prosvetni delavci: akademik dr. Anton Melik (kot predsednik), Aškerc Anton, direktor učiteljišča v Celju, ing. Hacin Fridolin, direktor TVŠ v Ljubljani, dr. Goričar Jože, prof. pravne fakultete v Ljubljani, Humek Draga, direktor učitelj iča v Mariboru, Kogej Danica, predsednik okr. sveta za prosveto v Tolminu, Zakošek Jože, direktor gluhonemnice v Ljubljani in dr. Andrej Župančič, docent Medicinske visoke šole v Ljubljani
PRIMERJAVA Z LR HRVATSKO
Videti je, da ima Izvršni odbor ljudske skupščine Slovenije glede Sveta za prosveto in kulturo nekoliko drugačen koncept kot pa Izvršni odbor LR Hrvatske. Od 21 članov, kolikor jih šteje hrvatski republiški Svet za prosveto, znanost in kulturo, so družbene organizacije delegirale kar 17 članov in le 4 člani so bili neposredno imenovani. Tendenca je tam povsem jasna: zainteresirane družbene organizacije naj si po svojih delegiranih predstavnikih zavarujejo v čim večji meri vpliv na upravljanje v prosveti in kulturi. Zato ima na Hrvatskem združenje učiteljev dva predstavnika, Združenje profesorjev sr. šol. 2, Združenje profesorjev strokovnih šol 2, Združenje vzgojiteljev 1, Zveza ljudskoprosvetnih društev 1, Glavni odbor društva »Naša deca« 1, Zveza ljudske mladine 1, Zveza športov 1, univerza 2, Akademija znanosti in umetnosti 1, Združnje dramskih umetnikov 1, Združenje muzeologov 1 in Zveza glasbenikov 1. Tudi Svetu samemu so dali Hrvatje trdnejši položaj s tem, da so izbrali za predsednika dr. Zanka, ki je obenem tudi član Izvršnega odbora, dočim naš Svet za prosveto in kulturo ne bo imel neposredne povezave z Izvršnim odborom. Vtis imamo, da so na Hrvatskem bolj trdno prepričani o tem, da so prosvetni delavci dozoreli za samoupravljanje, kot pa so o tem prepričani naši politični forumi.
bude in neposrednim udejstvovanjem v izvenšolskem društvenem življenju mladine napravili vse, da šola resnično postane središče vsestranske vzgoje in izobrazbe učencev.	V. kongres LMJ
.	FLRJ
ZVEZNI IZVRŠNI SVET Sekretariat za zakonodajna in upravna vprašanja Št. 3267 — 26. III. 19.53
REPUBLIŠKIM ODBOROM ZDRUŽENJ PROSVETNIH DELAVCEV
SLOVENIJE
Na vaš predlog za spremembo uredbe o nazivih in plačah v znan-stveno-prosvetni službi, ki ste ga dostavili sekretariatu za zakonodajna in upravna vprašanja administracije Zveznega izvršnega sveta kakor tudi tovarišu Kardelju osebno, vas obveščamo v imenu tovariša Kardelja, da se ta materija sedaj urejuje in da bodo prišli v preučevanje tudi vaši predlogi.
S. f. — s. n.!
Sekretar:
dr. Leon Gerškovič s. r.
PRIPRAVE ZA NOVI OSNOVNE ŠOLE
V okviru učiteljskega društva za mesto Ljubljano se je osnovala posebna pedagoška komisija, ki v neprestanem stiku z ostalim članstvom poleg študija nekaterih važnih splošnih vprašanj pripravlja tudi gradivo za sestavo novega učnega načrta za osnovne šole. Po dosedanjih razgovorih in ob upoštevanju mnenja večine učiteljstva je bilo mogoče zavzeti naslednje stališče.
Sedanji učni načrt je prenatrpan. V večini predmetov, zlasti pa v realijah, je nepotrebno podajanje v obliki take sistematike kot jo pred” videva učni načrt, izhajati je treba bolj z otrokove zmogljivosti in njegove okolice.
Ne strinjamo se povsem z razdelitvijo ur, kakor jih prinaša predmetnik, sprejet v odboru za splošnoizobraževalno šolstvo in objavljen v zadnjih Objavah. Smatramo, da bi bilo treba ta predmetnik prej pošteno prediskutirati. Ne strinjamo se s tem, da se na račun telesne vzgoje zniža število ur za slovenščino v tretjem razredu. Učnih ur za slovenski jezik je vedno premalo in vsaka analiza našega šolskega dela in znanja otrok tako v osnovnih kot v višjih šolah nam kaže, da smo tu nič kako šibki. Prav tako se nam ne zdi posrečena združitev ročnega dela, pisanja in risanja v nov predmet »ročne spretnosti«. Vsa navodila, naj ene skupine ne zanemarjajo na račun druge, bodo precej odveč. Med vsemi tremi predmeti je nekaj bistvenih razlik, zato sprejemamo tako krčenje števila predmetov z rezervo.
Pozdravljamo pa odločitev, da se končno uredi vprašanje zemljepisa in zgodovine v tretjem razredu s tem, da gremo na skupen predmet »domoznanstvo«. Iz zemljepisne snovi naj bi se v tem predmetu obdelali splošni geografski pojmi ob obravnavi domače in bližnje okolice, nato naj bi šli na oddaljene zemljepisne in gospodarske enote, v zadnji tretjini leta pa na splošen pregled Slovenije. Zgodovinska snov naj bi v tem letu slonela na podajanju posameznih prizorov iz naše preteklosti, kolikor mogoče važnih, bistvenih dogodkov, če se le da v pripovedni obliki. Vsebinsko naj bi bili ti dogodki naslonjeni na domačo okolico in kar se da povezani z zemljepisom. Vsaka šola bo morala tu dobro premisliti svoj položaj in sestaviti svoj učni načrt. Vendar naj bi bilo obvezno, da morajo biti ti dogodki iz naslednjih zgodovinskih enot: Najstarejša doba, Stari Slovani, Kako so naši predniki tlačanih, Izumi in odkritja, Prva slovenska knjiga, Kmečki upori, Turki, Naši narodi pod tujci, Upori naših narodov in nastanek Jugoslavije; Življenje v stari Jugoslaviji, na Pri • morskem in Koroškem. Narodnoosvobodilna vojna. Šola bi vzela iz preteklosti tak dogodek, ki ga lahko nasloni na življenje v okolici ter z njim karakterizira posamezno dobo. Poleg tega naj bi se obravnavali obvezno nekateri narodni junaki v vseh šolah, morda Tito, Tone Tomšič in Lola Ribar, poleg tega pa še narodni junaki, ki so poznani ali pa so morda domačini iz šolskega okoliša ali bližnje pokrajine. Razume se, da na ta način pouk domoznanstva ne bi bil vsebinsko enak na vseh šolah, pokazal pa bi na eni strani povezanost šole z okolico in z otrokovo dojemljivostjo, na drugi strani pa seveda tudi učiteljevo samostojnost in razgledanost.
UČNI NAČRT ZA
Dočim vprašanje zemljepisa v četrtem razredu ne dela težav, se je treba ustaviti ob zgodovini. S tem, da prenesemo vso zgodovinsko snov v četrti razred, zadenemo nujno na vprašanje, koliko te snovi je našemu otroku na tej stopnji potrebno. Razume se, da je vsa snov važna in da se je težko odreči temu ali onemu poglavju; dojemljivost otrok, poglabljanje snovi, uporaba vzgojnih momentov in končno dejstvo, da ne smemo računati s tem, da morajo otroci zaključiti svoj pouk v četrtem razredu, vse to nas sili k temu, da precej krepko sežemo v obširno gradivo ter naložimo našim deset- ali enajstletnim otrokom res samo najnujnejše. Ob številu ur, kakor jih predvideva predlog
predmetnika, bo moralo biti krčenje precej občutno, Poleg tega je treba premisliti, če naj ne bi zahtevali tudi v četrtem razredu podajanja zgodovine v pripovedni obliki, naslonjeni na posebno zgodovinsko čitanko.
Prav tako mora doživeti spremembo učni načrt za prirodopis. Iz sistematičnega podajanja snovi naj bi šel v oblike, kakor jih doživlja po vrstnem redu otrok: dom, dvorišče, polje, gozd, nato oddaljeni kraji. Podajanje naj bi se morda razvijalo v nekakih življenjskih skupinah ali pa v biotopih, da bi otroci bolj kot doslej videli povezanost posameznih bitij z okolico.
Zanima nas, kako pripravljajo svoje načrte v posameznih okrajih in kakšno stališče so zavzeli do najvažnejših vprašanj.	TV.
0 POUKU UMETNOSTNE ZGODOVINE V SREDNJI ŠOLI
Naši učni načrti že od nekdaj posvečajo veliko pažnjo reahjam. To je popolnoma pravilno, kajti namen naše šole je usposobiti učence, da se bodo mogli čimprej vključiti v izgradnjo socializma. Pri tem poudarjanju realij pa ne smemo pozabiti na umetnost, ki za iz^adnjo socializma sicer ni tako nujno potrebna kakor znanost, a je vendar ne smemo podcenjevati, ker nam dela življenje lepše, delo prijetnejše, ker človeka dviga in oplemeni-tuje in končno, ker je človekov odnos do nje del njegovega svetovnega nazora.
Z umetnostjo se naši dijaki seznanjajo vsepovsod v življenju: berejo knjige, poslušajo radio, hodijo na umetnostne razstave. Vendar pa je veliko vprašanje ali se seznanjajo res z dobro, pravo umetnostjo, če jih nihče ne vodi. Časopisi mnogo pišejo o pomanjkljivi estetski vzgoji mladine, o pokvarjenem okusu, o navdušenju za jazz in slabe filme, za »kič« v umetni obrti itd. Vse to želimo odpraviti v šolah s pravilno estetsko vzgojo. Kako pa je z estetsko vzgojo v naših gimnazijah?
Estetsko vzgojo posreduje našim dijakom pouk risanja, zgodovine umetnosti in književnosti. Navadno pouk književnosti lahko dijakom da še največ. Zato je značilno, vsaj po mojih opažanjih, da se dijaki v nižjih razredih še navdušujejo za senzacionalno literaturo, za »šund-romane«, v višjih razredih pa je tak pojav že redkost. Če imajo dijaki dobrega profesorja, znajo tudi prav razlikovati, katera literatura je zdrava, pozitivna in katera je slaba, dekadentna.
Če je pouku literarne zgodovine dodeljeno dovolj pažnje in časa pa ni tako z zgodovino glasbe in likovne umetnosti. Od osvoboditve do šolskega leta 1947—48 sta se zgodovina glasbe in likovne umetnosti poučevali kot samostojna predmeta v 7. in 8. razredu klasične in realne gimnazije. Zdaj pa se glasbena zgodovina sploh ne poučuje več, zgodovina likovne umetnosti pa se poučuje kot samostojen predmet v klasični gimnaziji tri ure tedensko. Na gimnazijah splošnega tipa se poučuje v V. in VI. razr., vključeno v dve tedenski uri risanja. Vidimo torej, da je pouku umetnosti dodeljenih vedno manj ur, zlasti ker se bodo tri tedenske ure umetnostne zgodovine na Klasični gimnaziji skrčile z novim učnim načrtom na dve.
Glede Glasbene zgodovine bi pripomnila le to, da imajo dijaki precej možnosti glasbene vzgoje izven
šole v glasbenih šolah in na mladinskih koncertih, ki imajo velik izobraževalni pomen in bi želeli, da bi jih bilo čim več. Morda pa bi bil njihov učinek še večji, če bi dijaki iz srednje šole prinesli že nekoliko znanja glasbene zgodovine, ki bi si jo pridobili pri zgodovini. Potem bi morda vsi dijaki hodili na te koncerte in z večjim zanimanjem spremljali predhodna predavanja. Ni pa to tako nujno, ker navsezadnje, kdor se želi glasbeno izobraževati ima možnost za to tudi izven šole.
Zgodovina likovne umetnosti na klasični gimnaziji je omejena na tri, oziroma bo omejena na dve uri tedensko. To še nekako gre, čeprav je na klasični gimnaziji maturitetni predmet. Teže pa je na realni gimnaziji. Navadno pouk med risanjem ne zadostuje. Tovariši slikarji porabljajo čas bolj za pouk risanja, kar je pri dveh tedenskih urah razumljivo. Poleg tega se pouk umetnostne zgodovine zaključi v šestem razredu, ko jo dijaki začenjajo šele prav razumevati. Končno pa umetnike zanima bolj formalna stran umetnin kot zgodovinski razvoj umetnosti in bi za ta pouk v nekem smislu bili boljši umetnostni zgodovinarji ali zgodovinarji, ki bolje poznajo gospodarske in družbene razmere.
Kaj bi se tedaj dalo storiti? Ker je zaradi prenatrpanosti predmetnika popolnoma nemogoče, da bi se umetnostna zgodovina spet poučevala kot samostojen predmet v 7.
in 8. razr. klas. gimnazije in gimnazije splošnega tipa, je nujno, da bi se učni načrti za zgodovino v tem smislu dopolnili. Pozabiti ne smemo, da so bili učni načrti za zgodovino sestavljeni v času, ko sta bili zgodovina glasbe in likovne umetnosti še samostojna predmeta. Na klasični gimnaziji bi bil tak pouk umetnosti med zgodovino predpriprava za sistematičen pouk umetnostne zgodovine v 8. razredu. Na realni gimnaziji pa bi se naj delo profesorja risanja in umetnostne zgodovine tako vskladilo, da bi risar prevzel bolj formalno stran umetnin, zgodovinar pa bolj družbe-no-zgodovinsko. Novim zgodovinarjem bi poučevanje zgodovine umetnosti ne bilo pretežko, ker morajo na univerzi opravljati obvezni izpit iz tega predmeta.
Vprašanje pa seveda je, kako bi učne načrte in učbenike praktično preuredili. Nima smisla govoriti, da so učbeniki prevedeni iz ruščine glede tega zelo pomanjkljivi. Naši novi učbeniki na nižji gimnaziji so mnogo boljši, zlasti še, ker vsebujejo dobre ilustracije. Vendar pa bi bilo morda dobro dodati učbenikom nekako ilustrirano čitanko, ki bi vsebovala sestavke n. pr. o hr-vatski pleteninasti ornamentiki, srbskih zadužbinah, bogomilski umetnosti, slovenski gotiki, dalmatinski renesansi, slovenskih impresionistih itd.
Dobro bi dalje bilo, da bi v učni načrt za višjo gimnazijo in v učbenike vnesli poglavja iz kulturne zgodovine za vsako obdobje. Pozabiti namreč ne smemo, da umetnost odraža gospodarske in družbene razmere in da tako umetnost lahko služi tudi za uresničenje didaktičnega principa nazornosti. Morda Holbeinovi lesorezi bolje kažejo duha reformacije, morda so Brueg-love slike verne j ši odraz odpora nizozemskega človeka proti španski tiraniji kot bi to znal opisati profesor. Gotovo so Goyeve grafike za razpoloženje španskega ljudstva do Napoleona in Bourbonov pomembnejše kot vstaja generala Duponta. In Daumierove karikature so tako izrazite, da dijaki, ki so jih videli, nikoli ne pozabijo dogodkov v zvezi z njimi. Pa vendar imen Holbeina, Bruegla, Goye, Daumiera šolska knjiga nima. Seveda je to le nekaj primerov.
Povedala sem nekaj svojih misli, o katerih vem, da so nerodno izražene. Toda povedala sem jih iz velike ljubezni do naše nove šole, dijakov in umetnosti. Zelo bi bila vesela, če bi se ogrel še kdo in povedal svoje mnenje.	V. W.
PREDLOG ZA PREDMETNIK KLASIČNE GIMNAZIJE
5. raz. 6. raz. 7. raz.
Slovenski jezik Nemški jezik Latinski jezik Grški jezik Moralna vzg. Filozofski predmeti Zgodovina s temelji družbene ureditve Zemljepis Prirodopis Matematika Fizika Kemija
Zgodovina umetnosti Telesna vzgoja Predv. vzg.
8. raz. 4 3 3
3
2
4
2
2
2
2
2
2
2
Objavljamo osnutek predmetnika kot sta ga sprejela zbora klasične gimnazije v Ljubljani in Mariboru.
K temu kakor tudi v zadnji številki objavljenemu predmetniku pri-
pominjamo, da sta oba predmetnika osnutka, ki ju je pripravilo naše Združenje. O vseh predmetnikih bo seveda sklepal Svet za prosveto in kulturo, zato naslavljajte spreminje-valne predloge nanj.
Slovenska literatura ob
O velikem vplivu literature na mladino in nobenega dvoma. Nadežda K. Krupska, Leninova tovarišica, pravi:
»Literatura je mogočno sredstvo, s katerim vplivamo na doraščajoči rod. Pomaga mu razumeti življenje, ljudi, cilje, za katere ti živijo. Nauči te, kako moraš z ljudmi ravnati, kako sd pridobiš vpliv nanje; ona vpliva na človekovo moralo, na njegovo vedenje, na njegov pogled na svet. Umetniška literatura silno vpliva na mladino, in sicer v dobi, ko se človek oblikuje.«
Zdi se mi, da je navezovanje mladine na lepe literarne like stara pedagoška praksa. Iz lastnih gimnazijskih let se spominjam, kako globok vtis je napravila name Goethejeva Ifigenija, Puškinova Tatjana ali junak Taras Buljba. V teh dobrih sedmih letih, kar popravljam slovenske naloge, pa le nisem opazila, da bi mladina iskala vzorov v literarnih likih. Razen pri literarnem pouku pa jo tudi pri pouku moralne vzgoje lahko' navajamo na to, predvsem v poglavju, ki ima naslov »Lik socialističnega človeka«. Seveda morajo biti ti primeri klasični, visoke umetniške vrednosti, kajti le taki se dojmijo mladega človeka. Takih pa tako ne bo na pretek.
Naj večja bo bera pač pri Cankarju. Prvi med njegovimi plastičnimi, pozitivnimi liki je Hlapec Jernej. Njegovo zgodbo poznate; delaven človek, ki je delal 40 let, ne da bi vprašal čemu in za koga; delal je iz zavesti, da je to človekova dolžnost, a tudi njegova čast. Zato pa vztrajno, neomahljivo zahteva, da mu družba prizna njegovo delo, njegovo pravico. Nikomur ne želi zlega, toda da doseže pravico, je pripravljen storiti vse in se na koncu v resnici upre izkoriščevalcem in bogu. — Takih junakov, neomahljivih borcev za pravico, v naši umetniški literaturi nimamo mnogo.
Drugi pozitivni Cankarjev lik je mladi Maks Krneč iz »Kralja na Betajnovi«. Mlad človek, študent, ki pozna v svojem življenju dve veliki gibali: borbo za resnico in pravico — in ljubezen. Kakor si želi osebne sreče, se zaradi nje vendarle ne umakne borbi proti nasilju, laži in hinavščini. Kantor mu za plačilo, če bo
pouku moralne vzgoje
molčal o njegovih zločinih, ponuja hčer Francko, ki jo Maks ljubi — toda Maks niti za trenutek ne omahuje. Zavest, da je pošten, svoboden, mu je tako potrebna kakor zrak, ne mogel bi živeti, če bi izgubil to zavest, še več, rajši celo umre.
V povesti »Na klancu« in v mnogih črticah je Cankar, kakor sam pravi, postavil spomenik materi, ne samo svoji lastni materi, temveč vse žrtvujoči, vse razumevajoči in vse odpuščajoči materinski ljubezni sploh. Med vsemi temi zgodbami o materinem samozatajevanju, skrajnem žrtvovanju za otroke, o njeni globoki skrbi za duševno zdravje otrok, se mi zdi najpretreslivejša črtica, ki ji je Cankar dal naslov »Sveto obhajilo«. Petero lačnih otrok pričakuje mater, ki se je vsa plašna napotila iskat kruha na up. Otroci so skraja samo nestrpni, polagoma pa postajajo zlovoljni, v njihovih srcih se oglaša sovraštvo do matere, ki jih pušča lačne, sovraštvo do bratov in sestra, iki čutijo enako. Tedaj je vstopila mati s hlebom kruha, »oči so bile objokane in so gledale plaho; tako gleda grešnik na svoje trdosrčne sodnike . . .« Cankar se še leta po materini smrti zgrozi ob misli, da so uživali njeno telo in pili njeno kri. O materinski ljubezni piše Cankar, toda hote ali nehote prikaže še neko drugo materino čustvo: čut odgovornosti pred otroki. Naj bodo življenjske prilike kakršne koli, otrok upravičeno pričakuje od matere pomoči. Mlad človek, ki si bo to misel živo vtisnil v zavest, bo brez dvoma znal ceniti svojo mater, z vso resnostjo bo gledal tudi na lastne življenjske naloge, na odnos do otrok, do žene.
Še drug čudovit ženski lik poznamo v naši literaturi — Hudabivško Meto iz »Samorastnikov« Prežihovega Voranca. Lepa Meta, doma iz revne koroške hube pod Obirjem — je bila za deklo pri svobodnem kmetu na Karnicah. Ko je postalo očito, da bo imela otroka z Ožbe-jem, bodočim gospodarjem bogatih Kar-nic, jo je stari ošabni Karničnik — da zadosti časti omadeževane hiše — obsodil na »povesmo in večno sramoto«, to se pravi, v času, ko se odmoli cel rožni venec, ji je na golih dlaneh žgal predi-
vo, potem pa jo sramotno pognal iz hiše. Meta je odšla služit v samoto kraj Drave, se vrnila v domačo bajto rodit sina, potem pa zopet odšla za kruhom na Pliberško stran. Cez dve leti je prinesla domov drugega sina, ki mu je bil oče zopet Karniški Ožbej. Kamiški gospodar je tokrat hotel oprati sramoto svoje hiše s pomočjo gosposke — Meto so biriči odvedli na graščino v Dobrloves, kjer jo je graščinski gospod skušal pregovoriti, naj se odpove Ožbeju, kajti karniška gospodinja zaradi svojega revnega rodu nikdar ne bo mogla postati. Meta se je odpovedala Karnicam, na katere nikdar mislila ni, Ožbeju, najbližjemu ji človeku, pa se ni odpovedala. Zato je dobila petdeset udarcev po golem telesu. Ob tretjem otroku je Karničnik Ožbeju vzel prvorojenstvo, nakar je moral ta na vojsko. V Meti pa je naraščala samozavest, odpor in moč ob misli, koliko je že pretrpela zaradi svojega rodu in svoje ljubezni. Ožbej se je vrnil iz vojske pohabljen. Rodil se jima je četrti, peti, deseti otrok. Karnice se niso omehčale niti ob smrti gospodarja, niti ob Ožbejevi smrti, toda Meta in njena »žvot« jih tudi potrebovali niso. Meta je otroke vzgojila v pomanjkanju a tudi v navezanosti drug na drugega in v ponosu na trud, s katerim so se borili za obstoj. Govorila jim je: »Kjer stojite, poženite korenike. Ne dajte se teptati od drugih, ne prenašajte ponižno krivic, ali tudi vi ne prizadevajte nikomur, nobenemu bližnjemu kakih krivic . . . Zdaj po meni vas je devet, čez petdeset let vas bo lahko že sto, čez sto let vas bo petkrat, desetkrat toliko. Potem si boste združeni lahko priborili svojo enakovrednost, svoje pravice . . .« Karnice so propadle, obubožani potomci v Celovcu se podpisujejo po nemško — Karnitschnigg — Hudabivški samorastniki pa so raztreseni po vsej Koroški, cela vojska jih je, ki oblega, spodjeda, zasega Karnice in uresničuje vero ponosne Mete, da je človek vreden spoštovanja ne zaradi svojega imena in premoženja, ampak zaradi svojega dela in moralnih vrlin.
In zdaj še primer za obrazložitev pogubne vloge klerikalizma v naši narodni zgodovini. Čudno se pravzaprav zdi človeku, da spričo te vloge, razen pri C. nimamo primernega odraza v naši litera-
turi. Kar imajo Hrvati in Srbi v »Bako-nji.fra Brne«, kar je pri nas obdelano v publicističnih delih in spominih, kar imamo v Klemenčičevi umetniški mapi, tega nimamo v literaturi in nam tako manjka učinkovito sredstvo v vzgoji mladine. Cankar je v dveh svojih likih podal plastično podobo cerkve in klerikalizma pri nas: v obeh župnikih iz »Kralja na Betajnovi« in iz »Hlapcev«. Prvi ima opravka s kapitalističnim mogotcem na vasi — Kantor jem — zato je do njega ves popustljiv in hinavski. Kajti Kantor ne le da bo pripeljal v klerikalne vrste vse svoje delavce, ki se še v modemi dobi morajo ravnati po srednjeveškem načelu: »Cuius regio, eius religio« — temveč bo župniku na svoje stroške zgradil tudi farovž ih hlev. Denar pa, ki so ga zaslepljeni kmečki in delavski reveži v ta namen zmetali v puščico »po soldih«, lahko zdrkne v župnikov žep. Župnik ve, da si v je Kantor pridobil bogastvo in oblast z zločini, vendar ga imenuje »blagega, katoliškega moža«; Lužar, delavec, ki se je uprl izkoriščanju, pa je zanj brezbožnež, in za revno delavsko mater nima ne pomoči ne dobre besede, kakor v posmeh ji ponudi kozarec vina. Vera mu je le sredstvo, s katerim, na eni strani, ustrahuje preprosto ljudstvo, na drugi pa Kantor j a opravičuje za vse zločine, češ, »je ^ ze božja volja, da so na eni strani premožni, na drugi pa siromašni ljudje«.
Kantor se zdi, mu ponuja delitev oblasti, ko pravi: »Vi duše, jaz telesa!« V resnici pa mu kakor valptu ponuja le bič, s katerim mu bo priganjal proletariat — in župnik ta bič sprejme! Živa slika sodelovanja med vladajočim razredom in cerkvijo v imenu zatiranja ljudstva!
Cisto drugače postopa cerkev v odprtem boju z nasprotniki. Predstavnik »ecclesiae militantis« je župnik iz »Hlapcev«. »Pokori se, ne upiraj se, je poglavitna zapoved. Kdor ravna po tej zapovedi, mu bodo grehi odpuščeni; kdor jo prelomi, bo smrti deležen!« grozi učitelju Jermanu. S tipično klerikalnimi sredstvi skuša izsiliti iz njega, da bi priznal vrhovno nadoblast cerkve nad družbo in posameznikom: z laskanjem njegovi možatosti, z navideznim popuščanjem, z grožnjo, da bo kazensko prestavljen, z obtožbo, da je kriv materine smrti. To
MATIČNI TISTI
Kadar koli prevzamem ob začeti ku šolskega leta matične liste svojih novih učencev ali pa sedim potem med letom, zlasti ob polletju in ob koncu leta pri njih, mi vedno zazveni v spominu uvod k Cankarjevi knjigi »Moje življenje«. Tam pravi veliki mislec: »Se hujše pa je bilo, da so vprašanja na tisti poli razodevala za svojega očeta c. in kr. profesorja, ki deli človeško življenje v rubrike sub a), b) in c).«
Tudi mene so vedno motile tiste rubrike v naših matičnih listih, ki se vrste v delu z napisom »Zapiski«. V tiste rubrike naj bi stlačil svojega učenca, iz teh rubrik naj bi dobili moji nasledniki nekako sliko o njem?!
Kaj so mi pomenile tiste rubrike!? Mogoče včasih, da sem spoznal, da je ta ali oni predrzen, neubogljiv, da ima te ali one razvade itd. A tistega, kar bi mi koristilo pri mojem delu, da bi lahko takoj pravilno usmeril svoje učno in vzgojno delo, tega mi niso povedale. Koliko lažje bi mi bilo delo, če bi mi matični listi že sami povedali nekaj o učencu, o okolju, v katerem živi, o njegovem duševnem razvoju, o telesnih napadak, umskih sposobnostih, nravstvenih vrednostih! Že v začetku bi lahko pravilno uravnal svoje delo, ker bi imel tako pred seboj že sliko, ki mogoče ne bi bila še popolna, mogoče včasih še celo napačna, če bi moj prednik ne bil vzgojitelj na mestu, vendar bi bila nekako opora.
Zato sem vedno mislil na to, da bi bilo nujno potrebno te matične liste v drugem njihovem delu temeljito izboljšati. Le tako bodo v pomoč učiteljem, ki prevzamejo učence, le tako jih bodo hitrejše in temeljitejše spoznavali in tako izboljšali svoje učno in vzgojno delo.
Kakšni pa naj bi bili matični listi, da bi bili res v oporo vsem, ki jih dobe v roke!
Te nove matične liste si zamišljam urejene takole:
Naslovna stran in katalog naj ostaneta kot doslej. Namesto sedanjega dela »Zapiski« z njegovimi rubrikami pa naj bi imel ta preurejeni list le prazno polo s 4 deli (strani).
Za učitelja je skoraj vedno učenec, ki vstopi v šolo, še skoraj nepopisan list, zato nepopisana pola!
Razdeljena je pa na 4 dele, ki bi zajeli:
I.	Otrokov dom in okolica.
II.	Otrokov telesni razvoj.
III.	Otrokove umske in nravne lastnosti.
IV.	Otrokova posebna zanimanja in delovanja.
Torej vsak del — del te prazne pole. Razrednik I. razreda bi seveda imel največ dela. On bi moral popisati največkrat I. del ves, druge pa bi začel. Ko bo on končal svoje delo, bo potegnil pod njim vodoravno črto. Pod njo bi se podpisal, da s tem podpisom jamči za svoje delo. Njegovi nasledniki bi to sliko izpopolnjevali (dopolnjevali, popravljali) in prav tako s svojim podpisom odgovarjali zanjo. Tako bi se slika učenca do konca njegovega šolanja izpopolnjevala.
Na podlagi take slike bi bilo delo s posameznim učencem v naslednjih letih mnogo lažje. Laže bi to delo usmerjali, učencu laže pomagali preko težav tako umskih kakor tudi nravstvenih. Naše delo bi se poglobilo, dobilo bi dobre temelje.
Horvat Rudolf
je pošastna podoba klerikalizma, pod katerega oblastjo ječijo svobodoljubni in pošteni ljudje in se bohotno razrašča nevednost, nemorala, praznoverje in sovraštvo — pred 80 leti privid naših krvavih dni v zadnji vojni.
Pa se vrnimo zopet k pozitivnim likom in idejam. Humanost naj bo najlepša lastnost socialističnega človeka-. O tem govori Ferdo Godina v črtici »Kostja« v zbirki »Iz partizanskih let«. Kostja je bil -mlad partizan. Ko so se partizani^ nekoč vrnili iz uspešnega- spopada s fašisti in belimi, so -si smeje pripovedovali, da je Kostja podrl svojega prvega Italijana in Zdaj — joka. Kljub smehu pa so bili partizani ganjeni, kajti v Kostjinih solzah je izbruhnilo tisto, kar se je skrivalo v srcih vseh; »vzbudilo se je v naših dušah, kar je najčudovitejše,« pravi pisatelj, »a izraziti se da z eno samo preprosto besede* in ta je — Človek.« Vso zgodovino so naše ljudi preganjali in morili, vendar se ti niso zakrknili- v sovraštvu, -temveč so neprestano hrepeneli, se borili in se borimo za čas, »ko rojak prost bo vsak, ne vrag, le so-sed bo mejak,« torej ne le za lastno svobodo, ampak -za svobodo, enakopravnost, mir in sodelovanje med vsemi narodi, za človeka.
Isti problem humanosti, le da še v kočljivejšem primeru, obravnava Janez Gradišnik v noveli »Nekega dne v aprilu« iz zbirke »Narod se je uprl.« Aktivisti Drago, Jože in Dušan so iz ustaških zaporov na Savski cesti prepeljani v vojaški zapor. 2e -po tem, da jih — obdolžene skupnega delovanja v OF — zaprejo v -skupno celico, sklepajo, da so obsojeni na smrt. Strašno sumnjo potrdi paznik, čez dobro uro bodo ustreljeni kot talci za esesovskega generala. Vsak po svoje doživlja slovo od življenja — najhuje je Dušanu, ki se tovarišema končno izpove, da je na zaslišanju po prvem pretepanju vse povedal in -tako pahnil v -smrt tudi njiju, ki sta se junaško držala. Zdaj, na pragu smrti, si želi odpuščanja. In tovariša odpuščata. Kajti v borbo so šli, ne da -bi vedeli, koliko moči ima kdo, koliko zdrži. In ni mogoče obsojati človeka — vsaj zdaj, ko bodo vsi -trije ustreljeni — če se je izkazalo, da ni moči v njem. Združeni bodo stopili pred krvnišk-e puške.
KAJ SO UGOTOVILI NA UČNOVZGOJNIH KONFERENCAH VAJENSKIH ŠOL V MARIBORU
Splošno izobraževalne šole bi morale posvečati večjo ipažnjo uspešnejšemu usmerjanju učencev v gospodarsko dejavnost. Kriterij ocenjevanja učencev, ki gredo v obrt, je treba zaostriti. Nepravilno je, da se takšnim učencem podari ocena samo zaradi tega, ker so se odločili za uk. Vajenske šole ne smejo biti več zatočišče naj slabšim učencem osnovnih šol in nižjih gimnazij. Znanje teh učencev je silno šibko, ne obvladajo niti poštevanke, kaj šele osnovne računske operacije, jezikovno izražanje jim dela težave ter ne znajo gladko čitati. Osnovne šole naj bi naučile učence pravilno uporabljati risalno orodje. Tako n. pr. na vajenskih šolah ugotavljamo, da učenec niti ne zna pravilno polagati trikotnikov. Vsakega učenca bi bilo treba pred vstopom v učno razmerje še posebej preizkusiti ter ugotoviti ali ima spretnosti za poklic, ki si ga je izbral. Nižje gimnazije naj bi za učence, ki gredo' v obrt, pošiljale upravam vajenskih šol izvlečke iz glavnih vpisnic.
Vajenske šole so v povezavi z Mestno obrtno zbornico, tako da lahko govorimo o dobrem sodelovanju. Šole javljajo primere kršenja uredbe o vajencih obrtni zbornici. Veliko je še primerov, ko učenci ob dnevih pouka delajo, ker nimajo čas od prihoda v mesto, pa do pričetka pouka kje prebiti. Za te učence je bil sedaj določen prostor v Domu MLO. Obrtna zbornica bi morala redneje javljati primere razveljavljenja učnih pogodb. Prav tako bi morala obrtna zbornica vplivati na obrtnike, da bi se ti vključili kot predavatelji v vajenske šole. Tako je n. pr. na vajenski šoli lesne stroke od 7 strokovnih predavateljev le 1 obrtnik. Pomočniški izpiti naj bi imeli svečanejšo obliko.
Stalno spreminjanje učnih načrtov in predmetnikov pouk ovira. Učni načrt in predmetniki naj se ustalijo. Nujno potrebno bi bilo uvesti telovadbo in mo*-ralko, iki se zaenkrat v tem šolskem letu poučuje kot poizkus na vajenski šoli oblačilne stroke, ker je to edina šola, ki ima trikrat tedensko pouk. V tretjih razredih je letos število ur slovenščine premajhno, ker je ustno in pismeno jezikovno izražanje tretjih razredov spričo pomanjkljive predizobrazbe silno šibko. V teh razredih je večina učencev s štirimi razredi osnovne šole. Nujno potrebno je uvesti učne načrte za praktično delo ter jih vskladiti z učnimi načrti za teorijo.
Pouk je treba raztegniti na vsaj 3' dni v tednu ter število ur zvišati na 5 dnevno. Ko govorimo o ovirah pri pouku na vajenskih šolah, je vselej največji poudarek na popoldanskem pouku. Od štirih vajenskih šol, ima samo .vajenska šola kovinske stroke dopoldanski pouk. Učenci prihajajo k popoldanskemu pouku fizično utrujeni. Vprašanje poslopja, kjer bi našle streho vse vajenske šole, je tako pereče, da je treba nanj resno misliti. Nadaljnja ovira je preveliko število ur v popoldanskem pouku. Slabši učni uspehi gredo tudi na račun učencev, ki nimajo predpisane predizobrazbe. Tu so zlasti mišljeni učenci s štirimi razredi osnovne šole, ki so polagali sprejemni izpit. Sprejemne izpite na vajenskih šolah je treba odpraviti, oziroma jih dovoliti v res samo izjemnih primerih, ko gre na primer za dobrega učenca osnovne šole, ki zaradi oddaljenosti ni imel možnosti posečati nižje gimnazije. Pomanjkanje učil in učbenikov vpliva na kvaliteto pouka. Predavatelji porabijo mnogo dragocenega časa za diktiranje snovi. Ta čas bi lahko mnogo koristneje uporabili za utrjevanje, oziroma ponavljanje snovi. Šole zlasti pogrešajo metodiko za strokovno računstvo in risanje, v kovinski stroki tehnologijo materiala, učbenik za zgodovino in higieno ter učbenik za tehnologijo tekstila in čevljarstva.
Velika ovira so učenci iz podeželja, ki bi jih bilo treba zajeti v domove. Zlasti visok je odstotek učence v-voza če v na vajenski šoli lesne stroke, kjer se vozi nič manj kot polovica učencev. To so učenci, ki zgodaj zjutraj vstajajo, pred odhodom po navadi še opravljajo nujna domača dela, zvečer pa se pozno vračajo domov. Spijo torej manj kot 8 ur. Niso redki primeri, ko ima takšen učenec od postaje še nekaj km za pešačiti. Tem učencem preostaja faktično zelo malo časa za učenje.
Odnos učencev do šole je v večini primerov mlačen. Še največ j e prizadevanje kažejo učenci prvih razredov, ker je zanje strokovna šola nekaj novega ter se vanjo šele uvajajo. V drugem razredu zelo popustijo, ta razred smatrajo učenci za nekako manj važen, na drugi strani pa se čutijo na šoli že udomačeni, opaziti pa je že tudi negativne vplive pomočnikov oziroma mojstrov. V tretjih razredih pa se učenci zopet zavedajo, da se morajo učiti zaradi zaključnega izpita.
Vzgojno delo na vajenskih šolah je silno težavno. Pri tako majhnem številu tedenskih ur, ni mogoče v tem pogledu ustvarjati nekih čudežev. Docela zgrešeno je torej čakati izključno na šolo, da ta opravi vse vzgojne naloge. Pri vzgoji učenca morajo prav tako sodelovati tudi ostali faktorji, to je dom in delavnica. Ne smemo pozabiti, da prebije učenec v delavnici 3i& ur, v šoli pa komaj 14, ves ostali čas pa prebije doma. Pri tako nizkem številu ur v šoli pač ni mogoče posredovati vzgojnega vpliva. Delavnica
podira vzgojno delo šole. V splošnem delavnice vse premalo vzgajajo učence, zlasti v ideološkem pogledu. Čim tesnejša povezava med šolo, domom in delavnico lahko stanje zelo izboljša. V večjih podjetjih se pomočnki oziroma mojstri zaradi prevelikega števila vajencev z vzgojo učencev ne utegnejo ukvarjati v takšni meri kot bi bilo to potrebno.
Izvenšolsko udejstvovanje učencev je tako skromno, da s takšnim stanjem nikakor ne moremo biti zadovoljni. Učenci izjavljajo, da bi se radi izvenšolsko udejstvovali, da pa zaradi pomanjkanja časa ne utegnejo. To brez dvoma drži za učence s podeželja, ne pa v toliki meri za učence, ki bivajo v mestu. V nekaterih primerih so učenci izjavili, da jih starši zvečer ne pustijo k telovadbi. Ugotovljeni so tudi primeri, ko funkcionarji nekaterih društev niso pravilno pristopili k učencem, ki so na novo vstopili v društvo. Takšen odnos seveda kvarno vpliva na vključevanje učencev v izvenšolsko delo. Šole so se v tej smeri mnogo trudile, niso pa iz zgoraj navedenih razlogov uspele. Eden izmed glavnih vzrokov šibkemu izvenšolskemu udejstvovanju pa je popoldanski pouk. V kolikor se učenci izven šole udejstvujejo, kažejo naj večje zanimanje za telovadbo, nogomet in boks.
Mladinske organizacije ni na vseh šo-šolah. V kolikor pa je, so učenci 90 °/o včlanjeni. Učenci iz večjih podjetij imajo v obratih svoje aktive, ki pa so po izjavah učencev zelo nedelavni. Predavatelji iz podjetij, ki poučujejo na vajenskih šolah, bi v tej smeri pri podjetjih lahko kaj pokrenili, da bi delo v mladinski organizaciji zopet oživelo.
Učenci so v splošnem srednje oskrbljeni z obleko in obutvijo. Isto je stanje tudi v pogledu prehrane. Največ je srednje hranjenih učencev. Večina učencev uživa po večkrat na teden meso. Na slabšem v pogledu hrane pa so učenci s podeželja, ki se vozijo. Ti učenci so opoldan brez tople hrane. Tem učencem bo odslej zagotovljen obed v Domu MLO.
Stanovanjske prilike niso povoljne. Večina učencev ima svojo posteljo, vendar so stanovanja mnogo pretesna, v nekaterih primerih pa temna in vlažna. Takšno stanje seveda ovira učence pri učenju.
Po socialnem poreklu je največ učencev iz delavskih vrst in revnih kmetov. Najmanj pa je učencev, katerih starši so nameščenci oziroma uslužbenci. Socialmo šibkim učencem bi morala podjetja nuditi podporo. Primerov moralno ogroženih učencev skoraj da ni.
Najbolj pereče je vprašanje poslopja, kjer bi lahko imele vse vajenske šole streho. S tem v zvezi bi bila potrebna kompletna oprema za 10 učilnic, pisarno, konferenčno sobo, kabinete in delavnice za praktični pouk.	Joso T.
ŠE ENKRAT O UPOKOJENCIH
Centralna odbora Združenja učiteljev Jugoslavije in Združenja profesorjev in predmetnih učiteljev Jugoslavije sta nam poslala naslednje obvestilo.
OBVESTILO
Na centralne in republiške odbore prihaja vedno več pritožb na pokojninske prevedbe upokojenih učiteljev in profesorjev. Učitelji, predmetni učitelji in profesorji, ki so bili upokojeni po vojni ali v času od '1. oktobra 18OT' pa do 1. aprila 1932, se skoraj redno prevajajo: učitelji v X., predmetni učitelji v IX. in profesorji v VIII. plačilni razred, dočim se njihovi tovariši, ki so šli v pokoj po il. aprilu MSž, prevajajo v VIII., VII. in VI. pokojninski razred. Ta razlika je nastala zato, ker se pri prevedbah šolskih delavcev ne upoštevajo pozitivni predpisi Uredbe o določitvi in prevedbi pokojnin in invalidnin, po kateri bi se te zadeve mogle pravilno rešiti.
Pozivamo vse prosvetne delavce, ki so bili upokojeni v razdobju K X. 1947 do 1. aprila 11952 a SO' bili prevedeni po
uredbi iz leta 1947, so pa izpolnili vse ostale pogoje za dosego starostne pokojnine, da se na prevedbo pravočasno pritožijo in zahtevajo, da se jim pokojnina določi v skladu s čl. 51, drugi odstavek Uredbe o določitvi in prevedbi pokojnin in invalidnin (SL FLRJ-J9/52), in sicer za učitelje VIII, za predmetne učitelje VII. a za profesorje VI. pokojninski razred. Prav tako pozivamo tiste prosvetne delavce, ki so bili prevzeti v službo po vojni, so bili pa upokojeni pred li X. 1947, da se na upokojitvene rešitve pritožijo, sklicujoč se na člen 51, odstavek tretji zgoraj omenjene uredbe.
En izvod pritožbe je treba vedno tudi dostaviti Republiškemu odboru združenja.
Sekretar CO
Združenja profesorjev in predmetnih učiteljev FLRJ,
M. Nokolič m. p.
Sekretar CO
Združenja učiteljev FLRJ,
N. Savič
NI TEPEL PRAVEGA!
»Zakaj me tepeš?«
»Ker si učitelj z Ledine!« »Saj nisem z Ledine,
»Če si profesor, te bom pa še bolj! Naj poleg staršev tudi otroci zvedo, kako mi z našimi recepti vzgajamo
sem profesor iz gluhonemnice!« in učimo pedagoške delavce!«
S plenuma Združenja profesorjev LRH
V dneh ŽB. in 29. t. m. se je vršil razširjeni plenum Združenja profesorjev Hrvatske, kateremu so poleg članov plenuma prisostvovali predstavniki popolnih gimnazij in učiteljišč ter predsednik Sveta za prosveto LRH dr. Zanko, sekretar tov. Leko in inšpektorji Sveta.
Razpravljalo se je o predmetniku višje gimnazije, samoupravljanju v šolstvu, o volit vi direktorjev gimnazij, trajanju šolskega leta in o spremembah v personalni službi.
Razprava o predmetniku za višje gimnazije je trajala več ur. V debati sta se izoblikovali dve mnenji: uvede naj se le nekaj manjših sprememb; višjo gimnazijo naj se korenito reformira. Na pobudo predsednika Sveta dr. Zanka je obveljala druga smer. Plenum se je odločil za uvedbo predmetnika s 24 tedenskimi urami v vseh razredih višje gimnazije. Poleg tega pa se bo razširilo delo v znanstvenih krožkih, ki bodo postali nekaki obvezni seminarji. Podrobnejšo izdelavo predmetnika so navzoči poverili posebni komisiji.
Plenum se je tudi odločil za bifur-kacijo.
Na razpravi o samoupravljanju v šolstvu je bilo ugotovljeno, da okrajni Sveti za prosveto nimajo odrejenih kompetenc in da ne rešujejo vseh vprašanj, ki spadajo v njihovo delovno področje. Izraženo je bilo, da bi morali Sveti odgovarjati za svoje delo skupščinam prosvetnih delavcev. Referent je zahteval, da sta v Svetu dve tretjini iz vrst prosvetnih delavcev, da se določijo kompetence predsednika in tajnika Sveta in regulira delo inšpektorjev. Na šolah naj celotni zbori vodijo odločnejšo borbo za proračunska sredstva, prav tako naj celotni zbori poleg direktorja odgovarjajo za delo zavoda. Referent je tudi predlagal, da bi se inšpektorji in sekretarji Svetov volili.
Plenum je sprejel osnutek predloga
o volitvah direktorjev gimnazij (na osemletkah so direktorji že voljeni). Osnutek predvideva, da volijo direktorja gimnazijski zbori in to iz domačega ali pa drugega zavoda. Izvolitev naj potrdi ljudski odbor. Kandidat mora imeti fakultetno izobrazbo, strokovni izpit, najmanj šest let prakse ter pedagoške, strokovne in politične kvalitete, ki jih zahteva funkcija direktorja.
Tajnik Združenja tov. Potočnjak je predložil v razpravo osnutek o spremembi v vodenju personalne službe. Svet LRH naj nastavlja in premešča prosvetne delavce po predlogih komisije pri Svetu, v katerih bodo paritetno zastopani prosvetni delavci. Med šolskim letom ne sme biti premestitev, prošnje za premestitev morejo vložiti prosvetni delavci šele po treh do petih letih službovanja v nekem kraju. Kriterij za pozitivno rešitev je socialni moment, pozitivna ocena šolskega in izvenšolskega dela (oceno naj dajejo zbori in društva). Za večja mesta so pogoji zahtevnejši.
Predlog glede šolskega dela je bil sprejet v naslednji obliki: redno šolsko delo prične il. septembra (vsi izpiti se opravijo pred tem datumom). Počitnice ob semestru trajajo kot doslej 15 dni, pouk za maturante konča 16. maja, za ostale lO. junija, nato se vrše mature. Privatni izpiti se opravljajo samo junija in ob semestru, mature v mesecu juniju, le v izrednih primerih pa septembra. Šolsko leto ni razdeljeno na štiri ocenjevalna razdobja, temveč samo na dve.
K poteku plenuma je treba pripomniti, da je bila diskusija zelo živahna in stvarna ter sta v njej aktivno sodelovala tako predsednik kot tajnik Sveta LRH. Mnenja so se pri nekaterih vprašanjih tudi križala. Plenum je dokazal, da se v vrstah prosvetnih delavcev že ubira revolucionamejša pot od dosedanje.
MEPOTREBHJl ŽOCČNOST
So ljudje, ki bodo za vsako ceno hoteli ostati pri neki odločitvi, pa naj se je ta izkazala za še tako neumestno. Dozdeva se mi, da moramo k njim prišteti tudi nekatere člane Sveta za prosveto in kulturo okraja Ljubljana-okolica.
Kot odgovoren sindikalni funkcionar, ki mu skrb za človeka ni zgolj fraza, sem v 3>. številki Prosvetnega delavca zastavil OLO Ljubljana-okolica javno vprašanje v zvezi s prepovedjo izdajanja potrdil za nabavo železniških mesečnih vozovnic našim članom, ki redno stanujejo v Ljubljani, službujejo pa na gimnazijah in nižjih gimnazijah v okolici Ljubljane. Tajništvo Sveta za prosveto je na to vprašanje reagiralo med drugim tudi v 10. številki Ljudskih novic, seveda sila žolčno, kakor da ne bi imel nihče pravice kritizirati odločb nekega upravnega organa, in s suverenim pravnim poukom, ki bi nepoučenega res mogel zavesti do prepričanja, da je vsaj s pravnega stališča vse, kar se je zgodilo in se še dogaja, v najlepšem redu.
Pa poglejmo, v čem se očituje moje popolno »nepoznavanje osnovnih pojmov o pravu in pravnem redu«!
Jaz trdim, da nima noben gimnazijski direktor pravice, odkloniti uslužbencu potrdilo, da je ta uslužben na njegovem zavodu, dokler je tam zares v službi, pa čeprav potrebuje to potrdilo' za pridobitev pravice do mesečne vozovnice po znižani ceni. Prav tako trdim, da noben ljudski odbor ne more odkloniti potrdila, da nekdo stanuje v njegovem območju, dokler zares tam tudi stanuje. Nadalje trdim, da naša zakonodaja doslej še ne pozna zakonitega predpisa, da mora vsak stanovati v kraju, kjer službuje. In če se tak predpis via facti uvaja nekje samo za prosvetne delavce, je to ukrep, ki pomen j a diskriminacijo prosvetnega delavca. To je vse, kar sem trdil ali v tej zvezi mislil. Sekretariat Sveta pa svojevoljno pritegne še določila uredbe o potnih in selitvenih stroških ter določila zakona o stanovanjih ter napravi iz zelo jasne in enostavne Tarife za prevoz potnikov in prtljage, ki je v veljavi od 8. II. 1)960, povsem neužitno godljo.
Tudi meni je kot nam vsem jasno, da je v interesu dela, da stanujem čim bliže svojemu službenemu mestu. Da bi pa zaradi tega interesa moral biti n. pr. zadovoljen z luknjo namesto stanovanja, ali da bi zaradi tega interesa moral imeti za hrano in stanovanje dvojni izdatek kot ga imam sicer, ali da bi zaradi tega interesa moral prepustiti svojega očeta, svojo mater javnemu skrbstvu — ne, o tej potrebi sekretariat Sveta ne bo prepričal ne mene in menim tudi nikogar, dokler se v velikih mestih vozita dve tretjini na svoje delo najmanj še enkrat dalj, kot se vozijo naši vozači do postaj na kamniški progi. Kdor pa bo zaradi vozaštva zamujal delo, temu pa
itak lahko že naslednjega prvega odpovemo službo!
Sekretariat se sklicuje tudi na soglasje nekega učiteljskega društva. Sem član republiškega odbora Združenja profesorjev in predmetnih učiteljev in mi ni znano, da bi se naše društvo za okraj Ljubljana-okolica solidariziralo z akcijo Sveta. Sicer pa — dajte predmetnim učiteljem in profesorjem svojega okraja prosta stanovanja, prosto kurivo in vaški dodatek, pa se marsikomu ne bo treba voziti v Ljubljano.
Toda vse to pri tej zadevi ni bistveno. Bistveno je, ali priznamo, da so sedanji dohodki mladega gimnazijskega učitelja pod nivojem potreb, ali pa tega ne priznamo. Ce priznamo, ne bomo storili prav ničesar, kar bi moglo ta nivo še znižati, pa naj gre pri tem za vse srednješolske učitelje ali pa samo za tisto skupinico vozačev na kamniški progi. In to vse dotlej, dokler nam ne bodo materialni pogoji omogočili nagrajevanja, ki bo v skladu z doprinosom prosvetnega delavca k splošnemu dvigu naše kulture. Ce pa tega ne priznamo — potem seveda lahko ukrenemo marsikaj, med drugim tudi to, da upravičencu odklonimo direktorski podpis na povsem legalnem aktu, ki mu omogoča nabavo mesečne vozovnice.
Stane Melihar
★
PEDAGOŠKI RAD
Izšla je 1-2 štev. osmega letnika te ipomembne hrvatske revije. Vsebina je naslednja:
Danica Nola: Za življenjska vsebino moralne in družbene vzgoje. Vilko Švaj-cer: Vprašanja vzgojnega dela v kombiniranih oddelkih. Milan Bakovljev: Politehnična vzgoja in proizvodno delo. Ante Blaženčič: O osemletnem šolanju na vasi. Milan Grubič: Učna sredstva in njih uporaba v sodobnem pouku prirodopisa. Novak Novakovič: Obdelava pripovednega teksta. Olga Supuk: »Domovina, ti si kakor zdravje!«. Mirko Slade-Šilovič: Nekaj opomb k programu geometrije za V. razred osemletke. Anka Priselac: Pod palubo (zgodovinska slika za III. razred). Nikola Franki: Kontrolni diktat v IV. razredu. *** Pomembno učno sredstvo .iz stare prakse. B. S.: Posvetovanje prosvetnih delavcev Hrvatske o problemih pouka moralne vzgoje. M. O.: Odlikovanje zaslužnega prosvetnega delavca. Nada Gollner: L’ense!ignement moral et civique v francoskih šolah. Vladimir Mužič: »Nea-Journal« o konfesionalnih šolah. — Ocene in poročila o novih knjigah in časopisih.
Pedagoški Rad stane 500 din letno in se naroča pri upravi, Zagreb, Trg maršala- Tita 4. Cek. rač. 401-T-1S9.
Republiški odbor Združenja učiteljev LRS sklicuje razširjeni plenum za 12. april 1953. Plenum bo v sejni dvorani MLO (magistrat) ob 9. uri dopoldne. Poleg članov plenuma se naj posvetovanja udeleže vsi predsedniki Društev učiteljev. Potne stroške povrne RO.
Dnevni red:	1. Razgovor o tezah Centralnega odbora.
2.	Aktualni problemi našega Združenja.
3.	Razno.	RO Združenja učiteljev
Idealist desetega pokojninskega razreda
Dragi gospod urednik! Jaz sem Miha Kračman in sem učitelj na Razdrtem hribu. To je precej daleč od tebe in ne vem, če bi se kar takole kdaj srečala, mislim, da imava vsak vse polno svojih skrbi. Saj se drugače ne pritožujem, Razdrti hrib je pač hrib kot sto drugih, ki sem jih že prehodil z dekretom in brez njega, zato se zaradi njega ne vznemirjam. Saj veš, da se nekateri ljudje rodijo z denarnico v roki, drugi s srečo, učitelji pa s kosom službene potrebe in so tako že od mladega vajeni na potovanje in ogledovanje svoje domovine. To je pravzaprav zanimiva stvar, vznemirja me samo, kadar je treba izpolnjevati razne kartoteke in uslužbenske liste in knjižice, pa nikakor ne morem spraviti vanje svojega rožnega venca raznih krajev (tudi en trg je vmes), kjer sem se doslej že ustavil. Ne, zaradi Razdrtega hriba se res ne pritožujem. Ljudje so taki kot drugod. Potrpežljivo me poslušajo, pregovoril sem jih, da smo sestavili pevski zbor in celo nekake diplome smo dobili z njim. Dvakrat ali trikrat na leto tudi kaj igramo, in skoraj vsako nedeljo jih imam v šoli, da jim Povem, kaj je po svetu novega. Nekateri pravijo temu predavanja, za nas so to le pogovori, bolj nobel se temu reče diskusija. No, marsikaj se pomenimo, spravili smo na Razdrti
hrib tudi nekatere stroje in vse bregove smo na novo posadili z drevjem. Sicer sem moral sam vse precepiti, češ da je moj nož najsrečnejši, no nič ne de, nekaj moraš delati. Morda sem se tudi komu zameril. To že vem, tisti trgovec Har-nek, ki me je pred vojno tiščal in mi nabijal obresti, ker mu nisem mogel takoj plačati blago, ki je bilo pri njem trikrat dražje, tisti mi ni kdo ve kako naklonjen. Danes sicer ni več trgovec, zrinil se je v neke sorte zadrugo, ki pa nikamor ne gre. Tudi župnik in njegova stara kuharica me ne moreta, češ da sem ljudi pokvaril. Toda, kadar me pogledajo grdo, se udarim po prsih: Kaj pa misliš, Miha, danes se ju vendar ne boš bal, glej no, kaj je bila zastonj vsa borba? In se spomnim Nemcev in ječe in poti po Srbiji in beračenja in nekaj me zgrabi. In še bolj se zaženem v delo. To je res, šolo smo uredili, tudi zadružni dom je pod streho in nič koliko žuljev me stane vsa ta stvar in nič koliko pre-čutih noči. Nekoliko so me sicer priganjali. Na okraju je bilo včasih nekaj ljudi, ki so samo nas spodaj priganjali. In sem govoril, nastopal, največ pa odkupoval, odkupoval pa kar vse, žito, koruzo, živino, semena, meso, mast, mleko, jajca, krompir, fižol. Ljudje so me gledali izpod čela in pravili, da bova s Harnekom
zamenjala, da pride v šolo in bo učil, jaz bom pa za trgovca. In zdelo se mi je, da niso bili zadovoljni z menoj in tudi jaz nisem bil z njihovimi otroci, dan za dnem so znali manj. Jaz pa nisem imel časa zanje in ne-redkokrat sem šel tudi dopoldne po vaseh in govoril in agitiral. Na okraju so dejali, da se dobro razvijam in govorili so o nekih perspektivah, ki da jih imam. Včasih sem moral sredi tedna zapreti šolo in iti na okraj na važen sestanek. Pazljivo sem poslušal in skušal vsaj polovico razumeti. Navadno se ni dalo. Tam so bili zelo učeni ljudje in vsi so bili strašno živčni in kadar sem šel s sestanka, sem bil nič kako potrt, zakaj odkrili so mi vrsto napak, ki so se godile na Razdrtem hribu, da sem mislil, da se bo še bolj sesul in me pokril podse. Seveda sem se skušal poboljšati. Le z nadzornikom se nikoli nisva razumela, hotel je, da bi otroci čez noč nehali hoditi k verouku in mi je žugal s prstom ter govoril o nekakem reakcionarnem taboru. Potem je imel svoje misli o šoli in me je učil, da mora biti vsak teden posvečen neki stvari, neki akciji, kakor je govoril v novi slovenščini. Kaj sem hotel, imel sem Teden cest, Teden Rdečega križa, Teden tehnike, Teden odkupa, Teden zadružnega doma, Teden pogozdovanja in še Teden in Teden. Potem se mi je uprlo in sem začel po starem, zakaj, nekaj otrok je šlo v
gimnazijo v Trg in poslali so mi jih nazaj, češ da še brati ne znajo. Povedal sem nadzorniku in nos se mu je nekako pobesil in dejal mi je, da sem zaostal človek in da ne razumem novega sveta in vprašal me je, kako je z mojimi službenimi leti in če mislim do sedemdesetega leta učiti. No, nič ne rečem, nekaj čez petintrideset let jih imam res, ni pa še tako hudo in ti hribovski otroci me še zmeraj veselijo. Upokojili so me in potem sem se hotel umakniti. Prišlo pa je neko dekletce in jo je že po dobrem mesecu pobrisalo in potem so se vzdignili ljudje in so rekli, da hočejo zaresno šolo. Šli so na okraj in sami uredili, da učim še naprej in sem kar zadovoljen.
Toda zdaj smo dobili kar po vrsti prevedbe. Pri nas je navada, da si povemo vse in začudil sem se, ko je stari Harnek dobil pošteno pokojnino in sem dejal: Glej no, dobra država, poštena država, morda je pa tudi Harnek bil delovni človek in sem ga narobe cenil, da je kmete goljufal. Tudi farovška kuharica je kar zadovoljna, le župnik pravi, da je zaslužnejša kot so jo ocenili in da bi morala v neko višjo stopnjo. Potem sem dobil dekret tudi jaz in povem ti, bil sem nekako v zadregi. Dolgo ga nisem hotel pokazati nikomur, zakaj sram me je pred vesoljnim Razdrtim hribom, sram me je pred župnikom in pred bivšim trgovcem Harnekom. Napil sem se in vsi so
vedeli, da se je zgodilo nekaj posebnega. In ko sem potem skrivoma povedal našemu predsedniku in možem, ki so tri leta nosili po hostah puške, so se ujezili, vzeli so papir in so odšli na okraj. Vrnili so se nekako potrti in; hripavi in vsi skupaj smo se še enkrat napili. Ti boš že vedel, kako je s to stvarjo, tovariš urednik, jaz pa ne vem, če se nisem morda le preveč zameril kakemu nadzorniku, morda sem pozabljal na poročila ali na kaj podobnega, že od nekdaj nisem vajen takih stvari, morda moji otroci res premalo znajo ali pa je moj pevski zbor prešibek ali pa stoji naš zadružni dom na nepravem mestu (stoji na bivši Harnekovi njivi) — človek skoraj ne ve, kdaj pogreši, Namenil sem se sam do tebe, pa kakor premišljujem, zmeraj mi zmanjka časa. Zdaj bomo spet začeli z novo igro in pripravljamo se na koncert, potem imam kmečko-nada-Ijevalno šolo in še kak drug tečaj in pomlad prihaja, moral bom po vasi, zakaj letos bomo spet posadili mnogo sadnega drevja — morda pri-, dem tja za počitnice. Ti pa ta čas poizvej, kako je s to stvarjo, da nima Harnek kje kakih prijateljev in mi še zdaj ne da miru.
Prav lepo te pozdravlja
Miha Kračman, idealist desetega
pokojninskega razreda na Razdrtem hribu
h dtušivenepa živ&fatja
UČITELJSKI PEVSKI ZBOR!
Naslednje skupne pevske vaje zbora se bodo vršile od petka, 17. aprila do vključno torka, 21. aprila t. 1. v Ljubljani. Začele se bodo s članskim sestankom v petek, 17. aprila ob 9.30 uri v dvorani Zveze študentov, Miklošičeva c. 5 a (če ne bo drugače razglašeno). Tam prejmejo člani nadaljnja obvestila. Dnevni red vaj: študij starega in novega^ programa z moškim, ženskim in mešanim zborom.	Odbor UPZ
★
V ŠKOFJI LOKI so profesorji razpravljali o pouku moralne vzgoje v nižji gimnaziji. V glavnem se vsi strinjajo, da je najtežje najti pravi način poučevanja in se tako približati dijakom, da neovirano vprašujejo in odgovarjajo. Nekaterim vzgojiteljem so dijaki zelo svobodno odgovarjali v pismenem sestavku, n. pr. »o kolektivu«, drugi vsaj pri nekaterih urah dosežejo zbližanje z dijaki, kadar so bila dekleta in dečki ločeni. Čeprav vsi smatrajo razgovor kot najprimernejšo metodo, se jim povečini razvija v razlaganju tega ali onega načela, ne da bi mladina živo reagirala.
Ob razmotrivanju razlogov za tak odnos do predmeta pa vzgojitelji ne delajo kakega pesimističnega zaključka, da ne bo šlo, temveč se posvetujejo in preizkušajo nove metode.
Tudi starše pritegujejo v krog posredovalcev načel socialistične morale, vendar ne zmeraj z uspehom. Nekateri starši ne podpirajo stremljenj šole in odklanjajo najosnovnejše zahteve po upoštevanju disciplinskih pravil (n. pr. horo le-galis, odsotnost od plesnih prireditev in podobno).
Podobne razprave so se razvijale tudi po drugih skupinah društva v kranjskem okraju, ki jih je obiskal predsednik kranjskega društva.
IZ MURSKE SOBOTE
Delovna seja murskosoboškega društvenega odbora kaže, da delo po grupah prav lepo uspeva. Ne samo ideološko in strokovno, temveč, da grupe tudi v podrobnostih obravnavajo posamezne primere slabih odnosov do naših ljudi tudi obratno. Zdi se mi potrebno, da bi o teh svareh razpravljali tudi na svojem zborovanju, ki ga mislijo imeti v mesecu maju. — Tudi v tem okraju je vprašanje proračunov in kreditov pereče. Pereče pa je poleg drugega tudi vprašanje vaških dodatkov. Naj odbor ne zameri. Slabo uslugo bo storil svojim članom, če se ne bo boril zato, da se dodatki izplačajo za ves čas, t. j. od 1. aprila 1952 nazaj. To našim tovarišem pripada. — Koristilo bi verjetno enotnosti društva razčiščen j e vprašanja, zakaj Okrajni ljudski odbor ni sprejel predloga društva, ki je predlagalo za Svet za prosveto in kulturo svojega predsednika. Društvo pač mora imeti do takih forumov toliko razčiščene odnose, da njegov predlog tudi obvelja.	op
UČITELJSKO DRUŠTVO
MOZIRJE JE ZBOROVALO
Ko pregledujemo delo naših društev v tekočem letu, moramo ugotoviti, da v pretežni večini naša društva delajo in izpolnjujejo svoje osnovne naloge, kljub neštetim oviram od zaposlenosti do vprašanja materialnih sredstev za svoja zborovanja. Je seveda še cela vrsta stvari, ki jih bodo morala naša društva izpopolniti, da bodo v celoti odgovarjala svojemu namenu in da bodo pripravljena, da v bodočnosti prevzamejo na svoja ramena glavno odgovornost za kulturno prosvetno dejavnost.
Društvo Mozirje je zborovalo 14. marca 1953 v Nazarjih. Njihov program je bil izpopolnjen z podrobnim poročilom predsednika društva tov. Burdijana, strokovno predavanje pa je imel tov. Podjavoršek, profesor celjskega učiteljišča, o psihologiji otroka.
Učitelji so izrazili željo za takimi in podobnimi referati, saj jim tako pridobljeno znanje lahko ogromno koristi pri njihovem vsakdanjem in vzgojnem delu z mladino.
Kot že običajno so sledila razna vprašanja, ter načrti za bodoče delo in življenje. In kot že običajno so se tudi tu učitelji le v manjši meri kritično dotaknili vprašanja odnosov do prosvetnih in drugih forumov. Prav tako so tudi le bežno obravnavali vprašanje materialnega položaja naših učiteljev. Kako le mora biti društveni odbor in člani zadovoljni z obljubo, da se jim bo zelo verjetno izplačeval vaški dodatek že od 1. januarja letos dalje, ko pa 28. člen
Uredbe o nazivih in plačah uslužbencev v prosvetno-znanstveni stroki določa, da imajo učitelji v vaseh do dopolnjenih 12 let službe pravico do posebnega stalnega mesečnega dodatka od 1. aprila 1952 dalje. (Čl. 53. iste Uredbe pravi, da plače po tej Uredbi tečejo od 1. IV. 1952.) Tu bo potrebno, da se bodo naši ljudje bolje seznanili vsaj s tistimi uredbami, ki smo si jih že izbojevali in da se bodo za njihovo izvajanje borili z vsemi sredstvi. — Kot po drugih okrajih so tudi tu pereči odnosi občinskih odborov do šolskih proračunov, črpanja in podobno.
Razumljiva je težnja učiteljev tega okraja, ki je terensko prilično razvit, da bodo do konca leta obiskali Ljubljano ter njene najvažnejše kulturne in vzgojne ustanove. Prav bi bilo, da dobijo za to svoje skromno potovanje primerno pomoč na okraju, ki bo gotovo razumel to željo svojega učiteljstva.
Če se ozremo na celotno zborovanje — z dodatkom vred —, lahko trdimo, da je bilo zborovanje uspešno, da so naši tovariši odšli na svoje šole zadovoljni. Saj je zborovanje potekalo v toplem in tovariškem razglabljanju raznih problemov in težav. Glavna naloga odbora v bodoče je, da to še poglobi, da v večji meri ščiti interese članov in kar je mogoče najbolj važno, sprosti v tem sodelovanju tudi naše mlajše tovariše. Vse to mu ne bo težko, ker uživa vse zaupanje svojih članov.
op.
IZ BLOŠKE PLANOTE
KAJ POMENI POČITNIŠKA
KOLONIJA UČENCEM IN DIJAKOM
Z BLOŠKE PLANOTE
V	Šolskem letu 1951/92 so odšli otroci iz Postojnskega okraja v počitniško kolonijo v Banjolah.
Iz Blok je bilo 10 učencev in dijakov. Zadovoljni, zdravi in zagoreli so se vrnili domov. Vsi so se naučili plavati, saj na Blokah nimajo prilike za to.
Med njimi je bil tudi dijak III. gimnazije, ki še ni videl vlaka, kaj šele parnik ali morje. Blaški kolonisti so mi pripovedovali, kako je bil vzradoščen in radoveden, ko je zagledal vlak. V vlaku je na vsaki postaji kričal skozi odprto okno: »Ljudje, jaz sem tukaj v vlaku, jaz se peljem, jaz se peljem!«
2e sedaj mislimo na letošnjo kolonijo in upamo, da bo zopet ob morju v Banjolah. Skrbno navajamo otroke, da že sedaj varčujejo v ta namen. Množične organizacije bodo pomagale s svojimi prispevki, da bo čim več siromašnih otrok, predvsem pa otroci padlih borcev in talcev odšlo na morje v počitniško kolonijo.
Bločani smo hvaležni naši ljudski oblasti, ki omogoča našim otrokom koristne šolske izlete in bivanje v počitniških kolonijah, kjer spoznavajo lepoto naše domovine, vsa prometna sredstva in še marsikaj drugega, česar naši otroci sicer nimajo prilike videti, ker smo zelo oddaljeni od prometnih središč.	Ja
BLOŠKI PIONIRJI-SMUCARJI V
TEKU Z OSTALIMI PIONIRJI V
OKRAJU
Daši je bloška planota zibelka slovenskega smučarstva se je mladina šele letos razmahnila po krasnih domačih smučiščih.
Glavni vzrok, da so toliko časa ždeli doma na pečeh je ta, ker ni bilo potrebnih čevljev in ostalih smučarskih potrebščin. Pa tudi društva ni bilo, da bi te mlade junake uvedlo v organizirana tekmovanja. Z ustanovitvijo telovadnega društva »Partizan« je bloška mladina stopila letos prvič po osvoboditvi na tekme z ostalimi društvi.
Domače telovadno društvo je lepo pripravilo vse potrebno za izvedbo okrajnih smučarskih tekem za pionirje, pionirke, mladince, mladinke, člane in članice.
V	teh tekmah so se Bločani dobro držali ter so v borbi s Postojno', Rakekom, Starim trgom, Pivko in Prestrankom odnesli več prvih nagrad, ki jih je pripravilo domače društvo.
Kljub slabemu vremenu so Bločani v velikem številu prisostvovali tekmam in nismo mislili, da so Bločani za zimski šport tako navdušeni. Domačemu društvu »Partizan« ter njegovim pionirjem: le tako naprej v poletno -telovadno delo!
Ca
TUDI POMLADKARJI V NOVI VASI
SO DELAVNI
V	Novi vasi je na nižji gimnaziji Idi' članov, na osnovni šoli pa je 66 članov P RKS. Vsi podmladkarji so vestni člani Podmladka. Članarino so plačali že v začetku šolskega leta. Glavna skrb posameznikov je skrb za osebno čistočo, čistočo šolskih prostorov in čistočo šolskih potrebščin. V tednu RK so izvedli podmladkarji proslavo s pestrim programom. Tudi čitajo radi o delu članov RK po širnem svetu. »Zdrav podmladek« organizacijski list jim je v veselje.
Reorganizacija vodstva PRKS so podmladkarji z navdušenjem sprejeli. Odslej dajejo poročila krajevnemu odboru RK.	-iU-
Potrebe vseh šol bo zadovoljila najpopolnejša in najpreglednejša
fcaptafiska kanta T£R}
Razmerje 1 : 500 000, velikost 170 X 210, latinica
Karto je izdelal dopisni član Srbske akademije znanosti Stevan P. Boškovič ob sodelovanju članov Geografskega instituta SAN
CENA JE DIN 3 300
Karto lahko naročite pri Državni založbi Slovenije v Ljubljani ali pa direktno pri založnici »NAUCNA KNJIGA«, Beograd, Kneza Mihailova 40/IV, pošt. fah 690
Z NABAVO TE KARTE BO DOBILA SOLA DOSLEJ NAJBOLJŠE UČILO S TEGA PODROČJA
MLADI PRIRODOSLOVEC	UČITELJ ČIBEJ EDMUND JE PRAZNOVAL 92. ROJSTNI DAN
Lahko bi se tudi drugače imenoval, morda Mladi Proteus. Vsekakor pa bi bila nižješolcem potrebna prirodoslovna revija z bolj poljudnimi članki kot jih prinaša sedanji Proteus. Imam 50 naročnikov in opažam posebno zanimanje med prvošolci, toda le do prve številke. Upali so, da bodo čitali o živalih in rastlinah, nekaj več od tega, kar se uče v šoli. Ko prelistajo prvo številko, presenečeni ugo-tove, da je dobra tričetrtina člankov nedosegljiva mlademu razumu. In so razočarani nad to učeno naravo, ki je zavita v neprebavljivo učenost. Plačujejo sicer Proteus, ga prejemajo, čitajo pa članke iz dnevnih časopisov, v katerih nam včasih postrežejo z resnico, za spremembo pa tudi z dvomljivimi vrednostmi.
V letošnjem letniku Proteusa je bil objavljen predlog o izdajanju mladinske prirodoslovne revije, ki bi bila skupna četrtemu razredu osnovne šole ter osemletkam in nižji gimnaziji. Predlog je ostal na ovitku Proteusa, nihče ni odgovoril ali bi to bilo izvedljivo ali morda ni prav.
Zdi se mi, da živimo v času, ko je biologija osnova svetovnemu nazoru in bi poleg togo predpisame učne snovi dijakom bila nujno potrebna revija o naravi. Podprla bi mu zaupanje do šolske knjige, v roke bi jo jemali starši, katerih pretežna večina tudi zelo malo najde v sedanji reviji. Ce ne bi bilo prof. Polenca In nekaterih drugih, kdo bi preprostemu narodu sploh kaj povedal o gledanju na naravo z druge strani, kakor pa smo bili navajeni še pred nedavnim.
Prevzgoja pač ne more biti trdna, če je ne bomo positavili na temelj dokazov in ti leže v razvoju živega sveta. Ponekod celo šušljajo, da bo število ur biologije zmanjšano, dočim so ure fizkulturi povečane. Ne odrekam fizkulturi važnosti, dejstvo pa je, da obiskujejo večino podeželskih gimnazij dijaki, ki so več ali manj zelo oddaljeni od šole, razen tega jih velika večina pomaga še pri domačih ■delih. Veliko je vključenih v Partizana, kjer po statutu mora vaditi trikrat tedensko. Prav je, da vzgojimo telesno odpornega člana socialistične družbe, ne bi bilo pa napak, če bi tudi njegova vsebina bila pravilno izoblikovana. V primeru, da bi torej biologija kjerkoli izgubila v učnih urah, je tem nujneje potrebna mladini revija, ki jo bo poleg šole usmerjala k ljubezni do narave in odkrivanju njenih skrivnosti. Mislim, da tu ni vprašanje »odjemalcev«, gre tu le za razšir-jevalce, katere bi poleg Prirodoslovnega društva moralo razgibati tudi prosvetno vodstvo. Glavne dopisnike že poznamo (Polenec, Zel in vsi ostali), o katerih vemo, da znajo in hočejo učenost iz kondenzirane oblike spremeniti v enostavno in zanimivo, tudi preprostemu narodu dostopno. Vkljub njihovi zaposlenosti bodo gotovo radi pristopili s prispevki. Pomagati bi morali profesorji vseh gimnazij in krožki višjih gimnazij. Pridružijo se naj še prirodoslovni križankarji, ugankarji in matematika za bistre glave. Končno bi morda tudi mi deželani katero rekli. Odkrili najbrž ne bomo ničesar novega, vendar naša opažanja na deželi, vzemimo za primer vraže, ne bi bila odveč. Tod bi se naj zbirali vsi ljubitelji prirode, ki žele pionirjem pokazati pot v njene zunanje lepote, njen pomen in njen razvoj. Kar bo razumel četrtošolec, ne bo pretežko staršem, ki v nevednosti nergajo. Kaj pomaga luč, če sveti samo nekaterim, ostali pa v temi kolnejo luč.
Potrebni so še predlogi ostalih, dobra volja in papir, da bi v oktobru lahko zagledali prvo številko.
Vse za naše otroke! Na tem polju je bilo od vsega zelo malo storjeno.
L. K.
PROBLEMI OB USTANOVITVI
ZVEZE PRIJATELJEV MLADINE
V HRASTNIKU
Pravilnik zveze in napotki, ki so jih dobili delegati na ustanovni skupščini zveze, so močno razgibali duhove. Ljudje, ki jim je harmonična rast pionirjev in mladine pri srcu, so pozdravili ustanovitev organizacije, ki bo v bodoče usmerjala in podpirala njihova vzgojna prizadevanja. Od začetka so si bili edini, da je potrebno ustanoviti Zvezo prijateljev mladine, niso se pa mogli zediniti o vlogi Društva prijateljev mladine in Pionirskih starešinskih svetov. Eni so bili mnenja, da sta organizaciji odveč, saj bo njihovo vlogo prevzela Zveza prijateljev mladine, drugi pa so zagovarjali njun obstoj, ker je smoter zveze pomagati z nasveti staršem, poklicnim vzgojiteljem in organizacijam, ki se ukvarjajo z iz-venšolsko zaposlitvijo pionirjev in mladine, ne pa reševanje drobnih vzgojnih in organizacijskih problemov na terenu. To nalogo morajo slej ko prej vršiti Društva prijateljev mladine in Pionirski starešinski sveti. Proti prvi koncepciji govori tudi dejstvo, da je članstvo v zvezi kolektivno, kar pomeni, da morejo na vzgoji zainteresirani posamezniki sodelovati le preko že obstoječih organizacij, torej v prvi vrsti preko Društva prijateljev mladine in Pionirskih starešinskih svetov!
Na tem mestu bi opozoril na misel predsednika Okrajnega starešinskega sveta, tov. Kukoviče, da naj bi se organizacije Društev prijateljev mladine bolj prilagodile terenskim prilikam tam, kjer je to potrebno, da bi tako lažje reševale vzgojne probleme, ki jih ustvarjajo posebnosti terena! Ce apliciramo to misel na hrastntške razmere, bi bilo mogoče koristno, da bi se članstvo omenjene organizacije formiralo v dve skupini (ena naj bi delala pri rudniku, druga v območju kemične tovarne in steklarne), da bi tako lažje reševale probleme, ki jih ustvarjajo terenske posebnosti.
Kdo naj bi bil član Zveze prijateljev mladine? V prvi vrsti naj bi se v zvezo vključili starši in poklicni vzgojitelji preko Društev prijateljev mladine in Pionirskih starešinskih svetov. V zvezi s tem bi si dovolil pripomniti, da bosta omenjena organa zadostila svojim dolžnostim le, če ju bodo organizacije, ki se ukvarjajo z izvenšolsko vzgojo mladincev in pionirjev, obveščale o vzgojnih problemih in o organizaciji dela, kar do sedaj ni bil vedno običaj! V zvezo naj bi se vključile tudi organizacije, ki se neposredno ukvarjajo z izvenšolsko zaposlitvijo pionirjev in mladincev (TD, Taborniki, Klubi ljudske tehnike, Svobode . . .). Taka povezava že obstaja v okviru Pionirskih starešinskih svetov, a ne zadostuje, kajti delo z mladino ima svoje, po vzgojni problematiki prav težke, probleme (zdravstvena in etična vzgoja doraščajoče mladine...)! Poleg teh organizacij pa morajo biti v Zvezi prijateljev mladine zastopane vse množične organizacije, ker so po svojem programu globoko zainteresirane na pravilni vzgoji pionirjev In mladine. V Zvezi prijateljev mladine bodo morala biti koncem koncev zastopana tudi naša podjetja, ki so dolžna voditi račun o vzgoji bodočih kadrov in jim pomagati, da se v okviru svojih organizacij razvijejo v poštene, delu predane in spretne ljudi.
Potočnik Mirko
KONKURS ZDRUŽENIH NARODOV ZA L. 1953
Kot vsako leto je tudi letos razpisal Oddelek za javne informacije Združenih narodov konkurs za najboljši esej o ZN. Spremembe v pravilih konkursa, ki so morale biti uvedene lani iz proračunskih razlogov, bodo letos odpadle, tako da se
V Slokarjih pri Ajdovščini so se pred nekaj dnevi zbrali učitelji in profesorji bližnjih šol pri svojem najstarejšem učitelju 92-letnem Ed-mundu Čibeju, da mu izrečejo zdravico k še nadaljnjim letom.
Tudi zastopnik Združenj prosvetnih delavcev skupno s predsednikom društva učiteljev Gorica sta se oglasila pri slavljencu.
Na poti k slavljencu smo razmišljali, kakšno bo to srečanje. Videli bomo sključenega starčka, ki bo ves tresoč se podal roko, nato pa utrujen sedel in zdaj pa zdaj rekel kako besedo.
Na naše veliko začudenje je bilo srečanje vse drugačno: sprejel nas je vzravnan, dostojanstveno miren in vendar živahen mož, ki je kazal videz dobro ohranjenega sedemdesetletnika.
Izrekli smo tovarišu Čibeju iskrene čestitke prosvetnih delavcev in izročili skromno darilo, ki nikakor ne more izraziti hvaležnosti, ki jo čutimo ob tem dogodku.
Tovariš Čibej je bil v času svojega službovanja, ki ga je zaključil že 1. 1915, na šolah Branik, Vipavski Križ, v Brjah in 28 let na Dolu-Predmeja. V letih, ki jih je preživel na »gori«, je postavil vso okolico »na glavo««, kot je sam rekel. Od okoli 2000 vaščanov okoliša, jih je ob njegovem prihodu znalo dobro pisati in čitati kakih 20, vasi so bile zelo zaostale, hiše zidane brez dimnikov, zemljo so slabo obdelovali itd. Začel je s trdimi koraki orati ledino, tako v šoli pri mladini kot pri odraslih, in jo je precej zoral.
Tovariša Čibeja smo vprašali, kako se je mogel hraniti tako čil in zdrav. Rekel je: »Pri zdravniku sem bil dvakrat, v kavarno nisem zahajal, tudi ne v gostilno, bil sem v razredu, delal po vrtovih, sadovnjakih, mnogo lepih ur sem preživel na lovu in v naših gorah.« Pokazal nam je zbirko mineralov, nagačene živali, lovske trofeje in razne lastne rez-barske izdelke. Te dragocenosti bo zapustil gimnaziji v Ajdovščini.
Tovariša Čibeja pogosto obiskujejo učitelji in profesorji bližnjih šol, ki jim daje razne nasvete in marsikatero vzpodbudo.
z letošnjimi dohitki prvih_ nagrad omogoča obisk glavnega sedeža ZN v New Yorku.
Pogoji konkursa za leto 1803 so naslednji:
Pri konkursu morejo sodelovati osebe od 2(K—30 let starosti, ki imajo članstvo ene naslednjih organizacij:
a)	nacionalnih organizacij, ki aktivno sodelujejo v Oddelku za javne informacije ZN ali v Informativnem centru ZN ali v nacionalnih združenjih za ZN,
b)	nacionalnih organizacij, ki so v zvezi z mednarodnimi nevladnimi organizacijami, ki sodelujejo z ZN.
Pri konkursu morejo sodelovati vsi državljani, katerih države so članice ZN, z izjemo državljanov ZDA.
Tematika esejev
Kandidati morejo Izbrati eno od naslednjih tem:
1.	Tehnična .pomoč ZN in mir. Dolžnosti narodov in odgovornost mednarodne skupnosti.
2.	Vloga nevladnih organizacij v uveljavljanju načel ZN.
Dolžina esejev.
Esej ne sme obsegati več kot 2300 besed. Kandidati morejo pisati v materinem jeziku. Vsak kandidat mora izpolniti vprašalno polo, ki se nanaša na šolsko izobrazbo, s tem da se označi, za katero področje dejavnosti ZN ima največ zanimanja.
Datum zaključka sprejemanja esejev
Eseji za konkurs morajo biti poslani organizacijskim komitejem pred L majem t. 1.
Nagrade
V 1. 1933 bo razdeljenih 10 nagrad.
Na eno državo bo odpadla samo ena nagrada.
Nagrajencem bo omogočeno enomesečno bivanje v glavnem središču ZN v New Yorku. Prejemniki bodo dobivali dnevnice t. j. 112,3 dolarjev za kritje stroškov vzdrževanja ob priliki bivanja v New Yorku.
Bivanje v Nev« Yorku je predvideno za čas od 3. IX.—1. X. 185>3.
★
VAJENSKA MLADINA NOČE ZAOSTAJATI
Uspele smučarske tekme obrtniške in
delavske mladine v Kranjski gori
Morda je vprav tekmovanje srednješolske mladine pri Sv. Joštu dalo mladinskemu aktivu vajenske kovinske šole v Ljubljani vzpodbudo, da je napovedal samostojno tekmovanje vajenskim in industrijskim šolam v Ljubljani v smučanju, šahu in streljanju z zračno puško.
Zbralo se je v Kranjski gori 107 tekmovalcev, 'ki so pomerili svoje sposobnosti v veleslalomu in teku. Reči moramo, da je bila organizacija in z njo vred razpoloženje mladine nadvse lepo. Kdor je videl vedrino mladine, discipliniranost — je moral priti do spoznanja, da so časi, ko smo gledali na vajensko mladino nekako omalovažujoče, za nami. Bilo je prvič, da se je pokazala obrtniška in delavska mladina na smučarskih in to samostojnih tekmah, na prireditvi, ki je tudi za naprej nikakor ne bo kazalo opuščati, ampak jo nasprotno se dalje razvijati. Razvijati že zaradi tega, ker so rezultati pokazali, da imamo med vajensko mladino in mladino naših industrijskih šol lepo število prav vnetih, dobrih prijateljev zimsko športne dejavnosti. Tekmovalce so prireditelji porazdelili v tri Skupine, ki so šle vsaka posebej po rezultate. Po razpisu so prejeli' prva dva v vsaki skupini plakete, nadaljnji štirje diplome, še posebej pa je razpisan prehodni pokal, ki ga bo prejel v trajno last trikratni zaporedni zmagovalec ali petkratni zmagovalec v presledkih. In to v vseh točkah tekmovanja.
Te prve tekme, so seveda prireditelju tudi pokazale pomanjkljivosti, ki jih bo v bodoče izlahka odpraviti. Predvsem bo drugič izbran kraj tekmovanja bližje Ljubljani, da bi se tekmovanja lahko udeležilo še večje število tekmovalcev. Ne smemo namreč podcenjevati žrtev, ki jih je doprinesla mladina že s tem,
V razgovoru o tem, kakšna naj bo izobrazba učitelja, je tovariš Čibej odločen zagovornik široke izobrazbe učitelja, s katero bi si mogel utrditi svoj položaj v družbi, predvsem pa v naši vasi.
Tovariš Čibej je stal vse svoje življenje trdno ob strani svoji okolici. V času prve svetovne vojne je bil nekaj let župan, v času fašizma je hrabril okolico, da ni klonila. Prav tako pa je tudi v času najtežjih preizkušenj v zadnji vojni s svojim vplivom odvrnil mnogo gorja od okoliških vasi.
Skromna toda iskrena slovesnost ob obisku naj bo izraz velike hvaležnosti prosvetnih delavcev svetlemu liku učitelja — tovarišu Čibeju.
da je do Kranjske gore sploh prišla. Po tej prvi samostojni zimsko športni prireditvi je upati, da bodo šole, ki so pogledale zaenkrat to prireditev le z enim očesom, svoje stališče izpremenile in poslale na tako tekmovanje večje število tekmovalcev.
V ilustracijo hodi povedano, da so_ se tekmovanja v Kranjski gori udeležile Vajenske šole lesne, oblačilne, avtome-hanske in kovinske stroke. Sola za steklopihaštvo in optiko, Gradis, PTT, raznih strok, od industrijskih šol pa Litostroj, Železniška industrijska šola, vsega tedaj 9 učnih ustanov. V skupni oceni so se plasirali na prvo mesto kovinarji, drugo mesto so zasedli vajenci lesne stroke in tretje mesto vajenci raznih
Naša slika ne bi bila popolna, ako ne bi pri tem poudarili požrtvovalnosti organizatorjev s tov. Žmavcem in njegovo soprogo in fizkultumimi predavatelji na čelu, ki so vložili dokaj naporov, da je zamisel tako lepo uspela.	D
£E. PREBEMTE . - -
»Vrhnja stavba...«
Odnos do prosvete, znanosti, kulture se kaže tudi v prostorih, ki jih pristojni ljudje dodeljujejo Svetom za prosveto in kulturo. Na večini okrajev moraš iskati pisarne tega Sveta v najvišjih nadstropjih in običajno za zadnjimi vrati. Tej udomačeni praksi, ki je v tako očitnem nasprotju z deklarativnim poudarjanjem pomena prosvetno-političnega dela, se niso mogli upirati niti republiški organi.
Iz javnosti nepojasnjenih razlogov se je republiški Svet za prosveto in kulturo moral preseliti iz reprezentativnih dosedanjih prostorov v bivši »Kazini«, kjer gostuje prosveta že vse od leta 1945 dalje, v 4. (!) nadstropje stavbe bivše Trboveljske družbe, torej v izrecno za stanovanjske namene določene ubi-kacije. Vsekakor zopet dokaz, da je prosveta zares »vrhnja stavba«.
Pa še to: Tudi naša Združenja so želela, da bi se poslopje Kazine vrnilo tistim namenom, za katere je bilo sezidano. Dobila ga naj bi društva in klubi za svoje potrebe, saj se nahaja v njem doslej povsem neizrabljena toda edina dostojna plesna dvorana v našem mestu. Toda kdo je novi posestnik tega poslopja? Državni arhiv Slovenije!
Zares je ni institucije, ki bi bolj potrebovala svojih prostorov od Državnega arhiva. Toda manj primernih od teh si tudi ni mogla najti! Zdi se nam povsem izključeno, da bi mogel MLO Ljubljana za trajno pristati na deformacijo kazinskega okenskega pročelja — saj bo treba arhiv zavarovati z železnim omrežjem. Zamrežena okna v osrčju Ljubljane, namesto da bi za temi okni kipelo življenje! Kar pa je največji greh: arhiv prostora ne bo mogel izrabiti, ker ne bo smel obtežiti sob v prvem in drugem nadstropju tako, da bi bili ti prostori zares tudi izrabljeni. Stavba močnejše obtežitve ne prenese. Zakaj torej zelo draga selitev »na vrat na nos«, ko je jasno, da arhiv v teh prostorih dolgo ne bo mogel ostati?
Urejuje uredniški odbor. Odgovarja Jože Zorn.
Uredništvo Ljubljana, Miklošičeva 22/11. Tel. št. 22-586. Uredništvo in uprava Nazorjeva 3/1. Telefon št. 21-397. Letna naročnina din 300. Štev. čekovnega računa 604-»T«-140. — Tiska tiskarna »Jože Moškrič«, Ljubljana