Kaj so prave »mileniumske« teme Natanko dve leti mineva, kar sem bil prvič nagovorjen k sodelovanju s takrat še brezimenim novomeškim mladinskim časopisom. Naj bi pisal o novem letu. Kaj naj napišem o novem letu razen ironičnih opazk, za katere je bolje, da ostanejo na mojem jeziku ali pa še tam ne, sem pomislil - in sodelovanje odklonil; »morda pa drugič...« Čez dve leti bralci baje pričakujejo (sam ga doslej nisem želel »uvajati«) - seveda ravno na temo novega leta. Letošnje novo leto, kot vemo, ni zgolj navadno novo leto, temveč prelom tisočletja. Temu, kar imenujem »milenijski patos« in v bistvu zavračam, se očitno ni mogoče izogniti; pregloboko je namreč zaznamoval našo družbeno zavest, prepojil vse naše dejavnosti - tako ga tudi Park ne more kar preprosto obiti, »prespati« polnočno zabavo, čeprav gre v resnici za mejnik, ki je popolnoma arbitraren. Ravno zato so mi priskutne polemike o tem, ali je prelom tisočletja leto 2000 ali 2001 - prelom tisočletja je pač stvar naših glav, ne pa narave, ki bi si namesto desetiškega morda raje izbrala osmiški številčni sistem, pa bi prelome stoletij pač praznovali na 64 let; simpatično blizu povprečni življenjski dobi človeka... Praznovanje novega leta je seveda čeden domislek taistega homo sapiensa, antropološko zakoreninjen v dojemanju narave, njenih ciklov... Četudi je urbani posameznik naravi temeljito odtujen, sem letos pomislil - v Ljubljani so že v začetku novembra začeli s pripravami na zimska slavja - na čisto človeški vidik datumov teh praznovanj: morda po toplem poletju in barviti, nostalgični jeseni, ko nastopijo zimske megle in mraz, opustela pokrajina ter dolge noči, človek taka praznovanja enostavno potrebuje, da se ne pogrezne v otopelost ali depresije. Tako sta božič in novo leto katarzična praznična dogodka, ki bodisi prek mističnega veselja ali pa zgolj posvetnih bakanalij olajšata »pričakovanje pomladi«, z njo pa novega ciklusa zemeljske (in človeške) plodnosti. 1 r Mileniumsko novo leto (zdaj je že mimo) nas je še posebej izmučilo: napovedi o koncu sveta, sesutju računalniških sistemov, zblaznele sekte... dveletni »crescendo« napovedovanja, oglaševalskega pompa, medijske evforije, kopica dobrih biznisov - režiser mileniumske »drame« je pač vendarle kapital - vse to, bodi nekaterim še tako neumno ali celo odvratno, je znak, da so taki prazniki, četudi zgolj nakupovalnega značaja, sodobnemu človeku potrebni (ali pač zgolj zrežirani?). Po drugi strani pa te strategije vse preveč odtegujejo kritični pogled od resničnih problemov prihodnosti - osrednja os teh se verjetno suče okrog novega globalnega reda in z njim povezanih vprašanj: ogrožene socialne stabilnosti, zatona nacionalne države, problema ekologije pod pritiskom multinacionalk... Tako menim, da je osrednja tema tega Parka dejansko prava »mileniumska« tema, prav nič glamurozna, a tembolj upravičena: revščina. Revščina vseh vrst, seveda; o »absolutni« revščini je v Sloveniji namreč težko govoriti, saj tudi najrevnejši Slovenci verjetno ne bi menjali s kakšnimi Etiopci ali Kitajci. In če uvedemo kot nakupovalno enoto kilogram/leto, ugotovimo, da iz trgovin prinesemo trikrat več kot pred desetletjem. Lahko pa govorimo o relativni revščini, ki je pogosteje revščina praznih glav kot praznih žepov. Je pa seveda res, da občutek relativne revščine dobiva na teži zaradi dvojega: ker se socialne razlike res večajo in ker vrednote in ideologije nadomešča pragmatizem (finančni makiavelizem), povedano z oguljeno frazo: denar postaja edino merilo uspeha in sreče. Na drugem koncu stoji pač sintagma »duhovna revščina«, ki je sicer sporna, dvorezna in še drugače relativna, morda pa ustrezno označi nastajajoči novi družbeni razred, novo, »nepismeno buržoazijo«, ki se od prejšnje loči predvsem po nekultiviranosti... V novem letu seveda nikomur.ne želim kakršne koli revščine, temveč raje obilo ljubezni, s katero edino lahko kdaj pa kdaj konkretno posežemo v nedoumljiv mozaik zgodovine in osrečimo bližnjega. Marijan Dovič marijan.dovic@drustvo-dns.si Opravičilo Zaradi vsesplošnih težav z distributerji Parka, za katere upamo, da so odslej dokončno rešene, se vsem bralcem, ki kdaj niste prejeli mladinskega časopisa Park, opravičujemo. Decembrsko številko in tudi še nekaj prejšnjih Parkov je mogoče naročiti po E-pošti na naslovu marko.krali@drustvo-dns.si ali po navadni pošti na naslovu DNŠ - Založba Goga, Prešernov trg 6, 8000 Novo mesto, s pripisom »za Marka Kralja«. Na isti naslov pošiljajte tudi vse pripombe in predloge glede dostave Parka na vaš dom. Obenem vas obveščamo, daje Park in naročilnice (za prejemanje po pošti) vedno mogoče dobiti tudi na Študentskem servisu DNŠ, v Študijski knjižnici Mirana Jarca in nekaterih lokalih v centru mesta. Vrnitev k Marxu Novi globalni red in duhovi komunistične kontinuitete ** Zvijačnost kapitala Je v neznosni lahkosti, s katero sl v tišin dogajanja podredi humanistično naivno zavest. Navzel s^Je ; brezglavega In Iztirjenega gona, ki se obrača zdaj v eno zdaj v d/ugo stran, le da bi dosegel zadovoljitev. Skupaj z zlom In dobrotniki menja svoje položaje kot kakšen zdolgočaseni ljubimec v cenenih porničih, ob tem pa se samozadovoljuje oko lepodušnišklh medijskih korporacij. Bolj ko se oddaljujejo prevratna leta slovenske pomladi, ki so se končala z demokratičnimi volitvami in nekajletno vladavino sedaj mrtvega »Demosa«, bolj se na slovenski politični desnici uveljavlja prepričanje o tem, da so sile komunistične kontinuitete močnejše kot kadarkoli. Nekdanji komunistični kader naj bi se vrnil ali pa preprosto obdržal vodilne položaje predvsem v gospodarstvu, »politiki« in v ti. ideoloških aparatih države (npr. na univerzi). Temu bržkone sploh ni treba ugovarjati: če so se prevratniki slovenske pomladi napajali ob Ideji »človekovih pravic« in Demokracije ali pa - tisti najbolj preprosti - ob Ideji »nacionalne substance«, so komunistični aparatčiki - kot se zdi - pridno brali Marxov Kapital in Machiavellijevega Vladarja, tako da so v boje, ki so jih čakali po prevratu, prišli pripravljeni in brez iluzij. Čudimo se lahko pravzaprav le temu, da se t.i. desnica čudi, namesto da bi si pravočasno - in v prid kvalitete plemenske politične scene - privoščila nekaj osnovnih lekcij politične ekonomije. Po spremembi političnega sistema se realnost našega sveta namreč ne meni za domnevno vladavino človekovih pravic in demokracije, ampak je predvsem v tistem, kar je Marx imenoval »interes kapitala«. Na »desnici« se torej motijo toliko, kolikor slovenski in vzhodnoevropski prostor nima prav nič opraviti s komunizmom (razen kolikor so ljudje, ki so prej dvigovali rdeče knjižice, prav tisti, ki sedaj pošiljajo podjetja v stečaj, ljudi pa na ceste), ampak zgolj z interesi moči. V trenutku, ko so Mana vsi pokopati, je torej njegovo truplo začelo zares zaudarjati. Ali so bili komunistični poskusi v Vzhodni Evropi, ki so bili konec osemdesetih nepreklicno končani, zgolj poslednji ovinek pred črno luknjo, ki jo je ustvarilo kroženje kapitala? Ali pa so bili, kot pravijo Monthy-Pythonovci, »nekaj čisto drugega«? Tega ne moremo vedeti. Zato pa toliko bolj veljajo besede, ki jih je pred sto petdesetimi leti zapisal Marx v morda najbolj slavnem, a zato nič manj pozabljenem filozofskem tekstu, namreč Manifestu komunistične partije. Komunistični manifest je - kljub nekaterim zastarelostim - opis realnosti našega časa in diagnoza naše prihodnosti. Zato mora mlad človek, pa naj se pripravlja na to, da bo prevzel gospodujočo vlogo v današnji družbi, ali pa na to, da bo iskal alternativne poti, brati Marxov manifest, kajti drugače ga bodo črne sile komuršstične kontinuitete požrle, še preden bo uspel nastAti svoj lonček. Naj torej - v imenu Dobrega - spregovori človek, ki smo ga obtožili vsega zla, ki so g^^^ležni proletarci rdečega Vzhoda in pred kateijim so parili proletarce na črnem Zahodu. »Pestre vezi, ki so vezale človeka na njegovega naravnega predstojnika^^mjržoazija neusmiljeno raztrgala in ni pustila meo^lpvekom in človekom več druge vezi kot goli interes, kot brezčutno »plačilo v gotovini«. Sveto grozo pobožne zanesenosti, viteškega navdušenja, filistrske otožnosti je utopila v ledeni vodi egoističnega računa. Osebno dostojanstvo je razkrojila v menjalno vrednoto, na mesto neštetih zapisanih in pošteno pridobljenih svoboščin je postavila eno samo brezvestno svobodo trgovine. Z eno besedo, na mesto izkoriščanja, zastrtega z verskimi in političnimi iluzijami, je postavila odkrito, nesramno, direktno, suho izkoriščanje. Buržoazija ne more eksistirati, ne da bi nenehno revolucionirala produkcijske instrumente, torej produkcijska razmerja, torej vsa družbena razmerja. Nenehni prevrat v produkciji, nepretrgano pretresanje vseh družbenih razmer, večna negotovost in gibanje loči buržoazno epoho od prejšnjih. Vsa čvrsta in zarjavela razmerja s spremstvom častitljivih predstav in nazorov vred se razvežejo, vsa nanovo stvarjena zastarevajo, preden morejo zakosteneti. Vse trdno se stalno razblinja, vse sveto je oskrunjeno, in ljudje so naposled prisiljeni, da si s treznimi očmi ogledajo svoj življenjski položaj in medsebojne odnose. Potreba po vse širšem odjemu njenih produktov podi buržuazijo po vsej zemeljski krogli. Vsepovsod se mora ugnezditi, vsepovsod naseliti, vsepovsod navezati stike...« Karl Marx, Friederich Engels, Manifest komunistične partije (MEID II). Zakoni kapitala so nas torej pripeljali v dobo, v kateri je postala »globalizacija« ključna beseda. Korporacije že dolgo niso več podrejene nacionalni ekonomiji, ampak se morajo nacionalne ekonomije podrejati multinacionalnim korporacijam. Zadnji dogodki v Seattlu (demonstracije 50.000 ljudi ob vrhu WTA) so spomnili na enega odločilnih momentov v gibanjih svetovne ekonomije, namreč na t.i. "Multilateraren sporazum o investicijah" (MAI, Multilateral Agreement on Investment), ki ga je skušala uveljaviti Svetovna trgovinska organizacija WTA in ki so ga masovni mediji popolnoma prezrli. Šele protesti neodvisnih organizacij so omogočili, da so ustavili sprejetje sporazuma, vendar se podobni poskusi z nezadržno logiko nadaljujejo. Sporazum, ki naj bi bil namenjen zaščiti in spodbujanju tujih naložb v suverene države (kar pomeni neomejeno gibanje kapitala), je imel predvsem ta cilj, da bi omejil moč suverenih držav glede zaščite domače ekonomije in okolja v prid velikim mednarodnim korporacijam. Te naj bi bile izenačene z domačimi podjetji, predvsem pa bi lahko tožile države, če bi le-te hotele proti njim uveljaviti prestroge ekološke ali druge standarde. Gre za konstitucijo na videz privlačne “nove globalne ekonomije”, ki pa skriva nemalo pasti, še posebej za države v razvoju. Pod vprašaj je namreč postavljena makroekonomska stabilnost nacij, suverenost držav, položaj delavcev in kmetov in preživetje manjših podjetij. jik Marxova misel je za človeka morda najglobja rana, rana v telo njegove zgodovine in v zgodovino njegovega pojma, še bolj travmatična kot udarec, ki jo zada psihoanaliza... Stoletje marksizma bo stoletje tehnično-znanstvenega in učinkovitega razsrediščanja Zemlje, geopolitičnega, anthroposa v njegovi onto-teološki identiteti ali v njegovih genetskih lastnostih. Jacpues Derrida, Spectres de Marx. Nikoli ni bila tako pravilna Marxova trditev, da je ekonomija tista, ki bo “v zadnji instanci" odločila. Šele na podlagi globalizacije, ki jo zahteva kapital, je možno ideološko govorjenje o globalni vasi ali pa totalitaristična trditev: “vsi drugačni, vsi enakopravni”. Zvijačnost kapitala je v neznosni lahkosti, s katero si v tišini zgolj miselnega dogajanja podredi humanistično naivno zavest. Nič drugega kot interes »svobode trgovine«, o kateri govori Marx v komunističnem manifestu, ni v ozadju idej o združevanju Evrope: nihče ne ve, kakšni bodo realni učinki združevanja, vendar se zaradi pritiska kapitala nihče ne more upirati integraciji. Kapital se je navzel značilnosti brezglavega in iztirjenega gona, ki se obrača zdaj v eno zdaj v drugo stran, le da bi dosegel zadovoljitev. Naš Slavoj Žižek (Against the double blackmail na mrežnem naslovu www.lacan.com/kosovo.htm in The spectre is stili rolling around\ - tekst je v odlomkih dostopen na naslovu: www.arkzin.com/munist/zizle.htm) pa pojasnjuje drugo temeljno značilnost naše dobe, namreč vzpon različnih etničnih in verskih fundamentalizmov, ki se direktno zoperstavljajo univerzalizmu težnje po globalizaciji. V najčistejši obliki je ta fundamentalizem organiziran v obliki totalitarizmov kakega Miloševiča, Sadama Huseina in podobnih, ki so v zahodnjaških očeh percipirani kot neposredna nevarnost za novi red sveta, ki naj ne bi poznal etničnih in verskih meja. Logiki zla (ki smo jo analizirali v treh delih Duha vojne in lulka markija de Sada, glej Park junij, september, oktober), se tako zoperstavlja logika novega globalnega reda, ki je zaradi moči vojaške tehnike seveda dominantna, vedno pa se najde kdo, ki se v to matrico nekako ne ujame. Ravno ta dominantnost, ki se nikoli ne realizira popolnoma, nas opozarja na to, da te dvojnosti ne smemo preveč preprosto razumeti kot golo nasprotje. To nasprotje je bolj dialektične narave: eno pogojuje drugo. Izbruhi fundamentalizma niso nekakšen ostanek preteklosti, ampak so del istega problema, namreč brezpogojne vladavine kapitala. Ne smemo pozabiti, da se je Zahod dolga leta klanjal Miloševiču kot garantu miru in stabilnosti na Balkanu in da mu je z lahkoto odpuščal sejanje vojne v Sloveniji, Hrvaški in Bosni. Niti ne smemo pozabiti na to, da se morajo Američani v svojih prodorih na Bližnji Vzhod sedaj bati lastne vojaške tehnologije, ki so jo nekoč podarjali tistim, ki so kasneje postali njihovi najhujši sovražniki. In ravno tu je aktualnost Marxovega manifesta. Narobe bi bilo nasesti govoričenju o človekovih pravicah, ne da bi vzeli v obzir interes in igro kapitala oz. mednarodnih korporacij, ki določajo interesna področja, in to, kje so človekove pravice pač bolj človekove kot drugje. Čez nekaj časa - ko ekonomija pač steče - je zadeva spet pozabljena ali pa premeščena na bolj zanimiva področja. Kapital, zlo in dobrotniki menjajo svoje položaje kot kakšni zdolgočaseni ljubimci v cenenih porničih, ob tem pa se naslaja še oko lepodušnišklh medijskih korporacij. V boju Novega reda in različnih fundamentalizov gre, kot pravi Žižek, za »dvojno izsiljevanje«. V Sloveniji se to na primer vidi na eni strani v razumniškem zavzemanju za ohranitev »nacionalne substance«, ki naj bi jo - na drugi strani - ogrožale ultraliberalistična logika brezpogojne integracije v »Evropo«. Zlata sredina med tema dvema pozicijama ne more biti neka kvazinevtralnost, ampak je - za začetek -upoštevanje realne politike in ne nasedanje ideološkim igricam, s katerimi se Zahod loteva nekdanjih komunističnih držav, da bi jih podredil novi kolonialni politiki. Prihodnjič: Telo proletarca v času globalne ekonomije Revščina in socialne razlike Čemu se veseliti? Nas znajo pritegnit, ti »millenium« oglasi, da zapravimo kopico denarja za stvari, ki jih ne potrebujemo, a ne? Če smo med letom seveda kaj spravljali v nogavice. Za pregrešno dober parfum, elegantno večerno obleko ali šminko, s katero se lahko brez skrbi poljubljamo ure in ure. Prestiž in glamur sta namreč, tako beremo vsako leto v ženskih revijah, nepogrešljiva spremljevalca vsakogar, ki želi na najdaljšo noč v letu •■zažgati« in pritegniti kar največ nevoščljivih pogledov. Kako smo si različni, bi lahko rekli, če bi se le spomnili na tiste, ki bodo novo leto pričakali doma. Tudi doma je lahko zelo lepo, vendar ni prijetno, če človeka pesti pomanjkanje denarja. Mnogi si zamislijo čim cenejšo in hkrati čim okusnejšo večerjo (ne boste verjeli, ampak možno je oboje hkrati), v trgovinah pa seštevajo cene in upajo, da imajo s seboj dovolj denarja. Marsikomu se namreč zgodi, da mora vrniti npr. čokolado, ker mu zmanjka nekaj tolarjev. Na žalost se večina trgovk še ni naučila olike ali vsaj tihe uvidevnosti. Z grdim pogledom (pa tudi na glas) znajo povedati, da bodo morale ponovno napisati račun, kar jim bo vzelo nadaljnji dve minuti. Da bi pa vi lahko vedeli to prej in jim prihranili dodatno delo. Pa še gnečo imajo... Najhuje je, če se to zgodi otroku. Enkrat, ko sem bila mlajša, sva šli s prijateljico v trgovino. Bil je osmi marec in hoteli sva razveseliti najini mami. Ker sva bili še osnovnošolki, teh pa trgovke ne marajo (verjetno mislijo, da vsi samo brskajo in kradejo), nama je brez zadržkov »povedala svoje«. Prijateljica je namreč doma pozabila denarnico, kar je ugotovila šele, ko je bil račun že zaključen in blagajna na široko odprta. Vsa obupana je prosila blagajničarko, če jo lahko zapiše v zvezek, saj jo je najbrž že poznala, ker smo otroci vsak dan po pouku zavili v ravno to trgovino. Ni popustila, čeprav je lahko predvidevala, komu sta namenjeni škatla čokoladnih bombonov in vizitka »Moji mami«. Ženska je bila pač načelna in se ni premaknila niti za ped. Trgovino sva zapustili z jezo in jokom, potem pa molili, da jo bo celo življenje pekla vest... In takšnih zgodb je še veliko. Decembri so polni raznih prireditev na prostem, kjer kmalu opaziš veliko različnih ljudi, tudi take, ki se jim na obrazu zarisuje otožen, ponižen, celo spokojen pogled. Ni pomembno, v kaj so oblečeni, kako glasno se smejejo in kakšno frizuro imajo. So previdnejši, ker se z vsakim gibom sprašujejo, če so morda preveč ošabni, nesramni ali pohlepni. Ujeti v svoje negativne misli se počutijo odveč in nezaželene med temi razposajenimi in brezskrbnimi ljudmi. Čim bolj nevidno stopajo mimo stojnic in odgovarjajo: »Samo g] najhujših, če imajo s seboj maj vse to veliko stane, »mamica pa nima denarja.« Otrok neutolažljivo joka, ker ne dobi sladkorne pene za 20 da potem naslednji teden ne b StopaJe^,nazel0rela^B»M|*maa?9lhoVe ugodnosti so približno enake. imajo nekateri za revne, ker si čeprav vozijo avto za dva ali celo tri milijone tolarjev. Si predstavljate, da se ima za revnega celo Saša LošiQ orkestar), ki si menda ne more1 Toda svoj čas ni imel, tako je vsaj izjavil, niti toliko soli, da bi jo posul po krompirju. To je pa najbrž res že revščina, tudi po merilih nas, navadnih smrtnikov. Medtem ko vi razmišljate o Rimu, Amsterdamu, Budimpešti in Pragi, nekateri dva tedna pred plačo preštevajo svoje zadnje tolarje in upajo, da se bodo pretolkli do petnajstega. Pa naj bo to leta 1999 ali 2000. Saj je vseeno. Prepričani so, da se nimajo česa veseliti. In z veliko mero previdnosti si upam tej trditvi tudi pritrditi. Kdo jim bo pomagal - mogoče država? Glede na to, da se povprečna plača nahaja nekje okoli 120 tisočakov, veliko ljudi (kuharice, varuške, trgovke) pa zasluži le polovico tega zneska, lahko vanjo upravičeno podvomimo. Nezaposlenost se ne zmanjšuje, temveč vztrajno povečuje. Zavod za zaposlovanje sicer uvaja javna dela, vendar se tam mesečno plačilo giblje okoli 50 tisočakov za 40 ur na teden. Po novem letu se bo to spremenilo. Ljudje bodo delali raje le 32 ur tedensko in za to dobili 45 tisoč tolarjev na mesec. Ure, ki jim bodo ostale, bodo izkoristili za dodatno izobraževanje. Odlična motivacija, teh 45 tisoč, a ne? Za varen korak v prihodnost pa res znamo poskrbeti. V Sloveniji ni preveč rožnato biti reven. Romi dobivajo všestransko pomoč, plačajo jim vse šolske potrebščine, poskrbijo pa tudi, da v šoli niso lačni. Nato pa jih še prosijo, naj se učijo. Begunci si celijo rane v begunskih centrih, njihove ugodnosti so približno enake. Pa ostali? Znajti se morajo, kot vedo in znajo. Po izgubi zaposlitve dobivajo nekaj mesecev denarno pomoč, potem se morajo znajti sami. Če ste v to podvomili, se enkrat malo ustavite pred Zavodom in slišali boste težko verjetne zgodbe. Nastopiš novo službo in sploh ne dobiš plačila (ker ni denarja) ali pa tako majhno, da ne pokriješ niti potnih stroškov. Ker prekineš delovno razmerje, ti niti Zavod noče nakazovati pomoči. Ironično, ni kaj. Da ne govorimo o tistih, ki jim podjetja zaradi stečaja dolgujejo milijon tolarjev za neizplačane plače. In kaj se zgodi, ko otrok potrebuje nove škornje? Navadno jih nekako kupijo, male večje, da so za dve leti. »Pa lepo hodi, da se ne bodo takoj uničili!« Ko vidimo naše revnejše prijatelje, ostanemo brez besed, zato večina naslednjič raje naredi ovinek in se jim izogne. Zelo pogumno. Kako čudovito seje pogovarjati o ognjemetu, romantični večerji ob svečah in nepozabnih darilih, če okoli nas ni tistih, ki bi pesimistično vprašali: »Čemu se veseliti?« Je to res tako neumno vprašanje? Kakor za koga. Mojca Rapuš bm nima denarja.« Otrok neutolažljivo joka, ker da v šoli niso lačni. Nato pa Jih še pro VI I 11IIIIJVVI lv/icjijcv. V-»I pi v Ija LC, ua nekaJ mesecev denarno pomoč, potem portret klošar«? Spomnim se ga še iz svojih najstniških let. Takrat sem bil kar nekako zaljubljen v klošarsko življenje. Zame je bil to nek drugačen način, neko uporništvo, življenje za dušo. Včasih sem mu dal nekaj denarja, on pa mi ni nikoli ostal dolžen, vedno se mi je zahvalil s kako lepo knjigo, ki jih v njegovem repertoarju nikoli ni zmanjkalo. 0 knjigah mi je vedno govoril z žarom v očeh. Zato sem mu hvaležen. To, da prodaja knjige na ulici, gaje pripeljalo do veliko poznanstev - ljudje ga spoštujejo in ga poznajo pod imenom Jože. Takšno življenje živi od leta 1992, spi v prostorih Rdečega križa v kleti bloka, stanovalci so mu ponudili dodaten prostor za shranjevanje knjig, osebno higieno pa vzdržuje kar v gostilni... Od kod ti vse te knjige? Nekaj jih dobim pogodbeno, nekaj mi jih podarijo. Imam okoli 2000 knjig. Veliko jih je v starem nemškem jeziku, gotici in pa v vseh drugih možnih jezikih. Se preživiš? Da, dobim ravno toliko. Ljudje zelo malo berejo, veliko gledajo televizijo, ki jih poneumlja. Pri branju knjige si razlago narediš sam. Širiš obzorja. Načitanega človeka ne spraviš v enoumje. Vedno bo stvar pretuhtal iz več plati, preden se bo odločil za pravilno stvar. Jaz sodim med te ljudi. Veliko bereš? Berem, ko imam čas, to je približno dvesto knjig na leto. Najraje berem zgodovino, biografije in pa razne romane. Zelo mi je všeč na primer Saga o Forsythih od Galsworthyja, rad berem tudi Žane Greya, čudovito opisuje naravo. Te knjige ti dajo moč in energijo za življenje, to je vse, kar potrebuješ? Da, rad pa poslušam tudi klasično glasbo. Ljubim Beethovnovo in Bachovo glasbo. Večkrat grem v frančiškansko cerkev poslušat orgle. Tako napolnim baterije. Ogledal sem si tudi film o Ludvvigu van Beethovnu, Nesmrtno ljubljena. Bolj zaradi glasbe. Ob koncu filma, ko so še vedno bili napisi, sem še vedno sedel, kajti igral je Beethovnov peti klavirski koncert. Vse to bi lahko počel tudi, če bi bil v službi. Bil sem zaposlen dolgo let. Naredil sem tri šole, imam dva otroka, sin je profesor zgodovine, hčerka študira kriminalistiko. Dolgo časa sem delal v Iraku, zato smo se z družino malo odtujili. Vse sem pustil za seboj, pobral jim nisem ničesar. Imam svoje delo, ne želim si nič drugega kot duševnega miru in zdravja. Hvala lepa, bil je zanimiv klepet. Če boste kdaj hodili po Ljubljani in vas bo pot slučajno zanesla mimo Drame, se ozrite okoli. Stopite h kupu knjig, ne bo vam žal. Damjan Planinšek S m L Pokličite brezplačno telefonsko številko 080 3000 B ^stavimo & in se dogovorite za nakup Brezplačno Vam ga v rdeči vrečki dostavimo na dom. Paket vključuje digitalni telefon, ki omogoča izpis številke kličočega, paket SiOL ^ ^ / za dostop do interneta, modem ISDN ter nadgradnjo analognega priključka v priključek ISDN. Brezplačna priključitev terminalske opreme je zagotovljena! S se stroški Vašega pogovora ne spremenijo. icteo Hitrost prenosa podatkov se poveča. in vključuje DDV. Cenaje 49.900,00 SIT Zdaj je čas! Telekom^) Slovenije everyone has a photographic memory, some just don’t have film POLETNA PONUDBA x fotografija 9x13cm 39 SIT x fotografija 10x15cm A9 SIT x razvijanje filma, skeniranje 1200x1800 DPI, zapis na CD s prikazovalnim programom in index nalepko 1A99 SIT x 3X fotoalbum flip 999 SIT think Luminus Luminus d.o.o., Kolodvorska 2, 8000 Novo mesto, tel.: 068 372-540, fax: 068 321-813 McDonalcTs ITM Restavracija za vso družino Trgovski center Bršljin Novo mesto Odprto: od ponedeljka do četrtka: 8.00 - 24.00 petek in sobota: 8.00-24.00 Mcdrive 8.00 - 2.00 nedelja: 9.00 -24.00 Kmalu študentski boni! Posebno ugodno dijaške in študentske malice! BRAIN Računalniški inženiring Seidlova 48, 8000 Novo mesto tel.:068/ 325 651, 325 278 068 / 375 650, 375 651 e>mail: brain@brain.si O RAČUNALNIŠKA OPREMA - računalniki - prenosni računalniki - tiskalniki - računalniške mreže - enote za arhiviranje podatkov - brezprekinitveni napajalniki - računalniške komponente - servis računalniške opreme - licenčna programska oprema 0 POTROŠNI MATERIAL - trakovi, črnila in tonerji za tiskalnike - računalniški in fotokopirni papir - diskete in cd mediji 0 PROGRAMSKA OPREMA ZA PODJETJA IN OBRTNIKE - glavna knjiga s saldakonti, DDV - plače - osnovna sredstva - materialno poslovanje - trgovinasko poslovanje - programi za gostinstvo - kadrovska evidenca - proizvodnja - direktorski informacijski sistemi - direktorske analize - recepcija - kalkulacije - blagajna 1 TRGOVINA FLOPI - pisarniški material - darilni program - vse za šolo HPH Ro/manovi I S, 8000 Novo mesto Telefon ((K.K) 325 - 316 Obletnica nekega štrajka (1996 -1999) in »študentska gibanja« v devetdesetih Spravi študenta Gregor Macedoni gregor.macedoni@drustvo-dns.si POSLANSKA SKUPINA LDS POSLANSKA SKUPINA ZL POSLANSKA SKUPINA SKD MINISTRSTVO ZA DELO, DRUŽINO IN SOCIALNE ZADEVE Študentska organizacija univerze v Ljubljani ŠTUDENTSKA ORGANIZACIJA UNIVERZE V MARIBORU Ljubljana, 16. januarja 1996 Na podlagi pobude predstavnikov študentske organizacije Univerze v Ljubljani in Mariboru je prišlo do razgovora o možnih rešitvah problematike subvencioniranja študentske prehrane. Na razgovoru, ki je bil 16. januarja 1996 ob 10.30 uri so sodelovali vodje oz. predstavniki poslanskih skupin LDS, ZL in SKD. ministrica za delo, ddružino in socialne zadeve ter predstavniki študentske organizacije iz Ljubljane in Maribora. Prisotni na razgovoru so dosegli naslednji DOGOVOR Poslanske skupine LDS, SKD in Združene liste bodo dopolnile sprejeti amandma odbora za finance k zakonu o izvrševanju proračuna Republike Slovenije za leto 1996 tako, da se bo amandma v celoti glasil: "Vlada Republike Slovenije mora, v sodelovanju z ŠOU v Ljubljani in Mariboru, v roku treh mesecev od uveljavitve tega zakona sprejeti kriterije in merila za subvencioniranje študentske prehrane, pri čemer višina subvencije ne sme biti nižja od 60% vrednosti povprečne cene obroka. Ob izpolnjevanju kriterijev iz prvega odstavka tega člena se bo v proračunu za leto 1996 zagotavljala najmanj realno enaka raven regresiranja bonov za študentsko prehrano kot v letu 1995. Regres za bone za študentsko prehrano znaša v februarju mesecu 290 SIT, od 1.marca dal^e, do sprejema kriterijev in meril iz prvega odstavka tega člena, pa se usklajuje z gibanjem drobnoprodajnih cen v primerjavi s predpreteklim mesecem." V roku treh mesecev se pripravi analiza porabe proračunskih sredstev za regresiranje študentske prehrane v preteklih leteih. Analizo pripravi Vlada, v sodelovanju s ŠOU v Ljubljani in ŠOU v Mariboru. Poslanske skupine vladajoče koalicije, LDS, SKD in ZL se zavezujejo, da bodo predlagale Vladi, da v roku treh mesecev 2 obravnava problematiko študentskega standarda (predvsem štipendiranje in investicije v študentske domove). možnih rešitev pripravi Vlada, v sodelovanju s Z^ Poslansko skupino LDS: . Za Poslansko skupino ZL:) . Za Poslansko skupirv^SKD: tetOrfc. vi .A Za študentsko < Univerze v Mar: Bilo je 16. januarja 1996 na ploščadi med Šubičevo cesto in Maximarketom v Ljubljani. Že v zgodnjih dopoldanskih urah se je zbirala množica študentov, ki je sredi dneva štela preko 5000 mladih. Zgodil se je prvi resni študentski protest po revolucionarnih študentskih gibanjih v letih 1968-1970. Študenti so se zbrali na protestu za ohranitev sistema študentskih bonov za prehrano. Kot predstavnik študentov sem bil tedaj glavni pogajalec s predstavniki države in v nadaljevanju bom skušal povzeti takratno dogajanje, kot ga vidim po treh letih. na Spomladi leta 1992 so se začeli na podlagi pobude, ki je prišla iz vrst ŠOU-a, in sprejetega amandmaja v državnem zboru, uvajati študentski boni za prehrano. Boni so bili pri študentih hitro sprejeti in poraba državnih sredstev v ta namen je v naslednjih letih vrtoglavo naraščala. Zato je prišlo v osnutku proračuna za leto 1996, ki je bil pripravljen že zgodaj jeseni 1995 (leta 1996 so bile parlamentarne volitve in velika koalicija, ki sojo sestavljale LDS, SKD in ZLSD, je želela proračun za volilno leto čim hitreje sprejeti), do predloga, ki je realno zmanjševal sredstva za ta namen glede na leto 1995. Bila pa so to leta, ko seje število študentov občutno povečevalo in s tem tudi število potencialnih uporabnikov bonov. Država je kljub nekaterim zelo ostrim kritikam vztrajala pri svojem predlogu in prvi razgovori so bili neuspešni. Očitno so predstavniki države računali na dve dejstvi: menjavo študentskih struktur, ki se izvaja v novembru vsakega leta po študentskih volitvah in se konča sredi decembra, ko prevzame posle novoizvoljena študentska vlada, ter dejstvo, da se bo proračun sprejemal v času po novoletnih praznikih in na začetku zimskih semestralnih počitnic, ko naj bi študentje bolj mislili na izpite kot na proteste. Tako je država vztrajala na svojem, študenti pa na svojem. Da študentska stran misli resno, je državna stran spoznala šele zadnje dni pred napovedanim štrajkom, ki je bil napovedan za 16. januar, dan, ko naj bi se v Državnem zboru pričela proračunska razprava o proračunu za leto 1996. Poleg dobro izbranega termina (pritisk se mora izvajati takrat, ko so o konkretni temi odloča), smo študenti dobili novoletno darilo tudi v sporu znotraj koalicije, ko je zaradi prenizkih sredstev za pokojnine ZLSD zagrozila z odhodom iz vlade. Seveda si vlada (v bistvu LDS kot osrednja vladna stranka) ni mogla privoščiti dveh front, poleglega pa so bile finančne zahteve študentov majhne v primerjavi z zahtevami upokojencev. Tako smo bili priča uspešnemu pohodu večtisočglave množice študentov na ploščad pred poslopjem Državnega zbora, kjer so zbrano mladino zabavali številni ansambli in kantavtorji, ki so s svojimi nastopi izrazili podporo študentom. Med nastopi glasbenikov so zbrano množico razgrevali nadebudni študentski govorci, celotno sceno pa so dopolnjevali številni zabavni napisi na transparentih v stilu: »Anderlič - študiraj z nami«, »Tudi Artur bi jedel« ipd., ki so pritegnili pozornost mimoidočih. Vzporedno s protestom na ulici pa so potekala tudi ostra pogajanja v poslopju Državnega zbora, kjer smo na eni strani mize sedeli predstavniki ŠOU-a v Ljubljani in ŠOU-a v Mariboru, na drugi pa predstavniki LDS-a, SKD-ja, ZLSD-ja ter ministrica za delo. Kljub trdim pogajanjem je bil cilj študentov dosežen s podpisom sporazuma, ki je v prvi točki zagotavljal, da bo država krila stroške študentske prehrane v nespremenjeni višini ne glede na dejansko porabo (60% povprečne vrednosti obroka). Druga točka je določala, da se morajo natančnejši pogoji regresiranja prehrane določiti v roku treh mesecev in v sodelovanju s študentskima organizacijama. V nadaljnji tretji točki sporazuma pa so se podpisniki s strani države zavezali k aktivnejšemu pristopu obravnavanja problematike študentskega standarda (štipendije, nove postelje v študentskih domovih). Naslednji dan so poslanci vladne koalicije v skladu s sporazumom sprejeli dogovorjeni amandma, medtem ko je vlada konec aprila sprejela uredbo, ki opredeljuje sistem izvajanja subvencioniranja študentske prehrane in ki se izvaja še danes. Tako smo bili priča uspešnemu protestu skupine civilne družbe, ki je z usklajeno medijsko akcijo, lobiranjem in izvedenim protestom še danes lahko za zgled skupinam, ki se borijo za dosego svojih ciljev v odnosu do države. Odmevi v javnosti so bili različni. Povprečno dnevno poročanje o dogajanju seje od podpore pred protestom ob samem protestu spremenilo zaradi popackane parlamentarne fasade, ki sojo popestrili izstrelki iz jajc in jogurtov. Študenti smo bili obsojeni objestnosti, čeprav je kot vedno v takih primerih šlo za peščico izgrednikov (po nekaterih ocenah je šlo za mariborske študente, ki so prišli iz štajerske prestolnice s posebnim vlakom in so kljub številčni majhnosti preglasili petkrat večjo množico ljubljanskih kolegov) in na koncu seje vse bolj zdelo, da je šlo za usklajeno medijsko akcijo proti organiziranim študentom, ki bi po uspehu lahko dobili krila. intelektualnih krogih, ki so se zrcalili v komentarjih v Sobotni prilogi in še nekaterih medijih. Šlo je za komentatorje, ki so bili aktivni udeleženci študentskega gibanja konec 60-ih ali začetku 70-ih. Vsi po vrsti so ugotavljali, in pri tem niso skrivali razočaranja, da so se njihovi protesti napajali iz idealističnih idej, medtem ko današnje študente spravi na cesto le še prazen želodec. Seveda so imeli prav, motil meje le ton, kije izražal presenečenje nad takšnim stanjem. Vsi ti veliki revolucionarji sestavljajo že od leta 1990 naprej jedro nove politične elite in za hip seje zdelo, kot daje le-ta začudena nad produktom šolskega sistema, ki ga soustvarjajo. Pa ne samo to, zdelo seje, da ne razumejo časa, v katerem živijo. Brez ne vem kakšne analize lahko ugotovim, da je današnji dijak in študent v veliki meri pragmatik (po sili najmanjšega odpora) in »robot«, ki se mu ni treba odločati, temveč se le prilagodi sistemu, ki mu pride na njegovo pot, pa najsi je to šola ali širša družba. Kot tak nima velikih idealov, za katere bi se boril, temveč so njegovi ideali zelo blizu materialnim vrednotam. Zato je kot učenec, dijak ali študent zelo lahko vodljiv in enako ni zahteven tudi kot državljan, saj je potrebno zanj zagotavljati le dosti kruha in iger. In če se sedaj vrnemo nazaj k protestu, je država trčila s študenti ravno zato, ker nam je hotela vzeti lagoden prehranjevalni sistem. S prej omenjenimi avtorji komentarjev ob protestu leta 1996 pa tudi sam izražam razočaranje, morda kot malo bolj idealističen primerek od današnjega povprečja, da nihče v zadnjih letih ni šel na cesto zaradi neurejenih razmer v samem izobraževalnem sistemu na univerzah in visokih šolah. Priče smo pravemu razvrednotenju visokošolskih institucij, ki so brez pravega reguliranja vse bolj prepuščene tržni logiki in s tem v zvezi slabšanjem kakovosti pedagoškega in raziskovalnega procesa. In če s temi problemi primerjam današnje socialno stanje povprečnega študenta, mislim, da bi morali vsi po vrsti stati pred Državnim zborom, pa ne zaradi praznih želodcev. Današnji dijak / študent je v veliki meri pragmatik (po sili najmanjšega odpora) in »robot«, ki se mu ni treba odločati, temveč se le prilagodi sistemu, ki mu pride na njegovo pot, pa najsi je to šola ali širša družba. cesto le še želodec? Veliko bolj pa so bili zame zanimivi odmevi v malo bolj at ovr Nina A. Jakovljevič nina.jakovljevic@infotehna.si V najresnejših letih so mi dvigovali pritisk imbeciii, ki so na parkirišču Splošne bolnice Novo mesto vzvratno parkirali osebno vozilo, odprli prtljažnik in zmetali v takrat mnogo bolj čisto Težko Vodo smeti, ki tja vsekakor niso sodile. Svoj gnev nadnje sem stresala z doma napravljeno fračo, v katero sem polagala težje kamenčke in ciljala avtomobilski pleh. Na moč vesela sem bila zadetkov v polno, a kaj ko so z drugega brega prihajale povedi z grozilno vsebino, slišati je bilo nekaj o trganju ušes, prašenju zadnje plati ter policiji. Ker je imela zadnja beseda le malo preveč strašljiv prizvok, sem se raje pobrala v zavetje maminega predpasnika. Kot najstnica se tovrstne problematike, priznam, nisem preveč zavedala. Z marsikaterim drugim sogimnazijcem sem vestno smetila po Ragovem Logu, Marofu in še kje drugje z ostanki sicer legalnih, a za tako mlada leta neprimernih substanc. Odrasli mimoidoči so nas karajoče pogledovali in morda celo pripomnili kako »zeleno«. Pa si vendarle upam trditi, da skoraj vsak drugi izmed teh težakov ni še nikoli zgibal plastenke mleka po uporabi, da le ta ne bi zavzela toliko prostora v smetnjaku. Presneti hipokriti! Precej žalostno in zaskrbljujoče dejstvo je, da bi verjetno kaj kmalu pristali v kakšni podružnici Ministrstva za zdravstvo, če bi res želeli zaživeti v harmoniji z naravo (predstavljajte si, da greste na sprehod v Portovald in naletite na klečečega človeka, oblečenega v koruzno ličkanje, z listom lapuha na glavi, ki liže vlažen mah s tal). Po materi Zemlji so se tisočletja plazili, letali, tekali, plavali in rasli primerki žive narave, katerih obstoj je bii povezan v svojevrstno harmonijo. Seveda, dokler se ni pojavil homo sapiens in njegove prekrasne iznajdbe, katerih rezultat je tudi ogromna količina odpadkov. Zavedam se, da poti nazaj ni, tako pač je. Ampak, če že moramo producirati toliko smeti, zakaj se jih toliko znajde na popolnoma neprimernih mestih? Se ljudje ne zavedate, da s tem, ko zabrišete staro avtomobilsko gumo v Krko, ukradete del prihodnosti svojih potomcev, morda celo svoje? Za vse bralce Parka, ki tega še ne veste - v naši državi obstajajo posebne ustanove, ki enkrat tedensko odvažajo odpadke iz velikih kovinskih škatel (nekatere imajo zelene, druge pa rumene pokrove), katerih namen je koncentriranje smeti na posebnih mestih, imenovanih odlagališča. V tei verjetno smejete banalnosti tega stavka, a pon vedenjski vzorec, ko nekje na samem odvijete ga denete v usta. Kam? Kam boste odvrgli pa vaši možgani res tako malo zmogljivi, da jim pr roke do zabojnika tako zahtevno in težko open trenutku si lite na vaš čilni gumi ek? Mar so stavlja dvig jo? Glede na to, kam nas pelje naš način življenja, disciplinirano čakati v vrsti s smetjo v roki in že koš - ker bi se zavedali, da bo imelo to sčaso* globalne posledice. Nasprotno pa se smilimo s nepomembnostjo naših življenj in nočemo stori anonimnega, kar bi vplivalo tudi na koga druge i morali ljudje , vreči jo v pozitivne i sebi nad ničesar kakor le na nas. ili, bi prišli do a ena sama - Če bi problem onesnaževanja dokončno analizi zaključka, da je rešitev za odpravo onesnaževa korenita sprememba naše kulture, oziroma povratek na začetek civilizacije same. Seveda pa ni nihče pripravljen obleči kože rjavega medveda in rezljati igel za šivanje iz jelenove piščali v Kostanjeviški jami. Vseeno pa bi s tem člankom želela apelirati na vas, dragi someščani, da se zamislite nad svojim odnosom do okolja. In če bo zaradi tega, ker boste dogorelo cigareto odvrgli v za to nastavljen koš namesto na tla, živel kakšen svizec v švicarskih Alpah tri dni dlje kot sicer, bo moj cilj dosežen. Glede na to, kam nas pelje naš način življenja, bi morali ljudje disciplinirano čakati v vrsti s smetjo v roki in željo, vreči jo v koš ... Ekologija kot globalna tema prihodnosti Agenda 21 Tomaž Levičar 341.541@insert.si 7^Hnip «— ■ «j nri!n7nnQt Qnr!nhnp ri\/i!i7^riip9 p*^ ■ ■ ■ >— ■ ■ rs^ ■ ■ ■ v ■ ■ ■ •— ■ Človek je svet napravil antropocentričen s pomočjo svojih z naravo dobljenih nastavkov, ki jih je in zaradi katerih se je v evoluciji razvil do današnje stopnje. Razum je danes njegovo glavno orožje, a žal tudi njegov glavni sovražnik. Orožje, ki ga je izdelal, se obrača proti njemu. Postavil se je za vladarja sveta in vse podredil svojemu interesu in volji, iz sveta je ustvaril podobo tiranije, sebe pa postavil za tirana. A vsak vladar, ki dela zgolj v svojo lastno korist in ne vlada za svoje ljudstvo, se mora prej ali slej soočiti s sovraštvom vladanih in uporom: sme pričakovati svoje strmoglavljenje in giljotiniranje. Če je kdo v tem svetu ranljiv, je to ravno človek, še več, dana mu je sposobnost uničiti samega sebe. Ni pa umrljiva in uničljiva narava, iz katere seje človek izmaknil, oziroma se želi. Ekologe smemo torej v resnici videti ne kot največje zagovornike obdajajoče nas narave, temveč kot najbolj zagrizene borce za človekov obstoj. Toda resje tudi, da je za njih človek pač del narave. Človek lahko s svojim ravnanjem uniči sebe in ostale posamezne naravne primerke, ne more pa uničiti narave, oziroma drugače: če vladar uniči ljudstvo, ki mu vlada, uniči s tem tudi svoj položaj in sebe. Želja po večnosti. Človekova želja je trajati, biti večen, toda ker tega po naravi ne zmore sam, ker njegovo telo propade, skuša sebe povleči skozi čas s prihajajočimi lastnimi rodovi. Rimski pesnik Lukrecij (96. - 55. pr. n. št.) je v epu De rerum natura dejal: “En rod dviga se v rast, ko drug pojema in hira,... Kot pri štafetah v roke iz rok gre bakla življenja." Človek se v večnost torej raztegne skozi svoje otroke in otrok otroke, kasnejše rodove, ki jih kot „zmeraj nove služabnike namesto sebe predajamo bogu" (Platon: Zakoni, šesta knjiga) in ki prenašajo „baklo življenja", prižgano nekje v preteklosti. Miselnost, da sebe najdemo v drugih v prihodnosti, pa seveda terja, da skrbimo za vse, kar našo eksistenco (sedaj raztegnjeno naprej v prihodnje rodove) omogoča, od česar je odvisna, kot za najsvetejše. To pa je seveda naravno okolje. Nevarnost prekinitve življenja. Zadnja desetletja, raje kar zadnji stoletji, smo ljudje s svojim egoizmom in hedonizmom živeli kot najhujši krvniki narave v prav dionizičnem vzdušju, oropani razuma smo ji vzeli vse, kar se nam je v nekem trenutku zdelo, da potrebujemo, da nas osrečuje. Zadovoljevali smo vse mogoče in še več nemogočih in nepotrebnih potreb. Kot odvisnik od drog smo, da bi prišli do svoje doze in trenutkov mirnosti, ki smo jih videli kot srečo, storili vse mogoče, vse hudo. Noben prekršek se nam ni zdel odveč, še razmišljali nismo o tem. Zaslepljeni smo bili z bliski užitkov. Toda oni, kije v resnici del narave, pa čeprav misli, da to ni, da je višje, postane s tem, ko je njen krvnik, hkrati svoj lasten krvnik. Gre za samomor, katerega vzrok je prevzetnost, nečimrnost. Očitno je, če že drugega ne, da smo pač podobniki onega Rousseaujevega Karibca, katerega stopnja predvidevanja je takšna, da “zjutraj proda svojo bombažno posteljo in pride zvečer jokat, da bi jo kupil nazaj, ker ni uspel predvideti, dajo bo potreboval za naslednjo noč.” (J. J. Rousseau: Razprava o izvoru in temeljih neenakosti med ljudmi, prvi del) Biti Karibca podobnik je res hudo. Je pa treba opozoriti še na en moment človekove dejavnosti; ne gre namreč zgolj za pogled naprej, temveč tudi v širino; veliki Friedrich Engels je v spisu Vloga dela to prikazal takole: "Sleherna zmaga (človeka nad naravo) prinaša sicer predvsem tiste posledice, ki smo jih pričakovali, toda v drugi in tretji vrstici so posledice čisto drugačne, nepričakovane, ki le prepogosto prve posledice spet razveljavljajo...” Agenda 21 - sekularna religija V sedemdesetih letih tega stoletja, v obdobju nebrzdane eksploatacije zelo počasi obnovljivih energetskih virov in narave nasploh, smo se pripeljali v energetsko krizo, ki sicer sama zase ni nekaj groznega, je pa ta kriza, v katero so nas pripeljali razni partikularizmi, vsaj pomenila manjšo streznitev. Morda gre tudi njej pripisati nekaj zaslug za dejstvo, da smo na začetku devetdesetih let s svetovno konferenco v Riu de Janeiru na globalni ravni dobili ti. Agendo 21, ki življenje ureja trajnostno. To filozofijo so še najhitreje prevzele skandinavske dežele in Kanada in te naj služijo za zgled, kako se odmikati od lastnega konca. Trajnostni razvoj je neke vrste nova religija, rečem ji, naj to ne zveni paradoksalno, sekularna religija. Tostranstva sicer ne ureja v oziru na onostranstvo, temveč ga odkazuje s pogledom na prihodnost tostranstva. Najvišja vrednota trajnostnega razvoja, ono, česar z njim ne želimo nikakor “razveljaviti", je ohranjanje eksistence človeške vrste, s tem pa jasno tudi posameznega človeka in seveda vsega, od česar je človek odvisen, kar ga omogoča; odvrača pa se od miselnosti, ki je podrejena egoizmu posameznika, družbene skupinice, s pogledom zgolj v najbolj neposredne posledice svojega ravnanja in očaranosti nad svojimi kratkoročnimi rezultati, neozirajoč se na to, kaj se iz njih kot vzrokov nadaljnjih posledic razvije, neozirajoč se na vse preostalo in prihodnje. Opozorilo: trajnosti razvoj, kot kdo včasih to razume, ne pomeni ustavitve razvoja, nasprotno, je namreč edini način razvoja, ki omogoča trajen razvoj. Doslej smo imeli razvoj (iz tega seveda tudi izhaja potreba po Agendi 21), ki bi se znal vsled svoje narave na neki točki časovne premice, morda sploh ne daleč od sedanjosti, prekiniti, ustaviti, morda za nas za vekomaj. Lokalni facti bruti in Agenda 21. Države podpisnice dokumenta Agenda 21 so se zavezale, da bodo tudi na nižjih nivojih izdelale nekakšne progame, ki bodo aktivnosti na najrazličejših področjih življenja uskladile z zahtevo po omogočanju trajnostnega razvoja. Pri nas “Zakon o varstvu okolja” v svojem 50. členu mestnim občinam nalaga sprejetje programa o varstvu okolja in kratkoročnejših operativnih programih za svoja območja. V “programu o varstvu okolja” moremo na nek način videti identiteto, ekvivalent lokalni Agendi 21 (za pripravo teh na lokalni ravni obstajajo tudi t.i. ICLEI vodiči). Ne določa pa zakon časovnega roka, v katerem bi naj se to zgodilo, kar pa si smemo razlagati edinole tako, da mora občina k snovanju tega programa pristopiti nemudoma, takoj po izdaji zakona, ne pa kadar seji zljubi. Kot pa je že takorekoč uzakonjena navada pri nas, je izvajanje zakonskih določb - najsi bodo te še tako v prid onemu, za kogar so pisane - zelo nedosledno, ga celo ni. Mestna občina Novo mesto doslej ni napravila prav ničesar na tem področju, o programu ne duha ne sluha. In pri tem postaja iz meseca v mesec v Sloveniji bolj osamljena; našteti namreč moremo že kar nekaj občin v Sloveniji, ki so program izdelale, mnoge pa k temu hitijo; imajo ga denimo že v Domžalah, Kamniku, Mariboru, izdelujejo ga v Slovenskih Konjicah, Ljubljani, Idriji... Priprava takšnega dokumenta naj bi našo občino po ocenah strokovnjakov stala približno 7 milijonov tolarjev, kar je seveda glede na pomen dokumenta skromna številka. Seveda pa je treba k temu pridati kasneje tudi sredstva za uvajanje programa v življenjsko prakso - da torej ne ostane vse zgolj na papirju. Pa vendar, za one, ki vse gledajo zgolj skozi številke, velja omeniti, da ima uveljavljanje novih vzorcev obnašanja, takšnih, ki so v skladu s trajnostnim razvojem, v končni fazi pozitivne ekonomske učinke, poleg tega pa se znajde tudi v vlogi onega, kar ponuja možnost usklajevanja raznih politik tako, da rezultati enega področja ne negirajo drugega. Agenda 21 je os oziroma prizma vsem njim. Konsenz. Ni kaj, vsaka posamezna človeška skupnost danes mora prevzeti del odgovornosti za odgovornejše in dolgoročno zastavljeno življenje na zemlji, ljudje moremo v zagotavljanju eksistence človeštva in ne le nas samih kot posameznikov najti točko konsenza, os, okoli katere se bo vrtelo vse naše življenje. Narava pač odpušča napake človeku le do določene meje, ko je sita njegovih neumnosti, ga zna kaznovati z izgonom iz »raja«. Postati moramo vsekakor nasprotje Rousseaujevega Karibca, kajti tako, kot je lahko oni, kateremu je Karibec prodal svojo posteljo, neizprosen do Karibca, nedovzeten za njegove prošnje in mu ne vrne več prej njegovega, tako zna tudi narava nekje postaviti mejo in se ne vrniti več v stanje, ki omogoča eksistenco človeka. anciranju: fizikalne zadevščine, od hitrosti preko mase tja d^rdote, ki v trku včasih prvega stanejo kakšne cele kosti, kaj več pa zna biti že za v črno kroniko. Ta pa je v pogrošnih tiskovinah kar obilna besed. Pa vendar se, če dobro pogledamo, dogaja nekaj strašno zanimivega: tale avto že odkar je privekal na dan rine na pločnik, kot bi si želel nadeti tuja odela, ter pri tem rine pešca v deželo, ki jo v vsej njeni bogati širini že ves čas z zavistjo pogleduje in si je želi kot otrok novoletnega darila. Toda pločnik je že od nekdaj prostor za zgube, nemaniče, in tako bo tudi ostalo, avto bo pač s svojo izsiljevalsko politiko, ki jo poganja njegov transvestitski duh, dosegel, kot se temu reče, kadmejsko ali pirovo zmago. Oni, ki vlada, je otrok ceste. To pa bo, kot nakazuje trend, očigledno in prav nič po svoji krivdi s pločnika izrinjen pešec. Avtu že pišejo rekviem. besedilo Tomaž Levičar fotografije Borut Peterlin Božidar Jakac - fotografski zapis skozi čas Ob stoletnici rojstva Božidarja Jakca je Mestna galerija Ljubljana pripravila razstavo iz bogate umetnikove dediščine fotografskega in filmskega zapisa. Razstava je trenutno v novomeškem Muzeju in bo odprta do 10. januarja 2000. V lanskem letu je Arhiv Republike Slovenije prevzel v varstvo skoraj 12.000 diapozitivov, ki jih je Jakac posnel med leti 1946 in 1989. Diapozitivi so iz mnogih Jakčevih potovanj po svetu in predstavljajo nacionalno kulturno dediščino. Jakac je znan predvsem po dovršenih slikarskih umetninah, a se je uveljavil tudi kot snemalec s filmsko kamero in fotografskim objektivom. To njegovo privrženost dokumentarizmu je čutiti tudi v njegovih slikarskih delih, saj je v svojem času upodobil mnoge znane kulturnike, kot sta njegova vrstnika Miran Jarc in Anton Podbevšek, slikal pa je tudi takšne dogodke, kot je zamrznitev Krke. Med drugo svetovno vojno je s svojim čopičem ujel intimne trenutke trpljenja partizanov ali pa pomembne dogodke, kot je zasedanje AVNOJ-a. Jakac je bil svetovni popotnik in je prepotoval številne evropske države od Italije pa do Norveške. Tam je nadaljeval pot do Nordkappa, kjer je občudoval polnočno sonce. Zvabila so ga prostranstva nekdanje mogočne sovjetske države, arhitektura starodavnih templjev v Indiji in Amerika prek Atlantika. Doma je Jakac rad fotografiral etnografske motive, ki so ga od nekdaj privlačili. Pod Gorjanci in v okolici Trške gore je snemal stare, s slamo krite lesene hiše, kozolce ter kmete pri delu. Veliko pozornosti je posvetil ljudskim običajem, kurentovanju, kmečkim ohcetim in planšarstvu. Božidar Jakac je zapustil bogato dediščino, ki je hkrati objektiven dokument časa in avtorski zapis roke oziroma očesa. Njegova kamera in fotoaparat sta odlično zapolnjevala vrzel, ko ni mogel slikati. Tako lahko z gotovostjo rečemo, da je bil fotografski zapis vsaj spremljajoči, če že ne neposredni vir slikarjeve in grafikove interpretacije motiva. Borut Peterlin Nebotičniki v Chicagu, 1958 Chicago - Detroit, 1930 Novi elektronski film EFS -1 Na tržišče prihaja film, ki smo ga nestrpno pričakovali. Imenuje se EFS-1, kar je kratica za elektronski film sistem. Resje sicer, da smo vajeni raznih digitalnih novosti, a nam še na misel ne pride, da bi zamenjali naš stari dobri fotoaparat za razne digitalne novotarije. Z elektronskim filmom nam ga v resnici ne bo treba, saj je takšnih dimenzij, da zavzeme mesto klasičnega filma v fotoaparatu (35mm). Dovoljuje uporabo vseh objektivov in ne potrebuje nobenih dodatnih prilagoditev klasičnega fotoaparata. Prva generacija teh fimov je omejena na profesionalne fotoaparate, Canon EOS In, EOS 5 in Nikon F5, F3, F90. Elektronski film lahko zabeleži 24 posnetkov velikosti 1280 x 1024 dpi-jev. Laično to pomeni fotografijo 6x5 cm resolucije 220 dpi, ki je primerna za tisk v boljših časopisih. Fliter prenos fotografij na terenu omogoča elektronski arhiv. Film je mogoče neštetokrat uporabiti. Film je naravnan na občutljivost 100 ASA. V Ameriki stane EFS-1 film s prenosnim elektronskim arhivom in nosilcem 800 $ in bo na tržišču v začetku leta 2000. Film je sicer skromnih zmogljivosti, a ne smemo pozabiti, da je to prvi model takšnega filma, ki obeta veliko in napoveduje povsem novo kombinacijo digitalne in analogne fotografije. Več informacij dobite na strani: http://www.imagek.com elektronski film Borut Peterlin borut.peterlin@insert.si v novomeškem klubu Sodobna umetnost v novomeških razstaviščih - alternative Avtoritativni princip v galeriji predstavljata kustos in umetnik, v kolikor svoje razumevanje umetnine utemeljujeta le s praznim argumentom stroke, ki ju zgolj postavi na pozicijo moči. V tako razumljenem »razmerju sil« velja njuno stališče za dokončno in brezprizivno. Galerijske postavitve, ki jih vodi omenjen pristop, ne zagotavljajo kroženja informacij in osebnih izkušenj. Alternativa deljenju golih podatkov, ki naj jih gledalec, degradiran na raven objekta, pač »vzame na znanje«, je interaktivnost, ki daje recipientu možnost sodelovanja v procesu nastajanja umetnine. Ta se ne ne more več zaključiti v umetnikovem ateljeju, temveč v soočenju oziroma dialogu z gledalcem. Šele on podeli umetniškemu delu pomen in smisel. Avtor že dolgo ni več lastnik svoje umetnosti. Podobno nedotakljivo avro, kot jo imajo v naših muzejih in galerijah kustosi, nosi v Greenbergovi likovnoteoretski paradigmi kos materiala, ki mu pravimo umetniško delo. Čista slikarska abstrakcija naj bi sublimirala podobo realnega sveta in s tem umetnost postavila na nek višji, zmuzljiv, racionalno neulovljiv nivo. Problem se pojavi, ko ta način dojemanja umetnosti generaliziramo in prenašamo teoretski model nekega likovnega obdobja na recepcijo celotnega likovnega korpusa. Umetnost zaradi tega danes sprejemamo na dva ekstremna načina - ali jo mitiziramo ali pač banaliziramo; iz česar sledi, da nam je predvsem odtujena in nerazumljiva, ker k njej ne pristopamo na pravi način - neobremenjeno, osebno, iskreno. Simulaker ponuja alternativo. Že sam prostorje negacija kanonizirane »vvhite cube« galerije. Večnamenski ambient nastajajočega mladinskega kluba zagotavlja komunikativnost in kroženje informacij. Drsenje pomena »objektov na steni« in odprta shema programa sta osnovni vodili. Vrnitev k realnemu, kontekst, problematizacija človeškega telesa, tudi kot nosilca likovnega govora, in premikanje mej v odnosu med javnim in zasebnim (tudi čisto intimnim) so osnovna konceptualna izhodišča nove galerije. Zapeljevanje k razmišljanju, kot ga je prakticiral Sokrat, že dolgo ne prihaja več v poštev, obstaja pa možnost za odtegnitev pogleda od zgolj komercialnih vizualij, ki nam jih ponuja sodobna potrošniška življenska praksa in utrujenemu očesu poleg ekonomsko oglaševalskih ponuditi tudi vizualno refleksivne šoke. Iztok Hotko i2toK_hotko@hotmall.com Kje se je skrivala mreža za mobilnost teatra? gledališka predstava ION, režija Sebastijan Horvat lutkovna predstava MINOTAVER v izvedbi Gledališča Labirint (nekaj osnovnih informacij o novem gledališkem pojavu, kije zašel tudi v naše mesto) Prav nič ažuren nisem, če za januarsko številko Parka pišem o Mreži za mobilnost teatra in še zlasti o Mreži za mobilnost teatra v Novem mestu, kjer seje ja vse, kar bi morali vedeti o tem, že zgodilo, še preden ste lahko vprašali. Toda to spada med probleme (ne)pretočnosti informacij znotraj dolenjskega prostora, kjer se kaj pretresljivega v kvalitetnem smislu očitno ne da postoriti. V letošnji sezoni Mreža ne bo več delovala, toda naslednjo se bo projekt, ki so si ga zamislili pri Zavodu za odprto družbo kot nov, še nepreizkušen model distribucije zunajinstitucionalnih umetnosti, umeščen nekam v aritmetično sredino med zahodno- in vzhodnoevropskimi principi nastajanja in ohranjanja tovrstne produkcije, vendarle razvijal naprej, v mrežo torej, ki naj bi zunajinstitucionalnim projektom z gostovanji v perifernih centrih podaljšala »življenjsko dobo«, perifernim centrom pa omogočila stik z umetnostmi, ki danes niso več toliko nasprotne kot vzporedne vsebinam institucionalnega gledališča, plesa, lutk ...in tako v končni fazi omogočila kreativni stik za nove koprodukcije, povezave, izmenjave. Ampak, kaj se je pravzaprav zgodilo: Zavod Muzeum, vodi ga direktorica Barabara Novakovič Kolenc, ki mu je bila zaupana izpeljava projekta, je za kraje dogodkov izbral kulturne centre v Izoli, Murski Soboti in Novem mestu, torej, kar se slednjega tiče, Kulturni center Janeza Trdine. Pri izboru je upošteval geografsko razpršenost, da bi v Mrežo zajel čimbolj celovito področje, značaj metropole za posamezno regijo pa prostorske in tehnične zmogljivosti, pri čemer gre seveda za kraje brez prisotnosti gledališke institucije. Nato je določil po tri predstave za vsako od izbranih prizorišč, kar konkretno pomeni, da so v Novem mestu gostovali lutkovna predstava Minotaver v izvedbi Gledališča Labirint, plesna predstava Gina&Miovanni v koreografiji Maje Delak in gledališka predstava Ion v režiji Sebastijana Horvata. Vse to od 26. oktobra do 3. novembra 1999. In rezultat: če odštejemo lutkovno predstavo, ki je bila vnaprej odkupljena za otroke, je bila dvorana pri ostalih dveh prestavah takorekoč prazna. Za Mrežo se v tem času skoraj ni slišalo, še manj o njej govorilo. »Bili smo razočarani,« pravi direktorica KC-ja, gospa Maljuna, »ampak to je pač bil šele začetek. Tudi ni za pričakovati, da bi v tem času pridobili maso.« Podobno so reagirali tudi pri Muzeumu. V Izoli in Murski Soboti problemov z vzpostavljanjem publike niso imeli. Pojav seje izrazil samo v Novem mestu, toda to jemljejo bolj kot vodilo, na kaj se bodo morali pri nas osredotočiti. Medtem ko Murska Sobota in Izola naslednje leto začenjata s širitvijo v sosednja mesta in tudi na tuje (zlasti Izola s povezavami s staro in novo Gorico, pa s Trstom in Reko), čaka Novo mesto borba za publiko. Mreža se bo sicer pojavila še v Brežicah v okviru Festivala Brežice, sicer pa je novomeški razvoj, rekel bi, odvisen predvsem od (raz)čiščenja lastnih pragov. Vzrok, da se je to dejstvo tako opazno razkrilo, je smotrno iskati tudi pri Muzeumu - tako gospa Maljuna - saj je gradivo za prvo gostujočo predstavo v Kulturni center prispelo tik pred zdajci, takorekoč prepozno, česar se v Muzeumu zavedajo in vsaj delno opravičujejo z dejstvom, da je bilo Novo mesto v programu pač prvo, oralo je ledino, in da so bili tudi sami v časovni stiski zaradi priprave mednarodnega seminarja na temo mreže zunajinstitucionalne produkcije, na katerem so morali že poročati o prvih doseženih rezultatih. Pa vseeno (utemeljeno, mislim) opozarjajo, da je napaka samo od abonmajske publike pričakovati, da bo ona tista publika, ki bo podpirala dejavnost Mreže in da je bilo s strani Kulturnega centra premalo narejenega, da bi pridobil vsaj študentsko populacijo. Ja, Mreža za mobilnost teatra, tista, ki ima oko v eni od ljubljanskih debelozidnatih stavb, zdaj samo dremlje, ona druga, ki sicer sanjavo gleda na sever in na zahod, pa smrči, mogoče se ne bo niti zbudila, mogoče okoli nje pač prepotiho hodimo, mogoče pa niti ne ve, ne kod ne kam. Branko Jordan, (potem ko sem iz časopisa prepozno zvedel, da sploh je Mreža za mobilnost teatra in sem se šel pogovorit, najprej z direktorico Kulturnega centra Janeza Trdine in potem še z direktorico Muzeuma) Cho Oyu leži v nepalski Himalaji (na vrhu poteka meja med Nepalom in Tibetom) in je sedmi najvišji vrh na svetu ter osmi osemtisočak, na katerem so stali Slovenci. Prve odprave, ki so poskušale priti na goro, so morale najprej opraviti dolg in naporen dostop iz Nepala. Danes, ko je Tibet odprt za odprave, je Cho Oyu poleg Sagarmathe (Mt. Everesta) eden najbolj obleganih osemtisočakov na svetu. Prvi vzpon na vrh je bil opravljen leta 1954, ko sta na vrhu stala Tichy Jochler in šerpa Pasang Dawa Lama. Slovenci so bili prvič na Cho Oyu leta 1988, ko je vrh doseglo kar sedem članov odprave. Letos se je na Cho Oyu podala tudi odprava v organizaciji Posavskega alpinističnega odseka in kljub izredno slabim razmeram je na vrh uspelo priti dvema članoma odprave. Marjan Zver - Marc (vodja odprave) Kaj je bil glavni cilj vaše odprave v Nepal oz. Tibet? Glavni cilj odprave je bil šesti najvišji vrh na svetu. V Nepalu smo najprej odšli pod Mt. Everest, da smo se aklimatizirali, kar je nujno pri vsaki odpravi, ki želi osvojiti osemtisočak. Pred štirimi leti si bil član odprave na Šišo Pangmo. Zakaj Cho Oyu? Pri izbiri letošnjega cilja nisem sodeloval, ker si sam nisem želel ravno na osemtisočak. Cho Oyu so na našem alpinističnem odseku izbrali moji kolegi v spomin na 10-letnico delovanja našega kluba. Letos si bil vodja oprave. Kakšna je razlika med vodjo in članom odprave? Razlika je zelo velika. Vodja prične z delom že leto pred odpravo s koordinacijo nakupa letalskih vozovnic, dogovorov z agencijo, s sponzorji itd. Poleg tega pa sem moral poskrbeti zase kot član odprave. Na sami odpravi pa je naloga vodje še bolj Po nesreči znanega francoskega alpinista Marka Batarda in njegove klientke ste bili med zadnjimi odpravami, ki je ostala pod goro. Kako ste se znašli ob tedanjih razmerah, ko so jo vse odprave ‘'popihale” v dolino? To je bil povod, da so se videle realne razmere, ker je bilo letos ogromno snega in so komercialne odprave preprosto odšle iz baze. V bazi smo ostale še štiri odprave. Po tej nesreči naj bi Korejci celo prišli na vrh, kar pa smo vsi v bazi sprejeli z negotovostjo, ker so bili prehitro z vrha... Kaj pa rivalstvo? Včasih se je pojavljalo na odpravah to, da so nekateri člani bolehali v šotoru, ko pa je bila stena opremljena, so čudežno ozdraveli? Naša ekipa je bila sestavljena iz članov, ki so bili prvič v Himalaji in so imeli svoje poglede na plezanje. Zato je bilo pri naši odpravi tega veliko manj, se pa te stvari vedno dogajajo, predvsem pri starejših alpinistih, ki točno vedo, kdaj si lahko privoščijo počitek. Ampak ne morem reči, da seje karkoli podobnega dogajalo na naši odpravi, čeprav je bilo zelo naporno, ker smo bili edina odprava pod goro, ki je bila brez šerp. Niste imeli denarja za šerpe ali ste hoteli osvojiti vrh samo s svojimi močmi? Eno in drugo. Če pogledam samo sebe, vem, da bi lahko sam nesel vso potrebno opremo, če bi prišel do trojke. Poleg tega pa je tudi finančni zalogaj zelo velik, ker je potrebno šerpe "uvozit” iz Nepala in jih tudi plačat, kar znaša 2500 ameriških dolarjev. Torej ste bili dobra klapa? Ja, super. Zelo dobra ekipa. Vedno pride do kakšnih nesporazumov, ampak to je normalno, če je osem ljudi skupaj dva meseca 24 ur na dan. kaj govoriš, izguba orientacije, izguba koordinacije itd. Jaz sem imel srečo, da je bil z mano zdravnik odprave in meje takoj "zavohal”, tako sva skupaj pobegnila v dolino. Pred leti je na K2 zbolel Boštjan Kekec, vendar ga zaradi slabega vremena niso uspeli pripeljat v dolino, zato je na žalost umrl na rokah svojih tovarišev. To pomeni, da ni pomembna samo kondijciska priprava in trening, ampak se mora sestaviti mozaik tisočih dejavnikov? Seveda. Moraš biti dobro motiviran, dobro pripravljen, zdrav, snežne razmere morajo ustrezati itd. Kaj pa čudežno zdravilo proti višinski bolezni, morda Diamox? Morda čang, nepalsko pivo... Diamox ima veliko stranskih učinkov, tako da smo uporabljali samo čang (he, he). Je bila odprava zate uspešna kljub temu, da sam nisi bil na vrhu? Jasno. Moja naloga je bila v prvi vrsti vodenje odprave. Ko sta Franc Oderlap in Primož Štular prišla na vrh, je odprava dosegla cilj. Poleg tega smo vsi prišli domov nepoškodovani, brez ozeblin in tako naprej. Dolenjska odprava je bila letos zelo uspešna v Andih. Kako bi ti primerjal Himalajo in Ande? Razlika je velika, kajti če greš v Andih na en hrib po normalni poti, je vrh mogoče 1000 metrov višje kot je baza za osemtisočak v Himalaji. Skratka, gre za bistvene razlike v višini. Potem pa je še razlika, ker v Peruju greš pod goro za 10-14 dni, v Himalaji pa za 30-45 dni. Psihično je Himalaja zaradi tega bistveno težja, toda v Peruju se plezajo težje smeri. Po moje je Južna Amerika vmesna stopnja za Himalajo, ker si tam pridobiš izkušnje z ledeniki, z višino ipd. Na koliko odpravah si že bil? Do sedaj sem bil na petih odpravah. Prvič sem odšel na odpravo leta 1990 na Kilimadžaro. Potem sva šla z bratom leta 1994 na odpravo v Nepal, vendar je bil glavni namen te odprave predvsem pomoč burmanskim študentom. V sklopu te odprave sva takrat nadaljevala v Nepal. 1996 sem bil z mojstranškimi gorskimi reševalci na odpravi na Aconcaguo in 1997 še enkrat v Nepal, ko sem tudi prišel na vrh Pumorija. Na to odpravo si šel predvsem kot zdravnik. Nam lahko poveš kaj več o nalogah zdravnika na odpravi? Ja, v prvi vrsti sem bil na odpravi kot zdravnik, a tudi član odprave kot alpinist. Naloga zdravnika je, da v danih razmerah optimalno skrbi za zdravje članov in pripelje vse domov. Torej zdravnik ne gre na vrh? Ne, zdravnik gre na vrh, če je seveda za to pripravljen in če so vsi člani zdravi. Je bila odprava na Cho Oyu drugačna od ostalih? Niti ni bila drugačna v organizaciji ali po zdravstvenih problemih. Je pa bila drugačna v tem smislu, da sem bil prvič v Tibetu in da sem bil na prvi odpravi na osemtisočaka. Kako je bilo na gori, s kakšnimi težavami ste se ubadali? Najprej seje celotna smer spremenila, ker je po normalni smeri, ki poteka po desni strani, plaz odnesel znanega francoskega alpinista. Tako smo zaradi velike nevarnosti morali speljati smer bolj levo od "normalne” smeri. Potem seje vreme nekako uredilo in en teden dovoljevalo naskok na vrh. Kasneje seje zopet podrlo in naskok zaradi snega in vetra ni bil mogoč. Sicer smo imeli pa kar lepo vreme in je podnevi sonce prav peklo, tako da je bilo zelo vroče. Največja težava pa pomembna, kajti vodja odprave odloča o tem, kdaj se gre na hrib itd. V primeru, da pride do kakšne nesreče, je vodja odprave tisti, ki sporoči žalostne novice itd. V alpinističnih revijah pišejo o Cho Oyu kot o razmeroma tehnično "lahko” dosegljivem vrhu. Kaj meniš o tem ti? To je odvisno, na kakšnem nivoju se pogovarjamo. Če primerjamo ta vzpon s tistim, ki ga je opravil Tomaž Humar, je ta vzpon "peace of cake”. Če pa se pogovarjamo na splošno o alpinističnem dosežku, potem težko rečemo, da je osemtisočak lahek vzpon, saj je tak vzpon povezan z ekstremnimi razmerami. Tisti, ki govorijo o tem, po navadi nimajo nobenih izkušenj s Himalajo in visokimi hribi. Ko smo bili skupaj na aklimatizaciji, si imel med vsemi člani odprave najmanj težav s prilagajanjem na višino. Na vrhu potem ravno zaradi višine nisi bil. Kako lahko vpliva alpinist na to, da se izogne višinski bolezni? Ne more vplivat. Lahko se alpinist dobro fizično pripravi in veliko trenira, vendar žal še ni recepta, kako se izogniti višinski bolezni. Mogoče lahko še najbolj povežem višinsko bolezen s psihološko pripravljenostjo, vendar je tudi to samo moje mnenje. Jaz recimo nisem imel nikakršnih problemov, potem pa seje na enkrat pojavljal grozen glavobol in kasneje možganski edem. Kako izgleda možganski edem? Najprej grozen glavobol, ne zavedaš se, Načrti za prihodnost? Načrtov ti nikoli ne zmanjka; ko si enkrat v Himalaji, te stvar enostavno potegne in se zelo težko odločiš, da ne bi odšel na novo odpravo. Ko imaš dovolj izkušenj, te odprave vedno vabijo. Franci Kokalj zdravnik Na Dolenjskem si že skoraj desetletje, pa te Dolenjci oz. Novomeščani sploh ne poznamo. Se nam lahko najprej na kratko predstaviš? Po poklicu sem zdravnik in sem se pred desetimi leti zaradi službe preselil na Dolenjsko v Stražo. Še vedno pa ves svoj prosti čas porabim v hribih na Gorenjskem in sedaj, ko so otroci že veliki, se vse bolj pogosto odpravimo tudi skupaj. je bil globok sneg. Tam kjer je bila gaz, seje udiralo do kolen, medtem ko je bilo drugje snega do riti in še več. Ostali problemi so bili predvsem glavoboli, bruhanje in podobne stvari, kar pa spada zraven, ko si na takih višinah. Si imel veliko dela? Na samem hribu niti ne. Edino eden od članov je dobil na taboru 2 višinsko bolezen in ga je bilo kljub zdravilom težko držat do jutra, ko sva odšla v dolino zaradi motenj ravnotežja. Kako veš, kdaj gre za višinsko bolezen in kdaj gre za možganski edem? Oboje se začne s hudim glavobolom in bruhanjem. Ko pa se začne bolnik drugače ' in Franc Oderlap. obnašati, odgovarja nepovezano, izgublja koordinacjo itd., takrat lahko z veliko zanesljivostjo rečemo, da gre za možganski edem. Kaj pa pljučni edem? Pljučni edem je povezan s težavami z dihanjem. Ves čas moraš kompenzirati hitrost hoje in dihanje. Ko dihaš čez odprta usta, začneš počasi pokašljevat in stvar se stopnjuje še kasneje v mirovanju. Pojavi se vrtoglavica, dušenje in zaprtost okoli vrata. Treba je čimprej sestopiti nižje. Pred kratkim se je iz Nepala vrnil Tomaž Humar. Kaj bi rekel ti o njegovem vzponu na Dhaulaghiri? Lahko samo rečem, da je edini, ki je zmožen takšnega podviga. Njegova psihofizična pripravljenostjo neprimerljiva z ostalimi. V zadnjem času se je pojavilo zdravilo (Diamox) za višinsko bolezen. Kakšna zdravila predpišeš ti? Diamox je že zelo stara zadeva, vendar jaz nisem njegov zagovornik. Pred naskokom na vrh se lahko da določena doza kortikosteroidov, lahko se vzame aspirin in potrebno je vseskozi piti čimveč tekočine. Pred dvemi leti si bil zdravnik odprave na Pumori in Nuptse, kjer se je ponesrečil tvoj prijatelj Janez Jeglič-Johan. Kako si ti doživljal to nesrečo? Zelo težko, ker se mi je spomladi ubil tudi moj brat na reševalni akciji na Okrešlju. Z Johanom sva se pa tudi poznala več let in sva celo v sorodu. To so bili zares težki trenutki zame, ker sem v enem letu izgubil dva človeka, ki sta mi bila zelo blizu in sem potreboval veliko časa, da sem nekako prišel k sebi. Kakšne so bile temperature? Na hribu je čez dan peklo in bi lahko hodili tudi v kratkih rokavih, vendar si tega ne moreš privoščit zaradi opeklin. Letos so bile temperature kar visoke, če jih primerjam s prejšnjimi leti, vendar so bile še vedno ponoči med -15 in -20. Zdaj si se najbrž naveličal Nepala? Nepala se ne moreš naveličat. Ko greš domov, imaš ponavadi vsega dovolj, ko pa si doma teden ali dva, imaš že takoj načrte za naprej. Zdoma si bil dva meseca. Kako se počutiš, ko svojih najd ražjih ne vidiš tako dolgo? Kar malo čudno. Vedno nekako to vzameš v zakup in se počasi navadiš na tako dolgo odsotnost. Danes je precej lažje, ker obstaja iridium in satelitski telefon. Tako si bolj v kontaktu in lahko vsakih nekaj dni pokličeš, če želiš. Kaj lahko poveš za konec bralcem Parka? Pojdite v Nepal, ker boste le tako doživeli govor narave, govor duhov ter bogov - in ravno to je to, kar vleče tako veliko ljudi v Nepal. Kdor pa zaradi kakršnih koli razlogov ne more tja, ga vabim na predavanje, ki ga bova imela z Marcem januarja v KC Janez Trdina. Kje imaš več dela, na akciji 100 žensk na Triglav ali na himalajski odpravi? V Himalaji moraš biti tudi izurjen za kirurgijo. Količinsko pa je veliko več dela na akciji 100 žensk na Triglav. __ Elektronski nadzor n<-K4ci F 0 s Iu£ o ICQ - IRC - VIRTUAL CHAT Če ste včeraj kolegu poslali e-mail, v katerem ga sprašujete, kakšen je cheat za 19. sobo igrice Commandos - behind the enemy fines, ker bi radi imeli neomejeno število bomb, rocket launcherjev in povverfull machine gun, ste pečeni. No, pečeni ste tudi, če ste ga poklicali po telefonu in ga za šifro vprašali v živo... Orvvellov roman 1984, ki smo ga z malček groze in precej nejevere brali v srednji šoli, ker se nam je takšna prihodnost zdela preveč neverjetna in predvsem oddaljena, od začetka sedemdesetih let ni več črnogleda utopija, ampak resničnost. Imenuje se ECHELON. ECHELON je projekt, ki ga je razvila in ga vodi NSA (National Security Agency) - ameriška najbolj tajna varnostna služba, pri tem pa ji pomagajo (in imajo od tega koristi) zaveznice: Kanada, Velika Britanija, Nova Zelandija in Avstralija. Za primerjavo: NSA ima petkrat višji letni proračun kot nam bolj znana CIA (Central Inteligence Agency). Letno razpolaga kar s petnajstimi milijardami $! Sistem ECHELON je namenjen avtomatskemu prestrezanju elektronske pošte, telefonskih pogovorov in sporočil po telefaksu in teleksu po celem svetu. V nasprotju z večino elektronskih vohunskih sistemov, ki so bili razviti v času hladne vojne, je sistem ECHELON prvenstveno ustvarjen za nadzor nevojaških ciljev: tujih vlad in politikov, organizacij, podjetij in gospodarstva. Potencialno ECHELON ogroža vsakega posameznika, ki uporablja moderne komunikacijske tehnologije. Kako deluje ECHELON? V vsaki izmed petih držav so locirani elektronski podsistemi, ki prisluškovalno pokrivajo določene regije. Sistem ECHELON ni bil razvit za to, da bi prisluškoval e-mailu ali telefonu določenega posameznika, ampak je bil zasnovan kot mreža gigantskih računalnikov, ki avtomatsko prestrezajo vsa dosegljiva sporočila različnih komunikacijskih kanalov. Ta veriga za prestrezanje informacij prestreže vsako mednarodno komunikacijo in večji del notranjih komunikacij v vseh državah sveta. Nekateri računalniki nadzorujejo satelitsko komunikacijo, drugi stacionarno telefonijo, spet drugi pa v zadnjem času zelo popularno brezžično komunikacijo. Superračunalniki vsako prestreženo sporočilo predelajo in izločijo nezanimiva, zanimiva sporočila, ki vsebujejo ključne besede, pa pošljejo tajnim službam držav članic sistema ECHELON. Ključne besede so lahko kakršne koli - vsaka država članica poljubno sestavi lastno bazo ključnih besed, ki je znana samo njej. Med temi ključnimi besedami je lahko na primer tudi vaše ime in priimek. Kako bi se počutili, če bi imel nekdo dostop do vsakega vašega e-maila in vseh telefonskih pogovorov? Če je ta nekdo ocenil, da ste potencialno nevarni (četudi vas zanima samo cheat za naslednjo sobo vaše priljubljene igrice), ste lahko prepričani, da o vašem internetnem življenju in čvekanju po telefonu obstaja nekaj gigabitov tajnih zapisov, ki so lahko kadarkoli uporabljeni proti vam ali v vašo škodo, ne glede na to, da so bili pridobljeni protizakonito. Države so bile ogorčene Prve informacije o sistemu ECHELON so prišle v javnost šele 1996 leta, ko je novozelandski novinar Nicky Haggar v knjigi Secret Povver predstavil vlogo Nove Zelandije v tem projektu (več o ECHELONU glej http://www.dis.org/erehwon/echelon.html in http://www.fas.org). Na začetku so bili članki o sistemu ECHELON še cenzurirani (revija INDEX), kasneje je v javnost curljalo vedno več informacij. Zanimivi so bili odzivi držav članic EU. Bolj kot sam sistem ECHELON so bili zaskrbljeni, ker napredna telefonska tehnologija posameznikom omogoča zaščito pred tajnim snemanjem, kriptografska zaščita preprečuje elektronsko vohljanje in ker privatni telefonski operaterji niso bili naklonjeni sodelovanju s tajnimi službami. Danes je v večini evropskih držav prepovedana uporaba napredne kriptografske zaščite, članice EU so tudi uskladile predpise, ki sedaj omogočajo lažji nadzor svojih državljanov. Skrbelo jih je predvsem to, kako bi tudi one imele tako učinkovit nadzor nad ljudmi, kot ga imajo Američani. Zakaj je prisluškovanje celemu svetu zaskrbljujoče? V času tretje industrijske revolucije -informacijske revolucije, ki je in bo še bolj temeljito spremenila naše vsakdanje življenje, je takšna koncentracija in zloraba informacij po definiciji zaskrbljujoča. Šest UK-USA vohunskih postaj prestreza večino svetovnega pretoka informacij po elektronski pošti, telefonu in telefaksu. Dnevno prestrežejo več kot 15 terabitov informacij, ki se stekajo v centralni računalnik NSA (National Security Agency), na voljo pa so vsem državam članicam sistema ECHELON. Big brother goes high-tech. Nekdo posluša. Internet je bil v osnovi mišljen za izmenjavanje podatkov. Toda danes se poleg elektronske pošte in www vse bolj uveljavlja tuc I komunikacija v resničnem času, “real tirr e”, ki je pogosto le še korak od prave virtualnosti. Govorimo o programih za ■komuniciranje (IR® ICQ ...), ki počasi ■ svojem računa f|r"’“ein,'i®r|if,are,5e- sssji Precfen vas do konca navdušim za tovrsffie Sve%l naWi zadeve, naj manj poučene opozorim, da ima internet kar nekaj slabih strani. Najdeš pri ner, ko kak mladi nadebudnež na lirtimetu ae sagto komafiicggp, ampaklraftrm g| mb g lepo vsoto. Lahko pa vam tudi vdrejo v preko zvočne karti® ali pa bo lepo vsoto. Lahko pa vam tudi vdrejo v računalnik, vendar samo takrat, ko ste pri djučeni na omrežje. Če za komuniciranje “trojanca" vam nekdo kratkomalo lahko up avlja računalnik. Snema na disk, briše z njega, aktivira programe ali pa tudi kake dri ge aplikacije, kot so yidecyterner^£}/oSg ® ir 'JiMiln £ i ICC ICQje revolucionarna zadeva. V principu gre za podobno zadevo, kot je IRC. ICQ te informira o tem, kdo od tvojih kolegov je povezan na omrežje, in to takoj, ko se ta prijavi. Seveda mora ta tvoj kolega imeti na svojem računalniku ICQ. Če vaš kolega ni režje, mu lahko pustite a bo prejel, ko se bo pač povezal na~omrežje. Prek ICQ-ja lahko pošiljate datoteke in slike, lahko igrate igrice ipd. Medtem ko se družite na ICQ-ju, lahko še vedno surfate internetu. ■ kUn način se® deske ali preko zvočne kartiSI ali pa boste komunicirali tako kot pri IRC-u. Lahko uporabljate tudi večuporabniško komuniciranje. Tako lahko ali pa se samo zabavate, e v ozadju, tako da lahko te še kakšnega. Ne omnilnika in tudi hitrosti surfanja ne ogroža kaj preveč. Še naslov: ■e ta j”| internet najboljša droga - mogoče res, zna pa bit zelo draga ... In pr« ne(c :e smo pri programih za komuniciranje e ko interneta. Spodaj so opisi programov, aj navodil in seveda naslovi, kjer jih lahko išnamete z interneta. IRC -i ref pn ko na inti ka re3 le up£ na po IRC u (Internet Relay Chat) bi po slovensko N omrežna postaja za komuniciranje. To je dgram za navidezno sestajanje, kjer lahko municirajo ljudje iz vsega sveta. Tu ijdemo ljudi z vsemi mogočimi mišljenji in jjresi, tako kmalu najdete nekoga, s iierim lahko kakšno pametno ali veselo ete na tisočih in več IRC-kanalih. Te lahko malo znanja postavite tudi sami. Za rahljanje IRC-a rabite preprost program, primer mIRC. To je pač program, ki vam luja nekaj opcij in orodij za lažjo uporabo. V-ch-it Po slovensko povedano: »Microsoftova navidezno resnična postaja za komuniciranje«. To je zelo podobna zadeva, kot sta že omenjeni. Omogoča komuniciranje v tridimenzionalni obliki, ima torej grafično podporo, s čimer dosega še večji vtis realnosti komuniciranja. Mnogi si verjetno skušate predstavljati, kako to izgleda. Da vam pomagam s primerom: če se vam zahoče, da s svojim sogovornikom flirtate (se spogledujete), se pač spogledujete in podobno... (hiorcasfi: ohit Še ena izmed Microsoftovih »pogruntavščin«. Osnova je ista kot pri ostalih tovrstnih programih, se pravi komuniciranje. Razlikuje se samo v vizualnosti - vse skupaj namreč izgleda kot kak strip. Ne izbereš si nekega nadimka, ampak izbereš nekega junaka iz stripov. Zabavneje, da lahko pošiljaš zvoke, na primer: »Here I come to save the day!« ipd. Toda na mestu je opozorilo: kaj kmalu se Čeprav te besede zvenijo nekako izrabljene, danes največjo moč predstavljajo ravno informacije. Če je bila še pred tridesetimi leti glavna konkurenčna prednost nekega gospodarstva njegova industrija in izkušeni delavci, če je bilo za državo odločujoče število vojakov, ki jih je imela na razpolago in če so na vsa področja človekovega življenja odločilno vplivali materialni faktorji, danes govorimo predvsem o prednostih na področju visoke tehnologije, o komunikacijah in informacijski superiornosti posameznika ali neke družbe. Peter Breči Mcjrda se vam zdi vse skupaj kar precej komplicirano, ampak ko zadevo vidiš, je vse skupaj otročje lahko. Ta oblika omrežnega komuniciranja je zelo priljubljena med mladimi, predvsem med srednješolci in osnovnošolci. Prt d uporabo še nekaj uporabnih napotkov: IRC inštalirate, so serijsko vstavljeni tudi serverji. Vendar za »ircanje« znotraj Slovenije po' rebujete slovenske serverje. Najbolj upprabni so: arnes - Irc.^rn^s.si, siol -iro.5inl.n<-(, web - iro.u^bbtrri+t.ntt, stealth -irc.stt-iith.n«-*. Kanali pa se imenujejo po večjih mestih v Sloveniji, na primer kanal #n^. Program lahko snamete na spletni strani: kjer so tudi nadaljnja navodila za inštaliranje programa. lahko zgodi, da pride do zmešnjave zaradi prevelikega števila uporabnikov, zato je bolje, če si organizirate neko privatno zadevo z omejenim številom uporabnikov. Veliko novih poznanstev in veselih uric! Ne pozabite pa, da je neposredno komuniciranje z nekom še vedno najboljša, najcenejša, najkakovostnejša - pa tudi najbolj zanesljiva različica komuniciranja. Matej Hren »Seven days a week l’m working for my little mušic And I know this is the best thing I can do There is no hopin’ of glory for this lost man...« Lost Californians: No Hope. Pernambuco nights, Happy Smoke Musič 1995 po stezan ustvarja V zadnjih letih sem bil večkrat v Prečni na obisku pri »Joeju«, logcndarnom novomcškom klavioturistu in idejnem vodji Lost- Po predstavitvi prve in edine zgoščenke Izgubljenih Kalifornijcev si se kar nekako umaknil iz žive glasbene srednješolsko, kaseto skupine »Littlefeat« sem dobil tako, da me je Marko Hidek peljal k Juretu Moškonu, za tega pa mislim, da je glasbo dobil od tebe. Ta veriga se ne začne pri meni, temveč pri skupini Rudolfovo, ki so prinesli mnoge od teh bendov. Jaz pa sem bil njihov prijatelj in preko njih... no, potem sem seveda ta krog malo razširil; recimo Santana... no, Steely dan so zame še vedno eni boljših, še posebej harmonsko in vokalno, vrhunski studijski glasbeniki, ki so ogromno delali tudi z džezisti, sodelovali v začetkih fusiona (Chick Corea in Return to Forever); potem stii Feati in stari Doobiesi - to so moji vplivi... Oni so ogrolino/arViili igj^pullrizacijo jazza. gre pn"Teti barfTfni za džezovske skupine? Moraš vejdeti, da je mainstream jazz svoj višek dosegel v šestdesetih.] potem se začne fusion ipd. Doobiesi so tudi jazzisti, znaliiso narediti čisti jazz komad, igrali so pa pop-rock jazz ali fusioifi, če hočeš... Ne morem pa mimo tega, da ne bi omenil še nekaj skupin in glasbenikov, kijih zelo cenim: Airto, Californiansov (ki jih danes sestavljata skupaj z bratom Tinom); vedno sem odšel od njega bogatejši za kakšno glasbeno izkušnjo, »odplesal« mi je svoje dojemanje kakega banda ali glasbenika, ki ga je na novo odkril ali pa ga navdušuje že leta in leta. Najbolj pa me je fasciniral njegov računalniški glasbeni projekt, ki se ga z besedami sploh ne morem lotiti. Flkrati z navdušenjem nad le-tem pa meje vedno obšel tudi kanček skepse: kdo je v resnici poslušalec te glasbe? Morda je odgovor na dlani: če le-ta najde le nekaj ljudi, ki jo razumejo, je njen namen dosežen. Seveda, glasbo si lahko snamete z interneta (www.lostcalifornians.com) v mp3 formatu... Joe, vedno me je zanimalo, zakaj se v javnosti običajno pojavljaš s kapo, baretko, celo poleti sem te že videl z volneno kapo. Ko te je Borut fotografiral, si izbiral med klobukom, kapuco in baretko... Imam občutljiva ušesa... Paše mi. Pravzaprav: zbiram kape. Poznaš projekt zgoščenke Novo mesto 1977-97. Veš, da je zadeva v teku, več ali manj so vsi z veseljem sprejeli sodelovanje, ti pa si svojo prisotnost oz. prisotnost Lost Californiansov na zgoščenki odklonil. Zakaj? Težko je vso to glasbo tlačiti na en kup. Ta CD se bo po radijih dosti poslušal, no, ljudje ga bodo poslušali tudi domačim pristopiš k takim izdajam, si del nečesa, vezan na nekaj, jaz pa sem vedno rabil neko samostojnost, kar se umetnosti tiče. Ukvarjati se s temi skladbami za nazaj ... kaj pa vem. In glasba, to je zelo intimna stvar; recimo Jakac je razlagal, kako je risal in kako je grozno, če ti kdo gleda čez ramo... Pa tudi veliko truda je bilo vloženega, ne ie z moje strani. Ne da bi škrtaril - nisem šel na CD, ker grem s svojimi stvarmi na internet, ki je bolj demokratičen medij od nekih radijev, kjer jaz nimam nobenega vpliva na to, kar vrtijo razni uredniki. Če te prav razumem, želiš reči tudi to, da ostali bendi niso toliko investirali v glasbo; oziroma da ne spadaš v to kompanijo? Morda res, izvzamem seveda Rudolfovo,' ki jih cenim... Osebno sem veliko vlagal tudi finančno. Eni so tam v neki garaži posneli nek punk za petdeset mark, jaz sem pa za opremo zapravil stotisoče... Seveda pa so med bendi tudi velike stilske razlike... pa nesoglasja, z nekaterimi ljudmi se ne bi želel pojaviti na istem CD-ju. Je pa ideja dobro mišljena, po eni strani mi je tudi žal in morda bi lahko šel zraven s kakšno skladbo. Bom dal pa kakšno starejšo stvar na internet. scene; ne delaš več z ljudmi, ne nastopaš v živo, temveč glasbo ustvarjaš s pomočjo klaviatur in računalnikov. Kaj je razlog za to: ne najdeš glasbenikov, prave ekipe? Saj sam veš, kako je z glasbeniki. Računalnik je v bistvu super zadeva. Stvar je še v povojih in zato občutljiva, sem pa blazno užival ob delu z njim, saj točno veš, kaj ti računalnik nudi. Delaš sam in imaš mnogo svobode, ni se ti treba prilagajati in iskati kompromisov, je pa super zavest, da imaš vse pod kontrolo; po drugi strani si pa seveda omejen. Pa cel kup tehničnih težav se je pojavljalo, ki jih ne bi mogel rešiti brez brata Tineta, ki je tudi sicer kot soavtor dal nekaj koristnih idej. Kaj pa čar živega nastopanja, te nič več ne mami veselje ob živem muziciranju? Zelo dobro je igrati v živo, problem je pa v tem, ker sem jaz prevelik perfekcionist za te razmere. In finance... če nisi komercialen, pa vlagaš v glasbo in se to ne vrača, se enkrat ustavi... Pa tudi nisem človek, ki bi se na silo šel nekam pojavljat - internet je prava stvar zame. Želim perfekcijo - v živo ni niti ljudi; malo poslušalcev, malo izvajalcev... Če se vrneva malo v preteklost: v Novem mestu je vsaj del moje generacije poznal oziroma poslušal nekoliko drugačno glasbo, za katero recimo ljubljanski vrstniki niso slišali: na žurih so se vrteli »Doobiesi«, »Feati«, »Ailmani«, »Steely dan«... in še kup drugih. Vedno sem imel občutek, da si bil ti eden tistih, ki so s svojo glasbeno avtoriteto med generacijo širili kvalitetnejšo glasbo, in da je tudi v tem razlog, da se na Dolenjskem posluša malo drugačna godba. Svojo prvo, Jose Neto, Biuesbusters, Tom Coster, pa džezisti pri odlični založbi VVindham Hill: Billy Childs, Bob Sheppard... Spremljaš zgodovino novomeškega roka v Parku - mislim na članke Tomaža Koncilije in Roka Jožefa, pa zadnja dva Zoretova članka; imaš kakšne komentarje o naši sceni? Veš kako je, vsak po svoje vidi in sliši, ampak od teh skupin sem imel edino s skupino Rudolfovo tesnejši stik v tem smislu, da sem se od njih nekaj naučil. So pa tudi drugi dobri glasbeniki, samo scene pa ni, ker je mesto premajhno, ne da se živeti, ljudje nimajo interesa nekje igrati jazz, fusion, funk... ali pa future jazz, space funk... avtorsko so bili pa močni edino Rudolfovo, drugi pa, kaj vem... Smo pa mi tudi nekajkrat dobro igrali. Naslov prve skladbe na zgoščenki Pernambuco nights je No hope. Je to način, kako ti vidiš svoje delo; nek upor, brezupno, sizifovsko vztrajanje? Je nekaj tega, ampak to ima vsak umetnik. V bistvu se boriš, boriš za svobodo, boj za svobodo pa je večen; te svobode mora biti vedno več. Sigurno je rock prinesel nek duh svobode na ta svet, celo punk je imel neke pozitivne stvari... Ta tvoj projekt je zelo zahteven, zato omenjam »no hope«. To je pa res, da kar se tiče financ pa dovzetnosti te glasbe, je to »no hope«. Se to nanaša tudi na ciljno publiko; svoje težnje po svobodi ne moreš združiti s komercialno zahtevo po čim širšem sprejetju javnosti? Tudi to do neke mere drži: čim si bolj svoboden, je tudi publike manj. Če primerjam vašo bolj rock-fusion ploščo Pernambuco nights z materialom, ki si ga ustvarjal v zadnjih dveh letih, moram namreč ugotoviti veliko razliko; predvsem v zahtevnosti glasbe. Izhaja pa vse iz tam. Lahko bi tudi one skladbe, ki smo jih delali z Lost Californiansi, zakompliciral. Toda v bistvu sem z računalnikom vse to uredil in izpilil. > TVoja glasba ima močne elemente latina, si kar latino fan. I Hvala bogu; latino, čeprav ga nekateri ne marajo, češ da je -osteden, je super - toda to je odvisno od tega, kako ga igraš. Ugotovil sem zelo zanimivo stvar, da so vsi inštrumenti enako ppmembni, in to mi je bilo od nekdaj všeč. »Claves« mora priti tako kot kak klavir... I ovej mi še tole: obstajajo kakšni glasbeniki, ki so tole, kar si naredil na računalnik, sposobni v živo odigrati -bobnar, basist? W W w. I n£cp m i slovenska glasbena, pa tudi glasbeno-kritiška scena, je sploh vredna omembe? To je res žalostno. Veliko neiskrene glasbe je. Težko govoriš o svoji stvari, ampak jaz sem glasbo vedno ustvarjal iz nekih... Vsi delajo neko komercialo na silo. Vse skupaj je idejno šibko. Bi koga vseeno izpostavil? Morda ljubljanski Big band; Krajnčanov zvok mi sicer ni ne vem kako všeč - a Privška ne bo... Naploh je pa dobre avtorske glasbe zelo malo, pa še ta se ne vrti, ne pride ven. Problem je tudi v radijskih urednikih, nekompetentnih kritikih... Zato pa sem se odločil za internet, ki je bolj demokratičen in najhitrejši. Nimaš občutka, da ravno demokratizacija in razvoj tehnike pelje v svoje nasprotje, da bo toliko slabe robe, da se bo dober material v njej izgubil? Elektronika je omogočila tudi glasbeno hiperprodukcijo najnižjega ranga - kako se dela pri nas komercialno glasbo: naštanca se »midi« boben, bas, klaviatura, pevka v treh urah nasname melodijo in tu je prodajni hit - »Christmass CD«. Se lahko isto zgodi na internetu? Vsaka stvar je za nekaj dobra, za nekaj slaba, Ne moreš zaradi tega zapreti scene... Največji problem pa vseeno vidim na nivoju radijskih urednikov, ki sploh ne razmišljajo s svojo glavo in vrtijo zares slabo glasbo. pogovarjal seje Marijan Dovič fotografije Borut Peterlin Bojan Kavčič, Zdenko Vrdlovec Filmski leksikon Založba Modrijan, Ljubljana, 1999, 807 str., cena 9700 SIT •Pričujoči leksikon je poskus združitve dobrih strani podobnih tujih del in premostitve njihovih slabosti in pomanjkljivosti.« Gre za prvo delo te vrste v slovenskem jeziku in je namenjeno tako strokovnim poznavalcem kot laičnim ljubiteljem filmske umetnosti. Leksikon obsega gesla z naslednjih področij: tehnika (kamera, montažna miza ...), filmska govorica (kader, plan ...), estetski pojmi (diegeza, suspenz ...), teoretske usmeritve (montaža atrakcij, naratologija ...), zvrsti, žanri, zgodovinske smeri in gibanja, posamezne filmske stroke, nacionalne kinematografije, producentske firme itn. Poleg tega pa vsebuje tudi pojme in gesla, ki sama po sebi niso filmska, vendar so na takšen ali drugačen način tesno povezana s filmom. Takšni pojmi so npr. avtor, filmski čas in prostor, pojmi, ki zadevajo posamezne filmske like, tako splošne kot individualne (morilec, Cyrano de Bergerac ...), motivno-tematske elemente (erotika, fantastika itn.) Kljub morebitnim pomanjkljivostim oz. nedoslednostim (te so pri leksikografskih delih prej pravilo kot izjema), je Filmski leksikon celovito in strokovno delo, ki bo s približno 1000 pojmi na 800 straneh zadovoljilo marsikaterega bolj ali manj filmsko podkovanega radovedneža. Damir Skenderovič Jacques Derrida O duhu. Heidegger in vprašanje Društvo za teoretsko psihoanalizo (Analecta), Ljubljana, 1999, 194 str., cena 2700 SIT Prevod morda najvplivnejše - vsakakor pa največkrat citirane - knjige o nemškem mislecu Martinu Heideggru. Hkrati pa je to knjiga, ki ima pomembno strateško mesto znotraj Derridajevega opusa. Derridajev postopek je spet prepoznaven. Prek neke, navidez nepomembne podrobnosti nas pripelje do ključnih točk mišljenja nemškega misleca Heideggra (od Biti in časa k "obratu”). Oklepaji in opuščeni oklepaji okrog pojma duha pri Heideggru. Toda zdi se, da se vprašanje zagata duha (duh kot prikazen, kot plamen in kot pepel) vrača k ti. začetni točki novoveške filozofije. Gre za vprašanje “moderne subjektivnosti” in njenega preseganja. Kam umestiti ta presežek in ta manko? V odmev Kartezijevega mislim, torej sem ali v njegovo premestitev, Heideggrov Dasein? Zaradi moči filozofije lacanovske usmeritve in spremljajoče "heideggerjanske” druščine, je bila pri nas ti. dekonstrukcija, torej pisava francoskega poststrukturalista Jacpuesa Derridaja, dolgo časa bolj ali manj prezrta oz. ni imela svojih predstavnikov. Toda prevajalsko in teoretsko delo Uroša Grilca je v zadnjih letih obrodilo sadove: poleg prevoda temeljnega Derridajevega dela iz leta 1967 O gramatologiji je letos v isti zbirki Društva za teoretsko psihoanalizo izšel še prevod knjige De / 'esprit (1987). Če je bila 0 gramatologiji predvsem nastopni tekst dekonstrukcije, je 0 duhu tekst, s katero Derrida zaključi dekonstrukcijo klasičnih filozofemov. S to knjigo si je Derrida nekako odprl prostor za tekste, ki jih niza v zadnjih letih in ki odpirajo etične in politične teme: dar, prijateljstvo, zakon, kozmopolitizem, tujec, drugi, Evropa, obljuba, skrivnost, pričevanje, pravičnost, religija. Ta obrat k etiki in politiki pa se ni naključno zgodil prav tu: temo duha namreč Derrida zaostri ob morda najbolj spornem momentu sodobne filozofije, namreč ob Heideggrovem soglasju nacizmu, oz. ob obravnavi govora, ki ga je Heidegger imel leta 1933, ko je prevzel rektorat Freiburške univerze. Zato Derrida odpre prvo poglavje z besedami: “Govoril bom o prikazni, ki se vrača, o plamenu in o pepelu.” Nekoč cenjeni gospod Duh se v “peklu filozofije” vrne kot Furher. Uroš Lubej Bruno Bettelheim Rabe čudežnega. O pomenu pravljic. Prevod Jana Unuk, spremna beseda Andrej Ilc. Studia humanitatis, 1999, 464 str., cena 3.600 SIT Knjiga Bruna Bettelheima The uses of Enchanment velja še dobrih dvajset let po svojem nastanku za morda najboljše, vsekakor pa temeljno delo na področju preučevanja pravljic. Po avtorjevem mnenju je to edina zvrst literature, ki s svojo formo in vsebino otroku ponuja nespregledljivo pomoč pri premagovanju psiholoških problemov odraščanja in socializiranja osebnosti. Bettelheimove interpretacije izhajajo iz sicer precej tradicionalnega razumevanja psihoanalize, nanašajo pa se predvsem na t.i. ljudsko pravljico, ki jo že na začetku študije razmeji od mita, basni in nekaterih sodobnejših pravljičnih različic (kot npr. pri Andersenu). Za razumevanje problematike tega dela je potreben globlji vpogled v terminološki slovarček. »Ljudske pravljice« sodijo med najstarejše in najbolj razširjene literarne žanre. Zgodbe, ki se v bistvenem ne razlikujejo od danes znane različice pravljice Lepotica in zver, so v antičnih časih pripovedovali tako v Grčiji kot v Indiji; Janka in Metko so odkrili tudi na Karibih; Pepelka je stara nekaj tisočletij in obstaja v tisočih različicah po vsem svetu. Tako imenovane »klasične pravljice«, kot jih poznamo danes, na žalost nimajo veliko skupnega s to žlahtno tradicijo. Sodijo namreč v specifični žanr knjižne pravljice, kije nastala z bolj ali manj načrtnim prisvajanjem ljudske pravljice v začetku 17. stoletja. Tako kot drugod v literarni vedi se tudi pri preučevanju pravljic vse bolj uveljavlja metodološki pluralizem, ki združuje najrazličnejše izsledke in spoznanja antropologije, lingvistike, psihologije in psihoanalize, zgodovine, etnologije, sociologije, feministične kritike .... Do izida Bettelheimovega dela je bil slovenski prostor brez kakršnega koli klasičnega dela s tega področja, čeprav je težko razumeti dejstvo, da se naši prevajalci še niso lotili prevajanja del ruskega folklorista Vladimirja Proppa, predvsem njegove pionirske raziskave Morfologija pravljice iz daljnega leta 1928. Bettelheimovo delo, ki skuša ustvariti vtis o skoraj vsemogočni učinkovitosti pravljic, priča o tem, da lahko pravljicam v enaki meri kot podcenjevanje škoduje tudi precenjevanje. V svoji dolgi zgodovini so pokazale neverjetno sposobnost preživetja, s svojo neizčrpno kompleksnostjo in zavidljivimi utopično-subverzivnimi potenciali pa pravljice še vedno ostajajo vabljive tako za otroke kot tudi za odrasle. Katarina Avbar Georges Bataille Nebesna modrina Prevedel Jaroslav Skrušny. ŠOU založba Beletrina, Ljubljana, 1999, 167 str., cena 3500 SIT Končno je tudi na naše police prispel močno zapozneli prevod romana Nebesna modrina francoskega misleca in pisatelja Georgesa Bataillea. V Franciji (in gotovo tudi drugod po Evropi) seje rodilo zanimanje za dela tega nenavadnega »novega mistika« (kot ga je ironično imenoval Sartre) šele po njegovi smrti leta 1962. Takrat so postala njegova dela predmet številnih razprav in člankov. Mnogi so ga primerjali z Derridajem, Barthesom, Foucaultem in drugimi velikani tega stoletja; Heideggerje leta 1955 zapisal: »Georges Bataille je ta trenutek najmodrejša francoska misleča glava.« Danes nove izdaje njegovih del širom po svetu zgovorno pričajo o ponovno obujenem zanimanju za pisatelja, ki je bil fasciniran nad temo smrti in tesnobe, ravno zato, ker se sami soočamo z zlomom temeljnih postulatov, na katerih sloni naša družba. V času, ko se dušimo pod težo predmetov, ki jih je proizvedel svet in zato tako vztrajno odganjamo smrt od sebe, pa se po besedah Batailla prav ob njenem prepoznanju človeštvo konstituira in vzpostavi pogoje za erotizem in umetnost. V romanu Nebesna modrina, ki je pod pravim pisateljevim imenom izšel še za časa njegovega življenja (vsa druga dela so izhajala ali pod psevdonimi ali pa šele po njegovi smrti), je v ospredju prepoznavno razmerje eros-tanatos, ki se prepleta z vzhodnjaško miselnostjo (predvsem z enim od temeljev Budove doktrine: resnico bolečine), kajti Bataillea je vedno privlačil predvsem poslednji trenutek, v katerem je treba premagati sile večnosti. Bolečina se mu kaže kot posrednica med življenjem in smrtjo. Roman nam ves čas, ko ga beremo, daje občutek, da je prav slutnja smrti tista, ki upravlja s čustvenim življenjem junakov. Mogoče je eden od razlogov za to tudi dejstvo, daje bilo delo napisano leta 1935, se pravi tik pred začetkom španske državljanske in druge svetovne vojne. V središču zgodbe sta moški in ženska, zapletena v nemogoče ljubezensko razmerje, ki je ne samo podkrepljeno z raznimi bizarnimi dejanji (v mislih imam predvsem samozadovoljevanje pred mrtvo materjo in željo po nekrofiliji), temveč tudi uničujoče. Oba se (eden že takoj na začetku, drugi proti koncu zgodbe) zaradi trpljenja, ki si ga prizadevata povzročiti drug drugemu, znajdeta pred obličjem smrti. S tem sovpada avtorjeva navezanost na Schleglovo filozofijo: »Šele v zanosu razdejanja se razodeva smisel božjega stvarjenja. Šele sredi smrti se zablešči večno življenje.« in na Hegla: »Svoboda, nasilje in smrt so v najtesnejši zvezi.« Kot da bi z mučenjem in približevanjem smrti preizkušala svojo zdržljivost in se na ta način osvobajala vezi življenja. Kajti sama prisotnost smrti v človeku (predvsem pri Batailleu, ki si je napravil določen obrambni sistem s tem, da se ji je posmehoval, da je napravil iz »najstrašnejše vseh grozot« edino zatočišče »vseh viharjev tega življenja«) daje našemu bivanju smisel, čeprav v nas še vedno ostaja srhljivi strah pred koncem. V človeku je nekakšen gon po življenju in s tem tudi gon po smrti (navsezadnje je sam gon po življenju gon smrti), tisto, kar pa je najbolj fasciniralo in hkrati vznemirjalo Bataillea, pa je bil trenutek pred smrtjo, kot ga je sam imenoval: poslednji trenutek. Žrtve in rablji so ga utrdili v prepričanju, da skrivnost poslednjega trenutka leži v skrajni tesnobi, ki se na oni strani razreši v skrajni nasladi ali v skrajnem umankanju zavesti (nanj je zelo vplivala slika kitajske usmrtitve z raztoterjenjem). Vendar pa, »če naj bolečina ne bo le bolečina in če naj smrt ne bo le groza pred smrtjo, se morata odreči statusu realitet.« Prav tema mučenca, ki podaja roko sadistu, mazohizem in z njim sadizem, večno vprašanje poslednjega trenutka, je učencu markija de Sada postala vodilni motiv, kije zaznamoval njegov celoten pisateljski opus. Irena Svetek F Razvojno izobraževalni l\ center Novo mesto Drugačni načini učenja v RIC Novo mesto Središče za samostojno učenje Naše središče za samostojno učenje, ki smo ga poimenovali EDUS, vam ponuja 6 učnih mest, ki so opremljena z računalniki in internetom, in eno učno mesto s televizijo in videorekorderjem. Na voljo so vam učna gradiva iz različnih področij, zaenkrat predvsem: • tuji jeziki-angleščina, nemščina, italijanščina, francoščina, španščina • računalništvo-različni programi • slovenščina Kaj vam Edus še omogoča? • individualno svetovanje pri učenju in uporabi gradiv, • srečanja z mentorjem, • brskanje po internetu, • strokovno literaturo. Komu je namenjeno? Vsem: ■ ki želite uporabljati gradiva za samostojno učenje, • ki vas zanimajo nove možnosti za učenje, • ki si želite sami izbrati čas in intenzivnost učenja. Obisk je brezplačen, morate pa se predhodno najaviti. Edus je odprt vsak dan od 8.00 do 20.00 ure. Informacije: RIC Novo mesto, Novi trg 5, Novo mesto nt0n rekreacija OŠ Brusnice, torek od 19.00-20.30 Gimnazija NM, petek od 19.00-21.00 OŠ Grm, sobota od 17.00-18.30 V sodelovanju z DNŠ so na voljo tudi naslednje aktivnosti: aerobika KC Janez Trdina, ponedeljki in srede ob 19.00 in 21.15 squash Windisch print, vsak dan do 17. ure imajo člani 20% popusta fitnes, tenis, savna Teniški center Otočec, popust za člane do 20% tenis TC Košenice, vsak dan od 8. do 22. ure, člani imajo 20% popusta vodena vadba (aerobika, body-pump) Dvorana Leona Štuklja, ponedeljek, sreda in petek ob 18.15, 30% popust za člane razpis DNŠ razpisuje mesto oblikovalca za projekt Knjižica ugodnosti in popustov. Prijavnice in ostale informacije lahko dobite na Infotočki, rok za oddajo je 7. januar. športna dvorana Marof 15.01. ob 20.00 košarkarska tekma KRKA - ZAVAROVALNICA MARIBOR 5.02. ob 20.00 košarkarska tekma KRKA - LOKA KAVA Dolenski muzej Mala dvorana 14.01. -20.02. fotografska razstava mladega novomeškega umetnika Boruta Peterlina Novo mesto 2000 Galerija Janez Bleivveis in njegov čas, razstava v sodelovanju Dolenjskega muzeja in Gorenjskega muzeja Kranj, do 27.02. Jakčev dom Razstava Jakac in njegov čas Kulturni center 14. januar, ob 18.00 prireditev ob 50-letnici Društva slepih in slabovidnih Novo mesto, Velika dvorana KC 21. januar, ob 19.30 jazz koncert Lipa zelenela je (Renato Chicco trio), Velika dvorana KC 28. januar, ob 19.00 humanitarna prireditev Rotary kluba Novo mesto. Tone Partljič, Na svidenje nad zvezdami, v izvedbi KUD Sevnica, Velika dvorana KC 2. februar, ob 19.30 drama Vaja zbora Vinka Moderndorferja, v izvedbi Zavoda za izobraževanje in kulturo Črnomelj, Velika dvorana KC Dom kulture 10. in 11. januar ob 19.30 Neil Simon, Jetnik druge avenije, v izvedbi PDG Nova Gorica 20. januar ob 16.00, gledališka predstava za najmiajše: Robert Thayental, Ana in kralj, ki je padel iz pravljice, v izvedbi Gledališča Ptuj Študijska knjižnica Mirana Jarca 5. januar, ob 19.00, Materinska šola, ki jo organizira Gibanje za svobodno izbiro in informiranost pred, med in po rojstvu otroka. Predavanje bo na oddelku za mladino 13. januar, ob 18.00, predstavitev knjige novomeščana Jakše Tonija z naslovom Iz takih korenin 20. januar, ob 18.00, potopisno predavanje Marjana Žiberne o Kanadi 27. januar, ob 18.00, predavanje v spomin na slikarja in kiparja Franceta Goršeta www.drusfvo-dns.si _ . 1^, ; ; po z a a n j e m TT Razburljivo popotovanje zdr. tvčenrin dr. Mi če m s o č I e t j u Dr. Mič je pred kratkim doktoriral pri dr. ivču z doktoratom dr. Ivča. Obe doktorski disertaciji sta prišli do istega izračuna, ki pravi, da je tisoč let mala malca. Najino teoretiziranje sloni na lopati in utrujenem krampu. Slednji se je uklonil trdi čutari (čelu) pokojnega, a radovednega Kelta, ki je sukal glavo med kolesjem najinega najetega bagra, s katerim sva ravno rovarila po temeljih kapiteljske cerkve in iskala nakit, o katerem se šušlja zadnjih par tisoč let. Tako sva na podlagi izkopavanj, intervjuvanja divjih plemen pod Gorjanci (katerih ustno izročilo drži), smukanja in muljenja listov, listin in sploh pisane besede, dobila jasen vpogled v res pravo zgodovino. Posebna zahvala gre vodnemu viru Gospodična, ki ohranja plemena gorjanskih planjav rosno mlada. Najine naj utrinke, prebliske in morda kakšno spoznanje bova obelodanila v sledečem sestavku. park novomeški mladinski časopis št. 4, letnik III, januar 2000 ISSN 1408-7189 Stvar seje pričela sukati pred natanko tisoč leti, točneje 29. 12. 999, ko seje precej lepega dne na dan spravil mali Marjan, prvi slovenski plemič. Žal je prva slovenska dinastija ugasnila pod turškim kopitom že takoj naslednji dan. A duh je ostal. Čez sedem dni in sedem noči je bil rojen drug prvi slovenski plemič Marjan II., ki se ga je prijel vzdevek »tečni«, saj je na svet privekal s slovensko zastavo in zdravico na jeziku. A kaj, ko ata njegovih tez niso sprejeli najbolje in Slovenci smo tako čakali novega prvega plemiča. Morda se je zatem rodil še kakšen prvi plemič, vendar pa se je v nadaljnjih nekaj desetletjih slovensko ljudstvo navduševalo nad sezuvalom za škornje. Patent je bil ukraden direkt izpod nog znanega Leonarda da Vincija, kar je izumu še povečalo njegovo vrednost. Škorenj je bil priložen. Praktično sezuvalo je najbolje unovčil Jure Podjetni, ki se je s sezuvalom tudi oljno slikal. To so bili časi, ko je Društvo za zaščito premetenih pogruntavščin ždelo v temni senci Zveze podjetniških žilic. Situacijo je Jure Podjetni korenito izkoreninil, ko je odprl prvi d.o.o. Plemstvo seje do tokrat že skoraj v celoti zaposlilo, kar nas je pahnilo v razburkane vode hiper-mašinske revolucije (vir: Ico&Mico; Zanke hiper-mašinske revolucije, Novo mesto, Založba Goga, 1999). Najočitnejši znaki revolucije so bili vidni v modi pomlad-poletje 1132/33, v motoriziranih jamah, v dominaciji Slovenije v Kriket open v sezonah med 1136 in 1138 ipd. Leto 1200, smola je bila na naši strani. Križarski vpadi so nam zdesetkali najeto delovno silo turškega porekla. Mi jih bomo klicali sezonci. Pomanjkanje sezoncev je naše ljudstvo pahnilo v silovito pozabo. Leto 1913, Nič. Leto 1914, Cankar izda bestseller Kurent. Luč ugledajo tudi manj ugledna dela, kot so Kurent in prijatelji, Kurent brez gosli, Kurent v stiski ter zadnji del epopeje, Kurenta stisne. Slovenski narod se zamisli in zave. Tok zgodovine je znatno zasukal Gavrilo Princip, urednik zbirke Naredi sam (v izvirniku Uradi sam). V sredo dopoldne Gavrilo sprobava novo pihalico, ko se mimo jadrno pripelje sam presvetli Franc Ferdinand - Ferdo, zvesti bralec zbirke Naredi sam. Tako Gavrilo odmevno otvori balkansko fešto brez meja. Že prvi dan vojne v gverilski bitki za kamniti lok solkanskega mostu pade znani kralj Matjaž, ki z Zelenim Jurijem v ustih okajen pade v zasedo smrtonosnega sovraga. Zaseda preseneti tako domačo kot tujo javnost, ki od presenečenja otrpne vse do prve otoplitve, ki nastopi, ko Flitlerjevi mladci nastopaško raketirajo čudovito ograjo Solkanskega mostu. Tudi tokrat ni šlo brez žrtev. Tomaž Pogorelič s solo vzponom na najvišji nemški bunker (12 m) uprizori pravi novoletni ognjemet in raztresen sunkovito konča svojo življensko pot. Nesmiselne morije je konec in že je med nami zavel duh bratstva in enotnosti (angl. brotherhud&unity). Ljudstvo moli okončine od sebe in uživa. Da bi Jaz še tretjo bajto imel, sem pametnjakovič Jaz kreditek si uzel. En mau ga zapiu, en mau ga zgubiu, se pozno v noč sem Jaz veselil in sem še danes Jaz žiu, ker sem od banke hitrejši Jaz bil. Pesem posvečam Jaz meni. Zgornja pesem je tipično delo, ki ga štejemo v odobje renesančnega socializma. Krediti pa niso vplivali samo na razvoj kulturnega ustvarjanja, ampak so zaznamovali tudi razvoj sodobne potrošniške držbe, ki ima svoj ponarodeli moto: »Leti, leti denar od mene, ga tok gibalne količine žene«. Vendar pa nam tudi tokrat ni bilo z rožicami postlano. Medtem ko so se sosedje jodlarji umivali z milom in gelom za tuširanje, smo se mi drajsali z diTco, v katero so suhorobarji vestno vrezali napis: »Peneča kopel«. Leto 1991. Nekateri smo že samostojni. Nič hudega, tudi to izkušnjo smo morali doživeti. Le nemočno lahko opazujemo najbolj ambiciozno slinaste sisarje, kako se sisajo na razne unije in pakte vseh vrst. Mi pa le nemočno delamo in trdo gledamo. Zatorej bratje, združimo se v bran nacionalne zavesti ter odložimo delo in postojmo vsaj malo. Nastalo izpod peres pristnih domačih rokodelcev . Vsakršno otipavanje ali zlonamerna misel bo kazensko preganjana. AH rights reserved by Micy Bross cabels‘ & lcy Werner satelltes™ Published in MCMKCCCII by Three Frogs United' ISO 2000 novomeški mladinski časopis Glavni in odgovorni urednik: Marijan Dovič Oblikovanje: Jurij Kocuvan Ilustracije: Janez Vidrih Naslovnica: Tomaž Grdin Ustanovitelj: DNŠ Izdajatelj: Založba Goga Trženje: David Bratož, Gregor Macedoni Distribucija: Marko Kralj Filmi in tisk: Špes grafika Naslov uredništva: Park - Založba Goga Prešernov trg 8, 8000 Novo mesto Tel: 068 / 374-370 e-pošta: park@drustv(Xlns.si ^ GOGa Na Park seje mogoče brezplačno naročiti na naslovu marko.kralj@drustvo-dns.si, sicer pa z naročilnico 1999/2000, ki jo dobite v Knjižnici Mirana Jarca ali pa v vašem priljubljenem lokalu. PRIDI IN SE SPREHODI PO SVOJEM PARKU!