1998
UVODNIK
Zgodba o rabi slovenščine v Miljah
Ta zgodba se prične s pripravo na poroko - dvojezično, seveda! V nekaterih primerih so vabila res tudi v slovenščini, a izjemoma. Sledi najpomembnejši dan v življenju mladega slovenskega miljske-ga dekleta. Prične se maša: “Nel nome del Padre... Čari fratelli e sorelie... Čari spo-si...” Dvojezična poroka? Ah, saj res! Drugo berilo je v slovenščini, no lepo! Po opravljenem obredu rečejo nekatere pevke: “No, vsaj pele smo lahko sloven-
N...
*("'i
'Pf%
j m Mirili 1
k
Vladimira Vodopivec.
sko”. V tem pride pater in reče organistki: “Gospa, vse je v redu, sem se že prej opravičil gostom, ker je bilo petje samo v slovenščini”. Grrrrrrrr... Pa kaj bi se razburjali, saj pri civilnem obredu ni niti tega, ker bi dvojezičen obred lahko bil predolg.
Čez nekaj mesecev se pojavijo - otroci, seveda! Razni Kevini, Mauroti in podobno. Krst bo samo v italijanščini, ker očetovi starši, sedaj nonoti, tako zahtevajo. Pevke užaljeno odidejo. Slovenska nona reče: “Ne, ne, mogoče bo pater zmolil kakšno molitvico po slovensko”, vendar sama prav dobro ve, da je ne bo. Zakaj si mora nona iz Štajerske lomiti jezik z miljskim narečjem? Ker tako hočejo razni Toninoti in Pinoti.
Da bi opravičile svoje može, njihove življenjske družice iznajdejo cel kup bolj ali manj “trdnih” opravičil:
1)	pa naj se otrok prej nauči italijanščine, da bo znal oba jezika dobro;
2)	ko so same še hodile v šolo, so imele kup problemov z italijanščino, otroku pa bi jih rade prihranile;
3)	pa saj se mu bo zmešalo, če se bo moral sporazumevati s starši in sorodniki v dveh različnih jezikih, kako naj tako majhen otrok to zmore;
4)	če bodo očeta službeno kam premestili, bo moral otrok tako ali tako v italijansko šolo;
5)	se bo že naučil v vrtcu in šoli (seveda, če se bo oče s tem strinjal) in še bi lahko naštevala, saj slišim takih in podobnih opravičil nič koliko vsak teden od mam in non, ki me vztrajno prepričujejo, da imajo prav.
Pogosto se sprašujem, zakaj jim je toliko do tega, da bi me prepričale. Mogoče, ker sem edina, ki je še niso prepričale in potrebujejo še mene za to, da bi imele mirno vest? No, otrok tako ali drugače brez večjih travm zrase. Pride zima in z njo Božič.
“Reci auguri gospe!” vzpodbuja nona malega.
“Bomnatale!”
No, prav.
“Veste, tako lepo govori; in zna na pamet cel kup pesmic!” zatrjuje nona. “No capiso!” Prihiti dobromi-sleča gospa, ki malemu prisrčno reče: “Si ti srček od mamice?”
“No so!” je lakonični odgovor zmedenega otroka, ki si najbrž misli: “Le kaj ti sploh govorijo?” Pa le zakaj bi moral nenadoma govoriti in recitirati po slovensko, če tega ni vajen?
Preteče še leto in otrok gre v vrtec - navadno v slovenskega, ker je bliže, ker je manj otrok ali ker ga tja pelje nona. V vrtcu je vse polno malih Kevinov in Mau-rotov, ki so tam iz podobnih razlogov. Slovenščino jih pozna le malo in vsi se med seboj pogovarjajo v italijanščini, ker bi jih drugače prijateljčki ne razumeli. Požrtvovalnost naših vzgojiteljic, ki se trudita, da bi slovenski vrtec ne bil slovenski le na papirju, je neizmerna. Starši otrok iz italijanskih zakonov se hudujejo, ker je pogovorni jezik med otroki italijanščina. Hočejo, da bi v vrtcu govorili slovensko, ker to doma ni mogoče. Zanimivo je, da se starši ne bojijo jezikovnih travm in da včasih še sami poprimejo za slovensko slovnico, da bi kasneje v šoli sledili svojim otrokom. Vendar se to redko zgodi v primeru mešanih zakonov in še to v glav-
Vladimlra Vodopivec O 2
KLUB
Predsednica Jasna Simčič o delovanju SKK
Jasna Simčič.
Dragi bralci in drage bralke! Mesec maj je že tu, klubovci pa se zopet oglašamo na straneh Rasti. Tokrat vam za spremembo predlagamo intervju s predsednico SKK Jasno Simčič, ki je rade volje odgovorila na naša vprašanja in nam povedala marsikaj zanimivega o delovanju SKK.
Kot prvo bi predlagala, da bi se kar sama predstavila našim bralcem In mogoče povedala kaj o sebi...
Imenujem se Jasna Simčič, v SKK pa zahajam že nekaj let; že skoraj od začetka sem bila član odbora SKK v raznoraznih funkcijah, šele v letošnji sezoni pa sem bila izvoljena
kot predsednica. Drugače obiskujem
II.	ki. I. oziroma IV. razred Klasičnega liceja v Trstu, kot druge dijake mojega letnika pa me že skrbi, kako bo z novo maturo naslednjega leta... Nisem se še odločila, na kakšen študij se bom usmerila po končani višji šoli, čeprav je še kar zgodaj za to odločitev. Vsekakor pa vem, da si ne bom izbrala kak znanstveni predmet!
Preidimo na delovanje SKK. Kakšne dejavnosti so potekale v preteklih tednih?
Dejavnosti je bilo kar precej, čeprav so včasih sestanki odpadli zaradi raznoraznih praznikov. Začela bi z
21.	marcem, ko smo si ogledali film “Dead Man Walking”; naslednji teden pa je bila na vrsti kar zahtevna, če že ne zelo aktualna tema. K nam je namreč prišel univerzitetni profesor Jože Pirjevec, ki nam je predaval o Kosovu in o zgodovinskih osnovah tamkajšnje krize. Predavanje je bilo namenjeno predvsem maturantom, katerih se je nabralo kar veliko število.
4.	aprila smo organizirali debatni večer na temo “Mladi in njihov odnos do Cerkve in do vere”, 18. aprila pa smo gostovali frančiškansko študentsko skupino iz Ljubljane, ki je v Finž-
garjevem domu na Opčinah uprizorila komedijo “Lumpacij vagabund”. Predstave se je udeležilo kar precejšnje število mladih, pa tudi drugih gledalcev, poleg tega je po igri potekala še vesela družabnost. Naši gostje so se ustavili v naših krajih tudi v nedeljo, ko so si ogledali izvir Timave in Devin. Gostovanje skupine iz Slovenije, ki ga je omogočil Radijski oder, je zelo dobro uspelo, saj smo se mi zabavali ob njihovem sproščenem nastopu, oni pa so tu pri nas preživeli dva lepa dneva.
Povedala bi tudi, da je do konca letošnje sezone še nekaj sestankov in zanimivih predavanj: kmalu bomo imeli za gosta pesnika Nika Grafenauerja, organizirali pa bomo tudi zanimivo predavanje o psihologiji.
Kot naši bralci verjetno že vedo, deluje v SKK gledališka skupina, v kateri sodeluješ tudi ti. Kako je potekala letošnja sezona in koliko iger ste predstavili občinstvu?
Najprej bi povedala, da imamo pravzaprav kar dve gledališki skupini, ti sta Slovenski oder in gledališka skupina SKK. Slovenski oder je v letošnjem letu uprizoril igro “Male dame” v režiji Lučke Susič kar osemkrat, in to v zamejstvu kot tudi v Slo-
Zgodba o rabi slovenščine v Miljah
<ht
nem le tam, kjer imata starša višjo izobrazbo. Ko sem se nekoč naključno srečala z italijanskima staršema, sta mi hitela pojasnjevati, zakaj sta se odločila za slovensko šolo, ne da bi vedela, da sem jo tudi sama obiskovala: “Ker se tam otroci več ukvarjajo z glasbo in gledališčem, kultura, širša obzorja...” Videti je bilo, da sta navajena to svojo odločitev braniti. Oba sta se na tečajih, ki jih organizira domače društvo, naučila dovolj slovenščine, da lahko otrokoma pomagata pri domačih nalogah; mama je tudi že prebrala kakšno knjigo; samo s Primorskim dnevnikom ima še precej težav - razni miljski Toninoti in Pinoti, ki so se poročili s Slovenko, pa za Primorski dnevnik sploh ne vedo...
No, danes obiskujejo Kevini in Mauroti zadnji letnik vrtca in postavlja se vprašanje, kam v šolo. Ena
od mater mi nekega dne navdušeno pove, da ji je otrok, ko je prišel iz vrtca, rekel: “Mamma, io vado a scuola slovena.” Ali ni ganljivo? Še čudovitejše pa je bilo to, da soprog ni imel ničesar proti. Le zakaj naj bi se z otrokovo željo ne strinjal? Saj to otroku ne bo škodovalo. “Ne”, vztraja prijateljica, “prav lahko bi tega ne dovolil”. “Ne”, kljubujem. Takrat ji končno postane jasno, da sem brezupen primer.
Kmalu zatem postane to jasno tudi slovenski no-ni, ko mi navdušeno pripoveduje, da ji je otrok telefoniral in jo pozdravil po slovensko. “Kako pa ponavadi govori z Vami?” vprašam. Italijansko seveda. “Ker ga nočem siliti”, še pristavi. Otroka silimo s špinačo in ne z materinščino, pomislim. “Pa saj to ni normalno”, rečem in upam, da bom s to zamero imela mir pred nadaljnjimi bolj ali manj tehtnimi opravičili za nekaj časa. Vendar vem, da ne bo za dolgo, saj gredo ti otroci naslednje leto v šolo...
veniji. S to igro smo zelo veseli, ker nam je dala možnost, da smo se kot igralci zelo izboljšali. 17. maja pa nas čaka še eno gostovanje In sicer v Selški dolini, pri Škofji Loki. Ker smo že pri pogovoru o igri “Male dame”, bi izkoristila priložnost, da se zahvalim Bredi Susič, ki je kar dvakrat nadomestila dve izmed igralk in prvič igrala vlogo Jo, drugič pa vlogo Meg.
O gledališki skupini SKK pa bi povedala, da je tudi ta pripravila in večkrat uprizorila mladinsko igro “Tajno društvo PGC”, tudi to v režiji Lučke Susič. Dosegla je velik uspeh v zamejstvu in v Sloveniji. Tudi ta skupina, kjer se je izkazalo nekaj novih igralcev, je skupno nastopila že osemkrat, čaka jo vsaj še eno gostovanje nekje blizu Litije.
Kakšne načrte pa imate za bodočnost? Ali pripravljate kako novo predstavo?
Novih iger ne načrtujemo, vsaj za letošnje leto ne. Mogoče za naslednjo sezono... Trenutno pa skušamo organizirati daljše gostovanje, verjetno v Parizu, katerega naj bi se udeležili obe gledališki skupini. Vsi res upamo, da nam bo ta načrt uspel!
Predsednici Jasni Simčič se iskreno zahvaljujemo, da je tako prijazno odgovorila na naša vprašanja, vsem vam bralcem pa nasvidenje v naslednji številki!
Lucia Lombardo
Kundum
V letošnji filmski sezoni je izžel velik uspeh film “Sedem let v Tibetu”. Opisoval je življenje upornega avstrijskega alpinista, ki je v tridesetih letih postal prvi Evropejec, kateremu je uspelo obiskati sveto mesto Tibeta, Lhaso. Junak tega ameriškega filma, ki ga je podajal Brad Pitt, je med svojim bivanjem na Tibetu vzpostavil tudi prijateljske vezi s še odraščajočo Dalai Lamo. Slika, ki smo si jo v filmu ustvarili o duhovnem vodju budizma je bila prisrčna, vendar idealizirana in navsezadnje tudi plitva. Film je težil k spektakularnosti, zato je bilo resnično zgodovinsko dogajanje - kot na primer okupacija Tibeta s strani kitajske vojske - prikazano prav tako površno.
Drugačne občutke pušča gledalcu film Kundum, ki gaje režiral Američan, sicer italijanskega rodu, Martin Scorse-se. Scenarij za film, ki ga je zabeležila Melissa Mathison, žena sicer slavnejšega ttarrisona Forda, pa je bil napisan na podlagi osebnih pričevanj sedanjega, še živečega, Dalai Lame, Tent-sina Gyatsa. Film je opis otroštva in mladih let 14. Dalai Lame oziroma 14. reinkarnacije Bude usmiljenja.
Duhovno vodjo budizma spoznamo pri pičlih dveh letih, ko tedanji politični regent Tibeta, v meniha preoblečeni kralj Ting, spozna v njem novega Budo.
Ko je star štiri leta, mora, v skladu s pravili, zapustiti družino in se preseliti v versko središče Tibeta, Lhaso. Tu mali, reinkarnirani Buda odrašča: najprej v igri, nato v preučevanju temeljnih resnic Budovega nauka. Leta 1950, ko mu je petnajst let, kitajske vojaške čete vdrejo v Tibet, ga okupirajo in zahtevajo, da dežela prevzame socialistično ureditev. Zaključni del filma se osredotoča prav na nizu pogajanj in sestankov med tibetanskimi in kitajskimi oblastmi in ki so Dalai Lamo pripeljali v sam Peking na srečanje z Mao Ce Dungom.
Film Kundum je zanimiv zaradi prikaza zgodovinskih dogodkov, ki osvetlijo proces izgube tibetanske suverenosti in vzroke, ki so Dalai Lamo prisilili v izgnanstvo. Ostati v Tibetu in se kot drugi menihi podrediti kitajski upravi je bilo zanj življenjsko nevarno: nobena tuja država se ni odzvala njegovi prošnji pomoči oziroma konkretnih diplomatskih pritiskov - niti Združeni narodi ne, zato mu ni preostalo drugega, kot da zbeži v Nepal in od tam na Zahod. Režiser, Martin Scorsese, si je torej prizadeval, da bi čimbolj objektivno podal sliko tega dogajanja in nazorno prikazal zgodovinske silnice, ki so povzročile beg Dalai Lame. Junaki Kunduma niso sicer tako idealizirani kot v filmu Sedem let v Tibetu, niti odnosi med Tibetom in Kitajsko niso več tako črno-belo prikazani, film pa ima majhno hibo. Želja režiserja, da se osredotoči predvsem na opisu novejših, bolj žgočih dogodkov pred izgubo budistične suverenosti, a po drugi strani nuja, da vseeno prikaže tudi otroštvo malega Bude, občasno spremenita film v zgodovinski dokumentarec, oziroma v nizanje na kronološki podlagi urejenih podatkov. Zaradi tega Scorseseju ne uspe primerno prodreti v notranji svet glavnih interpretov. Vsa čustvena prizadetost, ki jo ti junaki doživljajo, se zato odraža le v nekaj ključnih, izoliranih prizorih, ki jih sestavljajo silne alegorije. Scorseseju ne uspe niti dovolj kritično vzeti v pretres politični in ekonomski ter socialni položaj Tibeta pod budistično upravo, ki je bila izrazito zastarela in nereformirana, čeprav je sam Dalai Lama skušal v naglici uvesti nekaj sprememb. Vsekakor ima film prednost, da je nazoren in da vseeno malo pouči nas, nevešče in evrocentrične gledalce.
Nadia Roncelli
Profesor Jože Pirjevec predava o zgodovinskih koreninah kosovskega vprašanja v Slovenskem kulturnem klubu.
jSSiG4Č*,
GLASBA
Intervju s pevko Tinkaro
Tinkara, ki bo 3. septembra praz-
Vsi ste gotovo slišali za mlado pevko Tinkaro Kovač, ki je lani izdala svojo prvo zgoščenko, s katero je že dosegla visoka mesta na slovenski lestvici najbolj popularnih popevk. V zadnjih časih pa so sploh njene pesmi zelo pogosto predvajane po radijskih valovih.
Še preden pa smo mogli prisluhniti njenim pesmim po radiu, smo se lahko zamejski višješolci srečali z njenim petjem na šolskih prireditvah liceja Prešeren. Ko je bila Tinkara šele v prvi višji, je že nastopila decembra na božičnici s pesmijo What’s up, ki je bila takrat pravi hit. Osebno se še sedaj spominjam tistega nastopa. Vsi po vrsti smo bili navdušeni nad njo. Energija, ki je izžarevala iz nje, je bila res nepopisna. Na šoli se je vsem zdela tiho in mirno dekle. Nihče ne bi pričakoval takega glasu, take odločnosti. Ob tistem prvem nastopu pa smo zaslutili, da čaka Tinkaro dolga in uspešna pot na glasbenem področju. S svojo zgoščenko Zmaji letijo visoko nam je zdaj Tinkara dokazala, da se sploh nismo motili.
4
novala svoj dvajseti rojstni dan, je doma iz Dekanov. Začela je peti z mamo, ko je bila stara le štiri leta. To ni bilo nič čudnega, saj prihaja iz glasbene družine. Kadar se srečuje s starimi starši, še zdaj rada poje z njimi istrske pesmi. Mamino navdušenje nad flavtistom Janom Andersenom je nedvomno pogojevalo njeno izbiro, da bo igrala flavto. Sedaj obiskuje glasbeni konservatorij “Giuseppe Tartini” v Trstu, kjer je v lanskem letu uspešno opravila izpit in postala učitelj flavte. Študij flavte bo zaključila čez dve leti kot profesor flavte. Igranje flavte je bilo zanjo zelo koristno, saj se je tako naučila dihanja s prepono, kar je bistveno tudi pri petju, kjer je Tinkara še posebej uspešna. Že pri desetih letih je nastopila na Veselem toboganu, kjer jo je spoznal Bojan Adamič. S pesmijo Bela kamela Miroslava Košute, ki jo je on uglasbil, je leta 1989 odšla v Sarajevo, kjer je nastopila na otroškem festivalu “Djeca pjevaju Hitove”. Nato je nadaljevala glasbeno pot v sodelovanju z glasbeniki s Primorske, kot sta Nevijo Miklavčič in Robert Vatovec. Priznanja in uspehi na raznih festivalih so si sledili eden za drugim: na festivalu Pomlad na obali 1992. leta ji je strokovna žirija podelila prvo nagrado, na festivalu Mladi MMS pa je prejela drugo nagrado strokovne žirije in posebno nagrado za najbolj obetavno pevko festivala. Istočasno je Tinkara pridno in vestno obiskovala osnovno šolo v Dekanih, obenem pa se učila igrati flavto na Glasbeni šoli v Kopru in solo petje na CGV (Center za glasbeno vzgojo). Začela pa se je tudi soočati z jazz glasbo pri Vladu Battistiju v Kopru.
Leta 1996 je v februarju nastopila na “EMI”, natečaju za Evrovizijo, s pesmijo Veter z juga, ki jo je uglasbil Danilo Kocjančič, besedilo napisal Drago Mislej-Mef, za aranžma pa poskrbel Marino Legovic. Pesem je bila prva na marsikateri lestvici na različnih koncih Slovenije. Še večji uspeh pa je dosegla s pesmijo Ne odhaja poletje (istih avtorjev), s katero je zmagala na festivalu “MMS-Nove
Scene” petdeset snemalnih ur v studiu Hendrix Radia Koper. Tako je z isto ekipo posnela svojo prvo zgoščenko, ki je izšla pri Založbi kaset in plošč - Slovenija. Tinkara pravi, da se morajo glasba in besedila prelivati z življenjem glasbenika. Skratka, eno pripada drugemu in obratno. Sama ne piše še besedil svojih pesmi, toda zelo so ji všeč besedila Misleja-Mefa, s katerimi se je večkrat istovetila, saj je avtor napisal prav to, kar je tudi sama čutila in želela izraziti. Tinkara pravi, da “imajo njegove pesmi večplastno alegorično vsebino, so prepojene z življenjem ob morju, z mladostnim razpoloženjem, vsebujejo pa tudi ščepec humorja.” Še posebej pa ji je pri srcu besedilo Veter z juga, ki obravnava tematiko Lepe Vide. V Tinkarinih pesmih lahko zasledimo različne stile glasbe, ki gredo od grunga do soul in country glasbe. Vse pa je postavljeno v okvir pop glasbe. Ker je Tinkara še mlada, je tudi njena glasba še v razvoju, tako da raziskuje, spoznava in se ukvarja z najrazličnejšimi stili: s flavto smo pri klasični glasbi, zanima pa se tudi za jazz glasbo, tako da je sledila nekaterim tečajem in prisostvovala tudi koncertom jazz glasbe v Umbriji. Najbolj inovativno in svojevrstno pa je verjetno delo v skupini Terra Mistika. V njej poje in igra flavto. Nastopi te skupine so res nekaj posebnega, saj bi se jih težko dalo opredeliti. So neke vrste multime-dialni showi, saj združujejo z glasbo tudi projekcije diapozitivov in drugih videov ob Kosovelovi poeziji.
Zato da je Tinkara dosegla tak uspeh, je bilo seveda trdo delo. Ob tem pa je njeno umetniško pot oblikovala v določeni meri tudi sreča, saj je spoznala nekaj izvrstnih glasbenikov, poleg tega je Tinkara sama tudi zelo ambiciozna in če je še pred nekaj leti imela kak dvom glede nadaljnjega učenja flavte, je zdaj zelo odločna (hoče namreč postati profesor flavte) in dobro ve, kaj hoče. Predvsem si želi, da bi bila glasba vedno na njeni življenjski poti, toda zaveda se, da ima tudi izobrazba pomembno vlogo v življenju. Zelo rada bere. Ko je bila še zelo majhna, je kar požirala knjige, medtem ko jo je mama podila ven, naj se gre vozit s kolesom. Zelo ji je všeč ruska literatura, tako je izbrala jezikovni licej Franceta Prešerna v
Trstu, kjer se uči kar šest jezikov, od latinščine pa tja do ruščine, angleščine in nemščine. Tako se tudi nagiba k temu, da bi izbrala šolo za prevajalce kot nadaljnji študij. Zelo rada potuje. Tako je bila že v Angliji, Španiji, Nemčiji in Amsterdamu. Rada pa bi obiskala še Južno Ameriko. Kljub uspehu se Tinkara sploh ne čuti kaka zvezdnica. Zadovoljna je, da je ljudem njena glasba všeč. Pomembno pa se ji zdi nadaljevati z delom, da bo še dalje ustvarjala dobro glasbo.
Ob vsem tem je treba še povedati, da ima v Tinkarinem življenju pomembno vlogo mama, ki ji je v marsičem pravo nasprotje. Mama Metka pa je tudi njena najboljša prijateljica, z njo se lahko zabava, lahko jo vpraša za nasvet. Skratka, z njo se pogovarja o vsem. Pa ne samo to: z njo hodi tudi plesat In večkrat prihajajo pobude za večer v disku ravno s strani mame. Tinkara ji je zelo hvaležna, ker ji je vlila mnogo samozavesti. Znala jo je voditi in spodbujati pri njenem delu. Tako ni čudno, da je tudi Tinkara zelo ambiciozna. Zato je tudi stavek “če si res upaš, te nihče ne ustavi” iz pesmi Zmaji letijo visoko sprejela kot življenjsko načelo. Mislim, da je to razvidno tudi iz njenega življenja. Saj dokazuje, da ne obstajajo ovire, ki bi bile za neustavljivo Tinkaro nepremostljive. Kar tako naprej Tinkara!!
Miriam Čermelj
ilOSP
Poletne počitnice v naši družbi
Poletje je že pred vrati. Čeprav nas do počitnic ločijo še zadnja spraševanja v šoli in izpiti na univerzi, vemo, da že marsikomu misli bežijo v tople poletne mesece. Načrte za počitnice smo vsi začeli delati že zdavnaj. Za tiste, ki se kljub temu še niste odločili, kako preživeti poletne dneve, je tukaj nekaj prav lepih in privlačnih idej.
Mladi v odkrivanju skupnih poti opozarjamo na naslednje ponudbe:
-	Mountain summer camp - european cooperation (v organizaciji ZKŠ). Od 19. do 26.7. v Kranjski gori. Nastavitev v penzionu, po sobah. Sprehodi, pohodi, šport v gorah, pa še pogovori na aktualne teme in družabnost. Namenjeno mladini iz Slovenije in iz vseh evropskih držav. Informacije in prijave: MOSP, (Alenka, ul. Donizetti 3, tel. št. 370846, od pon. do pet. od 9.00 do 17.00).
-	Izola ‘98 (v organizaciji ZKŠ). Od 2. do 9.8. v Izoli. Nastavitev v župnijskem domu - skupna ležišča. Zabava in družabnost na plaži, predavanja in pogovori, likovne delavnice, Izleti, plesi... Namenjeno študentom in mladim v poklicu. Informacije in prijave: MOSP, (Alenka, ul. Donizetti 3, tel. št. 370846, od pon. do pet. od 9.00 do 17.00).
-	Potovanje v New York in Washington D.C. (v organizaciji Severni Sij). Od 5. do 14.8. (možnost za podaljšanje do 25.8.). Namenjeno vsem mladim. Cena ugodna.
-	Potovanje v Španijo in na Portugalsko (v organizaciji Severni Sij). Od 17.8 do 28.8. Namenjeno vsem mladim. Cena ugodna.
-	Potovanje na Sicilijo (v organizaciji Severni Sij). Od 16.8. do 23.8. Namenjeno vsem mladim. Informacije In prijave: MOSP, (Alenka, ul. Donizetti 3, tel. št. 370846, od pon. do pet. od 9.00 do 17.00). Cena ugodna.
-	Duhovne vaje za vse starosti In za vse okuse (Žabnice, Klanec, Stražišče, Logarska dolina, ignacijanske duhovne vaje...). Informacije in prijave: Odbor za mladinsko pastoralo (Ivo tel. št. 311975 - ob week-endih).
-	Poletni tedni v Taizeju (v organizaciji SKAM) Od do. Nastanitev po šotorih. Tedni duhovnosti, molitve za mir, pogovorov po skupinah. Namenjeno mladim s celega sveta. Informacije in prijave: Odbor za mladinsko pastoralo (Aleš tel. št. 228307).
-	8. Draga mladih (v organizaciji MOSP, ZKŠ in drugih). Od 3. do 5. sept. v parku Finžgarjevega doma na Opčinah pri Trstu. Program:
3.9.	ob 16.30: ob 20.30:
4.9.	ob 10h:
ob 14.30: ob 17.30: ob 20.30: 5.9. ob 10h:
dr. Tone Jamnik - Vpliv kulture, ideologije, religije na politiko
gledališka predstava - Tajno društvo PGC (režija Lučka Peterlin, igrajo člani gledališke skupine SKK) senator Dimitrij Volčič, časnikarka Radia Glas Amerike Alenka Adamič Richardson, časnikar revije Mag Janez Markež, sociolog in pravnik dr. Peter Jambrek - OKROGLA MIZA o vplivu medijev in javnega mnenja na politiko izlet v Trst in obisk SLORIja vključitev v program ŠD Draga ples
minister za delo, socialo in družino R Slovenije dr. Tone Rop, ravnatelj SDGZ Vojko Kocjančič, salezijanski duhovnik Martin Lisec, bivši študentski minister za socialo Uroš Slamič - OKROGLA MIZA o mladih (in njihovih problemih) ter o njihovem vplivu na državno politiko
Informacije in prijave: MOSP, (Alenka, pon. do pet. od 9.00 do 17.00).
Želimo vam lepe počitnice!
ul. Donizetti 3, tel. št. 370846, od Breda Susič
INTERVJU
Mladinski seminar na Švedskem
V začetku aprila se je v Stockholmu, v priredbi finske manjšine na Švedskem, vršil vsakoletni velikonočni seminar YEN (Mladine evropskih narodnostnih skupnosti). Skupno je na Švedsko odpotovalo 120 mladih predstavnikov 13 evropskih manjšin. Udeležili so se ga tudi trije zamejci: Francesca Simoni, Martin Maver in Štefan Pahor, ki so se podali v to severno državo kot predstavniki MOSP-a in Mladinske sekcije Slovenske skupnosti. Z njimi smo se v zvezi s tem tudi pogovorili.
Ste se že kdaj udeležili podobnega seminarja?
Štefan: Osebno sem že bil pred časom na tem velikonočnem seminarju, in to leta 1993 v Kataloniji, blizu Barcelone.
Martin: S Francesco sva se udeležila seminarja, ki je potekal v Welsu pred približno dvema letoma. Seminar je takrat organizirala valežanska manjšina in se gaje udeležilo manjše število ljudi. Zaradi tega bi lahko rekel, daje bil organiziran nekoliko boljše kot letošnji Easter Seminar.
Kdo je priredil seminar?
Francesca: Seminar je priredila finska manjšina na Švedskem, pod pokroviteljstvom Yena.
Kateri je bil cilj tega seminarja?
Štefan: Cilj teh srečanj, oziroma seminarjev, je predstavitev ene manjšine, oziroma tiste manjšine, ki je pripravila seminar. V tem primeru finske manjšine na Švedskem. Poleg predstavitve je velik del seminarja posvečen delu po skupinah, ki temeljijo na različnih tematikah v zvezi z življenjem narodnostnih skupnosti.
Kako je srečanje potekalo?
Štefan: Na začetku, torej prvi dan, smo imeli uvodne pozdrave raznih predstavnikov finske manjšine in pa predstavnikov seminarja. Kasneje smo si ogledali razne ustanove, ki jih ima ta manjšina v Stockholmu, in se nato razdelili v delovne skupine; vsak po svojih specifičnih željah. Vmes smo še imeli pripravljalno zasedanje odbora YEN-a, ki nas je popeljalo do pravega občnega zbora. Le-ta je bil zadnji dan v kongresni dvorani na tra-
jektu, s katerim smo pluli do finske obale in nazaj. Ob koncu so bili na vrsti običajni pozdravi in izmenjava naslovov, pa se je seminar končal.
Kakšne so bile najzanimivejše plati srečanja?
Francesca: Izredno zanimivo je srečevanje z drugimi manjšinami in spoznanje dejstva, da se pravzaprav vsi soočamo s podobnimi težavami. Zelo nazorno nam je bila predstavljena finska narodnostna skupnost in, kar me je še najbolj veselilo, je bila možnost udeležbe v tematskih delovnih skupinah. S Štefanom sva sodelovala v tisti, ki se je ubadala z institucijami, medtem ko se je Martin odločil za tisto, ki je imela kot glavno temo šport. Nazadnje bi rada omenila tudi turistično plat seminarja, ki je seveda bila zelo privlačna.
Ste bili s srečanjem zadovoljni?
Martin: Kljub temu da organizacija ni bila ravno najboljša (verjetno tudi zaradi zelo velikega števila udeležencev), sem bil s srečanjem kar zelo zadovoljen. Zelo zanimiv je bil občni zbor YEN-a, ki je potekal na trajektu, s katerim smo pluli proti Finski.
Od kod so bili ostali udeleženci?
Štefan: Udeleženci predstavljajo večino, oziroma glavne manjšinske jezikovne skupine iz cele Evrope. Pri-
Martin, Francesca in Štefan pred “Zin-kovim domom”.
šotni so bili npr. Južni Tirolci, Frizijci, Ladinci oziroma Romanci iz Švice, Slovenci iz Avstrije...
No, priznati je treba, da nekatere manjšine niso poslale svojih predstavnikov. Manjkali so Bretonci in Katalonci.
S kakšnimi občutki ste se vrnili?
Francesca: Prav gotovo bi se še kdaj radi udeležili Easter seminarja, prihodnje leto ga npr. priredijo Lužiski Srbi. Ob vrnitvi pa smo tudi ugotavljali, da se bo moralo v YEN-u v kratkem kaj temeljito spremeniti.
Mislite, da bi se določene ideje lahko prenesle v našo stvarnost?
Štefan: Rekel bi, da ima vsaka manjšina v Evropi zelo različne stvarnosti, ki se ne morejo primerjati med sabo. Odkrili smo npr., da imajo Finci na Švedskem različne zahteve od naših. Vsekakor je zelo pozitivno to soočanje, ker nas pripelje do bolj odprtega, bolj evropskega gledanja naše celine, ki je tako prežeta z različnimi kulturami in jeziki. Veliko se lahko naučiš, veliko lahko posreduješ ostalim, predvsem pa obveščaš Evropo, da obstajaš in imaš pravico do zagotovljenega obstoja.
Martin: Mislim, da bi bilo zelo koristno, ko bi pri nas razumeli dejstvo, da je v povezavi moč. Se pravi, če združimo moči, smo bolj odporni in z večjo lahkoto kljubujemo težavam.
Imate tudi vi občutek, da je organizacija YEN-a nekoliko preveč pozorna na nemško govoreče narodnostne skupnosti?
Štefan: To je problem, ki se že vrsto let pojavlja znotraj organizacije, saj je večina včlanjenih manjšin nemško govorečih in to ustvarja neko nesorazmerje moči. To ne pomeni, da je YEN preveč pozorna na Nemce; nasprotno, že dalj časa se ubada z iskanjem dobre in pravične rešitve tega vprašanja. Tudi letos se je o tem veliko govorilo in debatiralo. Mislim, da se bo to vprašanje v kratkem razrešilo in pravično uredilo. Najbolj verjetno je, da se bo določilo kot omejitev, neke vrste maksimalno število včlanjenih narodnostnih skupnosti, ki pripadajo isti jezikovni skupini. To število bo računano v odstotkih.
Ivana Godnik
CAPUT MUilD!
Where 9s
Glavni evropski tednik “The European” je pred nekaj tedni posvetil naslovno stran kosovskemu problemu. Glavni članek je uvedel (napovedi glavnega članka) z naslovom “The Death Of Long Distance”. O tem, kako, zakaj in predvsem za koga je razdalja Izginila, bi lahko na dolgo razpravljali. Toda zaenkrat sem se hotela ustaviti le pri glavnem naslovu tega članka “Where is Kosovo?”.
Tudi nam zamejcem se (sicer) večkrat zgodi, da moramo tujcem in, žal, največkrat celo Italijanom razlagati, da Trst ne leži v Jugoslaviji in niti ne v Sloveniji. Žalostno pa je, da po vseh napetostih in po vseh žrtvah, ki so v zadnjih mesecih “napolnile” kosovsko zemljo, še vedno slišimo vprašanje “Where is Kosovo?”. Res je, da zavzema Kosovo na svetovnem atlasu (1:90.000.000) le pičel milimeter, resnično pa je tudi dejstvo, da lahko danes tisti milimeter, bolj kot katerikoli drugi, povzroči velike težave celotni mednarodni skupnosti.
Kosovski problem, ki očividno ni še “vreden” velike pozornosti s strani Evrope, kaj šele ZDA (čeprav se v zadnjih dneh pritisk svetovne javnosti na srbsko politično vodstvo močno veča), se zna spremeniti v tempirano bombo, ki se lahko vsak čas raztrešči. Njeni drobci pa bi lahko povzročili novo -večjo eksplozijo.
Kosovo meji na Albanijo, Srbijo, Črno goro, Makedonijo, to se pravi, da leži na izredno nemirnem geografskem političnem področju. Njegovi prebivalci (pa) so v veliki večini albanskega rodu in islamske veroizpovedi. Napetost nastaja zaradi odnosa s pravoslavnimi Srbi, ki - dosledno s svojimi večnimi nacionalističnimi težnjami -smatrajo Kosovo za svojo neizpodbitno last in zaradi tega prepričanja nočejo priznati kosovskim Albancem osnovnih pravic, kot so uporaba lastnega jezika, ovrednotenje njihove kulture, kaj šele, da bi jim priznali, da se uveljavijo kot samostojni politični subjekt.
Lahko bi trdili, da se osrednji problem Kosova tiče kosovskih Albancev in Srbov in njihovih stalnih sporov (ne
Kosovo?
pozabimo, da so se Albanci med drugo svetovno vojno raje povezali z Nemčijo in Italijo kot pa s Srbijo, ki jih je po zavzetju namerno pošiljala na najbolj krvava bojišča). Problem pa lahko preraste v neprimerno večjega.
Ker ima spor med kosovskimi Albanci in Srbi globoke korenine, saj se je v zgodovini poglabljal in zapletal, se ml zdi, da zamrznitev srbskih računov v tujini ni in ne bo zaustavila srbskega naroda, ki tega konflikta ne doživlja racionalno, pač pa ga utemeljuje z mitološkimi predstavami o svoji junaški zgodovini in o žrtvah, ki jih je moral prestati (pomislimo na slavno bitko na Kosovem polju). Še manj pa bo zamrznitev ustavila njihovega predsednika Slobodana Miloševiča, ki je takoj potem, ko je prišel na oblast, začel širiti svoj vpliv med ljudmi tako, da je podpihoval mit o Veliki Srbiji in začel ta mit tudi uresničevati s političnimi in vojaškimi akcijami. Zanj je sedaj podpora srbskih nacionalistov zadnja možnost, da se ohrani na oblasti.
Problemov na Balkanu in v vzhodni Evropi ne smemo obravnavati, kot bi obravnavali probleme Zahoda, kjer se vojne ne odločajo več na bojiščih, pač pa na borzah. Situacija na Vzhodu je še vedno precej različna od naše. Glavna predpostavka gospodarstva je kmetijstvo, se pravi poljedelstvo in živinoreja, in morda tudi mala trgovina; Industrije je malo. Prav tako gospodarstvo pa je lahko povod za eventualno katastrofo. Narodom, ki se preživljajo z obdelovanjem lastne zemlje, je uveljavitev lastnega jezika v šolah, uradih, bolnicah ne samo potrebna, pač pa nujna. Srbi albanskim prebivalcem Kosova tega ne dopuščajo, ker je očitno v njihovih načrtih uničenje kosovskega naroda. Šiptarji se temu skušajo upirati. Do tega trenutka je torej spor osredotočen na kosovske Albance in Srbe. Temu na videz ozemeljsko omejenemu sporu, pa preti tudi nevarnost verske vojne, ki bi verjetno sprožila neprimerno hujše posledice.
Stavek “Nevarnost ne prihaja več z Vzhoda, pač pa z juga” je za današnjo situacijo na Kosovu po mojem mnenju, žal, zelo primeren. Če nekoliko sprosti-

mo fantazijo in si poskusimo zamisliti morebitne scenarije mednarodnih odnosov in konfliktov, ki se lahko rodijo Iz ozemeljsko omejenega kosovskega spora, ugotovimo, da smo pred izredno nevarno situacijo, ki bi lahko sprožila neprimerno hujše posledice, kot jih je do sedaj. Znano je na primer, da je veliko število Albancev razpršenih po celi Evropi - ti bi lahko povzročili nemire tudi v politično stabilnih In razvitih zahodnih državah, kot npr. v Nemčiji, kjer je albanskih priseljencev veliko. Največji vpliv pa imajo Albanci v Turčiji in Makedoniji, torej v državah muslimanske veroizpovedi. Denimo torej, da pridejo kosovskim Albancem na pomoč proti Srbom (ki so pravoslavni) Albanci iz Albanije in pa tisti iz Makedonije (vsi so muslimani). Če bi se ozračje preveč razgrelo, bi se lahko konflikt razširil še na druge države na istem območju, saj je med temi državami ostal marsikateri neporavnan račun. Makedonci bi lahko priložnost izkoristili tudi zato, da bi dokončno razčistili spore z Grki (ki so prav tako pravoslavni kot Srbi). Nočem pa niti pomisliti na možnost, da bi se v vojno vključila tudi Turčija, ki je v stalnih sporih z Grčijo zaradi številčno močne manjšine, In na posledice, do katerih bi vse to privedlo. Vsi tl scenariji so sicer zaenkrat le stvar fantazije, vendar je v tako napetem ozračju korak do uresničitve lahko nevarno kratek.
Ta korak se mi zdi celo tako kratek, da vidim zaenkrat edino upanje v tem, da v spor poseže zavezništvo NATO, katerega članici sta Grčija in Turčija, kar bi morala biti garancija za mirno razreševanje njunih problemov. Ena izmed nalog NATA je ravno ta, da preprečuje, da bi se članice med seboj vojaško napadle.
Prehajamo v dobo, v kateri bosta organizaciji, kot sta npr. NATO in OZN, imeli vse večjo vlogo v mednarodni politiki. Upajmo, da se bosta vendarle zavedeli svoje moči in vpliva, pa tudi dolžnosti, da odločneje kot doslej posredujeta tudi v takih sporih, kot je sedanji kosovski.
Upam, da se ne bodo v bodočnosti spominjali Kosova kot povoda za tretjo svetovno vojno, ampak da bodo lahko o njem govorili kot o samostojni (ali vsaj avtonomni) državi na Balkanu.
Erika Hrovatin
SLOVENIJA V SVETU
Mladinski dan na Opčinah
Začetek maja je bil na Opčinah precej slovesen. Začelo se je namreč romanje kipa fatimske Matere božje iz farne cerkve svetega Jerneja v vse slovenske župnije v Trstu.
Ob tej priložnosti so mladi v nedeljo, 3. maja, pripravili Mladinski dan. Pravzaprav se je praznično vzdušje začelo že večer prej: Odbor za mladinsko pastoralo, ki si je zamislil potek dneva, je namreč povabil medse pevski zbor Hozana iz Ljubljane, ki ga sestavljajo mladi iz bežigrajske frančiškanske župnije. Ko so mladi pevci v soboto zvečer prispeli v Trst, so za dobrodošlico poskrbeli mladi Slovenskega kulturnega kluba in Mladi v odkrivanju skupnih poti. Na svojem sedežu v ulici Donizetti so jih pričakali z bogato zakusko, razkazali so jim prostore svojih društev, jim na kratko opisali svoje delovanje, profesorica Alenka Štoka pa je povedala nekaj informacij o Slovencih v zamejstvu (večina gostov je bila namreč prvič na obisku pri naši slovenski skupnosti).
Mladinski dan se je začel z mladinsko mašo na Opčinah. S petjem privlačnih gospelov jo je oblikoval zbor Hozana, z uvodi pa so jo popestrili predstavnik skavtov, predstavnica Mladih v odkrivanju skupnih poti ter predstavnica skupine Shalom. Po
maši so mladi odšli v Marijanišče, kjer so pojedli odlično kosilo, ki so ga zanje skuhale pridne roke šolskih sester od Sv. Ivana. Dan se je nadaljeval z najbolj razigranim delom programa, za katerega so poskrbeli skavtje, in sicer s športnimi igrami na novih igriščih na vrtu Marijanišča. Fantje so odigrali nogometno tekmo, odbojke pa so se lotili fantje in dekleta skupaj, kar v mešanih ekipah.
Igre pa je bilo treba kaj kmalu prekiniti, saj se je program nadaljeval z nekoliko bolj resno vsebino: mladi so se namreč v Zinkovem domu srečali z likovno umetnico Silvo Bogateč in z njenim učiteljem, slavnim poznavalcem ikonopisja p. Egonom Sendler-jem iz Pariza, ter si potem ogledali ikone, ki jih umetnica tam razstavlja.
Sledilo je slovesno Marijino bogoslužje v farni cerkvi, kjer so s pesmijo in branjem sodelovale razne pevske in druge skupine z Opčin (CPZ Sv. Jernej, MPZ Vesela pomlad, tercet Ver laetum, prvoobhajanci, biblična skupina, skupina zakoncev, mladi, ki so sodelovali na mladinskem dnevu) in pa gostujoči pevski zbor iz Ljubljane.
Nato so se mladi iz Ljubljane, ki so s svojim ubranim petjem črnskih duhovnih pesmi in Marijinih pesmi
Na mladinskem dnevu na Opčinah so mladi odigrali odbojkarsko (in nogometno) tekmo na novih igriščih v parku Marijanišča.
prinesli veliko svežine in mladostnega razpoloženja in s tem obogatili skupni mladinski praznik, poslovili. Nekateri mladi iz Trsta pa so se zvečer ustavili še ob tehtnem pogovoru o tematikah Sinode na Slovenskem.
Mladinski dan je lepo uspel (čeprav bi lahko bila udeležba mladih večja), predvsem po zaslugi številnih prostovoljcev, ki so poskrbeli, da je program lepo tekel. Imenitno so se izkazale openske faranke in nekatere mamice članov Slovenskega kulturnega kluba in Mladih v odkrivanju skupnih poti, ki so pripravile odlične zakuske, predvsem pa mladi organizatorji, posebno nekateri predstavniki skupin SKK, MOSPa in skavtov.
Breda Susič
UMETNOST RESNICE
Navezujem se
na bledoličneie ki hlinijo
svoja stanja
resnica laže pred nami
flash back odprtih file-ov in fox irmlder
jo išče tam zunaj
svet je eskrement
prodanih čustev
in jaz se usedem
se ozrem proč in lažem naprej...
David Bandelli
RAST, mladinska priloga Mladike, 34133 Trst, ulica Donizetti 3 Pripravlja uredniški odbor mladih.
Pri tej številki so sodelovali:
Vladimira Vodopivec, Lucia Lombardo, Nadia Roncelli, Miriam Čermelj, Breda Susič, Ivana Godnik,
Erika Hrovatin in David Bandelli.
Številko je uredila Breda Susič in Neva Zaghet.
Trst, maj 1998 Tisk graphart
Obrtna cona Dolina 507/10 - Trst Tel. 040/8325009