BODOČNOST KNJIŽNIC IN NJIHOVO FINANCIRANJE
Primož Južnič, Centralna medicinska knjižnica, Ljubljana
UDK 021.9(497.12)
JUŽNIČ, Primož: Bodočnost knjižnic in njihovo financiranje. Knjižnica, Ljubljana, 34(1990), št. 3, str. 159-167
Namen prispevka je razsvetliti vpliv načina in višine financiranja na delovanje knjižnic in na pričakovanja, ki jih imamo o njihovi bodočnosti. Tema je i/ svetu postala, posebno y zadnjih nekaj letih, zelo aktualna. Ruši se vrsta ustaljenih predstavo delovanju knjižnic in ogrožena je marsikatera dosedanjih njenih funkcij.
Vse to pa se najbolj konkretno izraža v problemih okoli načina in višine njihovega financiranja. Težave, ki nastajajo pri nas, so sicer veliko globlje, če jih opazujemo kot del širše družbeno-ekonomske krize, vendar pa se v osnovi ne razlikujejo od tistih, s katerimi se knjižnice soočajo drugje.
UDC 021.9(497.12)
JUŽNIČ, Primož: Libraries’ future and financing. Knjižnica, Ljubljana, 34(1990), no. 3, p. 159-167
The aim of the paper is to consider the influence of the ways and amounts of funding on libraries' performance and their future expectations. The topic has become very popular in the world in the last few years.
Many established library functions are in danger to disappear which is the consequence of financial problems. The troubles libraries are faced with in our country are of course much deeper, due to the widely spread social and economic crisis, but basically they do not differ very much from those which libraries in other countries meet.
Ni v navadi začeli tekst z daljšim navedkom svojega starejšega teksta. Vendar se mi zdi, da tokrat lahko naredim izjemo in začnem s takšnim navedkom. Pred štirimi leti sem namreč napisal:
"Knjižnice in informacijski centri nikakor niso v položaju, da bi nujno morali koristno predvidevati in temu prilagajati svoje bodoče delovanje glede na to, kakšne stroške bodo imeli s svojim delovanjem, kaj bodo za te stroške pridobili ter komu in po kakšni ceni bodo nudili svoje usluge. Dokler je samoupravno dogovarjanje v takšni rudimentarni obliki kot je, dokler "trga informacij" dejansko ni in dokler poteka vse financiranje v parafiskalnih oblikah, tega tudi ne bo. Zato ni potrebno razmišljati v teh okvirih." (Južnič;1986;122).
Dejstvo je, da se je v teh štirih letih marsikaj spremenilo in kaže, da bomo v prihodnje priče še hitrejšim spremembam. O družbenih dejavnostih v našem sistemu in prostoru smo še do nedavnega bili pripravljeni razmišljati le na en način. SISovska mitologija je prodrla v naš način razmišljanja in delovanja veliko globlje kot smo to pripravljeni priznati, predvsem so se mistificirale določene kategorije, kot je npr. uporabnik. Toda redko kje to tako velja kot za knjižnice, kjer se je stoletna kategorija "bralca" enostavno in povsem nekritično preimenovala v "uporabnika". Logika financiranja, ki je prevladovala, je bila približno takale: mi postavimo določen program, ki je strokoven, saj smo ga opredelili strokovnjaki, nekdo ga pa mora financirati ali pa prevzeti odgovornost za nestrokovno delo. S tekstom pa želim opozoriti tudi na zelo aktualne nevarnosti krčenja in podfinanicranja knjižnične dejavnosti, katerega vir je samo druga stran iste ideologije - obravnavanja družbenih dejavnosti kot porabe.
Ker so moje izkušnje vezane predvsem na visokošolske in specialne knjižnice in specializirane centre, je tudi tekst namenjen predvsem njim. Naše in svetovne izkušnje vendarle kažejo, da je ta tip knjižnic v marsičem (kljub razlikam) zaradi večje razvitosti predhodnik rešitev, ki koristijo tudi drugim tipom knjižnic.
Menim, da smo danes veliko bolje pripravljeni na ta vprašanja, kot smo bili pred štirimi leti. Pripravljeni smo bolje, tako zaradi objektivnih okoliščin, razvoja knjižničarstva, kot tudi zaradi st rokovnega dela znotraj samega bibliotekarstva. Slednje se izraža v vrsti tekstov, ki so nastali v zadnjih nekaj letih kot rezultat strokovnega dela. Naj omenim samo nekaj tistih (brez pretenzije, da bi zajel vse relevantne tekste), ki osvetljujejo problematiko, zaradi katere lahko laže govorimo o tem, kako financirati knjižnice: Delo na standardih (Filo;1985), Pregled financiranja knjižnic v določenih časovnih obdobjih (Ambrožič, Martelanc;1987), Vplivi avtomatizacije (Popovič;1989), Stiki z javnostjo (Kanič;1989).
Preden prikažem osnovne vzroke teh sprememb, pa moram opozoriti tudi na dejstvo, da tovrstna razprava ni nekaj, kar bi se povezovalo samo s trenutnimi razmerami pri nas. Gre za razmišljanja, ki so aktualna v razvitem svetu in tudi
izven strokovnih knjižničarskih krogov (kar se pri nas še ne dogaja). Naj omenim le dve razmišljanji na temo financiranja knjižnic, priobčeni pred kratkim v dveh uglednih revijah, in sicer v "The Economist", svetovno znani ekonomski reviji iz Velike Britanije, (gre za članek s pomenljivim naslovom "Arks from the Deluge") (1989) ter v "Science", reviji, ki jo izdaja American Association for the Advancement of Science (Atkinson, 1989).
Najpomembnejše okoliščine in spremembe, ki so s svojimi učinki bistveno vplivale na spreminjanje stališč o financiranju knjižnic, oz. knjižničarske dejavnosti, so naslednje: (pri tem naštevanju seveda ne gre za gradacijo po pomembnosti)
a) Rast knjižničnega gradiva in stroškov njegovega hranjenja in obdelave
Ne da bi se vračali preveč v zgodovino, lahko ugotovimo, da so knjižnice nastale v času, ko je bilo gradiva za hranjenje še relativno malo. Klasifikacija, hranjenje in izposoja so bila visoko strokovna in specializirana dela, ki marsikdaj niso zaostajala za originalnim znanstvenim delom. Vse, kar je bilo napisano in je izšlo, je bilo vredno hranjenja, saj je tako ali drugače sodilo v del zakladnice človeškega znanja.
Sodobna civilizacija je začela te kriterije podirati. Družba množične kulture producira vrsto gradiv, ki so minljiva in nikakor ne del kakšne zakladnice. Tu ne mislim samo na reklamne letake ali na produkte glasbene množične kulture. Tudi na takem področju kot je znanost, ugotavljamo, da zelo pogosto gradiva, starejša od dvajset ali celo deset let, nimajo prav nobene vrednosti več.
Knjižnice seveda opravljajo svojo vlogo, tako kot so jo že stoletja. Stavbe propadajo in so že zdavnaj premajhne, knjige pa prav tako razpadajo, tako zaradi neprimernih materialov kot zaradi neprimernega hranjenja. Dosedaj je bil edini odgovor na te težave zahteva po več prostora in po novih stavbah.
b) Avtomatizacija, uvajanje računalnikov in stroški obojega
Knjižničarsko delo se je zaradi svoje urejenosti, strokovnosti in repetitivnosti, pokazalo kot zelo primerno za avtomatizacijo in uvajanje novih računalniških tehnologij. Po drugi strani pa je obseg gradiva in dela jasno kazal, da brez avtomatizacije ne bo mogoče več kvalitetno opravljati knjižničarskega dela. Kmalu pa je postalo tudi jasno, da sta računalniška tehnologija in drugi direktni stroški informatizacije, zahtevala nove dodatne vire za povračilo nekaterih izmed teh stroškov. (Lemkan, Burrows, 1988). To je bilo toliko laže razumeti, ker prodor informacijske tehnologije v veliki meri že sam po sebi spreminja klasični model vloge knjižnic. Tiskano gradivo postaja namreč le ena izmed številnih oblik prenosa informacij. Poleg knjižnic se uveljavljajo številni informacijski centri, ki uporabniku posredujejo kvalitetne in ažurne informacije, seveda po komercialni ceni. Če hočejo knjižnice še naprej izhajati iz načela splošne dostopnosti gradiva
in informacij, morajo uporabniku prav tako ponuditi dostop do različnih podatkovnih zbirk. To seveda zahteva nova dodatna sredstva, spremenjen odnos knjižničarjev do informacijske tehnologije in mnogo aktivnejšo vlogo v posredovanju informacij. V nasprotnem primeru knjižnice ne bodo posredovale več niti bibliografskih podatkov. - (Popovič: 1988)
Vse te dodatne stroške, ki so presegali, vsaj po začetnih vlaganjih, tradicionalne stroške knjižnic, je bilo potrebno pokriti. Istočasno s prepričevanjem, da je avtomatizacija knjižničarskih postopkov nujna, je raslo tudi prepričanje, da je potrebno omogočiti tudi večja vlaganja vanjo.
c) Ekonomska kriza in zahteve po krčenju stroškov knjižnic
Zbiranje in klasifikacija znanja sta bili že od nekdaj dragi; tako dragi, da knjižnic ni bilo mogoče postaviti brez podpore kraljev in cerkve v Evropi ali pozneje brez podpore petičnih magnatov v Ameriki. To so bili verjetno srečni časi, ko so knjižnice bile bolj izraz dobrohotnosti in ugleda tistega, ki jih je plačeval, kot pa breme njegovega finančnega proračuna. Danes je financiranje knjižničarstva v rokah države. Ta nastopa kot financer. Financerji po vsem svetu zaradi krize socialne države zahtevajo isto, zmanjšati stroške delovanja. Dve največji knjižnici ZDA, Library of Congress in The National Library of Medicine, že opuščata svojo altruistično podobo. Ker sta bili implicitno zaprošeni, da zmanjšata svoj delež v zveznem deficitu, sta našli rešitev v prodaji svojih storitev, torej rešitev, ki nam je znana tudi iz domačih logov. Najlažja in navidez tudi najbolj logična je takšna rešitev, ki je v skladu s "tržno usmeritvijo" ipd.
V	izogib in opomin tistim, ki si prizadevajo za takšne rešitve, bi bilo dobro navesti, kaj si o njej mislijo v ZDA. "Ali je etično in legalno" za LC in NLM, da zaračunavata stroške v višini in prek višine dejanskih stroškov za tisto, kar so ustvarili državni uslužbenci v knjižnicah, ki jih financirajo davkoplačevalci. Ker vlada finančno podpira veliko knjižnic, se zdi, kot da je to primer jemanja denarja iz levega žepa, da bi se dalo v desnega (Atkinson, 1989). Ni pa mogoče zanikati, da je posredovanje želenih primarnih dokumentov kot bistveni element knjižničarskega dela marsikje postalo ogromen posel. Document Supply Centre v Boston Spa že zasluži 15,8m $ vsako leto.
d) Dražitve primarnega gradiva in njegova eksponencialna rast
Knjižničarji so edini, ki s knjigami - tiskanim gradivom, počnejo še kaj drugega, kot da jih ustvarjajo ali berejo, (kljub novim medijem govorim o tiskanem gradivu, saj to predstavlja še vedno ogromno večino primarnega gradiva v knjižnicah). Hranijo ga, klasificirajo, izposojajo (in terjajo). So pa tudi povsem odvisni od tistih, ki gradivo producirajo, saj jim le-ti postavljajo ceno nakupa.
V	zadnjih nekaj letih ugotavljamo, da le-ta narašča veliko hitreje kot naraščajo drugi stroški. Posebno vidno je to pri znanstveni in strokovni literaturi. Ustvaril se je proces, ki ga lahko z vso pravico imenujemo "neskončna zanka". Številčna rast znanstvenih publikacij, ki presega rast zainteresiranegatrga, potencialnih bralcev, zmanjšuje nakup posameznega knjižnega gradiva. Manjša prodaja posamezne revije, knjige ali drugih gradiv zvišuje stroške, ki jih imajo izdajatelji. Cene se dvigujejo, kar pa še zmanjšuje potencialne nakupe. In tako naprej. Knjižnice zelo pogosto ostanejo edini ali skoraj edini kupci določenih znanstvenih izdaj, ker jih preprosto morajo imeti, če hočejo opravljati svoje delo. Stroški pa postanejo astronomski.
Kako pristopiti k problemu financiranja?
Osnovno izhodišče mora biti seveda poznavanje spremenjenih razmer, v katerih knjižničarstvo deluje. Vsi štirje opisani elementi krize knjižničarske dejavnosti se med seboj dopolnjujejo in pogosto zahtevajo podobne odgovore.
Pot, ki smo jo do sedaj ubirali, je bila v postavljanju strokovnih standardov in meril za knjižničarsko delo. Na osnovi le-teh smo iskali financiranje. Četudi logična, pa vendar ni naletela na prave uspehe. Vzrokov je bilo več. Predvsem jih ni bilo mogoče izpeljati v idealnem praznem prostoru. Sredstva so bila od vedno omejena in standardi so bili narejeni vedno za maksimalne zahteve, ki pa jih ni bilo mogoče izpeljati. Operacionalizacija standardov, vključno s kvantitativno in kvalitativno oceno dela posameznih knjižnic, ni bila nikoli izpeljana, saj tudi ni bilo subjekta, ki bi jo izpeljal, oz. ki bi jo bil pripravljen izpeljati. Ne nazadnje je treba priznati, da tu pogosto ni šlo le za institucionalne ovire, temveč pogosteje za subjektivne, lahko rečemo osebnostna nasprotovanja in različne poglede na to, kaj bi moralo in moglo biti knjižničarstvo na Slovenskem.
Brez dvoma bi bilo potrebnih več različnih pristopov. Tu bi na kratko orisal nekaj takšnih, ki se pojavljajo v literaturi in ki bi jih bilo mogoče izpeljati tudi pri nas.
I.	Primeri izračunov financiranja
1.1.	Prvi primer izhaja iz analize stroškov delovanja knjižnice in je nastal že pred več kot desetimi leti (Sargent, 1978). Gre le za zanimiv primer, ki je še kako aktualen takrat, ko se išče nove rešitve. Koncept je izjemno enostaven. Knjižničarji začnejo pri računanju svojih stroškov od samega "dna". Potrebno je presoditi, oz. opravičiti vse, kar knjižnica dela. Potem se ocenijo sredstva, potrebna za določene naloge. Določijo se osnovne naloge ter dodatne, s stroški za njihovo izvajanje.
1.2.	Drugi primer bi bil, ko bi lahko govorili o knjižnicah kot virih profita, dobička (Tweed;1984). Ta dobiček bi izračunali na osnovi razmerja med vloženimi sredstvi in dobljenimi rezultati.
I.3. Analizo ekonomičnosti sicer lahko opravijo knjižnice same, prav tako pa tudi uporabniki in/ali financerji. Pomembno bi bilo, da bi sami uporabniki izpeljali "svoje" analize koristnosti in vrednosti. Prek različnih oblik formul:
...	,	Koristnost
Vrednost =
(Huth, 1985), seveda v različnih bolj sofisticiranih oblikah.
Vsi ti primeri izhajajo iz računanja stroškov same knjižnice. Informacija, še posebej znanstvena, strokovna informacija se pogosto prodaja. Sisteme, ki te informacije posredujejo, mednje danes štejemo tudi knjižnice, vodijo ekonomski faktorji. Stroške plačuje ali družba prek državnih agencij, oz. državnega aparata ali pa posameznik sam. Pri tem je pomembno samo vprašanje, kdo, koliko in kako plačuje stroške. Toda preden se posvetimo temu vprašanju financiranja, je potrebno omeniti še dve področji:
II. Marketing
Beseda marketing se pojavlja v knjižničarski literaturi v zadnjih nekaj letih. Četudi so knjižnice redko organizacije, ki naj bi prinašele profit, so se upravljalci knjižnic zavedeli, (kot so to storili upravljalci drugih neprofitnih organizacij), da so koncepti, orodja in modeli, ki so bili razviti v marketingu in so uspešno delovali v profitnem sektorju, relevantni tudi za njihove institucije (Wakeley, 1988). Vendar natančnejši pogled kaže, da gre za sicer nedvomno pomemben dodaten pristop h knjižničnemu delu, ki pa ga v osnovi sestavljata dve povsem preprosti opravili. Prvo -dobro (s)poznavanje potreb, tako dejanskih, kot potencialnih uporabnikov in drugo - okolju prikazati dejavnost knjižnice tako, da je le-to moč identificirati in prepoznavati. Skratka nič tako novega niti tako nenavadnega, da ne bi moglo postati del knjižničnega delovanja.
III. Izbira naročil in nakup knjižničnega gradiva
Veliko več pozornosti bi morali dati različnim raziskovalnim pristopom, v svetovnem knjižničarstvu že desetljetje in več uveljavljenim, ki z različnimi metodami uveljavljajo kriterij, koliko informacij (v konkretnem primeru znanstvenih) dobimo za svoj denar. Te metode so še posebno popularne takrat, ko je potrebno omejiti število naročenih revij zaradi vse dražjih naročniških cen (Bourne, Gregor; 1975). Te metode so bolj primerne za mrežo knjižnic kot za posamezno specialno ali visokošolsko knjižnico in so zato še toliko bolj zanimive za naš prostor. Njena osnova so navadno različni izračuni t.i. "impact" faktorja, to je faktorja vpliva, ki se izračunava na osnovi odzivnosti - citiranosti posameznih revij. ISI s Journal
Citation Reports (JCR) nam ponuja vrstni red in frekvenco citiranja za 1.000 najbolj pogosto citiranih revij znanosti in tehnologije. Ni mogoče prešteti številnih člankov, ki obravnavajo pomen teh podatkov za nabavno politiko knjižnic. Ustanovitelj tega Instituta je Garfield; 1972. Te študije so postale tako popularne, da so izdajatelji znanstvenih revij sprožili sodni postopek proti avtorju ene izmed takšnih študij (Barschall;1989) z argumentom, da je vrsta knjižnic odpovedala njihove revije na osnovi ene izmed takšnih študij (The Scientist, 1990).
Stroške nabave knjižničnega gradiva lahko tudi izjemno zmanjšata dobra koordinacija nabave in razvita medknjižnična izposoja.
Zaključki
Če gledamo konkretno situacijo v knjižnici, vidimo naslednje; knjižnice morajo iskati dvoje vrst signalov o svojem delu in s tem tudi o financiranju - od svojih uporabnikov in svojih financerjev. Prvo kategorijo poznamo, saj predstavlja eno izmed temeljnih kategorij knjižničarstva. Druge ne poznamo ali se vsaj delamo, da nam je neznana. V tem se naše knjižničarstvo bistveno loči od svetovno razvitega, kjer obe kategoriji enako legitimno obravnavajo (Braunstein, 1989). Pri nas nismo prišli dlje od enostavnih študij uporabnikov in njihovih potreb. SISovska terminologija, če se vrnem na izhodišče tega teksta, je to kategorijo mitologizirala. Preveč bi se zapletli v razlaganje družbenih okoliščin in danes tako aktualnih opisovanj posledic socialističnega korporativizma s prikazovanjem deformativne vloge, ki jo je odigrala vladajoča birokracija ipd., kar je danes tako pogost argument v političnih konfliktih. Tu bi želel le opozoriti na dejstvo, da bo v bodoče potrebno več narediti za organizirani pristop k financiranju knjižničarstva kot dela tistega, kar še vedno označujemo kot družbene dejavnosti. Potrebno se je tudi več zgledovati po rešitvah, ki se ponujajo v nekaterih razvitejših deželah v svetu in se počasi ločiti od nekaterih idej in rešitev, ki so časovno, strokovno in vsebinsko že dolgo neprimerne. To sicer ne pomeni, da se odrekamo nekaterim osnovnim principom knjižničarstva (kot je splošna dostopnost informacij), temveč le, da se odrekamo tistemu, kar izpolnjevanje teh principov omogoča.
Edini realni način, kako najti osnove financiranja pa je v intenzivnejšem in bolj organiziranem raziskovalnem pristopu k določenim problemom knjižničarstva, v jasnem prikazu stroškov, ki jih posamezna knjižničarska dejavnost ima in pogojev, ki jih rabi za uspešno delovanje, ter "neusmiljeni" zavrnitvi vsega tistega, kar nima več pravega smisla. Samo z res čistimi računi, kakorkoli iluzorno to zveni, lahko zahtevamo tudi čiste finančne račune.
Uvajanje informacijske tehnologije ima številne posledice in zato sproža nekatera temeljna vprašanja o prihodnosti knjižnic. Razvojne vizije, povezane z idejo informacijske družbe, so pogosto preveč optimistične. Seveda so številni razlogi,
da so posamezniki naklonjeni novim rešitvam, toda le-te niso same po sebi zadosten argument za prepričanje, da so učinki vseh informacijskih tehnologij nujno vedno, oz. prevladujoče pozitivni. Pozitivni so le tedaj, ko delujejo hkrati z uvajanjem drugačnih metod dela in ko ne avtomatizirajo samo določenih delovnih postopkov. Tipičen primer je nekontrolirano vzhičenje nad uvajanjem osebnih računalnikov kot čudežnega orodja avtomatizacije knjižnic, ki pa naj bi bilo poleg tega še relativno poceni. Vendar danes že ugotavljamo, da je smisel avtomatizacije knjižnice v njeni komunikacijski odprtosti, v njenih povezavah navzven. Ne more biti smisel avtomatizacije knjižnice v tem, da mora uporabnik še vedno priti v prostore knjižnice po informacijo, temveč v tem, da mu knjižnica to informacijo ponudi na delovnem mestu ali doma. Izraza "elektronska knjižnica" ali "knjižnica brez zidov" nista več tako utopična izraza. Knjižnica mora omogočiti uporabniku, da do informacij pride predvsem na takšen način (Anderson;1989).
Kot vemo, nas danes - pa bodisi da se tega zavedamo ali ne - obkrožajo mnogoštevilne družbene spremembe, ki niso vse neposredno ali posredno v zvezi z vse širšo uporabo informacijske tehnologije. Dojemanje teh sprememb je še zelo omejeno, najsi gre le za nizanje različnih fragmentarnih observacij, ob katerih ne vidimo bistva in celote. Zelo težko je te predstave, ki jim manjka rigorozna navezava na procese v izkustveni realnosti, tudi tako operacionalizirati, da so te navezave vidne. Dostikrat imamo opravka bolj s prognostičnim nakazovanjem možnega kot pa z ugotovitvami o dejanskih spremembah. Zato je tudi pri financiranju vedno potrebno ohraniti neko stopnjo rizičnosti, nek del, namenjen razvoju. Brez financiranja razvoja ni mogoče pričakovati napredka.
Mislim, da tale pregled ne bi bil popoln, če ne bi omenil tudi odnosa knjižnic do specializiranih centrov znanstvenega informiranja. Ta odnos namreč v veliki meri določa bodočnost knjižnic in njihovega financiranja. "Kljub velikim težavam, posebej v prejšnjem srednjeročnem obdobju, ko so sredstva za razvoj informacijskih dejavnosti realno občutno padala iz leta v leto in ko so bile devize zmanjšane na golo ohranjanje minimalne kontinuitete nekaterih najvažnejših nalog, se je znanstveno informiranje vendarle razvijalo in poskušalo najti pota za spremljanje izredno intenzivnega razvoja in dejavnosti v svetu" (Adamič, 1986). Mogoče je, da nas po nekaj letih relativno solidnega financiranja, čakajo zopet podobni časi kot tisti iz let 1981-85. Znanstveno razločevanje ali kar je še bolj napačno, iskanje, kdo je pomembnejši, ne deluje razvojno. Močno pa vpliva na financiranje, saj ustvarja nezaupanje in nesporazume in ima lahko zelo negativne posledice.
Uporabljena literatura
1. Adamič Š.: Znanstveno in tehnično informiranje v Sloveniji; v Program razvoja skupnih osnov znanstvenega tehničnega informiranja, PSzaZTI, Ljubljana, 1986
2. Ambrožič M., A. Martelanc; Financiranje univerznih knjižnic; v: Razvoj univerzitetnih informacijskih sistemov ob podpori sodobne informacijske tehnologije, 2. jugoslovansko posvetovanje, Maribor, 1987
3. Arc of Deluge. The Economist 1989
4. Atkinson R. C.: A Question of Information Policy; Science 246(4931) 1989
5. Barschal H.H.: The Cost-effectiveness of physics journals; Physics Today (7)1988
6. Bourne C.P., Gregor D.: Planning Serials Cancellations and Cooperative Collection Development in the Health Sciences: Methodology and Backgound Information; Bul.Med.Libr.Assoc. (BMLA) 63(4)1975
7. Filo B.: Standardi za univerzne knjižnice; Knjižnica 29(3/4)1985
8. Garfield E.: Citation Analysis as a Tool in Journal Evaluation Science 178(4060)1972
9. Huth E.J.: Needed, An Economics Approach to Systems for Medical Information; Annals of Internal Medicine 103(4)1985
10. Južnič P.: Cena informacije in standardizacija; Knjižnica, 30(3/4)1986
11. Kanič I.: Stiki z javnostjo, pomen in oblikovanje identitete knjižnice; Knjižnica 33(3/4)1989
12. Popovič M.: Informacija kot splošna družbena potreba in tržno blago; Teorija in praksa (1/2)1990
13. Sargent C. W.: Zero-base Budgeting and the library BMLA 66( 1) 1978 Scientist (vrsta člankov v letu 1990, posebej K. Kalfus: Publisher continues Its Fight Against price Surveys; 5.2.1990 in L. Katzenstein: Publisher Blocks West German mailing of Journal, 14.5.1990)
14. Tweed S.C.: The library as a Profit Center, Special Libraries (4)1984
15. Wakeley P.J.: The Marketing Audit: A new Perspective on Library Services and products; BMLA 4/88
16. Williams, H.L. Lemkau, S. Burrows: The Economics of Academic Health Science Libraries: Cost Recovery in the Era of Big Science; BMLA 4/88