fcaameznl torod 30 groSer, toeee&a naročnina I ttHng letnik n. GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE DUNAJ, V TOREK 30. IX. 1947 IZ VSEBINE: GOVOR JUGOSLOV. ZUN. MINISTRA NA GENERALNI SKUPŠČINI OZN RAZSODBA AMERIŠKEGA SODIŠČA V LINZU MOHORJEVA HIŠA V CELOVCU V NOVI ČEŠKOSLOVAŠKI NAJVEČJA KNJIŽNICA V JUGOSLA-VIJI ŠTEV. 53 (81) Tudi danes hočemo korakati na čelu slovenskega ljudstva Ustanovni občni zbor Zveze bivših partizanov Slovenske Koroške Bivši partizani Slovenske Koroške, katerih društvo je bilo od avstrijskih in Zavezniških oblasti prepovedano, so se V torek, dne 23. t. m., zbrali na svojem hovem ustanovnem občnem zboru. Nad 250 delegatov iz vseh predelov Slovenske Koroške, partizanov, partizank in tistih, ki so podpirali partizansko gibanje, se je zbralo v dvorani pri Rothu, ki je bila slavnostno okrašena z zastavami, jugoslovanskim grbom in Titovo sliko. 'Med udeleženci občnega zbora je vladalo razpoloženje odločne zavesti, da so Bili oni tisti, ki so narodu v najtežjih Urah zgodovine kovali lepšo bodočnost In ki so tudi v bodoče poklicani, da se Borijo, dokler ne zmaga pravica za slovenski narod na Koroškem in dokler ne bo združen s svojimi brati v svobodni fTitovi Jugoslaviji. Za slavnostno povezavo med zborovanjem je skrbel tudi pevski zbor pod Vodstvom tov. Zdravka Hartmana, ki je občni zbor otvoril s pesmijo »Hej tovariši!« V teku zborovanja pa je pevski Zbor zapel še več partizanskih pesmi: »Hej brigade«, »Svobodna Slovenija« in druge. PUSTILI SMO SE SELITI SAMO ENKRAT Zbrane delegate jo pozdravil v ime-hu vseh partizanov tov. Andrej Hader-tap, ki je med drugim dejal: »Vi težki borbi koroških Slovencev Droti nemškemu fašizmu so bili slovenski partizani prvoboritelji za svobodo b* združitev vseh Slovencev v lastni državi — Ljudski republiki Sloveniji. Slovenski partizani Koroške so bili edini borci proti nemškemu fašizmu, ki so se V resnici borili proti sovražniku z orožjem, ki so mu ga šele v borbi odvzeli, edini na ozemlju »velenemškega rajka«. Osvobodili so Slovensko Koroško. Tega dejstva in dejstva, da so ti slovenski partizani tudi danes na Koroškem, nihče ne more zanikati in ga bodo morali slej ko prej vsi upoštevati. Slovenski kmet se je pastil seliti samo enkrat. Ko so planili nemški fašisti drugič po naši zemlji, jim je odgovarjala Partizanska puška koroških Slovencev. To naj vedo vsi, ki že danes spet grofijo s ponovnim nasiljem in izselitvijo! Slovenski partizani ne bodo nikdar Več tlačani imperialističnih reakcio. harjev. Propadel je poskus, da hi pre-Povedali Zvezo slovenskih partizanov. Zmagali smo v neizprosni borbi za najosnovnejše demokratične pravice, za katere smo se na avstrijskih tleh borili edini na strani zaveznikov. Zato se bomo borili odslej še bolj odločno in neizprosno za svobodo in združitev s FLR Jugoslavijo.« Po izvolitvi vodstva občnega zbora so Pozdravili navzoče zastopniki množičnih Organizacij. V imenu Pokrajinskega odbora OF za Slovensko Koroško je po-. Zdravil delegate tov. dr. P e t e k in de-tal, da so s svojo borbo priborili slovenski partizani koroškim Slovencem pravico do enakopravnosti in svobode. To so si zaslužili v borbi ob strani zaveznikov, s katerimi so se borili za iste človečanske ideale in za priključitev Slovenske Koroške k Titovi Jugoslaviji. V imenu Slovenske prosvetne zveze je tov. dr. Tischler dejal: »Partizanska borba je najgloblji izraz želje slovenskega ljudstva na Koroškem po svobodi. To je plebiscit krvi, ki je potrdil krivičnost papirnatih spletkarjenj za našo svobodo.« V imenu Zveze mladine za Slovensko Koroško je pozdravil občni zbor tovariš Lipej Kolenik. V imenu Zveze avstrijskih borcev in v imenu Koroške zveze antifašističnih borcev sta pozdravila in želela Zvezi slov. partizanov mnogo uspeha tov. Strauss in tov. Mik 1 in. Tov. Matevž K r a s n i k je sporočil vsem partizanom zahvalo slovenskega kmečkega ljudstva za rešitev izpod jarma izkoriščanja in tlačenja po tujih fašističnih gospodarjih. To osvoboditev bodo morali priznati s priključitvijo k FLRJ tudi naši zavezniki, na katerih strani so se borili slovenski partizani za svobodno življenje slovenskega naroda na Koroškem. Zbrane partizanske borce sta pozdravila še tov. Francka Slugova v imenu Antifašistične fronte žena in tovariš Grobiacher Vinko v imenu Zveze slovenskih izseljencev. TU SMO IN BORILI SE BOMO, DOKLER NE DOSEŽEMO SVOBODE V FLRJ Tov. Karl Prusnik —1 Gašper je v svojem govoru ugotovil: »Zbrali smo se, da bi glasno in javno povedali svetovni javnosti, da smo na Koroškem slovenski partizani, da smo se borili in da ostanemo tu na slovenski koroški zemlji, kjer bomo borbo nadaljevali, dokler ne dosežemo tega, za kar smo žrtvovali na stotine svojih najboljših tovarišev, dokler ne dosežemo svobodo v Titovi Jugoslaviji.« Tov. Gašper je poudaril dejstvo, da smo si samo z borbo ustvarili Zvezo bivših partizanov Slovenske Koroške. Vse ljudstvo se je skupno s partizani borilo, predvsem pa izseljenci, ki so trpeli v izgnanstvu, in politični preganjanci po koncentracijskih taboriščih. O vlogi partizanskih borcev je tovariš Gašper dejal: »Pred nas, bivše partizane, se postavljajo prav v tem trenutku naloge, da kot i v času oborožene borbe tudi danes ho dimo na čelu vsega slovenskega ljud stva, tako da bomo ta del naše borbe ča stno zaključili, kakor smo zaključili naj težjo triletno oboroženo borbo. V današ njih dneh moramo neustrašeno korakati pod našo narodno in protifašistično zastavo, pod katero smo se vsa leta borili na strani združenih narodov. Z našim antifašističnim geslom »Tujega nočemo, svojega ne damo!« bomo šli bivši partizani Slovenske Koroške odločno naprej, dokler tudi naši s krvjo prepojeni slovenski zemlji ne zasije zvezda, svobode!« Po govoru tov. Gašperja je občni zbor Brzojavka naših partizanov PREDSEDNIKU VLADE FLRJ MARŠALU JUGOSLAVIJE JOSIPU BROZU - TITU V BEOGRADU Partizani Slovenske Koroške, zbrani — po 18-mesečni prekinitvi zaradi nedemokratičnega postopka oblasti — na svojem občnem zboru 23. 9. 1947 v Celovcu, Vam pošiljamo, naš dragi maršal, svoje borbene pozdrave. Zavedamo se, da združujemo s svojo borbo za osvoboditev Slovenske Koro-„ ... - ške in njeno priključitev k matični dr- izvolil odbor. Predsednik je postal tov. i j žavi FLRJ borbo za dosego pravičnega Karl Prusnik — Gašper, prvi podpred- predsednik tov. Janez Gal ob, tajnik tov. Andrej Haderlap, njegov namestnik tov. Groblacher Janko. Razen teh so bili iz- voljeni v odbor Še drugi ugledni koro- Slovenske Primorske in Istre ob poduki partizani: Janez Wutte —- Luc, dr. : pori narodov FLRJ pod Vašim modrim Franci Zwitter, Olipic Urh, Duler Maks, » * ■ > *- -- -- * svetovnega miru, ki bo demokratičnim sednik tov. dr. Luka Šienčnik, drogi pod- i ljudskim množicam uresničil stremljenje po napredku, demokraciji ter ekonomski in socialni pravičnosti. Kakor se je velikemu delu ljudstva vodstvom izpolnila zahteva po združitvi neustrašeno nadaljevali svojo borbo za uresničitev osvoboditve, dokler ne bo ves naš narod združen v nerazrašljivi in napredni Titovi Jugoslaviji. Smrt fašizmu —» svobodo narodul Prosnik Karl, predsednik. Andrej Haderlap, sekretar. Anica Sporo — Vida, Franc Primožič — :: z matičnim narodom, tako bomo tudi mi Hanzi — Krištof. Po volitvah je občni zbor odobril statut Zveze bivših partizanov Slovenske Koroške in nato izvolil delegacijo za Kongres vseh jugoslovanskih partizanov v Beogradu in za Kongres Ljudske fronte Jugoslavije, ki je odpotovala ob 14. uri popoldne istega dne v Beograd. Nato je občni zbor sprejel in odobril pozdravna pisma maršalu Titu, tov. Kardelju, tov. Francetu Bevku, vladi LR Slovenije, primorskim partizanom v Trstu, Zvezi avstrijskih antifašističnih borcev in Kongresu partizanov v Beogradu. Avstrijskemu zveznemu predsedniku dr. Karlu Rennerju so poslali partizani Slovenske Koroške protestno pismo, ki ga objavljamo na drugem mestu. Občni zbor Zveze bivših partizanov Slovenske Koroške je pokazal, da živi v slovenskih antifašističnih borcih duh odločne borbe za pravice slovenskega naroda na Koroškem. Borbeni duh, ki ga je skovala trda borba za osvoboditev naroda izpod fašističnega jarma, je porok za to, da bo slovenski narod na Koroškem stal odločno na braniku demokra-i tičnih pravic, dokler mu svet ne bo pri-! znal popolne pravice do samostojnega življenja v lastni državi, FLR Jugoslaviji. Kakor prisega je zadonela pesem »Hej Slovani«, s katero je bil občni zbor zaključen. Po občnem zboru se je zbralo 75 de-, legatov iz vseh občin Slovenske Koroške, ki so zbrali obširen dokumentarni material in ga odnesli ponoči istega dne na Dunaj, kjer so ga predložili komisiji zastopnikov zunanjih ministrov za drž. pogodbo z Avstrijo. Protestno pismo Zveze bivših partizanov Slovenske Koroške zveznemu predsedniku Avstrije dr. K. Rennerju Gospod prezident! V naših rokah je zagotovilo, podpisano od Vas, da bodo glavni fašistični krvniki slovenskega ljudstva na Koroškem postavljeni pred sodišče in najstrožje kaznovani, brž ko bodo v rokah avstrijskih oblasti. V teh besedah smo slovenski partizani s Koroške videli izjavo demokratičnega šefa nove Avstrije, ki je nosila njegov lastnoročni podpis. Z ogorčenjem pa moramo danes, po 2 letih poslovanja avstrijskih sodišč, ugotoviti, da kljub Vaši jasni in podpisani izjavi ni obsojen niti krvnik SS-Standar-teufiibrer Maier-Kaibitsch, niti njegov glavni pomočnik SS-Obersturmbannfiih-rer Karl Fritz. Nasprotno, že nekaj tednov je na svobodi. Karl Fritz je od leta 1919 dalje spadal med najbolj zagrizene sovražnike slovenskega ljudstva na Koroškem. Do zmage nacizma v prvi avstrijski republiki je vodil v odločilni funkciji »Karnt-ner Heimatbunda« nasilno raznarodovanje in načrtno iztrebljenje koroških Slovencev. Kot ilegalni nacist je po priključitvi Avstrije hkrati z Maier-Kaibitsčhem na vodilnem mestu vodil vse priprave za nasilno zločinsko izselitev koroških Slovencev in vsa nemška nasilja nad našim ljudstvom x času naše oborožene borbe proti nemškemu fašizmu je bila njegova zločinska propagandna kampanja gonilna sila za vsa mučenja in nečloveško ravnanje s slovenskimi partizani, ujetimi v borbi. Ta-dejstva so zadosten dokaz, da na Koroškem demokratična načela pravice ne veljajo. Maier-Kaibitsch ni edini ne-, kaznovani krvnik, kakor tudi ni zločU nec Fritz edini, ki so ga izpustile avstrijske oblasti na svobodo. Na Koro-i škem avstrijske oblasti ščitijo naciste, vojnih zločincev pa ne obsojajo, jih puščajo na svobodo ali jim celo omogočajo pobeg. To nam dokazuje, da se je fašizem k Govor jugoslovanskega zunanjega ministra Simiča na Generalni skupščini Organizacije Združenih narodov Jugoslovanski zunanji minister Stano-je Simič, ki načeluje delegaciji FLRJ na Generalni skupščini Organizacije Združenih narodov, je imel pred Generalno skupščino velik govor, v katerem je med drugim dejal: S pravico se lahko vprašujemo, ali so bila upanja, ki smo jih vložili v Združene narode, upravičena. Vzrok temu ni niti v temeljih Združenih narodov, niti v njihovi strukturi, ampak v politiki nekaterih vlad, ki vplivajo na države — članice Organizacije Združenih narodov. Te vlade vodijo politiko, ki ne samo ni v soglasju, ampak je celo v nasprotju s temeljnimi načeli Ustavne listine OZN, ki govori o »prijateljskih odnosih na temelju spoštovanja načel enakopravnosti in svobodne samoodločbe narodov« in o »suvereni enakosti vseh držav članic OZN«. Zunanji minister Simič je poudaril, da so zaradi takšne politike zadnja leta polna dogodkov, ki očitno slabijo mednarodne odnose in kažejo na naraščajočo nevarnost nove vojne. UNRRA, eden najlepših dokazov bratstva svobodoljubnih narodov, je na zahtevo ZDA prenehala s svojini delom. V tem letu so uporabljali načelo dvostranskih pogodb. Rezultat tega je bil, da nekaterim deželam pomoč ni bila dodeljena, kar je v ostrem nasprotju ne samo duhu, ampak tudi besedilu resolucije o ustavitvi dela UNRRA-e, ki jo je lani sprejela skupščina Združenih narodov. Jugoslavija, ki šo jo v vojni sile osi zasedle in ki je vodila težko borbo proti okupatorju in v srcu Hitlerjeve »evropske trdnjave« ustvarila močno armado, je bila z zakonom, ki ga je sprejel ameriški kongres, izključena iz vrste narodov, ki so potrebni pomoči. To je velika diskriminacija iz političnih vzrokov. Ta diskriminacija pa je vidna tudi drugod. Večji del jugoslovanskega donavskega brodovja so dve leti zadržali v ameriškem zasedbenem področju Nemčije. Večjega dela zlate rezerve jugoslovanske Narodne banke, ki je bil v času naj-veČje nevarnosti rešen pred Hitlerjem in v največjem zaupanju izročen ameriškim zaveznikom, se do zdaj niso vrnili. Ko je letošnjo pomlad zaradi slabe lanske letine Jugoslavija trpela na prehrambeni krizi, so UNRRA-i, ki je tedaj še delala, z izgovorom, da ni prevoznih sredstev, ki so vsa zavzeta s prevozom živil v Nemčijo, preprečili, da bi proti takojšnjemu plačilu kupila v ZDA krompir, ki ga je Jugoslavija nujno potrebovala za prehrano in seme. MARSHALLOV NAČRT HOČE RAZDELITI EVROPO V DVA BLOKA O tako imenovanem Marshallovem načrtu je zunanji minister Simič dejal, da so dosedanja razpravljanja dokazala, da se s tem načrtom hoče doseči razdelitev Evrope in ustanovitev bloka, ki bi bil podrejen ZDA in sovražen Sovjetski zvezi in novim demokracijam. Ta načrt je samo del te velike akcije, ki jo izvajajo v imenu tako imenovane Trumanove doktrine, doktrine, ki nakazuje in opravičuje vmešavanje v notranje zadeve drugih držav. Po uradnih ameriških podatkih so v prvih povojnih mesecih poslali na Kitajsko več vojaškega materiala kakor med vso drugo svetovno vojno. V Grčiji vodijo s pomočjo ameriškega Avstriji že ponovno močno utrdil v upravnem aparatu. Oblastno in neodgovorno delo fašističnih uradnikov brezobzirno gazi izjave in zagotovilo, podpisano od najvišjega državnika v Avstriji. Na Vas je, gospod prezident, da skrbite za to, da bo svetovna javnost mogla še kdaj verjeti v resnično demokracijo in pravičnost današnje Avstrije, kateri na čelu stojite Vi. Smrt fašizmu — svobodo narodu! V Celovcu, dne 23. 9. 1947. Karl Prašnik — Gašper 1. r., predsednik Andrej Haderlap 1. r., sekretar. denarja vojno proti svobodoljubnemu ljudstvu. V Franciji, Italiji in drugih zapadnih državah vlada črna borza, življenjski stroški naraščajo, medtem ko fašisti grozeče dvigajo glave. Te dežele so z Nemčijo in Avstrijo raj za Kvizlinge in fašistične emigrante. Ti ljudje živijo v vseh teh državah in vodijo aktivno propagando za atomsko vojno proti deželam, iz katerih so pobegnili. Del največjih vojnih zločincev, ki bi morali biti po sklepu, ki ga je Generalna skupščina OZN lani soglasno sprejela, izročeni državam, v katerih so zagrešili svoje zločine — je še vedno na svobodi. Naglasiti moramo, je dejal Simič, da ni bil Jugoslaviji izročen niti eden italijanskih vojnih zločincev, četudi nihče ne zanika zločinov, ki so jih med okupacijo zagrešili v naši državi. General Roatta, komandant Mussolinijeve 2. armade, vojni zločinec, na čigar povelje so med vojno usmrtili v Jugoslaviji na tisoče talcev in požgali na stotine vasi, je nedavno izdal v Rimu svoje vojne spomine. S tem v zvezi je minister Simič poudaril, da so se v Italiji že pojavile oborožene fašistične tolpe, ki opravljajo iste teroristične akcije kakor v času, preden je Mussolini prevzel oblast. Pred tednom dni, je dejal Simič, so ti zločinci napravili prvi veliki napad na Slovence v Julijski Krajini, ki so bili pod Mussolinijem četrt stoletja žrtve brutalnega zatiranja. Med tem napadpm proti antifašistom so italijanski fašisti 4. septembra javno zažgali 30.000 slovenskih knjig. V vzhodnoevropskih državah so popolnoma drugačne razmere. Kljub težkemu vojnemu opustošenju napreduje obnova v teh deželah z veliko naglico. Sovjetska zveza daje svojo pomoč deželam, ki so bile v vojni posebno opusto-štene in za to ne zahteva nobenih prednosti ali kakršnega koli nadzorstva. VOJNE V GRČIJI JE KRIVA TUJA INTERVENCIJA Zunanji minister Simič je nato govoril o vprašanju Grčije in med drugim dejal: Grško vprašanje je na Balkanu še vedno pereče in je celo postalo vpra- šanje mednarodnega pomena. Krivdo za to pa ne nosi niti grško ljudstvo niti sosedi Grčije. Britanske čete so prišle v Grčijo, ko je bila nemška vojska na Balkanu že poražena in Grčija že osvobojena od narodnoosvobodilne armade Elas. Britanske čete niso prišle v dotik z nemško vojsko, ki je bežala iz Grčije. Svoje orožje pa so uporabile proti Elasu. Ta postopek se na vsem svetu imenuje oborožena intervencija. Žato ni čudno, če je po tej intervenciji prišel v Grčiji na oblast režim, ki je vzdrževal prisrčne odnose z britansko vlado in je britanska vlada aktivno sodelovala pri upravljanju Grčije. Najboljšo karakteristiko vlade, ki je bila tako sestavljena in v kateri imajo aktivni Kvizlingi vplivne položaje, najdemo celo v poročilu posebne komisije Varnostnega sveta. To poročilo ugotavlja, da so politične opozicijske skupine v Grčiji izpostavljene preganjanju in da so državljanske pravice makedonske in čamurske manjšine omejene. Poročilo pravi, da opozicijske skupine zatirajo z aretacijami, internacijami, pregnanstvi, pretepanjem in drugimi brutalnostmi in s požiganjem domov. Grško ljudstvo se resnično ni moglo sprijazniti s to, njega tako nevredno usodo. Zaradi tega se je uprlo neznosnemu režimu, ki se drži na oblasti samo s podporo tuje intervencije. To je vzrok vojne v Grčiji. Glede na nevarnost, ki jo predstavljajo dogodki v Grčiji za mednarodno varnost, jc vlada FLRJ v juliju 1. 1945 predložila to vprašanje vladam velikih zaveznikov. Sam Tsaldaris je tedaj priznal, da so oboroženo borbo v njegovi zemlji povzročili drugi faktorji in ne severni sosedi. 12. avgusta 1946 je Tsaldaris izjavil dopisniku londonskega lista. »Times«, da se aktivnost partizanov v Grčiji ne more smatrati kot spor med Jugoslavijo in Grčijo. Samo nekaj mesecev pozneje pa je Tsaldaris podal svoje obtožbe, v katerih je trdil, da severni sosedje baje podpirajo partizane. Vlada Tsaldarisa in vlada ZDA sta šli celo tako daleč, da sta obtožili severne sosede, da ogrožajo neodvisnost in integriteto Grčije. Tsaldarisov i’ežim je decembra 1946 obtožbe proti severnim sosedom predložil Varnostnemu svetu, ki je odredil preiskavo. Zunanji minister Simič je nato orisal nadaljnje dogodke, postopek v posebni komisiji in v Varnostnem svetu in vmešavanje ZDA v grško vprašanje. Pokazal je, da se je Grčija velikemu delu svoje neodvisnosti odpovedala in se postavila pod gospodarsko in upravno nadzorstvo ZDA. »Vse to je jasen dokaz,« je podčrtal Simič, »da so obtožbe proti Jugoslaviji. Bolgariji in Albaniji neutemeljene in tudi ne morejo biti utemeljene. Nasprotno pa zadeva velika odgovornost vladi ZDA in Velike Britanije. To je eden naj' težjih problemov, ki se je dosedaj poj javil pred našo organizacijo.« To vprašanje je bilo devet mesecev na dnevnem redu Varnostnega sveta. Na koncu razpravljanja je ameriški delegat predloži rešitev, ki temeljnih dejstev, to je vmešavanje njegove lastne državo v notranje zadeve Grčije, sploh ne upošteva. Na žalost se je večina Varnostnega sveta priključila njegovemu stališču, vendar je sovjetski delegat preprečil rešitev, ki bi bila dejansko nepravična, pristranska in škodljiva ne samo za grško ljudstvo, temveč tudi za stvar mira in bi pomenila hudo kršitev temeljnih načel Organizacije Združenih narodov. Večini Varnostnega sveta pa je uspelo, da je to predložila tej skupščini. Vse to ni nič drugega kakor upanje, da jim bo tu uspelo to, kar jim ni v Varnostnem svetu, to se pravi, naj mi izdamo vse polnomočje za nadaljevanje ameriškega vmešavanja v Grčiji ali celo za bodočo oboroženo intervencijo v tej deželi. Mi pa ne moremo pristati na rešitev, ki je v nasprotju s temel jnimi načeli naše organizacije, s »prijateljskimi odnosi, med narodi na temelju spoštovanja načel enakopravnosti in samoodločbe narodov«. V tem načelu je rešitev grškega vprašanja. Ta rešitev je v brezpogojnem umiku vseh inozemskih čet in agentov iz Grčije. Samo tako bo mogoče, da bo grško ljudstvo lahko samo, svobodno in na demokratičon način odločalo o svoji usodi. Na koncu govora je zunanji minister Simič poudaril, da bo Generalni skupščina svojo nalogo najbolje rešila, če bo sprejela predloge, ki jih je podal Višinski za skupno akcijo proti hujskačem nove vojne. Razsodba ameriškega vojnega sodišča v Linzu Ameriško vojaško sodišče je v četrtek 25. t. m. razglasilo sodbo proti osebam, kr so bile obsojene zaradi demonstracije v Ischlu v Gornji Avstriji, na katerih so demonstranti nastopili za dodelitev mleka otrokom in proti črnoborzijancem in verižnikom. Mladinec Raimund Zimper-nik, okrajni vodja FOeJ v Ischlu, je bil obsojen na 15 let ječe, občinski svetnik Filla na 10 let, vojni invalid Tosetto na dve leti in 69-letna Samsova na eno leto ječe. Ta obsodba je izzvala med vsem avstrijskim antifašističnim prebivalstvom veliko ogorčenje, ki je tem večje zato, ker so obsojeni znani antifašistični borci. Zimpernik je bil leta 1941 obsojen zaradi antifašističnega delovanja od nacističnega sodišča na 10 let ječe, Filla in 69-letna Samsova pa sta znana delavca in borca proti fašizmu. Samsova je bila od nacistov dvakrat aretirana in zaprta. Istega dne, ko je sodišče obsodilo antifašistične demonstrante, ki so demonstrirali proti verižnikom, pa je neko sodišče v Linzu oprostilo znanega verižni-ka in špekulanta Flachhuberja vsake kazni. Še istega dne so sklicali delavci po mnogih dunajskih podjetjih protestna zborovanja, organizirali so protestne stavke in iz vseh krajev so prihajale protestne resolucije. Centralni komitet Komunistične partije Avstrije je v svojem proglasu med drugim zapisal: »Narod ne more in ne bo molčal. Delavec, ki se zaveda svojega stanu, in vsak pošten demokratični Avstrijec mora sedaj spoznati, kako »poslanstvo« si nadeva v Avstriji ameriški imperializem in kaj se skriva za pomočjo, o kateri govore agenti ameriškega kapitala s tolikim navdušenjem. Je to pomoč reakciji, proti delovnemu in svobodoljubnemu ljudstvu. Ta nečloveška sodba je izzvala val ogorčenja in protestov med avstrijskim ljudstvom. Avstrijsko ljudstvo ne bo mirovalo prej, da pridejo po nedolžnem obsojeni na svobodo. V imenu ljudstva zahtevamo takojšnjo izpustitev vseh krivično obsojeni.« Takoj ko je bila razglašena obsodba, se je obrnila Zveza avstrijskih sindikatov na zveznega kanclerja ing. Figla za posredovanje, da se razveljavi krivična obsodba. Predsedstvo Zveze bivših političnih internirancev se je obrnilo na visokega komisarja ameriških zasedbenih oblasti v Avstriji s prošnjo, da bi preveril sodbo ameriškega vojaškega sodišča, ki se ne strinja s pravnim čutom avstrijskega ljudstva. »Med obsojenimi so osebe,« pravi predsedstvo zveze, »ki so v nacistični dobi v Avstriji trpele zaradi svojega antifašističnega prepričanja in delovanja. Predsedstvo zahteva takojšnjo izpustitev obsojenih.« V proglasu Zveznega vodstva FOeJ je med drugim rečeno, da je bil medtem, ko smatrajo v ameriški coni boj proti verižnikom in izkoriščevalcem za zločin, izpuščen SS-ovec dr. Zuzan, ki je izdajal nacistični list »Der Aufbruch« brez kazni na svobodo. Pristaše nacistične organizacije »Werwolk in verižnike oproščajo pred sodiščem. Kje je demokracija, neodvisnost, ki nam jih je obljubila ameriška propaganda? Po vsej Avstriji se je razširil val pro- testov in protestnih stavk. Iz vseh predelov prihajajo številne resolucije in zahteve po izpustitvi krivično osbojenih antifašistov. Vse avstrijske antifašistične organizacije in vse antifašistično ljudstvo so si edine v tem, da je ta obsodba politična sodba, ker je zadela ljudi, na katere je antifašistično prebivalstvo ponosno. To so možje in žene, na katerih borbo proti nacizmu se je avstrijski zunanji minister dr. Gruber vedno skliceval, kadar je hotel pred svetovno javnostjo dokazati, da se je tudi Avstrija borila proti nacizmu. V tej obsodbi mora videti vsak avstrijski državljan ogrožanje vsega avstrijskega ljudstva in nevarnost za neodvisnost in suverenost avstrijske države. Ta sodba ne pomeni dragega kot zanikanje svobode avstrij' skega ljudstva in njegove pravice do svojega lastnega življenja. »Sodba je izraz programa za kolonizacijo Avstrije,* je izjavil zvezni minister dr. Altmann. »Vlada, ki zastopa interese avstrijskega ljudstva, bi morala vsaj sedaj nastopi*1 proti poskusom kolonizacije Avstrije? kar bi bila že davno njena dolžnost, kajti gre za resnično svobodo avstrijskega delovnega ljudstva.« ___^ Kot žrtve so padli v borbi za nas ... PRISPEVAJMO ZA SPOMENIK V ČAST PADLIM PARTIZANOM Komisar Vrhah ha obisku Čestokrat nam uhajajo misli nazaj v tiste čase, ko smo trpeli pod nacistično vlado in se borili proti krutemu sovražniku. Kakor po vsej Slovenski Koroški, smo tudi v Ziljski dolini spoznali svojo pot in vsak pošten Slovenec je prožil roko partizanom, ki so prihajali k nam. Bila je mirna julijska noč leta 1944. Na oknu Požlepove kamre v Sovčah pri Podkloštru se je čulo rahlo trkanje. Dolgo ni bilo odgovora. Ko pa je postalo trkanje glasnejše, se je ven iar nekdo oglasil. Pastir je zbudil gospodarja in gospodinjo. Šla sta gledat, kdo neki bi ob tej pozni uri trkal na okno. V vežo je stopil postaven fant. Brzostrelka mu je visela čez ramo. »Dober večer žeduK, pravi; gospodar ga gleda preplašeno in pozabi na odgovor. Bolj pogumna pa je bila Požlepova mama. Povprašala ga je, odkod prihaja in kdo je. Komisar Vrhan, kakor se je imenoval, je pripovedoval, da je doma z Jezerskega in je partizan. Pregnali so ga fašisti zdoma, kakor še na tisoče in tisočo drugih. Fašisti jim požigajo domove, streljajo očete in matere, cele družine izganjajo v tujino, da tam umirajo. Ropajo vse, kar .si je pošten človek zaslužil s krvavimi žulji. Partizani pa branijo svoje domove in svojo zemljo. »Rešiti hočemo slovensko zemljo in tudi vas, koroške Slovence k Tako je govoril komisar Vrhan. Gospodar ga je začudeno gledal in se ni mogel načuditi nad postavnim fantom, ki je sedel poleg njega in mu tako prijazno in odločno pripovedoval o borbah in o ciljih partizanske borbe. Kar ni mogel verjeti, zato mu je komisar Vrhan rekel, da ga bo odslej imenoval »nevernega Tomaža«, mamo pa, da bo klical za Katarino. Ko je odhajal, mu je Požlepova mama obljubila, da ne bo pozabila, da so partizani tudi lačni in mu je pokazala prostor, kjer vedno lahko kaj najdejo, če bodo potrebni. Od takrat je imela skrbna mama še vep dela kot poprej, pekla je kruh za lačne partizane in hodila mnogokrat v kaščo. Kaj je od tam šlo v gozd, vc samo ona. Partizani so se čutili popolnoma varne v Sovčah. Pa se je našel izdajalec in gestapo je zaprla Požlepovega očeta, ki je tisti dan zadnjič videl svoj dom in pet malih otročičev. Umrl je v nekem taborišču v Nemčiji. Tudi mami je pretila aretacija, vendar je imelo srečo. Kljub moževi aretaciji se ni prestrašila in je podpirala partizane naprej do konča vojne. Veliko pa je bilo njeno veselje ob koncu vojne, ko je s ponosom segla v roke partizanom, ki so se ji zahvalili za požrtvovalno pomoč. Mnogo je bilo takih mamic v Ziljski dolini, ki so podpirale partizane jn žrt- Mohorjeva hiša v Celovcu Slovenska prosvetna zveza v.Celovcu je dne 13. septembra zaprosila britansko zasedbeno oblast; da bi ji prepustila Mohorjevo hišo v Celovcu, da bi tam namestila prostore slovenske gimnazije in slovenskega učiteljišča. Ta hiša je last slovenskega ljudstva na Koroškem in je bila zgrajena z njegovimi sredstvi. Nacistične oblasti so jo kakor vso drugo narodno imovino koroških Slovencev zaplenile. Po kapitulaciji Hitlerjeve Nemčije so jo zasedle britanske zasedbene oblasti in do danes še ni vrnjena slovenskemu ljudstvu, kakor še ni vrnjena vsa draga narodna last v roke upravičencev. Mohorjeva hiša v Celovcu bi kot last slovenskega naroda prišla kot prva v poštev, da se tam namestijo prostori slovenske gimnazije. Britanska civilna uprava je dne 19. 9. tega leta sporočila v aktu št. CAK-66, da je natančno preiskala vse okolnosti, vendar prošnji ne more ugoditi, kor hiše zaradi neposredne bližine drugih objektov zasedbene oblasti in ker v bližini ni drugih primernih zgradb, ne more pogrešati. BILCOVS (Naši narodni običaji) Zadružna misel, ki je bila vkoreninje-na med slovanskimi narodi, se je preko dolgih stoletij ohranila prav do današnjih dni. Že beseda »zadruga« nam pove, da je bistvo zadružnega dela v tem, da delamo in pomagamo skupno, drug za drugega. Še danes po naših slovenskih vaseh hodimo ob zimskih večerih na prejo. Veseli so taki sestanki vaških dekleta, kjer se med pesmijo in veselimi pogovori med prsti spretnih predic vije nit. Toda tudi v poletni vročini si kmet- vovale mnogo za zmago pravice. ■ Ves svet ve, da žive tam Slovenci, ki so se borili za svobodo svojega naroda in tudi danes hodijo po stopinjah tistih junakov, ki leže pokopani po naših hribih. Zavedajo se, da niso storili dolžnosti le nasproti svojemu narodu, ampak so tudi doprinesli svoj delež k zmagi pravice na strani zaveznikov. Zato se Ziljska dolina z vso pravico pridružuje zahtevi vseh Slovencev po združitvi s Titovo Jugoslavijo, za katero se je borila. je pomagajo s skupnim delom. Sosed potrebuje kosce za senožet. Iz vse vasi se zberejo fantje, ki ob svitu odrinejo na travnik, kjer se ob vrisku in pesmi vrsti red za redjo; preden pripeče sonce, je travnik že pokošen. Ko pridejo dekleta, je delo še bolj veselo. Marsikaj lahko napravimo v veselem, skupnem delu. Posebno v jesenskem času se razlega po vaseh lepa domača pesem. Brez razlike se zbirajo vaščani po večerih pri sosedih, kjer ličkajo koruzo. Po končanem delu, ki traja pozno v noč, je večerja ali po naše »opredlca«. Nato mladina malo zapleše, drug večer gre pa k sosedu in pomaga tam. Tako živimo s starimi slovenskimi običaji, ki pričajo še o skupnosti naših pradedov. Že davno je bila vsa vas kot ena družina, vse je družil isti slovenski duh, slovenski jezik in slovanska miselnost o skupni pomoči. Sosed je bil sosedu brat, ni bilo razdora med vaščani, šele germanizacija ga je zasejala mednje. Tam pa, kjer se je ohranil še naš lepi slovenski jezik, smo ostali bratje in si pomagamo po stari slovanski šegi. SV. LUCIJA NA GORI Okrajni odbor OF Celovec — levi breg je sklenil, da bo priredil 12. oktobra tega leta v gostilni pri Kosarju veliko tombolo. S pripravami je naša mladina že pričela in bo zbrala kar največ lepih dobitkov. Pri svojem delu jo imela že lepe uspehe, kajti med drugim so predvideni za tombolo že prašiček, težek 12 do 14 kg, dve ovci in nekaj panjev čebel. Tudi naši obrtniki so obljubili, da bodo prispevali po svojih močeh več koristnih predmetov za pohištvo in gospodarstvo. Že danes vabimo vse prijatelje od blizu in daleč, da pridejo na našo tombolo ter poizkusijo svojo srečo. Po tomboli bo poskrbljeno za prosto zabavo in ples. NAPELI SMO VSE SILE... Koroška študentka, ki obiskuje v Radovljici gimnazijo, je šla z jeseniško četo na Mladinsko progo Šamac—Sarajevo. Od tam piše domov: »Pišem Vam z Mladinske proge Ša^ mac—Sarajevo. Potovanje v Bosno je bilo prav prijetno. Vozili smo se po lepi Jugoslaviji, ki jo mi Korošci posebno ljubimo. Nas Korošce v brigadi imajo posebno radi, počutimo se kot doma. Na vsakem koraku opazimo, da smo med brati, ne pa med tujimi mladinci. Na progi delamo samo 6 ur na dan, prosti čas pa izrabimo za to, da se učimo naše materinščine — slovenskega jezika, katerega se na Koroškem ne moremo učiti. Učimo sc tudi discipline in tovarištva. Prirejamo kulturne prireditve, posebno radi prepevamo naše koroške narodne in partizanske pesmi. Naša brigada, ki jo tvorijo štiri čete, šteje okrog 200 mladih delovnih moči. Pri fizičnem delu smo napeli vse svoje sile in dosegli tako dobre uspehe, da je naša četa dobila prehodno zastavico, ki je ponos vseh graditeljev na progi. Delamo na nasipu za novo progo; z velikim veseljem prevažamo vozičke. Zavedamo se, zakaj smo prišli na Mladinsko progo: obnavljati hočemo porušeno domovino in si s tem graditi boljšo bodočnost. Posebno za nas Korošce je proga velikega pomena. Tukaj spoznavamo bratsko slovensko in jugoslovansko mladino, spoznavamo mladino vseh demokratičnih dežel in kujemo bratstvo in edin-stvo med nami. Manifestiramo svojo po-, vezanost z mladino že osvobojene domovine in željo po združitvi slovenskega naroda na Koroškem z ostalim slovenskim narodom v matični državi, novi Titovi Jugoslaviji. Smrt fašizmu —1 svobodo narodu! Za domovino s Titom — naprej! G. S. UJOOO(XX2 FRANCE BEVK: “I : t KAPLAN i MARTIN ČEDERMAC izmxnx t I: EB3±1 Čas, ko je bil po treh letih kaplano-,Vanja pri fari zaprosil za službo v Vrs-niku. Bilo mu je toplo ob srcu, a obenem ga je plašila samostojnost. Vrs-mičane je poznal, saj jim je bil sosed: nekam trdi- vase zaprti, ponosni ljudje, ki jim zlepa ne storiš kaj po volji. Prejšnji kaplan, starec, jim je vlival spoštovanje s svojimi sivimi lasmi, sključeno postavo in življenjsko izkušenostjo. Da, saj je bil ves goreč kot plamen, a še tako zelen, tako neizkušen, ki mu bodo merili vsako kretnjo, tehtali vsako besedo. Ni ga plašilo, da je bila duhovnija majhna in uboga, na to še mislil ni; tudi ga ni bilo strah raztresenih, oddaljenih kmetij pod Mijo... Kakor v mnogih stvareh, v katerih so ga mučili dvomi, je tudi tedaj odločila mati. Naj zaprosi, mu je rekla. Blizu mu bo; vsako nedelo pride v Vrsnik k maši. Bojazni se mu niso uresničile. Poznal je hribovce, kakor je poznal sebe, znal je ravnati z njimi. Prodrl jinf je v duše; njihova slaba nagnjenja so mu bila kot na dlani, poznal je njihove radosti in bridkosti. Ob nedeljah se je njegova izba spremenila v javno pisarno. Bral je pisanja, ki so jim prihajala od oblasti, odgovarjal po laško, sestavljal prošnje, dajal nasvete. Njih srca si je pridobil s pesmijo; cerkvi je kupil orgle, stare pesmi, nedeljo za nedeljo enake, so se umaknile novemu, ubranemu petju. Ne, ne, vsa ta leta tudi niso bila popolnoma brez bridkosti. Zadevale so ga drobne nevšečnosti, neuspehi, ki so mu pogosto težili občutljivo srce. Saj si nikoli ni domišljal, da je pridobil vse ljudi. Marsikateremu izmed njih je gorela v očeh tiha upornost, ki se ni upala v besede; po vojni pa jim je legla tudi v duše, beseda je postala drzna, ni se plašila odkritega nasprotovanja. Kovač Rakar Vane je vsako nedeljo stal za cerkvenimi vrati, na ustnicah mu je igral tih posmeh. Ni bila samo njegova bolestna domišljija, razločno mu je bral v očeh: »Le govori, le nateguj besedo, kdo ti še verjame, ko si blagoslavljal topove!« Saj jih ni; Bog mu je za pričo: preklinjal jih je. Jezus, saj je vedel že brez tega, da je siromaštva nič koliko in da se je nagrmadila cela gora krivic, se nateklo celo morje ponižanja. Sam je to okusil več kot enkrat in težko mu bo pozabiti. Čemu se tedaj obračajo zoper njega? Kdo naj to do konca razume? On ne more. Vedel je, da tega ne ozdravi nobena, še tako modra beseda. Nobena! Vsak napor bi bil udarec v vodo. Let trpljenja in ponižanja, ki so vtisnila pečat telesom in dušam, ni mogoče izbrisati. Ne, ne! Čas neizmerne tišine, ko se je upor zopet umaknil v duše in v oči. Trpka misel je plaha in zastraho-vana tičala v zasedi. Ni umrla, misel ne more umreti; le potuhnila se je in čaka svoje ure... Morda on tega ne bo več doživel; in si je tudi želel, da bi ne doživel. Hotelo se mu je miru, ne boja... Za cerkvijo je stal nagrobnik, ki je počrnel, s pobledelimi črkami gledal proti vzhodu. Pod vzravnano zemljo, pod gladko, steptano rušo so ležali zem-ski ostanki njegovega prednika, ki je do zadnjega diha služil .Gospodu. Le malo, pa bi bil izdihnil pred oltarjem. Poleg njega bo nekega dne stal nov kamen z napisom: »Tukaj počiva Martin, Čeder-i mac... Pokoj njegovi duši!« Pokoj nje-s govi duši... Za vrtom je zavpil skovir in mu pretrgal misli. Sklenil je roke na hrbtu in z naglimi koraki stopil pa izbi, dolga senca se je lomila pod stropom. Misli so se mu znova vračale, a se mu niso mudile pri spominih; mučile so se s sedanjostjo in ga polnile z bridkostjo. Bilo so vse zmedene in zbegane, poskusil jih je urediti. Le počasi jih je nizal v smisel. Preglednost in urejenost notranjosti ga je pomirjala in mu vlivala novih sil... S kakšno mirno odločnostjo je bil od-* klonil podpis. Kakor da bi rekel vsilji-vemu krošnjarju: »Ne, ne kupim tega sleparskega blaga; nečem ga, zbogom!« In se ni kesal, tudi ta trenutek bi no mogel sjpriti drugače. »Vi se upirate oblasti?« Orožniški poročnik se ni zavedal, kako dobro je bil merjen ta stavek, sicer bi bil še nadalje brenkal na isto struno. Pa je bilo nekaj drugega, s čimer oblasti ne računajo, močnejše kot besede. In vendar, vendar — to si je ta trenutek odkrito in mirno priznal —'1 ga je stalo obilo notranjega boja. (Dalje) OF- naša organizacija!