Štev. 10. v Mariborau15. maja 1876. TeČaj V. Izhaja 1. in 15. dne vsakega meseca. Rokopisi nc vračajo se. ZORA Stoji na leto: redoma po 4 forinte, izjemoma po 3 forinte. ČASOPIS ZABAVI I PODUKU. Pregled. Poezije: Homerove odiséje tretji spev. Moja cvetlica. Pregovorjena otožnost. — V gorah. — O Stanku Vrazu. — O hitrosti zvoka. — Spomini na Benetke. — Književnost in umetnost. — Naznanila knjig in napevov. — Priloga: Prepon kt. — Homerove odiséje tretji spev. Prevel V. K. (Dalje.) Njemu odvrne na to razumni Télemah rekši: Nestor, Néleja sin, preslavna dika Ahajcev! Istina! on maščeval se je za-nj, in sini Ahajski Širili bodo mu glas, da čuje še rod ga bodoči. O ! da i meni bogovi močij bi toliko dali, Da se i jaz snubačem za drznost žalno maščujem, Ki se prevzetno mi rógajo ino zadevajo toli! Vendar meni oni ne naklanjajo tolike sreče, Ne očetu ne meni; tako pa po sili trpim jaz. — Njemu pa zopet odvrne Gerénijan, viteški Nestor: UO Ker si mi, dragi, i to opomnil ino povedal, Bekši, da množni snubači zaradi matere tvoje Tebi ukljub prizadevajo zel ti mnogo na domu: Reci mi, ali se sam od sebe uklanjaš, al' ljudstvo Tebe črti, sledeče nemara božjemu reku? Ali kdo ve, če ne pride kedo, ki nasilje kazni jim, Bodi, da sam ti, bodi, da vkupno sinovi Ahajcev? Ko bi le tebe hotela tako ljubiti Atena, Kak' je ljubila Odiseja ondaj in ga branila, Tam pred Trojo, kjer smo težave trpeli Ahajci! < Nikdar nisem bogov tak' očito naklonjenih videl Komur, kak' je Atena pomagala tvojemu otcu. Ko bi i tebe ona tako hotela ljubiti, Marsikoji od njih bi na veke svatbe pozabil. — 10 - 146 - Njemu pa zopet odvrne razumni Telemah rekši: T Nikdar, o starosta, bode beseda se ta izpolnila. Ti si izrekel odveč; bojim se. Zgodilo se meni Né bi le-tó, ko bi sami bogovi tako je hoteli. — Zdaj pa mu boginja odgovori, sovoóka Atena: Telemah, kaka beseda je ta, ki je tebi ušla zdaj? 'I 1 Lahko, če hoče, i z daleka, reši človeka božanstvo. Kaji bi pač jaz, premda nezgod bi mnogo pretrpel. Prišel domu in dan veseli vrnitve učakal. Nego prišedši na dom poginil, kak' Agamemnon, Ki je pod Egista in soproge rokami izdihnil! Občne smrti, se ve da, ne morejo niti bogovi I najljubšemu možu odvrniti, kadar ga enkrat Zgrabi kruta osoda z rokami smrti nemile. — Njej odvrne na to razumni Telemah rekši: Mentor! nič se o tem več ne zgovarjajmo tožni! 145 Njemu nij vrnitev namenjena, kajti so davno Neumrjoči mu smrt naklonili in črno osodo. — Zdaj bi pa drugo besedo rad sprožil, ino poprašal Nestora, ki v modrosti in pravdi vsem je na čelu; — Kajti uže nad tretjim, boje, kraljuje zarodom. Tak' da mi skoro se zdi ga gledati kot nesmrtnika. — Nestor! Néleja sin! povej mi golo resnico: Kak' je umrl Atrid, kralj toli mogoč, Agamemnon? Kje je bil Menelaj, in kakošno smrt namerjaval Egist temu je, ko je moža močnejšega skončal? 2t>^li ta nij bil v Argu Ahajskem, nego drugod se Skital po svetu, ko oni se drznil je, njega ubiti? (Dalje pride.) Moja cvetlica. J. Bedenek. .0 pomladi čas nastopi — gorko solnce sije. Vzamejo slovo mrazovi — gorko solnce sije, Na miljone popk in rož iz črne zemlje sili. Oživo spet drobne ptice — gorko solnce sije. Tudi v meni led se taje, ki srce pokriva; Iz očij mi, ognja polnih, — gorko solnce sije. Vzbujajo se čutki v meni, prej mi nepoznani. Kadar iz očij mi njenih — gorko solnce sije, V srcu mi poganja roža, hčerka nij spomladna, Cvete le, če iz očij nje — gorko solnce sije. In cvetlica ta — ljubav je, ki je oživela V srcu mojem, kamor zdaj nje — gorko solnce sije. - 147 - Pregovorjena otožnost. p. D. - Pajkova. ie vem, kako in pa zakaj Veselej vedno nij mi biti; Naj mesto gledam, hrib in gaj. Pogosto meni je solziti. Kak' lep je svet! Na vse strani Življenje mene le obdaje. Vsega oko se veseli, — A vendar solzno mi postaje! - Srce, srce, ti premehko Ne smeš, ne smeš mi vedno biti, S pretirano si nežnostjo Najlepši čas svoj ogreniti! Pozabi svet, pozabi vse, Pozabi zlo ljudij dejanje! V bližino svojo zri! Srce Tu najdeš, ljubav in smehljanje! V gorah. Noveleta, spisal Emil Leon. I. Na gori cvetice Naj zaljše cveto. VUhar. Talio-le je bilo. Spomlad se je bila pričela in v časih je jug bucai krog naših vrhov, da se je sneg topil po njih. In v dolini je šumela Ločivnica dan za dan glasneje. Tisto leto sem bil postavil svojo kočo tam gori in sem koše pletel po zimi. Dobro se mi je godilo. Tedaj še nisem pase! vaške živine. Eil sem še v dobrih letih in delaven, pravim Vam, delaven tako, da me je iskalo vse in me rado imelo ob košnji, setvi in na vsakem delu. Tisto leto je bilo rodovitno; drevje in zemlja, vse je imelo sadu, da je gnjilo in se delala škoda same obilnosti božje. Imel sem „Holekovo" „zgornjo njivo" v najemu in bil sem jo obsojal z dvema mernikoma pšenice in pridelal sem je petnajst, kar na „zgornji njivi" nij bilo ne prej ne slej več. In še nekaj se je zgodilo tisto leto jeseni. Tam doli v dolini bili so staknili rudo in začeli v zemljo riti in hiše zidati in visoke dimnike staviti, iz katerih se je po dne in po noči dim valil. Dejali so, da tam rudo kuhajo. Nam pa so sekali gozde na okrog, da je človeku srce pokalo, ko so pele sekire in hribje pokazovali tu in tam gole hrbte, tako da je s časoma bilo vse rjavo, kjer je poprej bilo vse zeleno. Hudo nam je to dejalo, povem Vam. Pomlad je tedaj bila in v soboto popoludne je bilo. Solnce je gorko sijalo in gorkota nam je šla črez žile, ker od svetega Martina je ležal sneg po rušah in lomil veje po vrtovih, da je vedno pokalo. Otresovali smo, kar smo mogli, ali vendar je dosti polomilo. Tudi mraza je bilo dosti in vedno so visele sveče od streh in segale skoro do tal. Prav veseli smo bili spomladi. Bilo je torej v soboto popoludne in v dolu pričelo je zvoniti „delapust". Sedel sem pred vrati svoje koče in pletel koš iz viter. Ko sem povzdignil glavo od dela in pogledal proti „Holekovi" hiši, Tidim, da je šla „Holekova" Nežika po stezi proti meni. Bil sem je vesel. 10* - 148 - Bil je sploh „Holekove" Nežike vsak vesel, M jo je le videl. Kar sedaj živi teh otročajev, teh dekličev, to še nij davno nič proti temu, kar je bila ona, Vam pravim. Jaz sem je bil vesel še posebej, ker sem vedel, da ne pride nikedar prazna. In tisto soboto popoludne sem bil lačen. Prišla je, in prinesla mi kos soršičnega kruha, in snedel sem vsega s slastjo. Ona je usedla tik mene in dejal sem jej vesel : „Nežika, sem dejal, ce bi tebe ne imel, moral bi biti dostikrat lačen. Ko bi tako star ne bil, še snubil bi te." Tako sem dejal. Jaz rad vidim dekleta okoli sebe in sem vesel, kadar se ona smejejo sladko. Zato sem tako dejal, in Nežika se je res nasmejala. In mislil sem sam pri sebi, vesel te bo, ki te dobi, če bi tudi „Holekovih" petič ne bilo, ktere pa so. Vi ne veste kakošna je bila ona, a jaz vam dopovedati ne morem. Kadar se je v nedeljo napravila, no pa vsaj nij, da bi govoril. Tako sva sedela, jaz plete, ona pa je govorila in se smejala. Kar pride po poti iz gozda nad mojo kočo gospodski človek, česar preje nij bilo. Povem Vam, da sem se ga vstrašil. Zakaj, takovi ljudje vejo marsikaj in imajo marsikatero moč. Počasi je hodil proti nama in pod pazduho je tiščal nekakove papirje. „Gotovo kak suknjar od tam doli iz fabrike", sem dejal in bal se ga, ker, kakor pravim, takovi ljudje marsikaj vedo. „Ta fabrika, ta fabrika", dejal sem proti Nežiki, „ta fabrika, Nežika, boš videla ta fabrika bo nad nami ležala." Pred nama je postal. „Kose pletem", sem mu rekel in pogledal sem ga, „kose!" „Le pletite jih" odgovori on, in se lahno nasmeje. Potem pa je, da Vam rečem, naravnost bil pri dekletu, ki nij vedelo kam s svojo krvijo. Tako jo je bilo sram. Bil je to zal človek; velik, in močan je moral biti, kakor sem jaz to bil premislil, in jaz poznam močna telesa. AU takov človek vam je hudir. Kakor pravim, naravnost je bil pri dekletu in si dal opraviti krog njenega obraza in hvalil njeno lepoto. Tako se je obnašal, da nij bilo nikomur podobno. Zgrabila me je jeza in dejal sem: „Kaj se todi tako obnašate?" dejal sem, „takih imamo sami dosti, ki to znajo, tu-le v vasi dosti", sem dejal. „Grdo obnašati se pa res nij treba!" Tako sem mu povedal. Obrnil se je proti meni, pokazal vrsto belih zob in si pogladil tisto malo brkie, ki jih je imel. „Dekle gotovo nij hudo", je spregovoril, „je-li da ne?" pristavil je mehko. Nežika pa je pogledala proti njemu in videlo se jej je v očesu, da res nij jezna. Bog nas vari ! tedaj sem se prestrašil, da sem se kar pretresel, če bi iz tega morda vtegnilo kaj priti. In misli so mi pošle in dalje sem koš pletel. On pa se je vlegel pred naju tija v travo, razgrnil svoje papirje in črčkal po njih, da mi je pričelo pred očmi plesati. Zakaj, takovi ljudje marsikaj pišejo, o čem mi niti ne sanjamo. črez nekaj časa je vstal in pokazal dekletu, kar je bilo na papirju, da je vskliknila in postala še bolj rdeča. Vstal sem, vrgel vitre od sebe in pogledal pri strani. In povem vam, da tu na papirju je bila „Holekova" - 149 - Nežika, kakor je tedaj živela in dihala. Vsa, Vam pravim, do zadnjega čisto podobna. „Bog nas vari", sem dejal, to je pa vže več kot več. Eoke sem si obrisal, da bi bil vzel v roke tisto reč in jo od blizu pogledal. Nežika pa je skočila in urno letela po stezi proti svoji hiši. Ta pa je zrl za njo. „Počasi, počasi, prosim", je dejal, „vsaj veš, da gledam za tabo!" In govoril je nekaj o rožah. Dekle pa je bežalo in se skrilo v vežo. Ta pa je potem pobral tiste papirje in tudi počasi odšel po stezi. Pri „Holekovi" hiši pa jo je zavil na desno po poti v dohno. Ko je bil odšel mimo hiše, tedaj Vam rečem, sklenil sem začudjenja roke; zakaj lahno se je odprlo okno in prav počasi pogledala je Nežika vun ia gledala za njim, ki je prevzetno stopal skoz vas in si prižgal cigaro in izpušal goste dime iz ust. Bog nas vari nesreče ! Težko sem spal tisto noč. In zvonelo mi je na levo uho in se mi napovedovala nesreča. In prišla je v resnici. Zakaj, vže drugo jutro je klical berič s cerkvenega zida, da je gospodska ukazala na slamnatih strehah samo zidane dimnike imeti. Še to. Dosedaj je letel dim, kjer je hotel, izpod strehe, in ravno tako se je skuhalo. Ali biti je moralo. Postavil sem tisti steber. Nekaj dnij sem zamudil in tistemu Gašparju Kri-varju, ki je zidal tako postrani, dal sem lep denar, da ga mi je zmetal vkup. Tako-le je prišla nesreča črez me, tisto spomlad. (Dalje pride.) O Stanku Vrazu. *) Spisal And. Fr. Fekonja. Naša sloga jest od Boga. Jer nit' casti niti dari Izmedj' nas It njoj vuku koga, — Samo čisti srdca žari. Pav. Stoos. „ Kadar stopimo na grobišče sv. Jurja v Zagrebu, zapazimo med gomilami na desnej strani grob, na kojem stoji železni spomenik in na spomeniku lyra. Tu je genij smrti utrnol plamenico življenja, ali genij neumrlosti jo je prižgal z novim žarkom plamena. Ta plamenica bode gorela, dokler bodo sijale zvezde na nebu in pesni žarele v duši naroda; kajti ta grob krije zemske ostanke pesnika, nad kojim se leskečejo besede: „Pesnik rajske tiče Ču pevanje milo. Pa nij' setio tvrdo Od godinah krilo." (Djnl. HI. 38.) On je slišal glas čiste žive poezije, in je zaspal v njej. On živi v srcu, do kterega pridejo njegove pesni; on nij umrl, ampak samo ßpava. Ta pesnik je Stanko Vraz." — *) Ta članek je g. pisatelj za „Zoro" izvirno v hrvatskem jeziku zložil.^ Mi smo ga za njo porabili, ali v slovenski jezik prevedli, đa se tako poznavanje našega St. Vr. med Slovenci čem bolje in čem občneje pospeši. Ured. - 150 - S temi besedami je g. Ivan Zahar začel svoje predavanje o St. Vr. v dvorani „narodnega doma" v Zagrebu, 1. 1871 (prim. „Vienac" 1871, štev. 43). Letos je ravno četrt stoletja, kar je pesnik St. Vr. preminol. Zavoljo tega spomina naj v „Zori" spregovorim i jaz nekoliko besed o tem plemenitem Slovencu ter pripovem o njegovem življenju, o njegovem književnem delovanju in o njegovih prizadevanjih na polju slovenske in hrvatske literature! Predno pa o Vrazovem življenju samem govorim, naj nekoliko označim duh časa, v kojem je on živel in delovati začel. Kajti tako bode njegovo delovanje laglje razumeti in pravičneje presoditi. Eazmére, koje so pred kakimi četirdesetimi leti na slovanskem jugu vladale, niso bile narodnim književnostim ugodne. Znane so dovolj. V šolah, uradih in vseh književnih prikaznih kakor v javnosti vladala je tujščina : nemščina, italijanščina in latinščina. Isto tako je po salonih jedina tujščina se šopirila ; tudi v glediščih kakor celo v obiteljskih krogih. Prav resnično pravi Zahar: „Naša domovina je bila vrt brez ptic, a narod ptica brez glasu. Staro pesništvo domače nij se čitalo, novega pa nij bilo ; dremala sta narodna književnost kakor tudi narod; manjkalo je obema moči življenja." Nekim se je dozdevalo, da se moramo vsi v kulturne sosede premeniti. Tako je bilo pred 1. 1835. Le po malem so se jeli Jugosloveni locati iz duševne zaspanosti. Slovence so budili pisatelji „Čbelice", Hrvate pa najbolj Lj. Gaj. Dr. Ljudevit Gaj je 1. 1830 podnetil prvi ogenj med svojimi rojaki utemeljivši politične „Horvatske Novine", in pozneje književno-zabavni hst „Danica hrvatska, slavonska i dalmatinska" v Zagrebu početkom 1. 1835, oba lista v „kajkavskom" narečju. Ali uže 1. 1836 je naslov in jezik obema listoma preménil; „novinam" je dal ime „Ilirske narodne novine", ,.Danici" pa „Danica ilirska". Pisal pa je oba za naprej v „štokavščini". Gaju je bila na pameti „Velika I lirija", obsegajoča Slovence, Hrvate in Srbe. Vsi ti Jugosloveni so njemu veljali za „Ilire", ker so bili prebivalci nekdanje rimske provincije Illyricum-a, pod kojim imenom so se za Konstantina Velikega razumevale vse krajine med Donavo, Sinjim (jadranskim) in črnim morjem. K privržencem te ideje je pripadal tudi naš rojak Vraz, kterega so drugi pisali Jakob F ras s, sam pak si pridél ime: Stanko Vraz. Preidimo zdaj k opisovanju Vrazovega življenja! I. Stanko Vraz se je rodil 30. junija 1. 1810 v Cerovcu v občini žero-vinskej, v župniji svetinjskej, dve mali uri od Ormuža in poldrugo od Ljutomera, v tako imenovanih „ljutomerskih goricah" na spodnjem Stajarskem. Glej, kako piše Vatroslav, ki je Vrazovo domovino avg. 1864 obhodil, o tem domu. On piše *) : „Na prijaznem griču med goricami dviga se na zelenej trati v senci sadunosnih dreves lična Vrazova hiša z nastropjem, krog in krog z vinskimi obrajdami opletena. Pred vrati razprostira košati oreh svoje zeleno vejevje in v njegovej senci stoji velika lesena miza. Kakih deset korakov pred hišo je lično ograjen vrt, krog katerega raznovrstno sadno *) „Zora" 1875. str. 28. Pis. - 151 - drevje raste. Na južnej strani zazoreva po solnenatem griču na žlahtnej trti zlato grozdje. Pod vinogradom se vije prijazna dolina mimo Svetinj tija doli do Or muža. Proti zapadu leže rodovite njive in pod njimi smerečji gozd. Zadaj za hišo, na severnej strani, greje se o večernem solncu žlahtni trs. Mimo hiše je vozna cesta." Prva leta svojega življenja je St. Vraz prebil v svojem rodnem kraju. Kakor sam piše, sHšal je v svojej mladosti vsakoršne pripovedke in pravljice, ktere so mu pripovedovale stare babelje. Tako n. pr. piše on o „Pesjanih" sledeče: „Moja pokojna teta (Bog jej daj dobro!) pravila mi je, da se Pesjani tudi imenujejo „kalvini", ter da o ničem drugem ne žive, nego o novorojenih detetih, ktere kradejo, ubijajo in žro. Spominam se še, da nikdar nisem mogel brez nekojega trepeta obrnoti očij na brda „železne" in „saladske" županije na Ogerskem, ktere se dado od nas čisto lahko videti z griča, na kojem stoji naša hiša. Kajti vedel sem, da tam prebivajo kalvini, kterih nekoje hiše sem večkrat videl v zahajajočem solncu lesketati." Tudi so mu ljudje pripovedovali o „risu", od kojega se mu je ježila koža. — O daljnjem Vrazovem življenju pa naj tu pripovedam z besedami Davorina T e r s t e n j a k a : *) „Ker se njegovi (Vrazovi) starisi bili kmečkega starni (oče je bil na-gornjak), so dali ga izprvav početno šolo svetinj sko, pozneje v Lotmerg, kjer je njegov ujak, učeni dekan in slovenski pisatelj Mihal Jaklin za župnika bil. Kakor se v tadanjih perjohah bere, je Jakob F ras bil priden šolarček. Stanka Vraza ime je bilo Jakob F ras, ah ker se je čisti slovenski duši ime Fras nemško zdelo, gaje spremenil v Vraz. Ime Stanko pa je zatega voljo, ker je pri birmi dobil ime Konstantin, ktero so Jugo-sloveni obrnili v Stanko . . . V latinske šole je Vraz prišel v Maribor, in tam sem jaz se najprvič z njim soznanil. Bil sem v 3. razredu začetnih šol, ko je bil Stanko v 6. gimnazijalni šoh. Bilo je lepega jakega mladenča veselo gledati. Gimnazij ni imel zalšega dijaka. Visok, kakor mlada jelva, rudečega lica, črnomanja-stih las in nekako orlovega nosa, je stopal naš Stanko po ulicah mesta, kakor mlad jelen. Že v gimnaziji se je izobraževal marljivo s prebiranjem lepoznanstvenih knjig. Slavnoznani g. dr. Miklošič in prezgodaj umrli Jakob Košar**) sta bila mu součenea tukaj. Leta 1830 je prišel v modroslovne šole v Gradec. Tu je začel delati najprvlje za slovensko slovstvo. Oni čas je bilo več mladenčev, kteri so se združili v povzdigo slovenskega slovstva. Imenujemo med drugimi dr. Anton Murka, slavnoznanega pisatelja slovenske slovnice in slovnika. Ti mladenci so se vsaki teden shajali in pogovarjali in podučevali, in tako prvi temelj položili slovenskemu pisateljstvu na Štajerskem. Leta 1832 pošlje mariborski gimnazij drugega sokola v Gradec, kteri je skoro bil duša malemu družtvu slovenskih pisateljev, — Oroslava Cafa, slavnoznanega slovanskega jezikoslovca. Murkov slovnik in slovnica, nekoliko zvezkov Sehmidovih povesti za mladost v slovenščino prestavljenih, zbirke na rodnih si o- *) „Koledarcek slovenski" za 1. 1855. Na svetlo dal dr. Jan. Bleiweis. V Ljubljani (s sliko i svojeročuim podpisom Stanka Vraza). **) Vidi o Košaru Terstenjakov članek v „Zori" 1872. br. 2. - 152 - venskih in mnogih drugih krasnih pesem bile so plod tega hvalevrednega trsenja. Leta 1837 pridem tudi jaz v Gradec. Stanka najdem v pravoslovnih šolah, Košara v bogoslovnih, tako tudi Murka in Ca fa. Miklošid se je pripravljal na ostro modroslovno preskušnjo in je bil skoz celo leto moj profesor v modroslovju po izstopu Likavčevem. V kolo tih izobraženih mož sprejet sem se seznanil s slovensko slovnico. Vraz je bil moj neutrudljivi učitelj. Kraj njega sem se učil tudi vsa druga slovanska narečja — in on mi je odpiral in razlagal duh narodne slovanske poezije. Dnevi, ki sem jih ž njim preživel, bih so najveselejši mojega življenja. Živo se spominjam, kako mi je igral na piščalki vsaki večer narodne glase in mojo dušo napajal s skrivno močjo. Tudi v francozkem in angleškem jeziku bil mi je on učitelj in ostro mi je brusil vsako nalogo. —^ Živel je oni čas v Gradcu prezgodaj umrli Slovenec iz Gorenskega Jakob Soklič, pozneje profesor na vseučilišču Ivovskem. Ta bistra glava, za prilastjenje tujih jezikov prečudo sposobna, je bila Vrazu in meni pri učenju francoščine in angleščine voditeljica. Ž njim sva citala v originalu vzvišene drame Shakespearove in krasne poezije Byronove, ž njim melanholične poezije L am ar tino ve. Bog mu plati za blagi trud! Spomin na one ure dušne zabave me še zdaj okrepčava. Od dobe 1837 do 1840 je Stanko marljivo nabiral slovenske narodne p es me. V ta namea je potoval po Kranjskem, Koroškem, Štajerskem in Ogerskem. Povsod je zapisoval sam napeve, kakor jih je čul iz ust pevcev in pevkinj, ker tudi v muziki je bil vešč. Eazun tega je izdal povesti iz nemškega prestavljene od prezgodaj umrlega Dragotina Samperla*) in je pisal lep članek kot predgovor tim bukvam, v kterem podbuja Slovence skrbeti za narodno slovstvo. Podpisal se je v^tih bukvah z imenom „Jakob Cerovčan" po rojstnem kraju Cerovcu. Šamperl, rojen leta 1813 pri svetem Urbanu blizo Ptuja, je študiral v Mariboru, kjer je že kot dijak prestavil Tilla Eulenspiegl-a in ga nam dijačekom v pozimskih večerih za kratek čas prebiral. Pozneje je stopil v samostan Minoritov v Gradcu in je leta 1838 umrl. Navdušene svoje pesme je izročil prijatelju Stanku, v kterega zapuščini se nahajajo. Leta 1838 na jesen je odšel Vraz v Zagreb, da bi tam izdal narodne pesme slovenske. Tudi drugi prijatelji in podporniki slovenskega slovstva, kakor Murko, Miklošie, Košar, Caf, Klajžar, Muršec, so zapustili Gradec in šli na svoja mesta. Meni se je sporočila potem skrb slovenskega napredka. Število dom orodnih mladenčev je zmiraj bolj naraščalo in slaba vejica je zrasla v dosta čvrsto drevo. Na jesen 1838 pridem tudi jaz v Zagreb in sem tam spet živel celo leto z Vrazom. Po zimi leta 1840 je Stanko zelo obolel in bah smo se za njegovo življenje. Previdnost božja nam ga je otela. Ali dolgo ni mogel okrevati, ker legar (typhus) mu je hudo polomil junaško truplo. Bil sem mu tačas zvest strežnik. V silni vročini bolezni svoje je pogosto blodil (fantaziral). Znamenito je, kar je enkrat v vročinskih sanjah kričal: „Hajd nad Turka, hajd! hajd! Türk hoče Italijo prevladati; tega ne sme; čakaj, čakaj Turčin! za dvadeset let te ne bode več v Evropi". Drugi dan ga obišče slavnoznani ilirski pesnik gosp. Pavel Stoos, kteri je tedaj bil ško- *) Bile so to pripovedke Jais ove. - 153 - fovski tajnik. „Pavle! mu reče Stanko, prinesi mi Bogeca." In tako je bil ono jutro previđen s svetimi sakramenti umirajočih. Živa njegova vera mi je globoko v srce zarezala in ljubljenega prijatelja še ožje z menoj zvezala. Stanko je bil verna, čista duša, brez vsake strasti; strastno je le ljubil narod svoj. Zato pa so tudi njegove pesni čiste in neoskrunjene. Ko je sopet ozdravel, si je Horvatsko izbral za svojo drugo domovino. Živel je deloma v Zagrebu, deloma pri svojih prijateljih na deželi, ves jugoslovenskemu slovstvu udan. Leta 1840 meseca avgusta zapustivši Zagreb se ločim od Vraza na več let. Nisem ga videl potem 8 let. Slučajno se snideva leta 1848 meseca avgusta na prvi maši nekega mladega slovenskega duhovnika. On je prišel iz Dunaju. Ah mili Bog! kako je bil spremenjen! Eudeče in polno lice je bilo upadlo, in tistega živega duha ni bilo več v oni meri zaslediti, kakor sem ga bil navajen poprej pri njem. Stanko je rad vsako družbieo razveseljeval in njegova šala je bila zmiraj polna dostojnosti. Videl se je iz vsake besede človek blagega srca in žlahnega izobraženja ; — ali sedaj je bil ves drug; lepe brke, ponosna brada in črni lasi so bili tu in tam že sivi, in svetlo, ljubeznivo njegovo oko je zelo otemnelo; čisti krepki glas (Stanko je bil umeten pevec) je bil že zelo otel, — nadlegoval ga je hud kašelj. Ta-košnega videti, me obide silna žalost; žalibog! le preočitao je bilo, da nemila parka že prede na zadnji nitki življenja njegovega! —Nadejal se je še revež, da grozdje ga bode ozdravilo. Leta 1850 meseca sušca je obiskal svojo ljubljeno sestro Anko in svoja brata. Pri tej priložnosti pride tudi k meni v mesto Ptuj, kjer sem takrat živel. „Zdravi, Davorine!" me pozdravi z moklim glasom človek stopivši v sobo, in ko se ozrem, vidim še bolj spremenjenega prijatelja Stanka, kakor je bil pred dvema letoma. „Za božjo voljo! — mu rečem —tako z Vašim zdravjem ne gre na bolje?" — „Jest, brate, — odgovori mi milo — moji dnevi so šteti; ne bodete mi mogli več streči, kakor leta 1840. Kadar so me zakopali, molite in mešujte za mojo dušo ! " Goreče solze so naju obadva oblile ; dolgo sva si ležala brez glasa na prijaznih prsih. — Spremil sem ga do grada Dornavskega, kjer je imel opravilo zavoljo svoje dedščine, in od ondot se je peljal v Varaždin. Za dva meseca mi je pisal zadnjikrat v Maribor, kamor sem bil iz Ptuja prestavljen, da njegovo zdravje je zmiraj slabejše; pljučna bolezen je bila od dne do dne huja, ki si jo je leta 1848 po prehlajenju navlekel v neki veselici, ki so jo obhajali novorojeni slobodi na čast. — Meseca maja (1851) mi prinesejo „Zagrebske novine" žalostni glas, da Stanka — ni več! Sklenil je 24. maja v Zagrebu. (Dalje pride.) O hitrosti zvoka. Dr. Križan. Že preiskovalce stare dobe je zanimalo določevanje zvokove hitrosti. K temu so jih vodile prikazni prirode. Ako namreč drvarja ali tesarja iz daljave za kakih pet do šest sto korakov opazujemo, osvedočimo se, da njegova sekira preje po drugikrat na hrast pade, nego smo čuli prvi udarec. Naše uho tedaj zunanje utise kesneje prejema, nego naše oko. Koliko časa večkrat - 154 - čakamo groma, ko smo blisek že videli; čem delj ga ne slišimo, tem bolj oddaljen je oblak. Iz te prikazni so se učili stari opazovalci, da se zvok od svetlosti kasneje v zraku širi. Ali manjkalo jim je prikladnih poskusov, po kojih bi to zakašnjenje določevali. M er s en ne je prvi hotel omenjeno zakašnjenje določiti, brojivši bijanje srca od onega časa, ko se je sprožil top, pa do onega, da se je shšal njega pok. Vendar pak nij on mogel nič določnega najti; trdil je samo, da se hitrost zvoka silno spremenjava in da je od atmosferičnih in krajevnih okol-nostij odvisna. Verjetno je, piše Mersenne, da je hitrost zvoka manjša od hitrosti svinčne kroglje, ker vstreljena ptica pred pade, nego se pok puške začuje. Leta 1660. delala je florentinska akademija poskuse, po kterih bi se hitrost zvoka proračunila. Opazoval se je, kakor je Marsenne to storil, namreč čas, kteri preteče od hipa, ko se top sproži, pa dokler se njegov grom zashši. Na ta način se je našlo, da zvok 374-46 metrov v enej sekundi preleti. Pomočjo jeka določil je potem Mersenne še na tanje hitrost zvoka in je našel, da ona ne zavisi od raznih vrst zvoka. Vsled poskusov, ktere je leta 1738. pariška akademija znanosti v ta namen delala, našla se je hitrost 324-432 metrov, pa tudi, da je hitrost v različnih daljavah ista in da na njo ne vplivata niti vreme, niti mer, v kte-rej se zvok širi. Da se hitrost zvoka čem na tanje določi, rabila sta Kästner in Mayer leta 1778 v Göttingenu uro, ktera razve sekund kaže tudi tereije (kterih 60 na eno sekundo pride). Ali ker se oba na temperaturo zraka nista ozirala, zato tudi njih znesek nij dovolj točen. Stoprv leta 1809 in 1811 jemal je Ben z en ber g pri svojem opazovanju tudi temperaturo v ozir, ter našel, da zvok v enej sekundi, v zraku, kteri kaže ničlo toplote, preleti 324.432 metrov. Da se hitrost zvoka z novimi poskusi razjasni, priredili so spet francoski učenjaki 21. in 22. junija 1822 leta nove poskuse bhzu Pariza med Montlhery-jem in Villejuif-om. Kakov upliv pa ima veter na hitrost zvoka, nij se moglo pri teh poskusih najti, ker v Montlhery-u, kamor je veter pihal, čul se je dne 22. junija samo eden pok, ko so se v Villejuif-u vsi čuh Pri ničli toplote iznesla je hitrost zvoka 1019 pariških stopinj. V isti namen napravila sta potem poskuse v Hollandeskej profesorja Moli in Bek, v Avstriji pa Myrbach in Stampfer, in ti so našli, da zvok prehodi v mirnem zraku, pri ničh toplote, v enej sekundi 1022 pariških stopinj ali 332 metrov. Poročnik Kendall meril je hitrost zvoka o priliki svoje druge polarne franklinove espedicije pri 40" C. izpod ledišča, a stotnik Pary na otoku Metville pri 41° C. pod lediščem, in oba sta tudi 332 metrov v enej sekundi našla. Z vsemi najnovejšimi sredstvi oskrbljen preiskaval je hitrost zvoka v zraku Stone in ozirajoč se tudi na stanovitnost sluha in vida našel, da zvok v enej sekundi pri ničli toplote prehodi 323-3628 metrov. - 155 - Ravno tako je delal leta 1873 englezki učenjak Tyndall več mesecev zaporedoma enake poskuse s trobljami, topovi, sirenami in piščalkami, in se je prepričal, da niti dež, niti toča, niti megla, niti sneg zvoka v zraku znatno ne zadržujejo, nego da edini vodenec ozračje v akustničem oziru pači. Ko bi se Tyndall pri teli poskusili tudi bil na vlažnost in toploto zraka oziral, bili bi njegovi poskusi velike važnosti; tako pa jim je manjkalo teh podlog, ker je znano, kako zelo vlažnost, toplota in gibanje zraka na hitrost zvoka uplivajo. G la is her se je namreč prepričal, da se žvižg lokomotive o vlažnem zraku sliši v višave, ki merijo 6320 metrov, da pa o toplem in suhem zraku zvok do višav težko prodira. Vsled opazovanja Osborne-Ray nalda vodeni deh zraka zvočne valove zato slabijo, ker se vodeni delci ne morejo tako lahko in hitro gibati, kakor plinovi. S tega razloga se zrak o vodenih delcih teže giblje in o njih tere, a to trenje slabi razprostiranje zvočnih valov. Že zdavna je znano, da veter znamenito na hitrost zvoka vpliva. Znano je, da se zvok po vetru dalje sliši, nego proti vetru. Leta 1857 je Stokes omenjeno prikazen z neenako hitrostjo vetra razlagal. Neposredno nad zemeljsko površino je namreč hitrost zvoka vsled trenja o zemlji mnogo manjša nego v višavah. Ce se zvok proti vetru širi, tedaj je njegova hitrost zgoraj manjša nego na zemlji, a zvočni valovi se proti zgornjim stranam ogibljejo. Zato se v nekej višini nad zemljo posebno mnogo valov nakupiči, kar zvok oja-čuje. Daljava tedaj, do ktere se proti vetru gibljoči zvok čuje, odvisi od višave opazovalčevega stališča in zvočila (Schallerreger), če se pak zvok z vetrom enako giblje, tedaj je njegova hitrost gore veča nego na zemlji, in zvok se proti doli ogiblje. Omenjena različnost hitrosti vetra nad tleh in v vižavah je tem manjša, čem glajša je površina. Zato nad površino vode slab veter ne vpliva na hitrost zvoka, čem manjša je razlika med toploto in vlažnostjo pojedinih zračnih plastij. (Konec pride.) Spomini na Benetke. J. Pajk. IV. Potem ko sem si zvunanjost Markove cerkve ogledal, stopim skoz srednja vrata v vežo („atrio") cerkve. Pripoznati moram, da me je poleg pobožnega razpoloženja obdajal tu mogočneji duh svetnih mislij. Take v tem prostoru kakor v tej cerkvi sploh vzbuja vsak pogled, vsak korak. S sten, kipov, slik, celo s tal samih, po kojih hodiš, skoro z vsake plošče, na kojo tu stopiš, govori ti velika prošlost beneške republike. Ali na vsakega obiskovalca delujo ti predmeti po svoje. Priprosti človek čudi se tu silnemu bogatstvu in dragocenosti tvarin; pobožnik čudi se temu množlvu izdelkov, ki so „v večo slavo božjo" sim postavljeni ter se klanja prejšnjim stanovnikom beneškega mesta, ki so tohko za oslavljenje hiše božje storili; Benečan, kojemu je matta pripovedovala o slavnih činih njega pradedov, se s ponosom, v enem pa z milobnimi občutki ozira na te govoreče ostanke nekdanje beneške slave potnik pa, ki si pride to cerkev ogledat, menim, da tu najbolj občuduje gp^! menike velike zgodovinske preteklosti Benetek. Povsod je tu kaj znamenitega videti. Tu v tleh so vložene tri rdeče plošče, kder sta se eesar Barba- - 156 - rossa in papež Aleksander III. po prizadevanju doža Ziani-ja zopet spravila; tam v levem kotu leže shranjene kosti bivšega predsednika republike, Dan. Manina, sim prenesene iz Pariza (1868): tam pa so bronena vrata, vodeča iz veže v srednji del cerkve, koja je največi dože beneški, Henrik Dandolo, po vzetju Byzanea iz Sofljine cerkve s soboj prinesel — spomini sijajnih dob beneške republike. To so samo trije primeri iz beneške preteklosti, a podobnih je v Markovoj cerkvi tako neštevilno, kakor je v njej brez števila dragocenih predmetov. V notranjo cerkev sem sedaj stopil in postojim tu nekoliko. Nasproti mi stoji „veliki oltar" ! Ali ta nikakor nij kakova gigantična skupina svetnikov, stebrov in angeljskih glav, nego videzno prosta stavbica, sloneča na četirih marmeljnih stebrih, s streho krita, prav podobna našemu „nebu", pod kojim se cerkveni obhodi opravljajo. Stoprav vzadi, v steni, zagledam pravi veliki oltar, ki pa je danes prikrit. Pod tem oltarjem počivajo „moči" (ostanki) sv. Marka, patrona cerkve in beneškega mesta. *) Pravi vel. oltar je okinčan 8 četirimi skrivljenimi stebri alabastrovimi, ki so nekdaj krasih Salomonov tempelj v Jeruzalemu. Sploh je Markova cerkev prenapolnjena s takimi okrasi, ki so povestnične znamenitosti ter sim preneseni iz najdaljnjejših krajev sveta po srečno dovršenih bojih. Benečani niso zastonj v svojem grbu nosili leva, podobo mogočne grabljive zveri, ktera se ne zadovoljuje z navadno hi'ano, nego išče plemenitejega plena. Kar velikost cerkve sv. Marka zadeva, ona ne spada med prve sveta, nego bi utegnola za Št. Petersko v Eimu šesta ali sedma biti, ako je res, kar sem nekje o njej citai. Ko sem stal v nje središču, khko sem jo na vse strani pregledal, in zdelo se mi je verjetno, da bi blizu 10.000 ljudij utegnolo v njej prostora imeti. Notranjost cerkve je jako prijazna videti. Eazločiti se dajo sicer trije glavni predeU, vendar ti niso, kakor pri gotiških cerkvah, pregrajeni z medstenami in stebrovjem, ampak notrina je prosta in na vse strani pregledna. Skoz kuplje prihaja od zgoraj prijetna svitloba, ki se po obokih in stenah cerkve šče tem bolj pomnožuje, čem so one s svit-limi bojami pomakne. Bogatstva in raznosti teh umetnih del ne bodem opisoval; ona presezajo vse navadne pojmove o tem. Na okrašenje te cerkve je bilo na milijarde zlatov potrošeno ; njega blago je prineseno iz vseh krajev bogate Azije in Afrike, in več stotin dolgih let in umetnega, trudapolnega dela je stalo nje olepšanje. Ne po krivici so v šestnajstem stoletju imenovah Benetke „biser Evrope", a biser tega bisera bila je baš cerkev sv. Marka. Med dragocenostmi, koje se tu hranijo, naj omenim nekoje, ki so v „zakladnici" (tesoro di S. Marco) shranjene, n. pr. zlatom in diamanti okrašene platnice evangeljskih knjig carigradske Sofijine cerkve ; škofovski sedež, na kojem je boje sedeval S. Marko ; zlate oltarske svečnike, delo Benvenuta Cellini-ja. Predno se pa poslovim od te cerkve, v katero skoz celi dan prihajajo pobožni mollici, naj šče omenim cerkvenega tlaka. To je res čudovito pisano, trudapolno delo, skoz in skoz mozaika, byzantinskega sloga, in kar te osolp-njuje, to je zveriženost in neravnost tlaka. Tlak je gomilast ali valovit kot morska površina; tu je jama, tam bok, tu je niži, tam viši, kakor da bi res valovi bližnje lagune bili podjedli tlak ter ga bih zbočili. V resnici pa so se tla na neštevilnih krajih usedla, vsled česar so valovita postala tako, da je prav opasno po njem hoditi. *) b početku Markove cerkve glej več v „Zori" 1. 1873. str. 78. - 157 - Ozrimo se šče enkrat okoli po cerkvi, v kterej nij najti ni za eno ped prostora, ki bi ne bil umetno obdelan. Na tem svetem kraju, kterega zdaj napolnjuje tihota in kjer se Ialino razlegajo stopinje potnikove noge, bivali so nekdaj burni shodi mož benečanskih. V te prostore, da eden tak primer povem, je 1. 1201 dože Dandolo sklical zbor 10.000 benečanskih mestja-nov, potem ko je obljubil francoskim poslancem pripomoć pri križarskih xojnah. „Po klicanju sv. Duha" — tako pripoveduje povestnik — „nastopijo poslanci govornico v cerkvi in prigovarjajo z živimi besedami ljudstvu, končujoč z besedami: „Usmilite se svete dežele na onej strani morja!" In ko oni na koncu govorov gineni padejo na kolena in glasno ihtijo, vzdigne vsa množica kakor od neke skrivne moči pretresena roke proti nebu kot v obljubo in kliče kot iz enega grla: „Mi dovoljujemo, mi dovoljujemo !" Brž na to šče stari Dandolo ogovori ljudstvo in solze roneč poda poslancem potrjeno pogodbo, da pojdejo Benečani z njimi v boj za krst in čast božjo." V. Ali zapustimo cerkev in stopimo zopet vun pod prosto nebo. Zvedrilo se je ; čisto je postalo nebo razve tam na daljnjem obzorju, koje šče je obrobljeno z oblaki. Obrnimo se na levo, proti morju, k onemu vedno živemu, vedno gibljočemu, a vendar vedno enakemu elementu ! Sej kako prijazno nam uže lešči nasproti! Zdi se nam tako znano, kot bi je bili uže toliko in tohko kratov videh! Premda nam pogled „doževe palače". Palazzo ducale, ktero imamo na levej strani blizu sebe, mami oči, ipak se ne dam danes več vjeti ; na prosto, na morje! kliče mi nekaj v sreč. In tako stopam kot slep za okohco te prekrasne palače na ravnost črez „mah trg", Piazzetta proti morskemu pobrežju Piazzetta je mah prostor, stisnen med doževo palačo in „knjižnico". Libreria vecchia. Na enej strani se ta tržič drži Markovega trga, na drugej pa se dotika „pobrežja". Molo. Na primorskem koncu piazzette sta postavljena dva silno močna in visoka stebra; na enem stoji lev sv. Marka, na drugem sv. Theodor (poprejšnji patron Benetek) na hrbtu krokodila. Svoje dni je tu bilo krvavo sodišče, pozneje, kakor tudi zdaj je pa tu eden najživahnejših krajev mesta. Srce se mi močno širi, ko stojim tu na odprtem pobrežju in uživam sveži morski zrakpodvečerja. Simse shajajo ljudje iz pisarnie in delalnie; sim pristajejo gondolirji, ki se od svojih voženj vračajo domu; marsikoja ladja priplava simo proti obrežju, da potnike postavi zopet na suho. Tujci kakor tudi domačini sprehajajo se s Markovega trga do tod in se vračajo zopet nazaj. Kako živo je moralo nekdaj tu biti v onih časih, ko je mesto štelo do 200.000 prebivalcev, 8000 ladij, 17.000 mornarjev, 16.000 ladjetesarjev in okoli 1000 samih takih plemičev, ki so od 70 — 80.000 tolarjev obletnih dohodkov uživali, v onih časih, ko je v Benetkah v enem letu po 100 milijonov tolarjev se preobračalo, ko je vsa dežela od Pada do Soče, vsa Istra, vsa Dalmacija in večina otokov v Arhipelagu pod oblast sv. Marka spadala ! In to je bilo proti koncu 15. stoletja. Da-si ne geografiški sredi mesta ležeč, vendar se v tem njega predelu sredotoči skoro vse javno življenje. Markov trg, piazzeta, molo in so- - 158 - seđnja ma riva degli Schiavoni, to so pravo središče Benetet. Nekdaj je sedež oblastij bil za kanal-grandom, pri mostu „Ponte di Eialto", tedaj res v sredini mestne skupine, ali po pravici se je ono sim na južni rob mesta preložilo. Tu je odprta široka laguna, tu je bliže k globokemu morju ; sim lahko priplavajo parobrodi in teže ladje, kojim je Canal grande preplitev; z mola Benetke tako rekoč pogledujejo v vztok Evrope, kjer je Benetkam bivala nekdaj prava Kolchida, kraj zlatih zaslužkov, početek velikosti, poprišče njih slave. Kdor ne taji uplivnosti kraja na duševno razvijajanje človeka, ta tudi ne bode utajeval, da je pogled široke, prostane lagune, koja se razprostira tu pod balkonom doževe palače in pod zidovi mola, kjer mrgole ladje, barke in gondole, mnogo bolj vzviševalen, navduševalen in ponosom napolnjujoč, nego ozki in tesni pogled z Eialta na zaprti, primeroma k laguni tesni kanal. Zares ! podvzetni, hrabri možje, kakovi so nedvojbeno bili osuovatelji beneškega mesta, niso si mogli boljšega bivališča izbrati, nego je ves okraj beneškega mesta, ki je kot od prirode poklonjen povzetnosti človeškej. Pregled nje lege to na prvi trenotek dokazuje. Benetke so postavljene na skupino 117 otokov, stoječih sredi podolgovate, vzpored suhe zemlje se protezajoče lagune. Tako je mesto skoro enako oddaljeno od suhega kakor od otoških pregraj, koje ločijo veliko morje od lagune. Ta prostrana, podolgovata laguna je podobna velikemu jezeru, koje svojo vodo dobiva iz odprtega morja. Dno in površina lagune pa imata razne podobe. Tik suhe zemlje je laguna plitva, nekakova mlakam podobna zmes suhega in mokrega, podobna našim sipinam in lužam , ki se delajo za leno tekočimi vodami. To je tako zvana „mrtva" laguna, „laguna morta". Veci del lagune pak, čem bolj je ona od zemljine oddaljena, postaja tem glob-Ijejša in je tudi težim ladjam brodovna. Ali tudi ta del lagune nij povsod enako globok, temveč se očesu kaže kot neka sostava tekočih strug in stoječih vod. Kjer je med dvema plitvinama pretok, tam je struga; kjer pa je plitvina, tam je stoječa voda. Brodarji torej iščejo teh pretokov, ki prav živo spominajo na réke, in se po njih kot med bregovi vozijo, izogibajo se sipin, ktere so ob plimi z vodo krite, ob bibi pa vidni peščnati prodovi. To je ona „živa", svojo povrhnost spremenjajoča laguna, „laguna viva". Sredi take žive lagune tedaj stoje Benetke. One same so ne mah nje del, namreč skupina sipin in pretokov, kojih mesto šteje 147 in preko kojih drži 378 mostov. Največi pretok je Canal grande. Markov trg z ne-kojimi drugimi manjšimi trgovi so sipine v laguni; molo z bližnjimi „riva-mi" (prodi) pa so bregovi teh sipin, umetno s težkim kamenjem obzidani, da jih valovi ne poplavajo in voda ne podjé. Ali ne malokrat se tudi zgodi, da gondole, koje stoje pri tišini ob molu, o viharjih od sredine piazzette priplavajo. Z leve strani „mola" se vleče ob laguno dolgo pobrežje, široko in lepo potlakano; to je „Eiva degli Schiavoni" „slavjansko pobrežje".*) Tuje polno gibanja in življenja. „Eiva" je jako dolga; za njo je mnogo gostilnic in kavarn. Sim pristajajo parobrodi in vece ladje, kakor k molu gondole in barke. Sploh se ima „molo" z „riva degli Schiavoni" smatrati za beneški pristan ah brodovno pristojišče, kakor je ves ta del lagune nekakova luka beneška. *) Ime je po mojem mnenju nastalo najbrž po slovanskih vojakih, ktere so Italijani zvali „Schiavoni", nemški povestniki pa „Slavonier", ki so tu svoje stanišče imeh. Pis. - 159 - Kajti je laguna, koja se na južnem in vzhodnem delu Benetek razprostira, proti viharnemu morju zabranjena po dolgih otokih. Kder priroda nij otokov postavila v brambo, tam je človeška roka težka in visoka zidovja, „murazzi" osnovala, da valovje od lagune odvračajo. Taki otoki so „Li d o", „Pale-strina" in „Chioggia"; zidovja te vrste pa „Malamocco". Vsi ti otoki in jezovi se od severa proti jugu raztezajo in veliko beneško laguno proti visokemu morju, kakor tudi proti neprijateljskim ladijam zapirajo. Tako je priroda zares na čudoviti način to morsko krajino za človeško bivališče sposobno stvarila, naravno brambo mu podelivši. In bistremu vidu sosedov te lagune res nij ostala skrita ta izvrstna lega; kajti so jo oni znali pretvoriti v res varno in prijetno bivališče. Znamenitost Benetek je torej uže od prirode same pripravljena bila; človeku je samo trebalo, ponujeni dar iz nje rok sprejeti in ga sebi v korist upotrebiti. Vsled svoje odločenosti od suhe zemlje bile so Benetke z ene strani varne vojaških napadov s kopnega, (Avstrijani so 1. 1849 celih petnajst mesecev potrebovali, dokler so mesto s kopne strani užugali); z druge strani pa so vsled svojih otoških in umetnih zagraj one tudi ladijskih navalov obranjene, n. pr. 1. 1380. so udrle genoveške ladije pri Chioggi v laguno, pa so bile v njej v kratkem času tako uklenene in stisnene, da niso imele kod uiti ter se morale udati. Mogočni Benečani so tedaj uživah vse prednosti otoškega življenja, a vendar niso pogrešali prednostij in koristij kopne zemlje, koja jim je bila tako bhžnja. Ob vsem zapadnem bregovju jadranskega morja, od Trsta počenši dol do morske ožine, kjer se prelivajo toki Adrije z joniškim morjem, v resnici nij kraja, ki bi se mogel z enakimi prednostmi položaja ponašati, kakor Benetke. Zato tudi ob vsej tej dolžini Italije povestnica nij pokazala nijenega pomorskega kraja, ki bi se z Benetkami bil mogel dostojno tekmiti. Tekmeci Benetkam se imajo jedino na vzhodnem, slovanskem bregovju Adrije iskati, tam, kjer se nahajajo varni pristani, širna morska zavetja in — ljudje, starim Benečanom po koreninosti in podvzetnosti, morebiti celo po rodu in krvi bhžnji, kakor trdijo naši učenjaki. Zgodovina Dubrovnika, Zadra, Spljeta je to tekmeštvo deloma uže dokazala. (Dalje pride) Književnost in umetnost. J. p. Gr i m m o v nemški slovar je letos po 251etnem delu do črke h u narastel. Vsled te 251etnice se je v Berlinu posebna svečanost obhajala. — G. Haj dr ih Anton je izdal prvi zvezek svojih skladeb podnaslovom „Jadranski glasovi", str. 23, cena fl. 1.50. To delo je na vsako stran posebne pohvale in priporočbe vredno. Uže njega zvunanjost je prav lepa imenovati: jako lep papir, uprav krasno narisano načelje zvezka — Vila s harpo, gledaje na jadransko morje —, čedna pisava in čist tisek not, vse to vrlo delo Blaznikove kamenotiskarne v Ljubljani. Glavna reč pa so lepe skladbe same. Za podlago so služile večidel znane besede: „Slava Slovencem" (Virka), „Pod oknom" (Preširna), „Slovo od lastovke" (Orožna), „Jadransko morje" (S. Jenka) in dve B. Miranovi: „Nisem Nemec, dekle lepo", in „Pri oknu sva molče slonela" i. dr., ze vsem dvanajst - 160 - poezij. V obee se o teh skladbah da samo pohvalna sodba izreči : stav je jako čist, blagoglasen, z umetnimi, a ne pretiranimi prehodi. Povsod je v teh skladbah harmonija, melodioznost in ljubezniva prijetnost izražena. V nekojih veje tudi junaški duh kakor v „Slava Slovencem"; neka otožnost pa v „Jadranskom morju" in v „Mornarjevej tožbi", kar tudi besede tirjajo. Sploh se v teh skladbah melodija prav prirodno sklada s smislom besed. Posebne lepote pa so po našem skromnem sodu: četverospev ,,V tihi noči" (str. 15), morebiti biser vseh glede nežnosti in blagoglasja; potem omenjena junaška ,,Slava Slovencem" (str. 3), kakor tudi ,,Jadransko morje" (str. 9) in Miranovi obe: ,,Nisem Nemec" in „Pri oknu sva" (str. 12 in 16), v kterih dveh skladbah je lahni in prosti značaj Miranovih „popotnih" na fini način v glasbi izražen. Pa tudi druge pesni imajo prav lepih muzikalnih lastnostij. Mi tedaj z dobro vestjo Hajdrih-ove „Jadranske glasove" slovenskim pevcem in muzikom prav gorko priporočamo. Dobivajo se pri g. skladatelju v Trstu („Rojanska čitalnica"). Podučno berilo jANKO 'AJK-A „Izbrani spisi." Prvi zvezek. Cena 40 kr. ~ (hez poštnine.) Dobivajo se v J. M. PaJkoveJ tiskarni v Marburg. Mariboru. Izvrstni napevi. ^NT. ^AJDf\IHA Jiiraeski glasevi. Dvanajst sMadb. Eden zvezek. Céna fl. I 50 kr. Napis: g. Anton Hajdrih, rojanska čitalnica Trst (Triest). v Mariboru posreduje J. Pajk. Kratkočasno berilo: V e n C e li domačih cvetlic. Vredil Janko Pajk. Eden zvezek. Cena 40 kr. — (bez poštnine.) Dobiva se v jr. M. PaJkoveJ tiskarni v Marburg. Mariboru. Pesniško berilo. Antigona, žalostna igra v 5. dejanjih. Dobiva se zdaj po35soldov tudi v bukvamicah in sicer jo imajo na prodaj : V Trstu F. H. Schimpf, v Gorici F. Vokulat. v Ljubljani J. Giontini, v Celovcu J. in F. Leon in založnik sam J. Krizman pri sv. Ivanu poleg Trsta. Izdajatelj in odg. urednik: Martin Jelovšek. J. M. Pajk-ova tiskarna v Mariboru. 0^ Denašnji list „Zore" ima pol pole priloge. ¦pRILOGA ŠT. 10. ZORE L, 1876. Prepon ki. R. B. Krasno pogorje ovenčano lozjem, Ptuju na zahod, jug in deloma vzhod, počinajoče se pri Crešnjevei pod Pohorjem, ter sezajoče prek Crne gore, Podlehnika, Belega, Zavrča do Vinice na Hrvatskem, zove se Haloze, in upravo razklad tega imena daja mi povod natenje razmišljavati o preponu fei, kteri se javlja v raznih premembah: it, ch, k, ka, ko, ku; ga, go, gu; ha, ho, hu. Po Boppovem nauku pomenja v sanskritu ka, ku, ki kot prepon samostavom neko zaničevanje, lagodnost, pomenjšanje in začudjenje: kada d'v an lagodna cesta, po besedi: kaka cesta? katanu gnjusnega telesa, po pravem: kakega telesa? Primerjaj slovenski: kakši si? ako je kdo nesnažen ali ubožnega telesa. V slovanščini znači zaimenni prepon ki, s vsemi preina-kami tudi osolpnenje ali navadno povečanje tega, kar samostav pozuamljuje: gavez Wallwurz; prepina se tudi včasih prilogom in glagolom. I. 1. /ci : stsl. ktvredije amor vehemens, vredije affectuum similitudo; nsl. vreden; srb. vrijediti werth sein. k%noroz-L xäTroo? aper je bolgarski in velikoruski nerez-h polj. kiernoz ; ogrsl. kanžar ; luž. kundroz, kjandroz ; nsl. neresec, nerosec, narasec, mere-sec, maresec, marjasec; ogrhrv. merist; čes. kanec; magj. kan. Samostav k'hnorozi, ima tri življe, namreč zaime Äi, nekavnik no = ne in rosi = rez-L, tedaj k-h + no + rozi, (= fci/iorozt) v staroruskem rokopisu. Samoglas e in o menjata se vzajemno: nsl. koser, stsl. kosori, falx, nare-kati, prorok-h; primerjaj tudi nsl. noraz falx vinacea iz vinorez; no = ne iz na in to iz ma: ncrcsec = maresec. Polj. kiernoz je iz k + nie + roz. Ogrsl. kanžar ima predejani red, kar se razlaga iz pozabvenega pomena korenike; v čes. ostal je samo pi'vi del besede ne glede na notranji pomen, tore kanec in magj. kan. Nsl. marjasec, maresec, meresec. neresec, nerosec, narosec in Ogrhrv. merist posredovan je staroslovenskim nerestk; zbog e priravnaj čes. nevest, odkodar bi bila oblika neresthch, in izpehnovši t nereskcu — neresec; primerjaj nsl. rastem in rasem, kar opravičuje s mesto z. Srbski nerast Eber, nerastovit non eastratus in narast coitus (galli) (coitus ne eitsi se v Vukovem rieeniku) naslanja se na stsl. neresth, in nerast je iz nerés + t = nerest, e okre])ljen v a daja nerast; okrepa radi primerjaj nsl. krapec, okrapcati, sad, vlak iz krep, sed, vlek; iz samostava nerast prilog nerastovit nicht verschnitten, ni tore misliti na rast, a Wuchs, nego na nerezT, = nerast, qui (non eastratus) inire potest, kar prilog nerastovit razgovetno svedoči. Sem je šteti rus. narost Hahnentritt (im Eie). Prepon ma, me ~ na, ne {maresec, meresec =. narosec, neresec), kteri neče ali včasih preinačuje pomen nekih samostavov, razvijal je naš za Miklošičem najvrstnejši in najtočnejši jezikoslovec slovenski: Oroslav Cafov — 162 — v „Yestniku" 1873 str. 3—6, kder uči, ka ma- izraza kot prepon „nekaj d rug ak e g a", kakor pa-: panoga, paroj = ne pravi roj: masosna, rez. masosan, kar je navadno mecesen, meces Lärche; sosna v drugih narečjih pomenja Pichte, mecesen pa se res loči od jelovine s tem, ka ima tenke, kratke in mehke igle ali pikinje, ki se jeseni oblete; zatore je mecesen Eusom listvennica in Bolgarjem listenniki,. Gilf. negla Lärche, najbrže iz ne + igla — negla, kakor nemam iz ne + imam; nem — od-kodar Nemec — iz ne + im non capiens = ne + um; primerjaj lit. egU Tanne, lot. egle Fichte, pa egle borovica, ngr. a-cptoTcitua divja smreka, kar je macesen. maklen, meklen (srb. makljen). .Jan. meklen Spindelbaum in klen Lenne, Feldhorn. Vuk veli : makljen (u C. g.) nalik na kun, kun pa je^ klen v inih narečjih, kakor srb. hun — zobnjak naš hlen Tuš. Prirod. 78. Oul. razločuje klen Masholder, rus. klen'h, in makljen Platane; primerjaj rus. nekleni,, pakleni, acer tatar. Tako se razklada nevod'h das grosse Zugnetz in uekola nek voz a^jvrj ; nsl. neke tolige kankola. Prava pisava je klen. črstva podoba je, ka tudi srb. makija Schabmesser, makljati schaben = neklja, nekljati, to je orodje, kterim se ne kole, nego samo struže; primerjaj srb. kljast, kljakav an der Hand verstümmelt, in nsl.: ves je poklan = sporezan, spotolčen, ranjen. macizra v Halozah : cizra okoli Ptuja 's%nipkoc, macizra pa najdebelejši fažol, črn in nekoliko pisan. matprika viburnum lantana iz ma-ter + dobrika, kder je v ter opuščen er, do v besedi dobrika in b utrjen v p zbog tore matprika, tudi metprika. Natenjše razglabanje vidi na dotičnom mestu v^„Vestniku". majelovec, mejelovec hippuris Tannenwedel Tuš. Sul. borak in borie, polj. sosnoiuevzka, tedaj iz ma, me in jel. madravec, halbverschnittenes Pferd Tuš. — dravec; primerjaj čes. dravy ; nsl. drav Entzündung der Wunden, Drava die Eeissende, Hadernik nek potok hudournik, K tem šče pristavljam: nsl. maresec, meresec, stsl. m.ator% senex; nsl. mator, moter betagt; mater, m.atoren adultus ; srb. mator senex; čes. motorny passend, geschickt; rus. motoreth, matereth fest werden, motornyj stark, kräftig, isto pomenja materyj, iz ma + ton., ter-b, korenika je tr (glagol trti treti) okrepljena v tor: polj. tor via trita, hrv. zator Nachtheil, Untergang; ako dakle mator, mater, matoren pomenja betagt, adultus, in ruski matornyj stark, sklada se povse znotranjim, to je besednim pomenom, ker mator — ne-f-tor = netor, ki se ne daja treti, strti, potrti, tedaj močen, krepek, kar je dorastli človek; ni tudi nasproti pomenu senex, vsaj krepek stark in krepen starr, steif, kakor je starost. Magj. motornya Spreu iz korenike tr, kakor pozdera iz dr. Prilog star morebiti zvezo drži z besedo mator, zbog s-a primerjaj skorja iz kora. Jemlje li se v besedi inatoi'% za pripon tori,, ostaja jedro ma, kaj je potem s pomenom? ma: majati? ne odgovarja pomenu: skr. mä (me), stsl. mena hira (Curtius Grund str. 324). Nikakše sorodnosti s tem nema nsl. motor Mantel, niti rus. mator-h hydria: prvi samostav je iz mot, glagol motati, in prepona or — motor, v kar se ornata; primerjaj nemški Gewand iz winden. Malori, iz mat (glagol — 163 — rus. na-mat-yvath aufwinden) in pripona -on; polj. mot Gebinde; rus. moix Gebinde Garn, motorja Eolle zum Aufwinden; prispodabljaj šče srb. matara Art (Jutura; polj. vlazlca Gebinde; nsl. motvoz, kder mot isto pomenja, kar voz (anzi,) iz venz ; lat. matida Gefiiss fiir Flüssigkeiten, nsl. movranec Mistkäfer; zbog oblike vranec primerjaj stsl. skovrankck alauda; rus. skavoroiwk% Buffon, srb. mavez fila xilina. kar je pavez, to je ne pravi vez kakor leneni; srb. vez Stickerei itd. makup kljuse, koje se nadže u selu ili u polju, a ne zna se, čije je, equus domino carens iz ma-j-kup = ne-f-kup, to je konj nekupljen. mamlaz Tölpel iz ma-\-mlaz in to iz ml-hz; srb. mlaz soviel auf einmal her-vorscMesst, wenn man melkt. Zbog pomena priravnavaj stsl. kopos%, dakle prazen človek; čes. mamlas Flegel, Schlingel; magj. mamlasz Maulafie, Tölpel, in maldsz Alluvium, Wasserstreif (im Brode). mangulac, mangulica Art leicht mästbarer Schweine; magj. mangalica Art Schwein povzeto iz srbskega: nsl. gida svinja; zbog n-a v man prim. nsl. kankola, kompolje Hochebene iz /com + polje. rus. omaljudnyj — bezljudnyj menschenleer iz o + ma + ljudnyj ; ma = ne. magj. maszlag giftige Speise far die Fische ; datura stramonium ; Gift, iz ma-\-szlag, in to iz szalag vimen, vinculum, tore maszlag = maslog = neslog in otrov se res ne sklada z žitkovnim ustrojem. Isto resni maszlagos rixosus; giftig; betrunken; närrisch, dakle neskladen. mazilr bettelarm iz ma-\-zur. Zumi stören, in Unordnung bringen; antreiben; zérziir Getöse, Lärm, zürzavdros stürmisch: ungestüm. Mazar dakle tih, miren, pohleven, k;ikor je navadno človek brez penez in ubožec. matikalni herumtappen iz ma-j-fo'fc-j-alni. matatni, kutatni stöbern, durchsuchen; schürfen; tatui öffnen, aufsperren. Tu šče bodi naveden samostav mihaszna Taugenichts iz mi-\-haszna ; haszna, haszon Nutzen, tedaj mihaszna = kaka hasna! = brez hasni. Navedeni primeri tore glasno pričajo, ka šče se v slovanščini mestoma nahaja nekavnik ma. 2. ch; čhparog-L ungula; nsl. s-par k-lj in par-k-lj Klaue; srb. čaporak, v množniku caparci Krallen; čes. Spar in spar Klaue, iz par ati spalten, trennen, in srb. por-iti discindo; primerjaj Klaue iz Meben; angl. claw Klaue iz cleaiue spalten (Caf); ch je prepon in og% pripon, tore čh+par + ogi, = čhparog-h. Skpirk deliciae Miki., najbrže elatio, fastus iz prati volare, ferri; primerjaj usi. sepiriti se superbire iz pero; bolg. peri (-ti) se Bogorovi 1.; nsl. razSepiriti se sich a^useinander strecken: razčepirjena baba. čečr-hga mesto či.ir-hga erepundiorum genus; stsl. čr-hga; magj. csörgö cre- pundia; nsl. črgotati kritzeln, srb. čegrst, i mala svadža, der Zwist; grst die hohle Hand. Zarad pomena prispodabljaj nsl. komu pestnico kazati = groziti se komu. čegrtaŠ, koji mnogo govori koješta, blatero iz grt, grtan, grtanec Gurgel, Kehle; čegrtaljka, čagrtaljka iz čagrtati klappern, isto čagrljati iz grlo. čkvar damnum iz c-\-kvar; kvar Beschädigung. Sem šče ide capra = koža in kesa od kože, kojom se vadi voda iz bunara, iz prati Andere, čaprak Schabracke, čes. čapraSnik Schabrackenmacher, in čpag, stsl. cLpagi,, sacculus. — 164 — Zbog CI. iz k-L primerjaj bolg. Se in nsl. ka; stsl. čtio; lirv. sto in nsl. kaj. 3. k: srb. kveka Wehgeschrei (des jungen Hasen), veka Mekern: nsl. vek Wehklagen ; vekati in vecati wehklagen, schreien : krava veci ; dakle k + veka. 4. ka: stsl. kagnličisth pullus turturis; istega pomena gri,Učisth. kanura amuleti genus ; nura janua, vsaj so vrata, oziroma na prostor za vrata, tudi otlina v hramu, posebno v davnejši dobi bila so vrata luknje; rus. kanura. kanurka ^o\u&, Kluft, Hütte; schlechtes Haus ; nora Loch, Grube, Hohle; polj. nura, nurta, nora Höhlung unter der Erde; nurt Strom, Strudel; srk kanura Baumwollengarn; hrv. kanura = povesmo Bund Flachs. — Šelki ili kanury Miki.; polj. szelka kleines Seil, Sehleuderleder; szelki mn. Hosenträger. Odtod se razvideva, ka sta v besedi kanura dva življa, numreč ka + nura, a pomen se razklada iz srb.-hrv. povesmo, tedaj nek ožinec kot predeno ah predence, ki se kaže kakti otlo ali preluknjano O. nsl Kalobje, župa na hribu blizu sv. .Jurija pri južni železnici; primerjaj Lobnica, Lobnik iz Mrh Schädel; nsl. tudi grič, brežuljek. kaluža Pfütze, Morast, lioth ; nsl. rus. luža Pfütze, Jjache ; čes. lužina Sumpf, Morast; polj. tužina rother Moor. Ni menda računiti na kal + luza kakor sopar, sop