Znanstvena razprava
GDK: 228+180(045)=163.6
Metodologija za oceno pomembnosti sestojev za ohranjanje
biotske raznolikosti v gozdni krajini
Evaluation Methodology of Stand Importance for Sustaining Biodiversity in Forest
Landscape
Jože PAPEŽ1
Vojko ČERNIGOJ2
Izvleček:
Papež, J., Černigoj, V.: Metodologija za oceno pomembnosti sestojev za ohranjanje biotske raznolikosti v gozdni
krajini. Gozdarski vestnik 66/2008, št. 3. V slovenščini, z izvlečkom in povzetkom v angleščini. Cit. lit. 20. Prevod
izvlečka in povzetka v angleščino Breda Misja.
V prispevku so predlagana teoretska izhodišča metodologije za oceno pomembnosti sestojev za ohranjanje biotske
raznolikosti v gozdni krajini. Metoda temelji na uporabi podatkov, ki se jih pridobi pri izdelavi gozdnogospodarskih
načrtov, in po mnenju avtorjev lahko olajša odločitve pri izdelavi gozdnogospodarskih in gojitvenih načrtov in
monitoringu biotske raznolikosti.
Ključne besede: kazalniki biotske raznolikosti, gozdna združba, razvojna faza, tip gozda, manjšinske drevesne
vrste, sestojni sklep, višina lesne zaloge, režimi motenj, odmrla lesna biomasa.
Abstract:
Papež, J., Černigoj, V.: Evaluation Methodology of Stand Importance for Sustaining Biodiversity in Forest Landscape.
Gozdarski vestnik (Professional Journal of Forestry) 66/2008, Vol. 3. In Slovenian, abstract and summary in English.
Lit. quot. 20. Translation of the Abstract and Summary in English Breda Misja
The article proposes theoretical starting-points for evaluation methodology of stand importance for sustaining
biodiversity in forest landscape. The method is based on the use of data acquired in elaborating forest management
plans; according to the authors' opinion it can facilitate decisions required for making forest management and
growing plans and monitoring of biodiversity.
Key words: biodiversity indexes, forest association, development phase, forest type, minority tree species, stand
assembly, growing stock height, regime of disturbances, dead wood biomass
1 UVOD
Fitocenološki elaborati in gozdnogospodarski načrti
vsebujejo veliko podatkov, ki se jih po sedaj veljavnem
Pravilniku o gozdnogospodarskih in gozdnogojit-
venih načrtih (Uradni list RS, 5/1998) uporablja
predvsem za načrtovanje možnega poseka, potrebnih
gozdnogojitvenih del in za načelno določitev in
ovrednotenje funkcij gozdov. Po našem mnenju bi se
večino podatkov, ki so pridobljeni z opisom sestojev,
dalo uporabiti tudi za oceno pomembnosti sestojev
za ohranjanje biotske raznolikosti v gozdni krajini
(gozdnogospodarski enoti) in na višjih nivojih.
Zato smo tudi pristopili k izdelavi metodologije za
oceno pomembnosti sestojev za ohranjanje biotske
raznolikosti v gozdni krajini.
2 DEFINICIJA BIOTSKE
RAZNOLIKOSTI
Ocenjena pomembnost sestojev za ohranjanje biotske
raznolikosti v gozdni krajini je le eden od kazalnikov
biotske raznolikosti. Za lažje razumevanje metodo-
logije za oceno pomembnosti sestojev za ohranjanje
biotske raznolikosti v gozdni krajini je zato potrebna
obširnejša definicija biotske raznolikosti.
Biotsko raznolikost bi lahko enostavno opredelili
kot različnost življenjskih oblik, vendar je potrebna
popolnejša definicija. V ameriškem gozdarskem
slovarju » The Dictionary of Forestry » iz l. 1998 je
biotska raznolikost opredeljena kot:
1	Mag. J. P., uni. dipl. inž. gozd., Cankarjeva 28, 5000
Nova Gorica
2	V. Č., uni. dipl. inž. gozd., Zavod za gozdove Slovenije,
OE Tolmin, KE Predmeja
-	Pestrost in obilje življenjskih oblik, procesov,
funkcij in strukture rastlin, živali in drugih živih
organizmov, vključno z relativno prepletenostjo vrst,
združb, genskega fonda in ekosistemov v prostoru,
od lokalnega preko regionalnega do globalnega.
-	Indeks vrstnega bogastva v združbi, ekosistemu
ali krajini, in relativna obilnost teh vrst.
Opomba 1. Navadno razlikujemo pet ravni biotske
raznolikosti:
-	Genska raznolikost se nanaša na gensko varia-
bilnost znotraj vrst.
-	Vrstna raznolikost se nanaša na pestrost vrst v
nekem prostoru.
-	Združbena ali ekosistemska raznolikost se nanaša
na pestrost združb ali ekosistemov v določenem
prostoru.
-	Krajinska raznolikost se nanaša na pestrost
ekosistemov v krajini.
-	Regionalna raznolikost se nanaša na pestrost vrst,
združb, ekosistemov ali krajin znotraj specifične
geografske regije.
Opomba 2. Vsaka raven biotske raznolikosti ima
tri sestavne dele:
-	Raznolikost sestave ali število sestavnih delov ali
elementov sistema je označeno z merili, kot so
število vrst, genov, združb ali ekosistemov.
-	Raznolikost zgradbe ali pestrost vzorcev ali
organiziranosti sistema kot na primer zgradba
habitatov in populacij ali morfologija vrst.
-	Raznolikost delovanja ali številčnost ekoloških
procesov znotraj sistema kot na primer režimi
motenj, vloga vrste v združbi in kroženje hranilnih
snovi znotraj gozda.
Biotska raznolikost gozdne krajine je tako rezultat
medsebojnega vpliva abiotskih dejavnikov okolja,
biotskih interakcij in režimov motenj. Ali drugače
povedano: ključni dejavniki, ki vplivajo na ali
določajo biotsko raznolikost, so abiotski, biotski in
antropogeni dejavniki, ki direktno ali indirektno
vplivajo na biotsko raznolikost in njene glavne
sestavine (sestava, zgradba in delovanje).
Na podlagi omenjene definicije biotske raznoliko-
sti smo mnenja, da je za oceno biotske raznolikosti
v gozdni krajini potrebno: ovrednotiti pomen posa-
meznih sestojev za ohranjanje biotske raznolikosti;
oceniti delež odmrle lesne biomase; ugotoviti režime
motenj in oceniti kako bosta sedanje stanje sestojev
in predvideno gospodarjenje vplivala na ohranjanje
biotske raznolikosti. Sama metodologija za oceno
pomembnosti sestojev za ohranjanje biotske razno-
likosti v gozdni krajini pa je le eden od kazalnikov
biotske raznolikosti.
3 VREDNOTENJE IN OCENA
BIOTSKE RAZNOLIKOSTI
RAZLIČNIH KRAJIN
Splošno pravilo je, da je treba biotsko raznolikost
ocenjevati in vrednotiti v širšem prostoru in to
najmanj na nivoju krajine. Če biotsko raznolikost
ocenjujemo na nivoju krajine, moramo upoštevati
motnje (naravne in antropogene) ter prostorske
in časovne dimenzije tega pojava. Da bi dojeli
kumulativni vpliv naravnih pojavov in človeških
aktivnosti v prostoru in času, je potreben krajinski
pristop. Spremembe v sestavi in zgradbi krajine se
kažejo v časovnem in prostorskem pojavljanju, pre-
oblikovanju in izginjanju različnih tipov sestojev, ki
močno vplivajo na biotsko raznolikost. Za rastlinske
in živalske vrste velja, da človeško preoblikovanje
in poenostavljanje krajine pospešuje generaliste na
račun specialistov in redkih vrst.
Ocenjevanje biotske raznolikosti različnih krajin
se je v bistvu pričelo z vrednotenjem habitatov posa-
meznih živalskih vrst. Ideje, napotke in navdih, ki so
vplivali na izdelavo metodologije za oceno pomemb-
nosti sestojev za ohranjanje biotske raznolikosti v
gozdni krajini, pa smo dobili v naslednjih virih:
1.	Z obsežno in temeljito študijo so proučili živalske
habitate v gospodarskih gozdovih v Blue Moun-
tains of Oregon and Washington (THOMAS et al.
1979). V njej so prikazali pomen gozdnih združb
in sukcesijskih stadijev, gozdnega roba, odmrle
lesne biomase, posebne habitate, značilnosti
nekaterih ekološko in gospodarsko pomembnih
živalskih vrst in njihovih habitatov, in kako na
njih vpliva gospodarjenje z gozdovi.
2.	Patton (1992) je opisal metodo za inventarizacijo,
vrednotenj e in monitoring gozdnih habitatov in
divjih živali. Izhodišče za vzorčenje sta GIS (Geo-
grafic Information Systems) in DBMS (Datebase
Management System), ki omogočata izdelavo
karte sestojev, značilnosti sestojev in značilnosti
habitatov določenih živalskih vrst. Z vzorčenjem
in zbiranjem velikega števila informacij pa se
nato ugotovi kateri sestoji imajo določene habi-
tatske značilnosti. Na podlagi tako pridobljenih
informacij se nato izdela prehransko karto, karto
kritja in karto voda.
3.	Eng (1998) je opisal enostavne načine za opis
strukture krajine z več ali manj kazalniki, ki se
jih opredeli na podlagi značilnosti strukture
krajine, ki se jo ocenjuje (dimenzije posameznih
elementov, prostorska sestava krajine, prostorska
razporeditev elementov). Zanimive so nekatere
ugotovitve oziroma povzetki drugih avtorjev, ki
jih navaja:
-	Mnogi avtorji za opis proučevane krajine
uporabijo določeno zbirko kazalnikov, vendar
v večini primerov ne povedo racionalnega
vzroka za svojo izbiro.
-	Riitters et al. (1995) so z multivariacijsko fak-
torsko analizo ugotovili, da je od 55 izbranih
kazalnikov 5 merskih kazalnikov dovolj, da
ustrezno opišejo razlike v kartah krajin.
-	Živalska ekologija in obnašanje sta lahko
močno odvisna od narave in vzorca krajinskih
elementov, toda malo natančnih meritev spre-
minjanja krajine je bilo narejenih (Ripple et
al. 1991). Bolj grobo rečeno: faktorske analize
lahko kažejo kateri merski kazalnik naj bi
meril sestavo in škodljive vplive, vendar ne
more pokazati, če je škodljivi vpliv v celoti
sploh vredno meriti (Riitters et all 1995).
-	Krajinski kazalniki nam omogočajo kvanti-
ficirati razlike med različnimi površinami ali
iste površine v različnih časovnih obdobjih.
Toda ne omogočajo nam odgovora na vpra-
šanje, katere od teh razlik so značilne, tako s
statističnega kot tudi z ekološkega stališča.
4. S projektom »Indikatorji za monitoring in ovred-
notenje biotske raznolikosti gozdov v Evropi
BEAR« so pričeli l. 1998 in zaključili l. 2001 z
obj avo p oro čila »Merila za ovrednotenj e biotske
raznolikosti v evropskih gozdovih«. Koordinator
projekta je bil Tor-Bjorn Larsson iz Švedske,
pri njem pa so sodelovali predstavniki večine
evropskih držav, tudi predstavnika Slovenije dr.
Andrej Bončina in dr. Jurij Diaci. V poročilu je
med dosežki na prvo mesto postavljen dogovor
o skupni shemi ključnih faktorjev biotske razno-
likosti, ki so primerni za uporabo v evropskih
gozdovih. Ključni faktorji, ki vplivajo ali določajo
biotsko raznolikost, so abiotski, biotski in antro-
pogeni faktorji, ki direktno ali indirektno vplivajo
na biotsko raznolikost in njene glavne sestavine
(sestava, zgradba in delovanje). Osnovna skupna
shema ključnih faktorjev biotske raznolikosti je
identična z definicijo biotske raznolikosti, ki je
navedena v ameriškem gozdarskem slovarju »The
Dictionary of Forestry« iz l. 1998 in v tem članku,
in je že bila predstavljena slovenski gozdarski jav-
nosti (PAPEŽ 2004). Dogovorili so se tudi o enotni
skupni shemi ključnih faktorjev, ki so primerni za
vse evropske gozdove. Ključne faktorje sestave in
zgradbe se obravnava na nacionalnem/regijskem,
krajinskem in sestojnem nivoju, ključni faktorji
delovanja (naravne motnje, človeški vplivi) pa so
enaki za vse tri nivoje obravnave. Tudi uporab-
ljena definicija motenj je enaka kot jo uporabljajo
ameriški ekologi in gozdarji: »Motnja je vsak
relativen časovno izločen dogodek, ki razruši
ekosistem, združbo ali strukturo populacije in
spremeni naravne vire, uporabnost substrata ali
fizično okolje« (PICKETT / WHITE 1985, cit. po
SPIES / TURNER 1999, SEYMOUR / HUNTER
1999, PARMINTER 1998, LARSSON 2001).
Predlagali so metodo za ocenjevanje, relativnega
pomena ključnih faktorjev biodiverzitete na nivoju
sestojev v različnih gozdnih tipih posameznih
evropskih regij, ki okvirno predvideva naslednje
število možnih kazalnikov: zgradba 8, sestava 2,
naravne motnje 3, človekovi vplivi 4. Relativni
pomen kazalnikov naj bi ovrednotili z: O=brez
pomena, 1=neznaten, 2=zmeren, 3=velik. Vsi
eksperti so se strinjali, da je še prezgodaj, da bi
dokončno opredelili prioritetne kazalnike za
praktično uporabo. Vsaka država pa naj bi razvila
indikatorje za merjenje biodiverzitete gozdov, in
jih vključila v nacionalno gozdno inventuro.
Ker v literaturi, ki je bila na razpolago, nismo zasle-
dili ustrezne enostavne metode za oceno pomemb-
nosti sestojev za ohranjanje biotske raznolikosti v
gozdni krajini, smo jo izdelali sami.
4 METODOLOGIJA ZA OCENO
POMEMBNOSTI SESTOJEV
ZA OHRANJANJE BIOTSKE
RAZNOLIKOSTI V GOZDNI
KRAJINI
Naše izhodišče je bilo, da je večina informacij, ki jih
vsebujejo fitocenološki elaborati in gozdnogospo-
darski načrti, tako imenovanih mehkih informacij,
ki se jih pridobi na subjektiven način. Tako so na
kartah na subjektivni način določene meje gozdnih
združb in njihovih subasociacij, ravno tako sta dolo-
čanje mej sestojev in opis sestojev precej odvisna
od izkušenosti in osebnega strokovnega pristopa
posameznika.
Pri gozdnogospodarskem in gozdnogojitvenem
načrtovanju obravnavamo sestoj kot dovolj veliko
strnjeno skupino drevja na enakem rastišču, ki se
od okolice bistveno razlikuje po starosti, sestavi in
zgradbi drevesnih vrst, kvaliteti in negovanosti.
Površina sestojev naj načeloma ne bi bila manjša
od 0,50 ha. Vsak sestoj je tako v bistvu kombina-
cija potencialne gozdne združbe, razvojne faze in
drevesne vrste. Življenjskim pogojem, ki jih nudijo
različni sestoji, so različno prilagojene tudi živalske
in rastlinske vrste.
Osnova za ovrednotenje pomena posameznih
sestojev za ohranjanje biotske raznolikosti so podatki
iz opisov sestojev. Pri izdelavi gozdnogospodarskega
načrta se vsakemu odseku na podlagi fitocenološke
karte določi prevladujočo gozdna združbo ali suba-
sociacijo, tako da se vsem sestojem v odseku pripiše
enako gozdno združbo. Pri opisu sestojev pa se za
vsak sestoj ugotovi in določi: razvojno fazo, delež dre-
vesnih vrst, lesno zalogo, sestojni sklep, zasnovo, tip
drevesne sestave, gozdnogojitvene smernice, vrste in
vzroke poseka, in obseg gojitvenih in varstvenih del.
Enake sestoje, ki so ločeno popisani zaradi odsečnih
mej, je potrebno združiti in obvezno obravnavati kot
en sestoj, s čimer izločimo razdrobljenost sestojev
zaradi gozdarske razmejitve gozdov.
Izhajajoč iz podatkov fitocenoloških in gozdno-
gospodarskih načrtov in prej omenjene definicije
biotske raznolikosti smo bili mnenja, da sta na nivoju
krajine (gozdnogospodarske enote) za raznolikost
prostorske sestave (composition) ključna kazalca
gozdna združba in razvojna faza, za raznolikost
zgradbe (structure) pa je ključni kazalec tip gozdov.
Za raznolikost delovanja (function) so ključni kazalci
naravne motnje (veter, žled, sneg, rastlinojeda divjad,
glive, žuželke, itd.) in človekovi vplivi v daljni in bliž-
nji preteklosti (izvajanje sečenj in gozdnogojitvenih
del, nabiranje stranskih gozdnih proizvodov, gradnja
gozdnih prometnic, rekreacija, lov, I. in II. svetovna
vojna, daljinski transport onesnaženega zraka).
Menimo, da sta na nivoju sestoja za raznolikost
sestojne sestave ključna kazalca delež manjšinskih
drevesnih vrst (plodonosne vrste, pionirske vrste,
plemeniti listavci) in sestojni sklep. Za raznolikost
sestojne zgradbe pa je ključni kazalec višina lesne
zaloge. Žal v opisih sestojev ni podatkov o odmrli
lesni biomasi in vertikalni zgradbi sestoja. Za
raznolikost delovanja so ključni kazalci isti kot na
nivoju krajine.
Bili smo mnenja, da natančna statistična obdelava
subjektivno pridobljenih podatkov ni smotrna. Zato
smo izbrane kazalce, s pomočjo katerih se ocenjuje
pomen sestojev za ohranjanje biotske raznolikosti,
ocenili le po pomenu, in to v naslednjem razponu:
zelo pomembni 5 točk, pomembni 3 točke, manj
pomembni 1 točka, nepomembnih kazalcev biotske
raznolikosti ni. Metoda točkovanja je ravno tako
subjektivna, zato je potrebno dobro poznavanje
rastiščnih in sestojnih razmer v gozdnogospodarski
enoti.
Vseh kazalcev biotske raznolikosti je tako šest, od
tega trije na krajinskem in trije na sestojnem nivoju.
Vsak sestoj tako lahko dobi maksimalno 30 točk in
minimalno 6 točk. Infrastrukturnim objektom se
avtomatsko določi majhno pomembnost, gozdne
jase pa so zelo pomembne, saj gre za gozdno krajino
s posameznimi gozdnimi jasami. Osnovna enota
obdelave je sestoj oziroma sestojni tip, ki je identi-
ficiran s svojo številko, ki je ključno polje navezave
vseh potrebnih parametrov na sestoj. S to povezavo
so vsi parametri prostorsko definirani na podlagi
digitalizacije sestojnih tipov.
Končni rezultat računalniške obdelave podatkov
je ocena pomembnosti sestojev za ohranjanje biot-
ske raznolikosti v gozdni krajini, ki so lahko: zelo
pomembni 21-30 točk, pomembni 11-20 točk in manj
pomembni do 10 točk. Ker je vsak sestoj prostorsko
definiran (vsak sestoj ima svoj odsek in površino),
se dobljene podatke teh treh kategorij sestojev lahko
naprej obdeluje na različne načine in na kartah v
ustreznem merilu tudi prostorsko prikaže.
Metodologijo smo preverili na primeru GGE
Predmeja. Podatkovne baze smo analizirali s progra-
mom Foxpro for Windows 2.6a, prostorsko obdelavo
pa smo izvedli v programu MapInfo 7.0.
V nadaljevanju so natančneje opisani izbrani
kazalci s pomočjo katerih se ocenjuje pomen sestojev
za ohranjanje biotske raznolikosti, in kriteriji za
njihovo ocenjevanje kot zelo pomembni, pomembni
in manj pomembni.
4.1 Gozdne združbe
Opis, zgradba in delovanje gozdnih združb so povzeti
po Papež et al. (1997) in Papež (2001).
Kratka definicija gozdne združbe je naslednja:
gozdna združba je rastlinska združba, katere osnovni
graditelj so drevesne vrste. Gozdna združba (eko-
sistem) je medsebojno povezana skupnost drevja,
grmovja, zelišč, trav, mahov, gliv in živali (vseh vrst,
oblik in velikosti), ki v določenih podnebnih raz-
merah vpliva na neživo naravo in obratno. Praktično
ima vsaka gozdna združba eno ali nekaj dominant-
nih drevesnih vrst, ki s svojo navzočnostjo dolo-
čajo sestavo življenjske združbe gozda. Življenjska
združba (biocenoza) je značilna skupnost populacij
rastlin in živali, ki živijo v določenem življenjskem
prostoru (biotopu). Za gozdne združbe sta značilna
še navpična plastovitost in prostorska raznolikost,
ki skupaj s sezonsko spremenljivostjo raznovrstnost
gozda kot ekosistema še povečata. Navpična razno-
likost se kaže v plasteh dreves, grmovja, zelišč, mahov,
stelje in korenin, kar omogoča delovanje združbe,
izkoriščanje in pretok energije ter kroženje snovi.
Prostorska raznolikost je malopovršinska mešanost
razvojnih stopenj gozda, ki je ne smemo zamenjavati
s prostorsko variabilnostjo gozdnih združb, ki je
posledica razlik v neživem okolju.
Gozdne združbe so rezultat delovanja različnih
ekoloških dejavnikov, naravnih in človeških motenj,
borbe vrst za obstanek, medsebojnega prilagajanja
vrst in zgodovinskega razvoja rastlinskih in živalskih
vrst določenega območja. Gozdne združbe so tako
variabilne v prostoru in času, kjer nastajajo, se raz-
vijajo in izginevajo. Meje med gozdnimi združbami
so v naravi razločne ali pa postopoma prehajajo ena
v drugo. Med dvema gozdnima združbama navadno
obstaja prehodna cona, v kateri se mešajo elementi
ene in druge gozdne združbe. Pogosto se taki pre-
hodi tako razlikujejo od okolice, da se jih izloči kot
posebne gozdne združbe. Nekatere gozdne združbe se
pojavljajo velikopovršinsko, druge malopovršinsko,
velika večina pa jih je nekje vmes.
Pestrost delovanja gozdnih združb (ekosistemov)
je opredeljena z njihovo vlogo pri delovanju krajine.
Gozdne združbe niso zaprti ekosistemi, ampak med
njimi poteka izmenjava snovi in energije (pelod,
seme, živalske vrste). Posamezne gozdne združbe
so tako le del večjega sistema, v tem primeru dela
gozdne krajine. Predvsem se moramo zavedati,
da je vsaka hierarhija, ki jo uveljavljamo v naravi,
samovoljno izdelan človekov pripomoček, ki nam
omogoča vpogled v delovanje sistema. Mi pa ne
vemo, ali je narava dejansko tako organizirana, kot
jo zaznavamo. S stališča delovanja krajine je zato pri-
merno obravnavati relativno ekološko in ekonomsko
pomembnost gozdnih združb.
Z vidika živalskega sveta so pomembnejše gozdne
združbe nižjih leg, v katerih je večja ponudba hrane,
toplotnega zavetja in skrivališč. Za prednostno raz-
vrstitev združb smo kot izhodišče izbrali rastiščni
koeficient, ki po Koširju (1975) temelji na pred-
postavki, da proizvodnja organske mase narašča
od ekstremnih proti optimalnim rastiščem. Ocena
pomembnosti gozdnih združb za živalske habitate
je naslednja:
-	zelo pomembne (RK=13-17) 5 točk,
-	pomembne (RK=7-11) 3 točke,
-	manj pomembne (RK=0-5) 1 točka.
4.2 Razvojne faze
V gozdu, v katerem ni čutiti direktnega vpliva člo-
veka, poteka proces sukcesije preko štirih osnovnih
sukcesijskih stadijev: gola tla, trave in zelišča, grmovje
in drevje. Naravne motnje (veter, sneg, žled, požar),
ki obstoječe vegetacije ne uničijo popolnoma, pa
so tiste, ki z ustvarjanjem vrzeli in gozdnih jas, na
katerih ostane odmrla lesna biomasa, omogočajo
pojavljanje sekundarnih sukcesij, ki zagotavljajo
pestrost sestojev in biotsko raznolikost. Prehodi iz
ene v drugo razvojno stopnjo so postopni in jih jasno
ločimo le, če jih opazujemo v določenem časovnem
razmiku. V končnem sukcesivnem stadiju z drevjem
ločimo še šest različnih razvojnih faz gozda: mladje,
gošča, letvenjak, drogovnjak, debeljak in star gozd
ali pragozd (gozd s sušicami in podrticami). Vsaka
od teh razvojnih faz lahko predstavlja samostojen
sestoj.
Za naravno gozdno krajino je ocena pomemb-
nosti razvojnih faz in sukcesijskih stadijev lahko
naslednja:
-	zelo pomembne (pragozd, debeljak) 5 točk,
-	pomembne (gozdna jasa, grmišče, mladje, gošča)
3 točke,
-	manj pomembne (letvenjak, drogovnjak)
1 točka.
Ker je človek v večini gozdov zmernega pod-
nebnega pasu prisoten že tisočletja, so človekove
dejavnosti tiste, ki so nadomestile naravne motnje
in ustvarjajo razmere za obstoj in razvoj različnih
rastlinskih in živalskih vrst.
Primerjava razvojnih faz gospodarskega gozda
s sukcesijskimi stadiji naravnega gozda pokaže,
da je gospodarski gozd siromašnejši iz naslednjih
razlogov:
-	Večje vrzeli poraščene s travami in zelišči so
redke, ker se jih zaradi neučakanosti običajno
kmalu posadi.
-	Pri negi mladja in gošče se z uravnavanjem zmesi
odstranjuje nezaželene grmovne in drevesne
vrste.
-	Pri redčenju letvenjakov in drogovnjakov se
odstranjuje konkurente izbrancev, slabo vitalne
osebke, osebke s poškodbami vrhov in krošenj
in osebke nezaželenih drevesnih vrst.
-	Zaradi izvajanja sanitarnih sečenj se pri redčenju
debeljakov in uvajanju pomlajevanja odstranjuje
osebke s poškodbami vrhov in krošenj, z lesnimi
glivami okuženo drevje, lubadarke, sušice in
podrtice.
Če odpišemo resnične pragozdne ostanke in
gozdne rezervate, ki so stari dobrih 30 let, je za
gospodarski gozd ocena pomembnosti razvojnih
faz za biotsko raznolikost lahko naslednja:
-	zelo pomembne (sestoji v obnavljanju, razno-
merni sestoji, dvoslojni sestoji) 5 točk,
-	pomembne (travnik, grmišče , mladje, gošča,
debeljak) 3 točke,
-	manj pomembne (letvenjak, drogovnjak) 1
točka.
4.3 Tipi gozdov
Pestrost zgradbe gozda je opredeljena tudi z mor-
fološkimi značilnostmi rastlin, predvsem drevesnih
vrst. Vladajoča plast drevja s svojo fizično prevlado
vpliva na zgradbo in delovanje ekosistema in kon-
trolira razporeditev in številčnost drugih vrst v
gozdu. Svetlobne razmere znotraj drevesnih krošenj
se razlikujejo med drevesnimi vrstami in vplivajo
na epifitske združbe in na pojavljanje zelišč, trav,
praproti in grmovja v talni plasti. Značilna zgradba
drevesnih vrst, kot so zgradba lubja, oblika listov
in razporeditev listov in vej, zagotavljajo zavetje in
hranilni substrat, ki vplivata na številčno zastopanost
živali, njihovo distribucijo in obnašanje (PALIK /
ENGSTROM 1999).
Pomembnejše drevesne vrste, ki se pojavljajo
na območju Slovenije, lahko na podlagi značilne
zgradbe krošenj in drevesne skorje grobo združimo
v naslednjih 8 skupin (PAPEŽ 2001), ki jih po
potrebi smiselno dopolnimo z ostalimi drevesnimi
vrstami:
-	iglavci z gosto krošnjo in razbrazdano skorjo
(duglazija),
-	iglavci z gosto krošnjo in gladko skorjo (smreka,
jelka, L. pacipresa),
-	iglavci z redko krošnjo in razbrazdano skorjo (č.
in r. bor, e. macesen),
-	iglavci z redko krošnjo in gladko skorjo (z. bor,
cedre),
-	listavci z gosto krošnjo in gladko skorjo (bukev,
b. gaber),
-	listavci s srednje gosto krošnjo in razbrazdano
skorjo (hrasti),
-	listavci s srednje gosto krošnjo in gladko skorjo
(lipa, r. hrast),
-	listavci z redko krošnjo in gladko skorjo (g. javor,
v. jesen, jerebika).
Vsako drevo od navedenih skupin drevesnih vrst
je substrat, ki predstavlja različno življenjsko okolje,
ki je naseljeno z različnimi življenj skimi združbami
rastlin in živali. Za tujerodne drevesne vrste je zna-
čilna slaba zastopanost ali celo odsotnost epifitskih
združb. Vsaka od navedenih skupin drevesnih vrst
omogoča drugačen svetlobni režim in specifično
mikroklimo in ustvarja pogoje za pojavljanje različnih
kombinacij rastlinskih in živalskih vrst. Posebej je
potrebno poudariti negativni vpliv umetno osnovanih
nasadov, s katerimi se je zamenjalo naravne sestoje,
kajti s spremembo sestave drevesnega sloja se spre-
mene tudi vse povezave z drugimi vrstami.
Okvirna splošna ocena pomembnosti tipov
gozdov je naslednja:
-	zelo pomembni (naravni mešani sestoji iglavcev
in listavcev) 5 točk,
-	pomembni (naravni sestoji listavcev s primesjo
domačih iglavcev) 3 točke,
-	manj pomembni (sestoji tujerodnih drevesnih
vrst ) 1 točka.
4.4	Sestojni sklep
Sestojni sklep je lahko tesen, normalen, rahel, vrzelast
in pretrgan. Na podlagi teh ocenjenih podatkov lahko
predvidevamo kakšna je vertikalna zgradba sestoja
in kakšna je zastopanost zelišč, trav in grmovja v
talni plasti. Pri vrzelastem in pretrganem sklepu sta
v spodnji plasti že lahko mladje in gošča, če ju še ni,
pa je zelo verjetno dobro razvita plast zelišč in trav,
same vrzeli pa predstavljajo poseben mikrohabitat.
Pri rahlem sklepu se že pojavljajo trave in zelišča ter
posamezno mladje sencovzdržnih drevesnih vrst. Pri
tesnem in normalnem sklepu je talnega rastja zelo
malo ali pa ga praktično ni. Kakšen je vpliv sklepa
je dodatno odvisno tudi od gozdne združbe, tipa
sestoja, razvojne faze in nebesne lege. V sestojih, v
katerih se ne ocenjuje sestojnega sklepa, se ga opre-
deli po sklepu prevladujoče razvojne faze: sestoj v
obnovi ima pretrgan sklep, dvoslojni sestoj ima tesen
sklep, raznomeren sestoj ima rahel sklep, grmičav
gozd ima pretrgan sklep.
Relativni pomen sestojnega sklepa je naslednji:
-	zelo pomemben (vrzelast in pretrgan sklep) 5
točk,
-	pomemben (rahel sklep) 3 točke,
-	manj pomemben (normalen in tesen sklep) 1
točka.
4.5	Prisotnost manjšinskih drevesnih
vrst
Pomemben kazalnik biotske raznolikosti je prisotnost
manj šinskih drevesnih vrst v sestoj u. V vseh gozdnih
združbah se v začetnih stadijih sukcesije pojavljajo
drevesne vrste za katere so značilni kratka življenj-
ska doba, hitra rast in vsako leto velika produkcija
lahkega semena. Z razvojem sukcesije pričnejo pre-
vladovati drevesne vrste z dolgo življenjsko dobo,
počasnejšo rastjo in produkcijo težkega semena na
vsakih nekaj let. Pri naravnem razvoju gozda se v
zgornji drevesni plasti vedno ohrani precej osebkov
manjšinskih drevesnih vrst. Večina manjšinskih
drevesnih vrst, razen gorskega javorja in velikega
jesena, gospodarsko ni zanimiva, zato se jih pri
negi zelo pogosto odstranjuje že v razvojnih stadijih
mladja in gošče. Posledica so večinoma čisti sestoji
gospodarsko pomembnih drevesnih vrst (bukev,
jelka in smreka), v katerih za določene živalske vrste
primanjkuje hrane.
Ekološki pomen manjšinskih drevesnih vrst je
večplasten:
-	V primeru velikopovršinskih motenj predstav-
ljajo obrambno varovalko, saj je njihovo mladje
stalno prisotno in v nekaj letih zakrije ogolelo
površino.
-	Mladje gorskega javorja, velikega jesena, bresta in
jerebike predstavlja pomemben delež v prehrani
rastlinojede parkljaste divjadi.
-	Plodovi jerebike, mokovca in češnje so pomembni
za prehrano nekaterih vrst ptic, še posebej v
obdobju pomanjkanja hrane.
-	V starih sestojih primarni duplarji dajejo prednost
staremu in/ali odmrlemu drevju češnje, trepetlike
in breze.
Z ekološkega vidika je relativni pomen prisotnosti
manjšinskih drevesnih vrst (v sestojih z lesno zalogo
se upošteva % od lesne zaloge, v nemerskih sestojih
pa površinski delež v %) naslednji:
-	zelo pomembna (njihov delež znaša več kot 3 %)
5 točk,
-	pomembna (njihov delež znaša 1-3 % ) 3 točke,
-	manj pomembna (njihov delež znaša manj kot
1 %) 1 točka.
4.6 Višina lesne zaloge
Višina lesne zaloge je zelo pomemben kazalnik biot-
ske raznolikosti. Čim višja je lesna zaloga, debelejše
in starejše je drevje. Ko drevje odrašča, postaja lubje
vedno bolj hrapavo in razbrazdano, in življenjski
pogoji se za vse vrste organizmov, ki grade epifitske
združbe ali se v njih hranijo, izboljšujejo. Izboljšanje
življenjskih pogojev na starem deblu je posledica
izpiranja razpadajočih organskih snovi iz krošenj,
ki se na razbrazdanem lubju bolj ustavljajo kot na
gladkem. Pestrejše življenjske združbe alg, gliv in
lišajev so na starem drevju tistih drevesnih vrst, ki
imajo debelejše in bolj razbrazdano lubje. Na takem
deblu je več skrivališč za nevretenčarje in s tem
tudi več hrane za predatorske ptice. Ko drevo raste
in se stara, mu odmirajo veje. Večina tako nastalih
ran se zarase, nekatere pa ne. Naselijo jih glive in
mikroorganizmi, ki začnejo les razgrajevati. Tako
nastanejo dupla. Dupla nastajajo na vseh drevesnih
vrstah, ne glede na starost, prsni premer, obliko in
fiziološko stanje. Drevo lahko iz različnih vzrokov
(strela, veter, sneg) doletijo razne poškodbe, kot so
prelomi debla, vej in odstopanje lubja. Tako nastanejo
nove razmere, ki jih mnoge vrste ptic izkoristijo za
gnezdenje (PAPEŽ et al.1997).
Kljub vsem zgoraj navedenim procesom stara-
nja pa so stari gozdovi do določene starosti precej
bolj odporni proti naravnim motnjam kot mlajše
razvojne faze gozda. Za vsak sestoj se upošteva
lesno zalogo, ki je že korigirana z ugotovljeno lesno
zalogo na stalnih vzorčnih ploskvah. Kot izhodišče
za oceno pomena lesne zaloge predlagamo ciljno
lesno zalogo sestoja pred pričetkom pomlajevanja,
ki je določena za prevladujoči gospodarski razred
v gozdnogospodarski enoti (krajini).
Z ekološkega vidika je relativni pomen višine
lesne zaloge za biotsko raznolikost naslednji:
-	zelo pomembna (lesna zaloga je večja od ciljne
LZ) 5 točk,
-	pomembna (lesna zaloga znaša 0,5 - 1,0 ciljne
LZ) 3 točke,
-	manj pomembna (lesna zaloga je manjša od 0,5
ciljne LZ) 1 točka.
5 DISKUSIJA
Odnos ljudi do vsega novega je sprva večinoma
skeptičen in kritičen. Kar se tiče biotske raznoli-
kosti, se v gozdarstvu pri načrtovanju in izvajanju
načrtovanih ukrepov še ni popolnoma udomačila
ideja, da je pri gospodarjenju z gozdom poleg
potreb ljudi, treba upoštevati tudi potrebe vseh
rastlinskih in živalskih vrst, in ne samo divjadi.
Za nekatere vrste bolj ali manj poznamo njihove
habitatske potrebe, veliko vrst pa je popolna
neznanka. Kvantitativno merjenje biotske razno-
likosti je problematično (HUNTER 1999), kajti
lokalno ni še nihče naredil kompletne inventure za
en sam gozdni sestoj. Znano je tudi, da je biotska
raznolikost v gozdni krajini največja, če pestrost
habitatov oblikujejo naravne motnje, in da ima star
gozd večjo težo kot mlajše razvojne faze. Zato se
postavlja vprašanje ali je s predlagano metodolo-
gijo za oceno pomembnosti sestojev za ohranjanje
biotske raznolikosti v gozdni krajini možno na
enostaven način oceniti relativni pomen sestojev
za ohranjanje biotske raznolikosti in kakšna je
praktična uporabnost tako dobljenih podatkov.
Vsaka metoda, ki ne temelji na natančno merlji-
vih kazalnikih, je zaradi svoje subjektivnosti prej
kot slej podvržena kritiki. Poglejmo prednosti in
pomanjkljivosti predlagane metode.
Patton (1992) razlikuje 3 vrste intenzitete inventur,
kombinacije kategorij in intenzivnosti inventur pa
so prikazane v preglednici 1. Podatke za inventuro
z nizko intenziteto se dobi predvsem iz literature
in na podlagi mnenj ekspertov. Podatke za srednje
intenzivno inventuro se dobi tako, da se inventuro
z nizko intenziteto dopolni z manjšimi terenskimi
raziskavami. Visoko intenzivna inventura je detajlna,
draga in zahteva veliko časa. Predlagano metodo
lahko ocenimo kot nizko do srednje intenzivno, saj
se dodatno obdela le na terenu dobljene podatke, ki
so potrebni za izdelavo gozdnogospodarskih načrtov.
Zaradi uporabe že zbranih podatkov je metoda eno-
stavna, hitra in poceni.
Preglednica 1: Kombinacije kategorij in intenzivnosti
inventur (Patton 1992)
Intenziteta	Kategorija ali nivo inventure		
	Nacionalna	Regionalna	Gospodar- ska enota
Nizka	x	x	x
Srednja	-	x	x
Visoka	O	-	x
x verjetna - možna o ni verjetna
Pomanjkljivosti metode za ovrednotenje pomena
posameznih sestojev za ohranjanje biotske razno-
likosti v gozdni krajini so lahko: subjektivna izbira
in ocena relativnega pomena kazalnikov; med
kazalnike nismo uvrstili vertikalno strukturo, deleža
odmrle lesne biomase, velikosti sestoja in dolžino
roba; biotsko pomembnost sestojev se ocenjuje ne
glede na habitatske zahteve posameznih vrst; itd..
Pomisleki so lahko predvsem pri kazalnikih gozdne
združbe in sestojni sklep.
Na podlagi fitocenološke karte se pri opisu sesto-
jev vsakemu odseku določi prevladujočo gozdno
združbo ali subasociacijo, ki se jo pripiše vsem
sestojem v odseku, kar pri velikih odsekih lahko
zmanjša zanesljivost tega kazalnika. Z rastiščnim
koeficientom je poudarjen pomen primarne neto
produkcije za živalski svet (HANSEN / ROTELLA
1999), in zanemarjeno dejstvo, da imajo posamezne
rastline v določenih združbah svoj optimum, in to ne
glede na to kako visoka je primarna neto produkcija.
Zato so z vidika ohranjanja habitatov rastlinskih
vrst vse združbe enako pomembne, določene pa
zaradi reliktne ali endemitne flore zaslužijo posebno
obravnavo in zaščito.
Pomanjkanje podatkov o vertikalni strukturi
sestojev smo skušali nadomestiti s sestojnim sklepom.
Sestojni sklep je lahko tesen, normalen, rahel, vrzelast
in pretrgan. Na podlagi teh ocenjenih podatkov lahko
predvidevamo kakšna je vertikalna zgradba sestoja
in kakšna je zastopanost zelišč, trav in grmovja v
talni plasti. Menimo, da je sestojni sklep pri pomanj-
kanju ustreznejših kazalnikov dober nadomestek za
vertikalno strukturo.
V dani gozdni krajini, v kateri matico pred-
stavljajo drogovnjaki in debeljaki, velikost sestoja,
dolžina roba in medsebojna razdalja biotsko naj-
bolj pomembnih sestojev ne predstavljajo zelo
pomembnih kazalnikov biotske raznolikosti, saj
je vpliv gozdnega roba precej manjši kot pri stiku
starega sestoja in mladja. Velikost in oblika sestoja,
dolžina roba in medsebojna razdalja sestojev
in njihova povezanost pa so zelo pomembni v
gozdnati in agrarni krajini in pri velikopovr-
šinskem gospodarjenju s sečnjami na golo. Za
ovrednotenje biotske pomembnosti sestojev v
teh krajinah so pač potrebni omenjeni dodatni
kazalniki (THOMAS et al. 1979, PATTON 1992,
PAPEŽ et al. 1998).
Delež odmrle lesne biomase se na podlagi poda-
tkov vzorčnih ploskev lahko oceni za vsako kate-
gorijo pomembnosti sestojev za ohranjanje biotske
raznolikosti v gozdni krajini, s samo metodologijo
pa je nakazan potencialni pomen sestojev za odmrlo
lesno biomaso.
Kljub nekaterim pomanjkljivostim smo mnenja,
da predlagana metodologija pomeni prispevek k
nadgradnji BEAR projekta, s katerim so l. 2001
postavili okvirna merila za ovrednotenje biotske
raznolikosti v evropskih gozdovih, vsaki državi pa
priporočili naj razvije svoje indikatorje za merjenje
biodiverzitete gozdov, in jih vključi v nacionalno
gozdno inventuro.
6 ZAKLJUČKI
Z metodami, ki so jih razvili pri gospodarjenju z
divjadjo, ugotavljajo ustreznost habitatov za dolo-
čene živalske vrste (THOMAS et al. 1979, PATTON
1992). S predlagano metodo pa smo skušali predvsem
ovrednotiti splošni pomen posameznih sestojev za
ohranjanje biotske raznolikosti.
Menimo, da z uporabo predlagane metodologije
lahko nadgradimo predlog načrtnega gospodar-
jenja z odmrlo lesno biomaso (PAPEŽ 2005b),
uporabo dendrogramov okolja za posamezne
živalske vrste (PAPEŽ / ČERNIGOJ 2007b), in
olajšamo odločitve pri izdelavi gozdnogospodar-
skih in gojitvenih načrtov v gozdni krajini. Metoda
pa lahko tudi zelo olajša monitoring habitatnih
tipov (ZON 2004) in načrtovanje ukrepov, ki naj
bi v območjih NATURA 2000 zagotavljali habitate
ogroženih vrst in ohranjanje biotske raznolikosti.
Ali in kje bo do uporabe predlagane metodolo-
gije prišlo pa je odvisno od stališč gozdarske in
naravovarstvene stroke in predvsem od gozdarske
in naravovarstvene politike, ki jo načrtujejo na
pristojnih ministrstvih.
Na nivoju gozdnate in agrarne krajine, gozdno-
gospodarskega območja in Republike Slovenije pa bi
metodologijo bilo treba dodatno preveriti in dodelati.
Menimo, da je za to najbolj primeren Oddelek za
gozdarstvo in obnovljive vire pri Biotehniški fakulteti
Univerze v Ljubljani, k sodelovanju pa bi bilo dobro
povabiti oba avtorja metodologije.
7 POVZETEK
V prispevku je predstavljena metodologija za
oceno pomembnosti sestojev za ohranjanje biotske
raznolikosti v gozdni krajini. S predlagano meto-
dologijo je možno ovrednotiti pomen posameznih
sestojev za ohranjanje biotske raznolikosti, in
temelji na prostorski in sestojni obravnavi poda-
tkov fitocenoloških elaboratov (gozdne združbe
in subasociacije), in gozdnogospodarskih načrtov
(opisi sestojev). Osnova za ovrednotenje pomena
posameznih sestojev za ohranjanje biotske raz-
nolikosti so definicija biotske raznolikosti kot je
opredeljena v ameriškem gozdarskem slovarju »
The Dictionary of Forestry » iz l. 1998, in podatki
iz opisov sestojev. Kot ključni kazalniki, s katerimi
naj bi ovrednotili pomen posameznih sestojev za
ohranjanje biotske raznolikosti v gozdni krajini,
so bili izbrani gozdna združba, razvojna faza, tip
gozdov, delež manjšinskih drevesnih vrst, sestojni
sklep in višina lesne zaloge.
Zaradi subjektivno pridobljenih podatkov
natančna statistična obdelava nebi bila smotrna.
Zato so se odločili, da je za izbrane kazalce biotske
raznolikosti dovolj, da se jih oceni po pomenu, in
to v naslednjem razponu: zelo pomembni 5 točk,
pomembni 3 točke, manj pomembni 1 točka,
nepomembnih kazalcev biotske raznolikosti ni.
Metoda točkovanja je ravno tako subjektivna,
zato je potrebno dobro poznavanje rastiščnih
in sestojnih razmer v gozdnogospodarski enoti.
Vseh kazalcev biotske raznolikosti je tako šest,
od tega trije na krajinskem in trije na sestojnem
nivoju. Vsak sestoj tako lahko dobi maksimalno
30 točk in minimalno 6 točk. Infrastrukturnim
objektom se avtomatsko določi majhno pomemb-
nost, gozdne jase pa so zelo pomembne, saj gre za
gozdno krajino s posameznimi gozdnimi jasami.
Osnovna enota obdelave je tako sestoj oziroma
sestojni tip, ki je identificiran s svojo številko.
Končni rezultat računalniške obdelave podatkov
je ocena pomembnosti sestojev za ohranjanje
biotske raznolikosti v gozdni krajini, ki so lahko:
zelo pomembni 21-30 točk, pomembni 11-20 točk
in manj pomembni do 10 točk. Ker je vsak sestoj
prostorsko definiran (vsak sestoj ima svoj odsek in
površino), se dobljene podatke teh treh kategorij
sestojev lahko naprej obdeluje na različne načine
in na kartah v ustreznem merilu tudi prostorsko
prikaže.V nadaljevanju pa so natančneje opisani
izbrani kazalci biotske raznolikosti in kriteriji za
njihovo ocenjevanje kot zelo pomembni, pomembni
in manj pomembni.
V diskusiji so objektivno prikazane pomanjklji-
vosti metode za ovrednotenje pomena posameznih
sestojev za ohranjanje biotske raznolikosti v gozdni
krajini so lahko: subjektivna izbira in ocena rela-
tivnega pomena kazalnikov; med kazalnike nismo
uvrstili vertikalno strukturo, deleža odmrle lesne
biomase, velikosti sestoja in dolžino roba; biotsko
pomembnost sestojev se ocenjuje ne glede na habi-
tatske zahteve posameznih vrst; itd.. Pomisleki so
lahko predvsem pri kazalnikih gozdne združbe in
sestojni sklep.
Avtorja menita, da se z uporabo predlagane
metodologije lahko olajša odločitve pri izdelavi
gozdnogospodarskih in gojitvenih načrtov v gozdni
krajini, monitoring habitatnih tipov in načrtovanje
ukrepov, ki naj bi v območjih NATURA 2000 zago-
tavljali habitate ogroženih vrst in ohranjanje biotske
raznolikosti. Ali in kje bo do uporabe predlagane
metodologije prišlo pa je odvisno od stališč gozdarske
in naravovarstvene stroke in predvsem od gozdarske
in naravovarstvene politike, ki jo načrtujejo na pri-
stojnih ministrstvih. Za uporabo na nivoju gozdnate
Nadaljevanje na strani 185
Nadaljevanje s strani 168
in agrarne krajine, gozdnogospodarskega območja
in Republike Slovenije pa bi metodologijo bilo treba
dodatno preveriti in dodelati.
7 SUMMARY
The article presents the evaluation methodology
of stand importance for sustaining biodiversity
in forest landscape. The proposed methodology
enables evaluation of the importance of individual
stands for sustaining biodiversity and is based on
the spatial and stand processing of the data from
phytocenologic elaborates (forest associations and
sub-associations) and forest management plans
(descriptions of stands). The evaluation of the
importance of individual stands for sustaining bio-
diversity is based on the definition of biodiversity as
defined in the American forestry dictionary "The
Dictionary of Forestry" of 1998 and on the data
from stand descriptions. Forest association, deve-
lopment phase, forest type, share of minority tree
species, stand assembly and growing stock height
were selected as the key indicators for evaluating
the importance of individual stands for sustaining
biodiversity in forest landscape.
Due to the subjective data acquiring an accu-
rate statistical processing would not make sense.
Therefore the decision was felled that the selected
biodiversity indexes were sufficiently determined
by the evaluation with regard to their importance
in the following range: very important 5 points,
important 3 point, less important 1 point; there are
no unimportant biodiversity indexes. The scoring
method is also subjective and thus requires good
knowledge of habitat and stand conditions in
forest management unit. There can be six biotical
diversity indexes, three of them on the landscape
and three on the stand level. Every stand can get at
most 30 points and at least 6 points. Infrastructure
is automatically given little importance, forest
clearings on the other hand are very important
since we are talking about forest landscape with
individual clearings. The basic processing unit is
thus a stand or stand type identified by its number.
The final result of the computerized data processing
is the evaluation of importance of the stand for
sustaining biodiversity in forest landscape; they
can be: very important 21-30 points, important
11-20 points and less important up to 10 points.
Every stand being spatially defined (every stand
has its section and surface), the acquired data of
these three stand categories can be processed in
various ways and spatially displayed on maps with
an appropriate scale. Further on, the selected bio-
diversity indexes and criteria for their evaluation
as very important, important and less important
are described.
e deficiencies of the method for evaluating
individual stands for sustaining biodiversity are
objectively shown in the discussion. These defi-
ciencies are: subjective selection and evaluation
of the relative importance of indexes; omitting
vertical structure, share of the dead wood biomass,
stand size and edge length from the list of indexes;
biotic importance of stands is evaluated regardless
of habitat requirements of individual species, etc.
Above all indexes of forest association and stand
assembly can arouse doubts.
The authors believe that the use of the propo-
sed methodology can facilitate the decisions while
making forest management and growing plans
in forest landscape, monitoring of habitat types
and planning of measures for ensuring habitats of
endangered species and sustaining of biodiversity
in NATURA 2000 areas. If and where the proposed
methodology is applied, depends on the stand-points
of forestry and ecology and, above all, on forestry and
ecology policy planned by the adequate ministries.
The method should be additionally checked and
upgraded if used on the level forest and agricultural
landscape, forest management region and Republic
of Slovenia.
8 VIRI
HANSEN, A. / ROTELLA, J., 1999. Abiotic factors.
V Hunter M. jr. (ur.), Maintaining Biodiversity in
Forest Ecosystems. Cambridge University Press
1999, s. 161-209.
HELMS, J. (ur.), 1998. The Dictionary of Forestry. The
Society of American Foresters, 210 s.
HUNTER, M. jr., 1999. Biological diversity. V Hunter M.
jr. (ur.), Maintaining Biodiversity in Forest Ecosystems.
Cambridge University Press 1999, s. 3-21.
KOŠIR, Ž., 1975. Zasnove uporabe prostora-Gozdarstvo.
Zavod SR Slovenije za družbeno planiranje, Ljubljana,
133 s.
LARSSON, T.-B., 2001. Biodiversity Evaluation Tools for
European forests. Ecological Bulletins 50 : Blackwell
Science - Oxford 2001, 237 s.
PALIK, B. / ENGSTROM, R. T., 1999. Species composition.
V Hunter M. jr. (ur.), Maintaining Biodiversity in
Forest Ecosystems. Cambridge University Press
1999, s. 65-94.
PAPEŽ, J. / PERUŠEK, M. / KOS, I., 1997. Biotska
raznolikost gozdnate krajine. Zavod za gozdove
Slovenije in Zveza gozdarskih društev-Gozdarska
založba, Ljubljana, 161 s.
PAPEŽ, J. / DAKSKOBLER, I. / PERUŠEK, M. /
ČERNIGOJ, V., 1998. Biotska raznolikost kmetijske
krajine v k.o. Kozana v Goriških Brdih. Gozdarski
vestnik 56, 7-8 : s. 315-345.
PAPEŽ, J., 2001. Ohranjanje biotske raznolikosti. V
: Papež, J. (Ur.), Panovec. Mestna občina Nova
Gorica, ZGS OE Tolmin. Grafika Soča, Nova Gorica,
s. 144-171.
PAPEŽ, J., 2005a. Motnje in dinamične spremembe
vegetacije v gozdni krajini. Gozdarski vestnik 63,
2 : s. 68-78, 91-98.
PAPEŽ, J., 2005b. Načrtno gospodarjenje z odmrlo
lesno biomaso. Gozdarski vestnik 63 , 4 : s. 197-198,
211-221.
PAPEŽ, J. / ČERNIGOJ, V., 2007a. Zgodovina
gospodarjenja z gozdovi v GGG Predmeja, Gozdarski
vestnik 65,
PAPEŽ, J. / ČERNIGOJ, V., 2007b. Odziv nekaterih vrst
na spremembe okolja v GGE Predmeja. Gozdarski
vestnik 65,
PARMINTER, J., 1998. Natural Disturbance Ecology.
V	Voller J./ Harrison S. (ur.), Conservation Biology
Principles for Forested Landscapes. University of
British Columbia, s. 3-35.
PATTON, D.R., 1992. Wildlife Habitat Relationships
in Forested Ecosystems.Timber Press, Portland,
Oregon, 1992, 392 s.
SEYMOUR, R. / HUNTER M., 1999. Principles of
Ecological Forestry. V Hunter M. jr. (ur.), Maintaining
Biodiversity in Forest Ecosystems. Cambridge
University Press 1999, s. 22-61.
SPIES, T. / TURNER, M., 1999. Dynamic Forest Mosaics.
V	Hunter M. jr. (ur.), Maintaining Biodiversity in
Forest Ecosystems. Cambridge University Press
1999, s. 95-160.
THOMAS, J.W.(ur.), Wildlife Habitats in Managed
Forests. U.S. Departement of Agriculture-Forest
Service September 1979, Agriculture Handbook
No. 553, s. 60-77.
-	Pravilnik o gozdnogospodarskih in gozdnogojitvenih
načrtih. Ur. l. RS št. 5 / 1998.
-	Zakon o ohranjanju narave. Ur. l. RS št. 96 / 2004.