Rikoss 1 / 2009 1
Računalniško Informacijsko Komunikacijsko Obveščanje Slepih in Slabovidnih
letnik 8, štev. 1 / 2009, ISSN 1854-4096
Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije
Odgovorni in tehnični urednik, Marino Kačič
Naročnikov v digitalni in zvočni obliki: 1205
=================================================
Opozorilo: Avtorji prispevkov so odgovorni za svoja stališča!
Domov Uredništvo Naročite brezplačen Rikoss
KAZALO
1. UVODNIK: Kolonializem videčih nad nevidečimi
2. AVTOPORTRET: dr. Evgen Bavčar
3. POPOTNIŠKI UTRINKI: Štiridnevno potepanje po Bavarski
4. INTEGRACIJA: Srečanje z Louisom Braillem: ob 200 letnici njegovega rojstva
5. NOVOSTI IZ INVALIDSKEGA VARSTVA: Dohodnina v letu2009
6. DOBRO JE VEDETI: Avdiodeskripcija, kaj pa je to?
7. TESTIRALI SMO: Ko čas postane vrednota
8. NAMIGI IN NASVETI: Izklop prikaza slik za hitrejši prikaz spletnih strani, Kako
iz PPS datoteke dobiti glasbeno datoteko
9. OGLASNA DESKA: Konferenca v Parizu ob 200 letnici rojstva Louisa Braillea
10. NOVIČKE: Rešite pošto z email.si, Lažne spletne trgovine, Dobili smo nov
Skype 4.0
Rikoss 1 / 2009 2
1. UVODNIK: Kolonializem videčih nad nevidečimi
Avtor / urednik: Marino Kačič
********************************************************
Po 3000 letih, končno pisava za nevideče
Minilo je 3000 let in več, odkar so ljudje začeli uporabljati pisavo. In še pred 200 leti
se je zdelo, da slepi ne bodo mogli nikoli brati in pisati, torej biti pismeni. Danes v
formalnem smislu to ni večvprašanje, toliko manj s sodobno informacijsko in
komunikacijsko tehnologijo. Danes gre bolj za vprašanja: kako narediti čim večnovih,
čim bolj učinkovitih, čim bolj cenovno dostopnih napravic, ki omogočajo korekcijo ali
kompenzacijo vida za različne namene ter na različnih življenjskih in delovnih
področjih. Predvsem pa gre za banalno vprašanje: ali se bo ljudem z okvaro vida to
omogočilo danes in v meri, ki jo omogoča razvitost tehnologije? Zanimivo vprašanje
bi bilo: ali se o tem sprašujemo tudi pri polnovidečih?
Takrat, ko se je Louis Braille šolal, pa je bilo glede tehničnih in metodoloških
možnosti povsem obratno: praktično ni bilo možno ničesar in kazalo je, da so slepi za
vedno zgubljeni v smislu civilizacijskega napredka, kot je izobraževanje, osebni
razvoj, boljši socialno-ekonomski položaj in posledično samostojnost ter neodvisnost.
Kljub temu so iskali načine zapisa, ki bi omogočali slepim branje. Prvi znan resnejši
poskus je izvedel Valentin Haüy (ustanovitelj prve šole za slepe) v 17. stoletju. To je
bil reliefni zapis (navadnih) latinskih črk. Ta poskus pretvorbe vsebin po logiki videčih
v obliko za nevideče (kjer velja druga logika) se je pokazal kot okoren in malo
uporaben. Šele ko je Louis Braille (star komaj 15 let) na podlagi Berbierove t.i. nočne
pisave, izumljene primarno za vojskovanje v temi, izdelal okrog leta 1824 nov sistem
t.i. 6-točkovne Braillove pisave (v nadaljevanju brajice), so slepi dobili prvo pravo in
uporabno pisavo.
Iz tega lahko izvlečemo poduk oz. spoznanje: poskusi videčih, da bi pomagali
nevidečim, so bili dobrodošli in nujno potrebni, da bi se lahko slepi
izobraževali,vendar pravih in uporabnih rešitev za slepe niso iznašli videči, temveč
slepi sami. Enako velja tudi danes pri razvoju sodobne posebne informacijsko-
komunikacijske opreme za korekcijo ali kompenzacijo vida. Mogoče je lahko to dobro
izhodišče tudi za razmišljanje tistih, ki skrbijo za razvoj vzgojno-izobraževalnih metod
in programov za ljudi s posebnimi potrebami.
Tudi takrat, v časih Louisa Brailla, so šolo za slepe vodili videči ljudje, in tudi takrat je
bilo uveljavljanje in sprejemanje slepih težavno. Čeprav je na primer Louis izdelal
brajico in so jo slepi gojenci z velikim navdušenjem sprejeli, jo je videče vodstvo leta
dolgo zavračalo. Slepi učenci so se tako na skrivaj učili in uporabljali brajico, vse
dokler ni prišlo novo vodstvo zavoda. Ali ni to ironija, da tudi sedaj naše zavode
vodijo videči ljudje in da je še pred nekaj leti vodstvo našega edinega zavoda menilo,
da se slepi otroci ne smejo učiti uporabe računalnika v prvih letih osnovne šole! Tisti,
ki so to počeli bolj na skrivaj (seveda s pomočjo nekaterih učiteljev, ki so te metode
tudi uvajali bolj na skrivaj), so sedaj uspešni v nadaljnjem izobraževanju izven
zavoda, tisti, ki tega niso osvojili, pačdanes ne morejo biti v enakem izhodiščnem
položaju (kaj šele konkurenčni) v smislu izobraževanja v rednih šolah. Kaj bo pri nas
omogočilo spremembo: menjava vodstva ali njihovo naprednejše mišljenje in
Rikoss 1 / 2009 3
dopuščanje, da slepi sodelujejo in soodločajo v procesu izobraževanja ali vsaj pri
oblikovanju izobraževalnih programov?
Kot večino genijev, so Louisa zavračali (razen učencev, ki so ga občudovali) in kot z
večino genialnih idej, so njegov izum (pisavo za slepe) priznali kot uradno pisavo za
slepe šele dve leti po njegovi smrti. V nadaljnjih sto letih se je razširila na večkot 100
jezikov po celem svetu (op.: večo tem si lahko preberete v odličnem članku Evgena
Bavčarja, v rubriki integracija).
Da bi slepi in slabovidni gledali film? Nehaj nakladati!
Slepi rečemo, da gledamo televizijo. S tem mislimo, da televizijo poslušamo in iz
implicitnih ter interkontekstualnih sporočil v govoru razberemo tudi informacije, ki so
sicer domena vida (na primer: kje se kdo giblje, kako je oblečen, kako izgleda avto,
hiša, pokrajina …) in nato se v notranji zavesti lahko oblikuje tudi predstava, kar je
pravzaprav podobno kot pri drugih ljudeh, le da imajo videči večin bolj pravilne
vizualne informacije ter zato predstavo bližje realnosti. Nikakor pa ne resnice, čeprav
človek tako doživlja: ko nekaj gledam, je to, kar vidim, enako tistemu tam zunaj. Iz
raziskav pa vemo, da je proces oblikovanja predstav precej kompleksen in predvsem,
da ima naravo interpretacije in ne fotografskega posnetka. V tem smislu ni napačno,
če slepi reče, da je gledal televizijo. Razlika je v tem, da je izkušnja videčega in
nevidečega pri gledanju televizije zelo različna. Zato ne bi smeli vsiljevati predstave
videčih o tem, kaj pomeni videti, ker je to le ena od predstav in ničbolj resnična od
druge. Izhajanje iz predstave »videti« je podobno, kot takrat, ko so kolonizatorji
osvajali druge kulture in ker so ocenjevali iz svoje predstave, so sklepali, da ta
ljudstva ne znajo zdraviti, da niso razvita, da so primitivna. Danes pa tehnološko
najbolj razvite farmacevtske tovarne hodijo po informacije o zdravilnih rastlinah prav k
tem »primitivnim« ljudstvom.
V primeru, da nevideči osebi nekdo dodatno opisuje dogajanje na televizijskem
zaslonu, se lahko osebi brez vida še veliko bolj razširi predstava in s tem bolj približa
izkušnji videčih v smislu, da dobi večinformacij iz vizualne zaznavne modalitete.
Pravzaprav je vsak film omejen in s sposobnostjo ter hotenjem režiserja prikazan
zapis. V tem smislu tudi polnovideči dobijo okrnjeno količino informacij, ostalo pa si iz
izkušenj dopolnijo, ko si zgradijo notranjo predstavo, ki ji rečemo vid. Režiser s
kamero preskoči iz enega prostora v drugega, iz enega časa v drugega, iz enega
dejanja na drugo in le nakaže, kaj se je dogajalo med tem. Tako videča oseba sklepa
in v predstavi dogradi, kar manjka. V tem smislu je sledenje filmu podobno osebi z
okvaro vida. Razlika je v tem, da ima večinformacij in je zato predstava lahko bolj
kompleksna.
Ni si težko predstavljati, da ena oseba opisuje dogajanje na ekranu večjemu številu
ljudi. Če to posnamemo in predvajamo kot posnetek, vzporedno s filmom, je možno
to izvesti na primer v kinodvorani ob predvajanju filma. Takemu opisovanju
slikovnega dogajanja rečemo govorno opisovanje ali s tujko avdiodeskripcija. Ta je
seveda lahko za film, oddajo ali kaj drugega (op.: o prvi avdiodeskripciji filma pri nas
in kaj to je, si lahko večpreberete v zelo zanimivem članku Tomaža Wraberja v
rubriki Dobro je vedeti).
Rikoss 1 / 2009 4
Sodobna digitalna televizija pa omogoča večkanalov hkrati, torej lahko poleg
predvajanja slike, glasu, podnapisov, predvaja tudi avdiodeskripcijo ali govorni opis
dogajanja na televiziji. Tako storitev bi se lahko uporabljalo po želji, s slušalkami, po
principu vključi ali izključi. Seveda je to možno le, če tako storitev televizijska hiša
tehnično omogoča. Predvsem pa mora taka avdiodeskripcija biti izvedena. Nekdo jo
mora narediti, podobno kot podnapise. Glede avdiodeskripcij bi morali strniti vrste, da
bi skupaj izpeljali (verjetno delno prostovoljno, delno plačano). Glede tehničnih
možnosti pa bi morali »pritisniti« na televizijske hiše in zahtevati, da to tehnično
omogoči. Na tak način bi ena oseba lahko opisovala tisočim ljudi. Drugače se bo še
naprej dogajalo, kot doslej, da nam vsilijo svoje načine in predstave (kolonizirajo) s
tem, kar jim ekonomsko in konceptualno ustreza. Če za to plačujemo, imamo pravico
zahtevati dostavo blaga in storitev, ki nam ustrezajo in se ne pustimo kolonizirati s
predstavami in potrebami drugih. Morda se to sedaj sliši čudno, ampak tudi v času
Louisa se je slišalo čudno, da bi slepi pisali in brali.
Na vrh
Rikoss 1 / 2009 5
2. AVTOPORTRET: dr. Evgen Bavčar
********************************************************
Kot je vsesplošno znano, človek najteže govori o sebi. Morda bi bilo veliko bolje, če
bi lahko izpovedoval svoje izkušnje v tretji osebi. Sodim namrečv tisto nesrečno
generacijo, ki ni bila udeležena v drugi svetovni vojni, jo je pa ta tragična zgodba na
zelo neposreden način dohitela. To bi se dalo opisati kot neke vrste materialen
odmev svetovnega dogajanja. Rodil sem se v Lokavcu pri Ajdovščini v nedoločljivem
letu 1946. Oče je bil hkrati kmet in delavec - kotlar, mama pa kot veliko Slovenk,
gospodinja. Očeta sem izgubil že s sedmim letom. Tako je na moje otroštvo veliko
vplivala mama, ki je bila plemiškega porekla Schlegel von Gotleben in je še pred
vojno delala kot pomočnica v Trstu pri upokojenem viceadmiralu avstrijske mornarice
(Bizjaku), tudi doma iz Lokavca.
Velik preobrat v mojem življenju je bila že prva poškodba levega očesa, ko mi je bilo
deset let. To naključje me je privedlo v veliko mesto, v Ljubljano, v povsem drugačen
svet. Manj kot leto za tem pa sem ob spoznavanju neznanega predmeta (detonatorja
za mino) utrpel drugo poškodbo. Na srečo sem imel v levem očesu že protezo, ki je
zadržala udarec delcev na poti proti možganom. To pomeni, da bi me eksplozija
ubila, v vsakem primeru pa bi ob preživetju postal slep. Res je, da sem v zdravo oko
dobil le en večji delec, ki pa je bil usoden ob takratni stopnji razvitosti oftalmološke
stroke. Srečno naključje je hotelo, da sem kot videči otrok že začel četrti razred, ki pa
sem ga ponavljal in tako zaradi nezgod izgubil dve leti šolanja. Brajevo pisavo sem
se naučil na očesni kliniki ob pomoči gospe Rade Marolt, ki je bila učiteljica za slepe
že v Kočevju in še vedno živi v Ljubljani.
Kot nekdanji gojenec zavoda lahko rečem, da je to bila najboljša slovenska
osemletka. Izobraževali so nas vsestransko, le premalo upornosti so nam dali, kar pa
je vedno posledica takih getov. Dobro bi bilo, če bi nas naučili še kakšnega
dodatnega jezika in bolj metodološko tudi denimo osnov glasbe, na primer brajevo
notacijo. Za razliko od mnogih evropskih zavodov pa so fante učili gospodinjstva in
politehnike, kar nam je dalo pomembno osnovo neodvisnosti. V sedmem in osmem
razredu so bili uvedeni tudi prosti izhodi, ki so nas vsaj deloma približali svetu, ki nas
je čakal izven zidov zavoda. Če bi govoril v jeziku psihoanalize, bi danes rekel, da
smo bili gojenci po svoje socialno in tudi psihološko kastrirani ter navajeni neke
pohlevnosti in občutka krivde, ki ga imamo Slovenci tudi nasploh na pretek, še
posebej pa slepi.
Vedno pa sem ponosen na izjemno inteligentne ljudi, ki so sodili med gojence
zavoda in ki bi lahko ob bolj široko zastavljeni pedagogiki drugače realizirali svoje
prirojene možnosti. Toda v tistih letih smo morali vsi delati telefonski izpit in ta poklic
je bil eden redkih, ki ga je Slovenija priznavala, saj se je zatikalo že ob fizioterapiji.
Gojenci iz zavoda so morali iti študirat to vejo v Beograd, kar je sramotno za našo
slovensko medicino in njene ustanove. O tem bi rad še kdaj kaj večnapisal. Iti na
gimnazijo je bila svojska avantura in počastiti moram zgled tistih slepih, ki so nam na
tej poti predhodili: prof. Janežiča, Confidentija, Kovačiča, Gustija Škrabca, Pristavca
in mnogih drugih. Težavnosti njihovega dela sem se, skupaj z sošolcem Benom
Zagernikom, zavedel šele, ko sem prišel na univerzo.
Rikoss 1 / 2009 6
Hotel sem se vpisati na gimnazijo v Novi Gorici, kjer me pa tedanji ravnatelj ni hotel
sprejeti. Šele novi ravnatelj, Marjan Urbančič, se je postavil zame in to proti mnenju
profesorskega zbora. Ko sem se znašel med 64 maturanti tudi med štirimi odličnjaki,
mi je rekel: »Šele zdaj sem zmagal, skupaj s tabo«. Ta isti profesor Marjan Urbančič
me je tudi sprejel kot profesorja zgodovine na gimnazijo ob zaključku študija. Na
fakulteti sem moral skupaj z Benom Zagernikom, tako kot nekateri drugi nekaj let
pred nami, ponovno orati ledino, ki je bila sicer že zaorana, a ljudje imajo pogosto
kratek spomin. Moj študij je bil svojevrsten boj za znanje v dokaj neenakopravnih
okoliščinah. V tistih časih mnogi profesorji niso dovolili snemati predavanj in sva s
slepim prijateljem, tako kot mnogi študentje, morala snemati zapiske drugih itd.
Pomembno pa je bilo, da sva bila samostojna v orientaciji in da sva delala marsikaj,
česar takrat od slepih niso pričakovali. Beno je bil po moji oceni tudi najbolj spreten
slepi, kar zadeva tehnike in to lahko rečem, da v svetovnem merilu. Za uporabo v
študentskem naselju je sam izdelal električno pečico, da sva si ob mrzlih radiatorjih
lahko malo grela roke za čitanje brajeve pisave.
Veliko bi se dalo povedati o tem izkustvu med videčimi, tako na gimnaziji, kot tudi na
fakulteti. Na srečo je bilo v tistih časih morda nekoliko večsolidarnosti, pri študiju pa
mi je tudi pomagala sestra in vedno razumevajoča mama, ki mi je kupila tudi prvi
brajev stroj iz Vzhodne Nemčije. Ta me je spremljal skozi celo gimnazijo. Ocenjujem,
da sem lahko izkoriščal ob takratnih tehničnih možnostih le kakih 50 odstotkov svojih
sposobnosti, morda pa še manj. Magnetofoni na trak so bili nerodni, tudi reporterski
za snemanje predavanj so bili veliki in nepraktični, kasete pa so se začele pojavljati,
ko sem že zaključeval študij na fakulteti v Ljubljani.
Kljub temu, da sem uspešno deloval kot prvi slepi profesor za zgodovino na srednji
šoli, sem se odločil, da grem na podiplomski študij v Francijo in ga povežem tudi s
spoznavanjem francoskih izkušenj na področju izobraževanja. Po zaslugi iznajdljivih
prijateljev sem uspel dobiti francosko štipendijo. Naj povem, da sem tudi prej
prejemal štipendijo (milijoni za talente), po zaslugi modrih Olge Tomšičin Pavla
Kogeja z Republiškega zavoda za zaposlovanje. Tudi goriški Zavod za zaposlovanje
mi je bil naklonjen, saj so mi podarili nekoliko bolj trpežen pisalni stroj za slepe. Prvi
magnetofon Philips pa sem lahko kupil po zaslugi zavarovalnice ob poškodbi z
detonatorjem za mino. To so čudna in nenavadno ironična naključja.
V Franciji sem se vpisal na tretjo stopnjo študija estetike v okviru filozofije in iz tega
tudi doktoriral. Do takega študija bi v takratni Ljubljani imeli še vedno predsodke,
razen nekaterih profesorjev, ki so bili izjemoma bolj odprti. Moja sreča je sploh bila,
da sem šel na filozofijo, saj je to veda, ki bolj odpira duhove. Vem namreč, da je bilo
na študiju zgodovine do slepih večpredsodkov. Če bi se še enkrat odločal za študij,
bi raje študiral filozofijo in umetnostno zgodovino, a to bi bilo težko doseči. To
svobodo za področje umetnosti mi je dala šele Francija, kjer že od leta 1976 delujem
kot znanstvenik v okviru Nacionalnega centra za znanstveno raziskovanje na
področju filozofije, predvsem pa estetike. Za svoje delo na kulturnem področju sem
dobil državno priznanje od predsednika Drnovška, Franciji sem namrečposredoval
dela večslovenskih pisateljev, med drugim Borisa Pahorja, Franceta Bevka, Alojza
Rebule in nazadnje tudi vzpostavil prvi stik za prevod Edija Kovača. Večštudij o
slovenski literaturi, kulturi in zgodovini sem objavil v francoščini. V francoščini imam
tudi večštudij s področja invalidov ali denimo drugačnih, da ne zapademo v klišeje
zgodovine.
Rikoss 1 / 2009 7
V Slovenijo, iz katere se glede na pogoste obiske, nekako niti nisem tako strastno
odselil, sem posredoval vse svoje izkušnje. Tako je preko mene prišla v Slovenijo
dolga bela palica. Še sedaj se spominjam, kako sem z vlakom, na željo pokojne
predsednice Zveze slepih Mimi Breznik, pritihotapil 75 palic in se bal, da mi jih
cariniki zasežejo. Posredoval sem tudi prve informacije o brajevem zaslonu/vrstici in
kazal v Zavodu prototip, ki je bil izdelan v Franciji. Seznanjal sem tudi s prvim
magnetofonom s pospešenim branjem, ki so ga izdelali v ZDA. Še vedno uporabljam
senzorska očala, poznal pa sem še druge sisteme te vrste. Žal je vladala na tem
področju pri naših institucijah za slepe neke vrste brezbrižnost, morda pa celo strah,
da bi lahko kdo bil bolj informiran od t.i. poklicanih. Spominjam se, da sem s
prijateljem preizkušal običajen računalnik, ko še niso obstajale prilagoditve za slepe.
Eden prvih, ki me je seznanil s prilagojenim sistemom, je bil slepi francoski
znanstvenik kemije, dr. Alain Rousseau. Moram pa tudi reči, da sem v Sloveniji,
poleg prof. Majerja s filozofije, uporabljal prvi diktafon, ki so mi ga podarili Holandci,
ko sva bila tam z Benom prva na samostojni poti in se je pisalo leto 1970, če se ne
motim.
Ko s svetovnega stališča ocenjujem delo slepih izobražencev v Sloveniji, se
zavedam, da smo v samem vrhu. Lahko pa bi bilo še veliko bolje, ko nas ne bi
obremenjevali tako imenovani poklicani, oziroma tisti, ki o znanosti, pedagogiki,
defektologiji nimajo ravno najbolj izdelanih pojmov. Zato smo jim pogosto slepi (ljudje
z okvaro vida (izobraženci v neke vrste strah in ogrožanje njihove tradicionalne
samozadostnosti, ki pa pogosto kaže na dokaj s predsodki napolnjeno duhovnost in
svetovni pogled. Tudi pri sami Zvezi slepih je treba poudariti, da iz lastnih izkušenj ne
morem govoriti vedno o razumevanju. Lahko pa pohvalim Zvonka Hladnika iz Nove
Gorice, ki je bil že v času moje gimnazije človek Evrope in tak je bil tudi predsednik
ljubljanske organizacije inženir Dvoržak, ki so se ga pa nekateri bali.
Med slovenskimi ljudmi z okvarami vida je bilo vedno veliko izjemnih pobud
posameznikov, ki pa na žalost niso imele vedno odmeva, kakršnega bi zaslužile. Tu
imam celo v mislih pobudo gospoda Zupanca, ki je dal idejo kolegu inženirju, da je
začel izdelovati detektorje za svetlobo, ki so bili izjemno dobri. Tudi mimo dela
inženirja Arsena Šurlana ne morem, saj sem bil demonstrator njegovega govorečega
pisalnega stroja, daljnega predhodnika sodobne tehnike, pomembnega za tisti čas.
Ostalo pa je samo pri prototipu. Seveda so mi v ponos izjeme tako pri Zvezi slepih
kot na Zavodu, ki so znale misliti drugače in dlje in želel bi mladim generacijam, da bi
bile take izjeme bolj pogoste, kot so bile za mojo generacijo. Kot oseba z okvaro vida
nisem bil nikoli individualist, kar so morda nekateri mislili, vedno pa sem bežal od
getov in klišejev ter nepotrebnih zdrah, ki še vedno prepogosto spremljajo našsvet.
Rad bi pa, da bi bilo delo slepih izobražencev drugače uveljavljeno in priznano in da
bi se osvobodili tistega strašnega občutka ogroženosti in zavisti. Vsak uspeh ljudi z
okvaro vida je tudi moj uspeh. Za svoje delo na tem področju sem dobil tudi nagrado
brazilske zvezne države Minas Gerais, pačzato, ker delujem nekako internacionalno.
Menim, da bi Slovenci lahko bili še bolj v vrhu, ko bi se osvobodili majhnih
vrtičkarskih zamer, zavisti in predsodkov in skušali premakniti miselnost v
razumevanju ljudi z okvarami vida, ki jo spremlja še vedno veliko predsodkov.
Ko predavam po svetu o fotografiji, grem samo na tiste ustanove, ki mi zagotovijo, da
sprejmejo brez predsodkov medse slepe, ki bi hoteli delovati tudi kot fotografi. Zame
Rikoss 1 / 2009 8
fotografija ni neka eksotika, temvečpriložnost, da tudi kot filozof razmišljam o pravici
ljudi z okvaro vida do lastne podobe in do podobe nasploh. To pomeni, da imamo
tudi mi pravico do tako imenovanih vizualnih resnic sodobnega sveta, kar je v svetu
vedno bolj prisotno. Zato na svojem področju ne izključujem tudi razmišljanja o filmu,
fotografiji in sploh o likovni umetnosti. Že od samega začetka spremljam avdiovizijo in
lahko samo čestitam tistim redkim v Sloveniji, ki so se za to zavzeli, kot denimo
TomažWraber. Isto menim glede psihoanalize, ki odpira veliko možnosti ljudem z
okvaro vida, da ne govorim še o akupunkturi in drugih še premalo izkoriščenih
možnostih. Svet vizualnih resnic nam ni naklonjen, smo pa ljudje z okvarami vida v
bistvu izjeme v spoznavanju resničnosti materialnega sveta in zlaganega virtualnega
sveta. Glede iluzornega virtualnega sveta lahko ljudje z okvaro vida poudarjamo
svojo zvestobo resnici, ki se jo da potipati, se pravi pogledati od blizu, pomeni
dokazati njen materialen obstoj. Zato menim, da nam še vedno ni dana tista vloga, ki
jo zaslužimo in tiste možnosti, ki bi že morale biti za nas pravilo in ne samo izjema.
Računalnik mi daje relativno svobodo, ki pa jo pogojuje predmet dela. V nobenem
primeru pa ne more aparat nadomestiti na primer ustrezne tajnice z znanjem več
jezikov. Značilno je, da smo slepi v vedno večji odvisnosti, če se naše znanje širi in
potrebujemo vedno bolj specializirano pomoč. Ni dovolj le možnost, da nam videča
oseba bere, če zna le en jezik, slepa oseba pa bi potrebovala branje v večjezikih.
Vsekakor pa da računalnik večjo možnost komuniciranja z elektronsko pošto in
določeno avtonomijo na področju vizualnih stikov. Na primer, lahko se nekomu
posreduje podobe, ki vam jih lahko potem opiše po telefonu. Ocenjujem, da bi lahko,
ko bi v času svojega študija imel sedanje tehnične možnosti, spoznal veliko več
realnosti in se naučil večjezikov. Na žalost tehnika za ljudi z okvarami vida vedno
zaostaja za razvojem tehnike za splošno uporabo. Tehnika pa kljub temu hitreje
napreduje kot miselnost ljudi v odnosu do hendikepa. To se vidi pri dostopu do
digitaliziranih knjig, revij, časopisov, ki so večinoma nedostopne za ljudi z okvarami
vida.
Relativna samostojnost s pomočjo računalnika in drugih sodobnih tehničnih
pripomočkov je res le relativna in delna. To še bolj velja za sistem GPS in druge
senzorske sisteme. Nenazadnje pa tudi za stehnologiziran sistem psov vodnikov. Tu
velja spomniti na grško Antigono, ki je očeta Ojdipa zvesto spremljala in ni šla v
kakšno šolo za dresiranje psov, da bi ponižanemu očetu pomagali na poti v
dostojanstveno smrt.
Na vrh
Rikoss 1 / 2009 9
3. POPOTNIŠKI UTRINKI: Štiridnevno potepanje po Bavarski
Avtorica in sodelavka: Metka Pavšič
********************************************************
Avgustovsko popoldne je. Avto smo nabasali z vso potrebno potovalno kramo. Šotor,
spalne vreče, gorilnik in nekaj hrane (obvezno je pohanje in makaronova solata za
prvo večerjo). Ker nas je petero, prvičuporabljamo tudi prtljažnik na strehi, ki ga
tekom poti imenujemo kar »truga«. Vremenska napoved ni najbolj obetavna, a to nas
ne ustavi. Naši cilji segajo proti Bavarski, njenim naravnim lepotam in gradovom
opevanega kralja Ludvika Bavarskega.
Nekaj veselja nam že takoj na začetku požre zastoj na gorenjski cesti. Nihče ne ve ali
so za uro dolge zastoje krive aktualne vinijete ali popravila cest, ki jim ni videti konca.
Nekoliko nenavaden je občutek, da ti nikjer na poti ni potrebno pokazati potnega lista
ali vsaj osebne izkaznice.
Pričenja se mračiti in že iščemo primeren kamp. Naša utrjena šoferka je stvari že
malce preiskala po medmrežju. In res, kmalu najdemo lep kamp ob reki, ki ji ne vemo
imena in na našo nočno žalost tudi tik ob železniški progi. Po postavljanju šotora
sledi eden najlepših trenutkov na potovanjih. Večerja ob svečah, na tleh pred
šotorom. Romantično, v stilu »mizica pogrni se«. Ob desetih zvečer sledi balinarski
turnir. Seveda tudi nas ni obšel pekingški olimpijski duh. Večer je hladen in ponoči
tudi dežpotrka na naše šotorsko platno.
Po vseh jutranjih ceremonijah se odpravimo proti Salzburgu. Ogledamo si prvi
grad,na naši poti, Burg Hohenwerfen, ki pa je precej drugačen od ostalih, ki smo jih
kasneje videli. Starejši je, saj je star že skoraj tisočletje in precej manj gosposki.
Največja atrakcija tega gradu je, da v njem domuje okoli dvajset raznih vrst velikih
ptičev: orlov, sokolov in takih, ki jim ne vemo imena, komentatorja pa tudi ne
razumemo. Vsak dan za obiskovalce pripravijo predstavo, pravi šov, v katerem želijo
predstaviti enega najstarejših načinov lova – s ptiči. To oblika lova izvira v Mali Aziji
in se je v evropskem prostoru obudila v srednjem veku.
Obiskovalci stojimo v krogu na grajskem dvorišču. Dreserji sokolov in jastrebov stojijo
sredi kroga in pticam, ki jih spuščajo z gradu nastavljajo razne vabe, od umetnih ptic
do kosov mesa. Ptice imajo na krempljih nekakšne kraguljčke, tako da slišim, ko ptica
zaprhuta nad mano. Ta zvok mi je bil od nekdaj silno zoprn. Po aplavzu obiskovalcev
in komentarjih prijateljev vem, kdaj je ptičzagrabil vabo ali v zraku ujel kos mesa.
Nekatere ptice imajo baje tudi do dva metra preko kril. Ufff, nisem ljubiteljica raznih
predstav z dresiranimi živalmi.
Pot nadaljujemo proti Mozartovemu mestu. Ustavimo se v rudniku soli. Na vstop
čakamo v čakalnici, ki spominja na letališko zgradbo. Vsepolno ljudi različnih
narodnosti, vročina in enakomeren hrup, ki ga povzroča človeško govorjenje.
Čakamo skoraj dve uri. Da ne upade morala, si privoščimo kavo in prigrizek. Ko pride
na vrsto naša številka nas redar spusti do preoblačilnice, kjer si preko obleke
nataknemo nekdaj bela, varovalna oblačila.
Naj na tem mestu povem, da so vstopnine povsod precej zasoljene in da skoraj pri
vseh ogledih kartica Zveze slepih omogoča precejšen popust.
Ob vhodu sedemo na lesen vlakec, ki te zapelje v notranjost rudnika. Ta je baje
rjavkaste in rdečkaste barve in ne bele kot bi pričakoval. Po jezeru se zapelješz
ladjico, globlje pa se spustišpo lesenem toboganu, ki je na mojo veliko žalost čisto
prekratek. Ljudje od strahu ali navdušenja vreščijo. Rudnik je zares sodobno
opremljen za turistične oglede. Predstavitveni filmi, svetlobni efekti, tekoče stopnice
ipd.. Obliznem prst, ki sem ga prej podrgnila ob kamnino. Ja, res je slan. Sredi
Rikoss 1 / 2009 10
rudnika poteka tudi meja med Avstrijo in Nemčijo, kar jim je že v zgodovini
povzročalo težave, saj je bil rudnik zaradi dobičkonosnosti jako zanimiv za vse. Iz
prihodkov rudnika je škof Jakob dal zgraditi najlepše stavbe Salzburga. Pred
rudnikom, ki je deloval do leta 1989 si ogledamo še vasico prvih keltskih rudarjev. Vsi
podvomimo, da so v tistem času imeli tako razkošne hiše. No ja, vse za turiste.
Salzburg nas navduši s svojimi trgi, ki se nekako prepletajo med seboj. Mene kot
vedno navdušijo ulični glasbeniki, ki dajo mestu pridih radoživosti. Tu se vsi trudijo,
da bi tako ali drugače odigrali nekaj Mozartovega. Tako igralec na kozarce kot dva
harmonikarja in kitarist. Brez fotografije pred kipom slavnega skladatelja ne gre, pa
tudi brez njegovih kroglic v ustih ne.
Prične deževati in ozračje je prehladno za kampiranje. Tako pričnemo že precej
pozno iskati prenočišče. Ne damo se pa kar takoj. Končno pristanemo pred velikim
poslopjem kjer kolegica zbaranta že tako nizko ceno prenočišča. Pa naj kdo reče, da
se v Nemčiji ne da. Nas je pa zato natakarica kasneje malce postrani gledala. Brez
vrčka piva, ki smo si ga prav gotovo zaslužili pa tudi ne gre. Smo pa šele zjutraj lahko
občudovali ogromna poslopja, rože na oknih in sploh urejeno okolico. Že zvečer smo
se pozabavali z ugibanjem o tem, kaj nam bodo postregli za zajtrk. Vsi smo se glede
na ceno nagibali k mnenju, da bomo dobili le malce kruha in marmelade. Pravo
otroško navdušenje pa nas zajame, ko zjutraj ugotovimo, da nas čaka pravi razkošni
zajtrk. Je že tako, da je dobra kulinarika sestavni del potovanj, pa tudi to, da prazna
vreča ne stoji pokonci bo držalo.
Pot nas vodi proti jezeru Chiemsee. Obalno mesto je zelo lepo urejeno. Na oknih je
vsepolno bršljank, mnogi so oblečeni v domače, bavarske noše. Z ladjico se
odpeljemo najprej proti Moškemu, Herrenchiemsee, nato še proti Ženskemu otoku,
Frauenchiemsee. Na prvem si ogledamo benediktinski samostan in grad, ki ga je
pričel graditi Ludvik II. po vzoru francoskega Versaillesa. Zgradil je le osrednji del, ker
mu je kasneje zmanjkalo denarja. Verjetno je ena najznačilnejših zanimivosti tega
gradu miza, ki so jo iz jedilnice spustili v kuhinjo, kjer so jo obložili in jo nato zopet
potegnili navzgor. Eno izmed sob krasi čudovit porcelanast lestenec. Vse podobne
po svetu je zaukazal Ludvik II. uničiti. Vse kaže na to, da je bil ta kralj res poseben
človek. Velik romantik, sanjačin občudovalec umetnosti. Prijateljici mi opišeta tega
slavnega vladarja. Pravita, da je bil s svojo krepkostjo, temnimi očmi in prijetnimi
potezami prav greha vreden moški. V tem gradu pa je prebival borih štirinajst dni.
Na ženskem otoku še vedno deluje ženski benediktinski samostan, ki pa si ga ni
možno ogledati. Hvala bogu, da je vsaj kaka stvar obvarovana pred turističnim
navalom. Prisluhnemo zanimivi poulični glasbi, ki jo izvaja nekaj temnopoltih
mladeničev in mladenk. Prijateljica me med odmorom pelje do njih in mi položi roko
na enega izmed instrumentov. Otipam nekakšno pokonci postavljeno skledo, v kateri
so nameščene tipke, na katere glasbenik pritiska s prsti. Zvok me še najbolj spominja
na kovinski ksilofon. Malce se zazibljemo v živahnih ritmih, potem pa nas prazen
želodec zapelje do bližnje gostilne. Privoščimo si kosilo. Sama za spremembo pojem
dunajski zrezek na katerega si namažem nekaj brusnične marmelade. Zanimiv okus,
le da stvar postaja zoprna zaradi številnih os, ki me pričnejo obletavati zaradi
sladkega vonja marmelade. Mrčes je pa res povsod enako nadležen.
Večeri se in zunaj postaja neznansko hladno za ta letni čas. Pokrajina spominja na
naše dolenjske griče. Morda ima zato ta cesta naziv romantična. Spet je večer in čas
za iskanje prostora za počitek. Ustavimo se pred hišo, pred katero stoji gospa. Najbrž
zato, da privablja zapoznele iskalce prenočišč. Zjutraj nam njen soprog pove, da je bil
njegov ded osebni šofer Ludvika Bavarskega. Zdaj nam je jasno, zakaj jedilnico krasi
njegova velika slika. Še isti večer se odpravimo na nočno vožnjo in v daljavi se vidita
Rikoss 1 / 2009 11
osvetljena dvorca, ki ju nameravamo naslednji dan podrobneje pogledati. Zebe nas
kot sredi zime. Naletimo na pravo vaško oziroma mestno veselico na prostem. Saj je
kot doma. Poznam obe popevki, ki ju zaigra ansambel, nekateri obiskovalci so že
precej v »rožicah«, plešeta pa le dve Kitajki. No, slednje pri nas še ni ravno nekaj
običajnega.
Zjutraj se odpeljemo proti Fussenu, mestecu pod dvema gradovoma. V enem izmed
njiju je Ludvik preživel svoje otroštvo, drugega pa je pričel graditi, a je v njem prebival
le pol leta. Tudi tu je mnogo stvari nedokončanih. Do njega te pripelje avtobus.
Najprej gremo pešdo razgledne točke, s katere se lepo vidi grad. Stojimo na
železnem mostičku, pod nami je globoka soteska. Vodo slišim dalečpod nami. K
sreči, da je dal Ludvik skonstruirati železen most, sicer v sodobnem času ne bi zdržal
množice obiskovalcev.
V gradu dobi vsak obiskovalec svojega avdio-vodiča v njegovem jeziku. To je super
naprava, ki jo nosišs seboj, v sobah si prislonišna uho ta »telefonski« aparat in
poslušašrazlago. Koristna stvar, le slovenščina je bila precej borna. Ta slavni grad
Neusweinstein obišče na leto okrog milijon in pol obiskovalcev. Prostori za služinčad
in kuhinja so za tiste čase izredno moderno urejeni. O razkošju gradu pričajo tudi
lestenci. Samo v glasbeni dvorani je moglo petindvajset ljudi po uro in pol prižigati
osemsto sveč. Povsod je opaziti znake Ludvikovega prijateljevanja s slavnim
skladateljem Wagnerjem. Zanj je predvidel celo lastno sobo. Njegova spalnica pa je
zelo umetelno izrezljana iz dragocene hrastovine. Prijateljica mi na skrivaj položi roko
na eno izmed omar, da začutim to mojstrstvo . Poleg spalnice je tudi kapelica, v
kateri so mu leta 1886 zaradi mnogih čudaštev odvzeli vladarski naslov. Njegova
smrt prihodnjega dne še danes ni pojasnjena. V bližnjem jezeru so ga našli
utopljenega skupaj z njegovim psihiatrom. Bilo mu je enainštirideset let. Že v tednu
po njegovi smrti je bil grad odprt za obiskovalce. To je bilo povsem v nasprotju z
njegovo naravnanostjo. Ni maral stikov z množicami in zdelo se mu je, da bi prostori
postali nekako onečaščeni, če bi vanje zahajalo mnogo ljudi. Pravijo, da je ta grad
Ludvik Bavarski gradil po svojih zamislih zato, ker je čutil, da nikdar ne bo mogel po
božjih zakonih postati dober vladar, tu pa je lahko izražal svoje zamisli in uresničeval
svoje sanje.
Počasi se pričenjamo odpravljati proti domu. Na avstrijski strani nas pot vodi mimo
jezer, smučarskih skakalnic in kdove katerih hribov. Ob poti se ustavimo, da se še
zadnjičpodpremo. Skuhamo si makarone, iz prtljažnika potegnemo prav vse kar nam
je ostalo in spodobno zaključimo naše kulinarične podvige. Dežnas skoraj prežene,
a kot navadno imamo tudi tokrat srečo z njim. Vedno, ko smo se odpravljali kam peš
je nehalo deževati. Dežhvala bogu že ve, kdaj mora padati. Vsekakor ne takrat, ko
se popotniki pešpotikajo naokrog. Sledi kratek postanek v znanem, mondenem
smučarskem letovišču Kitzbühlu , kjer se ob osmih zvečer še malce podpremo. Je
paččas za večerjo, potem pa smuk v avto in proti domu. Vsak se po svoje trudi, da bi
si našel najudobnejši položaj v avtu. Nekateri člani posadke celo zaspijo. In kako veš,
da si blizu Slovenije? Ko te pričnejo prehitevati avtomobili z našimi registrskimi
tablicami in ko se tudi debate v avtu spremenijo. Ničvečpopotniškega kramljanja,
sem in tja že kakšno rečemo o službi. Lepo pa je, da obstajajo taki pobegi iz
vsakdana kot je bil tale štiridnevni skok na Bavarsko.
Na vrh
Rikoss 1 / 2009 12
4. INTEGRACIJA: Srečanje z Louisom Braillem: ob 200 letnici njegovega rojstva
AVTOR: dr. Evgen Bavčar
********************************************************
Spominjam se, da sem prvičslišal o Braillu, ko mi ga je še kot otroku omenila moja
prva učiteljica Braillove pisave, gospa Rada Marolt. Takrat sem bil pacient na očesni
kliniki. Ker je postala moja situacija z vidom brezizhodna, so se odločili, da me
naučijo Braillovo pisavo (v nadaljevanju brajica). Tako se je začela moja dolga pot z
Louisom Braillem.
Na ta moja prva srečanja sem se seveda spomnil tudi ob dvestoletnici njegovega
rojstva (to je januarja letos), zato že večkot leto dni fotografiram vse, kar je kakorkoli
vezano na tega genialnega izumitelja. Spominjam se, kako sem pred davnimi leti
vodil skupino rojakov na obisk Pantheona. Ko je tamkajšnji čuvaj opazil, da ne vidim,
me je prijel za roko in jo položil na napis Louis Braille, ki že od leta 1952 počiva v
družbi največjih možFrancije, Voltaira, Rousseauja in drugih.
Da bi bolje razumeli delo Louisa Brailla, velja omeniti še srečanje Valentina Haüya s
slepimi. V mislih imam tisti sloviti sejem svetega Ovida, kjer so v letu 1771 nastopali
slepi glasbeniki v čudnih oblekah in bili nekako načrtno ponižani in zasramovani. To
je Valentina Haüya prizadelo in odločil se je nekaj narediti za slepe. Dobro desetletje
kasneje je odprl prvo šolo za slepe na svetu In izdelal prvi sistem pisave za slepe. To
so bile običajne latinske črke, postavljene v relief. Valentinu Haüyu gre tudi zasluga
za tisto pomembno predstavitev njegovih 24 učencev na dvoru pred francoskim
kraljem 26. decembra, v davnem letu 1586, kako berejo s prsti, za kar Ludvik XVI.
Podeli šoli kraljevo pokroviteljstvo. Ko govorimo o pravicah slepih, ne smemo
pozabiti, kako je slavni filozof Denis Diderot branil slepe in bil zaradi svojega
slovitega pisma o slepih v uporabo tistih, ki vidijo, zaprt v trdnjavi Vincenes pri Parizu
v letu 1747.
Morda bi bilo zanimivo še omeniti, da je v Franciji obstajala posebna ustanova za
slepe, 1520 po imenu, ki jo je postavil na noge kralj Ludvik 11. Seveda pa so tu živeli
slepi kot v nekaki sirotišnici skupaj z videčim osebjem. Večstoletij je bilo članom te
ustanove, kljub prepovedi za druge, omogočeno beračiti po Parizu. Nosili so uniforme
s kraljevim znakom, se pravi, belo lilijo. Kot prej omenjeno pa je prva šola oziroma
izobraževalna ustanova nastala po zaslugi Valentina Haüya v letu 1785. V tej
ustanovi, ki jo je v času Louisa Brailla najprej vodil dr. Guillié, pa so se žal dogajale
zelo barbarske stvari. Njegov naslednik, dr. Pignier, poroča, kako je v ustanovi že
prvi dan svojega dela začutil obupen smrad. Ko se je prepričal, od kod prihaja, je
videl, da obstaja poseben prostor, kjer je kot žival, povsem zapuščen, živel duševno
moten slepi gojenec. Tam so namrečza kazen gojence privezovali z verigami in jih
mučili tudi z odvzemanjem hrane, uporaba palice pa je bila tudi zelo pogost pojav pri
učenju, kot pravijo arhivi iz tistega časa. Dr. Guillié je opravljal na otrocih, slepih od
rojstva, tudi poskuse. Tako jim je na oči nasul mikrobov obolelih otrok in potem
opazoval razvoj nalezljive bolezni, ki pa je bila izredno boleča. Zaradi takega
obolenja so denimo na očeh obolele sužnje med prevozom v Ameriko, kar pometali v
morje, kot poroča znanstvenica Zina Waygand v svoji knjigi Videti in ne gledati.
Rikoss 1 / 2009 13
Ko so vodili na sprehod gojence tega prvega zavoda in enako so počeli tudi v času
Louisa Brailla, je stopal spredaj vodičin držal močno vrv, ki so se je držali slepi in mu
sledili kot živinčeta po pariških ulicah ali pa v še sedaj obstoječem Parku Jardin des
plantes. Vsak učenec je imel posebno številko in oznako (mladi slepi), ta napis
obstaja tudi na gumbih uniform, ki so jih nosili. Nekaj teh gumbov iz časa Louisa
Brailla sem imel priliko pogledati od blizu in tudi fotografirati. Kot poroča pisatelj
Hervé Guibert v svojem romanu Des aveugles (Slepi oz. O slepih), so še v prvi
polovici dvajsetega stoletja Parižani obiskovali zavod za slepe kot neko vrsto
človeškega živalskega vrta. Pravili so: »Šli smo gledat slepe«. Naj še povem, da ta
isti pisatelj pravi, kako še do leta 1936 slepi niso imeli pravice do lastnine itd. Njegov
roman je dokaj razburkal javnost v Franciji, saj slepe predstavlja tudi kot telesna, se
pravi erotična bitja. Ta pisatelj mi je osebno pripovedoval svoje izkustvo čitalca v
zavodu za slepe, kar mu nekateri še vedno zamerijo, češda si je dovolil preveč
napisati o slepih.
Zavod za slepe 56 Bd des invalides v neposredni bližini slovite Napoleonove
grobnice še vedno po svojem visokem zidu spominja na miselnost 19. stoletja, ki jo je
pa sodoben čas nekako ponotranjil. Tak visok zid imata v Parizu še največji zapor in
največja umobolnica, ki oba izhajata iz 19 stoletja. Ob zgodovinskih predsodkih, ki jo
že prinaša sama konotacija besede slepi, ne smemo pozabiti, da nas le nekaj stoletij
loči od časov, ko so se na enem od pariških trgov zabavali tako, da so slepim, ki so
bili lačni, podarili živega prašiča. Potem pa so se naslajali ob pogledu nanje, ko so s
palicami poskušali svinjo ubiti. Padalo je po njej in po lačnih slepih, ki so zabavali
videče. Zato se velja vprašati, kakšna je sodobna oblika podarjenega prašiča?
Toda vrnimo se k našemu slavljencu Louisu Braillu, ki bi letos
4. januarja praznoval dvesto let, če bi še živel. V resnici še
vedno živi v zavesti milijonov slepih, saj je njegova pisava
edini resnično univerzalni sistem pisave za slepe.
Ko sem prvičstopil v njegovo rojstno hišo v
Coupvray kakih 40 km izven Pariza v smeri
severovzhoda, me je prevzel nenavaden
občutek nečesa svečanega. Obiskal sem tudi
delavnico njegovega očeta, ki je bil sedlar, na
kar spominjajo celo nekateri predmeti iz
tistega časa. Veliko je napisanega o tisti
nenavadni nesreči triletnega Louisa, ki si je
desno oko poškodoval s šilom, po drugi
varianti pa morda z manjšim zakrivljenim
nožem, ki ima obliko malega srpa. Vsa ta orodja sem temeljito pregledal. O tem bodo
še naprej pisali. Pomembno je, da je ta nesreča morda bila po svoje čudež, ki je
omogočil slepim pismenost.
V Braillovi vasi je živel zelo napreden duhovnik Abbé Palluy in tudi napreden učitelj
Antoine Becheret, ki sta prepoznala inteligenco slepega Louisa in ga spravila v šolo z
ostalimi otroci. Tako se je mali Louis učil na pamet in bil del svoje vaške skupnosti.
Menda šele na priporočilo grofa d'Orvilliersa, ki naj bi prisostvoval na dvoru že prej
omenjeni predstavitvi slepih učencev, pa je prišel Louis Braille v Pariz v tisti prvi
zavod za slepe 15. februarja 1819. O tej ustanovi, polni vlage in mraza, je bilo veliko
Rikoss 1 / 2009 14
napisanega. Danes stoji na mestu, kjer je bila ta zgradba, le spominsko obeležje, ki
sem ga tudi fotografiral. Od tu iz ulice Saint Victoire se je namrečzavod za slepe
preselil na 56 Boulevard des invalides, kjer je še danes in kjer je tudi v letu 1852 umrl
Louis Braille.
Braillov izum točkopisa na osnovi šestih pik vsekakor ne bi bil mogoč, če ne bi šlo za
nenavaden splet okoliščin, ki so pripomogle, da se je uresničila njegova genialna
zamisel. Pri tem moramo navesti zelo nenavadnega človeka, gospoda Charlesa
Barbiera de la Serre, ki je v kraljevi vojski služil kot stotnik topništva in je izumil nočno
pisavo, imenovano sonografijo. Tudi njegovo tablico s sistemom 12 pik sem imel v
rokah in fotografiral. Gre za sistem transkripcije zlogov na osnovi 12 pik, ki seveda ni
prevečpraktičen. Moramo pa pohvaliti in se pokloniti spominu na tega izumitelja, ki je
ob svojem sistemu takoj pomislil na slepe in pisal direktorju prvega zavoda za slepe.
Vprašajmo se, koliko vojaških strokovnjakov je danes pripravljeno svoje izume
posredovati v dobrobit slepih in invalidov sploh.
Ko je bil mali Louis v zavodu in je po direktorju Sébastienu Guilliéu (prej omenjenemu
direktorju, ki je trpinčil slepe učence) vodenje zavoda prevzel Alexandre François-
René Pignier, je torej Braillu in sovrstnikom pokazal sistem gospoda de la Serre.
Tako je zvedavi Louis začel preizkušati nov sistem, ga spreminjati, prilagajati. Ves
prosti čas je posvetil temu delu. Na počitnicah v rojstni vasi se je celo posluževal
sedlarskih žebljičkov, da bi odkril najboljšo kombinacijo pik. Ko mu je bilo komaj 15
let, je bil njegov sistem izdelan. Pot do uveljavitve tega sistema pisave pa je bila zelo
dolga in trnova. Ne da bi navajali podrobnosti, morda le-to, da je brajica imela leta
dolgo veliko nasprotnikov in boj za njeno uveljavitev se je vlekel nekako od leta 1824
do leta 1844, ko je ob ustanovitvi novega zavoda in predvsem po zaslugi vztrajnosti
slepih samih bila priznana in dokončno sprejeta. Evropa je Brajev sistem sprejela v
letu 1878, Amerika pa šele v letu 1917. Povejmo še, da je bila ta pisava za afriške
jezike in nekatere Azijske preko Unesca sprejeta šele po drugi svetovni vojni.
Naj posebej poudarim, kako nenavaden občutek sem imel, ko sem prvičimel v rokah
tablico Louisa Brailla in ko sem potipal harmonij, na katerega je igral v rojstni vasi in
se dotaknil njegovega prvega groba, kjer se vedno počivajo roke, ki so tiskale našo
pisavo. Njegovo telo je, kot že rečeno, v Panteonu. Njegova rojstna hiša je edini
muzej na svetu, kjer se da vse potipati, se pravi gledati od blizu, če povemo to bolj
moderno. Bil sem tudi v kapeli, kjer je igral na orgle v zavodu za slepe in od koder so
preko mreže France culture 4. januarja prenašali mašo. Morda pa me je najbolj
presunilo izkustvo, ko sem prebil nočv njegovi rojstni hiši in pomislil, kaj vse mu
dolgujemo.
Moram pa biti tudi dokaj kritičen do sicer dobrih predstavitev njegovega dela, ki pa
pogosto pozabljajo najbolj bistveno. Louis Braille je, tako kot apostol, nejeverni
Tomaž, verjel v materialnost sveta. Vedel je, da so navidezne resnice napačne in
neresnične. Zavedal pa se je predvsem, da moramo slepi govoriti v svojem lastnem
imenu, z lastno logiko, izhajajočo iz našega izkustva. Zavrnil je načelo Valentina
Haüya, ki je slepim le avtomatsko posredoval materialnost običajnih črk. Nekako je
hotel, da bi se izražali, pisali in čitali po logiki videčih. Louis Braille pa je doumel, da
je merodajno le izkustvo slepih, ki svet dojemamo in zaznavamo tridimenzionalno, da
zaznavamo telesnost sveta. Zato je njegova pisava materialno-telesna, prostorska,
prilagojena pogledu od blizu. V današnjem virtualnem svetu oziroma v realnosti
Rikoss 1 / 2009 15
virtualnih iluzij se lahko še bolj zavemo genialnosti Louisa Brailla. Slepim ni dal le
pisave in s tem poti k izobrazbi in kulturi, temvečtudi pravico, da smo to, kar smo in
da se izražamo v nam lastni logiki, izkustvu in načinu zaznavanja stvari. Kot nekoč
stari Grki, je tudi ta genialen Francoz dal slepim pravico do tretjega očesa, očesa
duha kot zavesti telesnosti.
Slovencem nam je lahko v čast, da smo edini na svetu, ki imamo med svojimi
sovrstniki ljudi, ki so se naučili brati Louisovo pisavo s spodnjo ustnico. O njih sem
celo pisal v revijo Louis Braille. Svojemu sošolcu Zvonku Pircu zato ob 200 letnici
rojstva Louisa Brailla še posebej čestitam. Še kot dijak v Zavodu za slepe v Ljubljani
pa se tudi rad spominjam soneta, ki ga je Louisu Braillu posvetil našslepi učitelj Ciril
Musar. Naj kot zanimivost omenim še globus, ki ga hranijo v muzeju društva Valentin
Haüy in katerega so se dotikale roke genialnega izumitelja. Ko sem se ga tudi sam
dotaknil, me je prešinila misel, kako čudežno je njegova pisava obkrožila svet in mu
dala relief ter edino zanesljivo resničnost, ki jo slepi potrjujemo proti lažem
navideznih resnic.
Louis Braille je umrl 6. januarja 1852, na Svete tri kralje, v družbi učencev in
pisateljev, ob 19.30 uri. Za časa življenja ni bil deležen slave, ki jo je zaslužil. Njegov
ameriški biograf Michael Mellor ga primerja z Darwinom in Abrahamom Lincolnom.
Svet je potreboval veliko časa, da je spoznal njegovo genialnost in pomen njegovega
izuma, ki ga Helen Keller primerja z Gutenbergovim izumom tiska za človeštvo. Hoče
reči, da kar je naredil Gutenberg za človeštvo, je naredil Louis Braille za slepe. Sam
menim, da smo žal še vedno v mnogih dimenzijah dediči 19. stoletja (tudi tistih, ki
niso slepim dovoljevali razvoja), zato tudi danes slepim še vedno ne dajejo pravice,
da bi govorili in pisali na svoj način ter se uresničevali v lastnem imenu.
Ob jubileju rojstva velikega pionirja znanja in kulture pa moramo vsekakor delati v
prid tega izuma, ki je še vedno zapostavljen. O Braillovi pisavi velikokrat govorijo tisti,
ki jim ne predstavlja edine možnosti pismenosti in se tako še vedno polaščajo
izkustva tistih, ki jim Braillov izum predstavlja nujnost in edino možnost
natančnejšega dostopa do pisanih dokumentov. Prav bi bilo, ko bi tudi tisti videči, ki
so v delovnem stiku s slepimi oziroma z ljudmi s težavami vida, bili bolj korektni in se
potrudili, da se naučijo Braillove pisave kot jezika in pisave tistega različnega, ki ga
pa velikokrat v konkretni in materialni obliki sploh ne sprejemajo. Tako me spominjajo
na tiste temne strani evropske zgodovine, ki je ljudi z okvarami vida poniževala.
Vemo pa, da nevednost ne more biti nikoli argument, brezbrižen in zanikujoči odnos
do Braillove pisave kaže na neko vrsto sodobnega rasizma in tudi določeno duhovno
zaprtost do drugega, drugačnega.
Naj na koncu še omenim obisk slepih Korejcev, ki so prispeli k Braillovi rojstni hiši na
dan, ko je bil muzej zaprt. Ker niso mogli vstopiti, so pokleknili pred hišo in tam klečali
molče dolgo uro v počastitev spomina na Louisa Brailla. Njegovo življenje je res
nekaj posebnega. Moram reči, da je veličastno v tem, kako se je moral odrekati in se
celo kar nekam mučeniško bojevati s tuberkulozo, ki ga je na koncu premagala. Vse
njegove sile so bile usmerjene v pisavo, notni sistem in tudi sistem videče pisave, ki
jo je odlično obvladal. Gre za svojsko, resnično le »dobrovidu« slepih, posvečeno
življenje. Za svetnika brez časti svetnika in za izjemnega dobrotnika človeštva.
Rikoss 1 / 2009 16
Viri
- Henri, Pierre (1952). La vie et l'oeuvre de Louis Braille : inventeur de l'alphabet des
aveugles (1809-1852). Paris: Presses Universitaires de France.
- Hervé Guibert (1991). Des Aveugles, Paris : Gallimard, Collection, Folio.
- Lorena A. Hickok (1988). L' histoire d'Helen Keller, Paris: Robert Laffont.
- Michael Mellor (2008). Louis Braille, inventeur de genie, Editions du Patrimoine,
Centre des Monuments Nationaux. Transcrit et imprime en 2008 par l Association
Valentin Hauy
- Roblin, Jean (1951). Les doigts qui lisent : vie de Louis Braille. Monte-Carlo:
Regain.
- Zina Weygand (2003). Vivre sans voir. Les aveugles dans la société française du
Moyen Age au siècle de Louis Braille - Creaphis editions.
Na vrh
Rikoss 1 / 2009 17
5. NOVOSTI IZ INVALIDSKEGA VARSTVA: Dohodnina v letu2009
Avtor in sodelavec: Brane But
********************************************************
Najprej si poglejmo, kakšna je dohodninska lestvica za leto 2009. Stopnjo dohodnine
določa 122. člen Zakona o dohodnini (ZDoh-2). Zneski neto mesečnih davčnih osnov
se enkrat letno uskladijo s koeficientom rasti cen življenjskih potrebščin v Sloveniji za
mesec november tekočega leta v primerjavi z mesecem novembrom prejšnjega leta
po podatkih Statističnega urada RS, in sicer najpozneje v decembru tekočega leta za
naslednje leto (ta koeficient je znašal 1,031). Ministrstvo za finance je na tej osnovi
sprejelo Pravilnik o določitvah olajšav in lestvice za odmero dohodnine za leto 2009
(Ur. l. RS, št. 229/2008 z dne 19.12.2008).
Pri obračunu akontacije dohodnine se v letu 2009 upošteva lestvica preračunana na
1/12 leta, in sicer:
Če znaša neto mesečna
davčna osnova (v EUR) Znaša dohodnina (v EUR)
nad do
617,53 16%
617,53 1.235,06 98,80 + 27% nad 617,53
1.235,06 265,54 + 41% nad 1.235,06
Splošna olajšava, do katere imajo pravico vsi zavezanci, znaša od 1.1.2009 na letni
ravni 3051,35 EUR in na mesečni ravni 254,27 EUR, dodatna splošna olajšava za
zavezance s skupnimi dohodki do 8.557,30 EUR znaša 2.062,00 EUR, dodatna
splošna olajšava za zavezance s skupnimi dohodki nad 8.557,30 EUR do 9.897,60
EUR pa 1.031,00 EUR. Osebna olajšava za invalide s 100% telesno okvaro znaša
16,314,90 EUR na letni ravni.
Upokojence bo še posebej zanimalo, da se v letu 2009 sistem in tehnika
obračunavanja akontacije dohodnine od pokojnin, invalidskih nadomestil in drugih
denarnih dajatev, ki jih obračunava in izplačuje Zavod za pokojninsko in invalidsko
zavarovanje Slovenije v primerjavi z letom 2008 ne spreminjata.
Tudi v letu 2009 večina uživalcev pokojnin zaradi nove davčne lestvice in višjih
zneskov olajšav ne bo plačevala akontacije dohodnine od mesečnih pokojnin. V letu
2009 se torej zvišuje meja, pri kateri uživalec pokojnine ali invalidskega nadomestila
pri mesečnem obračunu ne plača akontacije dohodnine, če je Zavod glavni
izplačevalec. Meja, pri kateri nastopi davčni odtegljaj, je znesek pokojnine v višini
1.011,80 EUR z upoštevanjem le splošne in pokojninske olajšave. Z upoštevanjem
tudi starostne olajšave pa nastopi davčni odtegljaj pri višini pokojnine 1.230,64 EUR.
Posebna olajšava za osebe po 65. letu starosti je v primerjavi z letom 2008 višja za
39,48 EUR in znaša 1,313,17 EUR na letni ravni, posebna olajšava za prejemnike
pokojnin (tim. pokojninska olajšava) pa znaša 13,5 odstotka pokojnine.
Na vrh
Rikoss 1 / 2009 18
6. DOBRO JE VEDETI: Avdiodeskripcija, kaj pa je to?
Avtor: TomažWraber
********************************************************
SSI – slepi in slabovidni intelektualci v ZDSSS si med drugim že dolga leta
prizadevamo, da bi odstranili tudi čim večtabujev, ki so povezani z izgubo vida in s
kulturo. Zato smo 24. novembra 2008 v Konferenčni dvorani Mestnega muzeja v
Ljubljani pripravili in izpeljali prvo slovensko javno projekcijo celovečernega filma,
opremljenega z avdiodeskripcijo.
Umetnost je imela v mojem življenju vedno zelo velik pomen. Če me je že v otroških
letih branje pravljic tako prevzelo, da me je dobesedno »odneslo« v fantazijski svet,
pa sta se v času odraščanja branju pridružila vsaj še klasična glasba in film. Kakor
sem že rad obiskoval likovne galerije, muzeje in gledališča, pa me to nikoli ni tako
povsem prevzelo, kot dobra knjiga, dober film, ali poslušanje dobre klasične glasbe.
Naj pojasnim s primerom, ki ga bo vsak lahko razumel. Predstavljate si denimo, da
zbrano od začetka do konca poslušate Ravelov Bolero. Kdor ima vsaj malo občutka
za glasbo, bo ob koncu skladbe skupaj z glasbeniki skoraj v transu. Stopnjevanju
ritma in naraščanju polnosti zvoka se je skoraj nemogoče uprti. A mene so tudi
skladbe drugih mojstrov prevzele na enak način, če je bilo okoli mene le dovolj miru
in zbranosti. Dobesedno pa sem »not' padu« pri dobrih filmih. Publiko in dvorano
sem popolnoma odmislil in se tako potopil v dogajanje na platnu, da se mi je pogosto
zgodilo, da so me končna »špica« , luči in mrzel zrak, ki je zavel od odprtih izhodnih
vrat, presenetili, kot bi me kdo s kolom po glavi. Ko sem šel kasneje na Akademijo za
gledališče, radio, film in televizijo študirat režijo, so me tam naučili, kako postaviti
kamero, zakaj izbrati prav tak zorni kot ali izrez, kako posneti igralce in kako
posamezne posnetke zmontirati v sekvenco in film. A to znanje me ni prav ničmotilo,
da ne bi pri gledanju filmov vsega odmislil in se prepustil zgodbi in dogajanju.
Ko mi je vid začel pešati in nisem večmogel brati podnaslovov, sem nekaj časa
izbiral predvsem redke slovenske, pa angleške in francoske filme, kjer sem dialoge
dobro razumel, ali kvečjemu še nemške, italijanske in španske, kjer sem jim vsaj za
silo sledil. A ker kmalu tudi igralcev nisem večzanesljivo ločil med seboj, sem ženo
precej časa silil, da sva najpogosteje zahajala v Kinoteko. Filmi, ki sem jih že od prej
poznal, so mi bili povsem jasni in moja doživetja niso skoraj ničtrpela. Vedno redkeje
pa sem ženo spremljal na ogled novih filmov. Čeprav mi je od časa do časa
prišepnila, kaj se je zgodilo, tako da sem kolikor toliko spremljal rdečo nit filma, pa so
tudi na njena zelo tiha šepetanja drugi gledalci reagirali precej nervozno in neprijazno
in filmi so mi bili pogosto slabo razumljivi. Zato me je vedno redkeje vleklo na filmske
predstave, zanimivo in nenavadno pa je, da sem hkrati tudi poslušanje glasbe zelo
opustil.
Mislim, da sem za avdiodeskripcijo prvičslišal v zvočnem časopisu Evropske zveze
slepih EBU Newsletter nekje v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Članek je bil
sicer zelo zanimiv, a to je bilo še v časih, ko smo se pri nas bolj ali manj čudili temu,
kaj vse imajo po svetu, novosti pa so k nam prihajale z deset- ali dvajsetletno
zamudo. Nekateri izbranci so jih sicer včasih videli na strokovnih srečanjih ali sejmih
v tujini, kamor so radi zahajali, a o tem niso prav dosti govorili, še manj pisali, kot da
bi hoteli skrivnosti obdržati zase. Včasih se mi je zdelo, kot da so prepričani, da
slepih in slabovidnih ne gre dražiti s stvarmi, za katere so menili, da jih pri nas nikoli
Rikoss 1 / 2009 19
ne bo. A že kmalu zatem mi je v roke prišla fotokopija daljšega članka o prilagajanju
filma in televizije za slepe, ki ga je napisal Sir John Wall. Ta je bil takrat predsednik
Evropske zveze slepih (EBU) in je tudi sam ogromno naredil za to, da je vsaj v Veliki
Britaniji avdiodeskripcija postala realnost, ki danes na BBC-ju spremlja že okoli 8
odstotkov oddaj. Članek sem nato nekomu posodil, a žal, pozabil komu in ga nisem
večvidel. Nato sem na nekaterih potovanjih v tujino, pa tudi na strokovnih srečanjih
pri nas videl nekaj krajših odlomkov filmov, opremljenih z avdiodeskripcijo (seveda ne
v slovenščini) in dobil že kar jasne predstave o tem, kaj naj bi to bilo. Kako pa bi se
tega lotili pri nas, mi ni bilo jasno.
Ko so leta 2000 na Televiziji Slovenija pripravljali TV nadaljevanko o Francetu
Prešernu, je Marko Prpič, ki je bil takrat pomočnik direktorja, prišel na drzno zamisel,
da bi bilo tako reprezentativno oddajo primerno približati tudi slepim in slabovidnim.
Pa se je tega prvi pri nas zelo samozavestno lotil in tudi uspel. Čeprav je bilo to
precej zapleteno, saj je bilo treba opis slike spremljati po posebni zakupljeni frekvenci
prek radia, je vendarle dokazal, da to ni nemogoče. Žal, odziva praktično ni bilo, ne
med strokovno javnostjo, niti med našim članstvom, pa tudi naša Zveza ni reagirala.
Kot da bi se sami bali vsakogar izmed nas, ki ima kakšno drznejšo zamisel in jo je
sposoben celo uresničiti! In ker je ta avdiodeskripcija potekala »v živo«, je veliko
vprašanje, ali je posnetek sploh še ohranjen. Ničnenavadnega ni torej, če se potem
precej let v zvezi z avdiodeskripcijo pri nas ni zgodilo prav ničveč.
Občasno sem se sicer spomnil tudi na prilagajanje filmov, a nobenih možnosti nisem
videl, da bi se ob vseh ostalih projektih tega tudi sam lotil. Zato pa smo kar vsi takoj
in z obema rokama pograbili pobudo, ki jo je na seji Stalne delovne skupine SSI dala
Alenka Bera januarja 2008. V Zagrebu si je namrečogledala nekaj filmov, ki jih je
društvo hrvaških študentov invalidov »Zamisli« ustrezno opremilo in predlagala je, da
bi jih poprosili, naj kakšnega predvajajo »za pokušino« tudi nam. Seveda je trajalo
nekaj časa, preden smo opravili vse dogovore, uskladili datume, rešili tehnične in
druge težave ter našli dvorano, primerno za projekcijo. Povejmo kar takoj, da nam je
tu izredno prijazno in brez oklevanja (kot že večkrat doslej) priskočil na pomoč
ljubljanski Mestni muzej, ki nam je dal za projekcijo brezplačno na razpolago svojo
konferenčno dvorano z vso ustrezno tehniko in osebjem vred.
In tako so nas torej v vremensko ničkaj prijetnem novembrskem dnevu, ko nas je
vse presenetilo kar močno sneženje, obiskali zagrebški kolegi: predsednica društva
»Zamisli« Svjetlana Marijon (videča in zdrava), njen mož, ki je na invalidskem
vozičku Denis Marijon in slepa Suzana Bliznac. Ti so bili pri njih pobudniki in duša
projekta filmske avdiodeskripcije. Ker so želeli tudi filmsko umetnost približati slepim
in slabovidnim, so se zadeve lotili sami. Našli so nekaj hrvaških dramskih igralk in
igralcev, ki so bili kot prostovoljci pripravljeni posoditi svoj glas za branje dialogov in
opisa in poiskali filmski studio za tonsko obdelavo, kjer so jim bili pripravljeni to
tehnično ne ravno preprosto uslugo opraviti zastonj. Lotili so se dela in na ta način
doslej opremili že osem celovečernih filmov. V Ljubljano so tokrat s seboj (po naši
izbiri) prinesli filmski življenjepis znamenitega slepega črnskega pevca Raya
Charlesa, za katerega je spisal scenarij, ga režiral in bil tudi producent Taylor
Hackford.
In kako je projekcija v praksi izgledala? Ne dosti drugače, kot vsaka običajna filmska
predstava. Razlika je bila le v tem, da smo poleg slike na platnu in običajnega
Rikoss 1 / 2009 20
filmskega tona, ki je prihajal iz iste smeri, lahko slišali iz zadnjega dela dvorane še
besedilo podnaslovov, ki ga je bral moški glas in opise slike in dogajanja, ki jih je bral
ženski glas. Ta dodatek je bil seveda v hrvaščini. Razumljivost ni bila povsem
optimalna, saj se je spredaj nekoliko bolje slišalo izvirni ton filma, tisti, ki so sedeli bolj
zadaj, pa so bolje razumeli hrvaške prevode dialogov in opis. Vendar pa je bistveno
to, da smo vse pomembno slišali in razumeli vsi, s pomočjo opisa pa lahko dogajanju
sledili tudi tisti, ki ne vidimo nič, ali skoraj nič. Opis je bil namrečnarejen tako, da smo
dobili vse nujne podatke o posnetku. Za primer: »Vstopil je v velik prazen studio,
reven, umazan in zanemarjen.« Ali pa so bili opisani detajli materinega obraza, ki
skrita skozi okno opazuje Raya na dvorišču, potem ko mu je naložila za slepega zelo
težko izvedljivo nalogo: »Napeto in pozorno opazuje, nato se nasmehne in iz očesa ji
priteče solza, ki si jo obriše z dlanjo.« In tako vemo, da je Rayu uspelo. Zaradi
nekaterih organizacijskih in »medijskih« obveznosti, so me med projekcijo večkrat
zmotili, tako da sem nekaj delov filma zamudil, a celotno nit vseeno razumel in dojel
tudi sporočilo te filmske umetnine. Tisti, ki so ves čas samo gledali in poslušali, pa so
to prilagoditev sploh pohvalili. Povedati pa moramo še to, da način projekcije, za
katerega smo se zaradi čim manjših organizacijskih zapletov, predvsem pa manjših
stroškov odločili, ni edini možen. Precej boljši je način, pri katerem gledalci spremljajo
tako izvirni filmski ton kot avdiodeskripcijo prek brezžičnih konferenčnih sprejemnikov
s slušalkami. V eni slušalki slišijo izvirni ton, v drugi pa besedilo in opise. To nikogar
ne moti, hkrati pa ima vsak gledalec tudi možnost, da si sam uravna jakost tona v eni
ali drugi slušalki. Ta način po svetu še zlasti uporabljajo tam, kjer predvajajo
prilagojene filme v običajnih dvoranah, kjer si gledalec z okvaro vida ob prihodu
izposodi aparat in ga ob koncu vrne. Prav tako na ta način ponekod po svetu že tudi
prilagajajo gledališke predstave, kjer je prek aparata močspremljati opis dogajanja
na odru. Ostalih gledalcev to prav nične moti, slepim in slabovidnim pa zelo olajša
spremljanje predstav. Naši zagrebški gostje so nam povedali, da se že dogovarjajo
za prvi poskus tovrstne prilagoditve gledališke predstave. Ta oblika pa je primerna
tudi za mnoge ljudi z okvarami sluha, če ji dodajo še besedilo igralcev, saj si lahko
prek slušalk zvok tako ojačijo, da ga slišijo.
Pri opremljanju filmov s to prilagoditvijo je seveda treba paziti tudi na primeren izbor.
Zelo težko si predstavljam, da bi še tako dobra avdiodeskripcija lahko človeku, ki ne
vidi, približala genialno komiko Jacquesa Tatija iz njegovega filma »Playtime«, še
zlasti zato, ker si je mojster tu privoščil redko drznost, da se v filmu dogaja kar po več
gagov hkrati. Iz mladosti pa se spominjam tudi odličnega filma poljskega režiserja
Krzysztofa Zanussija »Prikazen iz Zaragoze«, kjer se je šest ali sedem zgodb
prepletalo v tako fantastičnih kombinacijah, da bi bilo povsem nemogoče to primerno
opisati nekomu, ki ne vidi odlično. Prav tako se moramo zavedati, da je zgodba o
slepem pevcu Rayu našim članom pisana »na kožo« in jo je bilo zato izredno lahko
spremljati in podoživljati. Vsekakor pa bi kazalo pri nas prve korake narediti pri
slovenskih filmih. Razlogov za to je več. Ker dialoge razumemo, bo tam dela vsaj pol
manj, saj bo treba dodati le opis. Tonskih informacij tako ne bo prevečhkrati, zaradi
česar je razumevanje in sledenje mnogo lažje. Poseben problem pa so avtorske
pravice, saj je za vsako prilagoditev z avdiodeskripcijo potrebno pridobiti dovoljenje
avtorjev in producenta. S tujimi producenti je to pogosto zelo težko, včasih tudi
nemogoče.
Ko bomo tudi pri nas uvedli digitalno oddajanje in sprejem TV programov (to storitev
obljubljajo za leto 2011), bo ta tehnologija omogočila, da bomo ljudje z okvarami vida
Rikoss 1 / 2009 21
izbrali dodatni digitalni kanal, prek katerega bo močslišati bodisi glasno prebrane
slovenske prevode podnaslovov, bodisi dialoge in opis slike pri filmih, ki bodo tako
opremljeni. Gluhi in naglušni pa si bodo z drugim kanalom na sliko lahko dodali bodisi
prevajalca v znakovni jezik, bodisi dodatne podnaslove pri oddajah, ki bodo z enim
ali drugim opremljene. Ker bo vsakdo izbral svoj posebni kanal, ne bo s tem motil
nikogar, saj bodo drugi gledalci program spremljali na svoj stari način, ne da bi jim
bilo treba sploh vedeti za te dodatke. A zavedati se moramo, da digitalna televizija
tega sama po sebi še ne bo prinesla, ta tehnologija bo vse opisano le tehnično
omogočala. Za same storitve pa bo potrebno še poskrbeti.
Seveda pa zvočni opis, kot bi slovensko prevedli avdiodeskripcijo ni primeren le za
prilagajanje filmov ali televizijskih programov. Ta način je tudi izredno uporaben, da z
njegovo pomočjo ljudem z okvarami vida predstavimo in približamo muzejske in
galerijske zbirke, likovne razstave, ali dogodke, pa za vodenje teh ljudi po starih
mestnih jedrih, ali različnih kulturnih spomenikih, denimo cerkvah, palačah, gradovih,
parkih itd. V svetu je že zelo razširjena praksa, da si v recepciji muzeja ali galerije
izposodišprenosno slušalko, ki te vodi po zbirkah. Včasih je sprehod skoznje vnaprej
določen, torej morašnujno slediti opisom v določenem vrstnem redu, v rokah pa sem
imel tudi že avdio vodnike, v katere si pred določenim eksponatom ali prostorom
odtipkal ustrezno številko, ki je bila tam napisana in nato poslušal pripoved o
izbranem. Na bavarskem gradu Neuschwanstein imajo take vodnike praktično v vseh
jezikih, tudi v slovenščini. Ker je pritisk obiskovalcev ogromen, z vodnikom hkrati
zagotavljajo tudi sorazmerno hitro pomikanje obiskovalcev iz prostora v prostor.
Danes, v času informacijsko komunikacijske tehnologije niso nobena redkost več
najrazličnejši »walkmani«, izredno majhni in zmogljivi aparati, na katere bi si v vsaki
kulturni ustanovi lahko ustrezno jezikovno verzijo tudi sam sproti naložil z računalnika
in tako prihranil strošek za prenosne avdio vodiče. Besedilu, ki zadošča videčim
obiskovalcem pa bi bilo seveda treba za nas dodati še čim bolj podrobne opise
izgleda, oblik, barv, kompozicij slik, kipov ali opise prostorov, tako da bi tudi mi dobili
vtis in predstavo o tem, kako tisto, kar smo obiskali, izgleda.
Avdiodeskripcija je torej lahko še mnogo večkot le prilagajanje filmov ljudem z
okvarami vida.
A vrnimo se še malo k pogovoru in tiskovni konferenci, ki sta sledila projekciji. Zelo
dobri udeležbi (prisotnih je bilo med 60 in 70 naših članov, pa še nekaj predstavnikov
medijev), je sledila živahna razprava, v kateri so posamezniki povedali, kako so oni
doživeli projekcijo. Navdušenje je bilo praktično brez izjeme veliko in enako velika
izražena želja, da tudi pri nas začnemo filme opremljati na ta način. Tu pa se je
pokazala naša velika in stara hiba. Praviloma je bilo slišati stališče: »Skrajni čas je,
da nam država priskrbi in omogoči tudi tak način spremljanja filmov in tv programov!«
Glave je malo streznila ugotovitev, da naši hrvaški prijatelji niso čakali na »državo«,
ampak so svojo usodo sami vzeli v lastne roke in nam imajo zato danes nekaj
pokazati. A vendar to spoznanje ni spodbudilo nikogar med nami, da bi pokazal voljo
in željo, da sam pri nas kaj naredi za to, da bi kmalu lahko videli tudi celovečerni film
z avdiodeskripcijo v slovenščini.
Zanimivo pa je, da je bil dogodek medijsko izredno dobro pokrit. O njem so poročali
vsi trije radijski programi nacionalne RTV hiše, prispevek o dogodku pa je bil
objavljen tudi v televizijskih poročilih, oziroma v dodatku o kulturi. Zanimiv in
Rikoss 1 / 2009 22
pohvalen članek je izšel tudi na Delovi kulturni strani. To lahko razumemo kot dokaz,
da je javnost za naše specifične potrebe že kar dobro senzibilizirana. To naklonjeno
klimo pa bi morali znati izkoristiti, dokler ne mine. In če ne bomo sami storili prvih
korakov, jih namesto nas še dolgo ne bo naredil nihče drug. Pri pripravi projekcije se
je izredno izkazala Alenka Bera. Kdo se bo izkazal pri naslednjih korakih?
Na vrh
Rikoss 1 / 2009 23
7. TESTIRALI SMO: Ko čas postane vrednota
Avtor in sodelavec: Davor Krajec
********************************************************
Iz vseh strani smo dnevno bombardirani z že klišejsko zvenečim obdobjem recesije.
Prepričanje, da je to čas »zategovanja pasov« in življenja v »stand by-u« je povsem
demotivirajoče in skrajno nezdravo za posameznikov kreativni um. Obdobje
»streznitve« je smiselno dojeti kot novo priložnost za ovrednotenje časa, ki nam je
lahko sovražnik ali pa neodtujljiv prijatelj. Ko obvladamo čas, obvladamo življenje.
Brez uporabe raznolikih pametnih škatel - računalnikov, si je danes skoraj nemogoče
predstavljati efektivno opravljanje delovnih nalog. Šteje vsaka ura, če smo za svoje
delo plačani po urni postavki, pa še toliko bolj. Že dalj časa, sicer ne ravno ultra
intenzivno, iščem orodje, namenjeno beleženju časa, porabljenega pri opravljanju
različnih projektnih del, ki bi delovalo preko spleta, bilo integrirano z Googlovimi
dobrinami (Gmail, Gdocuments, itd.) in ponujalo intuitiven uporabniški vmesnik, ki
zagotavlja ušečno uporabniško izkušnjo tudi za uporabnike zaslonskih bralnikov
(Jaws) in zaslonskih povečevalnikov (ZoomText, iZoom, ki deluje tudi na 64 bitnih
Windows Vista). Identične želje in pričakovanja so že v letu 2004 pregrevale male
sive celice Estonca Alarija Aha. Svojo vizijo o enostavnem in učinkovitem beležniku
časa je s pomočjo svojega kreativnega tima realiziral v orodju Toggl. Toggl domuje
na spletnem mestu: www.toggl.com, ki je mimogrede razvito prav tako dosledno in
enostavno, kot orodje samo.
Kaj Toggl pravzaprav ponuja?
Osnovno poslanstvo je beleženje časa posameznih opravil in podopravil projektov.
Omogoča celosten nadzor in pregled porabljenega časa. Vsako opravilo je mogoče
vrednostno opredeliti glede na število ur in dogovorjeno urno postavko. V okviru
posameznega projekta lahko kreiramo nešteto podopravil, med katerimi je mogoče
enostavno prehajati. Plačljive naročniške različice ponujajo podporo večdelovnim
timom na različnih področjih dela. Na ta način je zagotovljena visoka stopnja varnosti
in preglednosti projektnega dela. V posamezne delovne time se lahko dodaja nove
sodelujoče, jih vključuje v aktivna opravila ali jim dodeljuje njim lastna. Vsako opravilo
se realno časovno evidentira v poročilih, ki so natančno opremljena s časovno
metrijo. Poročila je mogoče stilsko prilagoditi. Omogočeno je njihovo izvažanje v
format PDF in CSV. Toggl je trenutno na razpolago v osmih jezikovnih različicah,
med katerimi žal ni slovenske. Pisec teh vrstic sem se dogovoril s skrbniki Toggla, da
do začetka aprila opravim celosten prevod Toggla. Tako bo padla jezikovna bariera
in Toggl bo dostopen širši slovenski javnosti. Dodaten dokaz perfekcije razvojnega
procesa Toggla je widget (samostojni programček manjšega obsega), ki ga
namestimo na svoj računalnik. Le-ta nam v pomanjšani obliki prikazuje porabljeni čas
pri posameznih opravilih. Deluje na operacijskih sistemih Windows, Linux in prav tako
ga bodo veseli uporabniki jabolčnih računalnikov Mac. Orodje je enostavno "state of
the art".
Preden se potopite v Togglov svet filigransko natančnega beleženja časa vaših
opravil, se za trenutek pomudimo pri predstavitvi petih naročniških paketov Toggla.
Prva različica je brezplačna, primerna za enega uporabnika. Postreže mu z
funkcionalnostmi, kot so:
Rikoss 1 / 2009 24
- do 20 sodelujočih pri posameznem projektu,
- časovno beleženje pri neomejenem številu projektov,
- neomejeno število projektnih podopravil posameznika,
- namizje Toggl.,
Preostale različice so plačljive v obliki mesečne naročnine. Paket Solo Premium vas
bo stal 5 dolarjev na posamezen delovni oddelek. Poleg funkcionalnosti, ki jih ponuja
brezplačna različica, so na voljo dodatne zmogljivosti:
- vnos vašega edinstvenega logotipa (modifikacija poročil),
- profesionalno stilsko zasnovana poročila,
- urni obračun projektov skupaj z opravili in podopravili,
- natančna statistika projektov,
- ni oglasnih vsebin,
- prioriteta obravnave v oddelku podpore Toggla.
Naslednji naročniški paket se imenuje Team Premium, ki vas bo stal 19 dolarjev
mesečno, za razliko od Premium Solo ta ponuja do 20 sodelujočih na posameznem
projektu. Team Plus Premium se ponaša s 49 dolarji mesečne naročnine in
možnostjo do 50 sodelujočih v projektih. Za večja podjetja in organizacije so osnovali
še paket Enterprise Premium z 99 dolarji mesečne naročnine.
Upam, da sem vas opremil z zadostnim obsegom informacij za uspešen začetek dela
s Togglom. Svet Toggla postane lahko vašsvet že v par minutah, saj se za začetek
le prijavite na vstopni strani s pomočjo vašega googlovega uporabniškega računa.
Tudi če tega še ne posedujete, za proces registracije ne boste porabili bistveno več
časa.
V času preizkušanja je orodje delovalo brezhibno. Testiral sem ga s pomočjo
zaslonskega povečevalnika ZoomText 9.1 na operacijskem sistemu Windows XP z
nameščenimi popravki Service Pack 2. Stilska predloga uporabniškega vmesnika
Toggla je identična Googlovi. Na ta način je kontrastno razmerje ustrezno, le
uporabniki, ki imajo oči bolj občutljive na svetlejše barvne kontraste, si bodo le-te
lahko prilagodili v okviru zaslonskega povečevalnika ZoomText ali pri spremembi
same stilske predloge Windowsov.
V bližnji prihodnosti bo Toggl deležen oplemenitenja z dodatnimi funkcionalnostmi,
saj ga širša javnost sprejema z odprtimi rokami. Predloge za razširitev
funkcionalnosti razvijalci skrbno preučujejo. Ne gre spregledati dejstva, da Toggl
uporablja množica skoraj 30.000 zadovoljnih uporabnikov. Dodatno radost vzbuja
dejstvo, da se v to množico brez težav vključimo tudi uporabniki podporne
tehnologije. Ob koncu vas še enkrat vljudno vabim na preizkus Toggla, ki bo z
aprilom dostopen tudi v slovenskem jeziku.
Na vrh
Rikoss 1 / 2009 25
8. NAMIGI IN NASVETI: Izklop prikaza slik za hitrejši prikaz spletnih strani, Kako
iz PPS datoteke dobiti glasbeno datoteko
Avtor in sodelavec: Brane But
********************************************************
Izklop prikaza slik za hitrejši prikaz spletnih strani
Pri brskanju po spletnih straneh nas včasih kar malce moti, ko se spletne strani, ki
imajo veliko grafike (slike, animacije ipd.), počasneje nalagajo oziroma se ne
prikažejo tako hitro, kot bi si želeli. Poleg tega je grafika za slepe in močno
slabovidne povsem neuporabna in pri brskanju lahko celo moteča. Možnost izklopa
slik bi bila lahko za marsikoga zelo uporabna in koristna.
V brskalniku Internet Explorer lahko možnost prikaza slik izklopimo po naslednjem
postopku:
- V meniju Orodja (Tools) kliknemo Internetne možnosti (Internet Options).
- V podoknu, ki se odpre, kliknemo jeziček Dodatno (Advanced), ki je zadnji na desni
strani možnih jezičkov.
- Pri Nastavitvah (Settings) v razdelku Večpredstavnost (Multimedia), ki je zadnji od
vseh razdelkov, počistimo eno ali večpotrditvenih polj: Pokaži slike (Show Pictures),
Predvajaj animacije (Play Animations) ali Predvajaj zvoke (Play Sounds).
Če so slike na trenutni spletni strani še vedno vidne, ko počistimo potrditveno polje
Pokaži slike (Show Pictures), jih lahko skrijemo tako, da kliknemo na tipko F5, ali da
v meniju Pogled (View) kliknemo Osveži (Refresh).
Če je potrditveno polje Pokaži slike (Show Pictures) ali Predvajaj animacije (Play
Animations) počiščeno, lahko še vedno, če kdo želi, prikaže posamezno sliko ali
animacijo na spletni strani. To stori tako, da z desno miškino tipko klikne njeno ikono
in nato klikne Pokaži sliko (Show Picture).
Kako iz PPS datoteke dobiti glasbeno datoteko
Marsikdaj po e-pošti ali kako drugače prejmemo datoteko v power pointu s slikami in
z glasbeno spremljavo. Marsikdaj nam je glasba zelo všečin bi jo radi shranili,
vendar le glasbo, ne pa tudi celotne pps datoteke. Na spletu lahko sicer najdemo
različne (zastonjske) programčke, s pomočjo katerih lahko iz pps datoteke izločimo
njeno glasbeno spremljavo in jo shranimo kot glasbeno datoteko. Preizkusil sem
nekaj teh programov, vendar z nobenim nisem bil v celoti zadovoljen, saj so se
pojavljale takšne ali drugačne težavice. Pred kratkim pa sem po ustnem izročilu
izvedel za zelo enostaven način, s katerim lahko pridemo do glasbene datoteke brez
kakršnegakoli dodatnega programa. Ta način sem seveda preizkusil in je zares
enostaven in uporaben.
Postopek je naslednji:
- Zaradi lažjega dela odpremo (npr. na namizju) novo mapo in vanjo damo datoteko v
pps formatu, iz katere želimo dobiti glasbeno spremljavo.
Rikoss 1 / 2009 26
- To datoteko odpremo kot predstavitveno datoteko in sicer tako, da jo kliknemo z
desno miškino tipko in v priročnem meniju izberemo možnost Novo (New). Izbrana
pps datoteka se bo odprla kot powerpointova predstavitev (Presentation).
- Sedaj pa to predstavitveno datoteko shranimo v mapo, v kateri imamo izbrano pps
datoteko in sicer v formatu Spletna stran: kliknemo Ctrl+S in pri razdelku Shrani kot
vrsto (Save As Type) izberemo možnost Spletna stran (Web Page).
- Sedaj imamo v mapi ob izbrani pps datoteki novo mapo, poimenovano
Predstavitev1_datoteke (Presentation1.htm).
- Odpremo to novo nastalo mapo, v kateri se med drugimi (praviloma na koncu oz. na
zadnjem mestu) nahaja glasbena datoteka, poimenovana sound001 in sicer v
formatu .wav.
- To glasbeno datoteko ustrezno poimenujemo in shranimo na drugem mestu, kjer
pačželimo, celotno novo mapo, v kateri smo izvajali našteta opravila, pa lahko
zbrišemo.
Tako boste torej iz pps datotek enostavno prišli do glasbe, ki vam je všečin bi jo
želeli shraniti. Ta metoda seveda odpove v primeru, če je pps datoteka zaščitena z
geslom.
Na vrh
Rikoss 1 / 2009 27
9. OGLASNA DESKA: Konferenca v Parizu ob 200 letnici rojstva Louisa Braillea
Avtor: Bogdan Saksida
********************************************************
Povzetek z obiska konference ob 200 letnici rojstva Louisa Brailla, ki so se je s strani
Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije udeležili Ljubomir Daničič, Anton
Tonček Kos, Marijana Jagarinec in Bogdan Saksida
Nedelja 4. januar. Zjutraj že pred peto uro me rahlo daje potovalna mrzlica. Na hitro
se stuširam in nase zmečem obleko. Zbudim ženo, pregledam še enkrat vsebino
kovčka in že sva na poti proti Brniku. Tam se dobimo z ostalimi udeleženci
konference. Po opravljenih letaliških formalnostih, ko me pri pregledu zaradi piskanja
pri prehodu skozi kontrolo spet kot ponavadi slečejo skoraj do nagega, se le
prebijemo v čakalnico za našpolet proti Parizu. Po uri in pol poleta smo na pariškem
letališču Charles De Gaulle.
Pripeljemo se v hotel, ki je v neposredni bližini Panteona, kjer so pokopani vsi vidni in
zaslužni državljani Francije, med njimi tudi Louis Braille. Ob 14. uri se počasi zbiramo
delegati z vseh koncev sveta pred Panteonom, kjer je polaganje venca na grob
Louisa Brailla. V svečani avli je pripravljen govorniški oder, pred njim stoli, ki pa jih na
žalost ni dovolj za vse, ki bi se radi poklonili spominu Louisa Brailla. V tem času je bil
v kamnitem Panteonu peklenski mraz, tako da nas je zeblo do kosti in smo komaj
čakali, da se govori končajo. Po debeli uri prezebanja so nas zaradi velikega števila
razdelili v večskupin. Odpravili smo se v spodnje prostore grobnice, kjer pa je bila
temperatura veliko bolj znosna kot na površju. Skupaj z vodniki, ki so nas vodili po
labirintu katakomb, smo se ustavili pred odprtimi vrati v grobnico, kjer je pokopan
Louis Braille. Veličina tega genialnega izumitelja pisave za slepe se kaže tudi v tem,
da je pokopan skupaj z resničnimi velmožmi, saj na vratih grobnice, ki se nahaja pred
njegovo, zasledimo napisa Viktorja Hugoja in Emila Zolaja. Po svečanem polaganju
venca in poklonu njegovemu spominu zapustimo grobnico Louisa Brailla in se
odpravimo nazaj na mrzlo površje Pariza in proti cerkvi Notre-Dame, kjer je bil ob 21.
uri orgelski recital, ki ga je izvedel priznani slepi organist Jean-Pierre Leguay.
Pregled dogajanja na sami konferenci pa podajam v telegrafskem slogu po
posameznih dnevih:
5. januar
- do 9.15 ure je potekala registracija udeležencev v konferenčni dvorani
UNESCO.
- Ob 10. uri so se pričeli slavnostni pozdravni govori predstavnikov Unesca,
mesta Pariz, Ustanove Valentin Haüy, EBU in WBU ter Nacionalnega inštituta
za slepo mladino.
- Ob 11. uri se je pričelo plenarno zasedanje na temo LB in njegov čas
Zasedanje je vodil Tommaso Daniele iz Italije, svoje predstavitve pa so podali
tudi Euclid Herie iz Kanade, Françoise Madray-Lesigne iz Francije in Michael
Mellor iz ZDA. Predstavili so pomembnost uporabe brajice ter njeno genialno
in vsesplošno uporabno zasnovo oz. koncept.
- Od 14.15 do 15.30 je bila okrogla miza na temo brajev sistem in njegova
uporaba.
Rikoss 1 / 2009 28
Mi smo se udeležili delavnice na temo informacijskih tehnologij, kjer je bila
glavna rdeča nit ugotovitev, da je brajica z uporabo brajevih vrstic in s
pomočjo brajevih tiskalnikov dobila nove razsežnosti in se je v svetu s
pomočjo teh tehnologij še bolj uveljavila in razmahnila. Svoja videnja in
predstavitve so podali Nadine Baptiste -Jessel iz Francije, William McCann iz
ZDA in Antonio Quatraro iz Italije.
- Od 16 do 17.15 je bilo večvzporednih delavnic in sicer na temo kartografije,
reliefnega risanja, umetnostnega ustvarjanja ter braja in iger.
6. Januar
- od 9.45 do 10.50 je potekalo plenarno zasedanje na temo Braille v svetu in
različni jeziki, kjer so v prvem delu potekale predstavitve Pedra Zurite iz
Španije, ki je orisal zgodovinsko pot LB in nastanek šest točkovnega braja.
Tetsuji Tanaka iz Japonske je predstavil načine brajevih zapisov na
Japonskem, saj moramo vedeti, da oni uporabljajo tri sisteme braja – za zapis
pismenk, za posamezne glasove, ter kombinacijo obojega. Orisal je
zgodovinski potek nastanka sodobnega brajevega zapisa, ki ga danes
uporabljajo v njihovi deželi. Nasir Al Mosa iz Saudske Arabije je predstavil
razvoj in potek dogovorov za poenotenje brajevega zapisa v arabskih državah.
Vladislav Stepanov pa je predstavil posebnosti braja v slovanskih jezikih
- od 11.10 do 12.30 je potekala okrogla miza na temo poenotenja brajice –
uspehi in ovire, kjer so razvoj in sistem brajevih zapisov predstavili Jean-
Marie Cierco iz Francije, Joseph Sullivan iz ZDA, ki je povedal, da pri njih za
zmanjšanje obsega brajevih zapisov uporabljajo tudi tako imenovani
"contracted braille", kar pomeni uporabo določenih zlogov oz. kombinacije črk,
ki nadomestijo celotno besedo. V razpravi, ki je sledila predstavitvam, so
nekateri uporabniki odobravali tak način zapisa, drugi pa se z njim niso
strinjali, ker pomeni dodatno učenje pri uporabi jezika, ki je zapisan v taki
obliki.
V nadaljevanju sta svoje prispevke predstavila tudi Wiraman Niyomphol iz
Tajske in Otto Prytz iz Norveške
- Od 15.50 do 17.15 je bila okrogla miza na temo perspektive uporabnikov –
braj v državah v razvoju.
V tem delu so sodelovali predstavniki Paul Tézanou iz Kameruna, Imed E.
Chaker iz Tunizije, Bouraima Asmanou iz Toga ter Boniface Gnonlonfoun iz
Benina, ki so vsak zase predstavili, kako jim je brajica omogočila dokončati
študij in doseči to, kar danes so.
- Od 18. do 20. ure ogled nove medijske knjižnice v zavodu Valentin Haüy.
Predstavili so največjo sodobno knjižnico v Franciji, ki poleg brajevih knjig
obsega tudi knjige v zvočnih zapisih tako v formatu MP3 kot tudi DAISY
(Digital Accessible Information SYstem), poleg tega pa imajo tudi določeno
število filmskih zapisov oziroma filmov z zvočnim opisovanjem.
7. Januar
- Od 9.45 do 11.15 plenarno zasedanje na temo Braille in nove tehnologije.
V tem delu so se predstavili s svojimi referati Marie-Renée Hector in Philippe
Chazal iz Francije ter Joana Belarmino iz Brazilije. Njihova skupna ugotovitev
Rikoss 1 / 2009 29
je, da nove tehnologije, kot so zvočni zapis in sinteza govora, samo
dopolnjujejo braja in ga ne izključujejo.
- Od 11.15 do 12. ure je bil odmor in ogled razstave, ki pa tokrat ni zaslužila
tega imena, saj je bilo pred vhodom v konferenčno dvorano le pet
razstavljavcev, ki so predstavljali reliefni zemljevid, knjige v brajici na temo
200-letnice rojstva LB, ter nekaj pripomočkov iz lokalne trgovine za slepe in
slabovidne.
- Od 14.00 do 15.00 je potekala okrogla miza na temo braj v vsakdanjem
življenju. Na njej so sodelovali John Helbrunn z Danske, ki je s svojimi
duhovitimi in plastičnimi predstavitvami uporabe braja v vsakdanjem življenju
vnesel precej radoživosti med suhoparne referate. Poleg njega so uporabo
brajice v današnjem času iz svojih zornih kotov predstavili tudi Monica
Maiorano iz Italije, Tonny van Breukelen iz Nizozemske ter Agathe Douvry in
Séverine de Bock iz Francije.
- Od 15.00 do 16. ure je bila okrogla miza na temo socialne integracije in
zaposlovanja, na kateri so sodelovali Fred Reid iz Anglije, Hervé Cochet iz
Francije, Chuji Sashida iz Japonske ter Roger Cosandey iz Švice, ki so
poudarili pomembnost pismenosti in s tem pridobivanja znanja, kar omogoča
znanje braja. Po njihovi oceni je to eden ključnih elementov za dobro
zaposlitev in s tem socialno varnost in vključenost v družbo.
- Od 16.20 do 18. ure je potekala zaključna seja, kjer so bili podani povzetki
zasedanja, ki jih bo organizator, kot je obljubil, objavil tudi na svoji spletni
strani.
- Ob 19.30 je bil zaključni banket, katerega pa se nismo udeležili, ker smo
odpotovali domov.
Na vrh
Rikoss 1 / 2009 30
10. NOVIČKE: Rešite pošto z email.si, Lažne spletne trgovine, Dobili smo nov
Skype 4.0
Avtor in sodelavec: Robert Hrovat Merič
********************************************************
Rešite pošto z email.si, dokler še lahko
Zadnje čase se na spletu pojavljajo ugibanja, ali se poslavljajo slovenski elektronski
poštni predali email.si. Uporabniki nekaj tednov niso mogli dostopati do svoje pošte,
medtem ko v podjetju o prenehanju delovanja niso nikogar obvestili, prav tako ne
odgovarjajo na vprašanja, kaj se dogaja. Vse skupaj se je začelo tako, da so
uporabniki ob prijavi na email.si prišli le do strani, ki jih je obvestila, da je prišlo do
računalniške napake. Po nekaj dneh so se v predale sicer lahko prijavili, a do pošte
še vedno niso mogli. Na podjetju so znali povedati le, da imajo tehnične težave, niso
pa znali povedati, kako dolgo bo uporabnikom onemogočen dostop do njihove pošte,
niti ne, kako dolgo se to že dogaja.
Kako se lahko kaj takšnega sploh zgodi? Gotovo obstajajo sankcije, če se kratko
malo igrašz osebnimi podatki in pošto svojih uporabnikov, bi pomislili. Vse kaže, da
so se v email.si, pred morebitnimi odškodninskimi zahtevami uporabnikov zavarovali
že na samem začetku, saj je v pogojih uporabe zapisano: »Uporabnik se strinja, da
podjetje email.si, d.o.o., z njim povezana podjetja in nameščenci teh podjetij niso
odgovorni za morebitno škodo, ki bi lahko nastala kot posledica uporabe storitev
email.si, vsebine pridobljene s storitvami email.si, ter napačnega delovanja ali
nedelovanja storitev email.si.« A to še ni vse – v svojih pogojih so namrečzapisali
tudi, da lahko kadarkoli in brez razloga prenehajo z delovanjem: »Podjetje email.si,
d.o.o. namerava nuditi storitve email.si svojim uporabnikom na dolgi rok, vendar
lahko svoje storitve ukine z razlogom ali brez njega, kadarkoli in s takojšnjo veljavo.«
Poiščite zanesljivejši poštni predal kot je na primer Gmail.com, ki je eden
zanesljivejših in najprostornejših poštnih naslovov.
Vir: Enaa.com
Pozor, lažne spletne trgovine!
Medtem ko se ljudje vedno bolj navajamo na nakupovanje preko spleta, se na njem
pojavlja tudi vedno večprevarantov, ki želijo z našo naivnostjo zaslužiti. Tako tudi
lažne spletne trgovine niso ničnovega. A lažna spletna trgovina je na videz skorajda
popolnoma enaka avtentični trgovini. Kako naj kupec ve, ali nakupuje v lažni spletni
trgovini?
Goljufi z nizkimi cenami privabljajo neprevidne kupce, ki pred nakupom pogosto niso
pozorni na to, v čigavi lasti je trgovina, katere informacije so še na voljo in, kar je
najpomembnejše, kako varno okolje zagotavlja trgovec pri plačevanju. Plačevanje
mora potekati v varnem načinu.
Prvi znak, da je trgovina lažna so tako gotovo nenavadno nizke cene, ki vam
privabijo nasmeh na obraz. A pozor, če zgleda predobro, da bi bilo res, najbržtudi je.
Pogosto se plačevanje v takšnih trgovinah tudi ne izvaja v varnem načinu, ki ga
označuje znak ključavnice v našem brskalniku ter besedilo v naslovni vrstici, ki se
mora pričeti s https:// in ne zgolj s http://, zato bodite pozorni tudi na ta kazalec.
Uporabnik tako ve, da je prenos podatkov med njegovim računalnikom in spletnim
Rikoss 1 / 2009 31
strežnikom kriptiran in da je mogoče preveriti avtentičnost spletne strani. Kriptiranje
goljufom prepreči oziroma oteži krajo osebnih podatkov, ki potujejo med
uporabnikovim računalnikom in strežnikom.
Preverite veljavnost certifikata trgovine. Trgovca pred nakupom dobro preverite.
Eden izmed dobrih načinov je preverjanje certifikata, ki si ga ogledamo tako, da z
dvojnim klikom kliknemo na ključavnico v spodnjem desnem kotu. Pri Microsoftovem
brskalniku Internet Explorer se prikaže okno, v katerem je večzavihkov. Na zavihku
Splošno (General) lahko uporabnik ugotovi namen, za katerega je bil izdan certifikat,
komu je bil izdan in čas veljavnosti certifikata. Še bolje je, če uporabnik tudi preveri,
kdo je izdajatelj certifikata. Načeloma naj bi bila to priznana organizacija za izdajanje
certifikatov, kot je npr. VeriSign. Če je certifikat izdala manj znana organizacija, pa
naj bi se priznani izdajatelj pojavil na vrhu hierarhične verige certifikatov. V Microsoft
Internet Explorerju lahko to preverimo na zadnjem zavihku. Zelo podobno lahko
verodostojnost preverimo tudi z brskalnikom Mozilla Firefox, kjer se že v osnovnem
oknu prikažeta celo serijska številka in prstna odtisa certifikata.
Preverite trgovca tako, da poskusite najti njegov naslov in stacionarno telefonsko
številko. Verodostojni trgovci imajo običajno razvidno objavljen sedežpodjetja,
telefonske številke in elektronske naslove. Bolj skriti kot so ti podatki, bolj sumljiva je
trgovina. Podatke si lahko za vsak slučaj tudi shranite oziroma natisnete.
Zaupajte le tistim spletnim mestom in prodajalcem, ki od vas zahtevajo varnostno
številko kartice.
Ne kupujte na spletnih straneh do katerih ste prišli s pomočjo povezav v nezaželeni
elektronski pošti.
Pri oddaljenih nakupih nikoli ne vpisujte PIN številke kartice, saj to ni potrebno.
Natisnite spletno stran z naročilom ter pogoje uporabe in dostave prodajalca.
Za nakupe preko spleta je priporočljivo, da svojo kartico registrirate za uporabo
varnostnih storitev Verified by Visa in SecureCode. Tudi pri izbiri trgovcev dajte
prednost tistim, ki uporabljajo sledni storitvi, saj tako trgovec ne dobi vaših podatkov
o kartici. Ti so namrečposlani neposredno banki in ne trgovcu.
Če pogosto nakupujete preko spleta, si za nakupe omislite posebno kreditno kartico.
Uporabljajte PayPal in tako skrijte podatke o svoji kartici pred trgovci. PayPal ima
obenem program zaščite kupcev na eBayu, kar pomeni, da bomo nakazan denar
dobili vrnjen, če blaga ne bomo prejeli.
Rok za vračilo je 30 dni od sporočila o odstopu od pogodbe.
Vir: Enaa.com
Na vrata je potrkal nov Skype 4.0
Od pred kratkim je uporabnikom na voljo nova verzija popularnega komunikatorja
Skype. Brezplačna VoIP zadevica je končno doživela prenovo z nekaj pomembnimi
nadgradnjami slikovne in zvočne kvalitete in za seboj pustila nekatere prisrčne
dodatke verzije 3.8.
Tisti, ki ste spremljali beta izdaje nove verzije od poletja, morda ne boste zasledili
pomembnih sprememb, a napredek je vsekakor zaznaven. Nov Skype se koncentrira
na velikost, kvaliteto in hitrost video signala. Vsaka grafična sprememba samega
modula, je namenjena postavitvi dodajanja v ospredje. Pogovorno okno je tako
razširjeno, klici pa se zaženejo veliko hitreje kot prej. Klasičen vmesnik, razdeljen v
dva dela, je sedaj združen v celoto, ki pa ga po želji lahko ponovno razdelimo.
Rikoss 1 / 2009 32
Za nameček nov Skype 4.0 prinaša popolnoma novo zvočno mašinerijo. V primerjavi
z ostalimi kodeki, nova zvočna platforma, imenovana Silk, prinaša »wide-band« zvok
(podobno kot »broadband«), ki pa uporablja le polovico pasovne širine. Manjše
zahteve po pasovni širini namrečuporabnikom s klicnimi dostopi omogočajo večji
izkoristek linije in s tem veliko lepši in čistejši zvok brez nepričakovanih prekinitev.
Na vrh
========================================================
Oblika, ime in vsebina e-revije RIKOSS so avtorsko zaščiteni. Protizakonito je
kopiranje, posredovanje ali kakršna koli drugačna uporaba brez pisnega dovoljenja
uredništva.
Revijo ste v skladu s 45a. členom Zakona o varstvu potrošnikov prejeli na osnovi
vaše prijave na spletnih straneh revije Rikoss ali na osnovi vaše ali prijateljeve
elektronske prijave. V primeru, da ste pomotoma dobili e-revijo ali je ne bi želeli več
dobivati, vas prosimo, da nam sporočite in IZBRISALI vas bomo iz seznama
naročnikov.
Predloge/pripombe, naročila/odjavo, pišite na uredništvo.
© 2002-2009, Uredništvo Rikoss, Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije