September 1954 Katera je prava ? Vsi vemo, da katoliška Cerkev ni edina, ki se smatra za Kristusovo Cerkev. Isto trdijo pravoslavni in številne protestantske cerkve. Needinost krščanstva je boleča rana, ki že stoletja zmanjšuje uspešnost Kristusovega evangelija. Toda Kristiis je ustanovil ENO SAMO Cerkev! Stojimo pred važnim vprašanjetn, kako moremo med mnogimi Cerkvami spoznati PRAVO KRISTUSOVO CERKEV? Ta problem se je pojavil že v prvih časih krščanstva in je bil tudi rešen. Ze v 4. stoletju, torej davno pred začetkom pravoslavnih in protestantskih Cerkva, je cerkveni zbor v Carigradu določil štiri znake, po katerih moremo spoznati pravo Kristusovo Cerkev. Ti znaki so navedeni v Veri, ki jo pojemo ali molimo pri sv. maši. Prava Cerkev mora biti: ENA, SVETA, KATOLIŠKA IN APOSTOLSKA. Če bi Cerkev ne bila ENA, bi ne bila prava. Edinost je znak resnice. Če bi Cerkev ne bila SVETA, bi bila nesposobna vršiti svoje poslanstvo, ki je posvečevanje ljudi. Če bi Cerkev ne bila KATOLIŠKA, t. j. vesoljna, če se ne bi znala prilagoditi vsem rasam, vsem deželam in vsem časom, bi ne' mogla po Gospodovi želji VSEM ljudem nuditi sredstev zveličanja. Če bi Cerkev ne bila APOSTOLSKA, to se pravi, da je doživela svoj prvi razvoj v apostolskih časih, bi ne bila v zvezi s Kristusom. Te štiri lastnosti so BISTVENE! Cerkev, ki ne vsebuje vseh teh znakov ali pa ki pogreša le enega samega, ni prava Kristusova Cerkev. Prava Cerkev mora imeti navedene lastnosti v taki meri, da ni nobenega dvoma več o njeni vzvišenosti in njenem božjem značaju. # |Xo smo predložili ta splošna načela, |\ povejmo še kratko besedo o prvem znaku Kristusove Cerkve: EDINOSTI. Prava Cerkev, smo rekli, mora biti ENA. Naš Gospod je želel ENO SAMO Cerkev, kjer naj bi vladala POPOLNA EDINOST. On ni rekel: „Na tej skali bom sezidal svoje Cerkve,” temveč: „svojo Cerkev”. To Cerkev primerja ovčnjaku, kjer bo „e n a čreda in en pastir” (Jan 10, 16). Ta edinost, ki jo naš Gospod hoče med vernimi, pa ni samo zveza čustev, temveč EDINOST VERE, BOGOČASTJA in VLADE Cerkve. Na edinost vere sklepamo iz Jezusovih besedi: „Kdor pa ne bo veroval, (kar sem učil,) bo pogubljen” (Marko 16, 16). Kristus v svoji Cerkvi ne more dopustiti delitev idej, istočasno trpeti resnico in zmoto. Resnica je ENA SAMA! Edinosti vere moramo pridružiti EDINOST BOGOČASTJA, uporabo istih sredstev za zveličanje. Vsi rporajo biti krščeni, vsi se moramo obtoževati svojih grehov, vsi smo dolžni prejemati sv. obhajilo i. t. d. Tista Cerkev je prava, kjer dobimo vsa sredstva posvečevanja, ki jih je hotel Kristus. Edinost vere in bogočastja pa zahtevata tudi EDINOST VLADE Cerkve. „Vsako kraljestvo, ki se razdeli zoper sebe, se opu-stoši.” (Mat 12, 25). Čreda bi ne bila več ENA, če bi ovce sledile različnim pastirjem. Ne bilo bi več edinosti vere in bogočastja, če bi verniki, zapeljani po različnih zmotah, ne poslušali več vodstva, ki ga je postavil Kristus. * Toda, ali vlada v katoliški Cerkvi ta edinost? Da! , Vsi člani rimsko-katoliške Cerkve verujejo iste resnice, prejemajo iste zakramente in poslušajo istega poglavarja. V katoliški Cerkvi torej obstaja EDINOST. # To edinost ni težko dokazati. Stopite v katerokoli katoliško cerkev v Evropi, Ali iki, Ameriki in Aziji, povsod boste našli enak oltar, enak tabernakelj, enak križ, spovednico, krstni kamen in mašno knjigo. Povsod poslušajo istega poglavarja, rimskega papeža. Na potovanju okrog sveta je nekega francoskega mornariškega zdravnika, ki ni bil veren, ta veličastna edinost katoliške Cerkve tako pretresla, da se je spreobrnil in postal odličen katoličan. Potujoč med najbolj oddaljenimi ljudstvi, ki so nam najmanj podobna, je videl moliti naš očenaš, peti apostolsko vero, se spovedovati in obhajati, pa si je rekel: „Nič človeškega ni podobno temu prizoru. Tu mora biti prst božji. Katoliška Cerkev je božja!” Sklepanje tega moža je bilo pravilno! * Po vsem tem, kar smo že povedali, je sko-ro odveč pripominjati, da pravoslavne in protestantovske Cerkve nimajo edinstva. Protestanti se cepijo na brezštevilne sekte, ki nimajo nobene zveze med seboj. Pravoslavne Cerkve so sicer mnogo višje od pro-testantovskih, toda že njih omejenost na posamezne narodnosti in pomanjkanje skupnega vodstva izključuje njih EDINOST. * I^atoiiška Cerkev je torej tista, ki jo je Kristus ustanovil. Bodimo hvaležni za edinost naše Cerkve! Ljubimo jo! Svojo ljubezen ji pokažimo s tem, da bomo s sinovskim spoštovanjem sprejemali in spolnjevali njena navodila. Posebno v tem Marijinem letu molimo za vrnitev ločenih in krivovernih bratov in sestra k pravi Cerkvi, da bo kmalu spet „ENA čreda in EN pastir”. V-ko. Proti revoluciji brezboštva mora vstati katoliška revolucija globoke, žive, delujoče vere. (škof G. Rožman) Vsiik umetnik skuša na svoj način poka/ati lepoto Marijine duše, ki se odraža na njenem obrazu. — Slika nam kaže, kako je rezbar upodobil Mater božjo v oltarju v Ziljski dolini na Koroškem. OB MESECU OKTOBRU: }Kaci{a {iU fe UliutlO' • . • Dunajski pisatelj Hoppe, ki je tiapisal debelo knjigo o botjih poteh, poudarja, da je v slovenskem ljudstvu opaziti prav posebno stremljenje: naše ljudstvo se namreč odlikuje pred drugimi s tem, da ima postavljenih veliko svetišč po hribih in gorah. Kjer je priroda ponudila kako lepo višino, je pobožno ljudstvo že zgradilo svetišče. Znano je, da se od Sv. Petra blizu Brezij vidi s prostim očesom 120 cerkva. Ta dunajski pisec je po površni cenitvi, kakor sam poudarja, ugotovil po slovenskih krajih tisoč in raje še več cerkva po višinah, po hribih in gorah. NAŠA LUC September 1954 Oddaljene od vasi pač niso potrebne, a pričajo o idealnem čustvovanju, o globoki pobožnosti, o verski sili in moči in o poeziji našega ljudstva, ki brez ozira na samo potrebnost in koristnost sledi le vzvišenim težnjam srca in ne miruje in ne počiva, dokler ne postavi Gospodu, češčenemu in ljubljenemu, na najvišjih vrhovih gora kamenit ,Te Deum', drugega za drugim. In prav ta mož je ugotovil po primerjanju z vsemi narodi nekdanje stare avstrijske države, da je prav naše ljudstvo najbolj Mariji vdano, da jo najraje obiskuje na božjih poteh in da bi se po pravici smelo imenovati „Marijino ljudstvo”. In to Marijino ljudstvo je postavilo toliko Marijinih svetišč po hribih in gorah! Če se človek ozre na tako svetišče, mu duša kar sama zapoje: „Cerkvica vrh gore, cerkvica bela, vsak dan pozdravlja te duša vesela . . . Saj mi tako ljubo gledaš z višave, s holmca zelenega daješ pozdrave ...” Nekaj prav posebnega je v tej težnji naših src, ki hrepene k Mariji v višavo. Ta težnja je odmev in odziv klicu Marijinemu, katera si je sama izbrala mnogo teh višinskih cerkva kot romarska svetišča in prestole svoje milosti. Ne smemo ?nisliti, da so te višinske in planinske cerkve zrastle iz turistovskega in hribolaskega razpoloženja. Hribolastvo se je razvilo šele mnogo kasneje. V tistih časih pa, ko je nastala velika večina višinskih cerkva, so bile krasote planin še kakor zaklenjene skrivnosti, nepoznane in neobiskovane od velikega sveta. Marija sama je klicala naše prednike iz nižin v višine; ona je v srca zasejala tisto idealno hrepenenje, ki se je dvigalo iz življenjskih nižin proti nebeškim višinam. Podzavestno občutje je vladalo v dušah, ki se sredi šuma in hruma, sredi smeha in greha sveta niso mogle tako približati Bogu in njegovi sveti Materi. Iz meglenih nižin so se dvigali v sončne višine, kjer so se čutili nebesom in Bogu bližji. Vse lepe višinske cerkve so kakor kame- niti odjeki hrepenenja: „Sursum corda! Kvišku srca!” In v dejstvu, da je največ višinskih cerkva prav Mariji posvečenih, vidimo le dokaz, da je Marija sama klicala v te tihe in svete višine. Če se naš narod tega morda ne zaveda jasno, pa čuti toliko bolj livo. Po naših gorskih Marijinih svetiščih danes še bolj goreče in hrepeneče kot pred stoletji odmeva: „Na gori stanuješ, v nebesih kraljuješ; o prosi, Marija, pri Bogu za nas!” (Iz: Bele Venceslav: „Role Marijine”.) Spet fri zgodbe OTROK Zgodaj zjutraj so navadno odprte le kavarne, kjer dobite zajtrk. Tako je nekega jutra slonelo nekaj zgodnjih obiskovalcev ter so srebali kavo ali se motili s kajenjem. Vstopila je šest let stara deklica z materjo. Usedli sta se k mizi in kmalu je bil topel zajtrk pred njima. Preden pa je otrok pričel jesti, je pogledal mater in z xnsokim otroškim glasom vprašal: ,Mnma, ali tu nič ne molijo pred jedjo?” Za trenutek je nastala popolna tišina. Materi je bilo nerodno in je začudena pogledala otroka. Prodajalec pa je stopil k deklici: „Gotovo, tudi mi molimo. Daj, danes pa ti zmoli!” Vsi so sklonili glave, ko je otrok na glas opravil kratko molitev. Zdelo se je, da se je vse v hipu spreme- ilo. Mlad človek za pultoxn je rekel: „Danes je moj zadnji dan tu. Jutri odidem na Korejo.” Zamorec je pogledal kvišku in se nasmehnil: „Jaz sem pravkar od tam prišel.” Dama, ki je pridno reševala krilanko v časopisu: „Težko natji bo za vami, ki gre-s e tako daleč! Veliko sreče!” Trgovec, ki je pregledoval svoje papirje, ■ je obrnil k sosedu in začel z njim raz-g.xtor. Pred hipom tujci so postali prija- Iji. Bilo je, kot bi se neka toplota razlila prostoru. Ko so drug za drugim odhajali, so stisnili roko onemu, ki odide na Korejo in spregovorili nekaj prijaznih besed z otrokom in materjo. Take trenutke je težko pozabiti. Bila je Speti JHariji Nedavno je umrla pesnica uršulinka m. Elizabeta Kremžar. Njene pesmi izražajo globoko versko prepričanje. Iz njenih pesniških zbirk preberimo nekaj verzov v čast Mariji. „Ti spev si moj, nebeška Mati, neskončno lep, iskren, globok, izraz najslajši moje duše. Ti Mati — jaz sem Tvoj otrok.” („Iz moje celice” II.) le preprosta otroška vera, ki pa je vsem razodela, da so bratje med seboj. E. H. Grant MOLK K sedaj že pokojnemu župniku F. G. Broxvnu v Hampsteadu (London) je prišel mož, ki je zaprosil duhovnika: „Prosim, sprejmite me v vašo Cerkev!" — „Zakaj?" ga je vprašal župnik. „Vidite, oče, takole je bilo: jaz sem sobni slikar iti pred kratkim sem nekaj barval v konventu (samostanu). Kar sem tam videl, mi je dalo misliti. Lahko prisežem, da je resnica. Videl sem 50 žensk, ki so bile skupaj v kapeli dobre pol ure in nobena izmed njih ni niti besedice spregovorila. Moja žena pa govori od jutra do večera in prav ničesar ne morem storiti, da bi jo ustavil. Zdi se mi, da Cerkev, ki more doseči, da 50 žensk molči pol ure, mora biti prava in jaz se ji hočem pridružiti.” (H. P. Thompson C. M.) POGUM Joan je bilo ime nekemu irskemu dekletu, ki si je morala poiskali zaposlitev v Angliji. Dobila je mesto gospodinje pri starejšem človeku, ki je bil po veri protestant. Sicer je bil prijazen do dekleta, a je storil vse, da bi ji preprečil pot v cerkev ob nedeljah in praznikih. Dosegel ni ničesar, le njena odločnost je rastla vedno bolj. Nekoč ji je skril čevlje, češ da ne bo mogla v cerkev. Ko ni našla čevljev, je odšla bosa onih pet kilometrov. Tolika odločnost in smisel za žrtev je dala tudi gospodarju misliti. Kmalu je prosil za pouk in postal član katoliške Cerkve. (D. MacCarthy) ZAPLAZ NAD ČATEŽEM nogi nah Dolenjci poznajo boijo pot k Mariji na Zaplaz. 'Svoj čas je bil ves zaplaiki griček poraščen z gozdom. Neki rnoi je hodil tja sekat drva in je našel v grmovju majhen Marijin kip. Nesel ga je domov, toda drugi dan in naslednje dni ga je spet našel na istem mestu. Zato je tam postavil nekako zasilno kapelico ‘n, ko je tistemu molu nenadoma ozdravela Zena, so začeli romati tja tudi drugi ljudje. Pozneje se je kapelica podrla in ljudje niso več vedeli, kje je bil Marijin kip najden, dokler tii nekega dne livina, ki se je tam pasla, naenkrat nekje pokleknila in glave pobesila k tlom. To so pripovedovanja. Ključar lupnij-ske cerkve na Čatelu je tam postavil lesen kril. Svetna oblast je zato ključarja vtaknila v ječo. Avstrijska svetna oblast je namreč tedaj zelo divjala proti božjim potom in je celo stoletne boijepotne cerkve rušila. Po smrti cesarja Jožefa II. so na Zaplazu sezidali prvo cerkvico (okoli l. 1800). Svetna oblast jo je ukazala porušiti, a ljudje so se uprli. Ko so prišli Francozi v naše kraje, so svetne oblasti dale mir. Ko so spet prišli Avstrijci, so nastala nova nasprotovanja in trajala vse do leta 1848. Kot vidimo, so svetne Kapital naj Francoska revolucija, ki je pred dobrimi 150 leti uvedla POLITIČNO demokracijo, je namenoma prezrla GOSPODARSKO demokracijo. To revolucijo je namreč izvedlo meščanstvo, ki je pazilo na to, da je vse gospodarstvo prišlo v roke kapitala. Mi pa živimo v dobi, ko se je DELO dvignilo proti KAPITALU ter si hoče prisvojiti vsaj del vpliva na gospodarsko življenje. Velik socialni problem današnjih dni je, kako VSEM ljudem omogočiti človeka vredno življenje. Na pobudo socialno čutečih duhov današnja doba ne more več trpeti v svoji sredi brezpravnih, izkoriščanih in razlaščenih. Vsi naj postanejo vključeni v dobrote človeške skupnosti. Je pa drugo, zelo težko vprašanje, kaiko Priti do tega plemenitega cilja. oblasti tudi po naših krajih že svoj čas nagajale cerkvenim, a nazadnje so morale le odjenjati. V Marijino svetišče na Zaplaz je prinesel iz Nemčije izseljenec na Westfalskem Anton Kocjan zahvalno podobo, na kateri je zapisano: „Dne 5. aprila 1898. me je na Westfalskem Marija čudovito rešila nagle smrti. Čisto na robu devetdeset metrov globokega rova me je obdržala, ko sem zaklical: Marija na Zaplazu, zdaj tni pomagaj in me reši smrti!” Med drugimi zahvalnimi napisi je zanimiv tudi ta: „Kot vojak 17. pešpolka sem bil 15. avgusta 1904. na strmih planinah. Trgal sem planike. Pri tern zajdern tako daleč, da ne moremhe naprej ne nazaj. Kamor se primem, vse se mi utrga. Bil sem v smrtnem strahu:zdaj zdaj bom zdrsnil v globino in mojega mrtvega trupla v prepadu ne bodo nikdar našli. Grozne misli! In v tem strahu sem zaklical: Marija Zaplaška, reši me iz teh pečin in javno se ti bom zahvalil! Te planike bom pa daroval tebi na Zaplazu.’ Komaj sem izgovoril te besede, poskusim še enkrat in šlo je: rešil sem se. Marija Zaplaška, bodi tisočkrat zahvaljena! Anton Bregar, vojak.” služi delu P o d r ž a v 1 j e n j e podjetja Gospodarski in socialni strokovnjaki skušajo po različnih potih doseči omenjeni cilj. Komunisti in socialisti pod vplivom Karla Marxa vidijo v podržavljenju podjetij uspešno ureditev odnosov med delom in kapitalom. Država v tem primeru prevzame lastništvo, vodstvo, odgovornost, stroške in dobičke podržavljenih gospodarskih podjetij. Javna oblast stopi na mesto zasebne podjetnosti. Vsi, od glavnega ravnatelja do zadnjega delavca podržavljenega podjetja, postanejo uslužbenci države. Ta način je bil v najčistejši obliki vpeljan v Sovjetski zvezi in v drugih deželah pod komunistično diktaturo. A tudi v za-padnih demokratskih državah je dobil pre- cej zagovornikov. Tako je Anglija podržavila rudnike, železno industrijo, zdravniško službo. Belgija je podržavila pošto, telegraf, telefon, radiooddajo in v nekem smislu železnice. Francija: rudnike, železno industrijo, večje banke, ladjedelnice in železnice. Holandija: rudnike in še nekatere druge panoge gospodarskega življenja. Kakšno sodbo izrekamo katoličani o podržavi jenju? Prezgodaj je še, da bi mogli o tem izreči končno sodbo. A iz. dosedanjih skušenj že moremo spoznati nekatere šibkosti tega sistema. Podržavljenje nas v mnogih primerih pripelje iz „dežja pod kap”. Zaščiti nas sicer pred brezobzirnostjo zasebnega kapitala, a nas izroči na milost in nemilost še nevarnejšemu velekapitalistu — državi. Država tako postane vsemogočni gospodar, ki je edini direktno zainteresiran na podjetju in katerega množica delavstva in uradništva se brez osebnega zanimanja mehanično pokorava vodstvu, misleč bolj na plačo kot pa na dobro opravljeno delo. Znano je dejstvo, da je država slab gospodar. Podržavljenje nadalje onemogoča posameznikom pristop k lastnini in socialni odgovornosti. Naivno je govoriti o „skupni” lastnini, ker to, kar pripada državi, ne pripada nikomur. To se ne smili nikomur. V to nihče ne more vložiti košček srca. Posledice tega razpoloženja so postale težak poraz za komunizem v naši domovini, kjer se je mnogo govorilo o zanemarjenosti kmetij, trgovin, hotelov in vseh podjetij, ki so postala last države ali, kot so govorili, last skupnosti. V nekem smislu ima čisto prav naš narodni pregovor, ki pravi, da „v skupnosti še pes pogine”. Zagovorniki splošnega podržavljenja se niso zavedali, kakšno ogromno gonilno silo so odvzeli narodnemu gospodarstvu, ko so onemogočili zasebno podjetnost. Smemo torej reči, NAJ DRŽAVA N E MOTI ZASEBNE PODJETNOSTI, DO-'KLER MORE TA BOLJŠE ALI VSAJ ENAKO DOBRO' SLUŽITI SKUPNI BLAGINJI. Vmešava naj se le tam, kjer to zahteva blaginja državljanov in kjer je zasebna podjetnost prešibka. Kdaj so dani ti pogoji? To zavisi: 1) od pomembnosti gospodarske panoge za najnujnejše vsakdanje življenje. Težko si mislimo, da bi vodovodi, ceste, mostovi, električne napeljave, kanali in podobno bili prepuščeni kapricam posameznikov; 2) od obsežnosti gospodarske panoge. Podjetja, katerih ogromna finančna moč bi utegnila ogrožati skupno blaginjo, naj bi prišla v roke države; 3) od krajevnih razmer. Industrializacijo Zapadne Evrope, Anglije in Amerike je odlično izvedla zasebna podjetnost, ker v teh zemljah» ne manjka lahko dostopnega naravnega bogastva. Železo je blizu premoga in oboje je blizu morja. A vse drugače je n. pr. v Sibiriji, Kitajski in Indiji. Izkoriščanje teh ogromnih ozemelj predstavlja toliko težav, da temu zasebna podjetnost nikdar ne bo kos. Tu je treba spremeniti-tok ogromnim rekam, postaviti velikanske jezove, napeljati železnico skozi neizmerne in nedostopne gozdove ter se boriti proti mrazu. V takih razmerah more samo javna oblast nekaj opraviti. Na splošno smemo torej reči, da je PODRŽAVLJENJE z vidika skupnosti, kjer ni nujno potrebno, bolj NAZADOVANJE kot NAPREDEK. Iskati moramo možnosti, kako v okviru z a s e b ne podjetnosti urediti odnos med delom in kapitalom. O enem takem poizkusu nekaj besedi v naslednjem poglavju. Udeležba delavstva pri vodstvu podjetja Pri tem gre za pretvoritev kapitalističnega podjetja v neke vrste „podjetniško skupnost”, v kateri DELO, ki mu je vrnjeno njegovo dostojanstvo, živi s slogi s KAPITALOM. Ta način, ki je bil v svojih osnutkih 1948 sprejet v belgijsko zakonodajo, predpostavlja SKUPNOST LASTNINE, OBLASTI in DOBIČKA, Skupnost lastnine: v kapitali- stičnem podjetju je kapital last posamezni- Tako je praktično zagotovljena prednost kapitala NAD delom. A to stanje je krivično, ker je kapital mrtva stvar, a delo zahteva živih ljudi. Da popravimo to nepravilnost, moramo delo postaviti na višje mesto, kot je kapital. Kako naj to dosežemo? Tako, da bi v slučaju dobička v podjetju delavci bili deležni sorazmernih poviškov k redni plači, a v slučaju izgube bi preostali kapital moral najprej oskrbeti življenjski minimum delavcev in njih družin. Na teihelju te zamisli stoji pojmovanje, da je kapital, kakor je sicer nujno potreben, sam na sebi nedonosna stvar, ki nima nobenih pravic nasproti delu, ki izvira od živih oseb. Doslej je DELO služilo KAPITALU, a pamet pravi, da bi KAPITAL moral služiti delu. In zamisel o „Udeležbi delavstva pri vodstvu podjetja” stremi za tem ciljem. V-ko. __#__ SI PREBRAL TA ČLANEK? kov. Toda ta kapital je sam po sebi mrtva stvar, ki more „donašati” samo v sodelovanju z delom. Podjetje uspeva po delu. Delu torej pripada mesto SOLASTNIKA podjetja v nekem sistemu skupne, nedeljive zasebne lastnine. Vse to zahteva posebno vzgojo šefov, delničarjev in delavcev, da bo vsakdo od njih pri terjanjusvoji h pravic dopodjetja upošteval pravice vseh ostalih. Skupnost oblasti: predstojnik je tudi v takem podjetju še vedno potreben. Toda ta NI več zastopnik SAMO KAPITALA, temveč SKUPNOSTI DELA I N KAPITALA. Izvoljen od skupnosti vrši svojo službo po smernicah skupnosti in ob strani ntu stoji „podjetniški svet”, ki ga sestavljajo zastopniki kapitala, dela in države. Danes ima ta svet še samo POSVETOVALNO vrednost, a po počasnem in previdnem razvoju mora pridobiti ODLOČILNO besedo Pri vodstvu podjetja. Tedaj šele bo nastopila doba GOSPODARSKE DEMOKRACIJE. Skupnost dobička: kapitalistič- no podjetje oskrbuje delavcem stalno plato, a dobiček gre lastniku in delničarjem. Ali je prav, le vse prevzame država? Ali je res, da se državne reči ne smilijo nikomur? Kaj meniš o udeležbi delavstva pri vodstvu podjetja? Zelo veliko zavisi od pravega duha, ki vlada pri voditeljih in pri delavcih, kajne? __#___ Slovenskim delavcem v tujini priporočamo, da se organizirajo, če mogoče, v katoliških sindikatih dotične dežele, kjer bivajo, ali, kjer teh ni, v takih delavskih organizacijah, ki ne nasprotujejo krščanskemu svetovnemu nazoru. Reisoilluailja slov., katoliškega shoda v Ar-gemfiinii. UTRIPANJE ŽILE V srednji življenjski dobi naredi žila običajno od 60 do 80 utripov na minuto, če je človek zdrav. Pri novorojenčku je utripov veliko več, od 130 do 150 na minuto. V visoki starosti se število spet malo zviša. Praktično je pomembno merjenje ali štetje utripov žile zato, ker se tako ugotovi povečana temperatura. Za vsako_ zvišano stopinjo telesne temperature se zveča število utripov za okrog deset. Čustva slovenskega srca v tujini V PESMIH IVANA TRINKA Dne 2(i. junija je odšel v večnost najstarejši slovenski pesnik in vzoren katoliški duhovnik Ivan Trinko. Pokopali so ga v njegovi rojstni vasi v Trčmunu pod Matajurjem v Beneški Sloveniji, ki je pod Italijo. Skoraj 92 let je dočakal ta plemeniti mož, ki so ga častili vsi Slovenci brez razlike prepričanja. V tuje šole je hodil, a je vzljubil svoj jezik in svoje ljudstvo ter živel zanj do zadnje minute. Po Zapadni Evropi je mnogo izseljencev Beneških Slovencev. Tudi oni ljubijo slovensko pesem. Pomagajmo jim in pokažimo, da se Slovenci čutimo eno, bodimo že iz te ali one državt doma. Objavljamo nekaj Trinkovih stihov, ki lepo izražajo čustva našega slovenskega srca v tujini. Zbogom, gora, zbogom, lepe cx)etne trate, ■ ki spomine v srcu vzbujate mi zlate! Zbogom, Sume, zbogom, njih krilati gosti, priče moje tuge ■in moje radosti! Grenka pač otoinost srce mi navdaja, ko se tu poslavljam od očine raja! In sedaj razumem Dragi urednik, dragi bralci! — Napisal vam bom tole, ker sem sam pri sdbi obljubil, da napišem. Nekateri med nami pisarijo in pravijo, da je pri nas doma verska svo-b o d a. Ko sem se letos odpravil pogledat domov, sem sklenil prepričati'se na lastne oči, ali je vera res svobodna ali ni. Sedaj vam pa moram napisati, kaj sem ugotovil. V naši lej)i in nepozabni domovini mnogi zelo pridno hodijo v cerkve in se držijo izročil naših dedov. Videl sem, da naši ljudje tam še vedno veliko dajo na to, da je v cerkvi lepo snažno in čisto. Po cerkvah se berejo svete maše in tudi na romarske kraje ljudje hodijo in jim zdaj ne nagajajo tako, Kje si, zemlja rodna, zemlja bedna, mala, ki jo milost božja meni v last je dala? Plačen in brezupen vračam se ti v krilo; da sem te ostavil, to ni dobro bilo.. Kakršna si koli, moja si brez kraja, dokler se s telesom duša moja spaja. Zbogom, bratje, zbogom, sestre dmgomile; najmilejše zvezde z neba vam svetile! Ko po tujem mestu tujec sam bom taval, k vam moj duh k vzhodu hrepeneč bo plaval. Zbogom, bratje, zbogom, sestrice ljubljene! Tudi vi iz dalje spomnite se mene! kot so jim prva leta po nastanku nove Jugoslavije. Vendar je vera tako „svobodna” pri nas doma, kot je bilo „svobodno” kupovanje med vojno. Se veste, kako smo morali imeti za vsako reč karte? Kar so dali na karte, to si lahko doibil; drugo je bilo težlko dobiti; dobil si le na „črni borzi”, če te seveda pri tem niso zasačili in .pritisnili’... No, pri nas doma sicer ni kart za „versko izživljanje”, kot posmehljivo tam pravijo naši brezverci, ki nič ne verujejo. Je pa vse določeno in Cerkev le to lahko naredi, kar ji pustijo. Koliko se sme Boga častiti in kako, to nekako merijo in odločajo tam oblasti. Pri nas doma ni Bog prvo. Prva je ljudska oblast, kot pravijo. Sicer jaz nimam nič proti oblasti. Oblast mora biti. Vem pa to, da mora oblast prav delati. Ge dela proti božjim zakonom, če človekovega prepričanja ne spoštuje,sama sebi jamo koplje in je vse obsodbe vredna. Pri nas je, kot pravim, verska svoboda na ,karte”. Na Angleškem so imeli še do letos menda živila na karte, pri nas pa imajo še sedaj vero na „karte”. Moj oče ima doma veliko skrinjo samih časopisov in knjig. Ko sem jo po tolikih letih zdaj spet odprl, me je zajelo sveto čustvo spominov. Kolikokrat smo brskali po teh knjigah! Sedaj sem prav na vrhu zagledal kup zvezkov „Bogoljuba”. Veste, Bogoljuba danes ni več na dan. Včasih je bil :