sobotna ■ riloi fa
Ljubljana, 18. februarja 1984	stran 13
foto: Janez Pukšič
Mik zvezdnih trenutkov

o se nad velikansko vrtačo na ig-lanskem Malem polju spusti prvi mrak in se olimpijski skakalnici zasvetita v soju žarometov * in vgrajenih neonskih cevi, je to olimpijsko prizorišče videti kakor zimska pravljica. In take so se mnogim zdele tudi letošnje olimpijske igre. Sanjski vrhunec nečesa, na kar smo se tako dolgo pripravljali,zvezdni trenutki, ki pa jih bo kljub vsemu konec, ko bodo ugasnile odrske luči in se bo občinstvo razšlo. Režisersko štafetno palico bo prevzel Calgary — mi bomo ostali s svojimi računi in analizami, izkušnjami, s katerimi se bomo lotili naslednje predstave.
Zdaj že lahko rečemo, da so bile to imenitne igre — tako po športnih bojih in rezultatih, k čemur so prispevali svoj delež športniki z vsega sveta, pa tudi po organizaciji prireditev in edinstvenem ozračju, k čemur so levji delež prispevali Sarajevo in Sarajevčani.
Coubertin gotovo ne bi bil posebno navdušen, kajti boj za medalje je čedalje bolj tudi boj za denar in diplomatske formulacije olimpijskih pravil in licenc ne morejo prikriti zadrege olimpijske družine, ki poskuša cepiti olimpijsko gibanje proti profesionalizmu tako, da mu vceplja majhno dozo tega bacila. Toda glede tega sarajevske igre niso bile nič boljše in nič slabše od drugih. Take, kot so bile, pa so bile prisrčne in hkrati usklajeno organizirane. Tudi tisti avstrijski novinarji, ki se zgražajo zaradi večkratne odložitve smuka — kot da so vsi pozabili na »mokro« svetovno prvenstvo v Schladmingu — ne morejo reči, da niso bili Sarajevčani z njimi tako vztrajno prijazni, da smo bili presenečeni tudi sami jugoslovanski obiskovalci.
I gre so delovale dobro v osnovnem in JLtudi v podrobnostih. Tiskovna središča niso nudila samo pisalnih miz in strojev,ampak tudi več informacij kot propagande, avtobusi iz vse Jugoslavije z eksotičnimi imeni od Triglava do Gevgelije, od Alpetoura do Panturista, Sandžaktransa in Sunturista, so vozili tako točno in tako vztrajno, da je neki nemški'kolega sklenil
vnaprej podeliti zlato kolajno tistemu šoferju, ki ga je vozil iz novinarskega naselja v mesto ob treh zjutraj in potem spet opoldne. V novinarskem naselju je mogoče v nekaj minutah dobiti telefon ali televizor v najem in monterji Gorenja jih pridejo celo pri priči popravit, če odpovedo. Televizijske ekipe delajo tako dobro, da jih je generalni sekretar Evrovizije pohvalil, organizatorji kljub nevarnemu slalomu med vremenskimi čermi lovijo ravnotežje v programu.
V Sarajevu je bila med olimpijskimi tedni ne samo elektrika, ampak tudi ananas in banane in obiskovalcem niso bili na voljo samo vsi tuji dnevniki od prejšnjega dne, ampak tudi neponovljivo vzdušje hanov na Baščaršiji, ki ga niso mogie skaliti niti cene, navite kot Abarthovi motorji -za Jugoslovane sicer nazarensko visoke, a za tujce še vedno smešno nizke.
Zveze med Sarajevom in svetom so tokrat funkcionirale, in ne le z letali ali po telefonu. Olimpijska prestolnica je delovala kot evropsko mesto, ki so mu orientalni čari le za dekor, ne za življenjsko okolje. Če bi še kdaj organizirali olimpijske igre, bi sicer nemara kazalo to in ono še izpopolniti. Novinarska središča na tekmovališčih bi bila lahko še enkrat večja, varnostna služba, ki je dovolj elastično kljubovala Laplaceovemu zakonu, ker je bila povsod hkrati, bi se lahko pred začetkom dogovorila za enotna pravila, ki bi veljala povsod in do konca iger. Ponekod bi se dalo preprečiti, da bi en tozd organizatorjev oviral delo drugega in »skupne službe« bi se dalo tu in tam skrčiti na polovico. Toda to ne more vzeti leska osnovnemu vtisu, da so bile te igre imenitno pripravljene, in to zdaj priznavajo Sarajevu tudi Slovenci, ki so imeli dolgo občutek, da bi morale te igre biti pravzaprav naše, če bi se nam zdelo pametno ali ne preveč tvegano lotiti se takega mastodontskega podjetja.
Slovencev je zdaj v Sarajevu kakih 3000 in gostitelji so zanje pripravili posebno radijsko oddajo v slovenščini in tudi Križaj je lahko prisegel v materinem jeziku, ne da bi se zaradi tega zamajali temelji države. Slovensko združeno delo je intenzivno sodelovalo pri gradnji olimpijskih objektov in zdaj so Slovenci gotovo med naj večjimi mojstri pri pripravljanju olimpijskega snega ali leda.
j\/| enda nas zgodovina ne bo deman--L V Atirala, če rečemo, da se je prvič zgodilo, da je neka formalno še nerazvita republika preskrbela denar — ne kredit, ampak gotovino — razviti deli države pa so dali znanje, tehnologijo in organizacijo mnogih služb. Nemara je k uspešnemu usklajevanju dela prispevala ne samo nujnost trenutka, ampak tudi dejstvo, da tokrat ni šlo za delitev nekega skupnega dohodka, ampak se je jasno vedelo, od kod je prišel denar in za kaj je namenjen, sodelovanje je temeljilo na ekonomskih odnosih. Primer se najbrž ne bo tako kmalu spet ponovil, vendar pa gre skoraj za laboratorijski zgled, ob katerem bi se lahko vsi skupaj kaj naučili.
Svet nas je tokrat spremljal pri vsaki potezi in vsi so prišli potem s svojimi merili preizkusit, kar smo naredili. Morda smo to preizkušnjo odlično prestali tudi zato, ker smo nenadoma na novo odkrili nekatere splošno znane stvari, o katerih sicer raje dosti ne govorimo ali pa samo govorimo. Mitsubishi, Mizanu, TKD, ABC, Adidas in drugi so bili v Sarajevu množično prisotni, včasih na meji komercializacije olimpijske ideje. Toda, kolikor je bilo mogoče opaziti s prostim očesom, ta osmoza med tujim kapitalom in tehnologijo ter našim znanjem, organizacijo in včasih tudi tehnologijo ni ogrozila sistema oziroma tistega, čemur edino lahko rečemo Sistem; to pa je samoupravljanje in neuvrščenost, ne pa tudi čisto vsi zakoni, pravila in dogovori, ki smo jih v imenu sistema doslej sprejeli.
Čeprav se samoupravljanje gotovo tudi v Sarajevu ni vedno manifestiralo v zborovalski obliki, pa je vendar ta praktična izkušnja potrdila, da pametno sodelovanje s tujim kapitalom ustvarja očitno manj omejitev kot tuji dolgovi, ki nas silijo na eni strani, da vodimo vse več stvari iz centra in nam na drugi strani tudi do neke mere omejujejo manevrski prostor pri samostojnem oblikovanju gospodarske politike. Seveda ni vsak dan olimpijskih iger, toda očitno je, da je za dobre projekte vedno mogoče dobiti denar na svetovnem trgu in da je mogoče ta denar uporabljati v skladu s Sistemom.
I jrugo, kar se je tokrat obneslo, je to, 1 -J rla so v Sarajevu stvari dolgo in temeljito pripravljali in jih potem hitro postavili na noge.
To ni samo zmanjšalo vpliva inflacije na gradbene stroške; vse službe so bile uigrane — po dolgotrajnih vajah — da so delovali vsi »sistemi«, tudi računalniški. V trenutku, ko se trudimo, da bi spremenili strukturo nacionalnega gospodarstva, je vsaj tako dragoceno olimpijsko potrdilo znane, a ne spoštovane resnice, da znanje nima narodnosti in da je treba strokovnjake za pametne naložbe poiskati tam, kjer so, pa čeprav ne bodo odbrani po nacionalnem ključu. Skupne investicije utegnejo več prispevati k resnični enotnosti v državi kot oguljene parole.
Te igre so bile v sarajevskem snegu doživete najbrž drugače, kot bi bile na Gorenjskem. Ljudje so reagirali bolj »nogometno« in ko je Ulaga pristal na hrbtu skakalnice, je polovica gledalcev pri priči cdšla. Toda ravno igre bi naj bile prvi korak v širšem razmahu zimskega turizma v osrednji Jugoslaviji. Klavrno bi bilo, če bi morali olimpijska tekmovališča umetno vzdrževati z mednarodnimi prireditvami ali če bi se spremenila v nove ruševine sredozemskih iger. Zdaj smo naredili že dovolj napak, da se na njih lahko zelo dolgo učimo. Sestavni del naše sredozemsko-balkan-sko-alpske mentalitete je tudi, da včasih zmage dlje slavimo, kot jih pripravljamo. Kljub zvezdnim trenutkom ni mogoče pozabiti, da po igrah tudi v Sarajevu ne bo več ananasa in banan, da plače padajo, da ni reprodukcijskih materialov in da plačujemo za dolgove milijardne obresti. Eno je organizirati olimpijske igre, drugo je urediti razrahljano gospodarstvo države.
l—^o organizacijskem polomu v Lake A Placidu nihče ni mislil, da bo Amerika propadla; zdaj nihče ne misli, da bo Jugoslavija rešila svoje težave, ker smo tako dobro organizirali olimpijske igre. Toda nekaj se lahko naučimo: z zunanjim svetom se lahko kosamo le s pametno razdelitvijo dela in z zavihanimi rokavi. Najhujši sovražniki naših iger so tisti, ki imajo polna usta pravilnih besed in roke v žepih. Veliko zmag v olimpijskem stilu bo še potrebnih, da izplavamo iz težav. Toda če se bomo iz mednarodne smučine, ki smo si jo zdaj urezali, pojutrišnjem spet vrnili vsak na svoj zapeček s kozarcem kuhanega vina v rokah, bo vse skupaj ostalo samo zimska pravljica in nič več.
ANDREJ NOVAK
Če bomo skrbeli za okolje in gradili zajetja in vodovode, bo vode v prihodnosti dovolj
Tema tedna o pitni vodi
Poštni predal 29	14
Marjan Sedmak
Konstantin Ustinovič Čemenko
Portret tedna Branko Podobnik
Volili ne bomo vsi, odločali pa
Volitve 19K4
Tonja Slokar
Sorazmerje domače pameti in tuje pomoči
Jedrske elektrarne	15
Delo Ustavnega sodišča
Ni pobud za oceno kršitve enotnosti trga
Aktualen pogovor z Jožetom Pavličičem Igo Tratnik
Mejnik v graditvi slovenske državnosti
V ogledalu časa
Janja Klasinc
Izhod v sili, ki že postaja predrag
Vprašanja ob samskih domovih_________16
Prenova univerze se začne leta 1985
Okrogla miza o visokošolski reformi Stanka Godnič
Film je lahko slaba vest sveta
TEST 84______________________________ 21
Tit Doberšek
V Libanonu vse pod vprašajem
Zapletanje bližnjevzhodne krize
Lojze Kante
In barka pluje dalje...
Po! leta Craxijeve vlade
Božidar Pahor
Majhna politična senzacija
Odnosi med ZRN in NDR
Bogdan Pogačnik %
UNESCO — univerzalna organizacija
Pogovor s Henrijem Lopesom	22
• Prejeli smo:
Katja Vodopivec
(Ne)učinkovitost prevzgoje v zaporih
Miroslav Zei
Ciplji so - cipljev ni
Ilija Marinkovič
Kubiakovo poročilo
Konecpodlistka	23
V	novinarskih vrstah je obveljalo, da so olimpijske igre v Sarajevu prekosile vsa pričakovanja
Anketa Dela med novinarji na 14. olimpijskih igrah
Jug Grizel j
Življenje samo piše humoreske
Od sobote do sobote
»Ni pričakovati nenadnih preobratov«
V	žarišču	24
DELO
P°^dal29
Delo, 8. februarja
Prešernove nagrade 1984
Kot vsako leto, tudi letos beremo in slišimo o razprtijah, ki spremljajo imena Prešernovih nagrajencev. S temi in podobnimi razprtijami pač ne častimo lepo pesnikovega spomina. Zato predlagam nov način podeljevanja Prešernovih nagrad, oziroma dva načina podeljevanja, s katerima bi morebiti preprečili javne polemike, ki jih opazujemo po vsakoletni podelitvi Prešernovih nagrad. Prvič. Ker smo slišali že nekajkrat misel, da bo šele čas (zgodovina) pokazal, ali so bile letos pravično podeljene nagrade ali pa ne, predlagam, da Prešernove nagrade za leto 1985 podelimo šele leta 2000. Pomeni čez 25 let, ko bo že kolikor toliko jasno ali kandidati in dela predlagana za nagrado, to nagrado resnično zaslužijo. Če bi letos tako naredili in bi imeli recimo, alternativne predloge: ob Vitomilu Zupanu Jožeta Javorška za polemike, ob Tonetu Pavčku Mateja Bora za epigrame in ob Otu Jugovcu tehnike, ki načrtujejo tunel v Tivoliju, in bi počakali leto 1999, se najbrž ne bi odločili napačno. Škoda tedaj, da nismo tega uresničili že letos. Drugič. Ce prvemu predlogu ne verjamemo, je pa še tale: upravni odbor Prešernovega sklada naj objavi na dan Prešernovega praznika prosto prodajo Prešernovih nagrad. Tri velike, ki jih lahko kupci dobijo a 100 milijonov S din en komad in 10 nagrad sklada po 50 milijonov starih dinarjev en komad. Na večer 8. februarja pa upravni odbor Prešernovega sklada podeli kupcem Prešernove diplome in denarne nagrade in sicer po 10 milijonov S din za veliko nagrado in 15 milijonov S din za male. Naj nikogar ne bega dejstvo, da je dinarski nakup pravice do Prešernove nagrade 10 krat večji od podeljene nagrade. V tem razmerju je ohranjen odnos med kupno in stvarno vrednostjo artiklov na tržišču. Ta drugi predlog bi seveda pomenil ostro selekcijo kandidatov, socialno diferenciacijo med njimi, upravnemu odboru Prešernovega sklada pa morebiti prinesel velik kup denarja. Če pa kupcev Prešernovih nagrad ne bi bilo, tudi ne bo izdatkov. To pa bi bilo vsekakor stabilizacijsko in tudi Prešernovega praznika ne bodo motili prepiri in spori.
Bojan Štih
Delo, 24. januarja in 11. februarja
Tudi zdravstveni dinar je preslabo uporabljen
Z mnogimi člani ZD Krško smo 18. januarja letos skupaj sedeli na razširjeni seji MS ZKS za Posa vje, na kateri so poglobljeno razpravljali o dosedanjih pobudah in aktivnostih za resnejše povzovanje zdravstva v Posavju. Več ur trajajočo razpravo sem strnil v omenjeni komentar in v vsega 27 tipkanih vrsticah skušal zajeti bistvo problematike. S seje je tudi vrinjeni stavek o organiziranosti osnovnega zdravstva v Krškem, ki ga je v razpravi izreke! član IS skupščine občine Krško. Sicer pa sem o vprašanjih posavskega zdravstva pisal že večkrat, zlasti ob lanskoletnem obisku delovne skupine CK ZKS, ko sem še posebej osvetlil tudi »zdravljenje« brežiškega zdravstva.
Sicer pa imam tokrat pred sabo tudi stališča z omenjene seje MK ZKS za Posavje, pri čemer se usmeritve za delo komunistov v ničemer ne razlikujejo od mojega razmišljanja. V stališčih so namreč tudi zapisali, da je treba dosledno izpeljati nalogo delovne skupine pri medobčinskem sindikalnem svetu, pripraviti predloge za povezovanje zdravstva v regiji, zastaviti argumentirano razpravo, izvesti idejno diferenciacijo in preseči oportunizem. Taka odgovornost seveda velja tudi za komuniste na odgovornih samoupravnih in političnih mestih, če skušajo s svojimi stališči zagovarjati parcialne interese posameznih okolij ali če ne bi upoštevali splošnega družbenega interesa ter sedanjih zaostrenih gospodarskih razmer. V ospredju je potemtakem, podobno kot v mojem prispevku, interes za kar najboljše in racionalno zdravstveno varstvo v Posavju.
Vlado Podgoršek,
Krško
Delo, 9. februarja
Olimpijske igre odprte, boj za kolajne se je začel
Otvoritveno prireditev na ZOI v Sarajevu so po vsem svetu spremljali milijoni gledalcev. Mi Jugoslovani smo še s posebnim zanimanjem pričakovali, kaj so nam pripravili Sarajevčani. Izredno so nas presenetili. Odlična režija, scena, koreografija, kostumi, glasba in izvedba. Nasmejani obrazi nastopajočih so izražali zadovoljstvo nad doseženim usp>e-hom, ki je bil sad večmesečnega trdega, discipliniranega in zavzetega dela, njih in njihovih vaditeljev.
Motiv, to je čast sodelovati na olimpijskih igrah, med te šteje tudi otvoritvena prireditev, je bi! vsekakor močno prisoten, vendar brez ustrezne realizacije bi lahko ostalo le pri tem. Sarajevski strokovnjaki pa so znali združiti vse komponente, od idejne zasnove preko ustreznega gibalnega izraza v kompoziciji vaj, oblikovne in vizualne dopadljivosti in odlične glasbene povezave do »velespekta-kla«, ki je bi! mnogo več kot samo politična, človečanska in spektakularna prireditev. To je bila prava zimska »telovadna prireditev«, ki je daleč presegla zasnove in izvedbo naše najbolj tradicionalne majske prireditve na dan mladosti v Beogradu, kar smo jih videli v zadnjih letih. Ta se je namreč, po moji presoji, sprevrgla v na »horuk« pripravljene nastopajoče, ki so korakali in tekali po stadionu z brezveznimi gibi in brez pravega haska za njihovo telesno kultiviranje, z neprimerno scenarijo (primer I. 1983) in še marsikaj. V končni fazi smo »zadovoljni«, da ima Beograd vsaj to, saj v Sloveniji že dolga leta nimamo nič, pa ne zaradi nezmožnosti, saj smo bili pred leti vsekakor vodilni, lahko rečemo, v jugoslovanskem in tudi mednarodnem merilu, ampak zaradi odnosa do tovrstnih prireditev, ki so ga naši vodilni »strokovnjaki« uveljavili pred leti z agresivno proti-propagando.
Sarajevski prireditelji zaslužijo zato posebno priznanje za odlično realizacijo svoje zamisli, vsi nastopajoči in njihovi vaditelji pa zahvalo za trud, ki so ga vložili v svoje priprave, kar vse je pripeljalo do navdušenih pohval predstavnikov vseh narodov sveta.
Ob vsem tem zadovoljstvu pa so se vzbudile v meni misli, k;i sem jih večkrat pisno in ustno izrazila prav ob razpravi podobnih prireditev doma, in moram reči, da nisem bila osamljena, le drugi so bili bolj kričavi, seveda v nasprotujočem smislu, ali pa so se modro zavili v molk. Gre namreč za mlade ljudi, ki so s svojimi nastopi »krasili« razne politične in druge manifestacije pri nas. Vse mogoči zapisi so bili v javnih občilih, o mladini, ki je nastopala pa malo ali nič. Sama sem kot avtor in izvajalec sodelovala na neštetih takih prireditvah in se zavzemala za priznanje sodelujoči mladini. Lahko je v slavje vključiti kakšno športno tekmo, folklorne ali baletne ansamble in podobno, ki so brez posebnih priprav zmožni nastopiti vsak trenutek. Mladina (in ta je v večini) pa mora za svoj poseben nastop s kakšno skladbo dolgo vaditi, piliti, usklajevati in utrjevati izvedbo, za kar je potrebno daljše obdobje, veliko volje, prizadevnosti in vztrajnosti. V oceni prireditve pa je odpravljena s kakšnim stavkom ali pripombo, nastopili so tudi... Podobno se je zgodilo pri poročilih o otvoritveni prireditvi ZOI v Sarajevu. Več sto mladih je nastopilo vzorno, motivirano, prisrčno, sproščeno in disciplinirano, kar je bilo vsekakor sad dolgih in napornih prizadevanj. Razumem, da so in bodo v ospredju na ZOI športni dosežki, nihče pa me ne more prepričati, da bi dan po nastopu v javnih občilih ne bilo mesta za nekaj več pozornosti mladini, ki je s svojim delom tudi prispevala k slavnostnemu vzdušju. To si mladi zaslužijo in imajo tudi pravico do priznanja.
Drugo večkrat obravnavano vprašanje je, ali mladina rada sodeluje na množičnih nastopih ali pa je to prisila? Ekstremneži so proti: enotno gibanje moti mlado osebnost kot indi-vidua, nastopajoči so vodeni kot »čreda dresiranih živali v cirkusu«, nastopi so sami sebi namen itd. Kako bi zvenelo, če bi npr. vsak član orkestra po svoje godel, ker je pač vsak individuum za sebe, kaj je torej dirigent -»dreser«? V skupinskem baletu ali folklori morajo delati vsi skladno, vodi jih koreograf in vsi spoštujejo njegovo vodstveno funkcijo. In še bi lahko naštevali. Vsi vedo, da so določena pravila obnašanja, zato to nikogar ne moti. In zakaj naj bi bilo drugače pri skupinskih telovadnih nastopih? Pa še to: močan kolektivni duh, ki se izraža v osebni odgovornosti vsakega posameznika za uspeh celote, tudi ni za odmet! Saj nam pomanjkanje prav te lastnosti dan danes povzroča nemalo težav. Zašli bi predaleč, če bi strokovno podrobneje razpravljali še o vrsti drugih »ugovorov«. Dejstvo je, da je pred leti pri nas v Sloveniji enostransko omogočena razprava proti množičnim nastopom in akademijskim sestavom povzročila popoln zastoj te dejavnosti.
V	zadnjih letih se je na začetku plaho, potem pa vse bolj odločno začelo spreminjati. Vse več je primerov, ko SZDL, mladinska organizacija, šolska vodstva, partizanska in športna društva po vsej Sloveniji (le v Ljubljani to ni več mogoče) družno prirejajo skupne nastope ob različnih priložnostih, kjer so jedro programa prav telovadne skupinske točke.
Da sem jasna. Sem odločno proti vsaki naključni improvizaciji, proti vsaki prisili in proti vsakemu nastopu, ki ni rezultat načrtnega dela. In to so bile večkrat napake — toda ne tistih, ki so neposredno delali z mladimi! Moje izkušnje (in tudi številnih drugih) pa so takšne. Vsakogar, posebno pa mlade, je še kako mogoče navdušiti za sodelovanje. Potreben je motiv, zagnano vodstveno delo s sodelovanjem vseh udeležencev, učinkovita kompozicija, redno in načrtovano ter disciplinirano delo, dobra vadbena metoda, pohvala in javno priznanje — pa se da ogromno narediti. Prizadevanja pri odpravljanju.danes še vedno prisotne množične »gibalne nepismenosti« so sicer velika, pa se vedno obrestujejo, ko mladi spoznajo, da so ob vadbi nekaj' pridobili, se veliko naučili, gibalno kultivirali, zato uživajo tudi v kolektivnem uspehu. Tedaj je odpravljena vsakršna sila, saj se mladi sami in prostovoljno odločajo za sodelovanje in tudi podrejajo vodstvu. Delovne navade in psihofizične sposobnosti, ki si jih pridobijo ob tem, pa jim bodo koristile tako na delovnih mestih kot tudi v življenju nasploh.
In če se zopet vrnem k otvoritveni prireditvi ZOI v Sarajevu, sem prepričana, da je opravljeno delo za mlade ostala dolgotrajna vrednota in da drugače ne more biti, po vsem tem, kar so pokazali s svojim vzornim nastopom. Zadovoljstvo, in navdušenje nad uspelo otvoritveno prireditvijo pa jim je še dodatna nagrada.
Zato Sarajevčanom za vsestranski uspeh še posebno priznanje.
Jelica Vazza,
■Ljubljana
Delo, 8. februarja 1984
Kandidati za predsedstvo SFRJ
Sporočilo o kandidatih za predsedstvo SFRJ, v katerem je objavljeno, da je kandidat za člana predsedstva iz Črne gore tovariš Vese-lin Djuranovič, član predsedstva SR Črne gore, me je — milo rečeno - neprijetno presenetilo.
Vsem je znano, da se je prav v času, ko je bil tovariš Veselin Djuranovič predsednik izvršnega sveta skupščine SFRJ, Jugoslavija v zunanjem svetu pretirano zadolževala in da bomo še dolga leta težko prenašali breme te nepremišljene politike. Po komaj nekaj letih ostrega in splošnega ugotavljanja odgovornosti izvršnega sveta in njegovega takratnega predsednika pa se tovariš Djuranovič pojavlja kot kandidat za člana predsedstva SFRJ, naj višjega predstavniškega telesa naše države. Kaj se dogaja? Smo postali pozabljivi? Se je izkazalo, da takratna politika ni bila slaba? Ali se spreminja sedanja politika? Ali je moč (idealistično) verjeti, da se je spremenilo stališče tovariša Djuranoviča do takratnih zmotnih odločitev? Kje je tu osnovna politična logika ?
Morda bo kdo dejal: kaj se mešaš v odločitev Črnogorcev in Črnogork? Nedvomno imajo delovni ljudje Črne gore edini pravico, da kandidirajo človeka, ki se jim zdi najbolj primeren za posamezno funkcijo. Toda — tu gre za naj višje položaje v Jugoslaviji in jaz sem Jugoslovan, ki mu ni vseeno, kdo ga v tem telesu predstavlja. Komaj smo zastavili odločne korake v novi smeri, zavrti smo negativne težnje, borimo se za izhod iz položaja, ki je grozil ohromiti naše gospodarstvo, že nam ponujajo kandidata, ki je na prvem mestu odgovoren za to, kar se je v bližnji preteklosti zgodilo. Kakšne igre so to? Čigavi interesi so za tem predlogom? Ali spet pozabljamo na načela ZK? Nihče ne želi politične smrti tovariša Djuranoviča, popolnoma nesprejemljivo pa ga bi bilo nagraditi za neuspešno politiko takratnega izvršnega sveta.
V	obdobju novih kandidacijskih in volilnih postopkov se veliko govori o možnosti dveh
ali celo več kandidatov za posamezno odgovorno funkcijo. Zvezna konferenca SZDL bi glede tega lahko dala ustrezno pobudo. Ljudje bi se v takem primeru nedvomno zrelo in lažje odločali. Morda so želje po več kandidatih trenutno še nerealne, v primeru tovariša Djuranoviča pa bi bilo to nujno, saj bi bila njegova potrditev za člana predsedstva SFRJ klofuta našim stabilizacijskim prizadevanjem.
Slavko Krušnik,
Ljubljana
Delo, 30. decembra 1983
»Hitro rastoči prašiči v lego kockah«
Članek na široko obravnava uspešen razvoj ihanske tehonologije v prašičereji in njen prodor v svet, niti z besedo pa ne omenja zaščite okolja, kar je za tovrstno proizvodnjo in današnje čase resnično nerazumljivo.
Znano je, da nastajajo na takih farmah, posebno še tako velikih (do 85.000 prašičev) ogromne količine organskih odplak (gnojevke), ki so za okolje nevarne - za vodo, zemljo, rastline - če jih primemo ne odstranimo oziroma koristno izrabimo. Ihanska farma pa, kljub močno povečani proizvodnji, še vedno spušča gnojevko v Kamniško Bistrico; posledica je mrtva reka, ker organska snov porabi ves kisik v njej in pomori ves živalski in rastlinski svet.
Ihan prenaša svojo tehnologijo na druge domače farme, tudi v sosednje republike in v vzhodnoevropske države, ne da bi ime! rešen in vpeljan postopek za zaščito okolja, kar naj bi bilo danes obvezno za vsak investicijski projekt. To pomeni povečanje onesnaževanja okolja še v teh drugih krajih in je žalosten dokaz neodgovornosti investitorjev in delovanja kontrol. Da vzhodne države prevzemajo tako pomanjkljivo tehnologijo, nas niti ne čudi, saj se v resnici ne odlikujejo po zaščiti okolja; vsaj za Poljsko so znane porazne zdravstvene posledice zaradi brezobzirnega zanemarjanja zaščite okolja (glej Naše okolje 1-2/1983, s. 41). .
Velikih količin gnojevke, ki nastaja v Ihanu, ni mogoče neposredno uporabiti za gnojenje
TEMA. TEDNA: Pitna voda
Če bomo skrbeli za okolje in gradili zajetja in vodovode, bo vode v prihodnosti dovolj
Poraba pitne in tehnološke vode se tudi v Sloveniji skokovito povečuje. Leta 1970 smo je, na primer, porabili 4,6 kubika na sekundo, leta 1982 8, leta 2000 naj bi je že 13,5 kubika. To pomeni, da se bo izkoriščenost naših uporabnih vodnih virov s sedanjih nekaj več kot 30 odstotkov povečala na 52. Ob teh podatkih pa ne gre pozabiti, da v marsikaterem delu tega sicer vodnatega koščka sveta že danes nevarno primanjkuje vode. Zaradi sestave tal in suhega podnebja pa tudi zaradi razvojne zaostalosti, ko v preteklosti nismo gradili vodovodov, že pomanjkanje pitne vode ogroža normalno življenje in delo. Ponekod pa tanjša vodni curek iz pip tudi naglo in nenačrtno naraščanje prebivalstva oziroma neusklajen razvoj industrije. Zato seveda ni čudno, če je oskrba z vodo na vrhu seznamov tekočih in dolgoročnih občinskih razvojnih načrtov.
Med najbolj žejne predele Slovenije vsekakor sodita Obala in Kras. Na Krasu ob konicah potrebujejo nekaj nad 70 litrov vode na sekundo, vendar jo (v pogostih) kriznih obdobjih iz zajetij dobivajo le borih 15 litrov in še manj. Sicer sušen Kras pa ima v pred kratkim odkritem izviru V Klaričah pri Brestovici, kjer je moč črpati kar 250 litrov vode v sekundi, dovolj zalog vode tja do leta 2000. Vendar zajetje samo ni dovolj, saj bodo morali Kraševci samo za gradnjo osnovnega cevovoda od črpališča do Sežane zbrati več kot milijardo dinarjev. K temu je treba prišteti še
kmetijskih površin, ker je le-teh premalo, zato je treba najti nek drug način izkoriščanja. Tak uporaben postopek je verjetno bio-metanizacija v gniliščih, ki daje koristen energijski plin (metan) in ostanek, ki je primeren za gnojivo. V svetu se ta postopek uporablja za izrabo gošč iz komunalnih čistilnic pa tudi gnojevke iz živinskih farm, kot navajajo v tujem slovstvu (n.pr. Umschau 81, št. 3, s. 80).
Pri okrogli rhizi 29. jan. 1983, kjer je bilo dosti govora o prašičereji in gnojevki, smo zaradi načina poteka razgovora biometaniza-cijo omenili le mimogrede, v nekaj stavkih.
Domačim strokovnjakom postopek biometa-nizacije ni neznan, kot kaže dejstvo, da že pričenjajo s pridobivanjem bioplina iz gnilišč čistilnih naprav, kot poročajo iz Škofje Loke (Delo, 21. dec. 83) in domžalske čistilnice komunalnih odplak, kjer naj bi kmalu pričeli delati dve gnilišči. Predlanskim je bilo slišati, da se bo tudi ihanska farma priključila domžalski čistilnici oz. da bo naročila projekt za samostojno reševanje problema svojih odplak. Do danes tega očitno še ni rešila.
Ekološko zavedni državljani želimo, da nam strokovnjaki ihanske industrije, tako izčrpno, kot so opisani njihovi proizvodni uspehi, javno razložijo, kaj sc’za zaščito okolja naredili doslej, kakšne so morebitne težave, kakšen bo končni postopek čiščenja in predvsem kdaj bo uresničen? Zanima nas tudi, če morda obstaja dogovor, da bodo kupci ihanske tehnologije sprejeli tudi bodoči postopek čiščenja odplak.
Neža Exel,
Ljubljana
Delo, 24. januarja_______________________
Razlike v storilnosti, pa tudi računih
Po zaključnem računu zveznega proračuna (Uradni list SFRJ št. 41/83) je znašal prispevek slovenskega zveznemu proračunu 13.207,5 milijona dinarjev, vsaka desetinka deleža družbenega proizvoda SR Slovenije v družbenem proizvodu SFR Jugoslavije je tedaj pomenila 85,8 milijona dinarjev ali 0,65% tega prispevka. Obračun družbenega proizvoda je torej zahtevna naloga, ki jo opravljamo v zavodih za statistiko in menimo, da ugotovitve tov. Ilije Popita v člankih objavljenih v DELU 23. 1.,	24. 1. in
4.2. 1984 niso točne.
Trditev, da je delež družbenega proizvoda SR Slovenije v družbenem proizvodu SFR Jugoslavije že dolga leta prikazan previsoko in da to previsoko prikazovanje traja že najmanj sedem let — tov. Popit namreč trdi, da že toliko časa opozarja na to — ne drži; prav tako tudi ne drži trditev, da teh kazalcev ne računajo povsod enotno vsaj že sedem let.
Tov. Popit utemeljuje precenjenost družbenega proizvoda SR Slovenije s tem, da SR Slovenija ne more z običajnimi prometnimi davki pokriti vseh obveznosti do zveznega proračuna. Najprej, ni nujno, da je vir za ta prispevek ravno prometni davek, pač pa so ta vir vsi prihodki republiškega proračuna; drugič pa nikjer ne dokaže, da je to res. Vsekakor pa je res, da je SR Slovenija pri tem v težjem položaju kot ostale republike in pokrajini. Teža obveznosti do zveznega prora-
Nadaljevanje na' 23. strani
denar za gradnjo razdelilnih omrežij po vaseh.
Kljub finančnim težavam upajo, da bo voda iz Klaričev še do konca tega srednjeročnega obdobja pritekla do Sežane. Ocenjujejo, da Kraševcem niti potem, ko bi popolnoma izkoristili klariški vir, ne bi bilo treba trpeti žeje. Strokovnjaki Geološkega zavoda namreč že pripravljajo projekt »Brestovica 2000«, ki naj bi potrdil ocene, da se pod kraškim kamenjem skrivajo velike zaloge vode, iz katerih bi lahko načrpali celo 1000 litrov vode v sekundi.
Ekipe geologov pa iščejo vodne vire tudi na obali. Tako so za izvirom Rižane že odkrili uporabne zaloge. To je spodbudna ugotovitev, saj Obala kar polovico vode, ki jo zdaj porabi (gre za približno 150 litrov na sekundo) dobi iz Gradol v hrvaški Istri. Po pogodbi naj bi ta vir po letu 1990 začeli postopno pripirati. Poleg izvirov in zajetij, ki jih morajo še raziskati in zgraditi, bo seveda potrebno izpopolniti tudi osnovni vodovodni sistem. Tako so lani med drugim sklenili, da bodo po desetih letih končno začeli graditi vzporedni cevovod od Izole do Kopra.
Postojna se z vodo oskrbuje iz zajetij Malni pri Planini in pod Nanosom. Tako ima na voljo 126 litrov na sekundo, kar zadostuje za oskrbo v normalnih razmerah. Glede na načrtovano stanovanjsko gradnjo in večje potrebe v industriji nameravajo postojnski ko-munalci povečati dotok vode v zajetju Malni in tako zagotoviti 250 litrov na sekundo. Ta projekt naj bi pripravili letos, ko bodo začeli odpravljati tudi izgube v omrežju, ki so jih že doslej zmanjšali s 65 na 40 odstotkov. Sicer pa v tej občini predvsem v okolici Pivke in proti Brkinom brez zdrave pitne vode živi še približno 15 odstotkov prebivalcev.
Voda celo za sosednjo Gorico______________
Na Tolminskem so med popotresno obnovo komunalnih naprav, ki še traja, rešili, večino problemov preskrbe s pitno vodo. Med izjeme sodi Tolmin z okolico, ki se preskrbuje iz 60 let starega vodovoda, ki daje povprečno 6 litrov vode na sekundo. Težave so še večje zato, ker nimajo vodohrama, tako da se v sušnem obdobju pretok v tolminskem vodovodu zmanjša na dober liter na sekundo. Zato je razumljivo, da so že začeli z dolgoročnim razreševanjem tega problema. Zaključena je prva faza gradnje novega vodovoda, po katerem bo tekla voda iz Zadlaščice, medtem pa gradijo novo omrežje, ki bo napajalo vasi do Mosta na Soči in 1x5 zmoglo od 50 do 100 litrov vode na sekundo.
V	ajdovski in novogoriški občini imajo za zdaj v normalnih razmerah dovolj vode, čeprav je tista iz lokalnih vodovodov cesto slabša. Brez vode sta le Trnovska in Banjška planota. Na slednji ni vodnih virov, medtem ko so na Trnovski že začeli graditi vodovod od Čepovana do Lokev.
V	obeh občinah lahko načrpajo od 410 do 450 litrov vode na sekundo. Ker poraba nenehno narašča (zaradi širjenja mest in kmetijstva), vodovodarji napovedujejo, da bodo morali v naslednjih letih vodovodne naprave usposobiti, da bodo lahko dajale od 600 do 650 litrov na minuto. Doslej so namreč veliko vlagali v gradnjo novih vodovodov v manj razvitih predelih, zanemarili pa so staro vodovodno omrežje. Tako bo treba najprej obnoviti zajetje Mrzleka in zagotoviti 30 odstotkov več vode za Novo Gorico, okofico do Mirna in Gorico, kjer pokrivajo 30 odstotkov potreb.
Predvidena je tudi obnova zajetja Hubelj v ajdovski občini, zamenjava slabih in premajhnih cevi ter gradnja petnajstih rezervoarjev v spodnji in zgornji Vipavski dolini. Predvidena je tudi delna obnova zajetja v Goriških Brdih.
V	normalnih razmerah priteče iz tržiškega vodovoda 57 litrov vode na sekundo, kar ne zadošča več za tržiške potrebe in obveznosti, ki jih imajo do kranjskega vodovoda. Ker so odgovorni na to dejstvo pozabili, bo treba sedaj zato bolj pohiteti z urejanjem novega zajetja v Črnem gozdu. Izdelan je investicijski program, da bi tam do leta 1985 ujeli 30 litrov vode na sekundo, kasneje pa odvzem povečali na 53 litrov.
V	nekaterih predelih Kranja občasno očitno zamnjkuje vode tudi zato, ker se kar 30 odstotkov tekočine od 4000 litrov, kolikor je na sekundo pride v kranjsko omrežje, izgubi. Zato imajo pripravljen desetletni program obnove in širitve vodovoda, ki pa ga zaradi pomanjkanja denarja verjetno ne bodo mogli uresničiti. Industrija poskuša zagate reševati z zaprtimi vodnimi sistemi in lastnimi črpališči.
Po tehnološko vodo v reke
Tudi v Ljubljani se izgubi približno tretjina od 130 do 133 kubičnih metrov vode, kolikor jo načrpajo na dan. Zato na tem področju v slovenskem glavnem mestu ostaja prednostna naloga obnova najbolj kritičnih mest 800-kilometrskega vodovodnega omrežja, od katerega je 200 kilometrov starejšega od 50 let. Med načrti, ki jih v Ljubljani želijo uresničiti že nekaj časa, je tudi gradnja vodovodnega obroča okrog mesta, s katerimi bi omogočili enakomernejšo preskrbo. Doslej ga je zgrajenega le petina.
Direktor Mestnega vodovoda Franc Karpe je povedal, da načrtujejo tudi gradnjo novega vodnjaka v Klečah, ki bo dajal okrog 90 litrov vode v sekundi. Z njim bodo nadomestili opuščene vodnjake. Poleg tega je predviden tudi vodnjak v Jarškem Brodu, ki bo dajal dodatnih 150 litrov vode na sekundo.
• Koliko vode porabimo na dan?
Slovenec leta 1968	220 I
Slovenec leta 1978	3501
Slovenec leta 1982	3601
Slovenec danes	cca 4001
prebivalec ZDA danes od 500 do 600 1 prebivalec Z. Evrope	od 600 do 8001
Načrtujejo še vodnjak v Šentvidu, bolje pa bi kazalo izkoristiti tudi vodarno v Brestu, ki je med gradnjo obetala več, kot sedaj daje.
Po letu 1990 bi lahko uredili tudi črpališče na Sorškem polju, od koder bi Ljubljana dobila 1.500 litrov vode na sekundo. Za raziskave tamkajšnjih zalog so doslej porabili okrog 15 milijonov dinarjev, medtem ko bi gradnja vodarne in omrežja po ocenah stala 1,8 milijarde dinarjev.
Razmišljajo tudi o preskrbi s tehnološko vodo, ki naj bi jo dobivali iz drenažnih zajetij ob rekah. Eno izmed njih je že zgrajeno ob Savi pri Mednem, možnosti zanje pa so tudi v Rožu ob Kamniški Bistrici ter ob Savi pri Zalogu.
Veliko potreb imajo tudi Ribničani, saj regionalni vodovod še ni dograjen, tako da v višjih nadstropjih večkrat zmanjka vode. Računajo, da bodo pomanjkljivosti odpravili v nekaj letih, ko naj bi na centralni vodovod priključili tudi lokalna omrežja, ki so se doslej napajala iz lastnih omrežij. Ta zajetja pa so zaradi večje porabe marsikje postala že prešibka.
Podobne so razmere v sosednji kočevski občini, ker v občinskem središču nimajo težav z vodo, medtem ko so razmere precej slabše v kočevskem delu Suhe krajine in ob Kolpi. Razmere poskušajo izboljšati tudi s pomočjo mladinskih delovnih brigad, vendar kljub temu v številnih vaseh še nekaj časa ne bodo pili vode iz vodovodov.
Še huje v Beli krajini, kjer Semič pogosto ostaja brez vode. Zato načrtujejo ureditve zajetja in gradnjo regionalnega vodovoda Krupa. Ko bo načrt uresničen - zatika se zaradi denarja in onesnaževanja — bo imel Semič in precejšen del metliške občine dovolj vode tja do leta 2000. Kljub temu pa bo ostalo brez vode še precej drugih belokranjskih vasi in zaselkov, končati pa morajo tudi gradnjo vodovoda na področju Adlešičev.
Blizu 80 odstotkov Dolenjcev dobiva vodo iz osrednjega vodovodnega sistema, ki ima zajetje v Šmarjeških toplicah, pravi vodja sektorja Vodooskrba pri novomeški Komunali Danko Kastelic. V novomeški občini potrebujejo približno 500 litrov vode na sekundo, načrpajo pa jo približno 465. Poleg tega nekaj krajevnih skupnosti še nima vodovoda. Zato gradijo vodovod Stopiče-Dolž, ki naj bi ga letos povezali še z Birčno vasjo. Grade tudi sistem v Uršnih selih in Dolenjskih toplicah. Pri raziskavah novih vodnih virov komu-nalcem pomagajo jamarji. Ena od velikih nalog ostaja tudi razširitev vodovodnega omrežja v Suhi krajini. Raziskujejo vodni vir v Gornjih kotih pri Dvoru, kjer bi lahko zajeli blizu 3.000 jitrov vode na sekundo.
Iz centralnega vodnega zajetja v brežiški občini na sekundo načrpajo 90 litrov vode, čeprav bi jih zaradi Slovinove proizvodnje pijač potrebovali že okrog 150 litrov na sekundo. Zato iščejo nove vodne vire, med katerimi je po mnenju geologov najboljši pod Artičami. Z raziskavami so ugotovili, da bi lahko dajal 100 litrov dobre vode na sekundo, kar bi ob dosedanjih zajetjih zadoščalo do leta 2000. Iz tega vira bi lahko dobili vodo ljudje tja do Velike doline, Jesenic na Dolenjskem in Cerkelj ob Krki. Do konca tega srednjeročnega obdobja bo dobilo vodo tudi 700 gospodinjstev v KS Bizeljsko.
Huje je v Krški občini, kjer vode primanjkuje že v normalnih razmerah- Ob' suši pa namesto 80 litrov načrpajo le 10 litrov vode na sekundo. Stisko je še povečala naša prva jedrska elektrarna, ki ob zagonih porabi tretjino razpoložljive vode. Zato bo kolektiv elektrarne pomagal urediti novo črpališče v Bregeh, kjer bodo že letos dobili dodatnih 50 litrov vode na sekundo. To bo dovolj do leta 2000. Letos naj bi obnovili tudi vodovode na Raki in v KS Podbočje, obetajo pa tudi boljšo preskrbo z vodo v Brestanici in Senovem. Čeprav imajo v Zasavju dovolj vode za nekaj prihodnjih let, že razmišljajo o novih zajetjih. Tako naj bi še letos zajezili izvire Bele vode in Pekel v Hrastniški občini, ter tako dobili nadaljnjih 10 litrov vode na sekundo. V trboveljski občini pa že 10 let čakajo na sporazum s KS Podkum za ureditev 2. faze zajetja Škendrovec, ki bi dajal 40 litrov vode na sekundo. V vseh občinah načrtujejo tudi gradnjo rezervoarjev in obnovo omrežij, saj bi si samo z zmanjšanjem izgub zagotovili dovolj vode za nekaj desetletij.
Po podatkih direktorja celjskega tozda Vodovod Eriha Poljanca Celjani potrebujejo od 290 do 300 litrov vode na sekundo, medtem ko sta zajetji v Medlogu in Vitju sposobni v normalnih razmerah dajati 320 litrov. Za dolgoročno izboljšanje razmer, ki se sedaj poslabšajo ob suši, je pomembna zlasti vodarna v Medlogu, ki jo bodo zgradili do L septembra in bo dajala od 10 do 20 odstotkov več vode kot sedaj. Uredili naj bi tudi dva vodnjaka v Levcu, ki bosta dajala od 50 do 70 litrov vode na sekundo, imajo pa še dve študiji, v katerih je predvideno bogatenje podtalnice in vrtanje Konjiške gore. Oba vira bi dajala okrog 90 litrov vode na sekundo, kar bi zadoščalo do leta 1995 ali še malo dlje.
Po razvojnih smernicah naj bi se poraba vode v Mariboru, kjer zdaj manjka od 40 do 50 litrov vode na sekundo do leta 2000 podvojila na okoli 1200 litrovria minuto.
Računajo, da imamo v Sloveniji na razpolago 18 kubičnh metrov zdrave pitne vode na sekundo. Od tega jih danes za prehrambene namene porabimo nekaj manj kot 8 kubičnih metrov na sekundo. Za tehnologijo in ostale potrebe ie gre nadaljnjih 18 kubikov na sekundo. Ce se bo poraba povečevala tako hitro kot doslej, bomo leta 2000 že na meji zmogljivosti vodnih virov. Takrat naj bi namreč samo za pitje in pripravo hrane porabili že skoraj 15 kubičnih metrov vode na sekundo.
Danes je glavni mariborski vodni vir Vrban-ski plato, kjer načrpajo okoli 400 litrov vode na sekundo. Z bogatenjem podtalnice naj bi omogočili od 200 do 300 litrov večji odvežem. Raziskave pa kažejo, da je možno tudi na lokacijah Dobrovci—Miklavž oziroma Prepolje izkoriščati okoli 300 litrov vode na sekundo. Razmišljajo tudi o možnosti nove vodarne na Dravskem polju. Do leta 2000 je predvidena tudi gradnja 6000 kubičnega rezervoarja na Kalvariji in 10.000 kubičnega vodhrama, poleg drugih lokalnih vodnih objektov pa še 20 kilometrov tranzitnih cevovodov in 150 kilometrov vodovodnega omrežja.
V	bistriški občini, kjer je za zdaj vode dovolj, do leta 2000 načrtujejo gradnjo novega vodnjaka na Dravskem polju, uredili pa bodo tudi novo filtrimo napravo. Kot je povedal direktor komunalnega podjetja Erik Kolar, bodo tudi pri Makolah kmalu uredili novo zajetje, v sistem pa bodo vključili tudi 45 kilometrski vodovod, ki bo iz Podloga v ptujski občini polnil pipe v dolinah Ložnice in Dravinje.
V	ptujski občini voda je in je ni. Zaloge in zmogljivosti so dvainpolkrat večje od potreb. Problem je le vodovodno omrežje, ki ne pokriva vsega območja. Tako so štiri krajevne skupnosti še vedno brez vodovoda. Najhuje je v Halozah, pa tudi v Slovenskih goricah ni veliko bolje. Zato ostaja glavna komunalna naloga v prihodnjih letih napeljava primarnega voda v »suhe« krajevne skupnosti.
V Ormožu imajo težave, s prešibkimi vodnimi viri, tako da razmišljajo o bogatenju podtalnice, ki bi tako namesto sedanjih 40 lahko dajala 60 litrov vode na sekundo.
Več kot polovica Pomurcev je odvisna od lokalnih vodovodov, iz katerih v približno polovico primerov priteka higiensko oporečna voda. V radgonski občini zato razmišljajo o novem zajetju v Veržeju ali Vučji vasi. Uredili naj bi ga do prihodnjega leta. Kljub temu pa bodo višji predeli, predvsem v Slovenskih goricah, še vedno ostali brez zdrave vode. Medtem pa v ljutomerski občini, kjer so razmere nekoliko boljše, že urejajo novo črpališče pri Moti, od koder naj bi dobili vodo do konca prihodnjega leta. S tem si bo ta občina zagotovila dovolj vode vsaj za tri desetletja.
Raziskav, zalog vode in načrtov imamo torej Slovenci toliko, da nam vode ne bi smelo zmanjkati niti ob večjih sušah. Žal pa nam bo verjetno marsikje zmanjkalo moči in denarja, da bi te načrte uresničili. Od 60 do 80 metrov globoka vrtina za nov vodnjak namreč stane 20 milijonov dinarjev.
Naša vodovodna omrežja so precej stara in zato podobna sitom, tako da se v njih izgubi tretjina ali celo več načrpane vode. Ža popravila omrežja običajno ni denarja, saj ima, na primer, Ljubljana za enostavno reprodukcijo na voljo nekaj več kot 86 milijonov dinarjev, od katerih jih precejšen del porabijo za zagotavljanje vode novim naseljem in industrijskim objektom. Druga ovira je prevelika razdrobljenost in zaprtost investitorjev in upravljal-cev vodovodov, kar seveda zahteva veliko denarja in truda pa hkrati daje skromne rezultate. Ne nazadnje uresničevanje marsikdaj v megleno prihodnost odmaknjenih načrtov ogroža vse hujše onesnaževanje okolja celo v bližini velikih zajetij. Te in druge ugotovitve nas silijo k razmišljanju, da bi morali poleg energetske in prehrambene bilance čimprej sestaviti tudi bilanco preskrbe z vodo, hkrati pa red in odnos, kakršnega posebno v zadnjem času terjamo pri delu vsepovsod, zagotoviti tudi pri ravnanju z odpadki in vodami. Gradivo so zbrali: Boro Borovič, Slavica Črnica, Dušan Grča, Milovan Dimitrič, Drago Hribar, Marjan Kos, Mojca Kavčič, Mirko Kunšič, Franc Milošič, Marko Planinc, Vlado Podgoršek, Katja Roš, Vlado Smole in Marjana Triler, za objavo pa ga je pripravil Janez Odar
VOLITVE
Volili ne bomo vsi, odločamo pa
Spomladi letos bo potekel mandat večini članov predsedstva Jugoslavije, mnogim v predsedstvih republik in pokrajin, v vodstvih republiških, pokrajinskih in občinskih skupščin ter skupščinah samoupravnih interesnih skupnosti na vseh nivojih. Čeprav to ne bodo splošne volitve (te bodo čez dve leti), pa je predvolilna aktivnost tudi za te mini volitve zelo živahna.
Delegati skupščin na vseh ravneh — od občine do federacije imajo štiriletni mandat, kar pomeni, da bodo opravljali to dolžnost še najmanj dve leti. Drugače pa je z delegati, ki so bili izbrani na vodstvene položaje delegatskih teles. Ti imajo ponekod enoletni, v Sloveniji pa dveletni mandat za opravljanje vodstvenih del. Ti dve leti pa sta od volitev sedaj potekli. Vendar pa imajo možnost ponovne kandidature in izvolitve še za dve leti. V vsej Jugoslaviji bo ponovno ali na novo izvoljenih nekaj desettisoč delegatov za najbolj odgovorne položaje v delegatskih organih. V Sloveniji pa bo takih nekaj tisoč. Podatkov o tem, koliko ljudi se bo na vodstvenih funkcijah v občinskih skupščinah, njihovih zborih in samoupravnih interesnih skupnostih v občinah zamenjalo, še ni bilo mogoče zbrati. Ve pa se, da bo zamenjav v vodstvu slovenske skupščine in skupščinah interesnih skupnostih na ravni republike, zelo malo.
Čeprav gre le za mini, ne pa splošne volitve, je to vendarle priložnost za oceno dosedanje uveljavitve delegatskega sistema, predvsem pa spoštovanja načel in meril kadrovanja za opravljanje najbolj odgovornih nalog in funkcij ter spoštovanja družbenega dogovora o kadrovski politiki v Sloveniji.
Vseh podatkov o tem, koliko ljudi se bo zamenjalo v vodstvih delegatskih skupščin v družbenopolitičnih skupnostih in samoupravnih interesnih skupnostih v občinah, res še ni. Vendar pa tisti, ki so na voljo, kažejo, da kakih številnejših sprememb ne bo. Za to pa lahko obstaja več razlogov. Najprej se ponuja ta, da so bili tisti, ki so te dolžnosti opravljali doslej, pri delu zelo dobri in jim zato velja zaupati še naprej. Če je temu zares tako. potem je to dobro. Pa vendarle se ponuja še nadaljnje razmišljanje: Znaho je namreč, da smo, zlasti za delovanje delegatskega sistema v samoupravnih interesnih skupnostih. tudi v zadnjem obdobju ugotavljali, da je šibko. Pa se vsiljuje vprašanje, če niso k temu malega deleža prispevali tudi ljudje, ki vodijo skupščine in posamezne zbore interesnih skupnosti. To ni trditev, pač pa bi bilo prav. da bi na kandidacijskih konferencah, ki potekajo v teh dneh. vendarle spregovorili tudi o teh stvareh. Pa ne zato. da bi obtoževali ljudi v vodstvih sisov, pač pa zato, da bi o teh rečeh občani razpravljali in tako morebiti s svojimi pobudami prispevali k odpravljanju slabosti v delovanju skupščin sisov. Podobno velja seveda tudi za delovanje skupščin družbenopolitičnih skupnosti. K temu, da naj bi se zamenjalo malo ljudi pa sta lahko prispevala še najmanj dva razloga: ta, da sindikati in organizacije SZDL niso opravljale sprotnega nadzora nad delom delegatskih skupščin in nimata argumetnov za predlaganje zamenjav in kritiko dela teh skupščin ali pa imajo v občinah na kadrovskih seznamih zaradi slabega kadrovanja tako malo ljudi, da novih kandidatov pač nimajo. To pa je ena od največjih slabosti naše kadrovske politike. Sprotno spremljanje uspešnosti dela posameznikov je osnovni pogoj kvalitetnega kadrovanja. Tega pa je v naši praksi, žal, še veliko premalo. To so dokazali tudi dosedanji posveti o kadrovski politiki. Dokler ne bo sprotno spremljanje in evidentiranje možnih kandidatov za opravljanje raznih pomembnih nalog sestavni del vsakodnevnega družbenopolitičnega dela, vse do takrat o kaki široki in demokratični kadrovski politiki ne bomo mogli govoriti. Kajti kadrovski seznami bodo še naprej ostajali bolj ali manj skriti javnosti, na njih se bodo več ali manj vrteli isti ljudje, kadrovali pa se bodo tudi predvsem med
seboj. Krivično bi bilo, če bi take slabosti v uresničevanju kadrovske politike pripisali kar vsem okoljem, kajti obstajajo tudi izjeme, kjer so kadrovsko politiko znali demokratizirati in jo povezati z zahtevnostjo sedanjega časa. Ampak žal so taka okolja še vedno bolj izjema.
Odloča seveda večina
Kot ob vsakih volitvah, se seveda tudi ob teh zastavlja predvsem vprašanje demokratičnosti, ki naj bi se izkazala v tem, kolikšno možnost predlaganja kandidatov imajo vsi prebivalci oziroma volilni upravičenci. Nekateri pri tem sicer napačno istovetijo z zakonodajo predpisane volilne postopke s kadrovsko politiko in posledice slabosti le-te valijo na način volitev. Dejstvo, da v teh mini volitvah ne bomo volili na volilnih mestih v krajevnih skupnostih in tozdih (ker gre le za ponovno ali novo izvolitev ljudi, ki so že delegati in bodo volili le njihovi kolegi v skupščinah), v resnici prav nič ne zmanjšuje možnosti občanov, da vplivajo na volilne izide. Kajti o evidentiranih možnih kandidatih za vodstva v občinskih in republiških sisih, občinskih in republiški skupščini, za člana predsedstva SFRJ iz Slovenije, predsednika predsedstva SR Slovenije in člana tega predsedstva, so imeli in še imajo občani možnost razpravljati (in ne le razpravljati, pač pa predlagane kandidate tudi zavrniti, predlagati namesto njih ali skupaj z njimi še nove) v temeljnih kandidacijskih konferencah v tozdih in krajevnih skupnostih, na občinskih kandidacijskih konferencah, ki potekajo v teh dneh in bodo imeli tako možnost preko svojih delegatov na dveh republiških kandidacijskih konferencah.
Seveda je slišati dosti očitkov, češ, nimamo kaj spreminjati, saj so vsi kandidati predlagani »od zgoraj« in bo tako, kot so se dogovorili na vrhu. Bodisi občinskem ali republiškem. S takim mnenjem pač ni mogoče soglašati. In v nekaterih temeljnih okoljih — tozdih in krajevnih skupnostih - z njim tudi niso soglašali in so nekatere od predlaganih kandidatov zares tudi zavrnili. Ce pa bodo kljub temu izvoljeni, to ne bo pomenilo, da se »glasu ljudstva ni spoštovalo«, pač pa to, da je večina tega ljudstva menila drugače.
Veliko zanimanje za predsedstvo SFRJ__________________________________
Resnici na ljubo je treba povedati, da je na dosedanjih razpravah v večini okolij več zanimanja kot za to, kateri od delegatov bo v naslednjih dveh letih predsedoval občinskim skupščinam, republiški skupščini in njihovim zborom ter skupščinam interesnih skupnosti na vseh ravneh, vladalo za to, v kakšni postavi bo v naslednjem obdobju nastopal kolek-
V postopkih evidentiranja in predkandi-dacijskih aktivnostih je mogoče najbolj zanesljivo zagotoviti, da bodo Ubrani pravi ljudje za prave naloge. Bolj kot pa z upoštevanjem nekaterih mnenj, da mora za posamezno funkcijo kandidirati več kandidatov. Zaupanje ali nezaupanje ljudi v predlagane kandidate se lahko najbolje pokaže v predvolilnih aktivnostih, ko lahko vsak občan pove, zakaj enemu kandidatu zaupa, drugemu pa ne. In seveda bi bilo prav, da bi kandidature tistih kandidatov, ki nimajo popolnega zaupanja občanov, umaknili. Kajti sicer bo nastal občutek, da kdo koga vsiljuje. To bi med ljudmi zbudilo nezaupanje do vseh članov posameznih organov in vodstev.
tivni predsednik Jugoslavije — predsedstvo SFRJ. Morebiti to ni prav, saj je treba zagotoviti kar najboljše kandidate prav na vseh ravneh, od občin in njihovih interesnih skupnosti pa do federacije. Razumljivo pa tako zanimanje občanov nedvomno je. Kajti kriterij, da je treba na vsa odgovornejša mesta postaviti ljudi, katerih dosedanje delo in seveda njihova pripravljenost, da bodo tako delali tudi vnaprej, jamčijo, da bodo zaupane naloge dobro opravili, seveda ne more veljati samo za republiško in zvezno raven, pač pa tudi za občinsko
Velik odmev (pa tudi špekulacije) je povzročilo stališče slovenske republiške konference SZDL, ki so ga njeni delegati povedali tudi v zvezni konferenci SZDL, da naj bi za opravljanje najpomembnejših nalog v federaciji ne izbirali ljudi, ki so bili v preteklosti vpleteni v odločitve, ki so prinesle državi gospodarsko škodo. Posebno težo je imelo to stališče seveda zaradi dejstva, da se sedaj razpravlja o možnih kandidatih za člane predsedstva države v naslednjem obdobju.
Po ustavi vsaka republika in pokrajina sama izvoli svojega člana v predsedstvo SFRJ, ki ima osem članov, po položaju pa se jim pridruži še predsednik predsedstva CK ZK Jugoslavije. V vseh republikah in pokrajinah so kandidate že predlagali. Sedaj o njih razpravljajo v bazi (v vsaki republiki in pokrajini le za svojega), do 15. aprila naj bi jih izvolili v republiških in pokrajinskih skupščinah, 15, maja letos naj bi novo predsedstvo SFRJ
slovesno razglasili v poslopju skupščine Jugoslavije na skupni seji zbora republik in pokrajin in zveznega zbora zvezne skupščinel.
Kot kaže (če med razpravami v republikah in pokrajinah ne bo prišlo do sprememb), bomo dobili domala povsem novo kolektivno predsedstvo države. Razen predstavnika SAP Vojvodine Radovana Vlajkoviča, ki je bil že doslej nekaj časa član predsedstva države, naj bi bili v tem organu vsi člani novi. Seveda pa ne gre za neznane osebe, pač pa so bili že doslej vsi znani družbenopolitični delavci in jih poznamo. Ce bodo izvoljeni kandidati, ki so za predsedstvo SFRJ predlagani sedaj, bo le to sestavljeno takole: Branko Mikulič (BiH), Veselin Djuranovič (Črna gora), Josip Vrhovec (Hrvatska), Lazar Mojsov (Makedonija), Stane Dolanc (Slovenija), Nikola Ljubičič (Srbija), Sinan Hasani (Kosovo),
. Radovan Vlajkovič (Vojvodina). Mandat članov predsedstva traja pet let, vsako leto pa se zamenja predsednik predsedstva — prvi med enakimi — in vsako leto je iz druge republike oziroma pokrajine. Po sedanjem poslovniku naj bi postal 15. maja za leto dni nredsednik predsedstva SFRJ predstavnik Črne gore, podpredsednik pa bi bil član predsedstva iz Vojvodine.
Kot je znano, je predsedstvo RK SZDL Slovenije že pred časom za člana predsedstva SFRJ iz Slovenije, za predsednika predsedstva SR Slovenije in člana tega predsedstva evidentiralo kot možne kandidate Staneta Dolanca, Franceta Popita in Janeza Stanovnika. Ni pa še bilo dogovorjeno, za katero od naštetih funkcij naj bi kdo od njih kandidiral. Kajti normalni postopek dogovarjanja o tem je še trajal. Šele pred dnevi je predsedstvo RK SZDL Slovenije soglašalo s predlogom predsedstva CK ZK Slovenije, da naj bi evidentirali za člana predsedstva SFRJ iz Slovenije Staneta Dolanca, za predsednika predsedstva SR Slovenije Franceta Popita in za člana predsedstva SR Slovenije Janeza Stanovnika.
Omenili smo že, da občani na kandidacijskih konferencah precej razpravljajo o članih bodočega predsedstva SFRJ. Odločajo lahko sicer samo o članu iz naše republike, vendar pa govorijo tudi o drugih predlaganih kandidatih. To pa je tudi razumljivo, saj je predsedstvo države kolektivni organ in kot tak zares zadeva prav vse Jugoslovane. V dosedanjih razpravah v Sloveniji, zlasti v temeljnih kandidacijskih konferencah v krajevnih skupnostih in tozdih, je bilo precejšnje število pripomb na to, da so v SR Črni gori predlagali za kandidata za člana predsedstva SFRJ iz te republike Veselina Djuranoviča. To je sicer suverena odločitev prebivalcev te republike, ki jo je treba spoštovati, nedvomno pa je tudi res, da je izbor predsedstva SFRJ vendarle pomemben za vso Jugoslavijo. Prav tako odločno, kot je mogoče zavrniti mnenja, da je nekdanji predsednik ZIS Veselin Djuranovič domala edini in največji krivec za sedanjo zadolženost države, je mogoče zanikati tudi mnenje, da ni za prav nič odgovoren. Kajti kljub temu, da so se zadolževali predvsem v republikah, pokrajinah in delovnih organizacijah, je bil Veselin Djuranovič v obdobj'u najbolj prekomernega zadolževanja v tujini vendarle predsednik zvezne vlade, ki je po ustavi odgovorna za stanje na vseh področjih. Niso še znani vsi vzroki tolikšnega prezadolževanja niti vse razmere, ki so dopustile, da je do tega sploh lahko prišlo. V položaju, ko vsi skupaj plačujemo napake preteklosti pa so ljudje, kar je povsem razumljivo, še posebno občutljivi in iščejo krivce tudi brez vseh potrebnih argumentov.
Pri vseh kandidatih, ki jim bodo z volitvami bodisi podaljšali mandat ali pa jih izvolili za opravljanje najpomembnejših del v delegatskih skupščinah družbenopolitičnih skupnosti, sisov ter drugje, bi morali razen znanih kriterijev kadrovske politike upoštevati tudi čas. v katerem živimo. Naloge, ki jih bo potrebno opraviti. Te pa so pomembne na vseh nivojih - od občin do federacije! Ni namreč mogoče pristajati na mnenja, da se v občinskih skupščinah, skupščinah sisov in sploh nikjer na »nižjih ravneh« ne da nič storiti, da se o vsem odloča v vrhovih. Kajti uresničevanje dolgoročnega programa stabilizacije in obenem s tem nujno spreminjanje odnosov v naši družbi, ko naj bi se bolj približali dolgoročnim opredelitvam, zahtevajo trdo in vztrajno delo. Če takih, in to uspešnih, prizadevanj ne bo že v tozdih in krajevnih skupnostih, potem bodo tudi napori v republiških, pokrajinskih in zveznih vrhovih neuspešni. Nosilci uresničevanja najpomembnejših na-jog pa so lahko seveda le ljudje, ki se hočejo in so se zaradi svojega znanja in drugih sposobnosti tudi sposobni spoprijeti z nalogami sedanjosti. In seveda morajo imeti med ljudmi dovolj ugleda. Tistemu, ki ga ima premalo ali ga nima, drugi pač ne bodo sledili. Zato je izbira pravih kandidatov odgovorno dejanje, ki ga ne gre prepustiti le najrazličnejšim kadrovskim odborom, pač pa mora vanj poseči kar največ ljudi. Zaradi večje demokratičnosti, predvsem pa zato, da bodo izbrani pravi ljudje.
BRANKO PODOBNIK
PORTRET TEDNA
Konstantin U. Černenko
Z dvainsedemdesetimi leti — pravzaprav jih bo imel letos že triinsedemdeset - je Konstantin Ustinovič Černenko najstarejši, kar so jih sploh kdaj izvolili na čelo boljševiške in nato sovjetske komunistične partije. Ko je Lenin postal vodja boljšeiikov, jih je imel 33, Stalin je prevzel vodstvo partije, ko jih je imel 40, Hruščov je partijsko krmilo prevzel, ko jih je štel 57, Brežnjev pa je bil leta 1964, ko je postal prvi sekretar KPSZ, leto dni starejši; Jurij Andropov je bil pred petnajstimi meseci, ko je postal generalni sekretar KPSZ, star 68 let.
Kajpada se je od Lenina do Čemenka politično delo spremenilo, posebej v državi, v kateri ostaja komunistična partija slej ko prej hrbtenica oblasti, tn Černenko je bržkone še bolj kot njegovi predniki izraz tega spremenjenega političnega dela, v katerem vodi pot k najvišji partijski dolžnosti skozi mnoga leta dela v partijskem aparatu. O Čemenku kot partijskem delavcu, ki ga je usoda tesno zvezala z Brežnjevom, je bilo te dni napisanega zelo veliko. Vendar pa je ta podatek nekoliko popačen in preveč personalistično obarvan; v resnici bi kazalo ugotoviti, da je bil Černenko (kot mnogi drugi) tesno vtkan v nekaj desetletij dela sovjetskega partijskega aparata, v katerem pa je imel Brežnjev, s katerim ga je povezala usoda, pomembno in z leti celo vse večjo vlogo.
Konstantin Ustinovič Černenko se je rodil 24. septembra 1911 v kmečki družim iz okolice Krasnojarska ter je kljub svojemu ukrajinskemu družinskemu imenu Sibirec. Politični delavec v komsomolu je postal, ko je bil star osemnajst let in je poslej v političnem aparatu ostal za običajne razmere skorajda neverjetno dolgo dobo petih desetletij in pol. Član partije je postal, ko mu je bilo 20 let, višjo oziroma visoko izobrazbo pa si je pridobil najprej na partijski visoki šoli (star je bil 34 let), nato pa na pedagoški akademiji v Kišinjovu, ko jih je imel že 43. Prav v Kišinjovu, ki je po odcepitvi nekdanje Besarabije od Romunije postal glavno mesto Moldavske socialistične republike, je Černenko srečal Brežnjeva, ki mu je poslej tudi redno sledil na dolgem pohodu do najvišjih položajev v sovjetski partiji.
Potem ko je v Kišinjovu vodil oddelek za agitacijo in propagando, se je Černenko preselil v Moskvo, ko je tja leta 1956 odšel tudi Brežnjev; tudi v osrednjem partijskem aparatu se je ukvarjal z agitacijo in propagando. Ko je Brežnjev leta 1960 postal predsednik vrhovnčga sovjeta, je šel Černenko za njim ter postal vodja sekretariata prezi-dija. Leto dni potem, ko je Brežnjev postal prvi sekretar KPSZ, se je Černenko vrnil v osrednji partijski aparat, v katerem je začel voditi splošni oddelek. Danes pravijo, da je bil prav na tem mestu posebej vpliven: splošni oddelek ne skrbi samo za način obveščanja in obveščenost vodstva, marveč ima tudi nadzor nad vsemi pomembnimi kadrovskimi odločitvami, to pa na tisti ravni, ki je v sovjetskem političnem sistemu res pomembna, na ravni republik in oblasti. Ore za raven, na kateri se formira že dokaj velika funkcionarska vojska, ki že ima odločilen vpliv na konkretno odločanje na terenu. Tisti od vodilnih funkcionarjev, ki ga ta vojska podpira, pa je brez dvoma zelo vplivna politična osebnost. Dokler je bil Černenko vodja splošnega oddelka, tako v Sovjetski zvezi kot zunaj nje'ni bilo dvoma o tem, da je ravno Brežnjev tisti vrhunski politik, ki uživa veliko zaupanje tega aparata.
Leta 1976 je Černenko postal sekretar centralnega komiteja, leto dni kasneje pa nadomestni član (kandidat) politbiroja, nato še leto dni kasneje — 1978 — pa že polnopravni član. Vendar pa začuda (ko je
izredno vplivnega resorja, ki ga je imel dolgo dobo Suslov.
V resnici se je kot ideolog lahko na viden način uveljavil šele, ko je bil na čelu sovjetske partije že več kot pol leta Jurij Andropov. Tega je na plenarni seji centralnega komiteja neposredno po smrti Brežnjeva sam predlagal (ali točneje: prebral predlog politbiroja) na položaj generalnega sekretarja, vendar pa je z njim po splošnem sovjetskem in svetovnem prepričanju tekmoval ravno za ta položaj. Junija lani je imel Černenko uvodno poročilo na dvodnevnem (»ideološkem«)
plenumu CK KPSZ, v tem referatu pa je moč odkriti tisto, kar odkriva tudi njegov življenjepis: povezanost s tedaj že pokojnim Brežnjevom.
Naznanil je, da je sovjetska družba stopila v zgodovinsko obdobje razvitega (zrelega) socializma; razglasil je protislovja zrelega socializma za neantagonistična; opozoril družbene znanosti na to, naj se novih pojavov lotevajo s preizkušeno marksistično-leninistično metodologijo, hkrati pa tudi na to, da so nekatera vprašanja rešena »zdavnaj in nedvoumno«. Govoril je tudi o pomenu vzgojnega in propagandnega dela pri oblikovanju lastnosti novega sovjetskega človeka, o izboljšanju organizacije dela in krepitvi delovne discipline na vseh ravneh, o odgovornosti za kršenje norm socialističnega življenja v skupnosti, vendar pa komaj kaj o tem, kako bi kazalo spremi-n jci ti družbene odnose, ds bi le-ti sami in brez državne prisile zagotav-ljali pričakovan pozitiven razvoj osebnosti novega sovjetskega človeka. Celo socialistično demokracijo je stisnil v nenavaden okvir, ko je menil, da sta red in disciplina »neločljivi plati socialistične demokracije«. Ideološko delo je neposredno povezal z uresničevanjem ključnih planskih nalog, jedro partijskega dela naj bi bil boj za povečanje učinkovitosti proizvodnje, cilj tega dela pa oblikovanje »nove zvrsti gospodarskega razmišljanja«. Tako zasnovan je imel referat dve poglavitni značilnosti: po vsebinski plati je predstavljal povezavo s temami zadnjih sovjetskih kongresov iz obdobja Brežnjeva; po metodološki plati (in prav tako po vzorcu podobnih gradiv iz časov Brežnjeva) pa je bil ne analitičen, marveč formativen, ni razgaljal protislovij in odpiral alternativ, marveč si je za cilj zastavljal mobilizacijo vseh sil za dosego (predvsem proizvodnih) ciljev. Odseve tega je bilo čutiti tudi v kritiki znanosti in kulture, ki da sta pogosto zanemarjala te življenjske potrebe in se ukvarjali sami s seboj, pa tudi v namigih v prid strnjevanju sil socializma (proti imperialistični propagandi m proti sejanju »klic nacionalizma in revizionizma« med partije in socialistične države).
To je tudi razlog, zaradi katerega od Čemenka ne pričakujejo tistega novotarstva, ki so ga zadnjih petnajst mesecev pripisovali Andropovu. To vztrajanje pri uveljavljenih vrednotah pa ima tudi svoje pozitivne pinti, nič ne kaze, da bi Černenko odstopal od tiste dolgoročne usmeritve k politiki popuščanja napetosti, za katero je ne glede na nihanja v detantu stal tudi Brežnjev. Prav to pa je bržkone tudi tisto, zaradi česar so zahodni državniki, ki so se udeležili pogreba Andro-pova, v Čemenku kljub vsem hudim besedam, ki so bile izrečene v zadnjem letu ali dveh, odkrili dostopnega zunanjepolitičnega sobesednika.
MARJAN SEDMAK
JEDRSKE ELEKTRARNE
Sorazmerje domače pameti in tuje pomoči
V jedrskem energetskem programu Jugoslavije piše, naj bi do konca tega stoletja poleg Krškega zgradili še dve ali tri jedrske elektrarne, prav toliko pa naj bi jih bilo še v gradnji. Vse naj bi bile istega tipa in vse naj bi kar najbolj zgradile jugoslovanske tovarne. Dobavitelj tehnologije za prvo jedrsko serijo še ni izbran, velike družbe iz držav z najbolj razvito jedrsko tehnologijo pa so se nam že potrudile predstaviti svoje jedrske programe.
foto: IMiško Kranjec
lilllll
Bit *

S krško nuklearko smo si pridobili prve izkušnje pri srečanju z novo tehnologijo. Danes, ko gre opravilo h koncu, se vsi strinjajo, da je bila to draga šola, izkušnje s poslovnim partnerjem VVestinghousom pa grenke. Izkazalo se je, da gradnja na ključ ni bila ustrezna. Tak način gradnje lahko delno upravičimo z našo neizkušenostjo pri uporabi jedrske tehnologije. V nekem smislu pa to pomeni, da bo treba začeti znova, saj krška elektrarna zaradi težav z generatorji pare ne more biti model za naše bodoče nuklearke. Znova zato, ker smo spet pred izbiro tehnologije, vendar take, ki bo sprejemljiva za vsako naslednjo jugoslovansko nuklearko. To nam bo tudi omogočilo cenejšo gradnjo, preprostejše vzdrževanje in servisiranje elektrarn.
Do konca letošnjega leta, ko bo podpisan družbeni dogovor o gradnji enotnih jedrskih elektrarn v državi, naj bi Jugoslavija z mednarodnim razpisom izbrala najboljšega ponudnika. Na svetovni borzi jedrske tehnologije ponujajo različne jedrske programe. V zadnjih treh letih so vse svetovne družbe, ki bodisi razvijajo ali prodajajo jedrsko tehnologijo, pri nas že imele svoje seminarje, na katerih so predstavile svoje tehnološke po-, stopke, tipe reaktorjev in dosedanje izkušnje pri graditvi in obratovanju jedrskih central. Prvi tak seminar sta pripravili skupaj švedska in japonska družba Asea atom-Toshiba. Predstavili sta skupni program, čeprav imata tudi lastnega. Sledili so jima francoski Fran atom, kanadski Aecl, zahodnonemški Craft-werk, pa skupaj družbe Velike Britanije, ameriški Westinghouse, Combustion Inge-niering in General Electric, posebej pa še švedski Asea atom. Seminar je imelo tudi sovjetsko Svesavezno udruženje (V/O) Ato-menergoeksport. Prejšnji mesec pa so se v Metalki zbrali strokovnjaki iz ameriške firme Bechtel Inc., največje inženirinške organizacije v svetu, ki so se slovenskim in hrvaškim strokovnjakom predstavili kot možni kandidati za izvedbo del pri načrtovani drugi nuklearki.
Gorivo po tipu reaktorja________________
Izbor tipa reaktorja vključuje tudi izbor goriva. Pri tem obstajata dve možnosti: ali izkoriščamo naravni uran z devterijem (težko vodo) ali pa uran obogatimo. V prvem primeru pride v poštev samo težkovodni reaktor tipa FIWR, v drugem primeru pa dva tipa. To sta reaktorja tipa BWR z vrelo vodo in PWR z vodo pod pritiskom,' kakršen je v Krškem. Sovjetski reaktorji z vodo pod pritiskom so označeni z VVER. Povedati je treba, da jedrske centrale tipa BWR, pri katerih so reaktorji z vrelo vodo, izdeluje in prodaja samo švedska družba Asea atom in da ima Sovjetska zveza tudi težkovodne reaktorje, ki pa jih ne izdeluje za trg.
Nekateri menijo, da bi bile za nas najbolj sprejemljive finske izkušnje. Ta država nima lastne jedrske tehnologije, vendar kljub temu svojih nukleark ni zgradila na ključ, niti ni zanje kupila licence. Od štirih zgrajenih elektrarn je Finska sicer dve zgradila po švedski licenci, zadnji dve pa v sodelovanju s Sovjetsko zvezo in drugimi državami. Vendar so Finci gradnjo elektrarn prevzeli v svoje roke, iz različnih držav so uvozili najboljšo opre-• mo, ki je doma ne izdelujejo, reaktorja in turbine pa jim ni poslala Sovjetska zveza. Finci so prevzeli vso organizacijo in načrtovanje gradnje zadnjih dveh elektrarn. Pri tem
so se otresli odvisnosti od enega samega tujega dobavitelja, hkrati pa so usposobili lastne moči in industrijo.
Ali je finski primer za nas sprejemljiv, bodo seveda ugotovili strokovnjaki. Finci niso posnemanja vredni le zato, ker so se odločili za sovjetski reaktor, za zahodnonemško avtomatiko, ipd., pomembna je njihova spretnost pri izboru tujih dobaviteljev; pri vsakem so izbrali najboljši del opreme. Drugo vprašanje, ki se ob tem zastavlja pa je, ali je jugoslovanska industrija zrela za tako ambiciozen domači jedrski program. V Krškem pravijo, da je domača industrija pri njih naredila zrelostni izpit, čeprav je v glavnem opravila manj zahtevna dela. Pet jugoslovanskih organizacij (Djuro Djakovič, Hidromontaža, Gradis, Hidroelektra in ATM) je večinoma načrtovalo, izdelalo in dobavilo pomembne sestavne dele za klasično opremo elektrarne, medtem ko smo Westinghousovo jedrsko opremo pripeljali iz ZDA.
Tehnologijo že izvažamo
V Jumelu (Jugoslovanski poslovni skupnosti strojegradnje in elektrostrojegradnje) se pridružujejo mnenju, da je bil delež domače industrije pri gradnji prve nuklearke sorazmerno skromen. Vzrokov za to je več. Jugoslovanska industrija je neorganizirana, dodatno jo ločujejo republiške in pokrajinske meje. Domače delovne organizacije nimajo denarja za kreditiranje prodaje opreme. Pomembno je bilo tudi to, da je bil VVestinghou-se glavni projektant krške nuklearke. Projektno dokumentacijo so iz ZDA pošiljali sproti, zato so bili gradbeni roki zelo tesni. Domače organizacije se tudi zato niso hotele spuščati v večje posle. Zanimivo pa je, da tudi trinajst članov Jumela razvija jedrski program. Nekatere izmed njih že leta izvažajo opremo v države SEV. Seveda je ta oprema tipizirana za tehnologijo sovjetskih nukleark, mi pa smo gradili po ameriški licenci.
Ce nič drugega, je nuklearka v Krškem našim strokovnjakom vsaj vlila samozavest in spoznanje, da smo sposobni osvojiti najmodernejšo tehnologijo, z njo upravljati in jo celo izdelati. Energoinvest in Litostroj sta - denimo — sposobna izdelati parne generatorje za nuklearke, jedrski program so razvili tudi v tovarni Djuro Djakovič, v zagrebškem ATM, v Jugoturbini in drugod, če strokovnjakov iz naših inštitutov niti ne omenjamo. Seveda ne bi bilo smiselno, če bi naša industrija začela opremo izdelovati samo za domače potrebe. Domači jedrski program ni obsežen, usposobiti bi se morala tudi za izvoz.
Opredelitev za kar največjo udeležbo domače industrije in pameti v gradnji jedrskih elektrarn seveda še ne pomeni otresti se tuje odvisnosti. Samo tri države - ZDA, Sovjetska zveza in Kanada — so doslej samostojno zgradile svoje nuklearke. Druge države so jih gradile bolj ali manj s tujo pomočjo. Torej niti močnejše in bogatejše države kot mi (Francija, ZR Nemčija, japonska) niso bile povsem neodvisne pri jedrskih programih.
Ali torej lahko sami zgradimo jedrske elektrarne? Povsem ne, in tega nam tudi ni treba. Pomembno pa bi bilo kar najbolj obvladati jedrsko tehnologijo in si zagotoviti neodvisnost v ključnih točkah, da namreč v gradnjo bodočih nukleark kar najbolj vključimo domačo industrijo in pamet.
TONJA SLOKAR
DELO
AKTUALEN POGOVOR S PREDSEDNIKOM USTAVNEGA SODIŠČA SRS JOŽETOM PAVLIČIČEM
Ni pobud za oceno kršitve enotnosti tržišča
Dvajsetletnica ustavnega sodstva, ki smo jo v Sloveniji obhajali predvčerajšnjim, je zadosti dolga doba za tehtno presojo, kako uspešno v naši družbi varujemo ustavnost in zakonitost, pravzaprav pridobitve sunkovitega razvoja socialističnega samoupravljanja. Kaj nam pomeni spoštovanje temeljnih pravil, s katerimi urejamo medsebojne odnose, zlasti zdaj, ko vse pogosteje govorimo o gospodarski in inštitucionalni krizi, pa tudi krizi morale?
To je bilo eno od izhodišč za pogovor s predsednikom Ustavnega sodišča SR Slovenije Jožetom Pavličičem. Pogovor sta vodila Branko Podobnik in Branimir Nešovič, ki ga je po stenogramu Danice Velkavrh pripravil za objavo.	»
DELO: Ustavno sodišče je nosilec varstva ustavnosti in zakonitosti. To mu omogočajo mnenja in odločitve o konkretnih pobudah za preverjanje ustavnosti in zakonitosti, pa tudi samoiniciativno spremljanje družbenih pojavov. Čemu posveča več pozornosti? PAVLIČIČ: Obe pristojnosti sodita med temeljne in najvažnejše naloge ustavnega sodišča, zato obema posvečamo enako pozornost. Razlika pa je vendarle v obsegu dela, to je, katero pristojnost najpogosteje uporabljamo. V' prvih desetih letih dela, ko je veljala prejšnja ustava, smo odločili v nekaj več kot petsto primerih, od leta 1974 naprej pa v več kot tisoč. Značilno za delo vseh ustavnih sodišč v Jugoslaviji in tudi našega sodišča je, da odločamo o oceni ustavnosti in zakonitosti v veliki večini primerov po vlogah občanov kot pobudnikov, v manjši meri pa po predlogih v ustavi določenih organov in organizacij. Občani v svojih vlogah zahtevajo varstvo z ustavo in zakonom zagotovljenih pravic, ki so jim bile po njihovem mnenju kršene s predpisom ali samoupravnim splošnim aktom. Njihove vloge večkrat opozarjajo tudi na širše družbenopolitične probleme.
Te pobude imajo v delu sodišča zelo pomembno vlogo tako glede odločanja o ustavnosti in zakonitosti, kakor tudi ko spremljamo pojave s področja uresničevanja ustavnosti in zakonitosti in ko v zvezi s tem dajemo republiški skupščini predloge in mnenja glede konkretnih zakonov in drugih predpisov, ki bi jih bilo treba ustrezneje urediti.
Tako smo poslali republiški skupščini 53 obvestil, v katerih smo opozorili na določene družbenoekonomske in družbenopolitične probleme v republiški zakonodaji, in še 4 širša obvestila o pomembnejših pojavih m problemih iz svoje prakse.
DELO: Konkretno, za katera opozorila gre?
PAVLIČIČ: Iz zadnjih let lahko navedem kot primer naslednja obvestila: o pridobivanju pravic iz pokojninskega zavarovanja, vključno tudi s starostnim zavarovanjem kmetov, o urejanju prostora, spreminjanju kmetijskih zemljišč v stavbna zemljišča in v zvezi s tem o podružbljanju teh zemljišč, o gospodarjenju s stanovanji in dodeljevanju stanovanj in stanovanjskih posojil, o urejanju samoupravnih odnosov v temeljnih, delovnih in sestavljenih organizacijah združenega dela, o problemih obveznega nadurnega dela v nekaterih dejavnostih, o problemih v zvezi s krajevnimi samoprispevki, o normativni ureditvi obrtne dejavnosti, o delovnih razmerjih, o preslabem izvrševanju v ustavi določenega nadzorstva nad uresničevanjem ustavnosti in zakonitosti po pristojnih organih itd. Skupščina je vsa obvestila obravnavala v svojih delovnih telesih in jih tudi upoštevala v svojem zakonodajnem delu.
DELO: Katerih ustavnih sporov je bilo največ v zadnjem desetletnem obdobju? S katerimi vprašanji ste se največ ubadali?
PAVLIČIČ: V zadnjem desetletju, ko velja tudi sedanja ustava je sodišče izdalo največ odločitev glede ocene ustavnosti in zakonitosti splošnih aktov organizacij združenega dela, predvsem samoupravnih sporazumov in pravilnikov o urejanju delovnih razmerij, o delitvi osebnih dohodkov in o razporejanju in uporabi sredstev skupne porabe. Med obravnavanimi občinskimi predpisi so bili najbolj pogosti odloki o urejanju prostora in varstvu okolja, o spremembi namembnosti kmetijskih zemljišč v stavbna zemljišča in podružbljanju teh zemljišč.
Pri presojanju samoupravnih splošnih aktov v organizacijah združenega dela je bilo sodišče večkrat mnenja, da je postal obstoječi sistem zaradi obilice samoupravnih splošnih, aktov zlasti v sestavljenih organizacijah združenega dela in v delovnih organizacijah, ki imajo več temeljnih organizacij, težko pregleden in neracionalen in se zato v praksi težko uresničuje. Težave povzroča zlasti razmejitev med odnosi, ki jih urejajo delovne in sestavljene organizacije v skupnem samoupravnem sporazumu, in zadevami, ki jih urejajo v splošnih aktih temeljne organizacije. Nejasnosti in neenotno prakso povzroča tudi razmejitev, kdaj je treba sprejeti kak akt z referendumom ali drugo obliko osebnega izjavljanja in splošnimi akti, ki jih upravičeno sprejema delavski svet. Določbe ustave in zakona o združenem delu glede obveznosti sprejemanja z osebnim izjavljanjem so bile večkrat kršene, v nekaj primerih pa smo takšne zahteve tudi zavrnili kot neutemeljene, ker jih je povsem upravičeno sprejel delavski svet.
DELO: Kje je razlog, da večina pobud za oceno ustavnosti prihaja od občanov? PAVLIČIČ: Mislim, da je razlog v tem, ker so osebno prizadeti z določenim predpisom.
DELO: To se je dogajalo tudi prej, pa so ljudje vendar dajali manj pobud. Se zdaj bolj zavedajo svojih pravic, ali pa se te pravice pogosteje kršijo?
PAVLIČIČ: Kršitev je več v delovnih organizacijah. Ker pa se več piše o delu ustavnega
m
mm- J
mm '
sodišča, je sodišče postalo ljudem bližje. Na obravnavah, ki ljudi živo zadevajo, je polna dvorana. Ko smo zadnjič odločali o zazidalnih načrtih v Šiški, je bila dvorana polna.
DELO: Kako pa vaše odločitve odmevajo v okoljih, kjer imajo enake težave?
PAVLIČIČ: Včasih pridejo na obravnavo, ko gre za kako podobno zadevo. V občinah pa z odločitvami najbrž niso tako zadovoljni, ker so vložili veliko denarja v-priprave zazidalnih načrtov. V Kranju so nam to povedali in tudi v Ljubljani govorijo, v kako velike težave bodo prišli, če bi mi razveljavili zazidalni načrt.
DELO: Ali vložene vsote vplivajo na mnenje sodišča?
PAVLIČIČ: V tem primeru, ki je ustavno in politično tako jasen, ne. Kaže, da bomo morali prenehati z velikimi načrti urbanizacije, razlaščanjem zemlje in čuvati zemljo za pridobivanje hrane.
DELO: Kako skrbijo za ustavnost družbenopolitične skupnosti, organizacije združenega dela?
PAVLIČIČ: Po ustavi so dolžni skrbeti za ustavnost in zakonitost sodišča, organi družbenopolitičnih skupnosti, organizacije združenega dela, druge samoupravne organizacije in skupnosti ter nosilci samoupravnih, javnih in drugih družbenih funkcij. Pred ustavnim sodiščem so kot najštevilnejši predlagatelji za oceno ustavnosti in zakonitosti nastopala sodišča združenega dela in organizacije združenega dela, nato pa družbeni pravobranilci samoupravljanja. Ustava še posebej določa konkretne oblike nadzorstva nad ustavnostjo in zakonitostjo, ko pooblašča skupščine družbenopolitičnih skupnosti, da razveljavljajo predpise svojih izvršnih svetov, slednji pa svojih upravnih organov, če so v nasprotju z ustavo ali zakonom, občinske skupščine pa tudi samoupravne splošne akte. Vsi ti organi pa so dolžni brez odlašanja začeti pred ustavnim sodiščem postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti. Doslej teh sporov pred našim sodiščem ni bilo, zato menim, da ta pravica in dolžnost nadzorstva ni uveljavljena v zadostnem obsegu.
DELO: Praksa sodišča je najbrž dokaj jasno pokazala, katera ustavna zakonska določila so najbolj nejasna, kje prihaja do nesoglasij. Ali pritrjujete mnenju, da ustave in sistemskih zakonov ni treba spreminjati, pač pa bolj dosledno uresničevati?
PAVLIČIČ: Soglašam, da je ustavo in zakone predvsem treba uresničevati in spoštovati. Pobude za spremembo ustave oziroma za spremembo ali dopolnitev političnega sistema prihajajo z utemeljitvami, da naš sistem ni dovolj učinkovit. Učinkovitost sistema je treba vsekakor izboljšati in ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti, vendar je treba ta prizadevanja usmeriti ne -v omejevanje ustavnih pravic in svoboščin delovnih ljudi in občanov ter samoupravnih organizacij in v zoževanje ustavno zagotovljenega položaja in pravic \republik in avtonomnih pokrajin, temveč v racionalizacijo normativnega sistema in postopkov za njegovo izvajanje. Zato po mojem mnenju ni razlogov za spremembo temeljnih načel in določb ustave, ki so normativni odraz naših revolucionarnih pridobitev. Vemo pa, da se Ustava SFR Jugoslavije lahko spremeni le z odločitvijo zvezne skupščine ob soglasju skupščin vseh republik in avtonomnih pokrajin. Prepogosto spreminjanje ustave ima torej že v ustavi svoje meje, tembolj pa, če bi kdo želel spreminjati njene temeljne določbe.
DELO: Omenili ste, da ne bi smeli zmanjševati pravic občanov. Ali je zaznati take težnje oziroma kako jih vi zaznavate?
PAVLIČIČ: Pri postopkih se takoj zastavlja vprašanje, denimo, ali naj se omeji poprava nepravilne sodbe z izrednim pravnim sred-, stvom. Ali pa, da ponekod izključujejo možnost upravnega spora zoper pravnomočnost upravnih aktov. Ze preventivno veliko pomeni, da upravni organ rešuje zadeve v skladu z zakonom, torej tudi s pravico do upravnega spora.
DELO: Govorimo o neenotnosti jugoslovanskega trga, o nespoštovanju družbenih dogovorov in samoupravnih sporazumov. Je kdo dal kako pobudo, da bi obravnavali take kršitve?
PAVLIČIČ: Mi je nismo dobili in najbrž jo tudi ne bomo, ker je sposobnost in spretnost kršilcev taka, da tega nikjer ne bodo vnesli v predpis ali samoupravni akt. Vse temelji na ustnem dogovoru. Tu lahko pomaga samo politična akcija. Spet pa moramo upoštevati zainteresiranost republik, pokrajin in občin, ki jim yčasih takšno stanje ustreza, vendar kaj otipljivega, kljub poskusom, nismo zasledili.
DELO: Slišati je očitke, da tudi ustavna sodišča niso vselej enakega mnenja. Ali gre za različna tolmačenja ustave ali za upoštevanje nekaterih trenutnih okoliščin?
PAVLIČIČ: O nekaterih zakonskih določbah in drugih predpisih, pa tudi samoupravnih splošnih aktih zasledimo različna mnenja v javnosti, med pravniki, politiki, pa tudi med posameznimi sodniki ustavnih sodišč. Včasih se takšno mnenje izreče prehitro, ne da bi se o njegovi ustavnosti in zakonitosti podrobneje razpravljalo. O ustavnosti zveznih zakonov in drugih zveznih predpisov odloča ustavno sodišče Jugoslavije. Glede tega moramo sprejeti njihovo stališče.
Ob mojih izkušnjah na ustavnem sodišču, kjer svobodno in podrobno razpravljamo o konkretnih primerih, vem, da odgovori na nekatera vprašanja večkrat še zdaleč niso enostavni in tudi vsi sodniki niso vedno enotnega mnčnja. Po podrobni in tudi večkratni obravnavi konkretnih primerov pa vendar skoraj vedno dosežemo veliko enotnost v stališčih. Ustavnim sodiščem pri tem pomaga tudi pravna dokumentacija, iz katere je razvidno, kako so druga ustavna sodišča že odločila v enakem ali podobnem primeru. Prepričan sem, da tako odločajo tudi druga ustavna sodišča. Glede enakih ali podobnih primerov večkrat izmenjujemo stališča, o njih pa razpravljamo tudi na sestankih predstavnikov vseh ustavnih sodišč, kjer v večini primerov dosežemo veliko soglasje. Le v redkih primerih je mnenje sodišč različno. To pa je normalno, različna stališča so znana tudi na drugih pravniških področjih.
DELO: Ali se ustavno sodišče vljučuje v sedanje razprave, ki zadevajo vprašanja neodvisnosti sodstva? Precej se je, denimo, govorilo o kazenski politiki na Kosovu.
PAVLIČIČ: Na Kosovu so v težkem položaju tudi sodniki. Kazenska politika po ostrini kazni odstopa od običajne. Res je treba kazensko politiko prilagajati glede na potrebe, na število in težo kaznivih dejanj, vprašanje je samo, kako daleč se to lahko stopnjuje.
DELO: So tudi drugi primeri, ko so sodišča pod pritiskom?
PAVLIČIČ: Stopnja neodvisnosti in suverenosti sodišč ni povsod enaka. Pomembno je, da sodnik ne odloča pod vplivom javnosti ali javnega mnenja. Včasih javno mnenje ustvarja določeno ozračje. Nikoli nisem bil zadovoljen, če se je pred razpravo preveč pisalo o krivdi obtožencev glede kaznivih dejanj. V pristojnosti rednega sodstva se ne smemo vtikati. Naša sodišča so neodvisna, lahko pa večkrat slabo delajo, ker nekaterim vprašanjem ne posvečajo dovolj pozornosti.
DELO: Ali tudi zaradi pritiskov?
PAVLIČIČ: Ne bi rekel.
DELO: Je torej raven ustavnosti in zakonitosti zadovoljiva? Ali posamezniki povsem neutemeljeno bijejo plat zvona, češ da sta ustavnost in zakonitost resno ogroženi?
PAVLIČIČ: Ustavno sodišče je v svojem 20-letnem delu ugotovilo, da je bilo poleg 15 zakonov še 458 predpisov in drugih splošnih aktov, predvsem s področja samoupravljanja, ki niso bili v skladu z ustavo ali zakonom. Ob teh podatkih sem mnenja, da stanje glede ustavnosti in zakonitosti predpisov in samoupravnih splošnih aktov v SR Sloveniji ni nezadovoljivo. Po naših opažanjih je število ustavnih sporov v večini drugih republik in avtonomnih pokrajin večje, zlasti glede na velikost njihovega območja. To pa še ne daje zadostne podlage za vrednotenje splošnega stanja, zlasti kako se zakoni, drugi predpisi in samoupravni splošni akti izvršujejo v praksi. Drugi državni organi, predvsem sodišča in upravni organi ugotavljajo v zadnji dobi porast dela, kar se je dogajalo tudi prej, vendar ta porast ni izjemno velik. Toda v javnosti je v nasprotju s podatki teh državnih organov precej razširjeno mnenje, da so kršitve zakonov, dogovorov in samoupravnih sporazumov in pogodb zelo pogoste ter da ni zadostnega in učinkovitejšega ukrepanja zoper te kršilce. Vprašanje o dejanski razširjenosti in vzrokih teh pojavov pa je širše in bi zahtevalo posebno obravnavo.
SAMSKI DOMOVI
Izhod v sili, ki že postaja predrag
Ne, v samskem domu pa res ne bi živel! Tak je bil najpogostejši odgovor v nekaj let stari časopisni anketi. Če bi jo ponovili danes, verjetno ne bi dobili bistveno drugačnega. Že od nekdaj ima namreč izraz »samski dom« negativni prizvok. Nekateri gledajo nanj kot na nekakšna gnezda prestopnikov, drugi kot na stavbe revščine, v zadnjem času pa slišimo tudi take, ki pravijo, da niso tako bogati, da bi si lahko privoščili bivanje v samskem domu. Kaj je torej samski dom?
V naši republiki je verjetno problem samskih domov najbolj pereč v Ljubljani. V zadnjem desetletju se je v Ljubljano priselilo veliko delavcev z drugih območij Slovenije in Jugoslavije. Ob vse večjem številu zaposlenih takih delavcev, pa mestu ni uspelo sproti reševati njihovih življenjskih razmer. Najpomembnejše je prav gotovo stanovanjsko vprašanje. Poceni stanovanj ni bilo in jih še zdaj ni veliko, zasebne sobe so drage, preostane torej le samski dom.
Domovi »odprtega tipa«______________________
Po podatkih, ki so jih pred časom zbrali na mestnih sindikatih, je v Ljubljani 46 samskih domov. Večina je last posameznih delovnih organizacij (zlasti gradbenih), trije med njimi pa se od drugih razlikujejo. To so dom na Taboru, Nastanitveni center v ustanavljanju iz Šiške in Delavski dom. V teh domovih stanujejo delavci, ki jim delovne organizacije nastanitev plačujejo z naročilnicami, imajo z domom pogodbo in podobno, prav tako pa tudi posamezniki, ki si bivanje v domu urejajo zasebno. Zato nekateri te domove imenujejo »domovi odprtega tipa«. Prav zaradi te posebnosti smo se odločili omenjene domove obravnavati posebej, saj so bivalne razmere, pa tudi stanarine, precej drugačne kot v drugih domovih. •
Najstarejši in zato tudi najbolj znan je Delavski dom, ki je bil zgrajen že leta 1933. V domu je 333 ležišč. Prevladujejo enoposteljne sobe (180), štiri sobe pa imajo celo po pet postelj. Direktor doma Franc Novak in vodja nastanitve Milenko Jelič sta povedala, da so letos prenovili restavracijo, sanitarije so nove
v vsej stavbi, letos pa bodo zamenjali tudi polovico inventarja in obnovili pročelje doma. V Delavskem domu stanujejo predvsem prehodni gosti in delavci iz različnih podjetij (prevladujejo gradbena). Dom ima pogodbe z 38 delovnimi organizacijami, ki plačujejo stanarino z naročilnicami. Cene nastanitve v vseh treh domovih objavljajo v posebni razpredelnici. Zdaj pa poglejmo, kaj v Delavskem domu za to ceno dajo. Sobe so opremljene s pohištvom, ki ga bo treba sčasoma zamenjati, in nimajo telefona. Če želi kdo telefonirati, mora klicati iz recepcije. Prehodnim gostom menjajo posteljnino vsak dan, rednim na 10 dni. Ob doplačilu v lastni pralnici gostu operejo tudi perilo. Večina stanovalcev Delavskega doma se v njem tudi hrani. V stavbi imajo namreč restavracijo, v kateri pripravljajo malico, kosilo in večerjo. Imajo tudi manjšo dvorano za okoli 80 ljudi, vendar je stanovalci ne uporabljajo, uprava pa ni poskrbela, da bi bil v njej, na primer, televizijski sprejemnik. Pravijo, da so njihovi gostje predvsem terenski delavci, ki v domu ne stanujejo dolgo in zato tudi ni posebnega zanimanja za kakršnokoli sestajanje stanovalcev. Obiski so dovoljeni. Tudi čez noč, le doplačati je treba 133 dinarjev.
Prazne postelje zaradi cene____________
Podobno je tudi v domu na Taboru. Kljub precej visoki ceni (pri njih stalni stanovalci nimajo popustov), je dom vedno poln. Verjetno tudi zato, ker je v središču mesta. S sobami se ravno ne morejo pohvaliti, saj krepko kažejo leta. Tudi s čiščenjem so težave, saj v vsakem nadstropju dela le ena sobarica. Sicer pa nam je direktor delovne organizacije Tabor povedal, da dnevno postiljajo, čistijo, štirikrat na mesec pa perejo posteljnino. Stanovalci pravijo, da čiščenje sob ni redno. Pri nastanitvi imajo prednost tisti, ki pridejo z naročilnico delovne organizacije. V domu velja hišni red, ki ni strog. Prepoveduje pa kuhanje v sobah, saj je napeljava narejena le za razsvetljavo. Obiski so dovoljeni, ob simboličnem prispevku tudi čez noč. Sicer pa na Taboru nimajo ne menze ne družabnih prostorov.
Cene prenočišč v samskih domovih
zato ne, ker ni denarja, kuhinje pa ne delajo, ker ne dobijo grelnih plošč. Vsaj tako sta povedala direktor Franc Horjak in vodja nastanitve Jure Drljepan. Obljubili so telefone po sobah, tudi teh še ni. V upravi pravijo, da lahko stanovalci telefonirajo iz recepcije, medtem ko stanovalci trdijo, da jim tega ne dovolijo. Podobno si nasprotujejo tudi izjave o čiščenju sob. Do zdaj so menjavali posteljnino na deset dni, na zadnji skupščini vlagateljev (podjetij, ki so kupila sobe) pa so šli tako daleč, da so zaradi prihranka borih 6 starih tisočakov sklenili, da bodo menjali posteljnino le dvakrat na mesec.
Kaj bo prinesla odmrznitev?_____________
Kaj torej lahko iz vsega tega povzamemo? Da je v samskem domu vse prej kot prijetno živeti. Za sobico, kjer se ne moreš niti okopati (v Šiški imajo kopalnico s tušem, v Delavskem domu in na Taboru pa le umivalnik), kjer si ne moreš skuhati kave ali čaja, kjer ni prostora, da bi lahko pokramljal s sosedi ali prijatelji oziroma da bi lahko gledal televizijski program - za vse to je treba vsak mesec odšteti tretjino ali več povprečne slovenske plače. Seveda, če si v sobi sam, sicer pa je malo ceneje. Na zasebne obiske ponekod gledajo povsem normalno, v šišenskem domu pa imajo verjetno občutek, da pri njih stanujejo otroci in ne zreli ljudje, saj po 21. uri pridejo po obiskovalca kar v sobo. V istem domu se slabo piše tudi materi, zakoncema ali partnerjema, ki pričakujeta otroka. Dom morajo namreč zapustiti, medtem ko na Taboru niso redki primeri, ko se je iz sob slišal otroški jok.
Takih in podobnih primerov je še veliko. Mnogo bolj se bodo zaostrili po juniju, ko se bodo sedanji ceniki odtajali in ko naj bi bilo treba v večini teh domov odšteti za enoposteljno sobo tudi stari milijon in več na mesec. Takrat bo verjetno tudi na Taboru in v Delavskem domu nekaj več prostora. Morda bodo odšli »samci« raje v hotel, kjer bodo za celomesečni polni penzion odšteli 15 tisoč dinarjev (kolikor plača nekdo, ki ga poznam). In prav v tem je glavni problem. Tudi
	prehodni gosti		stalni gosti (nad 1 mesec)	
	enoposteljna soba	dvoposteljna soba	enoposteljna soba	dvoposteljna soba
Delavski dom	350	250	252	189
Dom Tabor	250	160	250	160
Nastavitveni* center	400	300	180	152
*Cene delavcev iz ozdov sovlagateljev so nižje.
Najnovejši, največji in najmodernejši samski dom v Ljubljani je šišenski Nastanitveni center. Pa vse le ni »naj«. Center ima kup težav. Tako ga je, na primer, polovica nezasedenega. Zamišljen je namreč tako, da bi sobe v njem kupovale delovne organizacije, potem pa plačevale še mesečno najemnino. Nakup enoposteljne sobe v Nastanitvenem centru velja delovno organizacijo okoli 870 tisoč dinarjev, kar seveda ni malo, če je potem vsak mesec treba plačevati še najemnino, ki znaša 5.800 dinarjev. Zato ni čudno, da je polovica doma še prazna. Sicer pa je v domu 912 ležišč. V vsakem nadstropju imajo dva dnevna prostora, kjer naj bi bili barvni televizorji in čajne kuhinje. Pa jih ni. Televizorjev
vsi našteti domovi se obravnavajo kot gostin-sko-turistične organizacije. Kot take morajo plačevati enake dajatve kot hoteli in restavracije. Tega pa si v naši družbi nikakor ne bi smeli privoščiti. Samski dom je namenjen pomoči ljudem, ki so v stiski. Če še tako pridno delajo in če morajo le za prenočitev odšteti toliko od svojega osebnega dohodka, jim nikoli ne bo uspelo privarčevati denarja za soudeležbo ali nakup stanovanja. Zato bi uprave ljubljanskih samskih domov najbrž morale razmisliti o tem, da bi se povezale v enotno delovno organizacijo in si skupno skušale izboriti tudi drugačen status.
JANJA KLASINC
V OGLEDALU ČASA
Mejnik v graditvi državnosti
V začetku 1944. leta je vojni vihar še na veliko gospodaril po svetu, vendar je bilo že povsod čutiti, da se »zima« poslavlja. Tudi oboroženega boja slovenskega naroda za nacionalno in socialno osvoboditev ni mogel nihče več ustaviti. Trpljenju in odpovedovanju sicer še ni bilo ne konca ne kraja, vendar je vse bolj kazalo, da se je treba pripraviti na dan, ko bo prišla svoboda.
foto: Marjan Zaplati!
Predstavniki slovenskega naroda so položili temelje organom slovenske državnosti na zasedanju SNOS 19. in 20. februarja 1944. leta v Sokolskem domu v Črnomlju. Štirideset let je od tega in ni odveč, če se poskušamo spomniti tega pomembnega mejnika v zgodovini slovenskega naroda.
Leto prej (oktobra) se je v Kočevju sestal zbor odposlancev slovenskega naroda in prvič v njegovi zgodovini s svojimi ustavnimi odločitvami uveljavil pravico do samoodločbe, politične samostojnosti in lastne državnosti v okviru nove Jugoslavije. V Kočevju so sklenili, da bo plenum OF, ki so ga takrat izvolili, opravljal zakonodajno in izvršilno funkcijo enotne oblasti slovenskega naroda kot Slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO). Zbor je izvolil tudi slovenske odposlance za II. zasedanje AVNOJ v Jajcu, kjer se je rodila nova federativna Jugoslavija. Pomembno je, da se je takoj po zasedanju AVNOJ v Jajcu v Črnomlju sestal SNOO.
V uvodnih referatih sta Edvard Kardelj in Boris Kidrič posebej poudarila ustvarjalne napore osvobodilnega gibanja in vse, kar je utrjevalo ljudsko oblast in graditev slovenske državnosti v okviru Jugoslavije kot celote. Med odločitvami, ki so bile sprejete na tem zasedanju, imajo poseben pomen tiste, ki imajo ustavno-pravni značaj in so bile v neposredni zvezi z razvijanjem nove oblasti in izpopolnjevanjem organizacije. Seveda ni bila samo stvar simbolike, da se je SNOO preimenoval v SNOS — slovenski narodnoosvobodilni svet. Predsedoval mu je Josip Vidmar, sekretar je bil Boris Kidrič, zapisnikarja na zasedanju pa sta bila Vladimir Krivic in Janez Stanovnik.
Spojitev s primorskimi Slovenci__________
SNOS je sprejel sklep o spojitvi narodnoosvobodilnega sveta za slovensko Primorje z ograni slovenske narodne oblasti in je prevzel njegove funkcije. Povečal je število svojih članov od 120 na 180, s tem da bo dodatno število poslancev izvoljeno postopoma na posameznih območjih Primorske, Štajerske, Gorenjske in Koroške, kakor bodo pač dovoljevale vojne razmere.
S posebno deklaracijo je SNOS potrdil delo slovenske delegacije na II. zasedanju AVNOJ. Nova Jugoslavije je že od začetkov osvobodilnega boja nastajala s samostojno izgradnjo ljudske oblasti vsakega posameznega jugoslovanskega naroda, v njegovi federalni enoti torej in v Jugoslaviji kot celoti. SNOS je torej kot predstavniški organ oblasti slovenskega naroda ugotovil njegovo združitev z drugimi narodi Jugoslavije v novo federativno jugoslovansko državo in sicer na temelju pravice do samoodločbe in enakopravnosti. V imenu slovenskega naroda je tudi potrdil obveznosti, ki izhajajo iz take federativne ureditve. SNOS je s svojo deklaracijo potrdil tudi vsebino vseh sklepov, ki so bili sprejeti na avnojskem zasedanju v Jajcu.
Bistveni sestavni del osvobodilnega gibanja in s tem tudi nove ustavnosti so bile temeljne pravice človeka in državljana. Prav zato je SNOS v svoji vlogi predstavnika suverenosti slovenskega naroda in najvišjega organa oblasti sprejel izjavo o pravicah in dolžnostih slovenskega ljudstva. Hkrati je potrdil demo-
kratičen značaj in humanistične cilje ljudske oblasti. V izjavi je poudaril, da je - v skladu z doslednim pojmovanjem človekove in narodne svobode — cilj enotnega jugoslovanskega osvobodilnega gibanja boj za temeljne človekove pravice, to je za zakonitost, enakopravnost (ne glede na spol, narodnost in raso), svobodo vesti, besede, tiska, zborovanja in združevanja, za nedotakljivost osebnosti in stanovanja, pravico do dela, oddiha in starostne preskrbe.
SNOS se je zavezal, da bo za uveljavljanje omenjenih pravic skrbel že med narodnoosvobodilno vojno, kolikor bodo pač dovoljevale vojne razmere in okupatorjev teror. Obramba domovine je bila proglašena kot osnovna dolžnost državljana, narodno izdajstvo pa je imelo za posledico izgubo državljanskih pravic.
Tri samostojne komisije_________________
SNOS se je mora) spoprijeti s številnimi nalogami upravnega značaja. Ocenil je, da še niso na voljo vsi pogoji za ustanovitev nacionalne vlade, zato pa je namesto dotedanje upravne komisije pri izvršnem odboru OF sestavil osrednje organe uprave. Ustanovil je tudi tri samostojne komisije in sicer za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev, versko komisijo, ki naj zajamči polno uveljavljanje verske svobode ter ureja vprašanja odnosov med novo oblastjo in cerkvijo, ter komisijo za upravljanje z razlaščeno imovino na slovenskem ozemlju. Predvsem je šlo za premoženje, ki so ga zaplenili narodnim izdajalcem, in tisto, ki so ga zapustili Kočevarji.
Ker so narodni izdajalci že izgubili svoja tla med ljudstvom, je SNOS sklenil, da ukine varnostno obveščevalno službo — VOS - ki je bila do takrat posebna organizacija z izrednimi pooblastili za boj proti peti koloni. Služba je bila vključena v odsek za notranje zadeve, ki so ga tudi ustanovili v Črnomlju.
Svojo posebno skrb je SNOS na zasedanju v Črnomlju posvetil temeljnim organom ljudske oblasti, narodno-osvobodilnim odborom, katerih mreža je bila predvsem v obliki odborov OF razpredena po vsem slovenskem ozemlju. Pomembno je prav zato, da je SNOS sklenil razpisati volitve v krajevne, okrajne in okrožne NOO, kar naj bi še bolj okrepilo njihovo vlogo v samoupravno naravnani demokraciji.
Pri pregledu dejavnosti prvega zasedanja SNOS nikakor ne moremo tudi mimo sprejetja pomembnih odlokov s področja gospodarstva in zdravstva. Mednje se uvršča tudi pooblastilo predsedstvu SNOS za izdajo plačilnega bona, ki. naj bi bilo zakonito plačilno sredstvo v Sloveniji, potem odlok o uvedbi narodnega davka, odlok o obvezni obdelavi plodne zemlje in o zaščiti semen ter plemenske živine, odlok o zaščiti gozdov na slovenskem ozemlju ter odlok o ustanovitvi roditeljskih svetov pri NOO na slovenskem osvobojenem ozemlju.
Prvo zasedanje SNOS v Črnomlju je tako samo še potrdilo, da se slovenski narod s puško v roki ni bojeval samo za svojo osvoboditev, ampak je sklenil postaviti trdne temelje svoje državnosti v okviru federativne Jugoslavije.
PRIPRAVIL IGO TRATNIK
Sobota. 18. februarja 1984
DELO ★ stran 17
»Paoletta Nazionale« zdržala, mnoge šampionke pa pogorele
Velikansko presenečenje na ženskem slalomu, ki ga je dobila Italijanka Magoni — Srebro Francozinji Pelenovi, bron Konzettovi iz Liechtensteina — Od naših na cilju le Svetova — 15.
SARAJEVO— »Kakšen nenadejan uspeh! Kako je zmogla do konca ohraniti mirno kri, in to v tekmi, kjer je pogorelo toliko šampionk, da v vsej zgodovini smučanja ne moreš najti kaj podobnega. Paoletta Nazionale! Kaj naj drugega rečem ob zlati kolajni naše male smučarke. Ob bolj pravem času, kot tu na Jahorini, zares ni mogla presenetiti!«
Tako je nekaj korakov stran od razposajenih italijanskih navijačev, ki so dobesedno preplavili ciljno areno ženskega olimpijskega slaloma na Jahorini, ko je Paoletta Magoni postala zmagovalka zadnjega tekmovanja alpskih smučark na 14. olimpijskih igrah, bolj sebi, kot drugim govoril Angelo Vergani, sekretar italijanske zimskošportne zveze (SISE). »Samo Franco Nonez me je v Grenoblu leta 1968 tako razveselil, ko je dobil tek na 30 kilometrov. Nimam besed. Tudi v sanjah se nismo nadejali, da bo prav Paola v tej megli in vetru zmogla tak podvig!« je meditiral mož, ki ga italijanska smučarska srenja že 35 let pozna kot izje-
Zlata, srebrna, bronasta
■	Paoletta .Magoni, rojena IS. 9. 1964 v Selvinu <Bergamo) je visoka 154 cm in tehta 53 kg. Je študentka, nastopati pa je začela leta 1971. V svetovnem pokalu tekmuje od leta 1981, največji uspeh pa je dosegla s 6. mestom v Piancavallu leta 1983, trikrat pa je bila osma. Leta 1981 je osvojila srebrno kolajno na evropskem mladinskem prvenstvu, leta 1983 pa je bila na svetovnem mladinskem prvenstvu 5. v slalomu in 7. v veleslalomu.
■	Francozinja Petin Pelen, rojena 3. 7. 1960 v Grenoblu, sodi med najbolj rutinirane tekmovalke v »belem cirkusu«. V svetovnem pokalu je dosegla že 14. zmag v slalomu, zadnjo letos v Badgesteinu. S svetovnih prvenstev in OI ima že tri kolajne — v veleslalomu je bila tretja tako v Lake Placidu 1980, kot v Sarajevu 1984, na SP v Schladmingu 1982 pa je osvojila srebrno kolajno v kombinaciji.
■	Uršula Konzett, rojena 15. 11. 1959 v Triesenu. Ima dve slalomski zmagi v svetovnem pokalu. še nekajkrat pa se je uvrstila med najboljše tri. V letošnji sezoni ni bila v posebni formi, najboljša uvrstitev 5. mesto v Verhietu, zato je njeno tretje mesto presenečenje, vendar tudi potrditev tradicije, da zastopniki Liechtensteina vedno zablestijo na največjih tekmovanjih.
»sr
mm-


PRESENETLJIVA OLIMPIJSKA PRVAKINJA - Italijanka Paola j Magoni je dobila slalom na Jahorini. (Telefoto: Joco Žnidaršič)
mno zanesljivega in veščega prvega administratorja ene izmed najbolj uglednih in v vseh pogledih izjemno dejavne italijanske športne zveze.
Asociacija na grenobelskega junaka zares ni bila naključna, saj je včerajšnja Jahorina domala v vsaki podrobnosti spominjala na tisto nepozabno olimpijsko tekmo v slalomu leta 1968 v Grenoblu, ki je Jeanu Claudu Killyju navrgla še tretje zlato olimpijsko odličje. Pusto, megleno in vetrovno vreme je neocen-ljivo število gledalcev - bilo jih je zanesljivo kakih 15.000 — spremenilo v gole statiste semafora, na katerem so se menjavali podatki o doseženih časih in uvrstitvah najboljših slalomistk na svetu.
Vsa razlika je bila v tem, da je tedaj zmagal prvi favorit, drugega, Avstrijca Karla Schranza, pa so diskvalificirali. Tokrat pa se je na koncu štiriumega razpleta na vrhu bleščalo ime dekleta, ki ga je bilo mogoče vse do trenutka, ko je drugič prismučala v cilj, šteti kvečjemu za veliko »outsi-derko«. Tudi brez diskvalifikacije ni šlo, ki pa je povsem v skladu s presenetljivim izidom olimpijskega slaloma. Zadeva pa našo Andrejo Leskovšek, ki je na drugi progi, kljub temu da ji je na startu ušla iz rok palica, brezupno poskušala uloviti tako rekoč
nedosegljivo, nato pa se je razburjena »spozabila« in si odpela smuči izven označenega prostora, kjer je to tekmovalkam dovoljeno. Pravzaprav so jo iz njega izrinili številni ljudje, ki so v razburljivem poteku tekmovanja pozabili, da ta prostor ni zanje. »Najprej sem nameraval protestirati, a bi bilo prav zagotovo brezuspešno. Žirija bi protest zavrnila; bili pa bi ob visoko tak-
(z) Paola Magoni (Ita)
® Uršula Konzett (Lie) ® Penine Pelen (Fra)
JUGOSLOVANKA: 15. Mateja Svet
so,« je po tekmi dejal direktor naših alpskih reprezentanc Tone Vogrinec, ki seveda ni bil kaj prida zadovoljen z nastopom naših deklet. Andreja je na prvi progi v zgornjem delu skoraj padla, ko je na ledu prišla na zgornjo nogo in je s tem izgubila prav vse možnosti za dober rezultat, čeprav je bil izpad že v prvi jakostni skupini dokaj velik. Zapovrstjo so izpadle Američanki Tamara McKinney in Christin Cooper ter Poljakinja Dorota Tlalka, nato pa je enaka usoda najprej zadela Anjo Zavadlav, ki so ji očala (nekako ob vmesnem času) zdrsnila z obraza, ko pa si jih je skušala popraviti, je na prelomnici izgubila kontrolo nad smučmi in ni več ujela naslednjih vratič.
Dokaj bled nastop naših de-
Rezultati
1.	vožnja: 1. 'Guignard(Fra) 48,71, 2. Konzett (Lie) 48,81, 3. Kronbichler (A) 48,84, 4. Pelen (Fra) in Magoni (It) 48,85, 6. M. Tlalka (Pol) 49,20, 7. Steiner (A) 49,22, 8. Zini (It) 49,32, 9. M. Hess 49;55, 10. E. Hess (obe Švi) 49,57, 11. M. Epple (ZRN) 49,63, 12. Harvatova (CSSR) 49,65, 13. Quario (It) 49,68, 14. P. Wenzel (Lie) 49,80, 15. Femandez-Ochoa (Špa) in Grabovvska (Pol) 50,06,... 17. Tome 50,69, 19. Svet
51.12,	21. Leskovšek (yse Jug) 52,00.
2.	vožnja: 1. Magoni 47,62, 2. Quario 48,31, 3. E. Hess 48,34, 4. Pelen 48,33, 5. Steiner 48,62, 6. Konzett 48,69, 7. M. Tlalka 48,77, 8. Zini 48,83, 9. Harvatova 49,01, 10. M. Hess
49.12,	11. M. Epple 49,14, 12. Kronbichler 49,21, 13. Andrejeva (SZ) 49,42, 14. Grabovvska 49,56, 15. Svet 49,73.
Končni vrstni red: 1. Magoni 1:36,47, 2. Pelen 1:37,38, 3. Konzett 1:37,50, 4. Steiner 1:37,84, 5. E. Hess 1:37,91,6. M. Tlalka 1:37,97, 7. Quario 1:37,99, 8. Kronbichler 1:38,05, 9. Zini 1:38,15, 10. Harvatova 1:38,66, 11. M. Hess 1:38,67, 12. M. Epple 1:38,77, 13. Grabovvska 1:39,62, 14. Andrejeva 1:40,22, 15. Svet 1:40,85.
klet je že na prvi progi naznanila Nuša Tome, ki je ob vmesnem času močno zamujala za tistimi, ki so še lahko upale na uvrstitev med prvo deseterico, tako da je na drugi progi sicer poskušala rešiti, kar se je še sploh dalo, a se je bržčas že ne več dovolj zbrana po merjenju vmesnega časa zapletla in izpadla. Tako je olimpijski nastop med našimi smučarkami opravila le najmlajša, Mateja Svet. Imela je težave na prvi progi, ko se je komaj izvlekla iz zagate (v zgornjem delu proge je naletela na luknjo in bi skoraj padla). Na koncu je s solidno vožnjo na drugi progi dosegla 15. mesto, kar je za tako mlado tekmovalko prav gotovo lep uspeh, še zlasti, če upoštevamo zares zahtevne tekmovalne razmere. Cilj ekipe, uvrstitev med deseterico, za naša dekleta zanesljivo ni bil nedosegljiv. Anja Zavadlav je bila po smoli, ki ji je
v hipu uničila vse upe, zares lahko hudo razočarana. »Veliko sem pričakovala od edinega olimpijskega nastopa, a se je vse tako žalostno končalo,« je komaj zmogla komentirati ponesrečen štart, saj se je zavedala, kako velika in domala neponovljiva priložnost ji je splavala po vodi.
Ni si težko predstavljati, kakšno razpoloženje je po drugem nastopu Erike Hess vladalo v švicarskem taboru, v katerem so se kljub vsemu nadejali, da je bil njen neuspešni veleslalomski štart samo slab dan njihove šampionke. Perrine Pelen si je sicer v slalomu prismučala še srebro, a je bržčas s preveč zadržano drugo vožnjo zamudila edinstveno priložnost za olimpijsko zmago. Kdo ve, mogoče pa ni bila povsem prepričana, kaj še lahko doseže, saj je bila dodobra presenečena, ko je bila na prvi progi najhitrejša njena mlajša rojakinja Christelle Guignard, ki pa je nato tudi zapravila veliko priložnost in v hipu na stežaj odprla vrata Italijanki. Ta je mojstrsko izkoristila zanjo ugoden razplet, prav tako kot bronasta Uršula Konzett iz Liechtensteina, za katero se je v tej sezoni zdelo, da je povsem potonila v povprečju.
OTO GIACOMELLI
Odločitev šele po 30 kilometrih
Dramatičen boj biatlonskih štafet — Nazadnje zmagala SZ pred Norveško in ZRN — Vsi pazili
na NDR, ki je tako ostala brez odličja - Jugoslovni, s spremenjeno vrsto, zadnji
SARAJEVO — Kakšna tekma, kakšen finiš v teku biatlonskih štafet 4x75 km na igmanskem Velikem polju! Sergej Buligin je pritekel kot zadnji tekač sovjetske štafete skozi cilj sicer v slabšem času (24:06,70) kot prvi sovjetski tekač Vasiljev. vendar je plavolasi Sibirec dal vse od sebe. Takoj za ciljem se je zgrudil kot pokošen. Štirinajst sekund za njim je skozi cilj prisniučal Norvežan Sobak. »Norge, Norge!« so ga spodbujali navijači iz daljne Norveške, on pa viharnega navijanja ni slišal. Obležal je v snegu. Podobno se je zgodilo tudi z zadnjim tekačem zahodnonemške ekipe Fritzom Fischerjem, ki mu je za las ušla srebrna kolajna za ZRN. Za Norvežanom je zaostal 2.2 sekundi. Tudi temu tekaču so morali na cilju pomagati zdravniki.
Se nikoii doslej se ni na tako ve lin prireditvi spustilo v boj za končno razvrstitev toliko reprezentanc. V tem preizkušnji pa so bili Jugoslovani zadnji. Naši tekači so malo razočarani, saj so .račjinali, da bodo premagali vsaj Madžare, Romune in tekače iz LR Kitajske.
V prvi predaji je povedel sovjetski tekač Vasiljev. Za dobro minuto je prehitel prvega tekača Finske Tiitolo. Cas je bil čist (brez kazenskih tekov) in vse je bilo nared za »normalen« potek tekme, pač tak. kakršnega so napovedali m pričakovali v sovjetskem taboru. Vzhodnonemški tekač Wick je bil šele četrti, zahodni Nemec Reiter pa peti. Fincev in Norvežanov pred tekmo namreč ni nihče jemal preveč resno.
(J) SZ (Dimitrij Vasiljev. w Jurij
Kačkarov, AJguimanta?. Salna, Sergej Buljigin) Norveška (Odd Lirhus, Erik Kvalfoss, Rolf Storsveeo, K jeli Sobak) ZRN (Ernst Reiter, Walter
Pichler, Peter Angerer, Fritz Fischer)

JUGOSLOVANI: 17. mesto (Andrej Lanišek, Jure Velepec, Zoran Cosič, Franjo Jakovac)
»Začel sem z vso močjo,« je po tekmi dejal Vasiljev. »Vzlic temu sem zaostal za vzhodnim Nemcem Wickom. Nenehno je bil pred menoj. Vse do druge strelske preizkušnje. Podrl sem vseh pet tarč s prvimi streli, Wick pa je porabil vso municijo in na njegovem strelskem mestu je na koncu ostala še vedno ena tarča? To mi je prineslo veliko prednost pred tekmeci iz NDR.« Wick je poslal na pot Rotscha, pred katerim so bili že trije tekači. Tudi v drugi izmeni so sovjetski tekmovalci obvladovali tekmo, čeprav je bil Kaskarov šele tretji najhitrejši tekač. Zaostal je za Norvežanom Kvalfossbm (na Igmanu je bil tretji v teku na 20 km in prvi na 10), Rutsch pa je tekel in
streljal tako dobro, da je svojo ekipo pripeljal na drugo mesto. Samo 23 sekund so favorizirani tekači iz NDR zaostajali za Sovjeti. Vse po napovedih ... Norveška je bila tretja, Cehoslovaki pa presenetljivo četrti.
Tretja menjava. Za Sovjetsko zvezo se je po smučini pognal Salna. Svojo prednost je na smučini zapravil na strelišču, v streljanju stoje. Dva strela sta šla mimo. »Roke so se mi tresle. Svoje naloge nisem izpolnil tako, kot bi jo moral,« je med zmagoslavjem sovjetskih tekačev dejal Salna. Njegov spodrsljaj na strelišču so dobro izkoristili vzhodni Nemci. Jocob je sicer zaostal za olimpijskim zmagovalcem Ange-rerjem, a njegov dosežek je bil dovolj dober, da je vodstvo prevzela vzhodnonemška ekipa pred Sovjetsko zvezo, ZRN, Norveško, CSSR in Italijo. Časovne razlike so bile majhne, a za poznavalce biatlona pravšnje, da so vsi imeli vzhodne Nemce še zmeraj za zmagovalce, kajti njihov zadnji tekač je bil premočni zmagovalec teka na 10 km iz Lake Pla-cida Frank Ullrich. Kaj naj proti njemu počnejo Buligin (SZ), Fischer (ZRN), Norvežan Sobak in drugi? Menda je Ullrich od svojega vodstva že dan pred tekmo zahteval, naj ne bi bil zadnji tekač, njegovi želji pa niso ustregli, češ da je med vso četverico najbolj izkušen, kar naj bi hkrati tudi pomenilo, da bo znal svoje moči prilagoditi trenutnemu položaju v smučini. Zmagovalec Lake Placida pa očitno ni v šampionski formi. Streljal je svojemu slovesu primemo, tekel pa tako slabo, da je prišel na cilj šele z desetim časom.' Ullrichovo slabost so kajpak dobro izrabili tekmeci, zagotovo pa najbolje Norvežan Sobak. Progo je pretekel v izvrstnem času — 23:53,60 in svojo ekipo, ki je bila po tretji izmeni šele četrta, potisnil na drugo stopnico olimpijskega zmagovalnega odra. Zadnji sovjetski tekač Buligin je bil po času drugi, tretji pa zahodni Nemec Fischer.
Razplet finiša štafetnega teka biatloncev je bil res olimpijski. Med vsemi favoriziranimi ekipami so le sovjetski tekači izpolnili svoje obljube. Postali so olimpij-
ski zmagovalci pred Norvežani in zahodnonemško štafeto, ki je bila prva v Lake Placidu. Ekipa NDR, je bila šele peta. Grenkoba zanjo, ki je bila prav za ta tek »programirana« že od zadnjih olimpijskih iger.
Navdušenja v sovjetskem taboru ni mogoče popisati. Po starodavni navadi sovjetskih športnikov so prijatelji zmagovalce metali v zrak (seveda tudi glavnega trenerja Viktorja Mamato-va). Še najbolj srečen pa je bil zadnji tekač Sergej Buligin: »Uspelo nam je dokazati, da smo resnično najboljši v tej disciplini!« Tako Buligin, ki je bil v teku na 20 km kot najboljši sovjetski tekač šele 17. Trener Viktor Ma-matov pa tole: »To je bilo zmagoslavje našega mladega biatlonskega rodu. Sarajevske tekme so za te tekače pravzaprav šele druga preizkušnja na taki ravni. Zaupal sem fantom, in to se mi je poplačalo. Pred njimi je še velika prihodnost. Pred štartom smo se bali samo, kako bo tekel najmlajši - Vasiljev. Zato smo ga poslali prvega na pot. Tekel je, kot bi bil ne vem kako izkušen.
Tekmo je odločil Buligin. Sibirec je, trmast in zanesljiv.«
Norvežani so bili po prvi predaji šele deveti. Nekaj mest slabše, kot so tej štafeti napovedovali za končno uvrstitev. Potem pa jim je šlo, kot si še v sanjah morda niso mislili. Temu primemo je bilo tudi veselje norveških tekačev in številnih navijačev.
Ko so dojeli, da so srebrni, je Sobak dejal: »Ko bi bili v začetku tekme tekli hitreje, bi morda tudi premagali sovjetske tekače. Vzlic temu pa sem presrečen. Srebrna kolajna je zame velika čast in življenjska sreča!«
Jugoslovani so mislili, da se bodo uvrstili za kakšno mesto višje. Trener Slavko Premože je komentiral takole:	»Današnja
ekipa ni bila prava, bila je sestavljena. Manjkal ji je njen najboljši član, Marjan Vidmar, ki je zbolel. Tekla sta tudi dva rekonvalescenta Lanšček in Jakovac. Sicer pa je to mesto primerno naši trenutni moči v biatlonu, čeprav smo upali, da bomo premagali dve ali tri ekipe.«
MATIJA DERMASTIA
Po pričakovanju že po dveh vožnjah ekipi NDR
Tekmovati so začeli tudi štirisedežni bobi — V boju za bron še Švica in SZ — Naši na repu
SARAJEVO - Kljub temu, da je bil včeraj delovni dan, se je ob kombinirani stezi za bob in sankanje na Trebeviču zbralo več kot 15.00(1 gledalcev, kar najbolj zgovorno priča o vabljivosti tekmovanja z bobi.
Nastopi s štirisedežnimi bobi sodijo med najstarejše zimske olimpijske discipline. Bili so že na sporedu olimpijskih iger leta 1924 v Chamonixu. Od začetka so imeli največ uspeha predstavniki Švice, ki so osvojili 18 kolajn (6 zlatih, prav toliko srebrnih in bronastih). Američanom je uspelo osvojiti 14 olimpijskih odličij, v zadnjih letih pa so najuspešnejši tekmovalci NDR, ki so doslej osvojili 7 kolajn. Da so slednji tudi v Sarajevu med tistimi, ki bodo število osvojenih odličij še povečali, so dokazali tudi prvi dan tekmovanja, ko sta bili na sporedu dve vožnji.
Po pričakovanju je bila najboljša prva posadka NDR (voznik Wolfgang Hoppe), ki je bila v obeh vožnjah najhitrejša. Takoj za njo se je uvrstil drugi bob NDR, ki je bil v obeh vožnjah drugi. Med tem ko je za rojaki v
s
NIHČE NI SLUTIL. KAKO SE BO RAZPLETLO - Start biatlonskih štafet.
prvi vožnji zaostal za samo 4 stotinke sekunde, je njegov voznik Berhard Lehmann v drugi naredil napako (v sedmem zavoju) in zaostal za 15 stotink, a je tudi to bilo dovolj hitro za drugo mesto. Nerazpoloženi Lehmann je izjavil le to, da se je pač najpomembneje štirikrat varno spustiti po stezi.
Za vzhodnonemškima posadkama sta se na tretje oziroma četrto mesto uvrstili posadki Švice. Prva je bila v obeh vožnjah tretja, druga pa v prvi peta, a se je, ker je najboljši sovjetski bob v drugi vožnji dosegel šele sedmi čas, prebila na četrto mesto.
Uradni rekord steze (50,75), ki ga je četverec NDR postavil lani, je prvi tekmovalni dan doživel temeljit popravek — zdaj znaša 49,65. Kar 13 voženj je bilo hitrejših od starega rekorda. Tudi naša prva posadka z voznikom Stojničem je dosegla svoj rekord — 51,32. Ta rezultat je po prvi vožnji zadostoval za 18. mesto, v drugo pa je naš najboljši bob vozil precej počasneje in je za zdaj 19. Med 24 ekipami je naš drugi bob na 22. mestu, tam, kjer smo ga tudi pričakovali.
Časi v drugi vožnji so bili slabši. Tekmovalci so povedali, da so morali biti v drugi vožnji zelo zbrani, ker je bil led močno načet, zato pa so tudi rezultati slabši. Le prva posadka Francije je bila v drugi vožnji za 7 stotink sekunde hitrejša kot v prvi. Po končanem uradnem tekmovanju se je po trebeviški stezi spustil še britanski bob. V njegovi posadki je bil tokrat Christopher Dean, olimpijski zmagovalec med plesnimi pari v umetnostnem drsanju! Po ameriškem pevcu Johnu Denverju se je še Dean odločil, da dokaže svoj pogum pa tudi malo propagande mu ob koncu' amaterske športne kariere prav pride.
Danes bodo tekmovalci opravili še dve vožnji in končali svoje nastope na sarajevskih olimpijskih igrah.
Rezultati po dveh Vožnjah: 1. NDR I. 1:39,83	(49,65 in
50,18), 2. NDR II. 1:40,02 (49,09 in 50,33), 3.Švica I. 1:40,40 (49,92 in 50,48)... 19. Jugoslavija I. 1:43,22 (51,32 in 51,90),	22. Jugoslavija II.
1:43,58 (51,62 in 51,96).
* KEMAL KAMERIČ
Še dva domača vrhunca
Med osmimi preostalimi disciplinami sta danes oziroma jutri na sporedu tudi tekmi v skokih na veliki skakalnici in moški slalom
SARAJEVO — Do konca 14. zimskih oiimpij-
Izmed 39 »pod stre-
31, preostalih osem odločitev pa je na oba dneva razdeljenih takole: danes, v soboto, bodo podelili še pet kompletov kolajn (tek žensk na 20 km, bob štirised, hitrostno drsanje na 10.000 m, skoki na veliki skakalnici ter umetnostno drsanje žensk), v nedeljo pa bodo sledila še tekmovanja v slalomu moških, maratonskem smučarskem teku na 50 km in zaključni tekmi hokejskega turnirja.
Kakor je bilo pričakovati, sta doslej poželi največ kolajn zastopstvi NDR in SZ, vendar pa
je značilnost sarajevskih olimpijskih dni ta, da premoč teh dveh športnih velesil ni bila tako izrazita kot pred štirimi leti v Lake Placidu. Ta splošni vtis ne bodo mogli spremeniti niti rezultati obeh zadnjih dni.
Naključje je naneslo, da bosta dve izmed »jugoslovanskih« disciplin na sporedu prav za zaključek iger. Najprej - že danes - skoki na 90 m skakalnici, nato pa jutri še slalom. Za jugoslovansko olimpijsko zastopstvo bo to priložnost še izboljšati svoje dosežke, med katerimi je za zdaj daleč največi Frankova srebrna kolajna v veleslalomu — sploh prva jugoslovanska kolajna na zimskih olimpijskih igrah.
EVGEN BERGATN
V boj za kolajno
Naš najboljši slalomist Bojan Križaj, ki je že vrsto let med vodilnimi tekmovalci svetovnega vrha, pred najpomembnejšo tekmo v tej sezoni, pred jutrišnjim slalomom, ne dela nobenih načrtov, Ti so že zdavnaj zastavljeni: napad na olimpijsko kolajno.
Nič težje in nič lažje ni prenašal vloge favorita, ko je tudi pred dvema letoma na svetovnem prvenstvu v Schladmingu odločno povedal, da zanj ne prihaja v poštev drugo kot kolajna. Tudi sedaj, ko je pred njim olimpijski slalomski štart, je v enakem položaju.
Vloge favorita je Križaj že vajen. Velikokrat jo je odigral nadvse uspešno, prav tako pa mu je mnogokrat tudi spodletelo. Alpsko smučanje je pač šport, v katerem je treba vselej računati tudi na spodrsljaje.
' Ko je Bojan Križaj leta 1976 prišel prvič na zimske olimpijske igre, še ni bilo nad njim teže, ki visi nad vsakim favoritom. Vendar pa jo je po malem okusil že tedaj, čeprav je prišla šele za njim. Šele po olimpijskem slalomu v Innsbrucku, ki ga ni končal, je zasluti/, da je pravzaprav veliko izgubil, da se je tudi njemu, čeprav še neizkušenemu za veliko igro, že zasvetlikala priložnost, resda majcena, vendar priložnost je le bila.
Čez štiri leta pa je bil v Lake Placidu že med izbranci, o katerih se je na veliko govorilo, da bodo imeli poglavitno besedo na olimpijskem slalomu. Kako tudi ne, saj je prišel v Ameriko še s toplo zmago v Wengnu, tako rekoč z remijem v dvoboju z velikim Ingemarjem Stenmarkom, s katerim sta si podajala najboljša mesta na predolimpijskih slalomih.
V Lake Placidu pa je Križaju sreča obrnila hrbet, zato bo zanj sarajevski olimpijski slalom revanša, obenem pa tudi zadnja olimpijska priložnost. Sam si želi to priložnost kar se da uspešno izrabiti, spremljajo pa ga seveda tudi
želje vse več ljubiteljev smučanja in športa sploh.
Tč želje pa nikoli niso prerasle v zahtevo po kolajni na vsak način. Sploh pa bi mu bila tudi zahteva — če bi že bila - kaj malo mar. S tem se naš prvi adut za nedeljski olimpijski slalom že ne bremeni. Nad njim leži le zavest, da tekmecev, ki prav tako kot on mislijo na kolajno, ni malo, da bo boj za tri olimpijske kolajne neizprosen, da bo treba pokazati vse znanje, da bo potrebno čutiti pred startom samo toliko nemira in treme, da bo v sebi do popolnosti zbudil vrhunskega slalomista, zakaj samo tiste, ki se jim bo to posrečilo, čaka olimpijska slava.
»Kolajna je moj cilj. Zakaj bi se slepil,« je poudaril pred olimpijskim štartom Bojan Križaj. »Menim pa, da sem za odločilni boj tudi v primerni formi,« nadaljuje je naš reprezentant, ki se je na slalomih za svetovni pokal decembra in januarja znal preizkušati in ugotavljati, česa je sposoben na odločilni preizkušnji.
Prav gotovo zanj veliko pomeni tudi uspešen štart na olimpijskem veleslalomu v Sarajevu, vrhu tega pa tudi srebrna kolajna Jureta Franka. Poddbno je bilo tudi pred dvema letoma na svetovnem prvenstvu v alpskih disciplinah v Schladmingu: ko je Boris Strel osvojil bronasto kolajno v veleslalomu, je bil Križaj vendarle razbremenjen. Čeprav večkrat zatrjuje, da tekmuje zase, se v njem le skriva skrb, »da ekipa ne bi ostala brez vsega«. Kolajna tovariša iz ekipe pa nedvomno daje tudi občutek moči, zavesti, da je bila vadba pravilna, razprši dvome, ki se tu in tam oglašajo. Vzbudi pa prav gotovo tudi tekmovalnega duha znotraj ekipe, prestižni boj.
Prav Bojan Križaj je bil v ekipi zmeraj tisti, ki je v prestižnem boju vlekel za seboj mlajše tekmovalce. Njegovi domači in mednarodni uspehi pa so bili za vse velikanska pobuda, ki je toliko prispevala k rasti naše alpske reprezentance.	JOŽE DEKLEVA
Vročično med skakalci
Nič drugega si skakalci pred današnjim drugim olimpijskim nastopom bolj ne želijo kot lepega vremena, ki jim je v minulih treh dneh omogočil zares dober trening na Malem Polju. Veter je sicer tudi te dni mlace krojil daljave skakalcev. Zlasti prvi dan treninga, v torek, a le ni bil tako spremenljive smeri kot pretekli teden. ko so se pripravljali na nastop na srednji skakalnici.
Ozračje v naši ekipi je po debaklu Primoža Ulage na manjši skakalnici domala vročično, kar se je zrcalilo tudi v skokih na treningih, kjer so bili naši zelo spremenljive sreče. Zdi se, da je le Vasja Bajc ta čas zares dovolj zbran, da bi lahko ponovil dober nastop. Bo mogoče trening ki so si ga naši fantje v četrtek privoščili, potem ko so z vadbo končali na veliki skakalnici, le vnesel nekaj nujno potrebne samozavesti Primožu Ulagi, pa tudi Miranu Tepešu, ki se mukoma skuša dokopati do prave forme, a se mu je doslej v olimpijskih dneh le nekajkrat posrečil kak zares dober skok. Žarek upanja je vsekakor tudi v tej potezi, dodatnemu treningu, ki ga je vodstvu svetoval trener reprezentance Bogdan Norčič, saj sta se oba, v tej olimpijski ekipi nesporno najbolj uspešna skakalca v nekaj po-
skusih bistveno popravila. Seveda pa to še ni trdno izhodišče, ki bi zagotovilo uspeh tudi na današnji preizkušnji.
Tomaž Dolar bo tokrat četrti mož v naši olimpijski ekipi. Povsem upravičeno, saj je nadarjeni 17-letni mladinec iz Prešernovega rojstnega kraja Vrbe med našimi mladimi upi zanesljivo še najbolj izkušen letalec in brez konkurence tudi med drugimi člani naše prve in druge ekipe na velikih skakalnicah. Le na prvi pogled bi se zdelo bolj upravičeno, da bi bil v olimpijski ekipi obetavni Kranjčan Janez Štirn, odličen drug na nedavnem svetovnem mladinskem prvenstvu v Trondheimu. Toda Tomaž Dolar je ne le precej bolj izkušen, saj jeza njim vrsta nastopov na najtežjih tekmovanjih, temveč je tudi večkrat dokazal, da smo z njim dobili novega talenta, s katerim kaže v prihodnosti zares računati. Od olimpijskega nastopa si sicer ne more veliko obetati, bilo pa bi zelo lepo, če bi se mu . to pot posrečilo enako dobro skočiti oba skoka. Kot večina mladih skakalcev tudi on še ni povsem zanesljiv in prav to mu je doslej manjkalo, da bi dosegel kak zares pomemben uspeh. Zanj pa ima ta dobro vzgojeni in pogumni fant še dovolj časa.
OTO GIACOMELLI
Zlatarne — Celje
skupaj z našim »Sarajevo '84«
Celje
učarji na zimskih olimpijskih igrah
Spored tekmovanj
Sobota
9.00 Veliko polje: Smučarski teki na 20 km za ženske 9.00 Zetra: Hitrostno drsanje na 10 km za moške
12.30	Malo polje: Skoki na 90 m skakalnici
13.30	Trebevič: Bob čefve-rosed 3. in 4. vožnja
19.30	Zetra:	Umetnostno
drsanje ženske
Nedelja
8.00 Veliko polje: Smučarski teki na 50 km za moške
10.00	Zetra: Hokej
10.30 Bjelašnica: Slalom za moške
18.00	Zetra: Drsalna revija
20.00	Zetra: Svečam zaključek
Televizijski spored
Sobota
8.55-12.15 Tek na 20 km za ženske, hitrostno drsanje na 10 km za moške (kombinirani prenos) TV 1 12.20-15.00 Skoki na 90 m skakalnici
13.25—16.00 Bob četverosed 3. in 4. vožnja TV 2
18.30-	19.15 Olimpijski pregled I TV 1
20.00-22.30 Umetnostno drsanje za ženske TV 1
22.30—	22.45 Olimpijski pregled iitv i
Nedelja
10.15—	11.30 Slalom za moške 1. tek TV 1
11.30-	12.00 Tek za moške na 50 km TV 1
11.30-	12.15 Hokej Švedska — Kanada TV 2
12.15—	13.30 Slalom za moške 2. tek TV 1
13.30-	15.45 Hokej Sovjetska zveza — ČSSR TV 1
17.55—	19.55 Drsalna revija TV 2
19.55-	21.00 Svečani zaključek iger TV 1
Radijski spored
STIL, KI PRIHAJA
KONFEKCIJA OBLAČIL ROGAŠKA SLATINA
Sobota
9.00-	15.30 11.	program:
neposredni prenosi, komentarji, pogovori
19.30—21.15 Športna sobota
Nedelja
9.00—	21.00 JJ.	program:
neposredni prenesi, komentarji, pogovori
Sobota, 18. februarja 1984
Skakalni štadion ostaja najlepši objekt 14. ZOI
V nekaj minutah s tukašnjega tiskovnega središča dobiš zvezo z vsem svetom - Obiskovalcev nikdar ne manjka - Tudi po OI vrvež ne bo ponehal
SARAJEVO — Skupina novinarjev in fotoreporterjev japonske tiskovne agencije Kjodo je sredi množice novinarjev, zbranih z vseh koncev sveta, hitela kot za stavo. Negativi filmov s posnetki najboljših na 70-metrski skakalnici so bili nared v pičlih desetih minutah. V naslednjih desetih minutah so bile slike z Malega polja na Igmanu že v Tokiu.
Fantje so si oddahnili in si zadovoljnih, smejočih obrazov (da ne bi motili drugih) samo oda-bravajoče prikimali. V Tokiu je bilo tedaj že zelo pozno (umi kazalci so se zaradi velike časovne razlike že bližali polnoči), toda še vedno dovolj zgodaj za jutranje časopise. Naloga je bila uspešno opravljena. Drugi, ki se jim je manj mudilo, so svoja po-* ročila šele začenjali...
Tiskovno središče ob skakalnicah na Malem polju je te dni — vsaj za ljubitelje in poznavalce smučarskih skokov - nekakšno središče sveta. Vrvež, ki je svoj prvi vrhunec doživel v nedeljo na tekmi na 70-metrski skakalnici, še živahneje pa bo seveda v soboto. nikoli ne pojenja. Poleg novinarjev je tod med tednom tudi precej radovednežev, ki prihajajo sem na oglede kot v kak muzej. »Press, kaj to sploh pomeni,« je bilo moči pogosto slišati prve dni olimpijskih iger med ljudmi, ki so prihajali ob iztek skakalnic in opazovali vse mogoče napise ob zgradbi, v kateri deluje tiskovno središče. Konec tedna, ko so običajno tekme, radovedneži sem nimajo več vstopa. V tem »servisu za novinarje« (to bi bil morda najkrajši odgovor na vprašanje, kaj je to press center) takrat dobesedno vre. Že po lanskih predolimpijskih tekmovanjih je postalo jasno, da bodo prostori v zgradbi ob izteku skakalnic (po olimpijskih igrah jo bodo preuredili v ski hotel), pretesni za vse, ki bodo hoteli poročati s tekem za olimpijska odličja. Zanimanje za prvo tekmo je bilo izredno, press center pa je bil napolnjen do zadnjega kotička. Toda kljub veliki gneči (nekateri so si pisalne stroje namestili na kolena, drugi na termoakumulacijske peči) je delo potekalo nemoteno, prej s pohvalami kot z opazkami in kritikami.
Precej zaslug za nemoten potek gre pripisati poštni ekipi iz Beograda, ki je Malo polje prek telefonov in teleprinterjev v hipu povezala z vsem svetom. Zveze so bile vzpostavljene v nekaj sekundah, to pa je za novinarja, ki se mu mudi poročati, najpomembnejše. »Največ je seveda Evropejcev, toda poročila smo po telefonu in teleprinterju pošiljali tudi v Brisbane in Melbourne v Avstraliji, v Tokio in Sappo-ro na Japonskem, v Los Angeles in New York v ZDA,« je pripovedovala Marica Bujagič, ki skupaj s kolegico Milico Ilič sicer dela v mednarodni telefonski centrali v Beogradu ih ima torej na tem področju že bogate izkušnje. Kot telefonistki sta delali na mnogih velikih mednarodnih prireditvah v beograjskem centru Sava, tako da sta kos tudi najbolj zahtevnim in včasih tudi sitnim novinarjem. Poštnih delavcev je skupaj s telefonisti, teleprinteri-sti in tehniki petnajst. Na Malem polju je te dni tudi državni prvak med jugoslovanskimi teleprinte-risti Miodrag Mihajlovič, prav tako Beograjčan. Nedeljska tekma
lini
immtm
POKROVITELJ
OLIMPIJSKEGA
UREDNIŠTVA
DELA
je bila kot nalašč za šampiona, saj je bilo dela čez glavo.
Teleprinterje je namreč s poročili dobesedno zasulo 46 tujih in 25 domačih redakcij, telefonistke pa so poskrbele za 180 telefonskih pogovorov. Ob tem je treba dodati, da ima sedem največjih svetovnih agencij, med njimi francoska AFP, zahodno-nemška DPA, japonski Kjodo, ameriška televizijska družba ABC, na Malem polju posebne direktne telefone, tako da je bilo pogovorov te dni pravzaprav še veliko več.
Press center na Malem polju, v katerem delajo novinarji in novinarke Dela (vseh skupaj jih je devet), je za nekatere te dni nekakšen drugi dom, dom z množico gostov z vseh celin. Nekateri prihajajo vsak dan, med njimi predvsem specialisti za smučarske skoke. Med najbolj redne obiskovalce sodijo avstrijski in zahodnonemški novinarji ter Finci in Norvežani. Drugi prihajajo občasno, najbolj množično pa dan ali dva pred tekmo ter seveda takrat, ko gre zares. Skoraj vsak dan pride na Malo polje nekdanji skakalni as Lars Grini, ki sarajevske dogodke komentira za norveško televizijo, prav vsak
■ Press center na Malem polju so s svojimi izdelki oskrbele nekatere slovenske delovne organizacije. To so: Mesna industrija Primorske, Fructal Ajdovščina, Kmetijski kombinat Vipava, Zadružna klet Dobrovo v Goriških Brdih, Radenska, Slovin, Emona, Saturnus, Toper in Rašica.
Delavci Mesne industrije Primorske so posebej za sobotno olimpijsko tekmo na 90-metrski skakalnici izdelali 60-kilogram-sko mordatelo, ki bo na ogled (in pokušino) ob izteku skakalnice na Malem polju.
dan pa se tod mudi Roy Andersen, Kanadčan norveškega rodu, ki bo čez štiri leta v Calgaryju kot član organizacijskega komiteja 15. zimskih olimpijskih iger skrbel prav za skoke. Ta bradati možakar je zaradi svoje vljudne radovednosti, prijaznosti in nenehne dobre volje izredno pri* ljubljen med vsemi, ki delajo v tem press centru. Tako so Kanadčana Roya razglasili kar za nekakšno maskoto tega tiskovnega središča.
Znamenitih gostov je bilo te dni na Malem polju veliko. Direktor Elana Dolfe Vojsk je pripeljal na obisk Ingemarja Stenmarka, ki si je brez veliko besed ogledal delovne prostore novinarjev, popil kozarec radenske in odšel naprej, na druga olimpijska prizorišča. Med gosti sta bila tudi dva druga športna velikana — Karl Schranz in Annemarie Mo-ser. Press center so obiskali tudi nekateri ugledni slovenski družbenopolitični in telesnokultumi delavci.
Izredno zanimanje je med novinarji zbudila skakalna športna napoved, stalna spremljevalka planiških tekem. Zadeva (šlo je za nagrade Radenske, in Krke) je bila na videz dokaj enostavna (določiti je bilo treba, kdo bo koga preskočil, izbrali pa so 24 najbolj zanimivih in izenačenih skakalcev, razvrščenih v 12 parov), toda razplet je pokazal, da se lahko zmotijo tudi največji poznavalci. V nedeljski stavi, ko so skakali specialisti, se je najbolje odrezal Norvežan Arne Tho-rensen, novinar časnika Dagbla-det iz Osla. Imel je 11 zadetkov. Narobe je napovedal le dvoboj med Bergerudom in Parmo. Stavil je na prvega, kar je po svoje tudi razumljivo, saj je Bergerud njegov rojak ... Deset pravilnih zadetkov je imelo šest novinarjev, med njimi tudi Oto Giacomelli iz Dela. Med 106 novinarji, kolikor jih je izpolnilo stavne listke, je bilo tudi precej takih, ki so imeli le po en zadetek, med njimi novinar znane revije Ski Magazine...
Dobre volje tod nikoli ne zmanjka. Za smeh pogosto poskrbijo mladi iz Sarajeva, ki v Press centru pomagajo pri izda-janu biltenov. Kljub obilici dela so našli čas še za svoj bilten, v
katerem na šaljiv in duhovit način komentirajo dogodke na Malem polju in na drugih olimpijskih prizoriščih. Kako šalo včasih povedo tudi planiški delavci, brez katerih si olimpijskih skakalnih tekem zaradi njihovih bogatih izkušenj skoraj ni mogoče predstavljati. Ta dobra volja se potem prenaša tudi na vse druge obiskovalce tiskovnega središča. To pa je najpomembnejše. Le kdo bi sredi dela prenašal še kisle obraze...
Ski hotel na Malem polju ob izteku skakalnic bo po današnji tekmi za nekaj časa opustel. Toda ne za dolgo. Ta dolina sredi Igmana, ki so jo nekateri že razglasili za najlepše prizorišče 14. zimskih olimpijskih iger, bo prav gotovo še privabljala obiskovalce. Olimpijski skakalnici, o katerih tuji trenerji in tekmovalci govorijo samo v superlativih, sta namreč kot nalašč tudi za druga, ne samo olimpijska tekmovanja.
BRANKO SOBAN
Tiskovna konferenca
planiških
organizatorjev
■ V soboto, 18. februarja, bodo imeli organizatorji planiškega finalnega tekmovanja v skokih v svetovnem pokalu na Malem polju tiskovno konferenco, kjer bodo predstavili potek priprav na končno tekmovanje, Id bo v Planici od 23. do 25. marca letos. Ob tej priložnosti bodo planiški organizatorji predstavili prireditev Planica 85, s katero bodo proslavili 50-obletnico skokov na smučeh. Prihodnje leto bo namreč minilo 50 let, odkar je inž. Stanko Bloudek pod Poncami zgradil prvo veliko skakalnico v svetu nasploh. Tiskovne konference se bodo udeležili tudi nekateri proizvajalci alkoholnih in brezalkoholnih pijač, delavci Mesne industrije Nova Gorica pa bodo vse prisotne počastili oziroma pogostili s pravo primorsko mortadelo.
SVEŽINA, KI SPROŠČA
Olimpijskim igram še vesoljski pozdrav Velemojstru Karpovu ni uspel izziv
Med olimpijce sta prišla tudi sovjetski vesoljec Leonov in svetovni šahovski prvak Anatolij Karpov — Odprli razstavo sovjetskih športnih dosežkov — Prvič na rimskih olimpijskih igrah
SARAJEVO — »Prinašam vam pozdrave tričlanske sovjetske vesoljske posadke, ki je štartala s kozmodroma v Bajkonurju 8. februarja, prav na dan, ko je v Sarajevu zagorel olimpijski ogenj,« je rekel sovjetski astronavt Aleksej Leonov na sovjetsko-jugoslovanskem športnem srečanju, kot bi lahko imenovali odprtje sarajevske razstave 'sovjetskh športnih dosežkov.
Vodstvo sovjetske olimpijske reprezentance je najelo prostore TVD Partizan v Sarajevu, ki je hkrati tudi kraj, kjer se zbirajo sovjetski olimpijci in lahko nemoteno trenirajo v veliki dvorani ali v manjših, kjer so razne naprave za trening. V četrtek popoldne pa so v okviru različnih kulturnih prireditev, ki se vrstijo dan za dnem, večer za večerom v Sarajevu, odprli razstavo fotografij sovjetskh olimpionikov, del posnetkov iz bogate zakladnice sovjetske strokovne literature za vrhunski šport in množično telesno kulturo. Razstavili so tudi olimpijske znamke, ki so prerez udeležbe sovjetskih športnikov na olimpijskih igrah in nji-govih uspehov. Ob tej priložnosti so se zbrali tudi sovjetski olimpijski zmagovalci raznih rodov,
TOVARNA VOZIL
^1 I	H	IN TOPLOTNE TEHNIKE
I I f/ I I	BORIS KIDRIČ n. sol. o.
I kr U	MARIBOR
TIRNA VOZILA	OPREMA ZA OGREVANJE
CESTNA VOZILA KLIMA NAPRAVE
VSE GA ZANIMA (Foto: Janez Pukšič)
Svetovni šahovski prvak Anatolij Karpov med ogledom olimpijskih objektov.
JEKLO WTEHNA
<s>
p*
■ V olimpijski vasi Mojmilo imajo športniki priložnost prisostvovati tudi verskim obredom. Koordinator službe za verske obrede Franjo Tolič pravi, da je v posebnih prostorih bilo doslej največ Avstrijcev, precej manj pa Nemcev in Italijanov. Športniki hodijo molit v glavnem pred tekmovanji. Športnikom je na razpolago tudi poseben prostor za meditiranje. Američani so bili edini, Id so se nekajkrat napovedali, pa nikoli — prišli.
Slovenijašport je zelo pomagal, a izkoristil tudi priložnost
Največja trgovinska organizacija, specializirana za šport, lov in ribolov, ima velik delež pri pripravi ZOI
SARAJEVO — Slovenijašport, pravi generalni direktor Dušan Grabnar, ni bil tiste vrste pokrovitelj, ki bi iz blagajne vzel denar, dal organizacijskemu komiteju pa konec. V tej trgovinski organizaciji, ki se je specializirala za šport, lov in ribolov, pa so za sarajevske igre tudi delali, posredovali, koordinirali.
bili od nje vso opremo, za trening in tekmovalno, ostali pa le prvo. Tudi naši hokejisti - ti so bili, kot
Slovenijašport, največja organizacija te vrste v državi, je organizirala licenčno proizvodnjo izdelkov z olimpijskim znakom. Tako so takšne izdelke začeli proizvajati PIK iz Maribora, kranjska Planika, Merkur iz Ade, MTČ iz Čakovca ter nekaj obrtnikov. Te izdelke se je Slovenijašport obvezal tudi prodajati, prevzel je torej tudi tveganje: »Znano je, da prodaja takšnih izdelkov usahne običajno še tisti trenutek, ko se športna manifestacija, katere znak nosijo, konča.« Od vsakega prodanega izdelka daje Slovenijašport organizacijskemu komiteju določen odstotek zaslužka, od pet do deset, odvisno od dogovora.
Slovenijašport je kot koordinator posredoval pri pogajanjih nekaterih tujih firm v organizacijskim komitejem. Tako je bilo denimo s sponzorjem Adidasom, čigar generalni zastopnik v Jugoslaviji je ta ljubljanska organizacija, pa s Toblerjem, ki je na sarajevskih igrah uradni svetovalec za maže, s Tyrolio, ki tudi sodeluje s svojim programom v Sarajevu, ni pa postala pokrovitelj.
Sicer pa je ljubljanska organizacija podprla tudi jugoslovanske tekmovalce. Nordijci so do-
je znano, pred začetkom iger na beraški palici, imeli niso niti dovolj palic, pa tudi pri ostali opremi jim je šlo silno za nohte — so bili deležni pozornosti Sloveni-jašporta. V tem primeru se je leta povezal s svojim finskim partnerjem, firmo Koho, kateri so se
099
a!/,
n1
potem organizatorji iger oddolžili tako, da so jim v Skenderiji ponudili prostor za servisno delavnico. Slovenijašport pa je končno s specialnimi torbami opremil tudi zdravnike, ki delajo na olimpijskih terenih.
Dušan Grabnar zdajle sicer še ne more reči, koliko so olimpijske igre vplivale na prodajo športne opreme. »To se bo videlo šele po igrah,« meni, prepričan pa je že zdaj, da igre ne morejo ostati brez tovrstnega učinka, tudi v prodajalnah njihove organizacije, še posebej pa v BiH, kjer so pred tedni odprli svojo šesto prodajalno.
M. R.
^ B ^ Zlatorog Maribor
uradna kozmetična služba 'VHV* XIV. zimskih olimpijskih iger
Sarajevo ’84
častna gostja - prav tako v olimpijskih uniformah SZ — pa sta bila vesoljec Aleksej Leonov in svetovni šahovski prvak Anatolij Karpov.
»Prireditelji ste izredno gostoljubni,« se je razgovoril Aleksej Leonov. »Organizacija, za katero vem, da je izredno zahtevna, saj je toliko olimpijskih prizorišč, pa je izredna. Se bolj pa me navdušuje ta izredna toplina in prijateljstvo, ki ju srečujem na vsakem koraku. Tudi te olimpijske igre znova demonstrirajo najlepše človeške vrline: miroljubnost, dobroto in časten boj.«
Sovjetski vesoljec je zdaj tretjič v Jugoslaviji, prvič pa je tokrat v Sarajevu. Zanimivo je tole njegovo razmišljanje:
»Mislil sem, da Jugoslavijo dobro poznam, pa sem se hudo zmotil. Nisem namreč vedel, da imate tako globoko dušo, kar me preseneča na vsakem koraku, in hvala vam za to. Mnogo sem slišal in videl tudi o Sarajevu, toda zdaj sem se na lastne oči prepričal, da je bilo napisano še premalo dobrega. Povsod, kamor pridem, naletim na dobroto. Zato se počutim, čeravno sem po kilometrih daleč proč od svoje domovine, kot doma, saj sem v Jugoslaviji med prijatelji, kamor pridem.
Vem tudi, da imate gospodarske težave, da jih rešujete, vendar problemov ni moč rešiti brez dobrih ljudi. Vi pa imate dobre ljudi vsepovsod,« je poudaril Aleksej Leonov.
Svetovni šahovski prvak Anatolij Karpov je spregovoril v jeziku, ki ga obvlada najbolje na svetu: za šahovnico. Še preden je Karpov začel simultanko z 20 nasprotniki, udeleženci olimpijskih iger, je povabil tudi predsednika organizacijskega komiteja Branka Mikuliča in predsednika nacionalnega olimpijskega komiteja Sovjetske' zveze Marata Gra-mova, naj se pomerita z njim. »Ne bova, Tolja, saj menda ne bi rad doživel dveh porazov v enem dnevu,« se je pošalil Marat Gramov.
»Prvič sem na zimskih olimpijskih igrah. Zelo je zanimivo. Sploh pa še zame, ki ljubim brezkompromisen boj. Tukaj v Sarajevu je tega na pretek, saj so tekmeci za kolajne izredno izenačeni,« je v kratki izjavi najboljši šahist na svetu povedal svoje prve vtise o 14. ZOI.
Predvideno je bilo, da bodo države udeleženke Sarajeva 84 dale svoje reprezentante, vendar se je zamisel ponesrečila. Samo Sovjetska zveza in Jugoslavija sta dali res prave športnike, na druga mesta pa so se v glavnem zrinili drugi, še več, Sarajevčani so šampionu podtaknili za nasprotnika celo dva mojstra, od katerih je Djejvan Kotedini na simultanki osvojil pol točke v trdnjavski končnici s kmetom več.
Prvi je že po sedmih minutah položil črnega kralja v znak predaje Kurth Castke iz Avstrije, ki je zdržal proti svetovnemu prvaku le 12 potez. Od naših je čast, da igra s Karpovom, pripadla Borisu Radjenoviču, 27-letnemu vozniku boba (tisti, ki so gledali slovesno otvoritev ZOI, se bodo spomnili, da je skupaj z Borisom Strelom narobe dvignil olimpij-
sko zastavo, tako da sta bila zgoraj le dva kroga) Tudi tokrat je Radjenovič, ki je vseeno boljši v bobu kot v šahu, delal napako za napako in se je moral vdati kot tretji. Pred njim je odnehal poročevalec iz ZRN Ulrich Kaiser, ki si je za spomin na ta enkratni šahovski dogodek v svojem življenju kupil šahovsko garnituro, s katero je igral, na šahovnici pa je avtogram Anatolija Karpova.
Sovjetski tabor se je odločil za umetnike drsalce. Na prvi deski je igral Sergej Ponomarenko, pomagala mu je iz ozadja partnerka Marina Klimova. Na drugi je Natalija Bestemijanova poslušala prišepetavanje svojega soplesalca Andreja Bukina. Vendar obema ni nič pomagalo. Bestemijanova je sicer poskusila in ponudila prvaku remi, vendar ga je ta odklonil. »Tolja, ti pa res nisi kavalir,« je bila huda srebrna Natalija, jezno podrla svojega kralja in odhitela iz dvorane.
Tako se je končalo zanimivo srečanje na sedežu sovjetske olimpijske reprezentance v Sarajevu.
VLADO ŠLAMBERGER
Razveseljivo
sodelovanje
■	Aziz Madžihasanovič, organizacijski komite 14. ZOI: »Eksponati na sovjetski razstavi prikazujejo širok razmah sovjetskega športa, dejavnosti, ki plemeniti človeka. Naša mladina je dobro seznanjena z dosežki mladih sovjetskih športnikov in z uspehi, Id jih imate v SZ v množičnosti na tem področju. Prepričan pa sem, da imajo tudi sovjetski vrstniki priložnost spoznati dosežke mladih jugoslovanskih športnikov. Zahvaljujem se NOK Sovjetske zveze za trud in prijateljstvo, ki so ga sovjetski športni delavci pokazali ob lanski predstavitvi Sarajeva v Moskvi. Med NOK SZ in NOK Jugoslavije so pristne tovariške vezi, ki se uokvirjajo v obče sovjetsko-jugoslo-vanske odnose.«
■	Marat Gramov, predsednik NOK Sovjetske zveze: »Plodni in prijateljski stiki med nacionalnima olimpijskima komitejema manifestirajo tudi brastvo in prijateljstvo med našimi narodi. Zavhaijujem se vsem, ki so prispevali k organizaciji 14. ZOI, gostoljubnim prebivalcem Sarajeva, ki so nas sprejeli s tako toplino in prijateljstvom, da se v bratski Jugoslaviji počutimo tako dobro. Sarajevo 84 znova dokazuje, kakšne velikanske možnosti ima šport in mednarodno olimpijsko gibanje za zbliževanje in druženje mladih, kar krepi mir in vzajemno spoštovanje med narodi.«
Najenostavnejši način za uničevaje uši in gnid s
pediliri®
šamponom In emulzijo
-	hitro delovanje
-	zadostna enkratna uporaba
-	Pedilin lahko dobite brez recepta v vseh lekarnah in bolje založenih trgovinah
KRKA
KRKA - ZELIŠČA, NOVO MESTO ____________11-50
SSfr
1
& '
To je priznanje
vrhunski kakovosti naših izdelkov!


gorenje
Pokrovitelj XIV. zimskih olimpijskih iger Sarajevo ’84
999
gorenje
Ekskluzivni dobavitelj televizijskih sprejemnikov in sistema za teletekst za XIV. zimske olimpijske igre, Sarajevo ’84
gorenje
Ekskluzivni dobavitelj televizijskih sprejemnikov, antenskih na prav in sistema za teletekst za XIV. zimske olimpijske Igre,
Sarajevo '84
999
41
Scott Hamilton s slabšim drsanjem vseeno tudi tokrat prav na vrhu
V prostem programu je bil daleč najboljši Kanadčan Orser, ki je v skupni razvrstitvi tudi osvojil srebrno kolajno — Kot zadnji tekmovalec je Sabovčik prehitel Černeta iz ZRN
ljal tako blesteče kot tokrat. Po dolgih letih je tako za ČSSR (po On dre ju Nepeli 1972 Sapporu) zasluženo osvojil olimpijsko kolajno.
SARAJEVO — Zmagovalce Lake Plači da 1980 — Robina Cousinsa, Jana Hoffmana in Charlesa Ticknerja so v Sarajevu na zmagovalnih stopničkah nasledili: Scott Hamilton (ZDA), Brian Orser (Kan) in Josef Sabovčik (ČSSR). Naš Miljan Begovič se je uvrstil le na 21. mesto.
23 tekmovalcev iz 17 držav je v zaključnem olimpijskem nastopu prikazalo kvaliteto — daleč najvišjo doslej, ki obenem ne zmore primerjave z nobeno dru-
(z) Scott Hamilton (ZDA) 0 Brian Orser (Kan)
(0 Josef Sabovčik (ČSSR)
JUGOSLOVAN: 21. Miljan Begovič
go drsalno disciplino. Vodilni po prvih dveh disciplinah so bili Ha-Milton, Simond in Čeme. Pričakovati je bilo, da bodo prav ti tudi končni dobitniki kolajn. Vendar je športna sreča ob bo-trovanju treme odločila drugače.
V četrtkovem nastopu je bil daleč najboljši odlični Kanadčan Brian Orser — izredno eleganten v lahkotnem drsenju po ledu, obenem pa nadvse uspešen v tež-
miltonu, ki tokrat ni bil tako zanesljiv kot sicer. Kar v treh primerih je namesto trojnega napravil le dvojni skok. Napake so očitno vplivale na njegovo zbranost in zato program ni izzvenel tako harmonično in učinkovito kot še vsakič doslej. Manjkala mu je njegova tako značilna sproščenost.
Francoz Simond, ki je imel kolajno tako rekoč že v roki, ni ponovil uspešnega nastopa v kratkem programu. Ob hudi tre-
kih elementih, med katerimi mu je brezhibno uspel tudi trojni axel - edinemu poleg Sabovčika. Ce bi bil Orser le malo boljši od 7. mesta v obveznih likih, bi se po obeh nastopih v prostem drsanju prav gotovo uvrstil med dobitnike zlate kolajne. Tako pa je to odličje pripadlo 3-kratnemu svetovnemu prvaku Scottu Ha-
Wtehna
US*"''*'
Ipf* <^p
mmm
■ Dobitnik zlate olimpijske kolajne med drsalci je Američan Scott Hamilton. Rodil se je 28. avgusta 1958 v Toledu v ameriški zvezni državi Ohio, zdaj pa živi v Denverju v Coloradu. Visok je 159 cm, težak pa 49 kg. Je študent, zelo rad se smuča na vodi, dirka z motorji in gleda televizijske nadaljevanke. Njegov trener je Donald Laatvs.
Scott Hamilton je tudi trikratni svetovni prvak, najboljši na svetu je bil v letih 1981, 1982 in 1983, lani je zmagal tudi na zlati pirueti Zagreba, na letošnjem nacionalnem prvenstvu pa je zasedel 2. mesto. V Sarajevu je drugič sodeloval na Ol. Pred štirimi leti je bil v Lake Placidu peti.
Kako izenačena je najboljša skupina posameznikov, dokazuje tudi okoliščina, da je letošnji evropski prvak Fadejev osvojil šele 7. mesto, večkratni evropski in tudi svetovni prvak Norbert Schramm pa šele deveto. Njegov preveč revijalni prosti program, kjer sicer ni manjkalo težavnih elementov, je izzvenel bolj kot
parodija, ki se odmika od pravega umetnostnega drsanja in glasbene interpretacije v športnem smislu.
Tudi tokrat se je izkazalo, da je bila Schrammova poteza, ki je povzročila veliko razburjenja tudi v drsalnem taboru ZRN, napačna. Schramm je namreč zapustil trenerja Zollerja, s katerim je osvajal kolajne, in se odločil za Američana italijanskega porekla Carla Fassija.
Naš Miljan Begovič je pokazal manj, kot zna. Dva padca v trojnih skokih sta porušila harmoničnost sicer dokaj svojstvene sestave programa, ki je bila zato videti slabša. Manjkala sta mu tempo in elan. Tako je v tej izjemno hudi konkurenci zasedel le 21. mesto, pred angleškim in korejskim prvakom. Pravo presenečenje pa je pripravil najboljši drsalec Kitajske, ki se je z izredno težkim programom prebil z 21. mesta, ki ga je imel po dveh disciplinah, kar na 18., kar je dokaz vidnega napredka kitajskih predstavnikov v umetnostnem drsanju v zelo kratkem času.
TJAŠA ANDREE-PROSENC
TUDI ZALAGA JE STRES — Novi olimpijski šampion Scott Hamilton si je obrisal solzo, ko so odigrali ameriško himno, a tudi Orserju (levo) in Sabovčiku (desno) ni bilo vseeno na zmagovalnem odru.
mi je napravil precej napak in v prostem programu zasedel šele 9. mesto, v končni uvrstitvi pa je komaj deveti. Tudi Čeme je bil precej slabši kot pred tedni v Budimpešti. Koreografija njegovega svojstvenega programa ni prišla prav do izraza.
Četrto mesto v prostem programu, ga je tudi v skupni uvrstitvi postavilo na to. Pravi »krivec« tega pa je simpatični drsalec iz ČSSR Josef Sabovčik — nastopil je kot zadnji, ki izredno težkega programa še nikoli ni izpe-
Nenadna reporterjeva smrt
■ V noči od četrtka na petek je v Sarajevu nenadoma, v 62. letu starosti, umrl znani športni novinar Geoftrey Miller, urednik agencije AP za Evropo. Predsednik MOK Juan Antonio Samaranch je v brzojavki agenciji AP izrazil sožalje vsega olimpijskega gibanja, za katero je Miller delal tako učinkovito mnogo let ne samo v tiskovni komisiji MOK, ampak tudi kot izreden reporter, ki je propagiral olimpijske ideale. To je huda izguba za olimpijsko gibanje, je zapisal Samaranch.
Poosebljenje drsanja..
Ameriški večer v Zetri — Hamilton ima zdaj vsa odličja, ki jih je v svoji karieri lahko osvojil — Novi prvak sicer preprost fant
SARAJEVO, 17. februarja — Sinoči je bila vsa ledna dvorana na olimpijski Zetri ameriška. Gledalci iz ZDA, ki so doslej doživljali bolj grenke dne\ so včeraj dopoldne najprej pobrali zlato v moškem smuku, ki je v ZDA najbolj popularna smučarska disciplina, sinoči pa so zahtevali zlato še za čudežnega dečka Scotta Hamiltona, velikega favorita v umetnostnem drsanju za posameznike. Nazadnje se je zgodilo, kar se je moralo zgoditi — toda neredki opazovalci iz dvorane pravijo, da bi bil nemara enako, če ne celo bolj, zaslužil najvišje odličje Kanadčan Orser, ki mu je sodniška žirija prisodila drugo mesto.
Scott Hamilton je tako svoji zbirki velikih uspehov dodal še zlato olimpijsko odličje, ki mu je doslej manjkalo. V Lake Placidu je bil šele peti, potem pa je osvojil serijo svetovnih prvenstev: Hartford 1981, Ko-benhavn 1982, Helsinki 1983. Lani je bil v veliki formi, zmagal je tudi na tekmovanju zlata pirueta v Zagrebu in na državnem prvenstvu v ZDA. Toda pred tem je bil doma leta 1981 drugi, leto pozneje tretji in letos pred oMmpi; >mi igrami spet drugi.
Kaj je torej takega na tem krhkem plavolasem mladeniču, ki ga je pri 159 cm in 49 kg en sam širok nasmeh, poln bleščečih zob, da se je zdelo mnogim gledalcem skoraj nemogoče, da ne bi dobil zlate kolajne? Mnogi so prepričani, da je Scott Hamilton poosebljenje drsanja, da ni samo umetnik v tej športni disciplini, marveč da je ta fant drsanje v človeški podobi. Kot bi narava hotela v njem pokazati, kako neskončne so
možnosti, s katerimi lahko obdari človeka, kadar se ji zahoče.
Strokovnjaki za umetnostno drsanje trdijo, da Hamilton, ki je drobnih, a eksplozivnih mišic, z izrednim posluhom povezuje drsalne g:v>e in da ga ni strah množice na tribunah. Od leta 1981 nihče ni dosegel takih uspehov kot on. Za njim so se menjavali princi, prestolonasledniki, toda dosegel ga doslej ni nobeden. Zahodni Nemec Norbert Schramm, postavni, atletski drsalec, ki so mu napovedovali lepo prihodnost, je bil sinoči v Zetri šele osmi. Toda Brian Orser, Kanadčan, ki je bil pred dvema letoma tretji na svetovnem prvenstvu v Helsinkih, je bil tokrat za las ob zlato. Bo tudi on spet zdrsnil navzdol ali pa bo nazadnje spodrinil s prestola kralja Scotta?
Krhkemu, deškemu Hamiltonu bi se sicer bolj podal vzdevek princ iz pravljice, toda vedno nasmejani Američan je bil pred začetkom tekmovanja sa-
mozavesten. »Še nikoli se nisem tako pripravljal na kako tekmovanje. Zame so olimpijske igre ravno taka velika prireditev kot svetovno prvenstvo. Vesel sem, da sem telesno popolnoma pripravljen.«
Njegovi oboževalci trdijo, da je Scott lepota gibanja, poosebljena v podobi navadnega smrtnika. To je zanj prednost in ovira obenem. Njegovi tekmeci imajo lahko slab dan, a kljub temu ostanejo odlični športniki. Kadar pa Hamiltonu odpove še taka malenkost od človeških vrlin, se začne vse podirati. Ta palček, ki že dolgo naganja velikanom strah v kosti, zdrsne ob najmanjših težavah pod raven, ki je za druge normalna.
Kot človek pa je Hamilton zelo preprost. Rad ima smučanje na vodi, vožnje z motornim kolesom, rad posluša operete. In zelo rad spoznava športnike iz drugih panog. Prav nič ni podoben zvezdniku. »Nečesa, kar bi lahko imenovali projekt Hamilton, sploh ni,« je izjavil. »Sva samo moj trener in jaz. Seveda pa se čim več pogovarjava z drugimi ljudmi, da bi dobila nove ideje. Moje največje zadovoljstvo je, da sem toliko prispeval k razmahu drsalnega športa v ZDA. In olimpijska zlata kolajna je krona mojega dela!«
ANDREJ NOVAK
Počastitve z zlatniki
n Zlatniki z likom Josipa Broza Tita bodo odslej tudi v olimpijskem muzeju v Lausanni. Predsednik OK Branko Mikulič je včeraj izročil Reymondu Gafne-ru, predstavniku olimpijskega muzeja, zlatnike s Titovim likom, reprodukcije grafik svetovnih likovnih umetnikov, zlatnik prijateljstva Sarajevo-Los Angeles, olimpijskih mest 84, in druge olimpijske spominke, ki so jih pripravili Sarajevčani. Zlatnik je dobil predsednik MOK Juan Antonio Samaranch, ki se je razveselil tudi kolekcije olimpijskih znamk, saj ima eno na j več j ih in najpopolnejših zbirk olimpijskih znamk na svetu.
Le moč ne bo dovolj
Zadnja dva dni iger še tekaški preizkušnji na 50 km za moške in 20 km za ženske — Ponavadi je odločala izkušenost — Favoritov več
SARAJEVO - Z maratonskima preizkušnjama - moški tekmujejo na 50 km, ženske pa na 20 km — bodo smučarski tekači in tekačice v soboto oziroma nedeljo končali olimpijska tekmovanja na Velikem polju. Dosedanji potek tekmovanj je pokazal, da kakšnega posebnega premika moči ni bilo, prav tako pa tudi ni pričakovti, da bi v zadnjih dveh disciplinah zablestela nova imena.
Smučarski maraton terja veliko izkušenost. Pametno je treba razporediti moči, sicer je mnogokrat ves napor zaman. To je stara smučarska modrost, kar pa seveda ne pomeni, da bi bila mlajšim tekmovalcem pot na vrh tudi v maratonu povsem onemogočena. Pa vendar: če bi to preizkušnjo dobil šele 22-letni zmagovalec olimpijskega teka na 15 km, Šved Gunde Svan, bi bilo to veliko presenečenje, ne glede na to, da teče na Igmanu v izredni forumi Preprosto bi pomenilo, da je ta čas svojim tekmecem »ušel« za toliko, da taktika sploh ni bila več pomembna.
Svanova zmaga je zatorej mogoča, verjetna pa ne, kajti zlasti sovjetski tabor z Zimjatovom in Zavjalovom na čelu in tudi najboljši Finci ter Norvežani bodo storili vse, da onemogočijo zmagoslavje plavolasega Šveda. Tudi v lastnem taboru bo imel Svan hudo konkurenco, predvsem v Thomasu Wassbergu, ki je po prehladu okreval in je v štafeti pokazal zelo dobro formo. Krog favoritov je še nekoliko širši. Računati je treba še z Mietom -Fincem, ki še vendo zaman lovi posamično olimpijsko zlato, pa z Norvežanom Aunlijem, ki bi v
»zvezdnem trenutku« tudi lahko osvojil najvišje priznanje. Pred dvema letoma, na svetovnem prvenstvu v Oslu, je zlata kolajna pripadla Wassbergu pred sovjetskim tekmovalcem Burlakovom in Norvežanom Eriksenom. V Lake Placidu 1980 pa so stali na zmagovalnih stopnicah Zimja-tov, Mieto in Zavjalov. Ne bi bilo nemogoče, da se ti trije vnovič uvrstijo na najvišja mesta.
Dosedanji zmagovalci
B 1924 - Haug (Nor), 1928-Hedlund (Šve), 1932 — Saarinen (Fin), 1936 — Wiklund (Šve), 1948 — Karlsson (Šve), 1952 — Hakulinen (Fin), 1956 — Jern-berg (Šve), 1960 — Hamalainen (Fin), 1964 — Jemberg (Šve), 1968 - EUefsater (Nor), 1972 -Tvldum (NDR), 1976 — Formo (NOR), 1980 - Zim jato v (SZ).
Ženske doslej na olimpijskih igrah niso tekmovale na 20 km. Ker v Lake Placidu ni bilo tekme v tej disciplini, so svetovno prvenstvo že tisto leto priredili posebej, pred dvema letoma v Oslu pa je zlata kolajna pripadla sovjetski tekačici Smetanini pred Berit Aunli, norveški junakinji
. ~ ~ .
H Zlatorog Maribor
uradna kozmetična služba 'VffN XIV. zimskih olimpijskih iger
Sarajevo '84
tega tekmovanja, ki je na tej progi doživela edini poraz.
Oba igmanska olimpijska teka štejeta tudi za svetovni pokal, vendar tekmovalna določila predvidevajo, da lahko vsak posameznik ali posameznica dobi na olimpijskih tekmah točke samo dvakrat. Finska dvoina zmagovalka Marja-Liisa Hamalinen je tako že izkoristila »kvoto« in
V Moriča hanu ne vedo, kam bi z vsemi navdušenimi gosti
Kar sedem in polkrat večji promet ima znana sarajevska restavracija z bosenskimi specialitetami - Visoki obiski
SARAJEVO - Moriča Han, restavracija na Baščaršiji, je bila zaradi ambienta in odlične bosenske kuhinje znana in priznana že prej. V njej so leta 1978 stregli italijanskemu predsedniku Sandra Pertiniju, violinistu Yehudiju Menuhinu, tja so gostitelji pripeljali predsednika Gane, kateremu so medtem pučisti že vzeli oblast, v njej je obedoval tudi bivši predsednik MOK lord KilJanin.
svojega seštevka točk, s katerim zdaj vodi v svetovnem pokalu, ne more več povečati, četudi bi na Velikem polju zmagala še tretjič. Vse druge tekmovalke in tekmovalci pa lahko osvojijo še nekaj točk, tudi če so bili že doslej dvakrat med dobitniki, če bi bila njihova uvrstitev na tretji tekmi boljša od slabše v prejšnjih dveh.
V svetovnem pokalu žensk vodi zdaj Hamalainen s 93 točkami pred Jeriovo (CŠSR) 70 in Berit Aunli (Nor) 55. Med moškimi pa je na čalu Šved Svan z 88 točkami pred Fincem Kirvesnie-nujem 70 in Zimjatovom (SZ)
Jugoslovanski zastopniki v tej najdaljši preizkušnji praviloma niso nastopali. Kolikor bi se v našem taboru vendarle odločili za nastop tega ali onega, bi bil to _ predvsem zanimiv poskus.
EVGEN BERGANT
Restavracija, ki so jo pred leti prenovili, je bila nekdaj prenočišče za popotnike in njihove konje. V hanu (prenočišče po turško) so se odpočili, prenočili in okrepčali. Pripadala je, kot so raziskali zgodovinarji, bratoma Moric, katerima so v drugi polovici 18. stoletja v trdnjavi obema v isti noči sneli glavo. Se danes si zgodovinarji niso na jasnem, zakaj ju je del ljudstva slavil kot junaka, drugi del pa črtil kot izdajalca.
Tudi Moriča hanu — prav čudno, kako zelo jim to nasploh uspeva — so Sarajevčani ohranili njegovo nekdanjo arhitekturo, z ničemer niso pokvarili niti njegove notranjosti, pa tudi jedi še kar naprej nosijo na mizo v lončenih in bakrenih posodah. Stihi perzijskega pesnika Rubahije O. Haj-jama (na temo: skrivnostim življenja do konca ne prideš do dna, ne zamudi ničesar, kar ti trenutki prinašajo) pa tudi prispevajo k pravemu ozračju.
Seveda, pravi Nurčo Rozajac, šef restavracije — v njej imajo poleg osrednjega salona še perzijski ege, pa gril, v nadstropju pa bosensko kafano, v kateri obvezno postrežejo z rahatlukom — vedeli so, da jim med olimpijski-
mi igrami ne bo primanjkovalo gostov. Česa podobnega pa vendar niso pričakovali.
Tistim, ki bi si hoteli vnaprej zagotoviti prostor, le stežka najdejo prazno mizo. Še pred štirinajstimi dnevi so imeli na dan v obeh glavnih restavracijah povprečno po sto gostov, zdaj jih je od 500 do 600. Dnevni zaslužek se vrti okoli 1,5 milijona dinarjev, kar je sedeminpolkrat več kot v običajnih časih.
Kraljeva skrb za naš turizem
■ »To je velik dan za jugoslovanski turizem in za športne delavce. Po nekaj preložitvah smo si le ogledali odličen moški smuk v izredno lepem vremenu. Kolikor vem, je prvič na olimpijskih igrah, da sta bila oba smuka hkrati na en dan. Predstavljam si, kakšne težave je to povzročilo športnim delavcem, vendar so delo odlično opravili. To in ameriška zmaga, ki bo še bolj proslavila Sarajevo tudi v ZDA, je velik plus tudi za vaš turizem,« je rekel norveški kralj Olaf V., ki si je ogledal smuk moških na Bjelašnici.
Najhitrejši smuk v zgodovini olimpijskih iger -104 km/h
Toliko je povprečno dosegel Bill Johnson, ko je drvel z Bjelašnice — Sani hitrejše od boba
SARAJEVO, 17. februarja — Na Bjelašnici je olimpijski tempo dosegel vrhunec: veter je vlekel s hitrostjo do 200 km na uro. I>an za dnem je bilo treba odlagati tekmovanje v smuku. Toda potem so se izkazali tudi tekmovalci - smuk na Bjelašnici je bil najhitrejši smuk v zgodovini olimpijskih iger. »Nori« BiU Johnson iz olimpijskega. Los Angelesa je vozil po pobočju s povprečno hitrostjo 104,5 km na uro, hitreje od 104 km/h pa so drveli tudi Muller, Steiner in Zurbriggen.
Smučarji, sankači, vozniki boba, skakalci drvijo po strminah s hitrostmi, ob katerih človeku zastane sapa. Najhitrejši bobi četverosedi so na treningu dosegli hitrosti okoli 115 km na uro, medtem ko so sankači, ki so manj zaščiteni, vozili še hitreje. Toda časi »težkih mladeničev« v bobu so minili. Zdaj je skupna teža omejena in odloča športna pripravljenost. Tekmovalci v bobu so atletsko grajeni fantje, ki morajo biti močni in hitri, kajti hitrost na stezi je odvisna od začetne hitrosti na startu, ko tekmovalci potiskajo bob in potem poskačejo vanj.
Smučarski skakalci zletijo čez rob odskočne mize na 70-metrski skakalnici skoraj z 90 km na uro, medtem ko na veliki, 90 m skakalnici tehnični delegat dovoljuje hitrost do 100 km na' uro, sicer bi bili skoki predolgi in prenevarni.
Med tistimi, ki se morajo poganjati z lastnimi močmi, pa so najhitrejši hitrostni drsalci. Gaetan Boucher, Kanadčan ki je zmagal v teku na 1000 in 1500 m, je bil s 47,49 km na uro precej hitrejši od šprinterjev na 100 m, ki na tartanu dosežejo kvečjemu 36 km na uro. Smučarski maratonci v pičlih dveh urah pretečejo 50 km, tekači v atletskem maratonu pa potrebujejo za 42 km še kakih 10 minut več.
V drsalnem maratonu spet dvoboj Gustafsona in Malkova?
Danes še zadnja preizkušnja hitrostnih drsalcev na ZOI v Sarajevu — Obeta se zanimiv spopad
SARAJEVO — Le en nastop najboljših hitrostnih drsalcev na svetu in naporaih tekmovanj v tej športni panogi bo na sarajevskih olimpijskih igrah konec. Zadnja disciplina bo tudi najbolj naporna, saj se bodo drsalci danes pomerili na najdaljši progi - 10.000 m.
Boj za olimpijska odličja bo ogorčen in napet kot morda še v nobeni dosedanji preizkušnji. Prvi favorit je 25-letni švedski drsalec Sven Tomas Gustafson, presenetljivi zmagovalec na 5.000 m, ki ima tudi svetovni rekord na 10 km. To razdaljo je na tekmovanju v Oslu predrsal v 14:23,59, vendar ’sta od takrat minili že dobri dve leti. Najhujše tekmece bo imel med sovjetskimi reprezentanti, zlasti v Igorju Malkovu, ki je na 5.000 m osvojil srebrno kolajno. Malkov ima na tej najdaljši progi celo boljši rezultat kot svetovni rekorder Gustafson. Edini doslej je to preizkušnjo opravil prej kot v 14 minutah (13:54,81), vendar mednarodna drsalna zveza ISU tega ne bo priznala, ker tekmovanje, kjer mu je to uspelo, ni bilo pravilno prijavljeno. Tudi Andrej Bobrov, Dmitri Bočka-rev in Konstantin Korotkov so že bili hitrejši od svetovnega rekorda, a morda bo vodstvo sovjetske
9SČ?
‘ft-
Polni pa se tudi knjiga vtisov. V Moriča hanu so v minulih dneh z bosenskimi specialitetami stregli švedskemu kralju Gustavu XVI, Liv Ullman, Kirku Douglasu pa predstavnikom ambasad vseh 49 držav, ki sodelujejo na sarajevskih olimpijskih igrah. Mnogi, ki bi na vsak način radi poskusili kakšno od specialitet glavne kuharice Voje Zanjeto-vič, čakajo v preddverju restavracije na mizo tudi več kot debelo uro. Večkrat zaman.
M. R.
TOVARNA VOZIL I I r/1 n	*N TOPLOTNE TEHNIKE
I I I I	BORIS KIDRIČ n. sol. o.
■ » U	MARIBOR
TIRNA VOZILA OPREMA ZA OGREVANJE CESTNA VOZILA KLIMA NAPRAVE
V Sarajevu se že borijo za olimpijske igre leta 1992
Norveškemu Lillehanunerju pomaga kralj Olav V., švedskemu Falunu kralj Gustav - ZRN ima že vse
SARAJEVO, 17. februarja — Sarajevo je že skoraj preteklost — na vrsti je Calgary. Toda v Sarajevu se že pogajajo in tolčejo za olimpijske igre leta 1992. V tem tekmovanju sodelujejo kralji in kraljice, z ministri in spominki, z olimpijskimi zmagovalci in brhkimi hostesami.
Ljubki norveški Lillehammer se je predstavil z zadržanim šarmom. Vsem je jasno, da mestu še manjka infrastruktura za igre. Toda norveški kralj Olav V., znan kot olimpijski zmagovalec v jadranju leta 1928, a tudi kot smučarski skakalec, je šel kljub 80. letom v ofenzivo za Lillehammer. V Sarajevu je priredil sprejem za člane Mednarodnega olimpijskega komiteja, in ta vendar odloča o tem, kje bodo igre.
999
Kar je prav Norvežanom, je narobe za Švede. Kralj Gustav in kraljica Sylvia, hči nemškega industrijca, se na moč trudita, da bi priborila igre Falunu, ki se še ni odrekel upanju, da bi postal nekoč gostitelj zimskih iger. Vsi drugi kandidati so bolj diskretni. Le Sofija je uradno nastopila s svojo kandidaturo.
999
Za igre se potegujejo tudi zahodni Nemci z Berchtesga-dnom. »Mi sicer nimamo kraljev in kraljic, imamo pa olimpijske zmagovalce,« pravi direktor toplic Michael Dycker-dorf. »Imamo Berchtesgaden, Reit im Winkl, Ruhpolding, Inzell, Schonau-Konigssee, Bad Reichenhall in Siegsdorf. To je najvažnejše. Poleg tega imamo zmagovalce - Peter Ange-rer (zmagovalec v biatlonu) je iz Siegsdorfa, Hans Stanggas-singer in Franz VVembacher iz Berchtesgadna.«
A. N.
reprezentance za nastop določilo katerega od ostale trojke »dolgoprogašev«; Saserin, Berezin, Bo-žijev. Odlične rezultate so na 10.000 m dosegli še norveški drsalci Karlstad, Falk-Larsen in
B Dosedanji zmagovalci 1924 — Julius Skutnabb (Finska), 1928 — je bilo tekmovanje zaradi odjuge prekinjeno, 1932 — Irving Jaffee (ZDA), 1936 — tvar Ballungrud (Nor), 1948 — Ake Seyffarth (Šve), 1952 — Hjalmar Andersen (Nor), 1956 — Sigvard Ericsson (Šve), 1960 - Knut Johannesen (Nor), 1964 - Jonnv Nilsson (Šve), 1968 — Johnny Hoglin (Šve), 1972 — Ard Schenk (Niz), 1976 — Piet Kleine (Niz), 1980 — Erič Heiden (ZDA).
Erič Heiden, zadnji olimpijski zmagovalec, je v Lake Placidu 10.000 m predrsal v 14:28,13, kar je olimpijski rekord in po dosedanjih nastopih hitrostnih drsalcev sodeč, bo ostal rekorder tudi po sarajevskih igrah.
SLOTMimS
POKROVITELJ
OLIMPIJSKEGA
UREDNIŠTVA
DELA
Nyland, ki s svojimi dosedanjimi uspehi na 14. ZOI ne morejo biti zadovoljni in bodo danes storili vse, da bi to popravili. In ne nazadnje - nastopil bo tudi Nizozemec Hans Van Heiden, »bronasti« izpred osmih let. V Innsbrucku je moral priznati premoč rojaka Pieta Kleina in Norvežana Stena Stensena. Na naslednjih olimpijskih igrah ni nastopil, v Sarajevu pa pri 36 letih nosi dres francoske reprezentance (z družino namreč že dolgo časa živi v Parizu).
UROŠ ŠOŠTARIČ
POKROVITELJ
YUGOSLAV SKI POOL
raoNiR
NOVO MESTO
GRADITELJ OLIMPIJSKE VASI
+ *' j
SVEŽINA, KI SPROŠČA
Poskusite v Sarajevu:
B Sogan dolmo (z mesom in rižem polnjene čebulice), Gazi-Husrevbegov čevap (biftek v rezancih, sveži paradižnik, belo vino, čebula),
saltanet tavo (telečje meso z zelenjavo, kuhano v lončeni skledi v pečici),
perzijski pilav (jagnjetina z rižem, začimbami, žafranom, peče se v bakreni posotii),
begovo čorbo (juha iz drobno nasekljanega piščančjega mesa in zelenjave, ki ji ne smejo manjkati bamje, začimba posebnega okusa),
slaščice (tufahije, tatlije, ka-daif, hurmašice) so običajno zalite s prevretim, z vodo razredčenim sladkorjem ali polnjene z orehi.
cfc
B SARAJEVO — V okviru kulturnega dela olimpijskega programa je bil sinoči tudi glasbeno-pesniški program z naslovom »Ladjica v steklenici«. S popevkami in stihi so se številnemu občinstvu v Domu JLA predstavili Gabi Novak, A rsen Dedič, Stjepan Mihaijinec in Rade Šer-bedžija.
KQBILFRm
LPICFU5SO
JUSOSLRVIJFl
LIPICA VABI TUDI POZIMI
VIKENDI IN SKUPINE
V paketu za konec tedna, katerega cena je 1.800 din, so vključene naslednje storitve: dva polna penziona, kopanje v hotelskem bazenu, ogled kobilarne brez vbdnika in turistična taksa.
Skupinam nudijo še posebej ugodne cene: nočitev z zajtrkom 600 din, polpenzion 700 din, polni penzion 800 din.
Skupinam, ki se ustavijo v Lipici samo zaradi ogleda kobilarne so na voljo posebni menuji po dostopnih cenah (od 330 do 600 din).
KOBILARNA, DRESURA IN POROKE Tudi v zimskem času je Lipica odprta izletnikom za ogled in predstavitev dresure. Ogled kobilarne stane 90 din (za otroke 50 din), ogled kobilarne in dresure 180 din (za otroke 100 din).
Lipiška poroka je možna vsak dan, je pa v navadi zlasti sobotna poroka. Poročencem, ki po poroki v Lipici, koristijo tudi gostinske storitve v Lipici, nudi kobilarna brezplačen prevoz z lipicansko kočijo od hotela Maestoso do poročne dvorane in nazaj.
TRIJE TEČAJI JAHANJA
Posebnost lipiške ponudbe so tako imenovane počitnice v sedlu, ki vključujejo začetni in nadaljevalni tečaj ter šolo dresure. Vsak tečaj vključuje 7 polnih penzionov, 12 ur jahanja z učiteljem, degustacijo kraških vin in pršuta, ogled Škocjanskih jam (brez prevoza) in turistično takso. Cena začetnega tečaja je 11.890 din, nadaljevalnega 11.170 din, šole dresure pa 15.490 din.
NOVI
bRRDBENO PRODRJNI CENTER
LJUBLJANA VEROVŠKOVA 72 OB SEVERNI OBVOZNICI
20. stran ★ DELO
OLIMPIJSKO DELO
Sobota, 18. februarja 1984
Nehvaležne napovedi za slalom Po točkah: Gruber pred Križajem
Mnogi slalomisti so prav za jutrišnji dan načrtovali najvišjo formo v sezoni - Vselej velja upoštevati, da je osip v olimpijskem slalomu velik, kajti kolajna je vredna vsakega tveganja
SARAJEVO - Na zimskih olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih v alpskih rfi«HpHi«h je ie najpreprosteje napovedovati razplet tekem v smuku, saj se ponavadi primeri tako, da posamezne reprezentance poskrbe že nekaj dni pred odločilnim spopadom za prave tekme. Že poskusni smuki so tekme v malem, saj je že kar običaj, da je vsak poskus na smuku tudi že kvalifikacija za olimpijko četverico. Tudi na Bjelašnici je bilo tako. Medtem ko so se Avstrijci in Švicarji dajali, kdo bo ostal v ekipi, se je meril z njuni tudi Američan Johnson in na treningu dokazoval svojo premoč. Zato je večina v njem že videla novega olimpijskega zmagovalca v smuku, kar se je v resnici tudi zgodilo. V veleslalomu in slalomu pa je napovedovanje veliko bolj nehvaležno delo, še zlasti v slalomu, kjer je osip ponavadi velik.
Golo ugibanje je, kdo bo v nedeljo pod vznožjem Bjelašni-ce, ki so jo Francozi počastili kar z najvišjim alpskim vrhom in ji rečejo Mont Blanc, da si ne bi zlomili jezika - v taki formi, da bo zdržal boj za najvišja mesta. Olimpijske igre so tako mikaven cilj, olimijske kolajne toliko vredne, da je seveda vsakdo načrtoval vrhunec prav za te dni, vendar vsi ne morejo biti najboljši, pri iskanju športne forme pa se tudi lahko pošteno ušteje še tak strokovnjak.
Začetek sezone v svetovnem pokalu je, denimo, navajal na ugotovitev, da je z odličnim reprezentantom Luksemburga Marcom Girardellijem, ki se je hudo ponesrečil na smuku ob koncu pretekle zime v Kanadi, domala konec. Girardelli ves december ni in ni mogel ujeti ene
Dosedanji zmagovalci
m 1948: Reinalter (Švi), 1952: Schneider (Avs), 1956: Sailer (Avs), 1960: Hinterseer (Avs), 1964: Stiegler (Avs), 1968: Kitiy. (Fra), 1972: Ochoa (Špa), 1976: Gros (Ita), 1980:	Stenmark
(Šve).
same slalomske uvrstitve. Cesar se je lotil, mu je spodletelo, nato pa je kar na lepem januarja začel nizati uspeh za uspehom: zmagal je v Parpanu na prvem slalomu, na drugem je bil drugi, nato pa je žel zmagoslavje še v Kitzbiihlu in Borovcu. Resda je treba slalomske uspehe Stenmarka in Girar-dellija pripisovati tudi temu, da sta izobčenca s 14. zimskih olimpijskih iger, hotela svetu dokazati svojo premoč, poleg tega pa se jima ni bilo treba ukvarjati z
olimpijskimi načrti. Mnogi drugi slalomisti so se morali na tekmah svetovnega pokala potegovati še za olimpijsko reprezentanco, zato je bilo znotraj ekip veliko živčnosti, ki je po svoje tudi dajala ton predolimpijskih slalomskim preizkušnjam.
Prav zato se je čuditi, da je tako pisana sezona dala v dosedanjih slalomih samo tri zmagovalce:	poleg »nepremagljive«
dvojice Stenmarka in Girardelli-ja samo še Wenzla, ki je bil najuspešnejši na uvodni tekmi sezone v Kranjski gori.
Naš prvi slalomist Križaj je bil v dobri formi pravzaprav vse doslej. Nekoliko je zanihal le po razmeroma dolgem slalomskem odmoru med decembersko tekmo v Madonni di Campiglio 20. decembra lani in januarskim slalomom v Parpanu, ki je sledil šele 16. januarja. Toda šlo je le za iskanje potrditve po tekmovalni vrzeli. Križaj je ves čas vzdrževal dobro formo, čeprav ni dobro začel na domačem slalo-mišču v Kranjski gori, kjer je zmagal Wenzel iz Liechtensteina.
Madonni di Campiglio, je bil vrstni red takle: 1. Stenmark (Šved), 2. Zoller (Avs), 3. Po-pangelov (Bolg), 4. Giorgi (Ita), 5. Strand (Šved), 6. Križaj (Jug), 7. Julen (Švi), 8. Gruber (Avs), 9. Wenzel (Liech), 10. Kodama (Jap).
Na dvodnevnem, parpanskem slalomskem sporedu sredi januarja, ki se je začel sicer z
Zastopajo SFRJ
■	Bojan Križaj (SK Tržič), rojen 3. 1. 1957, študent Fakultete za telesno kulturo v Ljubljani, stanuje v Zvirčab, svetovni slalomski vicešampion, na olimpijskih igrah brez uvrstitve v slalomu.
■	Jože Kuralt (SK Alpetour), rojen 28. 11. 1957, strugar, stanuje pri Sv. Duhu pri Škofji Loki, na Ol 1980 v Lake Placidu se je v slalomu uvrstil na 13. mesto.
■ Tomaž Cerkovnik (SK Olimpija), rojen 29. 6. 1960, študent ___________Fakultete za telesno kulturo, stana naslednja mesta pa so se‘uvr- i nyJe v Spodnjem Rudniku, Ljub-
• •• M ,__J	_ r___	liano no Dl	mm!
stili: 2. Popangelov (Bolg), 3. Frommelt (Liech), 4. Fjallberg (Šved), 5. Gruber (Avs), 6. Nils-son (Šved), 7. Steiner (Avs), 8. Orlainsky (Avs), 9. Ph. Mahre (ZDA), 10. Edalini (Ita).
Križaj je pokazal svojo pravo veljavo že na naslednjem slalomu v Courmayeurju, kjer je poceni »prodal« zmago Stenmarku, za njima pa so se tekmeci zvrstili takole: 3. S. Mahre (ZDA), 4. Zurbriggen (Švi), 5. Gruber (Avs), 6. Grigis (Ita), 7. Steiner (Avs), 8. Kuralt (Jug), 9. Gaspoz (Švi), 10. Andrejev (SZ).
V tretjem slalomu sezone, v
TOVARNA AVTOMOBILOV
CIMOS
KOPER
URADNA SANITETNO-AMBULANTNA SLUŽBA XIV ZOI SARAJEVO
099
'■n
Sarajevo 84
Rezultati
Ženski slalom
1.	MAGONI (Ita) 1:36,47,
2.	PELEN (Fra) 1:37,38,
3.	KONZETT (Lie) 1:37,50,
4.	Steiner (Avs) 1:37,84, 5. E. Hess (Švi) 1:37,91, 6. M. Tlalka (Pol) 1:37,97, 7. Quario (Ita) 1:37,99, 8. Kronbichler (Avs) 1:38,05, 9. Zini (Ita) 1:38,15, 10. Harvatova (CSSR) 1:38,66,
11. M. Hess (Švi) 1:38,67, 12. M. Epple (ZRN) 1:38,77, 13. Grabovska (Pol) 1:39,62, 14. Andrejeva (SZ) 1:40,22, 15. Svet (Jug) 1:40,85, 16. Merle (Fra) 1:44,30, 17. Kindle (Lie) 1:46,43,	18. Birkner (Arg)
1:54,75, 19. Jin 2:06,04, 20. Vang (obe Kit) 2:06,74, 21. Ari-stodimou (Cip) 2:19,64.
4x7,5 km
V7Z7,

.• Umetnostno drsanje - moški
1.	HAMILTON (ZDA)
3.4,
2.	ORSER (Kan) 5,6,
3.	SABOVČIK (CSSR)
7.4,
4.	Čeme (ZRN) 8,2, 5. Boita-no (ZDA) 11,0, 6. Simond (Fra)
11.8,	7. Fadejev 13,2, 8. Kutin (oba SZ) 16,2, 9. Schramm 16,2, 10. Fischer (oba ZRN) 19,6,
11. Beacom (Kan) 21,4, 12. Filipovski (Pol) 27,0, 13. Cocke-rell (ZDA) 27,6, 14. Ogava (Jap) 29,2, 15. Depouilly (Fra) 29,6, 16. Kirsten (NDR) 30,4, 17. Akesson (Šve) 31,8, 18. Ksu (Kit) 37,4, 19. Medhurst (Avstr)
37.8,	20. Eggleton (Kan) 38,6, 21. Begovič (Jug) 40,0, 22. Robinson (VB) 42,6, 23. Čo (Kor) 46,0.
1.	SZ 1:38:51,70
2.	NORVEŠKA 12,20 sek. zaostanka
3.	ZRN 13,40,
4.	NDR 1:13,00, 5. Italija
3:41,10, 6. CSSR 3:48,80, 7. Finska 4:24,40,	8. Avstrija
4:36,40, 9. Francija 5:05,90, 10. Švedska 5:36,50,
11. ZDA 5:40,20, 12. V. Britanija 7:25,50, 13. Romunija 8:53,10, 14. Madžarska 9:48,30, 15. Japonska 12:51,40, 16. Kitajska 14:12,40, 17. Jugoslavija 14:12,40.
Pregled kolajn
ljana, na OI še ni sodeloval.
■ Jure Franko (SK Gorica), rojen 28. 3. 1962, študent Fakultete za telesno kulturo v Ljubljani, stanuje v Ljubljani, na OI leta 1980 v Lake Placidu se v slalomu ni uvrstil.
»zmago« Steva Mahreja, a tudi z njegovo diskvalifikacijo, sta si razdelila uspeh Girardelli in Stenmark - 1. slalom: 1. Girardelli (Luks), 2. De Chiesa (Ita), 3. Wenzel (Liech), 4. Gruber (Avs), 5. Julen (Švi), 6. Frommelt (Liech), 7. Križaj (Jug), 8. Bouvet (Frai, 9. Strand (Šved), 10. Nilsson (Šved). Drugi slalom: 1. Stenmark (Šved), 2. Girardelli (Luks), 3. Gruber (Avs), 4. Križaj (Jug), 5. Halvarsson (Šved), 6. Popangelov (Bolg), 7. Andrejev (SZ), 8. Grigis (Ita), 9. Beck (ZRN), 10. Giorgi (Ita).
V Kitzbiihlu je Križaj spet stopil na oder za najboljše, vrstni red pa je' bil: 1. Girardelli, 2. Gruber, 3. Križaj, 4. Ph. Mahre, 5. Stenmark, 6. Strand, 7. Nilsson, 8. Vion, 9. Frommelt, 10. Popangelov.
Na zadnjem slalomu pred Sra-jevom v Borovcu je bil med olimpijci najboljši Avstrijec Gruber za Girardellijem in Stenmarkom, na naslednja mesta pa so se uvrstili: 4. De Chiesa, 5. Strand, 6. Ph. Mahre, 7. Heidegger, 8. Wenzel, 9. Križaj, 10. S. Mahre.
To je predolimpijska bilanca slalomov v svetovnem pokalu, na katerih je nabral največ točk Stenmark - 106, za njim pa je Girardelli s 95 točkami. Med olimpijci je na prvem mestu Gruber s 73 točkami, na drugem pa Križaj s 66 točkami, nato slede Wenzel 60, Popangelov 56,
Strand 39, De Chiesa in Frommelt z 32, na koncu deseterice najboljših pa je Phil Mahre z 29 točkami.
Med našimi slalomisti se je za Križajem na dosedanjih tekmah najbolj uveljavil Jože Kuralt, ki je po točkovanju za svetovni pokal v slalomu na 24. mestu skupaj s Švicarjem Zurbriggnom. Tomaž Cerkovnik, ki je bil 12. v Madonni in 13. v Kitzbiihlu, ima sedem točk in je na 29. mestu, Jure Franko, ki se je dvakrat prebil med petnajsterico (14. v Kranjski gori in 13. v Cour-mayerju), pa je na 33. mestu s petimi točkami.
Pri sestavljanju naše slalomske ekipe za olimpijske igre ni bilo tolikšne zadrege kot pri veleslalomu. Za prvi olimpijski nastop na Bjelašnici je moralo vodstvo reprezentance skrbno tehtati med Jožetom Kuraltom in Grego Benedikom, nazadnje pa se je
zlasti zaradi ugodnejšega štartnega mesta, ki je bilo zagotovljeno Benediku, odločilo zanj. Pravzaprav za nedeljo sploh ni bilo zadrege, saj je prišel v ekipo veleslalomski specialist Franko, ki pa je prav v tej sezoni pokazal velike obete tudi v slalomu, čeprav je na tekmah svetovnega pokala štartal z visokimi številkami.
Kakor kažejo zgornje razpredelnice, in če bi šlo zgolj po računih na papirju , tedaj ima na nedeljskem slalomu še največ možnosti Avstrijec Franz Gruber, takoj za njim pa Bojan Križaj. Gruberja pa bo gnala v slalomski boj še jeza nad četrtim mestom v veleslalomu, podobno, kot se je to zgodilo Križaju na zadnjih olimpijskih igrah v Lake Placidu, kjer je v veleslalomu ostal za las brez kolajne na četrtem mestu joŽE DEKLEVA
MU
SUTENUUSS
POKROVITELJ
OLIMPIJSKEGA
UREDNIŠTVA
DELA
NDR
SZ
Norveška
ZDA
Švedska
Finska
Švica
ZRN
Kanada
Italija
V. Britanija
ČSSR
Francija
Japonska
Jugoslavija
Liechtenstein
Avstrija
Z
7
4
3
3
3
2
2
2
2
2
1
SVEŽINA, KI SPROŠČA
B Zlatorog Maribor
uradna kozmetična služba XIV. zimskih, olimpijskih iger
Sarajevo ’84
Kam z vstopnicami, ki so zapadle?
Odložitve nekaterih olimpijskih tekem so bile za obiskovalce, še zlasti tiste, ki so se v Sarajevo pripeljati od daleč, veliko razočaranje. Prav hitro se je tudi pojavilo vprašanje: kaj je z vstopnicami, jih je mogoče zamenjati ati zanje dobiti povrnjen denar?
»OK je na svojem sestanku sklenil že kmalu po odložitvah obeh smukov, ženskega in moškega, da lahko gledalci vstopnice za preloženi tekmovanji uporabijo pri vstopu na katerokoli odprto tekmovališče,« pravi Vlado Brkič iz ZOI-Toursa, konzorcija jugoslovanskih turističnih agencij, ki ima na skrbi namestitev gostov in turistov, pa tudi projekt vstopnic.
Tudi o tem, da bi ljudem, ki so za en dan prišli na čisto določeno tekmovanje, ki je bilo potem zaradi slabega vremena odpovedano, v OK oziroma ZOI-Toursu, pravi Brkič, razmišljajo. »Iz Tuzle oziroma tamkajšnje termoelektrarne je odšlo na nedeljsko tekmo 120 delavcev, ki pa so zaradi velikega snega ostali na cesti. Pozneje pa jim delo ni dovolilo, da bi prišli v Sarajevo. Podobno velja za večje število Novosadčanov, ki so potovali z vlaki, pa jih je med potjo sneg dobesedno zasul. Organizacijam, ki so kupile večje število vstopnic, bomo po vsej verjetnosti -m tem bo OK razpravljal prihodnji teden -denar za neporabljene vstopnice vrniti. Kako bo s posamezniki, pa še ne. vemo, verjetno pa vsakemu od njih ne bomo vrnili denarja. Mislim, da je najbolje, da se za vse, kar je s tem v zvezi, obračajo na agencije, v katerih so kupiti vstopnice.«
jeklo
WTEHNA
V
tr
■ V Sarajevo iz dneva v dan prihaja tudi vse več nenapovedanih turistov. Zoiturs, specializirana olimpijska turistična agencija, je v zadnjih 10 dneh samo od teh smučarskih navdušencev dobila 10 milijonov dinarjev. V zasebnih sobah, ki jih delijo območne recepcije v 14 delih mesta, je 7.351 gostov, od teh 4.139 tujih. V hotelih v mestu in v bližnji okolici je 4.000 gostov, od teh devet desetin tujih. Več kot 1.500 gostov, med njimi največ Američanov, je tudi skupaj z več kot 4.000 časnikarji v novinarskem naselju Dobrin ja. Po dosedanjih analizah so tuji gostje na Igrah povprečno po devet dni, domači pa povprečno po dva dni. »Po vsakodnevnih stikih z gosti, ki bivajo v Sarajevu, sklepamo, da so z bivanjem in hrano zadovoljni,« pravi Božidar Vukmiro-vič, vodja službe Zoitursa. »Sem in. tja pride tudi kakšna reklama-cija, vendar se trudimo, da problem takoj odstranimo.«
Olimpijski dnevnik
q§*p.
■J [■
8.1
Zgovorne primerjave
SARAJEVO — V olimpijski areni se srečujejo športniki iz najrazličnejših okolij. So taki, ki jim je šport zares samo »konjiček«, kakršni so bili na primer nekateri tekmovalci v veleslalomu in tudi v smučarskem teku na 15 km in še v nekaterih disciplinah. Večinoma pa le gre za tekmovalce, ki se vsaj v nekem življenjskem obdobju povsem posvečajo samo športu. Toda tildi ti prihajajo iz najrazličnejših okolij. Ponekod so prepuščeni v glavnem sami sebi oziroma ozki klubski ali drugačni šolski organizacijski strukturi, drugje pa so vpeti v pravi državni sistem razvoja telesne kulture, kakršnega na primer poznajo v NDR ali SZ.
Primerjave, la izhajajo iz tega, so včasih zares presenetljive. V Sovjetski zvezi je na primer poklicnih trenerjev za smučarski tek več kot v Jugoslaviji tekmovalcev v tej disciplini.
Vzemimo podatke iz Sovjetske zveze pod drobnogled: po uradnih virih, ki so na voljo v njihovi olimpijski brošuri za Sarajevo, je v SZ 131.573 osnovnih telesnokulturnih organizacij, v katerih se ukvarjajo s smučarskim tekom. Te osnovne celice so tudi v tovar-nah, kolhozih, sovhozih. Aktivnih smučarskih tekačev je skoraj pet milijonov, 56.757 pa jih ima prvi kvalitetni razred ati so kandidati za mojstra športa. 7.723 smučarskih tekačev (in tekačic) ima naslov mojstra športa SZ, 115 pa jih je mednarodnega razreda. Poklicnih tfenerjev za smučarski tek je 11.141 skoraj 500.000 pa inštruktorjev in 475.900 smučarskih sodnikov.	.
Podobno je tudi v drugih panogah, najizraziteje pa v biatlonu, kjer lahko na primer SZ postavlja peščici naših biatloncev nasproti armado 20.000 kategoriziranih biatloncev, kijih vodi 651 poklicnih trenerjev.
Take primerjave si je treba kdaj pa kdaj pač priklicati v spomin, ko ocenjujemo rezultate.
EVGEN BERGANT
...—
Lep spomin, a grenak
SARAJEVO -Za vse življenje si bo francoska smučarka Christelle Guingnard zapomnila sarajevske olimpijske igre Se sama m vedela kako, a vendarle je najhitreje presmučala prvo slalomsko progo in se na drugi ustrašila svojega vodstva ter padla.
Se veliko nezadovoljnih
Na Malem polju bo danes še tekma skakalcev na velild skakalnici -Seznam favoritov predolg, da bi ga objavljali - Na njem tudi - veter
MALO POLJE — Uspešen trening v zadnjih dneh je v mnogih reprezentancah ob veliki skakalnici povzročil boljše razpoloženje, kajti vsak je dobil novo upanje, da lahko še popravi morebitni zaostanek s tekme na srednji skakalnici.
dejajo kolajn tudi na veliki skakalnici.
Celo Norvežani, ki imajo goto-
To je vsaj na prvi pogled malce umirilo naelektreno ozračje domala v vseh ekipah, tudi tistih, ki so minulo nedeljo nezadovoljne odhajale v dolino. Zares zadovoljnih namreč ni bilo ravno veliko, najbrž pa so se celo Finci in vzhodni Nemci spraševali, kako da so jim nekatera orožja odpovedala. Prvi so se po zaporednem
Dosedanji zmagovalci
■ 1964: Engan (Nor); 1968: Belousov (SZ); 1972: Fortuna (Pol); 1976: Schnabl (Avs); 1980: Tormanen (Fin).
zmagoslavju na dveh svetovnih prvenstvih (Lahti 1978 in Oslo 1982) ter zadnjih olimpijskih igrah pred Sarajevom v Lake Placidu seveda nadejali, da bodo tokrat slavili zmago tudi na manjši skakalnici, saj so že na treningu lahko opazili, da Jens VVeissflog le ni v tako zmagovalni formi, s kakršno je konec decembra in v začetku januarja petkrat zlahka opravil z vso konkurenco. V vzhodnonemškem taboru so po drugi strani lahko upravičeno pričakovali, da bodo tokrat pobrali dve kolajni, saj se je zdelo, da je Ostwald najzanesljivejši tretji človek, ki bi mogel spraviti v koš celo oba največja favorita. Enim in drugim se je navsezadnje izteklo tako, da so prav gotovo prepričani, o zanje ugodnem razpletu tudi na veliki skakalnici. Še posebej, ko so — Finci s Puik-konenom, vzhodni Nemci pa s Stannariusom - utrdili svoj položaj absolutno enakovrednih velesil, ki imata, po vsem sodeč, v svojih vrstah edini tako odlične moči, da se lahko zanesljivo na-
vo najbolj izenačeno ekipo tudi v Sarajevu, najbrž nimajo v svojih vrstah moža, ki bi se lahko zavihtel povsem na vrh, čeprav njihov trener Ludvik Zajc prav zaradi izenačenosti svojih skakalcev ni imel mirnega spanca, po-1 tem ko je moral med šesterico izbrati tiste štiri, ki jim najbolj zaupa.
Svoj delež pri tem ima seveda tudi neprijeten zaplet s »trond-heimsko skupino« tik pred olimpijskimi igrami. Če bodo norveški skakalci na Malem polju ostali brez kolajne, je seveda, kljub temu da naš nekdanji odlični skakalec za zdaj vendarle na Norveškem uživa podporo večine, mogoče pričakovati hude razprave ali pa celo odličitve z ne-
Najboljše uvrstitve Jugoslovanov
E* 8. Danilo Pudgar (1972), 9. Ludvik Zajc (1968), 23. Drago Pudgar (1972), 28. Bogdan Norčič (1976),	36. Miro Oman
(1964),	37. Marjan Mesec
(1972),	38. Peter Štefančič
(1968) in Bogdan Norčič (1980), 39. Peter Eržen (1964) in Marjan Pečar 1968), 40. Božo Jemc (1964) in Miran Tepeš (1980).
predvidljivim koncem. V sezoni, ko Norvežani po zimskih olimpijskih igrah tudi v svetovnem pokalu ne morejo upati na kaj več kot morebitno ekipno zmago, bi jim v takem primeru pomagal le še popoln uspeh na svetovnem ekipnem prvenstvu, ki
bo takoj po 14. zimskih olimpijskih igrah v Engelbergu v Švici. Tekmovanja na Malem polju štejejo tudi za svetovni pokal, Finci in vzhodni Nemci pa bodo ne glede na razplet drugega olimpijskega nastopa v sklepnem delu sezone tudi v tem tekmovanju z vsemi močmi branili svoj ugled.
To je seveda dovolj velik motiv za skakalce iz zibelke tega športa, da bodo danes poskušali na vsak način prevesiti tehtnico v svoj prid in se vmešati v pričakovan dvoboj, ki pa se s Puikkone-nom, ki je v odlični formi, ter ranjenim levom, svetovnim prvakom v smučarskih poletih iz Har-rachova pred slabim letom, eksplozivnim Klausom Ostvvaldom, utegne sprevreči najmanj v če-tveroboj skakalcev, ki bodo na veliki skakalnici še bolj nevarni. Favoritov je namreč še več kot na manjšem objektu, vsakemu izmed velikih outsiderjev pa bi bil uspeh obliž za neuresničene upe, ki so jim pred slabim tednom splavali po vodi. Seznam mojstrov je tako velik, da ga skoraj ne kaže navajati, odličij pa zato nič več. Kdo ve, mogoče bo to vendarle priložnost tudi za svetovnega rekorderja v poletih Pavla Ploca iz ČSSR ali celo njegovega rojaka Jifija Parmo, ki je VVeissfiogu prvi pretrgal zmagovito serijo nastopov na turneji Intersport in v Cortini d’Ampez-zo?. A kaj bi preveč ugibali. Za nas bi bilo seveda najbolj pomembno, da bi si v tem napetem boju bistveno večji kos potice odrezali tudi naši fantje.
OTO GIACOMELLI
Novo upanje za vse
■	DANILO PUDGAR, trener jugoslovanske reprezentance: »Vzdušje v naši reprezentanci je zdaj pred tekmo zelo delovno, po treh današnjih uspelih skokih Primoža Ulage (98,5, 107,' 105) pa tudi mnogo bolj optimistično. Po včerajšnjem treningu na veliki skakalnici smo trenirati še na 70-metrski skakalnici. Moram reči, da se je to na današnjem treningu kar precej poznalo. Skoki so biti daljši. Upamo, da se je Ulaga le ujel, pohvaliti pa vetja seveda tudi vse druge reprezentante.«
■	JENS VVEISSFLOG, olimpijski prvak na 70-metrski skakalnici: »Poskušal bom dvakrat čim bolje skočiti. Tekma bo prav gotovo zanimiva in izenačena.«
■	NULO HALONEN, vodja tinskih skakalcev: »Fantje zdaj dobro skačejo. To so dokazati na prvi tekmi in zdaj na treningih. O medaljah pašev našem taboru ne pogovarjamo. Prepričan sem, da bo eden od naših med najboljšimi tremi.«
■	JARI PUIKKONEN. Finska: »Aloj največji problem je prvi skok. Na velikih tekmah se mi le redkokdaj povsem posreči. Tako moram svoj položaj popravljati z drugim skokom. To se mi je pripetilo že pred štirimi leti v Lake Placidu. nato pa tudi v Sarajeva na 70-metrski skakalnici. Upam, da se mi bosta jutri vendarle posrečila oba skoka. V naši reprezentanci so mi zaradi tega priskrbeti celo psihologa...«
■	DALIBOR MOTEJLEK,- trener reprezentance ČSSR: »Fantom velika skakalnica bolj leži. Danes je bilo sicer nekaj težav na zaletišču, toda kljub temu upamo na najboljše: eden med prvimi desetimi.«
■	JUKO KASAJA, trener japonske reprezentance: »Na jutrišnji tekmi pričakujemo boljše rezultate kot na 70-metrski skakalnici, toda v boj za vrh naši skakalci ne bodo posegli. Skakalci NDR in Finske zdaj tako rekoč nimajo tekmecev. Od naših še največ pričakujem od Jugi ja.«
■	LUDVIK ZAJC, trener norveških skakalcev: »V boj za kolajne bodo posegli Ostvrald, VVeissflog, Nykanen, eden od Norvežanov, Ploc m morda tudi Ulaga, čeprav zdaj ni v taki formi, kot je bil na začetku sezone. Tekma na veliki skakalnici bo prav gotovo izredno zanimiva. Boljše je zdaj tudi zaletišče, saj je bilo na 70-metrski skakalnici preveč zaledenelo.«
■	BILL BAKKE, trener kanadskih skakalcev: »Velika favorita za zmago na veliki skakalnici sta seveda VVeissflog in Nrkanen, toda računati je treba tudi na presenečenja. S formo naših skakalcev se ne bi preveč hvalil. Kljub temu upam na najboljše.«
■	HORST BULAU, Kanada: »Kdo so jutri prvi favoriti? Moram reči, da me to ne zanima kaj prida. Na prvi tekmi mi ni šlo najbolje. Zdaj moram popraviti ta slab vtis.«
J
Olimpijska zastava gre v Caigaij
ES V hotelu Hotiday Inn so predstavnikom prirediteljev 15. ZOI v Calgarju izročili olimpijsko zastavo, ki jo bodo hraniti do začetka iger 1988 leta. Ob tej priložnosti je predsednik MOK Juan Antonio Samaranch izročil še posebno olimpijsko zastavo Sarajevu, ki bo temu olimpijskemu mestu ostala v trajno last. V olimpijskem muzeju v Sarajevu so odprli razstavo Ivana Meštro-viča, enega najslavnejših jugoslovanskih kiparjev. Sarajevsko kulturno občinstvo in udeleženci olimpijskih iger si bodo lahko ogledali razstavo, ki so jo lani ob stoletnici rojstva velikega umetnika pripravil v Zagrebu. Razstavljeni so kipi iz vseh obdobij ustvarjanja Ivana Meštroviča in tudi risbe.
Darila novinarjem
ffl Tovarna pisalnih strojev UNIŠ, ki je glavni pokrovitelj jugoslovanske olimpijske reprezentance, je obdarila (s pisalnimi stroji) tudi prve novinarje, ki poročajo z olimpijskih iger. Računalnik je dal podatek, da je najstarejši tuji poročevalec Michael Kupper. »Mihvaukee jomal«, Id je bil rojen 11. aprila 1904. leta, najsnlajši pa Bert Bertrand iz ABC Spori Magazina, ki je bil rojen 1. aprila 1966. leta v Miinchnu.
Najstarejši jugoslovanski TV novinar je Mladen Delič, ki je IS. januarja dopolnil 65 let, najstarejši pišoči novinar pa komentator zagrebškega Vjesnika Žarko Sušič, 58 let. Najmlajši med jugoslovanskimi novinarji je Dejan Danilovič iz Narodnega borca Sarajevo, ki bo čez teden dni praznoval 21. rojstni dan.

DONATOR XIV. ZOI SARAJEVO 84
industrija motornih vozil Novo mesto telefon (068) 23-311 telex 35-728
Sodniki se šele zdaj potijo
M Sodniki se potijo tudi po končanem tekmovanju - tedaj morda še bolj. Dajanje ocen, ki morda niso ravno najbolj utemeljene, namreč ni brez posledic. Sama ocena je sicer relativna, pomembno pa je mesto, ki ga tekmovalcu določijo na lestvici.
Po končanem tekmovanju sledi namreč sestanek sodnikov, ki ga vodita vrhovni sodnik in njegov pomočnik. Posamezni sodniki, pri katerih se njihove uvrstitve za več kot dve mesti razlikujejo od dejanskih rezultatov za posameznega tekmovalca, morajo ustno, zatem pa še pisno poročati, je zapisano v pravilih. Še huje pa je seveda, če sodnik napravi napako pri »svojem« tekmovalcu. Tedaj gre za tako imenovano nacionalno sojenje, ki se obravnava precej strožje kot napake v strokovnosti. Če je takšnih napak več, lahko y mo v ni sodnik predlaga pisno opozorilo ati celo suspenz za eno ati več let. O kazni odloča predsedstvo mednarodne drsalne federacije na obrazložen predlog tehnične komisije.
Tudi ocenjevanje moških v prostem programu najbrž ne bo ostalo brez posledic.	/
Tako je francoska sodnica Američana Hamiltona postavila na prvo mesto, Kanadčana Orseija pa na drugo, medtem ko ima »svojega« Sunonda na 6., čeprav je deveti. Sodnik ZRN je, recimo, postavil na tretje mesto Tadejeva, čeprav je bil v prostem drsanju sedmi, jugoslovanski sodnik pa je na tretje postavil Schramma (bil ie šele deveti).
Za presenečenje v smislu protinacionalnega sojenja pa je poskrbel sodnik CSSR, ki je v kratkem programu postavil Sabovčika na deveto mesto, čeprav je dosegel štiri mesta boljši plasma: sojenje torej nikakor ni preprosto in se ne konča s tekmovanjem.	V. S.
Princesa bi rada v Sarajevu še ene OI
9 Princesi Nori iz Liechtensteina, ki si je ogledala tekmovanje v smuku, je v Sarajevu tako všeč, da bi rada bila tukaj še na enih olimpijskih igrah (princesa je tudi predsednica nacionalnega olimpijskega komiteja Liechtensteina): »Te olimpijske igre so zame pravo odkritje. Organizacija in vse drugo pa prava senzacija. Bivanje v Sarajevu bom imela med lepimi spomini in upam, da bom še prišla v vaše mesto.« Princesa Nora je izrazila tudi intimno željo, da bi bilo Sarajevo spet gostitelj zunskih olimpijskih iger. »Vse je tukaj tako dobro organizirano, ljudje so tako ljubeznivi, da bi rada spet prišla sem na olimpijske igre,« je rekla ugledna gostja.
Županu Luggerju je lahko verjeti
■ Na obisku v Sarajevu je tud dr. Alois Lugger, župan Innsbrucka, enega od treh mest m svetu, ki SO doslej po dvakra imela zimske olimpijske igre. »Sarajevo je naredilo skok za 2t let naprej z infrastrukturo, zgrajenih je veliko novih stanovanj, turistični objekti pa bodo dobra podlaga za razmah turizma. Mislim, da so v Sarajevu zrasti najsodobnejši športni objekti » Evropi. To je res izreden zgled za prireditelje ZOI v Cuigarjju 1988. leta. Poseben vtis je naredilo name to, da so vsi objekti, zgrajeni za ZOI, trajni in da bodo po igrah služili prebivalcem Sarajeva ter domačim in tujim gostom. Tukaj namreč ni bilo improvizacije, kot v nekaterih drugih olimpijskih mestih.«
Zadnje novice
ČSSR : Švedska 2:0
(0:0, 0:0, 2:0)
Napovedi čehoslovaškega trenerja Ludeka Bukača, da so Švedi na srečanju s Sovjetsko zvezo varčevali moči za naslednjo tekmo, so se uresničile. Igralci s tremi kronami ria prsih sp igrali povsem drugače kot proti SZ in tudi zato svetovni podprvaki niso našli pravega orožja, da bi strli njihov odpor, vse do 55. minute. Malo pred tem sta se v sicer fair srečanju brez potrebe zboksala Liba in Sodergren. Igra v štirih proti štirim je bila bolj pogodu reprezentantom ČSSR in nenadoma so se znašli v napadu Kad-lec, Hrdina in Ružička, pred njimi pa sta bila Ahlen in Waltin. Eden boljših na tem srečanju, Ružička, je spretno »potegnil« nase oba švedska branilca, nakazal, da bo podal Kadlecu, a raje poiskal Hrdino, ki je z močnim strelom s kakšnih dveh metrov premagal nemočnega vratarja Riddervalla. Do konca je bila le še minuta in 20 sekund, ko je trener Parstroem poklical z leda svojega vratarja in poslal v ogenj šestega igralca.
Enaintrideset sekund pozneje je ČSSR vodila z 2:0. Branilec Benak se je uspel prebiti iz gneče pred svojimi vrati, se vrgel proti ploščku in ga odbil proti praznim švedskim vratom. Kljub temu, da so videli samo dva gola, gledalci niso bili prikrajšani, saj sta obe moštvi prikazali lepo igro, v središču pozornosti pa sta bila oba vratarja. Zlasti Sindel je za učinkovito posredovanje dobival pogoste aplavze.
UROŠ ŠOŠTARIČ
ZDA : Poljska 7:4 (2:1, 4:3, 1:0)
»Multinacionalna« prva peterka ZDA, ki jo sestavljajo po rodu Grk Helios, Nemec Hirsch, Poljak 01czyk, Francoz Lafon-taine in Danec Jensen, je bila ob Bjugstadu, čigar ded je Šved, in > Verčhoti, njegovi starši so rojeni na Apeninskem polotoku, je bila najzaslužnejša za zmago, za -končno 7. mesto in vsaj delni obliž na rane Vairovi četi. Zanimivo je, da je bilo v tem dvoboju doslej najmanj izključitev, igralci obeh moštev so skupaj na kazenski klopi presedeli le 6 minut. Ekipa ZDA je bila veliko boljša, pokazala je veliko lepega pa tudi precejšnjo mero neučinkovitosti.
BOJ.AN KAVČIČ
Hokej v številkah
Finalna skupina
ČSSR : Švedska 2:0 (0:0, 0:0, 2:0)
Dvorana Zetra, gledalcev 8000, sodniki Le ver (Kanada) ter Prusov (SZ) in Schnieder (ZRN).
Strelca: 1:0 - Hrdina (55), 2:0 - Benak (59).
Kazenske minute: ČSSR 8, Švedska 8.
SZ : Kanada 4:0 (0:0, 2:0, 2:0)
SZ	2 2 0 0	14:1	4
ČSSR	2	2	0	0	5:0	4
Kanada	2	0	0	2	0:7	0
Švedska	2	0	0	2	1:12	0
Za 7. mesto:
ZDA : Poljska 7:4 (2:1, 4:3, 1:0)
Dvorana Skenderija, gledalcev 4000, sodniki Olsson (Šve) ter Korentschnig (Avs) in Ronning (Nor).
Stolči: 1:0 - 01czyk (4), 1:1 - Klocek (6), 2:1 - Bjugstad (15), 2:2 - Pytel (17), 3:2 - Lafontaine (21), 4:2 - Bjugstad (|7), 4:3 - Jobczyk (38), 5:3 - Jensen (39), 5:4 - Sikorski (39), 6:4 - Verchota (40), 7:4 - Sampson (57).
Kazenske minute: ZDA 2, Poljska 4.
Za 5. mesto:
DELO
OKROGLA MIZA:
VISOKOŠOLSKA
REFORMA
Prenova univerze se začne 1985
Univerzi sta pripravili osnutke vzgojno-izobraževalnih programov dodiplomskega študija in tudi magistrskega študija; ponekod zaostaja izdelava programov za specializacijo in za druge oblike izpopolnjevanja. O večini zdaj razpravljajo na svetih šol, precej jih je že poslanih na strokovne svete posebnih izobraževalnih skupnosti. Osnutki so rezultat ostre in plodne razprave znotraj posameznih disciplin in usklajevanja med disciplinami, med obema univerzama ter med širšo družbeno skupnostjo.
Tako je na Delovi okrogli mizi o reformi visokega šolstva (začne se s šolskim letom 1985/86) začel svojo uvodno besedo dr. France Vreg, prorektor Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani. Nadaljeval je: da osnutki visokošolskih izobraževalnih programov »vsebujejo mnoge inovacije pa tudi racionalnejše rešitve. Sodimo, da zagotavljajo razvoj strokam in da omogočajo poglabljanje pedagoškega procesa. Povsem naravno je, da razprava odpira tudi nova vprašanja ali oživlja stara.« Med drugim je opomnil: Osrednja misel preobrazbe je permanentnost izobraževanja, je sistem odprte univerze, ki s podiplomskim študijem, specializacijami, različnimi oblikami izpopolnjevanja nenehno in ponovno vključuje delovne ljudi v procese pridobivanja novega znanja. Ali smo prebili zidove izobrazbenega konservativizma, ki je v diplomi videl konec izobraževanja ali »vrhunec« spoznanj o stroki in družbi?
Pogovor ni izčrpal problematike, zato so udeleženci okrogle mize predlagali, naj bi se pogovor nadaljeval in se kdaj prihodnjič dokopal tudi do pobud in novih predlogov. Pogovor za Delovo okroglo mizo so sprejeli kot prispevek k sedanji javni razpravi o osnutkih novih visokošolskih programov.
Sodelovali so: <lr. Janez Hofler — izredni profesor na Filozofski fakulteti; Mirko Jančigaj -generalni direktor TZ Litostroj; dr. Dragoš Jurišič - redni profesor na visokošolski temeljni organizaciji Gradbeništvo in geodezija. Zdenko Medveš — višji predavatelj na Filozofski fakulteti; Mojmir Ocvirk — študent na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo: dr. Emil Rojc — predsednik Republiškega družbenega sveta za vzgojo in izobraževanje; dr. France Vreg - prorektor Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani; dr. Tine Zorič - prorektor Univerze v Mariboru, iz Dela pa Tit Vidmar in Janko Svetina, ki je pogovor po stenogramskem zapisu Danice Velkavrh povzel za objavo.
DELO: Kakšno kakovostno raven imajo priprave visokošolske reforme?
ROJC: Smernice za oblikovanje visokošolskih vzgcjno-izobraževalnih programov se zavzemajo za široke programe, za odpravljanje programske razdrobljenosti visokega šolstva, za večji vpliv potreb znanstveno-tehno-loškega razvoja nanje, za upoštevanje načela permanentnega izobraževanja, ki ga je mogoče uresničevati le z razvejenimi in dinamičnimi programi in oblikami dopolnilnega izobraževanja, izpopolnjevanja, usposabljanja ob delu in specializacije. Na take smernice ni bilo bistvenih pripomb. Zdaj, ko jih je treba uresničiti na lastnem programu, pa prihaja tudi do odporov in nedoslednosti. Novi progami nas! ir-i > največkrat aa osnovi sedanje kadrovske zasedbe a:. Katedi^, sedanjega razmerja sil med strokami, pa tudi tega, kakšnega botra ima kdo za seboj. Z večjo doslednostjo družbenopolitičnih in samoupravnih struktur bi najbrž zmogli preseči tudi omenjene težave, ki upočasnjujejo tok samoupravne preobrazbe visokega šolstva.
DELO: Kako povečati odzivnost visokega
šolstva?
ROJC: Dosedanji način financiranja visokega šolstva je prav spodbujal ekstenzivno rast navidezno novih programov, kakršne so po vsebini izvajale že druge visokošolske organizacije. Rešitev težav je le v vzpostavitvi takšnih odnosov in meril za pridobivanje dohodka v svobodni menjavi dela, ki ne bodo naklonjeni mnoštvu programov dodiplomskega študija in ki bodo spodbujali visokošolske organizacije za dobro pedagoško in raziskovalno delo. Stimulirali naj bi jih za dinamično odzivnost visokega šolstva na potrebe združenega dela, znanstvenega in družbenega razvoja po poti permanentnega izobraževanja, interdisciplinarnega študija, možnosti izbire med smermi in programi. Dobro je, da so se visokošolski delavci zavzemali v srednjem izobraževanju za široke programe in ni razlogov, da bi bilo v visokem šolstvu drugače. Prav zaradi tega delegati v Republiškem družbenem svetu največkrat trmasto vztrajamo pri doslednem uveljavljanju omenjenih načelnih smernic za sestavo novih programov.
DELO: Omenja se neustrezna družbenoekonomska podlaga reforme.
MEDVEŠ: Tudi v strokovnem svetu SRS za vzgojo in izobraževanje se pogosto seznanjamo s pripravami na visokošolsko reformo. Menimo, da se te priprave mogoče doslej pretirano zadržujejo na programskih sklopih. Tu je napravljenega znotraj obeh univerz, medtem ko zunaj univerze mogoče bolj zaostajamo pri ustvarjanju takih družbeno-eko-nomskih odnosov in finančnih kriterijev, ki bi bolj spodbujali visoke šole k uresničevanju novih ciljev.
DELO: Kateri so ti zunanji pogoji?
MEDVEŠ:	Prvi:	ustvariti spodbudnejše
družbeno-ekonomske odnose in pogoje dela visokih šol za fleksibilnejše in permanentno izobraževanje. In drugi: oživitev vseh odnosov med visokim šolstvom in združenim delom. Zakon o visokem šolstvu je razvil visokošolski sistem enotno. S tem je skušal prerasti pojavljanje dvojnega tipa visokega šolstva, kar je značilno za razvoj visokega šolstva v svetu (poleg akademsko usmerjenega študija še neke vrste strokovni koncept visokega šolstva). Vsi naši dokumenti za izobraževalno reformo gradijo enoten koncept vi-
sokega šolstva in vsak program tako v visokem kot srednjem izobraževanju zato zahteva poleg klasičnih oblik študija tudi usposabljanje s proizvodnim delom.
DELO: Tisti, del študija, ki bo potekal zunaj visokega šolstva, še ni razvit. Bi bili tako novi programi v neki situaciji sami sebi namen? MEDVEŠ: Številni mehanizmi naj bi zagotovili sicer čim širšo družbeno verifikacijo programov. Vsaj s formalnega vidika je to zagotovljeno, sprejemata jih oba zbora izobraževalnih skupnosti. Ni pa izključeno, da obstajajo tudi taki programi — zlasti zato, ker pogoji za izvedbo programov zunaj univerze zaostajajo. To lahko vodi do tega, da bi se šolska reforma na visoki stopnji omejila predvsem na šolsko sfero. Gre za to, ali bomo v visokošolskem študiju uspeli integrirati oba cilja, ki smo ju že v srednjem šolstvu definirali kot izobraževanje za delo in za nadaljevanje izobraževanja in se nam v visokem šolstvu pojavljata kot izobraževanje za potrebe razvoja stroke in za vrhunsko strokovno delo. DELO: Zakaj so programi za dodiplomsko izobraževanje bolj pripravljeni kot programi za podiplomski študij in za strokovno izpopolnjevanje ter usposabljanje?
ZORIČ: Pri programih, za katere je financer znan, uzakonjen, se ve, kako se bodo izvajali. DELO: Na primer?
ZORIČ: Najdlje smo prišli pri dodiplomskem izobraževanju, nekoliko slabše napredujejo priprave reformiranega podiplomskega izobraževanja. Sistem strokovnega usposabljanja pa je na mrtvi točki, zanj se ne ve, kdo naj bi ga financiral in kdo izvajal. DELO: V nobeni stroki ni direktnega financerja?
ZORIČ: Interesi so samo sporadični, občasni. Visoko šolstvo si pa želi stabilnega, dol-goročenga dela. Zaradi negotovosti in nedorečenosti, kako naj to uresničimo, se visoko šolstvo boji teh programov. Razen tega jih samo tudi izvajati ne more — sodelovati bi morali prvovrstni strokovnjaki, ki jih imajo naše velike delovne organizacije. Manjka nam nekdo, ki bi vsa ta prizadevnaja združil. DELO: Kdo naj bi to opravil?
ZORIČ: Verjetno bi morala prevzeti to nalogo Gospodarska zbornica Slovenije. Za tehnološki razvoj Slovenije je strokovno usposabljanje na visokošolski ravni vsaj tako pomembno kot dodiplomski študij — človeku v delovni organizaciji moramo pomagati, da se za svoje ožje področje dela dokvalificira. In dokler tega ne bo, bomo na univerzi poskušali to uresničevati z dodiplomskimi programi. Tu je največja nevarnost, ki se ji nismo izognili.
VREG: Univerza mora zagotavljati celovitost raziskovalnega in izobraževalnega siste-. ma. Sodobno tehnologijo in znanost, kakršna" je v svetu, bomo lahko uporabljali samo, kadar bomo na raziskovalni, magistrski, doktorski specialistični ravni sposobni usposabljati visoko specializirane strokovnjake. DELO: Svobodno menjavo dela radi pojmujemo enostransko.
JANČIGAJ: Delavci v gospodarstvu sitio produkt sistema izobraževanja. Če nismo uspešni, je verjetno šola soodgovorna, če bomo uspešni ali neuspešni čez 10 ali 20 let, je to naša skupna odgovornost. Nismo toliko nesposobni, da ne bi znali skupaj iskati izhoda iz nastalega položaja in odpravljati konfliktov. V svobodni menjavi dela moramo zato zagotoviti, da bodo tisti, ki se dogovarjajo o sistemu šolanja na univerzi, vedno imeli pred očmi zahtevo: rezultat dela z ljudmi, ki bodo prišli iz šole, mora biti dober v prostoru, v katerem smo. V tem primeru je tudi odgovornost za financiranje skupna.
DELO: Če bi združeno delo razumelo univerzo, bi bilo kaj drugače.
JANČIGAJ: Takoj vprašam: zakaj združeno delo tega ne razume, zakaj tega ne more storiti, kaj narediti, da bomo to sposobni napraviti? Skupaj z učitelji združeno delo lahko prebrodi to situacijo, če bo to skupna potreba. Brez tega ne moremo programirati razvoja. Ljudje, ki se ukvarjajo z izobraževanjem, bi morali biti pred nami v razmišljanju vsaj za eno leto, da ne rečem za desetletje. Ce smo podrejeni istemu kriteriju — da kot direktor v združenem delu ne morem biti uspešen, če fakulteta ne pomaga s sistemom vzgajanja — če se učitelji čutijo soodgovorne za skupno kreiranje razvoja, potem bo rezultat lahko veliko boljši kot v konfliktni situaciji. DELO: Imate te zveze?
JANČIGAJ: Ne v celotnem izobraževanju. Neposredno smo vključeni v ,iednjem izobraževanju. V primerjavi s poprečno izobrazbo v tovarni je bila naša latna srednja šola pred 20 leti na bistveno višji ravni. Če hočemo dati šoli isto vlogo danes, jo moramo dvigniti na višjo raven skupaj z univerzo. Šola mora biti eden od pobudnikov zagona, osvežitve. _jro sprejemamo in isto pričakujemo od vsen, ki se ukvarjajo z izobraževanjem. DELO: Česa ne znajo današnji diplomanti, kaj jim manjka?
JANČIGAJ: Izredno težko vključujemo današnje diplomante v kvalitetno timsko delo, težko se navadijo na to. Ni pa nobenega projekta več niti v našem prostoru niti v svetu, ki bi ga lahko avtokratsko vodil en sam strokovnjak. Vsi projekti so lahko uspešni samo na osnovi integriranega znanja. Osnovnega principa timskega dela ne obvladamo. Tu nastajajo konflikti.
DELO: Tudi na univerzi?
JANČIGAJ- Pri oblikovanju visokošolskega študija so težave tudi zaradi tega, ker tudi na univerzi nimamo integriranega timskega dela. Zaradi tega imamo še veliko več težav, kot bi jih bilo treba.
HOFLER: Pri nas preveč polariziramo pojma prakse in univerze in ju obravnavamo
preveč kot storitve v eni ali drugi smeri. Sedanji kadrovski sistem ne omogoča fluk-tuacije kadrov med univerzo in združenem delom.
DELO: Velja to tudi za humanistično področje?
HOFLER: Tudi. Vem, da je drugod, na primer v Nemčiji, velika izmenjava kadrov. Zakaj pri nas dober direktor, posloven človek, ne bi mogel prevzeti dela izobraževalnega programa na univerzi? In narobe — zakaj kakšen uspešen učitelj ne bi mogel postati direktor tovarne ali član izvršnega sveta? To se sicer dogaja, toda tega je veliko premalo. DELO: Vzroki za slab pretok so tudi v neenakem vrednotenju dela.
JURIŠIČ: To je ena od osnovnih ovir. Zelo dobri strokovnjaki iz operative zato niso tako zainteresirani za delo na univerzi. To je problem materialnega, še bolj pa družbenega vrednotenja učiteljevega dela. Gre za zaupanje družbe v njegovo delo. Pri tem so izredno pomembni »normativi« izobraževalne skup-
tudi zaradi tega, ker imamo neko svojo karakteristiko. Morali bi dati pečat našemu jazu in trdim, da je okolje slovenskih univerz bolj sposobno - v celoti, ne le gospodarsko - kot se danes dokazuje. V vsem sistemu študija zaviramo pravo pobudo in pravo inciativo usklajevanja znanj, da bi dosegli nekaj več. DELO: So načrti preveliki?
JANČIGAJ: V Sloveniji malo laže, v drugih republikah še teže spoštujemo eksaktna navodila in sistematično naprej pišemo nova in nova navodila, a vsi natančno vemo, da jih nismo sposobni izpolnjevati. Vemo, da lahko uspemo samo v sodelovanju z okoljem, neprekinjeno smo pa v nekem močnem patriarhalnem odnosu, kot je rekel študent, ali pa v odnosu do nekega predpisa. Šele iskanje razlogov za premajhen uspeh in iskanje drugih poti za rešitev, nam nudi zaključek, da s tega zornega kota nismo našli prave sinteze pri oblikovanju, pri načinu vzgajanja in izkoriščanju mladega potenciala. Jutri bo velika večina naših otrok hotela končati tudi visoke
MEDVEŠ: Narobe! K večji uniformiranosti je vodila zaprta šola. Zahteva po usklajevanju izvira iz zahteve po pretoku znanja. Tudi ideja, da se programi ne sprejemajo več v visokih šolah, marveč v izobraževalnih skupnostih in da se jim zagotovi čimvečja verifikacija, izvira iz zahteve po pretoku znanja med združenim delom in univerzo. Razvoj podiplomskega znanja ni nujen zgolj zaradi potreb dela. To bi moralo tako kot drugje v svetu tudi pri nas pomeniti, da se podiplomski strokovnjaki ne pojavljajo več praviloma v visokošolskih organizacijah, temveč v vsaki organizacijo. To je tisti pogoj, ki naj olajša tudi kadrovski prehod med združenim delom in visoko šolo. To vprašanje je neposredno povezano tudi s pedagoškim posodablj anj em visokega šolstva. Kje je v tem sistemu, ki do kraja razvija pretežno bolj klasične oblike podiplomskega študija, še prostor za individualno delo študenta?
DELO: Monotonija duši razvoj.
MEDVEŠ: To je tisto, kar je med seboj
omogoča, da neki slabši strokovnjak in pedagog ostane na učiteljskem mestu vse do svoje upokojitve, neglede na svoje strokovno in učiteljsko delo.
OCVIRK: Zakaj se študent najraje uči po zapiskih in dela le za izpit? Zato, ker je izpit tisto, kar določa njegovo eksistenco - nikjer pa se ne vidi, kaj v resnici dela. Če bi se moral izkazati s kompleksnim seminarskim delom, bi bilo drugače.
DELO: Študent ni dovolj stimuliran za kar najbolj poglobljen študij?
JURIŠIČ: Množičnost izobraževanja je vedno zanemarjala kvaliteto tako študentov kot učiteljev. Vzgoja je zanemarjena, prav tako pa je zanemarjena dejanska izobrazba v smislu splošne kulture in pravega znanja. Ovire, ki zagotavljajo kakovost, smo opustili, na primer maturo in podobno. V diplomah ne pišemo ocen — kakor da je pomembno samo število, ne pa kakovost diplomantov. Enako je tudi v združenem delu — pomembno je le,
Mirko Jančigaj
nosti, ki zahtevajo, da visokošolski učitelj in asistent skupaj opravita v šolskem letu 540 ur predavanj in vaj. Upoštevajoč, da ima semester največ 450 ur pouka, je očitno, da bi za vsak semester lahko imeli le enega učitelja in enega asistenta, tako kot imamo enega samega učitelja v nižjih razredih osnovne šole! To pa nikakor ni mogoče.
DELO: So tu vzroki, da se visokošolski sistem težko odziva potrebam dela?
JURIŠIČ: Visokošolski sistem je vedno vzgajal in izobraževal za stroko in delo — ne bi mu mogli očitati splošno-izobraževalnega značaja. Posodabljanje programov je njegova stalna naloga. Če bi danes v tem pričakovali velik skok, bi morali tudi reči, da visoko šolstvo vrsto let ni opravljalo svojih nalog.
DELO: Velikih sprememb z visokošolsko reformo ne napovedujete?
JURIŠIČ: V izjemah bodo, ne moremo pa pričakovati drastičnih sprememb! Možni so samo manjši premiki. Tudi kadrovska struktura visokošolskih organizacij pogosto vpliva na spremembo programov in visokošolskih organizacij, pogosto vpliva na spremembo programov in na ohranjanje starega. To pa ni samo bolezen izobraževanja, ampak vsega družbenega sistema. Zato povsod tako težko prihaja do sprememb.
DELO: Kakšno je počutje študentov v visokošolskem delu in pri reformi?
OCVIRK: Prvi pogoj bi moral biti, da učitelj ni le v funkciji prenašalca znanja na študenta in da prihaja do »feedbacka«. Tam, kjer so predavanja in vaje, naj se izmenjujejo informacije, naj pride do »konfliktov«.
DELO: To naj bi zagotovila reforma? OCVIRK: Kaže, da z reformo to ne bo doseženo, ker še vedno dihamo s pljuči Marije Terezije, še vedno je vse grajeno na sistemu avtoritete. Prvi pogoj je, da spremenimo odnos do študija. Tudi na FSPN že imamo predlog, da še bolj uveljavimo seminarski način študija in da bi bilo manj poudarka na predavanjih. Študentje nismo vključeni v prenovo visokega šolstva, ker smo bolj ali manj vedno pod vplivom avtoritete, ki izhaja iz patriarhalnega odnosa.
DELO: Bi oblike odtujenosti med profesorjem in študentom lahko posplošili?
ZORIČ:V dosedanjih oblikah visokošolskega izobraževanja so študentje premalo vključeni, bolj jih bomo morali naučiti na skupinsko delo. Naši programi redko skušajo posegati na področja, ki bi zahtevala sodelovanje več ljudi in več predmetov. Na meduniverzi-tetni konferenci v Gradcu, na primer, so kot osnovo visokošolskega študija zahtevali, da je treba študij projektno usmerjati. To pomeni, da je treba o ' vzpojno-iz^Faž va!" ^ predmetih preuvidta tudi nekui u , kjoi . učitelji iste stroke skupaj s štuuenti najdejo pri projektni nalogi, nastopajo različni predavatelji, vsak s svojo specialnostjo, znanje skupaj s študenti ovrednotijo pri konkretnem reševanju problema. Na naši visokošolski organizaciji smo predvideli tak medpredmetni projektni seminar.
DELO: Problem usposabljanja za delo je torej tudi pedagoško vprašanje?
MEDVEŠ: Pogoji bodo lahko pomembno ovirali uresničitev novih ciljev v didaktični prenovi visokega šolstva. A ne glede na to so koraki za posodabljanje manjši, kakor bi jih lahko napravili ob sedanjih pogojih, čeprav sedanje razmere ne omogočajo izpeljave idej v celoti. Problema svobode ustvarjalnosti, informiranosti ali vpetosti visokega šolstva ne moremo postavljati kot dilemo programiranja ali neprogramiranja. Ideja o večji aktivnosti študentov zanesljivo ni v nasprotju z idejo programiranja.
DELO: Zakaj se naša univerza bolj ne okorišča z dobrimi tujimi izkušnjami?
JANČIGAJ: Sinteza pri iskanju naših rešitev je potrebna tudi takrat, ko se izkušnje zunaj naših meja skušajo prenašati na naše okolje in ko vsi vemo, da je naša univerza potrebna
Dragoš Jurišič	Zdenka Medveš
šole in morali jim bomo to omogočiti, ker znanje potrebujemo.
VREG: Jančigajeva ideja je v tem, da moramo angažirati znanstvene potenciale v gospodarstvu, v sistemu upravljanja družbe, v sistemu razvoja znanosti, v sistemu razreševanja ekonomske krize. Povsem jasno nam je, da brez teh znanstvenih potencialov ne bo nobene možnosti za razvoj. Premalo gledamo bistvo preobrazbe v tem, da celotno splošno strukturo znanja dvignemo na višjo raven. Medtem ko razvite države usmerjajo v podiplomski študij okoli 20 odstotkov diplomiranega kadra, je naš delež morda nekaj odstotkov. Tudi to je razlog, da v industriji — razen redkih izjem — nimamo podiplomsko usposobljenega kadra. Vse naše ekipe, ki se v tujini dpgovarjajo s partnerji o sodelovanju, prihajajo na dogovore z manj znanja — partnerji ria tujem so praviloma doktorji znanosti. Podoben zaostanek je v družbenih, upravljalskih dejavnostih, v političnem sistemu. Ena temeljnih funkcij preobrazbe je dvigniti vse to na višjo raven znanstvenega spoznanja. Hkrati je pa treba povedati, da so možnosti za podiplomski študij do kraja osiromašene. So primeri, ko gospodarske organizacije sploh ne podpirajo svojih študentov na podiplomskem študiju.
DELO: Kako je z očitkom, češ da so novi programi uniformirani?
MEDVEŠ: Pogosti so bili očitki, da je zahteva po usklajevanju visokošolskih izobraževalnih programov ena izmed poti, ki lahko vodi do uniformiranosti. Ves tukajšni pogovor pa dokazuje,da delo moramo usklajevati. DELO: Učitelji usklajevanje dostikrat razumejo kot pritisk k uniformiranosti.
Mojmir Ocvirk
Emii Rojc
France Vreg
Tine Zorič
nesporno povezano — na eni strani obremenitev učitelja, na drugi 30-uma tedenska obremenitev študentov z obveznimi urami. Poglejte, kolikšna je obveznost študentov v drugih deželah! Bistveno je, da se ustvarjalnost spodbudi do najvišje možne mere, vendar razvita v timskem delu in sodelovaju. Čim bomo pristali na to, da je reforma univerze zgolj reforma programov, lahko to pomeni celo korak nazaj, in sicer tam, kjer so etabli-rali dosedanji maksimalističen, tudi klasičen in tudi gosposki odnos v izvedbi programa. DELO: Kako učitelj vidi študentov odnos do študija?
HOFLER: Zdi se mi, da študent ni dovolj stimuliran, da bi dosegel večjo kvaliteto študija. S programi ni mogoče v temelju spremeniti tega dejstva. Pri zaposlitvi kakovost znanja nima bistvene vloge, večinoma je diploma dovolj, ne vpraša se po oceni, znanju. V humanističnih strokah je res atraktivnih delovnih mest zelo malo. V naši stroki se je na takih mestih zaposlilo več diplomantov, ki so bili samo povprečni študentje, medtem ko je precej dobrih študentov, že diplomiranih, še zmerom brez ustrezne zaposlitve. Pri procesu zaposlovanja je univerza neupravičeno odrinjena. Študentje se zato večinoma zadovoljujejo z nujnim minimalnim obsegom pozitivnega znanja. Težko je zato izpeljati kakšne višje in intenzivnejše oblike seminarskega dela. Nezahtevnost študentske populacije vodi k temu, da se učitelji povprečne pedagoške kakovosti zadovoljujejo s formalnim, tako rekoč srednješolskim predstavljanjem študijske snovi. Pravega prijema za selekcijo učiteljskega kadra ni. Problem je namreč v praktično zacementirani kadrovski strukturi, ki
koliko fičkov naredimo, ne pa, kakšni so. Proklamirali smo nagrajevanje po delu, nismo ga uresničili niti v ekonomskem, še manj pa v družbenem smislu. Študentje niso stimulirani za pridobivanje znanja, temveč predvsem za pridobivanje naslovov. Gre za krizo vzgoj no-izobraževalnega sistema, materialno, kadrovsko in predvsem vzgojno. Pomembno je, da bo učitelj vzgojitelj in da bomo dosegli selekcijo med njimi. V naši družbi bi morali dosledno vztrajati pri deklariranih vrednotah, pri doslednem uveljavljanju osebne odgovornosti, vendar se sprašujem, ali imamo za to dovolj moralne moči. DELO: Kakšne so gmotne možnosti za začetek in uresničitev reforme?
ROJC: Sedanje omejene materialne možnosti nekateri uporabljajo za podporo tezi, da bi odlagali reformo. Moje mnenje je prav nasprotno: prav pogoji, ko ni več možnosti za ohranjanje vsega doslej razvitega v strukturi obeh univerz, terjajo programsko prestrukturiranje, o katerem smo tu nekaj rekli. Usodnejši korak proti prihodnjemu tisočletju bi bil, če bi materialno osnovo linearno zmanjševali, namesto da bi odgovorno opravili potrebno programsko in organizacijsko prestrukturiranje ter nosilnim vedam in prednostnim programom v visokem šolstvu zagotovili zdrave materialne osnove. Če kdaj, so zdaj na potezi zbori združenega dela skupaj s skupščinami sisov za usmerjeno izobraževanje — seveda po temeljiti razpravi v delegatskih strukturah visokega šolstva in uporabnikov v združenem delu, da ocenijo prav ta vidik razvojnih možnosti ter na tej osnovi vsebinsko prestrukturiranje. Mimo tega ne bo mogel nadaljnji proces.
FEST’84
Film je lahko slaba vest sveta
Kar Fest zadeva, že nekaj let vemo, da je podoben usodi Davida Livingstona, raziskovalca, ki se je izgubil sredi neraziskane celine. Obupali pa smo tudi na tem, da bi se ob njem znašel neutrudni iskalec Stanley in ga popeljal z brezpotja. Prevedeno v filmski jezik: ni selektorja, ki bi znal za našo rabo izbrati prave filme, in očitno ni tenkočutneža, ki bi izbiro usmeril na pravo pot.
Kot smo ne samo na naših straneh, temveč tudi v drugih glasilih lahko prebrali, je zbirek filmov lahko le izbor tega, kar industrijska filmska proizvodnja naredi, kar umesti na upeljane in ugledne filmske mednarodne manifestacije, na katerih pa z redkimi izjemami skromni potegnejo krajši konec, saj še niso
loto: Miško Kranjec
diplomirali v veščini ponudbe, reklame in prodaje.
V tem pogledu so selektorji letošnjega Festa ubrali sporazumsko pot. Napotili so se na največje prireditve, v Cannes, Benetke, Berlin, in tam poiskali tisto, kar naj bi bilo dobro za Fest, še bolj dobro pa za distributerje, ki bodo z geslom »predvajano na Festu«, iztržili kakšen odstotek od prodanih vstopnic več. Kajti za večino Festovih filmov je že vpisano ime distributerja, ki bo zagotovil reprize tega bolj mondenega kot filmsko-umetniškega dogodka. Skozi reže tega vsekakor tržnega mehanizma pa je ob pregledu skoraj šestdesetih filmov vendarle mogoče razbrati nekaj posplošenih smernic, ki naravnavajo pot raziskovalne in spogledljive svetovne proizvodnje. Ustavimo se ob nekaterih.
Raziskovanje (ali pilatovsko umivanje rok) je obarvalo nastop ameriške kinematografije - ne samo na Festu, saj je le ponovitev mednarodnih festivalskih fanfar.
Tu se velja sklicati na Altmana, na njegove »Odplavljence«, kot bi smeli prevesti »Strea-mers«, ki ob skromnih finančnih zmožnostih, uklenjen v strukturo gledališke igre, vendarle filmsko prepričljivo vstopa v duševnost ljudi, obsojenih na vietnamsko klanje. Izredna občutljivost režiserja v izboru igralcev je filmu prinesla nekaj novega v festivalski zgodovini, kolektivno nagrado za igro na lanskih vrednotenjih v Benetkah. Iz sarkastične družbene drame, kakršno zagovarja Altman, se v sklicevanju na posledice Vietnama zanaša bolj avanturisitčno kot psihološko prepričljivo ameriški »First Blood« Teda Kotcheffa (pri nas ga predstavljamo kar z imenom naslovnega junaka »Rambo«). Do popolnosti izurjen vietnamski komandos.edini preživeli iz svoje skupine, se tudi v ctimnem življenju ne more otresti privzgojenih ravnanj in se na vse, tudi neznatne nesporazume odzove s tistim, česar so ga naučili — s sovraštvom, s sposobnostjo pokončevanja.
Vietnam je, kot se zdi, postal simbol in opravičilo vseh militarističnih krutosti oziroma opozorilo na to, da se niso porodile šele na vietnamskih tleh, temveč že zdavnaj, v srednjem veku, v prvi, v drugi svetovni vojni, v mednarodnih in lokalnih nestrpnostih, ki so izzvale kri. »Belfast 1920« o Irski, kitajska »Nedokončana igra go« o odnosu med Kitajci in Jdponci v miru in v vojni, japonski »Srečen božič, gospod Lavvrence« kot nekakšno opravičilo samurajstva in njegovih nečloveških skrajnosti, avstralsko »Nevarno leto« kot zaigrano, a prepričljivo pričevanje o Sukamovem padcu 1965. leta, ponesrečena (zgodovinsko in filmsko) »Timoška vstaja« Žike Mitroviča, postavljena v 1883. leto, filipinsko »Zlato, srebro in smrt« (ki po Prešernovo dopoveduje, da te od smrti ne odkupijo kupi zlata) in ne nazadnje Pakulov »Zofijin izbor« kot mračna posledica nacizma. Hirošima: greh in nevarnost
Ob opisu nasprotij klasičnih vojn in njihovih posledic, katerim so se posvetili izbiralci Fe-stovega sporeda, bi lahko pripomnili le to, da noben od njih ni presegel danes že klasičnega »Mosta na reki Kwai«. S podobno vrnitvijo v filmske spomine, natančneje k Resnaisovi »Hirošima, moja ljubezen«, bledijo vtisi vsega, kar se je zadnje leto zapisalo kesanj in svaril na prvo vojno atomsko katastrofo. Žalostno je, da so, resno mišljena ali filmsko špekulativna, dobila povsem konkretno aktualnost v sedanjih odnosih mednarodnega oboroževanja. Naj gre za šalo — kot si jo je
zamislil ameriški režiser John Badham v »Vojnih igrah«, ali pa za tragično svarilo, kakšne so možne posledice realnega v Litt-manovem »Testamentu« in v špekulativni (najbrž na ameriško »obrambno« politiko naslonjeni) viziji poatomskega sveta »Dan potem«, pa tudi v stripovsko-pustolovskem »Belem blisku« in v še katerem filmu. Preprosto; odpišimo »Dan potem« kot filmsko dejanje s predolgo, preveč idilično ekspozicijo, z nekaj trenutki filmskega trika ob neposrednih učinkih žarčenja, priznajmo mu za gledalca mučen, a prebujajoč posluh za neusmiljenost njegovih posledic. Tudi »Testament« je zapisan dnevu in dnevom »potem«, melodramatično, z upanjem, da bo kdo le preživel. Za filmsko industrijo je tipičen, za naš optimizem pa dvomljiv ameriški Bad-hamov film »Vojne igre«. Odkar vemo, da si lahko vsak srednješolec naredi doma atomsko bombo in vsak najstniški nadarjenec računalnik tako rekoč za žepnino, lahko pride do nesmislov (ali resnic?) o strahotnem mednarodnem razburjenju in skrajni grožnji atomskega konca. Ranko Munitič, naš najboljši poznavalec znanstveno-fantastičnega filma, je zapisal, da se fantastika nevarno staplja z možnostjo resnice ...
Prava zmešnjava: ljudje med seboj
Da se tako imenovane majhne kinematografije lahko razkrivajo velikemu svetu, ni nobena novost. Spomnimo se vsaj dveh domačih primerov — Štigličevega »Devetega kroga« in Petrovičevih »Zbiralcev perja«. Mednarodnega ugleda si nista prislužila zaradi kakšne balkanske eksotike, temveč zaradi tenkočut-nega prisluškovanja soočanju svetov. Lahko se sporazumeta, lahko ostaneta vsak v svoji tragični ali srečni osamljenosti. Tragiko je izpovedal poljski filmski mojster Kavvalero-wicz v »Austeriji« (po slovensko v Oštariji), ki je v letu tisočdevetsto štirinajstem, kmalu po sarajevskih strelih, izpostavil vojni grozi v Galiciji Poljake, Ruse in Žide - slednje je popeljal v ritualno obredje smrti.
Srečo, pravzaprav poskus obvarovanja srečnega življenja, pa je na platnu uresničil bo-cvanski režiser Jamie Uis v filmu »Bogovi so padli na glavo«. Na bušmanska tla je padla prazna steklenica kokakole in postala prvi potrošniški predmet, usoden presek v dotedanje življenje. Kajti domačini so ugotovili njeno uporabnost; pa naj gre za valjanje testa ali kačjih kož. Poglavar družine, Xao, zasluti nevarnost, ki jo je kokakola prinesla, in se nameni, da jo odnese na konec sveta. Tolikšnega duhovitega poroga civilizaciji'in njenemu jjotrošništvu doslej na filmskem platnu še nismo videli.
Nismo tudi videli tako bridkega testamenta, kot si ga je filmsko zapisal Ingmar Bergman v izgubljenem iskanju sreče otrošva, v »Fanny in Aležander«. Nismo se še tako žalostno nasmejali bežanju iz svojega jaza, kot ga je skoz gromki spektakel zapisal Woodie Allen v »Zeligu«. In težko je najti nekaj takšnih sozvočij, kakršna nam je dala slovaška kinematografija s filmom »Pasla konje na asfaltu« ali sovjetska z »Zaljubljenim po svoji želji«.
Kakorkoli že — ne da bi posebej izbirali — nas je Fest 84 opozoril na nekaj resnih misli, ki mimo kiča in sprenevedanj kažejo filmsko pot: zgražanje nad minulim, strah pred prihodnjim in osuplost nad tem, kar se dogaja dandanes. Nekaj kresničk pa vendarle sveti v to filmsko noč.
STANKA GODNIČ
Zaplati/
sobotna priloga
ZAPLETANJE KRIZE
v
V	Libanonu vse pod vprašajem
V	Libanonu, tem odprtem lovišču bližnjevzhodnih obračunavanj, so dramatični dogodki od začetka februarja naprej postavili pod vprašaj celo vrsto stvari: položaj predsednika Amina Džemajela, ki je zapored izgubil vlado, vojsko in ozemlje (da ne omenjamo njegovega domačega in mednarodnega ugleda), obstoj same libanonske države, desetletni monopol ZDA v reševanju bližnj e vzhodnega spora, s tem pa tudi zagotavljanje zahodnih interesov nasploh.
Ko bližnjevzhodni poznavalci razčlenjujejo vzroke za takšen dramatični razplet dogodkov okrog Libanona, opbzarjajo na celo serijo usodnih napak, ki jih je storil predsednik Džemajel po 4. novembru lani, ko so mu voditelji libanonskih frakcij, zbrani na ženevski konferenci, naložili naj sprva v Washing-tonu, nato pa v Damasku zagotovi vse za "Uresničitev sprejetih dogovorov. V Washing-ton je Džemajel sicer odšel, vendar prepozno, medtem ko do ključnih pogovorov v Damasku ni prišlo.
Toda razlog za njegovo obotavljivo in kasno reagiranje v libanonskem razpletu je bil očitno v tem, da se je preveč zanašal na ameriško vojaško pomoč, in to njegovo napačno sklepanje je celo zapeljalo Belo hišo, saj je Reagan še konec januarja govoril optimistično o možnostih za rešitev krize. A ko je 37.000 mož libanonske vojske, nedavno vpoklicanih, izurjenih in opremljenih z najsodobnejšim ameriškim orožjem, januarja prožijo ofenzivo, v kateri je skušalo razširiti ozemlje v okolici Bejruta, se je iznenada pokazalo, kakšno je pravo razmerje moči v Libanonu.
Šiiti kot nova sila________________________
Pokazalo se je predvsem, da je šiitska skupnost. ki šteje najmanj 42 odstotkov libanonskega prebivalstva, iznenada zrasla iz nekdanjega podrejenega položaja zapostavljene manjšine v močno in upoštevanja vredno silo. To se je pokazalo 4. februarja, ko je vodja šiitske milice »Amal« (upanje), odvetnik Na-bih Beri, pozval k neposlušnosti člane vlade in pripadnikov vladne vojske.
Najprej sta se odzvala dva šiitska ministra, nato pa tudi sunitski premier Šafik Vazan, ki je že tretjič v kratkem času ponudil predsedniku Džemajelu odstop. Tokrat ga je predsednik moral sprejeti in to je bil začetek konca krhke krčansko-muslimanske koalicije v vodenju dežele. V ponedeljek, 6. februarja, so pripadniki šiitske milice sprožili splošni napad na zahodni del Bejruta in bolj kot so napredovali, bolj je razpadala vladna vojska: od šestih brigad so na koncu ostale tri, dodobra okleščene. Dezertiralo je dejansko vseh 57 odstotkov muslimanskih pripadnikov vojske.
Po 17 urah srditih spopadov v ponedeljek in torek, v katerih je padlo najmanj dvesto ljudi, nad 600 pa je bilo ranjenih, je bila libanonska prestolnica znova kot razdeljena, kot do leta 1982, in v zraku je znova obvisela nevarnost državljanske vojne, kot leta 1958 in 1975. Drugi usodni udarec je sledil teden dni pozneje. Po 18 urah srditih spopadov minuli torek in sredo, 14. in 15. februarja, je milica Druzov pod vodstvom Vali da Džum-blata zavzela še jugovzhodna obrobja Bejruta. Džemajelu je praktično ostala krščanska enklava v vzhodnem Bejrutu in gričevnat svet severno od prestolnice.
. Razpad večnacionalnih sil
Ta dramatični razplet na bojišču je potegnil za sabo tudi druge usodne odločitve. Potem ko je še nekaj dni pred tem vztrajal, da bodo marinci iz sestave večnacionalnih sil ostali v Libanonu, je predsednik Reagan 7. februarja iznenada razglasil njihov umik na šesto ladjevje, zasidrano v libanonskih vodah.
Reaganova odločitev je pomenila začetek konca večnacionalnih sil, ki jih sestavlja 5.400 ameriških, britanskih, francoskih in italijanskih vojakov in ki so prišli v Libanon 24. septembra 1982, da zagotove mir in celovitost dežele.
Za marinci se je namreč nemudoma umaknilo na ladjevje tudi 110 dragoncev njenega veličanstva, sledili pa so jim še italijanski bersaglieri. Ostali so samo še francoski legionarji in padalci, čeprav so imeli, skupaj z Američani, doslej najhujše žrtve v libanonski moriji: 83 ubitih Francozov in 264 Američanov.
Toda Francozi so bili zatem tisti, ki so sprožili najbolj odločno pobudo za zamenjavo večnacionalnih sil v Libanonu, neučinkovitih in vse bolj osovraženih, z »modrimi čeladami« OZN. Na jugu Libanona je od leta 1978, od časa izraelske invazije, že 5310 »modrih čelad« v sestavu UNIFIL, iz desetih držav: Francije, Italije, Norveške , Švedske , Finske, Irske, Nizozemske, Fidžija, Gane in Senegala. Po francoski zamisli naj bi del teh sil premestili v Bejrut, vrhu tega pa naj bi jih še okrepili s pripadniki iz drugih držav, po možnosti iz Jugoslavije, Romunije, Avstrije in Skandinavije.
Vendar se pri tem zastavlja vprašanje, koliko bi bila zamenjava večnacionalnih sil držav NATO z mednarodnimi silami OZN sprejemljiva za ZSSR, ki se je od nekdaj upirala kakršnemu koli mednarodnemu blagoslovu za ameriško pobudo na Bližnjem vzhodu. Po zadnjih vesteh naj bi ZSSR sicer podprla zamenjavo večnacionalnih sil z »modrimi čeladami«, toda pod pogojem, da bi sile štirih zahodnih držav v celoti odšle, predvsem pa,
da bi se ameriško ladjevje oddaljilo daleč stran od libanonskih voda.
Za Američane bi bilo to enako priznanju poraza, torej nekaj, kar si Reagan v letošnjem volilnem letu težko privošči. Čeprav je umaknil marince na ladjevje, je Reagan hkrati ukazal križarki »New Jersey«, da je tolkla s svojimi 406-milimetrskimi topovi po sirskih položajih, s čimer je ohranil ameriško navzočnost v Libanonu.
Za Američane pa je bilo v tem času toliko bolj pomembno zagotoviti, da vse očitnejša libanonska polomija ne bi potegnila.za sabo tudi dokončne erozije ameriškega vpliva na širšem bližnjevzhodnem območju. .
A tudi zgodovinsko trojno ameriško-jordan-sko-egiptovsko srečanje na najvišji ravni v Beli hiši (zgodovinsko, ker je bilo prvo po Čamp Davidu) ni prineslo večje ohrabritve za Reagana: njegova sogovornika, kralj Husein in predsednik Mubarak, sta namreč vztrajala, da se osredotoči na palestinsko vprašanje in prizna za partnerja voditelja PLO Arafata. To pa je nekaj, kar v volilnem letu, zaradi vplivnih židovskih glasov, Reagan ne more storiti.
Vse to seveda ne deluje v prid Libanonu in še zlasti ne predsedniku Džemajelu, ki mu je potrebno skrajno politično rokohitrstvo, da se obdrži na položaju. Kot so pokazali zadnji dnevi, je pripravljen popustiti praktično v vsem, kar zahteva opozicija, razen v enem — da odstopi.
En Libanon, to je Libanon zgodovinskega pakta pred 40 leti, se dokončno poslavlja z bližnjevzhodnega prizorišča. Poslavlja se tudi Libanon kot sidrišče zahodnih interesov v tem delu sveta. Nastaja pa novi Libanon kot zmes novih interesov in vplivov, kot odraz novega razmerja moči na tem strateškem vzhodnem koncu Sredozemlja. Od samih Libanoncev zdaj odvisi, ali bo ta novi Libanon samo izpostava Damaska, Jeruzalema, Moskve in Washingtona - oziroma vseh po vrsti — ali pa bo zmogel toliko moči, da zgradi lastno, suvereno identiteto in s tem še naprej igra določeno vlogo na Bližnjem vzhodu.
TIT DOBERŠEK
POL LETA CRAXIJE VE VLADE
»In barka pluje dalje...«
TRST, februarja — Ko je Bettino Craxi pred kratkim po šestih mesecih predsedovanja razčlenjeval pred televizijskimi kamerami njeno delovanje in probleme italijanske družbe, je usodo svoje vlade optimistično parafraziral z naslovom zadnjega Fellinijevega filma: »E la nave va...«, »In borka pluje dalje...« Mnogi se sprašujejo, če bi si upal to storiti tudi danes.
Sredstva javnega obveščanja vseh političnih barv so prepričana, da se je Craxi po pol leta sorazmerno spretnega lovljenja ravnotežja na spolzkem pkrketu palače Chigi nenadoma znašel pred hudimi preskušnjami. Program, s katerim skuša vlada spodrezati korenine inflaciji in spet pognati motorje gospodarstva, ni dobil splošnega družbenega konsenza. In tako se je morala vlada pod pritiskom razmer zateči k nepriljubljenim dekretom, s katerimi

VtltV
ODNOSI MED ZRN IN NDR
Majhna
politična
senzacija
BONN, februarja — »Ali ste govorili o nemškem vprašanju?,« je vprašal zahodnonemški novinar kanclerja Helmuta Kohla po njegovem dveumem pogovoru s predsednikom državnega sveta NDR Erichom Honeckerjem v Moskvi. Nemško vprašanje, ki je nastalo po drugi svetovni vojni z rojstvom dveh nemških držav, je stalna nit, ki se vleče do današnjih dni in se bo še dolgo vlekla v odnosih med nemškima državama.
Pred nekaj dnevi je prišlo v Bonnu do »majhne politične senzacije«, kot se je izrazil socialdemokratski poslanec Gerhard Heimann. Strankam vladne koalicije CDU-CSU in FDP se je pridružila tudi SPD, ko je bilo treba v parlamentarnem odboru za mednem-ške odnose odobriti uradno stališče do položaja nemške nacije.
Sprejeti dokument opozarja na pravico nemškega naroda, da po miroljubni poti uresniči samoodločbo. Dokument hkrati poudarja pripravljenost zvezne vlade, da še poglablja in razvija odnose z NDR po načelu uravnoteženosti s praktičnim ciljem, da bi to neposredno koristilo ljudem v obeh nemških državah. Sicer se doslej niso uresničile zahteve, ki jih vsebuje osnovna pogodba, sklenjena pred dobrimi desetimi leti med Bonnom in Vzhodnim Berlinom. Dobre sosedstvene odnose še vedno kalijo samostrelne naprave na meji, streljanje na prebežnike in omejitve pri giba-nju potnikov iz ene nemške države v drugo. Toda obe nemški državi nosita »skupno odgovornost« za mir in varnost v Evropi. Berlin je še vedno preskusni kamen za odnose med Vzhodom in Zahodom.
Glasilo SED »Neues Deutschland« je objavilo oster odgovor na načelno izjavo vladnih strank in SPD v Bundestagu. Vzhodnonemški komentator je bil mnenja, da je sprejeto skupno stališče strank do vladnega poročila o položaju nacije »izjava proti realnosti in razumu«. To bo otežilo odnose med nemškima državama v sedanjem zaostrenem trenutku. Zahodnonemška izjava »ubira revanšistične strune« in je v nasprotju z osnovno pogodbo med državama. »Vsakdo ve,« je zapisal vzhodnonemški komentator, »da je, nemški rajh«
propadel v požaru druge svetovne vojne. Kljub temu se spet govori o ,naši domovini', ki naj bi bila razdeljena. Čigava domovina? Ne manjka niti pojem .mednemški' in do onemoglosti se ponavlja trditev, da obstaja ,nemško vprašanje', ki naj bi bilo odprto.«
Za odnose med nemškima državama, je nadaljeval komentator, so odločilne posledice druge svetovne vojne, ki so dobile svoj izraz v evropskih pogodbah in v sklepni listini iz Helsinkov, a tudi-< osnovni pogodbi, sklenjeni med nemškima državama.
Spor okrog pojmovanja nemškega vprašanja
Spor se suče okrog ustavnega pojmovanja nemškega vprašanja, ki ga je zvezno ustavno sodišče ZRN v razsodbi z dne 31. julija 1973 dopolnilo, ko je zavrnilo tožbo Bavarske proti veljavnosti in ustavnosti osnovnega sporazuma z Vzhodnim Berlinom in sporazumov z Moskvo in Varšavo. Te sporazume je sklenil takratni zvezni kancler Willy Brandt. Po razsodbi ustavnega sodišča nemški rajh po zlomu leta 1945 pravno (toda samo po zahodno-nemškem, ne pa po mednarodnem pravu), ni prenehal obstajati. Ima še nadalje pravno sposobnost, vendar nima ne nekdanjega ozemlja ne svojih organov. Z ustanovitvijo Zvezne republike Nemčije ni bila ustanovljena nova zahodnonemška država, ampak je bil del Nemčije na novo organiziran.
Zvezna republika Nemčija torej ni pravna naslednica nemškega rajha, ampak je kot' država istovetna z državo nemški rajh, čeprav ne zajema nekdanjega ozemlja nemškega rajha. Noben ustavni organ ZRN ne sme opustiti prizadevanj za obnovitev državne nemške enotnosti kot političnega cilja. Zato so vsi ustavni organi dolžni, da v svoji politiki ravnajo v prid temu cilju: doma je treba vedno znova poudarjati zahtevo po ponovni združitvi nemškega naroda, tujino pa je treba nenehno opozarjati na to željo po združitvi. V zadnjem času je čutiti v ZRN prizadevanja, da bi predvsem mlade ljudi ogreli za ponovno združitev nemškega naroda. Med ta prizadevanja sodi akcija konservativne nemške skupine, v kateri je tudi šahist Ludek Pachmann. Ta skupina je financirala izdelavo četrt milijona plošč z državno himno, ki je »ni mogoče dobiti v nobeni prodajalni kot samostojno ploščo z zgodovinskim orisom«. Sramota je, pravi odbor, da samo dva odstotka zahodno-nemških dijakov pozna besedilo himne. Zato je himna na novi plošči posneta »neokrnjeno«, kar pomeni, da so posnete vse tri kitice, tudi ona - prava — ki govori o Nemčiji od Maasa do Memla. In zato bo to ploščo dobilo zastonj četrt milijona mladih Nemcev in Nemk.
Zahodnonemška pravna utvara__________
Zahodni zavezniki niso nikoli podprli zaho-dnonemškega pravnega slepila, da nemški rajh še obstaja v kakršnikoli obliki. Tudi zahodnonemška ustava, ki govori o ponovni združitvi nemškega naroda ne pove natančneje, kaj to pomeni v ozemeljskem smislu. Velika večina zahodnih Nemcev sodi, da je možna združitev Nemcev — v daljši prihodnosti — samo v okviru združitve dveh nemških držav. Zvezna republika si je zmeraj lastila pravico govoriti v imenu vseh Nemcev, medtem ko ji je NDR to pravico zmeraj kratila. Toda v zadnjem času prihaja v NDR do pomembnih sprememb v uradnem pojmova-
nju in vrednotenju vsenemške zgodovine in celo vsenemške odgovornosti.
V Bonnu so zelo pozorno sprejeli poziv vodstva NDR ob 35-letnici ustanovitve druge nemške države. V tem pozivu je poudarjena misel, da je sedanja delitev Nemčije prehodno obdobje in v nasprotju z »zakonom zgodovine«.
Glede odnosov med nemškima državama se je v zadnjem času marsikaj spremenilo. CDU in CSU, ki sta bili v opoziciji, ko je pod Willyjem Brandtom vladala socialno-liberal-na koalicijska vlada, sta neusmiljeno napadli Brandtovo »vzhodno politiko« in Bavarska je na Straussovo pobudo spodbijala veljavnost vzhodnih pogodb pri ustavnem sodišču. Danes se Strauss poteguje za milijardne kredite za NDR. V preteklosti sta CDU in CSU očitali Brandtu, da daje NDR koncesije, ne da bi zahteval koncesije od druge nemške države. Danes odgovarja Kohlova vlada na vprašanje, kaj je ZRN dobila od milijardnega kredita NDR, takole: ni mogoče za vsako uslugo nemudoma dobiti protiuslugo. To se polagoma izravnava v odnosih med nemškima državama. Natanko takšen argument uporablja danes tudi bavarski voditelj Strauss.
Toda marsikaj se je spremenilo tudi v Vzhodnem Berlinu. Pred leti so v Bonnu menili, da čuti vzhodnonemška vlada tolikšen odpor do Bonna, da noče igrati na nacionalno karto kot marsikatera druga vzhodnoevropska država, da bi si priigrala nekoliko večji manevrski prostor za krepitev odnosov z Zahodom. Znano je, da je Brandt pozival sovjetske voditelje, naj vplivajo na Vzhodni Berlin, da bi bili nekoliko bolj naklonjeni sodelovanju z Bonnom. Danes je drugače: Honecker poziva Kohla, naj bo previden in razumen in naj ne stori nič, kar bi jezilo sovjetske voditelje, ker bi to pomenilo skrčenje manevrskega prostora med nemškima državama.
Dolga leta je vzhodnonemška propaganda uradno zanemarjala številne zgodovinske osebnosti iz vsenemške zgodovine. Pred kakima dvema letoma pa jih je začela delno poveličevati delno pa vsaj priznavati za svoje, in to od Luthra, čigar 500-letnico rojstva so lani slovesno proslavljali po vsej NDR, preko Friderika Velikega do Bismarcka. Včasih so »slabe reči« iz nemške zgodovine podtikali zahodnim Nemcem, kot da so samo ti odgovorni za Flitlerja in nacizem, zdaj je iz Vzhodnega Berlina slišati glasove o »skupni odgovornosti«, kar pomeni, da je odgovorna tudi NDR in ne samo ZRN.
Prej je popuščanje napetosti pomenilo v Vzhodnem Berlinu »mehčalni proces razrednega sovražnika«. Zdaj je popuščanje napetosti nujno potrebno in Nemci lahko ta proces krepijo, če med seboj sodelujejo.
Ena in druga nemška država sta trdno zasidrani v svojem bloku. To načelo evropske in svetovne varnosti, ki je še vedno najmočnejše načelo tudi v odnosih med nemškima državama, se ni spremenilo. Temu načelu je bila zmeraj - tudi v nemških očeh - podrejena želja po združitvi nemškega naroda. Ta želja se lahko ob različnih časih različno izraža, toda pomembno je, da sta si nemški državi danes bliže, kot sta si bili od svoje ustanovitve. Bliže v spoznanju, da je skupno iskanje in širjenje manevrskega prostora - ob blagohotni pozornosti Washingtona in Moskve -edina rešilna in obojestransko koristna dejavnost še za lep čas v prihodnosti.
BOŽIDAR PAHOR
POGOVOR S HENRIJEM LOPESOM
UNESCO -
univerzalna
organizacija
PARIZ, februarja — »Naša težnja je, da bi UNESCO ostal čim bolj univerzalna organizacija, da bi predstavljal ves naš planet, zato bi seveda obžalovali, če bi ZDA zapustile UNESCO, kot je napovedala ameriška vlada«, je rekel v posebnem pogovoru za Delo pomočnik generalnega direktorja UNESCO Henri Lopes, programski vodja UNESCO.
Lopes, eden najvidnejših afriških razumnikov, politik in pisatelj, doma iz Konga, je tudi sicer eden najožjih sodelavcev generalnega direktorja UNESCO Mohtarja M’Bowa, zoper katerega so Američani tudi osebno naperili največ osti.
Izstop ZDA bi porodil protiamerikanizem
»Ameriška vlada se je res odločila, da ZDA izstopijo iz UNESCO, vendar mora po našem statutu vsaka vlada tako namero napovedati vnaprej. Ker so Američani svoj odstop napovedali 30. decembra lani, bo njihov odstop možen šele 30. decembra 1984. Če bi to težnjo izrekli le nekaj dni pozneje, recimo 2. januarja, bi bil izstop možen šele 30. decembra 1985. Ameriški državni sekretar Shultz je o tej nameri pismeno obvestil generalnega direktorja M’Bowa. V pismenem odgovoru je M’Bow izrazil upanje, da bodo Američani svoje stališče v roku, ki je pred nami, le spremenili in v dialogu z UNESCO oziroma drugimi državami članicami ugotovili, ali je njihovo stališče nepreklicno. Stališče M’Bo-wa je, da je cilj in interes UNESCO, da ostane organizacija univerzalna.«
Vprašal sem Lopesa, kaj meni o izjavi francoskega predstavnika v novem izvršnem svetu UNESCO, bivšega ministra Jeana Pierra Cota, ki je obžaloval ameriško odločitev, češ da bo ravno to zbudilo v UNESCO protiamerikanizem.
»Izjav članov izvršnega sveta ne morem komentirati. Lahko pa zatrdim, da ni v nameri UNESCO, da bi spodbujali sovražnost zoper katerokoli državo, pa četudi bi ta zapustila
namerava vsakemu nekaj vzeti, da bi uravnovesila odnose v splošno korist. Uporabila je preizkušene recepte omejevanja plač in zamrznitve cen, ki pa do sedaj niso še nikoli prinesli trajnih rezultatov ne v tržnih ne v planskih gospodarstvih. Je Craxijeva vlada pokazala z njimi svojo moč ali šibkost? Dejstvo, da so v prvi vladi, ki ji predseduje socialist, trije bivši premieri (dva krščanska demokrata in en republikanec) kar štirje bivši in sedanji šefi strank (krščanski demokrat, socialist, socialni demokrat in republikanec) daje slutiti, da je vlada računala na širšo družbeno podporo za sprejete ukrepe. Vendar je treba upoštevati, da je v večini, ki se sicer javno izjavlja za trajnost sedanje vladne formule, precej sredobežnih interesov in da današnja podpora konkretnim vladnim odločitvam lahko ob prerazdelitvi sil že jutri usahne.
Boj z inflacijo___________________________
Italija se ponaša z neprijetnim rekordom najvišje inflacijske stopnje v državah evropske deseterice. To ji povzroča mnoge nevšečnosti v odnosih z zunanjimi partnerji pri prilagajanju vrednosti nacionalne valute z valutami drugih držav in sporazumevanju o uskladitvi cen zlasti kmetijskih pridelkov pa tudi na notranjem trgu, kjer nekontrolirano rastejo javni izdatki. Zato je kot eno nujnostnih nalog napovedal spopad z inflacijo že neposredni predhodnik Craxija, republikanec Spadolini, a mu je zmanjkalo časa, da bi svojo napoved začel uresničevati. Craxijeva vlada je v drugi polovici minulega leta dosegla nekaj uspehov, saj je potisnila inflacijsko stopnjo s prejšnjih 17,5 na 13 odstotkov. Zato je opogumljena predvidela za letos znižanje za nadaljnje tri odstotke in izpolnitev pogojev za prav tolikšno znižanje v prihodnjem letu, da bi končno 1986 leta pristala na petodstotni stopnji, kakršno imajo najrazvitejše države Evropske gospodarske skupnosti. A vprašanja krotenja inflacije se brez velikih tveganj ne da obravnavati ločeno od drugih gospodarskih gibanj. Reagiranje zlasti delavske baze kaže, da je bila vlada vse premalo odločna pri opredeljevanju politike do proizvodnih panog, ki jih pretresa huda kriza. Vlada je strategijo zdravljena gospodarstva po vsem videzu zasnovala predvsem na zmanjševanje stroškov delovne sile. In tako je postavila v pogajanjih z delodajalci in sindikati na prvo mesto vprašanje tako imenovane premične lestvice, ki je do sedaj z dra-ginjskimi dodatki samodejno uravnavala zaposlenim pokrivanje naraščajočih življenjskih stroškov. Po prvih polemikah s sindikati, pa se je odločila, da bo zmanjšanje točk premični lestvici skoraj v celoti kompenzirala s strogo nadzorovanimi cenami in stanarinami. Zdaj je to tudi storila.
Kritiki necelovitega urejanja razmer v gospodarstvu, očitajo vladi, da se je lotila problemov pri posledicah, ne da bi globlje zarezala v njihove vzroke. Rezerve, iz katerih bi bilo moč črpati sredstva za nove naložbe in za javne potrebe vidijo predvsem v ureditvi in dodatni izpopolnitvi davčnega sistema.
Po vsem tem so kritiki vladnih ukrepov ugotovili, da bodo nekatere spremembe, ki jih je prav te dni uveljavila emisijska banka v zvezi z obrestnimi merami, in zakoni parlamenta imeli večji učinek na gospodarstvo kot vladni dekreti. S spremembami v premični lestvici bodo delodajalci lahko prihranili v letu dni vsega 4500 milijard lir. Glede na to, da zna-
našo organizacijo. Nasploh bi pripomnil, da za razliko od govoric, češ da bi bil odhod ZDA za UNESCO finančni udarec, v UNESCO ne bi obžalovali tega dejstva toliko iz finančnih razlogov kot iz kulturnih. Generalni direktor M’Bow je zato za maj napovedal zasedanje izvršnega sveta, ki bo imelo na dnevnem redu tudi vprašanje umika ZDA iz UNESCO. Vsem navzočim predstavnikom držav članic bo predlagal, da se o tem odločijo, in prikazal posledice, ki bi nastale zaradi morebitnega ameriškega izstopa. Spregovoril bo tudi o najustreznejših ukrepih, na primer kreditih, ki bi bili v tem primeru potrebni.«
Glede na to, da so ZDA doslej prispevale približno četrtino rednega proračuna UNESCO — prispevek se odmerja po višini narodnega dohodka, torej bogatejši plačajo več kot revni — je Lopes poudaril, da je proračun v višini 374 milijonov dolarjev, ki so ga izglasovali na generalni konferenci lani novembra, samo del sredstev, kajti poleg tega zbere UNESCO še 236 milijonov dolarjev izvenproračunskih sredstev, zlasti iz skladov OZN. Čisto posebej je treba računati še finančna sredstva, o katerih je M’Bow zadnje čase sklenil posebne dogovore z nekaterimi kulturnimi skladi arabskih petrolejskih držav.
Hkrati z očitki ameriške vlade, češ da je UNESCO zašel z njihovim denarjem v komunistične vode in da ga razmetava za tretji svet in prekucniška osvobodilna gibanja, je tudi del zahodnega tiska usmeril zoper UNESCO podobno kritiko. Lopesovi odgovori zgovorno pričajo, kako neutemeljene so te kritike.
O prevladi komunistov
»O prevladi komunističnih držav v UNESCO ni mogoče govoriti, saj vse resolucije sprejemamo s konsenzom. Na minuli generalni konferenci je bilo takih skupno sprejetih resolucij 134. Z glasovanjem smo se odločali le v dveh primerih: ko je UNESCO sprejel svoj novi proračun in ko smo izbirali kraj prihodnje generalne konference. Če, recimo, pariški »Le Point« po ameriških navedbah omenja, da je v UNESCO odgovoren za izobraževanje sovjetski predstavnik Semjon Tangujan, je to pač vprašanje sorazmernih ključev. In
šajo nepokriti javni izdatki že 110.000 milijard lir, se sprašujejo časniki, če rezultati odtehtajo dolga poga anja, ki so se končala z grenkim priokusom tako za vlado kot za sindikate.
Toda — ali bi se Cra ijeva koalicija lahko predstavila s celovitejšim programom za zdravljenje gospodarstva? Ne gre pozabiti, da imajo v njej nastopajoče sile ne le različne, temveč v mnogočem tudi nasprotujoče si poglede na družbo in odnose v njej. Medtem ko krščanski demokrati in liberalci mislijo, da sistem kapitalističnih proizvodnih odnosov še ni izčrpal svojih moči, gledajo socialisti, socialni demokrati in republikanci na socializem skozi drugače obarvana očala. Odnos med silami v večini pa je tak, da je bil predstavljeni program verjetno maksimum, za kar so se v vladi lahko sporazumeli.
Obračun pred parlamentom_________________
S svojimi dekreti bo vlada kmalu morala stopiti pred parlament. Razpoloženje, ki ga sedaj ustvarjajo v javnosti poslovni krogi in politiki, ji ne obeta lahkega dela. Predsednik Fiata Gianni Agnelli je sicer pomirjajoče dejal, da v razmerah, ko je kdo prisiljen biti za arbitra, ne more popolnoma zadovoljiti vseh udeležencev v sporu. Toda Giorgio Napolita-no, šef komunističnih poslancev v zbornici in človek dialoga komunistične partije s socialisti, je ocenil vladne dekrete za avanturistične. Takoj zatem mi je odgovoril Craxijev namestnik v socialistični stranki Martelli s težko obtožbo, da obnašanje komunistov kaže, da skušajo delati težave prvi vladi, ki jo vodijo socialisti«.
čine. Bivši krščanskodemokratski zakladni minister Andreatta je ocenil vladne ukrepe za pomanjkljive in poudaril, da je okoli njih veliko hrupa za nič. Šef republikanskih poslancev Battaglia, ki se sicer ni hotel opredeliti o vprašanju stroškov za delovno silo, je z dobro mero cinizma dejal novinarjem, da v republikanski stranki vedno mislijo, da se mora odločati in odgovarjati za posledice tisti, ki vodi vlado«. Craxi pa se povsem videzu boji bolj kot nezaupnice v parlamentu tako imenovanih svobodnih strelcev iz poslanskih vrst, ki so do sedaj spravili v težave že marsikatero rimsko vlado.
Druga preizkušnja za vladno koalicijo in Cra-xija pa bodo kongresi strank večine, ki se bodo začeli še ta mesec z zborovanjem krščanskih demokratov in končali pozno spomladi. Ni dvoma, da bodo kongresi podprli vladno večino za naprej, toda vprašljivo je, ali s Craxijem ali brez njega. Dvoumne izjave, ki prihajajo te dni iz vrst krščanske demokracije in republikanske stranke kažejo, da se niso ne prvi ne drugi sprijaznili za daljši čas brez svojega predsednika vlade. Zaenkrat je jasno, da bodo še podpirali Craxija, dokler ne bo mogoče naprej brez njega. Izkušnje iz preteklosti — v povprečju italijanske povojne vlade niso imele po več kot leto dni življenja — opozarjajo, da tudi Craxi ne more računati na sentimentalnost partnerjev. Znani komentator Alberto Ronchey je v televizijskem pogovoru s Craxijem ob njegovi domislici o barki, ki pelje dalje« opozoril, da se Fellinijev film slabo konča. Craxi mu je prostodušno odgovoril, da ga ni videl. Težko bi dejali, da ni videl preizkušenj in čeri, na katere lahko nasede njegova barka.
LOJZE KANTE
tako je, na primer, ameriški predstavnik Suddler odgovorni šef za splošno upravo. V sestavu osebja UNESCO je zdaj 44 odstotkov predstavnikov Zahoda in Amerike ter samo 7 odstotkov predstavnikov Vzhoda. Med 332 izvedenci UNESCO na terenu jih je le 14 iz socialističnih držav, in še od teh je 5 strokovnjakov iz Jugoslavije. Med 779 svetovalci s posebnimi pogodbenimi nalogami jih je iz vzhodnih držav le 34, in tu spet prevladujejo Jugoslovani, ki jih je osem«, se je posmejal Lopes.
Nastajanje Svetovne zgodovine človeštva, ki jo pripravlja UNESCO, je najbrž res treba budno zasledovati in tudi v znanstvenem prizadevanju čim bolj dejavno sodelovati. Toda kar takole na kratko tega orjaškega dejanja ne moremo odkloniti zgolj zaradi tega, ker je redaktor te publikacije Bolgar Nikolaj Todo-rov.
»To je že druga zgodovina človeštva v redakciji UNESCO,« je nadaljeval Lopes. »Prva izdaja je bila že pred več kot desetimi leti. Sedanjo pripravlja širša komisija, ki jo je do nedavna vodil profesor Benito Cameiro iz Brazilije. Ker pa je umrl, je zdaj predsedstvo komisije prevzel znani francoski zgodovinar Charles Marasset. Delo je skupinsko in nihče ne more kakor koli vsiliti svojih osebnih pogledov, ne da bi jih uskladil s pogledi drugih. Bolgarski profesor Todorov pa je samo redaktor.«
Za svobodo, ne omejevanje informacij
V odgovor na očitke, češ da je UNESCO velik del od 738.000 dolarjev, sprejetih za izobraževanje beguncev, porabil brez kritja za Palestinsko osvobodilno organizacijo, je Lopes pojasnil, da je PLO pridruženi član UNESCO že od leta 1975, in to na podlagi sklepa generalne konference UNESCO in generalne skupščine OZN. UNESCO je v tem okviru dolžan skrbeti, za izobraževanje in kulturno identiteto arabskih Palestincev na zasedenih arabskih ozemljih. Za te postavke je od leta 1979 do 1983 skupno dal 188.000 dolarjev ali na leto 37.000 dolarjev. Leta 1983 je bilo porabljenih 53.000 dolarjev. A treba je upoštevati, da samo ena univeržitet-na štipendija za študij v tujini stane okrog 22.000 dolarjev...
Lopes je zavrnil trditev, da UNESCO zapravlja s svojo birokracijo. Skupno zaposlujejo 3444 ljudi, a to je toliko, kot povprečno vse mednarodne organizacije. Proračun za personalne izdatke, ki je leta 1970 znašal še 65 odstotkov skupnega proračuna, so zdaj znižali na 50 odstotkov in ga bodo še bolj.
Predvsem pa je ob koncu tudi odločno protestiral proti klevetam, da skuša UNESCO s svojim načrtom nove mednarodne informacijske ureditve omejevati svobodo informacij in da se zavzema za vladno cenzuro.« To je popolni nesmisel, saj bi bilo to v nasprotju z osnovnim ciljem UNESCO, to je s svobodnim pretokom znanja in informacij. Nova ureditev se zavzema samo za izboljšanje tehnike komunikacij in za to, da ne bi bil svet informacijsko samo monopol nekaterih velesil. »Ne gre za kakršno koli omejevanje že obstoječe svobode informiranja, kot je poudaril tudi generalni direktor M’Bow, ampak za razširitev te svobode tudi na tiste, ki tega doslej še niso bili deležni.«
BOGDAN POGAČNIK
Ljubljana, 18. februarja 1984		-“JSS DELO
	——	—								
postni, , _ predal 29
Nadaljevanje s 14. strani
čuna namreč ni odvisna le od velikosti družbenega proizvoda, pač pa tudi od njegove strukture. Tem težje je, čim manjši delež imajo v družbenem proizvodu sredstva, ki so namenjena splošni porabi (prometni davek in davek na dohodek kot najpomembnejši postavki, ki jih za ta namen prispevajo organizacije in skupnosti). Struktura proizvodnje je v SR Sloveniji taka. da je ta delež najmanjši. Delež prometnega davka v družbenem proizvodu je v SFR Jugoslaviji 9,6%, v SR Sloveniji pa 8,5% oziroma SR Slovenija je v letu
1981	ustvarila 15,39% jugoslovanskega družbenega proizvoda, na njenem območju pa je bilo odtegnjenega le 13,69% vsega prometnega davka .
Vzrokov za to je več. Eden izmed njih je prav gotovo večja izvozna usmerjenost slovenskega gospodarstva, za izvoženo blago pa ne dobimo prometnega davka, pač pa zaradi težnje izvažati za vsako ceno celo zmanjšujemo dohodek in s tem sredstva za splošno porabo ter akumulacijo (tudi še druge sestavine družbenega proizvoda, vendar to v tej zvezi ni bistveno). SR Slovenija ima relativno velik delež jugoslovanskega izvoza. Leta
1982	je po podatkih Zveznega zavoda za statistiko ta delež znašal 19,9%, kar je za tretjino več kot je delež slovenskega družbenega proizvoda. •
Naslednji vzrok je odprtost slovenskega gospodarstva. to je, da imajo slovenske organizacije (predvsem trgovske) veliko več enot v sestavi oz. poslovnih enot, kot druge republike v SR Sloveniji. Od teh poslovnih enot je približno dve tretjini trgovskih, ki realizirajo prometni davek, prikazan tam, kjer te enote so. Zaradi tega je bil družbeni proizvod SR Slovenije, izračunan po organizacijskem načelu (po dejavnosti in sedežu organizacije ali skupnosti) v letu 1982 za 10.735,4 milijone dinarjev večji od družbenega proizvoda po čistih dejavnostih (po dejavnostih enot v sestavi in po območju, kjer se te enote nahajajo). Za trgovino znaša ta razlika 4.562,4 milijona dinarjev, tako ugotovljen saldo prometnega davka pa znaša 1.467,8 milijona dinarjev. Pri nobeni republiki ali pokrajini te razlike (oziroma drugje ustvarjen družbeni proizvod) niso niti absolutno niti relativno tako velike, ponekod pa imajo še nasprotni predznak.
Vzroki so še drugi, vendar jih je težko statistično ovrednotiti. Že ti dve dejstvi pa postavljata pod vprašaj upravičenost družbenega proizvoda kot osnove za obračun obveznosti do zveze, predvsem glede na vpliv, ki ga ima laka politika do odpiranja republiškega trga do drugih območij SFR Jugoslavije in pa do prizadevanj za čim večji izvoz. Večja odprtost in izvozna usmerjenost republike namreč zmanjšujeta njeno zmožnost kritja obveznosti do zveznega proračuna iz prometnega davka.
Lahko pa stvar pogledamo še iz druge plati. Večina prometnega davka je realizirana v trgovini na drobno. Velikost tega družbenega
proizvoda pa ni odvisna samo od gospodarske razvitosti neke republike ali pokrajine, pač pa tudi (in verjetno predvsem) od števila prebivalcev v tej republiki ali pokrajini. SR Slovenija ima najmanjši delež trgovine na drobno v družbenem proizvodu.
Trditev, da podatkov o družbenem proizvodu ne računajo povsod enako je lahko le izraz nepoznavanja metodologije izračuna narodnogospodarskih agregatov ali celo delovanja našega statističnega informacijskega sistema. Naj le ponovim, da je metodologija in podatkovna baza (zaključni računi)* enotna na celem območju SFR Jugoslavije, da so pri obračunu republiški in pokrajinski zavodi samostojni, so pa dolžni upoštevati enotno metodologijo in podatkovno bazo. Zvezni zavod pri tem odigra vlogo koordinatorja in svetovalca, pa tudi nadzornika nad upoštevanjem teh zahtev; obdelave na Zveznem zavodu pa so zgolj tehnični postopek.
Zasebni sektor naj bi se po političnih razglasih zlasti v obrti povečeval. To pa se ne dogaja povsod, kar tov. Popit prikaže s spremembami deležev družbenega proizvoda zasebnega sektorja, po republikah in pokrajinah iz leta 1981 in leta 1982. Pripomnimo naj, da je bila v letu 1982 le slaba četrtina družbenega proizvoda zasebnega sektorja ustvarjena v nekmetijskih dejavnostih, na ostale tri četrtine družbenega proizvoda zasebnega sektorja v kmetijskih dejavnostih pa so pioleg političnih razglasov vplivali še vreme, vrsta kulture, politika odkupnih cen, preskrbljenost z umetnimi gnojili in krmili itd. Za te činitelje, pa tudi za strukturo zasebne obrti, p>a ne moremo trditi, da vplivajo isto-smemo in v enaki meri po vseh republikah in pokrajinah.
Delež nekmetijske dejavnosti družbenega proizvoda zasebnega sektorja je po republikah in pokrajinah zelo različen. SR Slovenija tu močno izstopa. Pri nas ustvarja kmetijstvo precej manj kot polovico družbenega proizvoda, v SR Srbiji in njenih pokrajinah pa krepko presega 80%. Smatramo, da tudi tu ne moremo iskati večjih odstopanj od normale v načinu obračuna ali napakah statistike (morebitna 10% statistična napaka vobraču-nu družbenega proizvoda zasebnega sektorja bi pomenila 0,8% napake v skupnem družbenem proizvodu).
Veliko večji problem je v definiciji enot opazovanja v izvenkmetijskih dejavnostih. Tu je enota opazovanja le legaliziran obrtnik,'prevoznik, gostinec.. ., kar pa statistika ne more rešiti, saj »fušarjev« ne moremo statistično zajeti. Dodaten problem je tu še količina proizvodnje (zaslužek) legaliziranih obrtnikov — zajeta je le tista, ki je prijavljena na občini.
Tudi trditev, da družbeni proizvod zasebnega sektorja ustvarjajo vsi tisti za delo spx>sobni prebivalci, ki niso zaposleni v družbenem sektorju kaže le majhen del resničnosti. Kategorija delovno sposobnega prebivalstva je namreč zelo široka. Poleg zaposlenih in zasebnih proizvajalcev so tu še najmanj gospodinje in nezaposleni, ki pa kakega silnega družbenega proizvoda predvsem v nekmetijskih dejavnostih (v kmetijstvu lahko delajo kot pomagajoči člani) ne ustvarjajo, razen če ne gre tu za veliko število na črno zaposlenih po drugih republikah in pokrajinah, kar mora tov. Popit še dokazati.
V SFR Jugoslaviji je v gospodarstvu zaposle-
nih 32% žensk, v SR Sloveniji p>a je ta delež presegel 40%, kar kaže na to, da je v drugih republikah več gospodinj, ki sodelujejo le v manjši meri pri ustvarjanju družbenega proizvoda, predvsem v kmetijstvu,"nesorazmerno več pa je v drugih republikah in pokrajinah tistih, ki iščejo zaposlitev — v SFR Jugoslaviji jih je bilo leta 1982 14,4% od zaposlenih, v SR Sloveniji p>a le 1,7%. Ti verjetno ne ustvarjajo nobenega družbenega proizvoda, saj drugače ne bi iskali zaposlitve.
Krajevno načelo ugotavljanja družbenega proizvoda se dosledno upošteva. Možnost različnega prikazovanja krajevnega načela od-pade že zaradi dejstva, da zmanjševanje deleža ene republike ali pokrajine, poveča deleže in s tem obveznosti vseh drugih republik. Družbeni proizvod jedrske elektrarne v Krškem je prikazan v SR Sloveniji in v občini Krško v skladu s proizvodnim načinom obračuna, ki prikazuje rezultate tam, kjer so bili ustvarjeni. Ni pa pri tem pomembno to, od kje so prišla sredstva za izgradnjo jedrske elektrarne, pa tudi ne kje se njen proizvod troši. Takih prelivanj sredstev in proizvodov med republikami in pokrajinami je še veliko, statistično jih ni mogoče zajeti, pa tudi problematični niso tako, kot je jedrska elektrarna zaradi svoje velikosti.
Drugačno prikazovanje jedrske elektrarne pomeni spremembo metodologije obračuna družbenega proizvoda, ki je v zvezni pristojnosti. Ob tem se odpira še vrsta vprašanj okrog proizvodnega, razpoložljivega in po-trošnega družbenega proizvoda. To pa ni le vprašanje obračuna družbenega proizvoda, pač pa kompleksno vprašanje družbenega računovodstva, ki se še metodološko razvija in izgrajuje, obenem pa tudi njegova podatkovna baza, ki je veliko širša in vseobsežnejša kot tista, ki je potrebna za obračun družbenega proizvoda po proizvodni metodi.
Družbeni proizvod občine Ljubljana Center, gledano na prebivalca, je zelo visok. Tov. Popit tu zamolči dve pomembni dejstvi. Na območju občine Ljubljana Center je družbeni proizvod v letu 1982 ustvarjalo 33.351 delavcev v proizvodnih dejavnostih (vseh zaposlenih je tu še bistveno več), nato pa je ta družbeni proizvod razdeljen na 33.480prebivalcev. Tu gre torej za veliko koncentracijo delovne sile, družbeni proizvod na delavca p>a se od občine pJo občine ne razlikuje veliko. Po drugi strani pa gre za veliko koncentracijo sedežev raznih velikih gospodarskih organizacij. Te gospodarske organizacije so imele v 1982. letu 42.134 delavcev in ustvarile 29.180 milijonov dinarjev družbenega proizvoda. Razlike med obračunom po organizacijskem načelu in po načelu čistih dejavnosti so zelo velike. Obračun po organizacijskem načelu da za 6.295,5 milijona din večji družbeni proizvod oziroma za 8.783 več delavcev, razlike pa so rezultat odštevanja podatkov poslovnih enot, katerih matične organizacije imajo sedež v občini, so pa izven občine in prištevanja podatkov poslovnih enot, ki so v tej občini, sedež njihovih matičnih organizacij pa izven nje. Podatkov, obračunanih po organizacijskem načelu po občinah ne objavljamo, ker želimo prikazati družbeni proizvod, ustvarjen v občini, ne pa družbenega proizvoda, ki je rezultat koncentracije organizacij in skupnosti glede na njihov sedež.
Vlado Ferfila,
Zavod SR Slovenije za statistiko
»KUB1AKOVO POROČILO« O VZROKIH POUSKIH KRIZ
Srednja pot med uspehi in katastrofo
Komisija odločno nasprotuje mnenjem, da je značilnost zgodovine v povojnih letih cela vrsta kriz. Tako stališče, ki ga ponavljajo politični nasprotniki socializma, pogosto pa tudi številni razočarani ljudje, je očitno v nasprotju z dejstvi. Tako piše v sklepnih mislih komisije. In še: Ni vrnitve na nekdanjo »propagando uspehov« iz sedemdesetih let, pa tudi ne na nekdanjo »propagando katastrofe«.
?
Vodilna vloga partije in njen vpliv na družbo naj bi rabila predvsem za razvoj socialistične demokracije. »Partija, njene organizacije, vodstva in politični aparat ne morejo neposredno voditi politike in odločati o vsem namesto državnih institucij, ker to, kot kažejo izkušnje, prinaša manjše spoštovanje zakonov in odgovornosti funkcionarjev aparata oblasti.«
Sleherna kriza je razkrivala tudi slabšanje partijske demokracije, omejevanje informacij in svobodne kritike, kršenje načel demokratičnega centralizma in njegovih mehanizmov. »Pri tem so demokratični centralizem navadno napačno obravnavali kot vsoto centralizma in demokracije. V bistvu pa je dialektična enotnost - posebna oblika znotraj partijske demokracije, ki partiji zagotavlja tudi notranjo disciplino ter ideološko in politično organizacijsko enotnost.«
Šibkosti kadrovske politike
Nepravilnosti v funkcioniranju znotraj partijske demokracije so otežkočale imenovanja najsposobnejših političnih delavcev na vodilne položaje. »V avtokratičnem sistemu oblasti prihaja do maličenj pri izbiri političnih delavcev, prav tako pa tudi v mehanizmih za oblikovanje vodilnih skupin v partiji,« pravi poročilo. »V okviru veljavnega sistema upravljanja je bilo težko ustaviti rast birokracije z vsemi njenimi negativnimi značilnostmi in posledicami, ki so se izražale v nasprotovanju nujnim spremembam, v tendenci, utrditi preživele strukture in v praksi gledati na življenjske potrebe države skozi prizmo delnih interesov posameznih področij, regij in organizacij.«
S tem so maličili, »bistvo vodilne vloge partije«, ker so si jo razlagali tako, da je treba postaviti partijske člane na vsa pomembnejša mesta. »Zlato so morali pogosto znižati merila, in kar je še slabše — v partijo so prihajali ljudje brez idej, za katere je bila to pot, ki jim odpira možnosti za kariero oziroma daje privilegiran položaj.«
Preveliko kopičenje funkcij________________
Vodilni politični delavci niso bili podvrženi kontrolnim statutarnim mehanizmom, kar je omogočalo avtokratično ravnanje voditeljev in krepilo negativne značilnosti njihovega značaja; zato so bili tudi nesposobni sprejeti partijsko in drugo kritiko.
Občasno je prihajalo do koncentracije oblasti in prevelikega kopičenja partijskih in državnih funkcij v rokah posameznikov. »V šestdesetih letih se je posebej pokazalo, da ni natančnih meja med pristojnostmi sekretariata CK in vlade. V sedemdesetih letih je predsednik vlade zelo rad sprejemal ključne sklepe, ne da bi se posvetoval s centralnim komitejem ali politbirojem,« je rečeno v Ku-biakovem poročilu, ki med drugim poudarja, da so posamezni voditelji tako počasi izgubljali občutek za politično in ustavno odgovornost za vodenje države.
»Z vodenjem kadrovske politike v imenu in interesu delavskega razreda mora PZDP omogočati napredovanje ljudi z visoko izobrazbo, ki se istovetijo s cilji socialistične države, ne glede na to, ali so člani PZDP, ljudske, demokratske ali pa sploh nobene stranke,« piše v poročilu komisije. ’
Nasprotniki socialistične obnove
Na poglobitev krize je bistveno vplivala okrepljena dejavnost politične opozicije, pa tudi njeno »povezovanje s tujimi centri protisocialistične ideološke in politične diverzije,« menijo člani Kubiakove komisije. Vpliv opozicije je bil praviloma večji, ko se je kriza zaostrovala, kot pa v njenih začetkih.«
»Partijski program političnih in gospodarskih reform po krizi 1956 je bistveno omejil družbene in politične povode za protisocialistično dejavnost v večjih družbenih skupinah. Ker pa je partija odstopila od tega programa, je bilo dobro ne le za kritiko, marveč tudi za razglašanje programov, ki so se bolj ali manj upirali socializmu. Dogmatsko-konservativne tendence in zastoj v teoriji niso omogočali pogumne, načelne razprave, to pa je otežko-čalo učinkovit boj in razkrinkavanje bistva revizionizma oziroma pogledov in tendenc v nasprotju s temeljnimi določili socializma. Iz vrst sedanjih revizionistov je pozneje prišlo veliko teoretikov in aktivistov protisocialistične opozicije.«
Ko so avtorji poročila postavili tako dokaj grobo delitev, niso uspeli najti odgovora na enega izmed temeljnih vprašanj: če so skoraj vse dosedanje skupine voditeljev delale napake, vse družbene sile, ki so te njihove napake pravočasno odkrivale in kritizirale, pa dobile vzdevek »revizionistične« in »protisocialistična opozicija« (včasih tudi »protirevolucija«), katere in kakšne so bile potemtakem zdrave politične sile, ki jim gre zasluga za ne tako majhne dosežke v skoraj štirih desetletjih socialistične gradnje na Poljskem, pa tudi za nenehno opozarjanje (in vračanje) na hitrejšo demokratizacijo javnega življenja? Zakaj precejšen del delavskega razreda
v kriznih položajih začne slediti programom in geslom opozicije? Zakaj partijski program socialistične obnove (ki terja doslej najgloblje sistemske, družbene in gospodarske reforme), še danes naleti na odpor birokracije in zadržano, celo odklonilno stališče v delavskih okoljih?
V poročilu Kubiakove komisije ni odgovora na ta vprašanja, niti globlje analize sedanje krize, ki se je začela s stavkami poleti 1980. Ugotavlja le, da so »skrajne sile« v vodstvu zavladale Solidarnosti in preusmerile to gibanje »proti partiji in socialistični državi«. Med drugim pristavlja, da lahko spričo konflikta med oblastjo in družbo, pa tudi zaostrovanja konfrontacijske politike imperialističnih držav - kot kažejo zadnje izkušnje - pride do protirevolucionarnega položaja in nevarnosti protirevolucije«.
»Ponavljanje napak pri vodenju in maličenj v notranjem partijskem življenju ne more prav nič zmanjšati pomena tega, da je bila partija v slehernem kriznem obdobju politično in moralno poštena. Obračala se je k svojim razrednim virom in idejnim načelom socializma, odkrivala zlo in njegove vzroke, oblikovala program za izboljšanje položaja, opravljala kadrovske spremembe, skrbela za usposabljanje in izobraževanje članov ter »čistila« svoje vrste. Po vsaki krizi je številne sklepe in izkušnje spravljala v trajni sklad načel in metod partijskega in državnega dela.«
Pomen izrednega kongresa__________________
Poročilo komisije CK PZDP so zaokrožili z opozorilom na izjemen pomen sklepov izrednega 9. partijskega kongresa, ki je prvič ponudil, »program globokih sistemskih preobrazb v gospodarstvu in družbenem življenju, prilagojen stopnji razvoja poljskega delav- • skega razreda, kmetov in inteligence«.
Komisija je opozorila, da je treba sklepe 9. kongresa jemati integralno, in se zavzela za njihovo dosledno uresničevanje, tako v partiji kot v državnih in predstavniških organih.
Pred javnostjo ni mogoče skrivati težav, prav tako ji nihče ne sme govoriti o »velikih dosežkih«, ker bi tako le spodbujali neutemeljene upe. Pač pa je treba sistematično pojasnjevati pravila, po katerih funkcionira mehanizem gospodarske reforme, še posebej pa odvisnost plač in cen od produktivnosti in boljšega delovanja gospodarskega sistema.
Poročilo opozarja tudi na naloge pri vzgoji mlade generacije, krepitvi zaupanja v institucije ljudske oblasti in občutka delovnih ljudi, da »resnično sodelujejo v procesu odločanja«. Zavzema se tudi za krepitev stikov in sodelovanja s Sovjetsko zvezo in drugimi socialističnimi državami. Ob koncu je komisija zapisala, da »morajo biti izkušnje bratskih držav velika pomoč pri izbiri strategije socialistične gradnje in odpravljanju razvojnih protislovij«.
Nazadnje komisija izraža prepričanje, da bodo marksistične analize vzrokov kriz nadaljevali tudi v prihodnje. Pričakuje, da bodo avtorji najrazličnejših besedil in analiz, ki so jih uporabili kot pomožno gradivo za Kubja-kovo poročilo, objavili svoja dela in tako pomagali še bolje osvetliti najdramatičnejše trenutke in dogodke v novejši poljski zgodovini.
ILIJA MARINKOVIČ	f'
(Konec)
PREJELI SMO
(Ne) učinkovitost prevzgoje v zaporih
Šestnajstega novembra 1983 sta komisija za idejnopolitično delo pri predsedstvu OO ZSMS pravne fakultete in katedra za kazenskopravne znanosti priredila okroglo mizo o sodobnih problemih izvrševanja prostostnih kazni. Po nekaj odmevih na to diskusijo v dnevnem časopisju in revijalnem tisku je objavil obširnejši sestavek v sobotni prilogi Dela (21. januarja letos) psiholog Franc Mlinarič. Iz tega prispevka izhaja, da je bil tov. Mlinarič s potekom diskusije prizadet in je doživljal diskusijo tako, kot da so bila z njo napadena socialno terapevtska prizadevanja strokovnega osebja v naših kazenskih zavodih. Ker gre v tem primeru za popoln nesporazum, naj še s svoje strani pojasnim, v čem vidim dileme in probleme izvrševanja kazni odvzema prostosti in kaj je bil namen diskusije na okrogli mizi.
Naslov diskusije je bil »Nekateri sodobni problemi zapornih kazni«. Že iz tega naslova izhaja, da namen in učinek prostostnih kazni nista enoznačna pojma, temveč pojma, ki odpirata nešteto problemov in dilem, ki jih lahko različni ljudje, različno zaznavajo.
V uvodu v to diskusijo smo povedali tole: Kazni odvzema prostosti so postale splošno priznana vrsta kazni šele v obdobju prosvet-ljenstva in po francoski revoluciji. Zaporne
foto: Marjan ZaptatU
institucije, ki so bile zgrajene prej, so služile predvsem zapiranju oseb, ki so čakale na sodbo in zapiranju dolžnikov. Prosvetljene! pa so se zavzemali za to, da bi z zapornimi kaznimi nadomestili tedanje preveč krute kazni (telesne, smrtno kazen in izgon). V tem smislu so tedaj pomenile zaporne kazni napreden način obravnavanja obsojenih oseb.
V	sodobnosti pa postajajo zaporne kazni kamen spotike. Splošno se ugotavlja, da obsojenci iz zaporov ne prihajajo boljši.
Po takem uvodu, ki je bil udeležencem izročen vnaprej v pisni obliki, smo postavili tudi nekaj vprašanj, ki pa so jih udeleženci okrogle mize v diskusiji le deloma upoštevali, saj je pač vsak skušal prispevati predvsem tisto, kar je v središču njegove pozornosti. Zato naj še enkrat ponovim tedaj postavljena vprašanja in zaradi jasnosti odgovorim nanja, tako kot dileme in protislovja sama razumem.
1.	) Kaj je sploh lahko namen kazni odvzema prostosti?
Najprej odgovarja na to vprašanje tov. Mlinarič z vidika obsojenca: »Vsak odvzem osebne svobode pomeni bolj ali manj nasilen poseg v človekovo identiteto, da o dodatnih deprivacijah, ki so tradicionalnemu zaporu imanentne, niti ne govorimo. Prav bi bilo, da bi se mu izognili, in storilce kaznivih dejanj obravnavali drugače, če je le mogoče zaščititi družbo tudi na druge načine.« To je popolnoma sprejemljivo, z dodatkom, da je odvzem prostosti za zapornika zlo, za družbo izguba in te sankcije ni mogoče uporabljati iz prevzgojnih razlogov, temveč samo kot eventualno nujno reakcijo na destruktivno dejanje. Ta distinkcija je potrebna predvsem pravnikom, ki oblikujejo zakonodajo in odločilno sodelujejo pri izbiri in odmeri kazenskih sankcij. Če s tega vidika osrednji namen prostostnih kazni ni prizadeti človeku zlo, če jih le ni mogoče izreči v taki dolžini, kakor bi bila potrebna iz prevzgojnega vidika, ostane - z družbenega vidika - edini možni namen prostostne kazni začasna eliminacija človeka iz družbe. S čim lahko napolnimo to obdobje eliminacije, je drugo vprašanje. Prav je, da ga ne pustimo izteči vnemar, toda ponavljam, iz prevzgojnih razlogov nismo upravičeni izreči daljše zaporne kazni, ker je njeno bistvo odvzem prostosti, človekova svoboda pa je edino področje možnosti, na katerem se človek lahko uresničuje.
2.	) Koliko ljudi v zaporih je za neko družbo »normalno«?
V	Sloveniji je obsojen na zaporno kazen vsak šesti obsojenec, v drugih republikah vsak peti. Na sto tisoč prebivalcev je med evropskimi državami, za katere so podatki znani, Jugoslavija na drugem mestu, Slovenija na sredini. Naj še dodamo podatek nekega drugega pisca, da je na sto tisoč prebivalcev zaprtih na Norveškem 44, na Finskem 115, v ZDA 230 in po oceni v ZSSR 660 ljudi (v Sloveniji 56). Kaj je »normalno«, je težko reči. Vsekakor število zapornikov na neki način odraža družbeni sistem, in sicer v tem smislu, koliko ta spoštuje ali ne spoštuje človekovo svobodo. Zaradi eventualnih boljših prevzgojnih možnosti in notranje urejenosti zaporov pa v nobeni od držav ne more in ne sme biti več zapornikov, sicer bi se taka prizadevanja spreminjala v sebi lastno nasprotje.
3.	Ali naj zaporne ustanove še dograjujemo?
V	nekaterih državah so se odločili za t. i. moratorij (npr. na Norveškem), t. j. da zaporniških kapacitet ne bodo povečevali, kajti zapor je sam po sebi zlo in institucije ljudi
nasploh ne morejo oblikovati v svobodne, socializirane občane. Kaj bi taka odločitev pomenila za zaporniško osebje in za zapornike? To vprašanje očitno ni spodbudilo nobenega od udeležencev okrogle mize k diskusiji. Ko sem postavila to vprašanje, sem imela v mislih, cia za nobeno državo ne more biti posebno perspektivno, če Siri zaporne kapa-citete (primerjaj Michel Foucaultovo delo »Kaznovati in nadzorovati«), da pa bi taka odločitev po drugi strani pomenila za zapornike slabe bivalne pogoje, za zaporniško osebje pa brezperspektivnost. To je protislovje, ki je imanentno kazni odvzema prostosti in ga doslej še nikomur ni uspelo pametno razrešiti.
4.	Ali naj se zavzemamo za večje število strokovnih delavcev, ki se bodo ukvarjali z mentalnohigienskim obravnavanjem zapornikov? V čem so prednosti in v čem nevarnosti takega obravnavanja zapornikov? Prav v zvezi s tem vprašanjem smo k okrogli mizi povabili tudi tov. Mlinariča. Žal tedaj ni povedal tega, kar je napisal v Delo in je zato prav, da je objavil svoj prispevek. Zapor, kot sam v sebi protislovna ustanova, ki naj bi usposabljal ljudi za življenje na prostosti, je toliko konfliktna življenjska situacija, da so v njem še kako potrebni strokovni delavci, ki blažijo stiske ljudi. Popolnoma se je mogoče strinjati s tov. Mlinaričm: »Čim temeljiteje je človeku odvzeta osebna svoboda in čim dalj časa, tem močnejši je napad na njegovo identiteto. Včasih tako velik, da jo domala uniči, ne da bi se prizadeti sploh zavedal. Možnosti za reintegracijo in resocializacijo so s tem zmanjšane na najmanjšo možno mero«. Zato smo se tudi vsi delavci katedre za kazenskopravne znanosti in inštituta za kriminologijo doslej vedno zavzemali za strokovno izpopolnjevanje osebja, za socialno terapevtsko naravnanost dela z zaporniki in za postopno odpiranje zavodov. V tem se ni prav nič spremenilo. Res pa je, da to pri nas, z izjemo enega zavoda, še daleč ni resničnost in gre predvsem šele za prizadevanja v to smer, kajti »imamo še vedno opraviti s pojavi pretirane, nepotrebne osamitve obsojencev, drobnega šikaniranja obsojencev, s pojavi agresije in toge, neživljenjske birokracije« (Mlinarič). Ker pa verjamemo, da je s psihoterapevtskimi posegi mogoče vplivati na oblikovanje osebnosti, menimo, da vseh psiholoških in psihiatričnih možnosti ne bi smeli nediferen-cirno uporabljati pri vseh zapornikih v t. i. njihovo korist, da bom čisto jasna, zlasti ne pri političnih zapornikih.
5.	Kaj zapornika v zaporu ponižuje, je to nujno in neizogibno?
Na to je v prej citiranem odstavku odgovoril tov. Mlinarič sam. Med novinarji pa je žal ostal popolnoma neopažen zelo pomemben prispevek tov. Branka Hofmana. Ta je namreč povedal, da se v zaporu med samimi obsojenci oblikuje posebna, toga in neizprosna hierarhija, ki pritiska na obsojenca vzporedno s hierarhijo zavodskega osebja, toda v popolnem nasprotju z njo. Tako je zapornik predmet manipulacije dveh hierarhičnih mehanizmov, ki sta protislovna, tako kot je zapor, kot totalna institucija, protisloven sam v sebi.
Kakorkoli že, če si vsi skupaj, praktiki in teoretiki, še tako prizadevamo usmeriti zapore v socialno terapevtsko smer in v bolj odprte ustanove, to še ne razreši temeljne etične dileme, da pomeni zapor odvzem prostosti in s tem bistven izsek enega dela edinega človekovega življenja. Niti niso vedno bili niti ni nujno, da vedno bodo. Želeli bi si lahko, da bi zlasti v socialistični družbi prihodnje generacije našle boljše alternative.
Katja Vodopivec,
Ljubljana
je dotlej bilo zanemarjeno, čeprav je za naše ribištvo in še marsikatero drugo gospodarstvo simptomatično. In to je, zakaj sploh se ciplji zbirajo, in to prav v portoroškem zalivu v zimskem času.
o vprašanje potegne za seboj razmišljanj aši klavrni povezavi med proizvodnjo in ri
ao in raz-
Ciplji so -cipljev ni
Čeprav na našo zadevo spominja »Ščuka je, ščuke ni«, gre v bistvu za daljnosežne gospodarske zadeve. Zadevajo naš ribolov Ribištvo in proizvodnjo dobre in donosne morske hrane. Gre za ribe, ki jih štejemo med srednje dobre, Italijani jih cenijo nekoliko bolj, južni sredozemski narodi pa jih štejejo za odlične in jih postavljajo celo ob bok brancinom in morskim listom. Naši ciplji pa odpirajo še poseben problem. Gre za planiranje in usmerjanje naše znanosti o morju. Končno gre za splošen problem, o katerem dosti pišemo, a malo storimo, gre za povezavo med znanostjo in gospodarstvom.
Ne bo odveč nekaj besed o teh zanimivih ribah. Cipljev je več vrst. Šest jih razlikuje naš ribič in biolog, kupec z obale dve do tri, Ljubljančan ali Mariborčan pa morda le ciplja. Slednji tudi ne ve, da je cipelj lahko odlična riba, pa tudi ogabnega okusa, če je bila njegova bivalna občina onesnažena luka (in katera ni) in ne čisto morje. »Cipal iz porta« je našemu Dalmatincu vse prej kot poštena riba, saj si v luki nabere vseh možnih dišav, od gnijočega blaga in mrhovine do nafte. Morda je prav zaradi tega dvomljivega izvora - saj ribič ne bo nikdar priznal, da ga je ulovil v luki ali pri izlivu ribjih tovarn, urbanih kloak in podobnem - sicer okusni cipelj na spisku slabih rib. Pa pustimo ciplje s kulinarične plati.
Na vzhodni in zahodni istrski obali love ciplje čez vse leto, vendar v relativno majhnih količinah. Le v Tarskem zalivu in zalivu Portoroža ujamejo cipljev več deset in sto ton, in sicer v strogo odmerjenem kratkem razdobju, veči del v prvih dveh mesecih leta. Ko se v portoroškem morju temperatura plitvega morja naglo ohladi, prično ciplji krožiti in se zbirati v večje jate. Tedaj jih ribiči obkolijo, stisnejo k obali in polove. Pri tem sodeluje več manjših ribolovk z ribiči in potapljači ter večja komandna motoma ribolovka. Ulov niha iz leta v leto, pred leti je padel od 70 ton na 25, pred dvema letoma je bil 80 ton, lani pa je zdrknil na ničlo; ribiči so lani januarja in februarja zaman čakali in zmrzovali na obali. Tudi letos se bojijo, da se utegne ponoviti lansko čakanje.
Ko lani ni in ni bilo cipljev, so končno le prišli - sicer upravičeno, čeprav z zamudo - možje iz raznih novinarskih hiš, vsi z enakim vprašanjem, zakaj ni cipljev. Pravijo, da čim preprosteje je vprašanje, tem težji je odgovor nanj. Razumljivo je, da so se ljudje vpraševali, zakaj cipljev ni, kaj se dogaja z njimi, saj je bil dotlej ulov kar donosen (100 ton cipljev velja med brati vsaj dvajset milijonov) in yehka zanimivost, ki so se je udeležili domačini in portoroški gostje.
Tako je bilo - nenadoma pa nič, ni cipljev, ni privlačnosti in večernega zimskega »grila«. Nič čudnega, da je zadeva {»stala zanimiva. Na Morsko raziskovalnem in izobraževalnem centru (MRIC) v Piranu so novinarji povprašali, zakaj ni cipljev. Toda odgovora niso dobili, saj ga tudi niso mogli dobiti. Se pa ob tem vsiljuje drugo vprašanje, ki je osnovno, a
samo pri tem razmišljanju), ko gremo rakovo pot. Da si tega ali podobnega vprašanja naša družbena proizvodna ustanova ni postavila, ji ni zameriti, saj nima nobenega biološkoeko-loško usmerjenega svetovalca (tu gre izrazito za biološke in ne za tehnološke probleme), ki bi nakazal morebitne biološko-proizvodne probleme pri razvoju izkoriščanja morskih virov.
Čeprav je dobro znano, detaljno analizirano in neštetokrat v praksi dokazano, da je gospodaren ribolov na daljšo dobo možen le na trdni znanstveni, predvsem biološko-eko-nomski osnovi, naša družbena ribolovna ustanova z relativno največjim jadranskim ulovom nima svojega proizvodno-raziskova-lnega projekta bodisi samostojno, bodisi pri naši morski raziskovalni ustanovi. Pred desetletjem sta oba partnerja postavila na noge relativno majhen, toda toliko pomembnejši, a vendar ne drag projekt, ki je znatno povečal ulov sardel - sodeč po objavljenih delih (Kubik-Štim) vsaj za 20 odstotkov na leto -vendar je kmalu usahnil zaradi nerazumevanja delavskega sveta, ki se je zaradi teh raziskovanj moral odreči lovu večje ribiške ladje. Podobno usodo je doživelo začetno sodelovanje v letih 1956-1958 med zoološkim inštitutom ljubljanske univerze in tedanjo ribolovno organizacijo Ribo v Izoli. Tedanji delavski svet ni odobril manjše investicije, ki je bila potrebna za izpeljavo izboljšave pri lovu malih pelaških rib. Za manjše temeljne ribogojstvene poskuse v strunjanski laguni pred nekaj leti ni bilo posluha ne pri hotelskih podjetjih v Portorožu ne pri drugi, prav za to pristojni organizaciji. Morski ribogoj-stveni poskusi s pozitivnimi rezultati bi vsekakor morali biti v interesu' naših hotelskih podjetij in turizma nasploh.
In vendar je vedno znova mnogo razpravljanja, deloma tudi na račun znanosti in raziskovanja, da s proizvodnjo ni zadovoljivega sodelovanja. Čeprav je za to mnogo vzrokov, je finančna plat med najvažnejšimi, pa čeprav je najbrž jasno, da plača raziskovanja tisti, ki jih potrebuje ali celo naroči. Zdi se, da postanejo usmerjena raziskovanja v našem ribištvu aktualna šele, ko nam »teče voda v grlo«, ko pride do pojavov, ki jih je mogoče razložiti le z večletnimi opazovanji in študijem.
Vsako morje ima svojo oceanografsko posebnost, še posebej glede živih resursov in njihovega izkoriščanja. Celo v relativno majhnem Jadranu ima njegov severozahodni del posebnosti, ki se zlasti kažejo pri ribolovu in ribogojstvu ob zahodni istrski obali in Tržaškem zalivu. Prav gotovo pa bi bilo napačno in razmetavanje denarja in časa, če bi se pri reševanju splošnih oceanografskih in bio-loško-ekoloških problemov Jadrana, omejili le na istrsko-tržaško območje. S tega vidika bi morala biti taka raziskovanja koordinirana z vsemi drugimi ustreznimi ustanovami na Jadranu, tako z našimi kot italijanskimi. Vendar kaže tudi naš najsevernejši del Jadranskega morja nekaj specifičnih oceanografskih problemov. Da naštejemo samo nekatere: onesnaženje zaradi izliva velikih italijanskih rek in industrije ob njih, velika urbana polu-cija (Koper, Trst, Benetke) in evtrofikacija morja, močne letne temperaturne amplitude zaradi plitkosti tega dela Jadrana in še dosti drugega. Te posebnosti se kažejo tudi pri lovu malih pelaških rib, ribogojstvu in školj-karstvu od Pulja do beneških lagun. Od Mi-ramara do izliva Soče je praktično en sam neprekinjen park gojenih školjk, ribogojstvo v lagunah daje več tisočev ton dragocenih brancinov, orad, cipljev in jegulj, pred Seslja-nom poskusno gojijo brancine v velikih plavajočih kletkah, in še in še. Več sto milijonov lir gre samo za eksperimentalno gojenje rib.
Pri nas pa je za to malo denarja in še manj posluha. Tisto bore malo našega privatnega školjkarstva je imelo velike administrativne težave, preden je prebilo led. In veliki ribolov družbenega sektorja načrtuje in se razvija brez trdne biološko-ekonomske podlage. Te ne bo vse dotlej, dokler ne bo specifičnega raziskovalnega projekta, ki ga bo denarno podprla proizvodna organizacija, strokovno pa Inštitut za biologijo v Ljubljani in njegova morska biološka postaja v Piranu. Le taka simbioza bi dala jamstvo za uspeh pri reševanju aktualnih problemov biološke narave morskega ribolova. Problemov ni malo, nekateri so zelo obsežni in daljnosežni, na primer fluktuacija in dinamika populacij sardel in njihovo biološko-ekonomsko izkoriščanje. Drugi so kratkoročni, vendar pomembni, na primer, izkoriščanje opuščenih sečoveljskih lagun za ribogojstvo, izpopolnjevanje tehnologije školjkarstva v piranskem in strunjanskem zalivu, pojav cipljev in drugo.
Preučevanje zbiranja cipljev v portoroškem (in Tarskem) zalivu je zanimivo tako z vidika ribolova kot znanosti, ki posega v biologijo in ekologijo; na primer ugotavljanje morebitnih sprememb okolja zaradi onesnaženja, sprememb temperature v daljšem času, morda celo glede na meteorološke spremembe, sprememb v biocenozah in še marsikaj, kar se skriva za tem na videz nedolžnim in že stoletja znanim pojavom. Tako je lahko na preprosto in razumljivo in za naše ribištvo nujno vprašanje zelo zapleten in težaven odgovor. Prav gotovo pa je absurdno pričakovati, da bomo zvedeli, zakaj cipljev ni, če sploh ne vemo, zakaj ciplji prihajajo.
In spet se vprašamo, kakšna je pot za določanje raziskovalnih nalog in projektov, njihovo selekcijo in kreditiranje. In tudi, kolikšno je racionalno izkoriščanje našega znanstvenega potenciala za razvoj ribogojstva, školjkarstva, ribolova itd. Ne gre zgolj za slovenske probleme, jugoslovansko ribištvo ima enake težave. Za primer naj navedem le enkraten razvoj poljskega ribištva.
Po vojni njihov morski ribolov ni presegel 30 tisoč ton (toliko znaša zdaj naš) medtem ko jugoslovanski v glavnem stagnira, saj se je od vojne sem samo podvojil. Poljaki pa nalovijo po oceanih in Baltiku več kot pol milijona ton in mnogo teh rib uvažamo tudi mi. Seveda imajo Poljaki več ribiško-raziskovalnih inštitutov in ribiško fakulteto.
Ciplji nas opozarjajo, da je v morskem ribištvu treba načrtovati na trdni znanstveni osnovi - ekonomski, biološki in oceanografski. Da tega danes ni, je krivda na obeh straneh. Vse preveč je akademske znanosti, na aplikacijo pozabljajo, za raziskovalno problematiko našega morskega ribištva pri slovenski biologiji pa ni posluha.
Miroslav Zel,
Piran
ASKETA DELA: Kako so novinarji doživeli 14. olimpijske igre in Sarajevo
V novinarskih vrstah je obveljalo, da so olimpijske igre v Sarajevu prekosile vsa pričakovanja
Olimpijske igre, zimske ali poletne, so vsake štiri leta tudi največji zbor novinarjev na svetu. Ne samo športnih, la od iger in športa tudi živijo, tukaj so tudi politični komentatorji, reporterji, ld jim je za šport malo mar, glavna skrb pa vse, kar se dogaja okrog olimpijcev in tekmovališč, pa televizijski komentatorji, Id so gostje v domovih stotine milijonov gledalcev. Med več kot 5000 predstavniki sedme sile, ki so na 14. zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu, od koder se javljajo na vse konce sveta, so taki, la so se sprijaznili s tem, da je Jugoslavija sposobna prirediti tako veliko športno manifestacijo, pa tudi taki, Id ne gledajo z naklonjenostjo na našo družbeno ureditev. Vsi so bili v Sarajevu sprejeti odprtih rok in src, gostitelji se trudijo, da bi se novinarji počutili kot doma. Gredo lahko, kamor hočejo, pišejo lahko, kar hočejo, poročajo o vsem, kar si zamislijo.
O tem. kaj je na kolege naredilo največji vtis bodisi negativen bodisi pozitiven, v Sarajevu; o tem- kakšne so razmere za delo, kako so zadovoljni z njimi - od zvez do ljudi, s katerimi pridejo v stik. do prevozov, saj so tekmovališča le oddaljena od novinarskega naselja Do-brinja in središča mesta, kjer je glavni press-eenter v Skenderiji; o tem. kaj bi se dalo spremeniti na igrah, tako pri organizaciji kot ' tekmovalnem sistemu (uvedba novih ali črtanje nekaterih sedanjih olimpijskih panog). smo 'se pogovarjali z uglednimi pisci in govorci iz raznih držav Evrope, Amerike in Azije.
\larvin Buder: Največji vtis so name v Sarajevu napravili ljudje, ki so vedno ljubeznivi in razumevajoči, vedno pripravljeni pomagati, da se opravi to velikansko delo.
Kar zadeva moje splošne vtise, moram reči, da je to mesto nekaj čisto posebnega. Toda tako kot se med seboj razlikujejo vse olimpijske igre. tako se razlikujejo tudi mesta, ki jih organizirajo. Televizijske prenose olimpijskih tekmovanj organiziram od leta 1968, in po izkušnjah lahko rečem, da pred začetkom vedno prevladuje običajna prehuda previdnost. ko pa se igre začno, je videti, kot bi napetost pri vseh popustila in stvari nazadnje stečejo.
Kar se mene tiče, bi na olimpijskih igrah marsikaj spremenil, vendar to rečem po vsakih igrah, na katerih sem doslej delal, in teh iger je bilo že nič manj kot šest.
Bernard Chevalier: Organizacija teh iger je nedvomno uspela in prav nič ne zaostajajo za prejšnjimi. To je tembolj občudovanja vre-
dno, ker vremenske razmere niso olajšale dela organizatorjem, ki so se morali najprej otepati s pomanjkanjem snega, potem s snežnim viharjem in nazadnje s težavami glede rokov za tekmovanja. Vse to so obvladali, kolikor se je dalo dobro, ne da bi jim zaradi’ tega popustili živci... Sarajevo je potemtakem dokazalo, da je sposobno zares dostojno prirediti igre. Delovne razmere za novinarje so odlične, ravno tako pa tudi novinarsko naselje, in prehrana (toda tisti, ki končujejo delo pozno, žal, nimajo časa, da bi si privoščili dolge večerje na Baščaršiji, na primer). Lahko bi govorili kvečjemu o drobnih pripombah. ki nikakor ne morejo vplivati na zelo pohvalno splošno oceno.
Program iger je kar uravnotežen in vsaka zimska disciplina je zastopana z najpomembnejšimi disciplinami. Morda bi bilo treba obnoviti ugled alpske kombinacije in tudi za to zmago podeliti zlato kolajno, zato da bi uravnotežili pretirano specializacijo v slalomu oziroma smuku in spodbudili tekmovalce, ki so raznovrstni, vendar v vsaki disciplini posebej nimajo možnosti za zmago. Sicer pa po mojem ne bi kazalo programa razširjati (kombinacija sama po sebi ne bi prav nič zvečala števila tekmovanj).
Guenther Deister: Name je napravila naj večji vtis gostoljubnost in ljubeznivost, s katero so Sarajevčani sprejeli goste. Če izvzamemo nekaj maihnih spodrsljajev, mislim, da lahko rečemo glede splošnih vtisov tole: novinarji nismo imeli na zimskih olimpijskih igrah še nikoli tako dobrih možnosti za delo. Veliko priznanje zaslužijo organizatorji tudi zato, ker so se tako dobro znašli sredi nenadnega
snežnega meteža. Kar zadeva nastanitev in prevoze, ni nikakršnih pripomb. Sarajevo je postavilo za zimske olimpijske igre nova merila in Calgary se bo moral pošteno potruditi, če bo hotel prekositi Sarajevčane.
Lars Giini: Tu v Sarajevu sem zelo zadovoljen, saj vse deluje kar se da dobro. Navdušen sem nad razmerami za tekmovalce, novinarje in spremljevalce. Tudi tekmovališča so odlič-■ no pripravljena, to lahko posebej rečem za skakalnici na Malem p>olju (Lars Grini je bil nekoč odličen skakalec in leta 1967 je v Oberstdorfu prvikrat skočil 150 m daleč - op. ur.). Nezadovoljen sem seveda z vremenom, toda tu tudi Jugoslovani ne morejo nič pomagati. Sarajevo me je navdušilo, ljudje so zelo prijazni m jugoslovanska kuhinja je zanimiva. Tudi prevozi iz novinarske in olimpijske vasi na olimpijska tekmovališča odlično delujejo. Čestitam!
Corrado Giustiniani: Težko bi povsem prepričano rekel, kaj me je najbolj navdušilo ali kaj me je razočaralo. Lahko pa rečem, da se p>ozna, da so si organizatorji izredno prizadevali. Da, morda mi je nabolj všeč ravno organizacija tiskovnega središča: dovolj je miz in pisalnih strojev - morda bi bilo lahko nekaj več tistih z italijansko tastaturo — telefonska služba je učinkovita — razen izjemoma, ko se zamaši — osebje je izredno prijazno. Problemi, ki sem jih doslej opazil, pa so tile: vas, kjer stanujemo, je nekoliko od rok, v stanovanjih nam manjkajo telefoni, nekateri ljudje na tekmovališčih govorijo samo jugoslovansko. Nekam težko je tudi priti do neuradnih virov informacij. Mesto nas je prijazno sprejelo, ljudje so simpatični. Mislim,da preživljajo zaradi visoke inflacije težke trenutke. Zdi se mi tudi, da se otepajo s hudim stanovanjskim problemom. Kaj bi spremenil na olimpijskih igrah? Razjasniti bi bilo treba dvoumnosti v zvezi z amaterji oziroma profesionalci.
Marvin Bader, podpredsednik olimpijskih prenosov ameriške televizijske postaje ABC; Bernard Chevalier, vodja ekipe francoske agencije AFP; Giinther Deister, vodja ekipe zahodnonemške agencija DPA; Lars Grini, komentator norveške televizije NRK; Corrado Giustiniani, poročevalec II Messagero, Rim; Klaus Kuhn, komentator Neuesr Deutschlad; Tsuneharu Kidam, vodja ekipe japonske agencije Kyodo; Pat Morris, komentator kanadske televizije; Erbst Pri-mosch, glavni urednik Lartner Tageszeitung; Matti Salmenkylae, urednik lita Sanomat, Helsniki; Žarko Susič, komentator Vjesnik, Zagreb; Zhang Tingguan, športni urednik kitajske agnecije Kinbua; Deszo Vad, urednik, Kepes Šport; Sovjetski dopisniki- kolektiven odgovor.
Klaus Huhn: Name je največji vtis v Sarajevu napravila gostoljubnost. Olimpijske igre dobijo le s tako gostoljubnostjo pravo barvo, a tudi pravo notranjo vrednost. Za novinarja ni nič tako pomembno kot to. da je pravočasno tam, od koder mora poročati, v Sarajevu torej na tekmovališčih. Ko bi imel dovolj časa, bi obiskal osebno vse voznike avtobusov, vse spremljevalke in vse prometnike ter jim rekel »hvala«. Edino, kar bi bilo morda mogoče bolje organizirati, je to, da bi sneg naročili' prej in ga nekoliko bolj enakomerno razporedili.
Tsuneharu Kida; V Sarajevu sem bil prvikrat pred enajstimi leti, ko sem poročal s svetovnega prvenstva v namiznem tenisu. Ko sem se zdaj vrnil pred olimpijskimi igrami, sem bil presenečen, kako se je mesto spremenilo. Zdelo se mi je, kot da bi prišel v drug kraj, toliko stolpnic so zgradili in toliko ulic so prenovili. Kar zadeva vaše vprašanje o mojih splošnih vtisih, bi vam odgovoril kar s tole tabelo:
Delovne razmere
Stanovanje
Prevozi
Mesto
Ljudje
Hrana
dobro zelo dobro malce slabo dobro dobro še kar dobro
Rad pa bi še pripomnil, da je komunikacijski sistem zelo slab, težave imam od prvega dne iger.
Pat Morris: Največji vtis je name napravilo to, kako prijatejsko razpoloženi in ustrežljivi so Jugoslovani v Sarajevu in na vseh olimpijskih tekmovališčih. Organizacija teh iger, ki je prepletena z jugoslovanskim ponosom, je taka. kakršne doslej še nikjer nisem videl. Naselje, kjer stanujemo, je imenitno, razmere za delo novinarjev in informacije, ki jih dobivamo, so odlične. Tudi narodne specialitete, ki si jih je mogoče privoščiti v sarajevskih restavracijah, so slastne in obed je še boljši, če ga na koncu zaliješ s kozarčkom slivovke. Sam sem nekoč skakal na smučeh in tako lepih skakalnic, kakršni sta ti na Malem polju, še nisem videl. Postavljeni sta v pravljičnem zimskem okolju in kar mika me, da bi šel spet skakat. Profila obeh skakalnic in prostor za gledalce nimata para na svetu. Ne, jaz tu ne bi ničesar spreminjal.
Ernst Primosch: Ugodrfo sem bil presenečen nad neverjetno gostoljubnostjo Sarajevčanov. Neprijetno pa me je presenetilo to, da v stanovajih v novinarskem naselju ni nikjer niti ene mize.
Delovne razmere so odlične in ponudba v trgovinah in restavracijah je bogata in prvovrstna. Po tej plati se nikakor ne morem pritožiti. Po mojem mnenju bi bilo treba olimpijske igre »obtesati«, v resnici pa se dogaja ravno nasprotno: dodajajo vedno nove discipline.
Matti Salmenkyla: V negativnem smislu me je presenetila birokracija oziroma dejstvo, da je bila organizacija izredno razdrobljena, kar je oteževalo učinkovitejše sodelovanje služb. To sem občutil tudi na lastni koži, saj sem bil na igrah ne le kot novinar, marveč tudi kot delegat mednarodnega športnega tiska (A1PS) in sem" imel torej vsakodnevne stike z organizatorji. Kljub temu pa je sodelovanje z vsemi službami vendarle plodno in koristno. Zame največje pozitivno presenečenje je promet, ki je bil odlično organiziran. Za vse, ki se še spominjajo razmer v Lake Placidu pred štirimi leti, je bilo velikansko olajšanje.
Delovne razmere so bile zelo dobre, problemov ni bilo, saj je bilo vse dobro pripravlje-. no. Tudi prebivalci so živeli z igrami, imeli so jih za svoje in so bili vsakemu gostu vsepovsod rade volje v pomoč.
Igre imajo svojo fiziognomijo, ki jo usmerja Mednarodni olimpijski komite. V glavnem ustreza. Vsi si moramo prizadevati za mir, potem bodo tudi varnostni ukrepi na največjih športnih tekmovanjih lahko spet milejši.
Zhang Tingquan: Največji vtis so name na-
pravili Sarajevčani, ki so tako prijazni in vedno pripravljeni pomagati, da se počutimo kot doma. Delovne razmere so OK, edina težava je v tem, ker je naša pisarna samo s tanko steno ločena od bifeja, zato nas moti precejšen hrup, ki postane včasih prav neznosen. Novinarsko naselje je v redu, prevozi so hitri in točni, mesto je zelo lepo, tradicionalna arhitektura se lepo prepleta s sodobno. Hrana je bogata in začinjena, vendar ne ustreza našemu okusu. Seveda bi nam bolj prijalo, če bi lahko dobili več kitajske hrane. Poleg tega so tudi težave z jezikom. Nekatere natakarice ali natakarji preprosto ne razumejo angleščine, zato teže izbiramo na jedilniku.
Organizacija iger je odlična, posebno še, če jo primerjamo s tistim, kar smo brali o zadnjih olimpijskih igrah v Lake Placidu. Varnostni ukrepi so seveda potrebni v dobro vseh. toda zaradi težav z jezikom nastanejo včasih neprijetni zapletljaji. Nekega dne sem prišel v glavni tiskovni center s predsednikom mednarodnega združenja športnih novinarjev Frankom Taylorjem. Ta ima v eni roki kovinsko ploščico v kosti,.ker je bil operiran. Ko je šel mimo kontrolnega aparata, je ta seveda zapiskal in varnostniki ga niso pustili noter, pa najsi je razlagal kolikor je hotel. Niso ga razumeli, jaz pa razumem, zakaj je bil potem tako slabe volje.
Dezso Vad: Neverjetno prijateljstvo, čudovito ozračje in dobro razpoloženje so naredili name največji vtis. Tukaj v Sarajevu so zlasti mladi ljudje - presenetljivo veliko jih je, ki govorijo tuje jezike — prisrčni in prijateljski. Pravzaprav človek ne more prositi kaj takega, česar mu ne bi mogli narediti.
Jaz bi nekako naročil bolj ugodno vreme. ..
Kolektiv sovjetskih dopisnikov: Najprej sta nas presenetila gostoljubje in prijaznost Sarajevčanov ter pozornost in odzivnost organizatorjev belih olimpijskih iger. Za vedno nam bo ostal v spominu enkraten in prekrasen praznik: otvoritev iger na stadionu Koševo.
V spominu nam bodo ostali tudi splošni vtisi o našem bivanju v Sarajevu. Delovna razmerja, prehrana, stanovanja, prevozi itd., vse je tako organizirano, da nimamo pripomb.
foto: Joco Žnidaršič
Žarko Susič: Deset dni sem potreboval, da sem se naenkrat zavedel tega, da so olimpijske igre - nekaj, kar se mi je zdelo zmeraj nedosegljivo — v naši državi. In to kakšne!
Zmeraj so lahko spodrsljaji, toda na teh - naj omenim, da sem poročal s sedmih zimskih in štirih poletnih iger — jih je daleč najmanj. Morda bi bilo bolje, če bi bil, na primer, v press-centru med novinarji, nekdo, ki bi znal novinarja usmeriti, kje in kako bi lahko rešil kak problem; morda bi morali katero od gradiv dobiti tudi v pomožnih press-centrih; toda to je že iskanje popolnosti, to pa je na zboru 6.000 novinarjev neizvedljivo. So pa osnovni problemi novinarja: informacije, zveze, prevoz, delovne razmere, bivanje in prehrana odlično rešeni. Zato lahko delam brez skrbi.
Olimpijskih iger ne bi ne podaljševal ne širil. Ze po desetih dneh se pojavlja zasičenost, tej sledi še indiferentnost. Tudi tako so že prevelike razlike med nekaterimi zelo širokimi športi (na primer: smučanje) in nekaterimi specifičnimi (na primer: bob).
★ ★ ★
Vsem čestitkam, ki so jih že dobili prireditelji 14. zimskih olimpijskih iger — od predsednika mednarodnega olimpijskega komiteja Juana Antonia Samarancha, ki trdi, da so to najboljše zimske igre v zgodovini, do športnikov na tekmovališčih in turistov, ki vsak dan prihajajo v Sarajevo — so se v glavnem pridružili tudi predstavniki sedme sile. Pravilo je, da so velike prireditve takšne, kot jih svetovni javnosti predstavijo pripadniki sedme sile. O sarajevskih skoraj vsi govorijo kar najlepše, še zlasti v primerjavi s prejšnjimi v Lake Placidu. Prav gotovo bi se tako velikanski organizacijski stroj, ki je pripravil in vodi 14. ZOI, dalo še bolj uteči. Toda spodrsljaje, ki so neogibni, v hipu zameglijo prijaznost, gostoljubnost in prijateljstvo, vrline, ki jih gostiteljem ne manjka in jim bodo prav gotovo ostale tudi še potem, ko se bo na sklepni prireditvi pojavil napis: Na svidenje čez štiri leta v Calgarvju.
.Anketo pripravili: Evgen Bergant, Matija Dermastia, Andrej Novak, Vlado Šlamber-
OD SOBOTE DO SOBOTE
Življenje samo piše humoreske
NI res, da pri nas ne bi bilo humorja in satire. Napaka tiči v tem, da humor in satiro iščemo samo v posebnih humorističnih časopisih, namesto da bi brali svoje dnevnike in periodične liste, poslušali radio in televizijo. Redni bralec naših informativnih glasil, nagnjen k analitičnemu branju, se bo nemalokdaj bridko nasmehnil ob tistem, kar mu ponujajo kot resno informacijo ali komentar.
»Tovariš K. se v sak dan s službenim avtomobilom vozi na delo in domov, in to vedno po tistem delu obale, ki je že dolga leta zaprta za ves javni promet.« ste lahko prebrali pred nekaj meseci v nekem časopisu iz naših obmorskih krajev. Ko so novinarji vprašali tovariša K., zakaj v današnjih stabilizacijskih časih tako ravna, je rekel:
»Prva in najbolj pomembna naloga vseh dejavnikov naše družbe in vseh zavednih in naprednih sil je, da kar največ prispevajo k stabilizaciji. To bomo najlaže in najhitreje dosegli z večjo produktivnostjo in živahnejšim usmerjanjem v izvoz. V našem podjetju smo na primer...«
Tako odgovarja ta človek: vprašate ga, koliko je ura. on pa vam bo dejal - naše subjektivne sile so... itd.
Pred nekaj dnevi je neki regionalni časopis objavil novico o tem. da so evidentirali kandidata za določeno mesto v regiji. No, prav, en sam kandidat, pustimo ob strani naše opredelitve, da beseda »volitve« pomeni več kandidatov, saj so tudi takšne okoliščine, ko mora tako biti. Pa naj bo tako. Poglejmo raje, kaj o tem piše regijski časopis, ko povzema oceno občinske socialistične zveze.
»Razprava o evidentiranem kandidatu bo tli di priložnost, da vnovič razčlenimo tokov našega samoupravnega delegatskega sistem in da poglobimo demokratične tokove v na* družbi. Seveda to ne pomeni, da ni mogoč predlagati še drugih kandidatov. Toda gre z to. da bi morebitni drugi kandidati imeli mal možnosti, upoštevaje enotno podporo, ki ji je bil deležen evidentirani kandidat pri svoji ustreznih strukturah...« Itd.
Ali na, primer: okoli Novega leta smo z raznimi anketami izbirali najboljše romane, najboljše oddaje, sestavljali lestvice najbolj popularnih: v športu, kulturi, glasbi, na televiziji... V vseh teh anketah so bili praviloma najbolj priljubljeni zabavni televizijski programi. športne oddaje, rockovska in naro-dno-zabavna glasba, najbolj slabe ocene pa so si prislužile informativne oddaje. V časopisih so hkrati objavili tudi lestvico, ki jo sestavlja sekcija za obveščanje socialistične zveze. Iz »javne razprave« naj bi bilo razbrati. kar so ugotovile množične organizacije — da so bile po radiu najboljše političnoinfor-mativne oddaje, na televiziji oddaja, posvečena notranjepolitičnim dogodkom, pa televizijski dnevnik in kmetijska oddaja.
In kaj je pri tem smešnega? To. da ima »ljudstvo« svojo lestvico, »izbrani predstavniki« taistega ljudstva pa svojo.
Ali pa: te dni beremo v časopisih, da je ime visoki forum zvezne organizacije socialistične mladine Jugoslavije »po obsežnih razpra vah«, ki so potekale po republikah in občinah, pogovor o organizaciji prihodnjih vod štev mladinskih delovnih brigad. Preden s« lotimo analize tega besedila, ki so ga o orne njeni razpravi objavili časopisi, naj povemo da tudi podpisani novinar spada k tistim, ki se strinjajo z našimi mladinskimi funkcionarji ko pravijo: ni pravično, da vsi kritizirajo naše mladinska vodstva, »saj je to najlaže«, »najmanj nevarno«, »ker mladinski funkcionarj nimajo takšne imunitete, kakršne so deležni drugi funkcionarji pri nas«. Po mojem tc drži, saj naših mladinskih funkcionarjev nihče ne brani, kadar o njih govore, da so »generali brez vojske« pa tudi tistih, ki tako izjavljajo, ne kličemo na politično odgovornost. Če pa bi funkcionarje nekaterih drugih naših »množičnih organizacij« imenovali iz enakih razlogov »poveljnike brez vojske«, bi bil to resen razlog, da bi si zastavili vprašanje c moralno-politični zavednosti in neoporečnosti tistih, ki so izrekli takšne ocene.
No, prav, pa Ostanimo pri mladincih, če že zaradi drugega ne, vsaj zato, ker mladinci, zeleni in neizkušeni, pogosto provocirajo asociacije, kakršnih še sami ne bi hoteli. Te asociacije seveda veliko več povedo o nas odraslih kot pa o mladih, čeprav bi bilo umestno zastaviti še vprašanje, kakšni so ti naši funkcionarski mladinci, ki imajo po petindvajset, sedemindvajset in tudi več let.
Ali takole: »Včeraj je komisija za delovne akcije predsedstva ŽSMJ razpravljala o poteku dela v delovnih brigadah. Razprava o tem, kako naj bi se v prihodnje imenovali dosedanji komandanti brigad, se je končala s soglasno oceno, da bi namesto »komandant brigade« morali vpeljati naziv »voditelj brigade«, nikakor pa ne »sekretar brigade«, kakršne predloge je bilo tudi slišati. V prihodnje se bo torej »prvi človek« brigade imenoval »voditelj brigade«, štab brigade pa bo dobil enotno ime »vodstvo brigade«.
Takšna je torej ta vest. Mladinci so soglasno sklenili, da ne bo več ne komandanta ne sekretarja — da bodo samo »voditelji«. Odločitev je resda pogumna in daljnosežna! Ta odločitev, o kateri je bilo toliko razprav, nedvomno ureja, kot sem prepričan (čeprav ne vem, kako in zakaj sem prepričan), tudi vse druge življenjsko pomembne probleme naših delovnih akcij. Najbrž se bodo mladi ljudje, žlasti študentje in srednješolci, odslej bojevali. da bodo dobili mesto v brigadi, ne pa tako.
kot je bilo do zdaj, ko so zaradi pomanjkanja mladincev večinoma pošiljali v brigade otroke in pionirje med 15. in 15. letom in so brigade tudi imenovali »pionirske brigade«.' Prepričan sem, da bodo prihodnji voditelji brigad odpravili tudi zadrege v zvezi z naravo delovnih akcij in z njihovim financiranjem pa tudi v zvezi s samoupravljanjem v brigadah. Ne vem, kako bodo to uredili, a brž ko je to vprašanje o nazivu voditelja brigade postalo tako pomembno, bo prav gotovo pomagalo iz vseh drugih zagat.
Seveda je vse to z našimi delovnimi brigadami žalostno, še posebej žalostno je .za nas stare brigadirje, ki smo nekoč davno šli v te delovne brigade, tako kot gre pobožen človek v cerkev, toda dejal bi, da zgodba o komandantih (plačanih, poklicnih) oziroma voditeljih (novo ime) najbrž več pove o nas nasploh kot pa o mladincih.
Zdaj ko se maje vsa mladinska organizacija, ko so delovne akcije kot metoda organiziranja in zbiranja mladih v najhujši krizi vse od svojega obstoja, obstajajo nekakšni mladinski funkcionarji, ki posedajo na nekakšnih sestankih in razpravljajo, vse to pa beležijo stenografi in pozneje prepisujejo stenograme o tem, kako naj bi se imenoval prvi človek brigade.
Vem, da sem nekatere bralce zamoril s tem vedno istim primerom, ki ga uporabljam ob podobnih metafizičnih prigodah, toda povejte še sami: ali vas to ne spominja na srednjeveške sholastične razprave cerkvenih filozofov in reformatorjev, ki so v časih Tomaža Akvinskega. v časih, ko je vsa Evropa kot nora preganjala čarovnice in čudodelce, razpravljali o tem, ali na konici šivanke lahko pleše tisoč ali dva tisoč angelov hkrati.
Hotel sem torej povedati: ne drži, da nimamo humorja in satire, samo poiskati ju moramo tam, kjer sta skrita.
JUG GRIZLI J
V ŽARIŠČU
»Ni pričakovati
nenadnih
preobratov«
Smrt sovjetskega partijskega in državnega voditelja Jurija Andropo-va, njegov pogreb, ki je bil priložnost za prihod številnih državnikov in s tem za prve pogovore in otipavanje pulza ob izvolitvi Konstantina Cemenka za generalnega sekretarja KP Sovjetske zveze — vse to je bil dogodek prvega reda, ki je neizogibno prinesel plaz prvih analiz, komentarjev, ugibanj, pomislekov, pa tudi nekaj, zadržanega optimizma glede možnosti za popuščanje sedanje hude mednarodne napetosti.
Černenko bo bolj konservator kot inovator, opiral se bo na tisto, kar je že preskušeno in zanesljivo in kar-lahko krepi kolektivno vodstvo. Po vseh izkušnjah sodeč, to ne bo prispevalo k večji gibljivosti sovjetske politike.
(Foto Danilo Utenkar)
Odločitve bodo tudi zaradi duhovne podobe novega generalnega sekretarja počasneje dozorevale, zato pa v glavnem ni pričakovati nenadnih obratov. Izvolitev Černenka morda pomeni podaljšanje obdobja Brežnjeva in negibnosti, ki je zavladala ob koncu tega obdobja. Ni pričakovati genialnih potez iz Kremlja, a tudi ne pustolovščin. Černenko se je jasneje kot njegov prednik opredelil za politični razum v atomski dobi.
Sueddeutsche Zeitung, Miinchen
Černenko ve, da ne bo smel več dopustiti, da bi se ponovili spokojni časi iz dobe Brežnjeva. Moral bo upoštevati množično razpoloženje, ki je nastalo pod Andropovom, in tudi njegovo uspešno gospodarsko bilanco. V tem smislu je njegova obljuba, da bo spoštoval kontinuiteto, gotovo resno mišljena. Toda skoraj neizogibno je. da bo marsikatera stara poteza v notranji politiki doživela nov obrat. Dosti bo odvisno od tega, kako odločno bodo lahko druge sile terjale kontinuiteto v smislu Andropova.
General-Anzeiger, Bonn
Starost g. Čemenka, njegovih 72 let, je vzbudila večjo pozornost kot sama njegova izvolitev. Toda ni razlogov, da bi njegova pozna leta bila kaka huda ovira, saj je konec koncev tudi predsednik Reagan že dopolnil 73 let pa vendarle vnovič kandidira za predsednika.
Rivalstvo supersil ima hude posledice za vse. posebno še za nas iz tretjega sveta. Temu bi moral g. Černenko predvsem posvetiti pozornost. Treba je napraviti konec potiskanju tretjega sveta v brezno oboroževanja.
Vloga Sovjetske zveze pri osvobajanju Afrike je dobro znana in upoštevanja vredna. Toda gospodarska pomoč je bila več kot majhna. To pa je tisto, kar je treba spremeniti. Države tretjega sveta ne potrebujejo samo orožja. Potrebujejo gospodarsko pomoč, da lahko preživijo.
Nation, Nairobi
Ko boste zasedli novi položaj, boste doumeli, da voditi Sovjetsko zvezo ali Združene države- dandanes pomeni biti na čelu birokracije, prežete s strahom. Morda boste doumeli -kot so naši voditelji občasno prisiljeni doumeti — da varnost konec koncev ni odvisna od obzirnosti pri dnevnem ravnanju, marveč od daljnovidne diplomacije, ki pelje v brzdanje oboroževalnega tekmovanja. In morda boste doumeli, da bo strah, ki ovira diplomacijo, dokončno premagan samo z nenehnim komuniciranjem, medsebojnim zaupanjem in z občasnimi antibirokratskimi izrazi upanja.
New York Times
V govoru ob slovesnem umeščanju se je Černenko uvodoma predstavil kot človek dialoga. Generalni sekretar je uradno izrazil pripravljenost na pogajanja o vseh nerešenih mednarodnih problemih. To že samo po sebi zbuja pogum. Toda še zanimivejše je, da v odstavkih govora, ki jih je namenil »agresivnim silam imperializma«, ni izrecno omenjal Združenih držav. Ta diskretnost, popolnoma v stilu Leonida Brežnjeva, pomeni prelom v primerjavi s postopki Jurija Andropova Brežnjev je upal v popuščanje napetosti, ki ga ne bi bilo mogoče ustaviti. Morda bo Konstantin Černenko to upošteval.
La Libre Belgique, Bruselj
Konstantin Ustinovič Černenko je ugledni voditelj komunistične partije in sovjetske države. Na vseh položajih, ki mu jih je zaupala partija, je izpričal visoko organizatorsko sposobnost, partijsko načelnost, zvestobo veliki stvari Lenina in idealom komunizma. K. U. Černenko je napisal vrsto znanstvenih del o aktualnih vprašanjih krepitve vodilne vloge partije v življenju sovjetske družbe, o izboljšanju sloga in metod partijskega in državnega dela, o razvoju socialistične demokracije. Na plenumu CK KPSZ junija 1983 je K. U. Černenko nastopil z govorom, v katerem je opredelil poglavitne smernice za izboljšanje ideološke dejavnosti KPSZ v sodobnih pogojih. Za velike zasluge, ki jih je imel za domovino, so Konstantinu Ustinoviču Čemenku dvakrat podelili naziv junaka socialističnega dela in je bil nagrajen s tremi redi Lenina, tremi redi delavske rdeče zastave ter številnimi medaljami Sovjetske zveze. Je tudi dobitnik leninske nagrade.
»Pravda«, Moskva
Oblasti, pridobljene morda tudi po vijugastih poteh, ki jim ni mogoče slediti, ni več mogoče poosebljati. Nihče ne more več dajati individualnega pečata neizmerljivemu orkestru sovjetskega sistema. Ob upoštevanju vseh pravil, potrditvi postopkov in kontinuitete izzveni izvolitev Černenka kot proglas podreditve ljudi, njihove osebne moči in idej usodi enotne poti.
Corriere della Sera, Milano
Vsekakor pa je pričakovati, da bo v prihodnjih mesecih ali morda tudi letih prevladovalo kolegialno vodstvo, nekoliko podobno tistemu, kakršno je bilo nekoč v sestavi Brež-njev — Kosigin — Podgorni — Gromiko, večni zunanji minister, bo nedvomno imel važno vlogo v tem novem vodstvu. Toda tudi to ni nekaj, kar bi napovedovalo spremembe.
Le Monde, Pariz
Kar se nas tiče. nimamo na razpolago dovolj kavine gošče, da bi iz nje lahko prerokovali prihodnost Sovjetske zveze, in hkrati smo preveč zaljubljeni v svojo lastno neodvisnost, da bi se vmešavali v zadeve d.ugih. Zato se držimo le dejstev. Konstantin Černenko. ki je star 72 let (kar je nekaj več, kot predsednik Francoske republike in nekaj manj, kot predsednik ZDA), je, kakor hitro je bil izvoljen, izjavil, da bo nadaljeval in razvijal kolektivna prizadevanja, začeta pod vodstvom Jurija Andropova, in še posebej zato. da bi obvladali težave, s katerimi se je Sov jetska zveza srečavala v 70-tih in 80-tih letih.
Humanite, Pariz
Nobenega presenečenja v Moskvi: izvoljen je bil Konstantin Černenko. Černenko je brež-njevec. A če že nekateri govorijo o astrologiji in vesoljstvu, bi morali dodati, da bi nas močno čudilo, ako bi Konstantin Černenko lahko postal zvezda prve veličine, ki bi ustrezala Sovjetski zvezi v trenutku temeljite izbire, čemu dati prednost: ali ekspanzionizmu navzven ali notranjim socialnim in ekonomskim reformam.
Le Matin, Pariz