Tončkove sanje.
Atek, atek, atek moj, kaj sem sanjal jaz nocoj!
Da sem bil pri zvezdicah, gor pri božjib lučicah.
Da sem sam bil zvezdica, majhna žarna lučica.
In sijal  sem  gor v nebo, gledal samo sem zlato.
Videl tam sem mamico, v zlatu vso opravljeno.
Videl sem Angelico, malo svojo sestrico.
Šla je tja med angelce, trgala je rožice.
»Tonček, Tonček« —klicala, >jaz sem, jaz, Angelical«
Po nebesih zlatih pa je s perotki letala.
Mama se nasmihala, k sebi me je klicala.
Rekla:   >Tonček,  pojdi sem, mamica jaz tvoja sem.
Daj, te bom pobožala, bom te kaj povprašala:
Če me, Tonček, še poznaš; kaj li atek dela naš ?
Pa kako je v vasici,
pa kako še v kočici? — «
Plaval, plaval semvnebo, sijal, svetil prelepo.
Pa naenkrat — oh zakaj, zginil je nebes sijaj?
Zvezdica vtrnila se, dol na svet vrnila se —
Oh, umriva, atek moj, še midva, midva nocoj.
Bova šla tja k mamici, bova šla k Angelici.
Rud. Pečjak.