Jovan Sundečič.
(V spomin 50 letnice njegovega književnega delovanja.)
Ime Sundečičevo je med Jugoslovani dobro znano. Tudi Slovenci smo se ga spominjali ob raznih prilikah. Tem vrsticam ni namen, da bi podale življenjepis Sundečičev, temveč le malo častitko podajajo slavljencu, bralcem pa nekaj črtic, da ga spoznajo vsaj površno.
Jovan Sundečič je rodom Bošnjak; rodil se je 6. mal. srpana 1. 1825. v bosanski vasi Goli-vjevu. Iz strahu pred Turki ga je oče Pero še prav malega pripeljal v Dalmacijo v Imotski k babici, kjer je hodil tudi v frančiškansko ljudsko šolo. Četudi po rodu grško - razkolne vere je vendar Sundečič prijazen katoliča -nom, česar se je iz-vestno navzel že v prvih šolskih naukih. Deček se je jako pridno učil in kazal veliko nadarjenost za umetnosti, zlasti za risanje. Jeseni 1.1842. je prišel
v samostan sv. Arhandjela na reki Krki, kjer se je dobro naučil cerkveno-slovenskega jezika, leta 1843. pa je vstopil v pravoslavno bogoslovnico v Zadru. L. 1848. je napisal in izdal v Zadru pesem: „Ananija in Sa-pfira", ki je moralne vsebine. Koncem istega leta je  dovršil bogoslovne  nauke,  posvetil
„Dom in svet" 1898, št. 12.
ski"
Jovan  Sundečič.
se duhovskemu stanu svoje (razkolne) cerkve in se oženil. Poslali so ga za kapelana v vas Peroje v Istri, kjer je sestavil zbirko domoljubnih pesmij, pozneje izdanih z naslovom „Srce" (1850). Kmalu so ga nastavili za župnega upravitelja v Žegorju in potem v Skradinu. V teh službah se mu ni godilo
dobro. L. 1854. ga je imenovala vlada za profesorja v za-darski pravoslavni bogoslovnici in s tem zboljšala njegovo stanje. Od leta 1855.-1861. je urejal službeni časnik Glasnik dalmatin-; med tem časom je tudi izdal zbirko domoljubnih pesmij z imenom: „Niz dragocje-n o g a bisera", „Cviječe", napisal pesem „Vršid-ba" in pa prevedel Alfierijevo tragedijo „Savel". L. 1863. je jel izdajati list „Zvijezdo", kije pa za sedem mesecev zaspal. Istega in naslednjega leta je uredil „Narodni koledar". Ta doba je bila zanj srečna in plodovita.
V žalostne razmere je prišel, ko je leta 1863. izgubil bogoslovno profesuro, pa dobil malo župnijo, ki mu ni toliko dajala, da bi bil mogel preživljati svojo družino. Da bi si opomogel, je  izdal   lirsko-epsko   pesem   z
23
354
Jovan Sundečic.
naslovom: „Krvava košu 1 j a", ki mu je donesla 2000 gld. Potoval je nato v Belgrad, kjer so mu obljubili profesuro, a stvar se je razbila. Potem pa je krenil na Cetinje, kjer mu je knez Nikola ponudil službo knežjega tajnika. Sundečic jo je sprejel in se jeseni L 1864. za stalno preselil v Crnogoro.
Pesnik je imel sedaj jako važno stališče. Imel je vedno priliko posegati v politične razmere črnogorske. Trudil se je, da bi zbližal Crnogoro in Srbijo, med katerima so bile tedaj nekoliko napete razmere; želel je ustanoviti prijaznost med Avstrijo in Crnogoro in pridobiti domači deželici zaščitnico Rusijo. In mnogo se mu je dobro posrečilo. Povzdignil je tudi j edino cetinjsko tiskarno. Sel je namreč v Prago, da bi tam dokupil potrebnih stvarij. Medpotoma se je oglasil v Djakovu, kjer mu je škof Strossmaver dal 3000 gld. za tiskarno. V Pragi je dobil Sundečic za 700 gld. vse tiskarske potrebščine in tako se je vrnil tudi z denarno zalogo za novo tiskarno. Po pravici ga je tedaj knez odlikoval z Danilovim redom 3. vrste. — Slovstveno je deloval zlasti pri letniku „Orlič"-u.
Zaradi nekolikega nesoglasja s knežjim dvorom je Sundečic 1. 1867. zapustil Crnogoro in šel v Srbijo, a tam ni ostal niti leto dnij; črnogorski knez ga je poklical nazaj za svojega tajnika, kamor se je pesnik rad vrnil, ker srbske razmere mu niso ugajale.
Sedaj je opravljal Sundečic važne posle in dosegel tudi lepe uspehe, ki so mu pridobile mnogo odlik. Ruski car ga je odlikoval z viteškim redom sv. Vladimirja, črnogorski metropolit ga je imenoval protopres-viterja (zaradi česar nosi protojerejski križ), knez sam mu je podelil Danilov red 2. vrste in razna društva so ga počastila po svoje. Izdelal je pravila za cetinjsko bogoslovnico, obravnaval z Avstrijo zastran cene soli, šel
parkrat v Rusijo in sploh delal jako naporno. To mu je izpodkopalo zdravje. Huda bolezen ga je napadla 1. 1873. Ko je ozdravel, prosil je pokoja. Knez mu je določil pokojnine 400 gld. v zlatu in ga imenoval svojega častnega tajnika, a ruski car mu je določil 600 rubljev na leto. Tako se mu je srečno uredilo gmotno stanje.
Zato je pa odslej zopet živahno deloval na književnem polju. Pošiljal je svoje proizvode v razne srbske in hrvaške liste in izdal zbirke svojih pesmij, kakor „Ljubav i Cvijece", „Tužna knjiga", „Idilične elegije", „Sjetva" i. dr. V njegovem delovanju treba tudi omeniti, da je kot pooblaščenec črnogorski 1. 1886. sklenil s svetim očetom Leonom XIII. konkordat, vsled katerega se je ustanovila za črnogorske katoličane biskupija v Baru. Tudi ob tej priliki je dobil visoke odlike.
Odslej živi Sundečic v srečnem pokoju a vedno delujoč v Crnigori — v čast svoji drugi domovini. Vse ga ceni kot jednega izmed največjih jugoslovanskih pesnikov.1)
Glavni predmet njegovim pesmim je ljubezen, katero opeva v raznih načinih čudovito nežno. Pesnikovo srce je čudovito rahlo, vname je tudi neznaten povod. Poleg tega opeva Sundečic tudi domovino. Iz njegovega delovanja se vidi, da ni prijatelj zagrizenemu Srbstvu.
Za vzgled bodi pesmica   „Sto je, vilo?"
„Što je, vilo, što ti prija gora,
Kakva tebi u njoj bolj a hora? . ."
„„Hora meni za pjevanje gora:
Črna gora pjevanju je hora;
Jer gdje nikla, — ja sam tu i bikla. —""
l) Pesnikovo sliko nam je podala gospa Tere-zina dr. Jenkova, katera ga je navdušeno opisala v svojih potnih spominih v S. N. 1. 1896. Življenje in delovanje pesnikovo je kratko opisano v »Izbranih pjesmih" njegovih, katere je izdala „Hrv. Matica" 1. 1889. Od ondod smo povzeli glavne podatke za ta pregled.