ŠOLSKI PRIJATEL.
Izhaja vsak torek na pol poli in velja na leto 2 fl. 12 kr. po pošti, 2 fl. brez pošte.
Cislo 20.	V torek 11. maja 1852.	I. tečaj.
Ljudska šola.
Kaj je storiti, da licenci za nauk kaj marajo?
Za kako reč kaj marati, se pravi, na njej dopadenje imeti, in reč, za ktero kaj maramo, se imenuje: zanimiva alj vabiv-na (interessant). Otrokom ni mogoče dokazati in razjasniti, kako dobro in imenitno je, to alj uno reč se naučiti, — tudi bi škodljivo in nevarno bilo, to storiti.
Za vse, kar otrokom učitelj pove, in scer že zavolj tega, ker jim on to pove, mora jim mar biti. Da se pa bode to Zgodilo, je treba:
1.	da se učitelj tako obnaša, da bode spoštovanja vreden;
2.	da za to, kar učence uči, sam tudi kaj mara; 2. da u šoli lepo in gladko govori in podučuje.
Pervo pravilo, po kterem se naj učitelj ravna, je taj: 1. Tako se obnašaj in zaderzaj, da bodes spoštovanja in časti vreden.
To se bodo pa zgodilo:
a)	Ce učitelj že na svojem telesu nobene nakaze nema. Tajiti se ne more, da prešerni in lehkomiselni otroci vsako tudi n&jmanjo telesno nakazo radi zasmehujejo in ponašajo, kar šolski nauk moti in kazi. Posebno je to imenitno, da se učitelju jezik ne vstavlja in spotika.
b)	Ce on ima bister um, da ve reči jasno in prav razsoditi, ter dobro pamet, da reči dolgo in verno u glavi ohrani.
cj Četo dobro zna, kar je mu za njegov stan in poklic znati treba. Ni toliko treba, da učitelj pervencov veliko reči in te
obširno in znanstveno zna, temuč le to je neobhodno potrebno, da tiste reči in predmete, ki jih ima u šoli učiti, jasno in temeljito zna in popolnama zapopade. Le tako bode učitel j u stanu, svojim učencom naučne predmete dobro razjasniti, in na vprašanje lehko in hitro odgovor dajati. Sram mora učitelja biti, ako je prisiljen, od kake reči alj molčati, alj tako u edno mero kvantati alj clo obstati, da tega ne ve! Kako bi otroci tacega učitelja spoštovati mogli?
d)	Če se ravna po nauku in duhu Jezusa Kristusa. Učitelj toraj naj bode, brez da bi mu treba bilo svetohliniti, u resnici pobožen, vesten, poterpežljiv, krotek, priden, za svoj poklic vnet in goreč, zadovoljen in vesel. Zraven tega naj pa se tudi vselej prijazno in ozbilno, ponižno in varno obnaša.
Zlasti je pa potrebno, da učitelj zmiram u sercu in pred očmi ima, kar sledi:
u) Vari se otrokom s tim kratek čas delati, da se š njimi po debelo in nedostojno norčuješ, vari se u djanju in u govoru vsega, kar je neotesano in štorasto; šalivec in burkež ne gre za šolo.
t) Ne povišuj sam sebe pred učenci, ne pripoveduj, ako nisi prisiljen, kako se ti je godilo in kako se ti sedaj godi, kaj imenitnega in slavnega si ti že storil itd.
#) Ne prepiraj se vpričo učencov s nobenim človekom in zavoljo nobene reči: vari se vsega besedovanja in pričkanja.
d') Ne ponižuj alj ne čemi pred otroci ne starišev ne koga dru-zega, narmanj pa za to, da bi sam sebe povišal.
e)	Ne prenagli se, prevdari vse, kar delaš dobro in s hladno kervjo, vari se u jezi alj naglici kaj početi, to je možko in človeka marsikaj grenkega obvarje.
fjf Nikolj kej ne govori, kar bi moral poznej preklicati. Ako se pa vendar kaj tacega pripeti, le koj očitno obstuj, da si se zmeznil in svojo pomoto lepo popravi. To veliko manj škoduje, kakor to, kedar otroci sami zasledijo in spoznajo, da si se zlagal alj zmedil.
Nekaj za učiteljske shode.
(Konec.)
Te prašanja jc gosp. Hermann razglasil, da jih naj učiteljski shodi prctrcsujejo in se od njih pomenkovajo. Dalje pa še nekaj prašanj pristavi, ki so jih učiteljski shodi tu in tamžeupretrcsovanje vzeli. Res prav imenitne so in gotovo vredne, da se jih gg. učitelji tudi drugod poprimejo. So pa sledeče:
1.	Kako zamore ljudska šola k temu pripomagati, da bi se greh in hudoba naših časov na svetu pomanjšal?
2.	Kaj storiti, da učitelj ne bode samo le učil, temuč tudi od-gojeval (erziehen)?
3.	Kako ima učitelj u šoli, kjer je samo edna ldasa, se obnašati, da bodo vsi učenci zajedno kaj primernega opraviti imeli ?
4.	Ktere dolžnosti ima učitelj u šoli?
5.	Kaj je treba storiti, da bojo učiteljski shodi dober in obilen sad za šolo donašali?
6.	Kako zamore šolski nauk k temu pripomagati, da se učenci tudi zastran tega omikajo, kar vero in lepo zaderžanje zadene ?
7.	Kako se ima učitelj pripraviti, preden u šolo učit gre?
8.	Kaj je učiteljem storiti, da ljudsko šolo na višjo stopnjo spravijo?
9.	Kaj je početi, da bojo učenci u šoli tiho sedeli in zvesto pazili?
10.	Kako zamore učitelj doseči, da mu otroci zaupajo in ga radi imajo?
11.	Kaj je storiti, da uccnci ne bojo tako neporedni in napostni?
12.	Kako se zamore ovarovati, da otroci ne bodo živali ter-pinčili ?
13.	Od kod bi se pisavno orodje za siromaške učence dobiti zamoglo?
14 Kako se mora učitelj obnašati, da ga bode njegova občina spoštovala?
15.	Kako je treba u šoli podučevati, da otroci tega, česar so se u šoli naučili, nikar tako hitro in lehko ne pozabijo?
16.	Kaj brani in nasproti stoji, da se u šoli bolje ne podučuje, in kako bi se vse to zanioglo odpraviti in zboljšati?
17.	Kaj ima učitelj pri roci, da zamore u šoli vse pri pokoju in u redu obderžati?
18.	Kako zamore učitelj svoje učence u slovenskem in nemškem jeziku zajedno podučevati in omikovati?
19.	Kaj je u šoli treba storiti, da se otroci navadijo, snažni in čedni biti?
20.	Kako zamorejo duhovni in svetovni učitelji to doseči, da jih bodo občine spoštovale in obrajtale, kakor je prav in potrebno?
21.	Od kod bi se šolske knjige za borne učence dobiti dale?
22.	Kterih napak se otroci posebno lehko navadijo, in kaj storiti, da se jih ovarjajo in odvadijo?
23.	Kaj je početi, da bodo tudi siromašni otroci u stanu, šolo obiskovati?
24.	Mežnarija večbart šolo moti. Kaj je storiti, da se tomu v okom pride?
25.	Kako zamore učitelj u serca učeneov pravo ljubezen do domovine zasaditi in vterditi?
Na koncu svojega sostavka govori gosp. Ilcrmann takole : »Prepričani ste, da so vaši shodi, dragi prijatelj! vašim šolam veliko sreče in blagoslova že donesli in ga gotovo še donesli bojo. Brez tih shodov kdo bi bil priložnost imel, svoje misli in svoje skušnje zastran te alj une šolske reči svojim sodelavcem ustmeno alj pismeno razodeti; brez tih shodov kdo bi bil priložnost imel, misli in skušnje drugih zvedenih učiteljev slišati, u svojej šoli tudi poskusiti in rabiti. Brez tih shodov bi vse šole še po starem kopitu in starej navadi bile,— vse staro bi še veljalo zastran učnega načina in šolske discipline; tako je pa vse drugače. U tistih krajeh, kjer so se učiteljski shodi deržali, in jih dobroserčni, prijazni, šololjubni gospodi vodili, se pa očitno vidi, da si učitelji prizadevajo, po boljem, novem načinu podučevati, in ljudsko šolo na to stopnjo povzdignuti, na kterej bi jo
vis. ministerstvo rado imelo, to je: da bode ljudska šola za živ-lcnje kaj veljala, da bode praktično za vsakdanje živlenjepoduče-vala. Učiteljski shodi so očitno dokazali, kako so potrebni, ako hočemo naše ljudske šole na višjo stopnjo spraviti. Zategadelj bode vsaki, kteremu sreča in blagostanje naših šol pri sercu Ježi, vis. minitsterstvu serčno hvalo vedel, daje učiteljske shode vpeljalo iu vravnalo. Ne glede na druge ukaze u šolskih zadevah že sam te ukaz zastran učiteljskih shodov očitno priča, da ima viš. ministerstvo terdno in resnično voljo, šole in šolske zadeve izboljšati. — Podpirajte taj, vsi duhovniki in učitelji, to blago in dobro voljo vis. ministerstva! obiskujte pridno učiteljske shode, bodite vneti za to dobro in modro napravo: vaš trud bode hitro in obilno najžlahtnejšega sadja donašal! —
Kosilice slepe babice,
(Dalje.)
Tretja kosilica.
Lovor. Jaz sim tiste premišlovala, veste dčdica, kar ste nam včeraj pravili; pa resen občutim, da imam dve jako razločljive stvari v sebi: telo, ki se vidi, čuti in ošlata; pa neko drugo stvar, ki se ne vidi, misli in hoče, da telo stori, kar se njej poljubi.
Ded. Bitje, ktero ti neko drugo stvar imenuješ, je duša. Zakaj pa praviš, da ona hoče, telo pa stori, kar se njej poljubi?
Lovor. Lejte, kadar hodim, postavim, niso mojo noge, ki hočejo hoditi; tako tudi, ko roke stegnem, kadar govorim, je vselej una stvar, ki jo vi duša imenujete, ktera hoče, da kaj storim ali govorim.
Ded. Imaš prav, ljuba moja; mi vsi imamo dušo in telo?
Ljub. Kdo pa je nam nju dal?
Ded. Bog, ljubi moj Slavčck; on je stvarnik vsih stvari.
Lovor. Zakaj pa je nam Bog dušo dal?
Ded- Za to, da bi ga spoznali in ljubili; da moremo svoje djanje in nehanje vižati, ne drugem ne samemu sebi hudega do^> prinašati, in njegovo voljo spolnovati.
Lovor. Alj je Bog nam kaj zapovedal?
Ded. Se ve da, ličerica moja; On je nam zapovedi dal, ko« jih moramo deržati, to je v djanju skazati, če hočemo na tem svetu srečni, po smerti pa zveličani biti.
Ljub. Da ne pozabim, ljuba dediča, kaj pa je smert?
Ded. Jaz ti bodem to drugobart razložila. Zdaj vernemo sckunemu, kar se je prej govorilo; stavim, da se ne spomniš več kaj.
Lovor. Jaz! oh, jaz se prav dobro spomnem; govorili smo od božjih zapovedi.
Naučite me jih, ljuba dediča. Jaz hočem vse prav rada storiti, kar je nam ljubi Bog zapovedal; da le preveč težko ni.
Ded. Dasiravno bi bilo težko spolnovati, kar je Bog zapovedal, vendar bi se tega ne imeli bati, ker On nam k temu svojo milost in pomoč daja, ako ga za to ponižno prosimo. Poslušaj, kterc so zapovedi božje: naj ljubimo Boga, svojega ljubeznjivc-ga očeta; naj da hočemo in storimo dobro vsim ljudem, ki so naši bratci in naše sestre.
Cec. Oh dediča moja, jaz vas zagotovim, da bodem Boga vedno iz celega svojega serca in iz cele svoje duše ljubila. Pa vi ste rekli, da moram vse ljudi ljubiti. Vsi ljudi pa vendar niso ljubeznjivi; jih je tudi, da so hudobni in neporedni. Kako hočem, postavim jaz, da bi Nežici dobra bila, ko vselej, kadar vkup igramo, praska me in ščiplc?
Ded. Spoznam, da njej ne moreš tako dobra biti, kakor pa Milici (Minčici), ki je tako blagega scrca; moreš pa vendar pripravljena biti, vse, kar je prijetno storiti njej, ako bi se ti priložnost dala; ti moreš želeti, da bi se ona poboljšala in srečna bila; to pa stori iz ljubezni do Boga, kteri je oče njej in tebi.
Zdaj pa, otročiči moji, poslušajte me, vam hočem pripovedovati, kar sim vam za to jutro odločila.
(Dalje sledi.)
v
Čudni slovenski samouk.
V samotni bajtici pri 3Iuravah v Javorski duhovnii na Go-renskem prebiva ubog mladeneč, kterega je bila pred 12 letmi bolezen tako močno sključila, da mu zdaj noben ud ni prav za
rabo, le samo desna roka je zdrava. Sicer pa ne more ne vstati, ne premikati se, ne se z životam kviško vzdigniti. Ako želi kterikrat poletu hladivni vetrič okusiti ali od indiga sonca obsijan biti, ga za kake ure v košu pod prosti nebes denejo. Kolikor revniši pa je telo tega ubožčika, toliko bistrejši duh v njem prebiva. Odkar ga je bolezen tako zvila in pohabila, se je samouško naučil brati, pisati, mnogotere ročne orodke umetno delati, in zlasti tudi bukve vezati, česar v tacili gorah gotovo ni nikoli nikogar vidil delati. Kar pa zasluži nar veči pohvalo, on ima tudi delavniško in nedeljsko šolo. Njegove persi somu miza, delavšnica in pisariše ob enim. V listu od 15. tega mesta nam takole sam piše: »Jest njim pišem, da sim — hvala Bogu!
—	še zmiraj .. vesel, za to, ko sem se navadil brati in malo pisati, in tudi enmalo nemško znam govoriti. Tudi jim pišem, ljubi duhovni oče, da imam grozno veliko dela, celo mi ga pošiljajo iz mest in iz vasi'; iz Kranjskega mesta ga dosti dobim. Delam pa vse sorte, bukve (vežem), briftošle (pismovnice), tablice, in kar morem na sebi delati; delam pa leže. — In tudi šolo imam že dve leti, in pa vsako leto več jih imam; mali hodijo ob delavnikih; večji pa ob nedeljah in praznikih, da jih učim pisati in brati. — Če prav že 12 let ležim, pa vendar sem vesel, za to, ko me moji šolarji obrajtajo, in me radi ubogajo, se dobro učijo."
—	Gotovo bo imel Andrejic Podobnik, tako je hromeku ime, per Bogu plačilo, ki v toliki težavnosti svojega života nevedne uči; da bi se v njegovi revšini kako človeško okoozerlo na tega čudnega učenika malih.	(Zg. D.)
Dobre misli, i
a) Pitaka je nekdo vprašal, Kaj bi imel človek naj bolj odkladati?
Od prijatla denarja v posod jemati, odgovori Pitak.
l~) Kaj naj da človek vselej stori?
Vse v svoj prid obračati, kar se mu hudega in dobrega pripeti.
a) Kaj bi naj neprijetnejše bilo? Čas. Naj skrivnejši? Prihodnost. Naj zvestejše? Zemlja. Naj nevarnejše? Morje.
2.
Anakars reče: da vinska terta tri muse grozdja rodi: vese-lja, pijanstva in terplenja.
hEnega dneva ga nekdo vpraša, kaj bi storil, koga odverniti, da bi nikoli več vina ne pil? Ni boljšega sredstva, pravi on, da se mu pijanec pred postavi, in naj ga pazljivo sprašuje.
c) Enkrat ogleduje, kako debele so barkine dile; jojmene! zavpije on, tisti, ki po morju vozijo se, so le za štiri perste od smerti.
dJ Rekel je tudi, da so sejmi kraji, kjer se ljudi namenijo eden drugega goljfovati.
3.
«) Kilon je navadno rekel, da so tri težke reči, skrivnosti ohraniti, krivico terpeti in čas v dobro oberniti.
b) Je djal, daje naj veča modrost, jezik naberzdati, posebno pa v gostih.
») Da nikoli ne sme se čez druge govoriti; sicer si v nevarnosti zmirom več sovražnikov za herbtom imeti, in neprijetne reči poslušati.
d} Da je bolje zgubiti, kakor pa krivično najti.
e)	Da se s tverdim kamenom zlato in srebro skuša; s zlatom in srebrom pa človeško serce.
f)	Da se vsaka reč s mernostjo vživljati mora, iz boječnosti, da bi nam pomanjkanje preveč hudo ne djalo.
Drobtincica.
* Te dni je dobil gosp; Leon u Celovcu »Malo berilo za pervence." Več ko edno leto smo ga pričakovali in težko pogrešali. Hvala BogU, da ga saj enkrat imamo; slava pa sviti, spisovatelju, ki gaje tako izverstno osnoval in spisal, da se lehko s vsakim drugim berilom meri. Kar v njem stoji, je vse zlata vredno. Vendar moramo tudi očitno povedati, kar nam ne dopade. Pisavne pismouke so predrobne, — tiskarni pogreški posebno u šolskej knjigi hudo motijo in slednič se nam cena 15 kr. sr. predraga zdi.