Med drugim preberite • Spodbuda za nadaljnje delo, str. 3 • Vpis v srednje izobraževanje po novem, str. 5 • Izobraževanje odraslih v enotnem sistemu vzgoje in izobraževanja, str. 6 in 7 • Otroci z motnjami v enotni osnovni šoli, str. 8 • Droga in šolska uspešnost, str. 11 Glasilo delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti Slovenije, Ljubljana, 11. januarja 1980 - št. 1 - letnik XXXI Ustanavljamo izobraževalno skupnost za pedagoške usmeritve V začetku letošnjega januarja sta svet za izobraževanje in kulturo pri republiškem svetu Zveze sindikatov Slovenije ter izvršni odbor republiškega odbora Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti Slovenije obravnavala gradivo za predlog samoupravnega sporazuma o ustanovitvi izobraževalne skupnosti za pedagoške usmeritve v Sloveniji. Glede na to, da je v Sloveniji že 16 posebnih izobraževalnih skupnosti, bi samo ustanavljanje sedemnajste morda ne zahtevalo posebne pozornosti. Upoštevati pa moramo, da pedagoška usmeritev že peto leto izvaja reformirani izobraževalni program in da gre za prvo izobraževalno skupnost, ki nastaja po sprejetju zakona o . skupnih osnovah svobodne menjave dela ter zakona o svobodni menjavi dela na področju vzgoje in izobraževanja. Zato zasluži to ustanavljanje vso pozornost. Temeljni pomen ustanavljanja izobraževalne skupnosti za pedagoške usmeritve kot tudi vseh drugih, ki so že ustanovljene ali pa šele bodo, je ta, da poskušamo s tako skupnostjo uresničiti ustavna načela in načela zakona o združenem delu o dohodkovni povezanosti med uporabniki in izvajalci. Ko omenjamo že 16 ustanovljenih posebnih izobraževalnih skupnosti, je treba poudariti, da v njih še ni izpeljano načelo dohodkovne povezanosti, kot je nakazano v gradivu o usta-nav!ia'riu izobraževalne skupno-sti za pedagoške usmeritve. Prav zato lahko jemljemo obravnavano gradivo tudi kot vzorčni primer ustanavljanja izobraževalnih skupnosti po zakonih o svobodni menjavi dela. Izobraževalna skupnost za pedagoške usmeritve ima izmed vseh izobraževalnih skupnosti svojevrstno značilnost, da so tako uporabniki kot izvajalci večinoma vzgojno-izobraževalne organizacije, ki ustvarjajo svoj prihodek s podobnimi storitvami v svobodni menjavi dela. V gradivu za predlog samoupravnega sporazuma je načelno jasno opredeljeno, da so uporabniki tisti, ki »potrebujejo za opravljanje svoje dejavnosti znanje v pedagoški usmeritvi«, izvajalci pa tisti, ki opravljajo ali pomagajo opravljati vzgojno-izotjraževalno delo. V praksi pa bo treba to načelnost konkretizi- rati, saj je treba v svobodni menjavi jasno vedeti, kdo »mora dajati« in kdo je »upravičen prejemati«. V izobraževalni skupnosti za pedagoške usmeritve bodo uporabniki in izvajalci »uresničevali Svoje posamične in skupne ter tGtše družbene interese na področju usmerjenega izobraževanja v pedagoških usmeritvah«. Uresničevanje teh interesov bo temeljilo na družbeno ekonomskih odnosih, »da imajo uporabniki pravico odločati o sredstvih, ki jih združujejo v skupnosti, izvajalci pa pravico, da v svobodni menjavi dela pridobivajo dohodek v sorazmerju s prispevkom, ki ga s svojim delom dajejo k ustvarjanju nove vrednosti v materialni proizvodnji, k povečanju produktivnosti vsega družbenega dela in k razvoju družbe v celoti — v skladu z družbenimi razvojnimi potrebami« (7. člen). Uporabniki in izvajalci bodo po predlogu samoupravnega sporazuma svoje posamične in skupne interese ter potrebe zadovoljevali v svobodni menjavi dela neposredno ali v skupnosti ali pa prek te skupnosti z drugimi dejavniki zunaj nje. Temelj svobodne menjave dela bodo storitve, ki so potrebne za izvedbo vzgojno-izobraževalnih programov. Pold. členu predloga mora »povračilo za opravljeni program storitev v predvidenem obsegu in predvidenim rezultatom temeljni organizaciji združenega dela izvajalcev zagotoviti celotni prihodek v takšni višini, da delavci iz njega lahko pokrijejo materialne stroške, potrebne za opravljanje teh storitev, stroške amortizacije osnovnih sredstev, potrebnih za opravljanje teh storitev in da ustvarijo dohodek, ki zadošča, da poravnajo obveznosti za zadovoljevanje skupnih in splošnih potreb, da oblikujejo sredstva za osebne dohodke in skupno porabo delavcev, udeleženih pri opravljanju storitev, upoštevaje rezultate njihovega živega in minulega dela ter da oblikujejo sredstva rezerv v višini, predpisani z zakonom. Sredstva, ki jih delavci potrebujejo za širitev materialne osnove dela, vračunamo v povračilo, če je tako določeno s samoupravnim sporazumom o temeljih plana«. Zlasti zadnje določilo nas opozarja na našo dejavnost pri sprejemu samoupravnih sporazumov o temeljih planov. Za rešitev neugodnega materialnega položaja vzgojno-izobraževalnih organizacij je pomembno določilo 14. člena predloga, ki določa, da »materialne stroške vračunamo v povračilo po tržnih cenah proizvodov in storitev, predvidenih v normativih potroškov za ustrezno zvrst storitev. Normative potroškov določimo s samoupravnim sporazumom.« Predlog ne določa, kakšen sporazum je to; gre gotovo za poseben dogovor o normativih, na kar nemalokrat opozarja tudi zakon o svobodni menjavi dela na področju vzgoje in izobraževanja. Prav je, da bo samoupravni sporazum postavil zahtevo po novih normativih, ker to, kar imamo ponekod danes, ni več le neživljenjsko, ampak celo nesmiselno. Novost v predlogu samoupravnega sporazuma pri urejanju družbeno ekonomskih odnosov je določilo o povračilu za storitve opravljene z boljšim oziroma slabšim rezultatom ali drugače povedano, za nagrajevanje kakovosti dela vzgojno-izobraževalnih organizacij. Takšna določila in predvsem uresničenje določil pogrešamo že dolgo. zakaj nagrajevanje kakovosti znotraj delovne organizacije, brez nagrajevanja kakovosti delovnih organizacij samih, je s širšega družbenega vidika nespodbudno, ker s prizadevanji za kakovost razvrednotimo delo samo. V naslednjih poglavjih govor predlog sporazuma o združevanju dela in sredstev, o načrtovanju ter o samoupravni organizi ranosti v izobraževalni skupnosti. Uporabniki združujejo srfed-stva »po enakih merilih v sorazmerju s svojimi kadrovsko izobraževalnimi potrebami«. Predlog podrobneje razčlenjuje in navaja ukrepe v primeru, da delovna organizacija izvajalcev, uporabnikov ali pa sama skupnost ustvari izgubo in ne more kriti obveznosti po sporazumu. Temelj delovanja izobraževalne skupnosti je načrtovanje, saj iz tega izhajajo potrebe, vzgojno-izobraževalni programi, potrebne storitve in sredstva Za povračilo opravljenih storitev. Tudi v izobraževalni skupnosti z:\ pedagoške usmeritve mora biti načrtovanje sočasno, kajti tudi te vrste izobraževanja ne moremo ločiti od drugega združeneg.. dela. Po predlogu zakona o usmerjenem izobraževanju uvaja sporazum strokovni svet skupnosti kot skupen organ uporabnikov in izvajalcev za pripravo vzgojno-izobraževalnih programov tei obravnavo drugih strokovnih vprašanj. Osnutek tega sporazuma, ki je bil objavljen v Prosvetnem delavcu maja 1979, je postavlja': enote skupnosti in temeljni skupnosti kot dejstvo, sedanj' predlog pa na temelju razprav uvaja enote in temeljne skupno sti le kot možnost, o kateri se dogovorijo temeljne organizacije \ skupnosti. Po predlogu sporazuma naj b vse obveznosti tega sporazum: sprejela nova izobraževalni skupnost najpozneje do začetk. leta 1981, do začetka noveg. srednjeročnega obdobja, k< bodo prenehali veljati sedanj sporazumi o temeljih planov. Ustanovitev posebne izobraževalne skupnosti za pedagoški, usmeritve nakazuje uredite osnovnih družbeno ekonomskih odnosov na tem področju usmerjenega izobraževanja. Upamo ii tudi prizadevati si bomo morali, da bomo vse to v praksi tudi ure sničili. mag. VALENTIN PIVK Zaostriti odgovornost Dogovor o dveh dogovorih S seje medprepubliško-pokrajinske komisije za reformo izobraževanja Na 33. seji medrepubliško-pokrajinske komisije za reformo vzgoje in izobraževanja, ki je bila lanskega 14. decembra v Crikve-nici, so dosegli soglasje o dveh pomembnih dokumentih — predlogu družbenega dogovora o organiziranju vzgoje in izobraževanje državljanov SFRJ na začasnem delu in bivanju v tujini in predlogu družbenega dogovora o enotnih osnovah za razvrščanje poklicev in strokovne izobrazbe. Predlog družbenega dogovora o organiziranju vzgoje in izobraževanja državljanov SFRJ, na začasnem delu in bivanju v tujini je obrazložil Predrag Jovanovič, član predsedstva Zveze sindikatov Jugoslavije. Poudaril je, da gre za zelo pomembno delo, ki ga je treba opraviti za to, da bosta po daljšem usklajevanju stališč družbeni dogovor vendarle pred podpisom; to bo pospešilo procese in prizadevanje za organizirano izboljševanje vzgoje in izobraževanja naših državljanov, ki začasno delajo in živijo zunaj meja naše domovine. Dopolnilo k 29. členu je že izoblikovano. Dogovor bodo prihodnje podpisnice kmalu prejele; pričakujejo, da bo podpisan še ta mesec. Rajko Bulatovič, predstavnik sveta Zveze sindikatov Jugoslavije, je seznanil udeležence seje s tem, da so po normalnem postopku usklajena stališča republik in pokrajin o družbenem dogovoru o enotnih osnovah za razvrščanje poklicev in strokovne izobrazbe; to pomeni, da že zdaj Posnetek je s posvetovanja v Crikvenici vzgoja in izobraževanje naših državljanov — otrok, mladine in zaposlenih delavcev, ki prebivajo v tujini, čimbolj ustrezna, čim bolje organizirana in učinkovita. Dogovarjamo se že kar precej časa. Zdaj je doseženo popolno soglasje o vseh vprašanjih, ki jih ureja predloženi dokument, razen 29. člena, ki zadeva način plačevanja te dejavnosti. Po zelo obširni in kakovostni razpravi predstavnikov vseh republik in pokrajin je bil sprejet enoten predlog, naj bi pospešili podpis dogovora o tem, da je treba zagotoviti denar za vzgojo in izobraževanje naših državljanov v tujini zadeto 1980 tako kot do zdaj, iz zveznega proračuna. Podpisniki dogovora naj se obvežejo, da bodo v prihodnjem letu našli ustrezen sistem in in-strumentarij za financiranje te dejavnosti, toda v skladu s sistemom splošne solidarnosti in po pravicah in obveznostih, ki jih imajo republike v vzgoji in izobraževanju. Tako je predlagal predstavnik skupščine SFRJ, še pred tem pa je Majda Poljanšek, predsednica Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje SR Slovenije, prebrala slovenski predlog k 29. členu. Ker prav ta predlog temelji na težnji, da je treba najti rešitve v sistemu solidarnosti, kakršnega že imamo, pri tem pa je treba upoštevati pravice in obveznosti republik in pokrajin na področju vzgoje in izobraževanja, je tudi predstavnica Slovenije podprla predlog. Tako je pripravljajo predlog dokumenta. Člani komisije so se strinjali, da je potrebna o predlaganem besedilu sveta Zveze sindikatov Jugoslavije javna razprava in postopek, kakršen je sicer v navadi. Verjetno bo dogovor slovesno podpisan konec januarja v svetu Zveze sindikatov Jugoslavije v Beogradu. Komisija je torej uspešno končala snovanje in pripravo dveh družbenih dogovorov, ki sta izredno pomemben dosežek dogovarjanja republik in pokrajin o skupnih problemih. Ne glede na težave in to, koliko časa smo potrebovali, da smo našli sprejemljiva stališča, bosta dogovora vendarle podpisana v začetku prihodnjega leta; zatem bo potrebna skupna, dobro vodena dejavnost, da bo dogovorjena politika uresničena. Člani medrepubliško-pokra-jinske komisije so razpravljali tudi o osnovah INDOK sistema v vzgoji in izobraževanju, o nekaterih vprašanjih Romov v Jugoslaviji, o učbenikih v reformi vzgoje in izobraževanja ter o načrtu dela komisije za prihodnje leto. Dr. Stipe Šuvar, predsednik Komiteja za vzgojo in izobraževanje, kulturo, telesno in tehnično kulturo Hrvaške, je predlagal, naj konferenca založnikov učbenikov predloži seznam uč-.benikov, ki bi bili lahko skupni (za zdaj je samo en tak učbenik); to je bilo tudi sprejeto. Dr. Milenko Nikolič, predsednik medrepubliško-pokrajinske komisije, je obvestil člane, da bo prihodnji sestanek komisije 25. februarja 1980 v Beogradu. DJORDJE DJURIČ Osrednji del razgovorov in sklepov na zadnji lanski seji izvršnega odbora izobraževalne skupnosti Slovenije je bil namenjen prostorskim vprašanjem našega šolstva: podprli so merila natečaja za kreditiranje naložb v osnovnošolski prostbr v letu 1980 in kriterije natečaja za sofinanciranje naložb v izgradnjo srednjih šol v letu 1980 ter zahtevali, da se pospešijo dela pri opremljanju specialnih učilnic za reformirano srednjo šolo. Temu zadnjemu vprašanju je bilo pravzaprav namenjenega največ časa na tej seji, beseda o tem pa je bila tudi na zadnji lanski seji strokovnega sveta za vzgojo in izobraževanje. Gre namreč za velik projekt za srednje šole, vreden okoli 180 milijonov dinarjev: specialne učilnice za naravoslovne predmete (fizika, kemija, biologija), za poučevanje osnov tehnike in proizvodnje ter za predmetno področje obramba in zaščita. Nakup opreme, pripravo prostorov in servis so zaupali Slovenijalesu TOZD Inženiring in oprema s kooperanti, in sicer z upanji, da bodo v učilnicah prvega letnika srednjih šol dela večinoma opravljena v letošnjem letu, se pravi tam ob startu v novo šolsko leto in s tem v usmerjeno izobraževanje. Del učilnic bi bil namenjen učencem več šol, če so zmogljivosti glede na število učencev ene same šole premajhne za smotrno izrabo novih šolskih prostorov. V tem snftšlu so tudi potekale vse organizacijske priprave. Potlej pa se je izkazalo, da je obetavni načrt zabredel v težave, ki jih pravzaprav nismo pričakovali. Nekako smo pri nas vajeni, da je tako rekoč prva težava, na katero se vselej izgovarjamo, denar, pomanjkanje denarja. V tem primeru pa je drugače saj denar je — 180 milijonov dinarjev je na voljo že precej dolgo. Zdaj so težave v tem, da ni bilo pravi čas na voljo vseh meril za opremo p rostorov s pohištvom i n učili ter da ni nekaterih delov instalacijske opreme, ki je za specialne učilnice zelo zahtevna, če hočemo zagotoviti varno delo v novih prostorih. Strokovne pri- prave zdaj sicer teko zelo pospešeno in bodo prve učilnice kmalu začeli opremljati. Vendar so bili pa očitno nekoliko pretirani upi, da bo že večina novih prostorov nared v jesenskih mesecih letošnjega leta. Precej jih seveda bo, ne pa že skoraj vse. Na izvršnem odboru izobraževalne skupnosti Slovenije so se zavzeli, da se bolje organizirajo vsi poklicani in da se zaostri odgovornost za opravljanje sprejetih nalog prav pri vseh, ici sodelujejo v zahtevnem načrtu za opremljanje novih srednješolskih učilnic. J. S. Priprava zakona o usmerjenem izobraževanju Priprava zakona o usmerjenem izobraževanju gre h koncu. Po javni razpravi o osnutku zakona o razpravah, ki so ji sledile v družbeno političnih organizacijah, je Republiški komite za vzgojo in izobraževanje pripravil delovno zasnovo predloga zakona o usmerjenem izobraževanju in jo dal v razpravo. O tej zasnovi razpravljajo te dni v okviru Republiške konference SZDL, Zveze sindikatov, Republiškega sveta za vzgojo in izobraževanje in drugih organov in organizacij. Glavni namen teh razprav je preveriti, koliko so predlogi in stališča javne razprave našli ustrezne rešitve in koliko je sam predlog zakona zrel za obravnavo v skupščinskih telesih. O delovni zasnovi predloga sta -4. 1. 1980 razpravljala Svet za izobraževanje in kulturo in izvršni odbor republiškega odbora Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti. Razprava je poudarila, da so avtorji gradiva opravili veliko delo, da pa bo potrebno še marsikaj dopolniti ali jasneje opredeliti. Oblikovanje zakonske osnove usmerjenega izobraževanja — novega sistema izobraževanja pred vstopom v delo, ob delu in iz dela — je očitno zelo zahtevna naloga, ki zahteva skladno rešitev mnogih vprašanj in iskanje povsem novih poti na področju izobraževanja in vzgoje. J. V. Prilagajanje programov odraslim Hkrati z nastajanjem vzgoj-no-izobraževalnih programov za usmerjeno izobraževanje se oblikujejo tudi načela za njihovo prilagajanje udeležencem, ki se bodo vključevali v izobraževanje ob delu ali iz dela. Prvo gradivo o tem je pripravil Zavod SRS za šolstvo in ima naslov: NAČELA ZA PRILAGODITEV SKUPNE VZGOJNO-IZOBRA-ZBENE OSNOVE ODRASLIM. O gradivu so širše razpravljali na seji Strokovnega sveta za vzgojo in izobraževanje SRS dne 26. 12. 1979. Po predlogu zavoda SRS za šolstvo, ki ga je pripravila širša delovna skupina, je program skupne vzgojno-izobrazbene osnove v temeljnih ciljih, vsebinah in zahtevah enoten za mladino in odrasle. Izvajalci pro-, gramov — vzgojno-izobraže-valne organizacije in učitelji — morajo prilagajati vsebino, metode in organizacijo dela izobraževalnim skupinam in ustvarjalno uporabiti temeljna načela, ki jih bo sprejel Strokovni svet. Pri prilagajanju predmetnika odraslim so predvidene bistvene spremembe samo pri telesni vzgoji (predmet ostane s prilagojenim programom pri daljšem izobraževanju iz dela), pri obrambi in zaščiti (predmet je obvezen za udeležence, ki tega znanja še niso pridobili) in pri osnovah tehnike in proizvodnje, kjer upoštevamo različne izkušnje in prejšnje znanje udeležencev. Večjo vsebinsko prilagoditev bosta zahtevali umetnostna in zdravstvena vzgoja. Pri drugih predmetih bo treba upoštevati doseženo raven in znanje udeležencev ter njihove življenjske in delovne izkušnje, vsebino pa prilagajati miselnemu svetu ter potrebam odraslih. Enakovrednost končne izobrazbe je pogoj za enakovrednost različnih poti do izobrazbe. Enakovrednost ne zahteva togosti, niti podrejanja odraslih režimu, organizaciji in metodam dela, ki so značilne za srednje izobraževanje mladine. Razprava na strokovnem svetu je poudarila, da bi morali tesneje povezovati med seboj tako naravoslovne kot tudi družboslovne predmete. Umetnostno vzgojo bi lahko povezali s književnostjo, zdravstveno vzgojo pa z biologijo. Za razliko od izobraževanja mladine bo pri izobraževanju odraslih splošni in strokovni del programa potekal največkrat sočasno. Usmerjeno izobraževanje ob delu se bo pogosto povezovalo s hkratnim usposabljanjem na delu. Odrasli potrebujejo takoj tudi strokovno znanje — to je pomembno za njihovo motivacijo pa tudi za potrebe organizacij združenega dela. Pri izobraževanju odraslih predmetnik nima določenega števila ur, saj se program lahko izvaja v različnih organizacijskih oblikah, pri katerih ima vodeno samoizobraževanje manjši, večji ali celo pretežni delež. Nekateri razpravljala so se ogrevali za katalog zahtevanih znanj pri vseh predmetih, da bi udeleženci in učitelji natančneje vedeli, kaj morajo udeleženci ob koncu obvladati. Kot je razprava pokazala, so glede prilagajanja programov odraslim odprta še mnoga vprašanja; zato bo treba gradivo izpopolniti še preden bo prišlo znova na dnevni red strokovnega sveta, hkrati z drugimi gradivi, ki so potrebna za izvajanje skupne vzgojno-izobrazbene osnove. J. V. Predavalnica I , i V kratkem seminarji za ! učitelje ; srednjih šol I Poleg priprave vzgojno-izf braževalnih programov za poss mezne strokovne usmeritve i ( pospešene priprave učbenikov i ) vse predmete skupne vzgojno j izobrazbene osnove je osrednj , pozornost Zavoda SRS za šol , stvo trenutno usmerjena v uspo < sabljanje pedagoških delavcev 'i > uvajanje usmerjenega izobražc ] vanja. < V prihodnjem obdobju sr i bodo zvrstili seminarji za učitelj' | tujih jezikov, zgodovine, slovet i skega jezika ter samoupravljanj s temelji marksizma. Kasnej' j bodo sledili seminarji tudi 1> ; druge predmete. Nekateri sem ] narji bodo potekali po regija! , nekateri pa bodo organizirani republiškem središču. Strokovnim pripravam na uvt | janje usmerjenega izobražev: ] nja je namenjena tudi knjif j Skupna vzgojno-izobrazber , osnova v usmerjenem izobražč ] vanju, ki je izšla pred kratkim p , Zavodu SRS za šolstvo. Skupi , vzgojno-izobrazbeni osnovi i , njenemu uresničevanju pa je p‘ ] svečena domala v celoti zadnj številka revije Vzgoja in izobr: i ževanje. j J. V. Priprava šolskih vodstev za usmerjeno izobraževanji i V organizaciji Zavoda SRS ; šolstvo potekajo seminarji, ns ’ menjeni vodstvom srednjih šo kot priprava na uvajanje usmpi jenega izobraževanja. Prograi dvodnevnih seminarjev obseg naslednje teme: — Zasnova usmerjenega izc braževanja v predlogu zakona ' usmerjenem izobraževanju 5l! smernicah za oblikovanje vzgd no izobraževalnih programov! — Družbenoekonomski of nosi v zakonu o svobodni m< njavi dela na področju vzgoje i! izobraževanja — Individualizacija in diy renciacija vzgojno-izobraževa nega procesa — Skupna vzgojno-izob^ zbena osnova — sestavni d1' vzgojno-izobrazevalnih progf mov na začetku 'usmerjene)! izobraževanja — Načela za prilagajanj skupne vzgojnoizobrazbet! osnove odraslim. Doslej se je na teh seminarji zvrstilo 6 skupin udeležence (Bled, Portorož), v kratkem p bo seminar še za 4 skupine (De lenjske Toplice). V zadnje se minarje se vključujejo tu< predstavniki družbeno-politif nih organizacij, ki bodo sodelc vale pri ustvarjanju pogojev z uspešno uvajanje usmerjene) izobraževanja. Zanimanje udeležencev te razprave na seminarjih kažeje da so seminarji prišli ob pravei času in da je njihov prograi uglašen s potrebami udeležef cev in z nalogami, kr čakaj vzgojno-izobraževalne organiz i ■ cije v prihodnjem obdobju. , J. V. Spodbuda za nadaljnje delo Sprejet je program za domove učencev Strokovni svet za vzgojo in izobraževanje Socialistične republike lovenije je na svoji seji dne 26.12.1979 sprejel Okvirni vzgojni program za domove učencev. Program pomeni posodabljanje in dopolni-»ev okvirnega vzgojnega programa za domove učencev, ki je bil sprejet Prvič leta 1972. Področje domske vzgoje je v tem času teijalo toliko sPretnemb in dopolnitev, da lahko govorimo o novem programu vzgoje za domove učencev v SRS. j Okvirni vzgojni program za v domove učencev (v nadaljnjem c besedilu »vzgojni program«) jf Vset>uje pet poglavij. V prvem so ,1 °Predeljeni smotri in naloge „• sfSpj6 v domovih učencev, v ^ drugem pogoji za uresničevanje e pPotrov in nalog, v tretjem cestno oblikovanje socialistične jr °*ebnosti, v četrtem povezova-nie ž družbenim okoljem in v D' P^terii spremljanje in vrednote-jj nle vzgojnega dela. | Strokovni svet je bil pri pre-2; g'edu novega osnutka programa 1 Zelo kritičen. Želel je, naj sestav-j Ualci predloga natančneje opredelijo vzgojo v domovih in njeno Uresničevanje ter vrednotenje, j. ^rav zato je povabil v prvotno ,f k°niisijo, ki je osnutek pripravi-!a, tudi vidne pedagoške stro-r, ^0Vnjake in družbenopolitične . delavce, da bi tako vsestransko f 'ahko končno že dali vzgoji v !, domovih ustrezno mesto v našem j Vzgojno-izobraževalnem siste-i( mV- Pa tudi spremembe, ki jih Prinaša predlog zakona o usmer-lenem izobraževanju, so nareko-Vale, da povežemo vzgojo v šolah ln domovih v celoto. Vzgoja v domovih je v vzgoj-“em programu opredeljena, kot Usmerjeno vplivanje v skladu z Vzgojniini cilji. Vplivi so selek-c'onirani in kontrolirani. Poti pri vzgoji je treba iskati v sintezi med 'osameznikom in skupnostjo, v dialektični prepletenosti obeh in ub upoštevanju ter zavesti, da so Posameznik, vzgojna skupina in vzgojitelj, enakovredni subjekti. Vzgojitelj je organizator, usmer-usklajevalec m ocenjeva-vzgojnega vplivanja pri delu s Posameznikom, vzgojno skupi-Uo, med vzgojnimi skupinami in Povezovanju doma s širšim druž-uenim okoljem. Temeljni pogoj za uspešno vzgojno deio je pro-gramiranje. Se več; v programu je bilo treba razmejiti in tudi uskladiti vzgojne vplive družine, iz katere prihaja učenec v dom, šole, v kateri se izobražuje, delovne organizacije, ki ga štipendira ali je z njo v drugačnem pogodbenem odnosu in širšega družbenega okolja, ki ga sestavljajo krajevna skupnost, družbeno-politične organizacije, društva in drugi dejavniki.. Okvirni vzgojni program za domove učencev takole opredeljuje domove za učence: »Domovi za učence so pomembna družbena središča za vzgojo mladih osebnosti. So organizirane in v okolje integrirane vzgojno-izobraževalne ustanove, ki omogočajo učencem šolanje zunaj kraja stalnega bivališča, zadovoljujejo eksistenčne in socialne potrebe učencev in skrbijo za vzgojo učencev in vsestranski razvoj njihove osebnosti v skladu z družbenimi smotri, samoupravne socialistične vzgoje in individualnimi zmožnostmi in sposobnostmi.« Vzgojni program opredeljuje vzgojo v domovih kot neločljivo sestavino vzgojno-izobraževal-nega sistema, saj ta upošteva in nadaljuje družinsko, predšolsko in šolsko vzgojo. Vzgoja v domovih ima tudi osrednje mesto pri usklajevanju vzgojnih vplivov vseh drugih dejavnikov v času, ko učenec živi in dela v domu. Prav zato morata biti jasno opredeljena njena družbena funkcija in njen potek. Dolžna je z načrtno dejavnostjo, idejnimi, socialnimi in kulturnimi vplivi, z zdravim in ustvarjalnim načinom življenja in s samoupravnimi odnosi prispevati k oblikovanju mlade osebnosti, ki bo usposobljena za ustvarjalno delo, samoupravljanje in srečno osebno življenje. Okvirni vzgojni program za domove učencev je prispevek k enotnemu načrtovanju vzgojne dejavnosti v domovih učencev v Socialistični republiki Sloveniji. Ima vrednost izvršilnega predpisa, ki opredeljuje mesto, smotre, naloge, vsebine in oblike vzgoje v domovih učencev in neposredno pomaga pri obveznem načrtovanju vzgojnega dela. Vsebuje tudi vrsto prvin in pobud, ki rabijo za programiranje dela prostovoljnih dejavnosti. Določa tudi pogoje in področja, ki so nepogrešljiva za ustrezno vzgojno-izobraževalno vlogo domov. Namen okvirnega vzgojnega programa pa je spodbuditi ustvarjalnost ravnateljev, vzgojiteljev in učencev v domovih pri uresničevanju smotrov domske vzgoje, hkrati pa naj bi jim bil obveza, da pri tem izbirajo ustrezne vsebine, oblike, metode in sredstva. Namen programa je tudi, da omogoči enotno sprem- ljanje in vrednotenje vzgojne dejavnosti v domovih. Okvirni vzgojni program bo mogoče uresničiti le tako, da bo vsak dom za vsako šolsko leto izdelal letni program vzgojnega dela, ki bo upošteval vse posebnosti, v katerih dom deluje. Predstavlja pa tudi okvir za načrtovanje vzgojnega dela za domove, ki so v sestavi centrov ali drugih oblik organiziranosti raznih šol in domov. Za uresničevanje določil in nalog vzgojnega programa, bodo izdelana navodila in priporočila, ki bodo upoštevala velikost, vrsto, posebne naloge in pogoje posameznih domov. Ponujene bodo tudi nekatere rešitve in dosežki dosedanje prakse načrtovanja v domovih, ki bodo prispevali h kakovostnejšemu vzgoj-no-izobraževalnemu delu in uresničenju programov. ANTON SKOK Za zdravo rast Ob skupščini skupnosti domov učencev srednjih šol v SRS ? 15. srečanja mladih tehnikov Jugoslavije v Radovljici (Foto: N. Nov- Skupnost domov učencev srednjih šol v SR Sloveniji si bo tudi v prihodnje prizadevala, da bo povezovala in utrjevala prizadevanja domskih delavcev in drugih družbenih dejavnikov za nadaljnji razvoj domske prakse in teorije ter domov v katerih je in naj bo samoupravno organizirano življenje in delo mladine z vsemi prvinami naše družbe. V skladu z razvojem šolstva se bo dopolnila tudi organiziranost skupnosti domov s pritegnitvijo drugih domov, zlasti študentskih v skladu z zakonom o usmerjenem izobraževanju in zakonom o svobodni menjavi dela na področju vzgoje.in izobraževanja. V sedanjem obdobju je zlasti pomembna naloga, da vključimo domove učencev v temelje planov za srednjeročno obdobje 1981 — 1985 tako skladno z njihovo namembnostjo kot tudi posebne in nepogrešljive dejavnike v sistemu vzgoje in izobraževanja. To pa pomeni, da bo treba še bolj učvrstiti prizadevanja za nadaljevanje gradnje domov za učence in študente kakor tudi sanacijo in posodobitev vseh tistih domov, ki so še primerni. Po cenah za storitve, ki jih dajejo domovi svojim učencem, pa morajo biti dostopni vsem sposobnim učencem, katerim so potrebni pri izobraževanju oziroma poklicnem usposabljanju zunaj kraja svojega stalnega bivališča. V tej zvezi bo pomembno sodelovanje skupnosti domov s pristojnimi dejavniki naše družbe pri izpopolnjevanju in oblikovanju štipendijske politike prav tako pa tudi pri izdelovanju in iz-. popolnjevanju meri! za sofinanciranje dejavnosti domov učencev in študentov. Izrednega pomena bo organiziranje in usklajevanje dela strokovnih organov skupnosti domov učencev in študentov za nadaljnje izpopolnjevanje teorije in prakse, ki temelji na izkušnjah strokovnjakov, pedagoških delavcev v domovih ob sodelovanju oddelka za domsko vzgojo na pedagoški akademiji in domsko pedagogiko na filozofski fakulteti ter z Zavodom SR Slovenije za šolstvo, na kateri naj temelji nenehna bogatitev načrtovanja in izvajanja pedagoškega dela v domovih za učence, v študentskih domovih pa razširjanje obštudijskih dejavnosti za organizirano in ustvarjalno preživljanje prostega časa. Prav tako si bo treba prizadevati za nenehno vsestransko strokovno usposabljanje domskih delavcev, da bodo pri delu z mladino kar najbolj ustvarjalno delovali in oblikovali prijetno okolje, da bodo njihovi dosežki deležni primernih priznanj. V tej zvezi bodo pomembna prizadevanja za ustalitev strokovnih kadrov. Posebno mesto pa bodo zavzemale razne oblike posvetovanj in sodelovanja z zamejskimi domovi učencev. Posebej pomembno bo tudi sodelovanje skupnosti domov s pedagoškima akademijama in filozofsko fakulteto pri načrtovanju izobraževanja pedagoških delavcev v domovih in z RK ZSMS pri razvijanju idejno političnega usposabljanja in samoupravnih odnosov ter organiziranju manifestativnih in družbe-no-političnih akcij, kulturnih prireditev in športnih srečanj mladine domov učencev in študentov. Zastavljene smernice za program dela skupnosti domov vsebujejo veliko določnih nalog, zlasti: — priprava predloga mreže domov v SR Sloveniji za njihovo vključevanje v procesu preobrazbe srednjega šolstva v usmerjeno izobraževanje ob sodelovanju posebnih izobraževalnih skupnosti — izdajanje strokovne literature in objavljanje dosežkov na področju domske vzgojne prakse — izpopolnjevanje domske pedagoške dokumentacije — priprava in predlogi normativov za verifikacijo domov — izpopolnjevanje organiziranega dela in vsebine dela raznih dejavnosti mladine v domovih ter povezovanje in sodelovanje mladine raznih domov — proučevanje in izpopolnjevanje normativov za gradnjo in opremo domov za učence in študente — spremljanje poslovanja, materialnih stroškov in materialnega stanja domov učencev in študentov — prizadevanja za ustreznejše družbeno vrednotenje vzgoje v domovih. Se več je nalog, ki jih skupnost domov učencev s svojimi komisijami že bolj ali manj uspešno opravlja in tem bi lahko dodali nove, ki izhajajo iz smernic za delo na tem področju v naslednjem srednjeročnem obdobju. Skupnost domov si bo prizadevala, da bo v prihodnosti z vztrajnim in zavzetim delom vseh mnoge od zastavljenih nalog tudi uspešno opravila. TONE ŠEGA domska vzgoja Resno in odgovorno O domovih in kadrovski problematiki Na območju SR Slovenije deluje 70 domov učencev srednjih šol, ki so uvrščeni v 18 posebnih izobraževalnih skupnosti, čeprav večina domov sprejema učence tudi iz drugih panožnih področij. Po organiziranosti je le 26 domov OZD, drugi pa so v sestavu šolskih središč ali šol, 16 domov pa je pri gradbenih podjetjih. V vseh domovih z normalno zmogljivostjo 16.185 ležišč (mest za učence) prebiva 16.543 učencev; to pomeni, da je 158 učencev več, kolikor bi jih smelo biti. Če k temu dodamo še 614 odklonjenih prosilcev, je v domovih še vedno 772 ležišč (4,8 odstotka) premalo. V 70 domovih za učence s 16.343 učenci dela le 500 vzgojiteljev, čeprav bi po normativu 30 učencev na vzgojitelja potrebovali 544 vzgojiteljev. Največ vzgojiteljev manjka v domovih v gradbeništvu, kjer deluje le 75 vzgojiteljev namesto 104 poprej omenjenem normativu. Ponekod je še vedno tako, da skrbi za vzgojo in varnost več kot 100 učencev en sam vzgojitelj. Kadrovska sestava vzgojiteljev se iz leta v leto izboljšuje; to potrjuje podatek, da dela v do- movin za ucence 00,5 % vzgojiteljev in vzgojiteljic z višjo in visoko izobrazbo. Od 184 vzgojiteljic in vzgojiteljev s srednjo izobrazbo pa je skoraj 70 odstotkov absolventov pedagoške akademije in fakultet, predvsem filozofske. Opaziti je tudi, da se je nekoliko izboljšalo stanje v prid moškim pedagoškim delavcem (zdaj je v domovini 48,4 odstotka moških in 51,6 odstotka žensk). Izmed vseh pedagoških delavcev v domovih je 239 članov Zveze komunistov, to je 42,4 % vseh. Zelo zaskrbljujoče je, da kar 27 odstotkov pedagoških delavcev v domovih učencev zapusti svoj poklic. Vzrokeza takšen beg iz stroke nedvomno lahko poiščemo v izredno psihofizičnih naporih, ki jih terja vzgojno delo, slabih delovnih razmerah in neprimernem delovnem času — popoldne, ob večerih in ponoči, ob sobotah, nedeljah in praznikih. To zgovorno osvetljuje podatek, da ostaja v domovih ob sobotah in nedeljah 5.624 učencev ali 54,4 odstotka. Navedeni podatki zahtevajo, da resno in odgovorno razmišljamo o reševanju kadrovske problematike v domovih učen- cev. Poiskati je treba trajne reši-tveš.ki bi zagotavljale, da bi domovi za učence vedno dobivali dovolj ustrezno izobraženih pedagoških delavcev. Ze zdavnaj je bilo ugotovljeno, kako zelo potreben je študij domske pedagogike v SR Sloveniji; zato so organizirali tak študij na pedagoški akademiji in pozneje še na filozofski fakulteti (II. stopnja). , Glede na to, da je bilo področje domske vzgoje v preteklosti zelozanemarjeno, potrebe po tovrstnih kadrih pa zelo velike, so ob ustanavljanju študija domske pedagogike na obeh omenjenih vzgojno-izobraže-valnih organizacijah, ugotovili, da je najbolj ustrezna oblika študija enopredmetna usmeritev. Ob oblikovanju študija programov na obeh vzgojno-izobra-ževalnih organizacijah iz objektivnih razlogov ni bila upoštevana potreba po vertikalni povezanosti obeh študijskih programov. Vsebina programov se je oblikovala na temelju spoznanj o potrebnih teoretičnih znanjih pedagoških delavcev — vzgojite- ljev za izvajanje vzgojnega dela v domovih učencev. V naslednjih letih se je vsebina programov dograjevala in prilagajala potrebam prakse. Na to so vplivali delavci, ki so znali ustvarjalno povezati teorijo in prakso. Vzporedno se je porajala misel o liku prihodnjega vzgojitelja, o njegovih osebnostnih lastnostih in znanju, ki bi najbolj ustrezalo zahtevam vzgojnega dela. Kot rezultat takih snovanj in razmišljanj se je izoblikoval tudi profil »mladinski vzgojitelj«, ki je predložen v potrditev Republiškemu komiteju za vzgojo in izobraževanje. Vsa ta prizadevanja so pripomogla, da dela zdaj v domovih učencev veliko diplomantov pedagoške akademije in filozofske fakultete (domska pedagogika), vendar to število še zdaleč ne zadošča zdajšnjim potrebam. Ni dvoma, da bo razvoj vzgojne dejavnosti nujno zahteval še bolj pospešen in razširjen in poglobljen študij. Vsi se še spominjamo nedavnih razprav o o brezupnem material nem položaju domov učencev in neustrezno usposobljenih pedagoških delavcev v teh domovih. Skupnost domov učencev srednjih šol SR Slovenije in posamezniki s področja domske dejavnosti so naredili zelo veliko, da bi ti dve vprašanji čimprej rešili. Vsa slovenska družba preko najodgovornejših družbenopolitičnih dejavnikov in najvidnejših posameznikov je imela dovolj posluha za problem in ga je začela ustrezno in učinkovito reševati. Materialna osnova vzgoje mladega rodu v domovih učencev se je toliko izboljšala, da bo mogoče uresničevati novi srednjeročni program izgradnje domov za učence in študente. Zavedamo se, da so ustrezne materialne možnosti pogoj za učinkovito vzgojno dejavnost, res pa je, da to še zdaleč ne bi zagotavljalo uspešnost vzgojnega procesa, če ne bi hkrati skrbeli tudi za izobraževanje ustreznih pedagoških delavcev za domove učencev. Študij domske pedagogike na pedagoški akademiji in filozofski fakulteti je trdno zasidran, vemo pa tudi, tla v domovih potrebujemo takšnega vzgojitelja, ki bo s svojimi znanji in sposobnostmi kos izredni širini in pestrosti zahtev vzgojnega dela z mladimi v domovih učencev. Ob tem ponovno zadevamo ob vprašanje, kako uskladiti študijske programe domske pedagogike na pedagoški akademiji in filozofski fakulteti. Menimo, da je prav zaradi zahtev preobrazbe vzgoje in izo-braževanja v SR Sloveniji nujno čimprej začeti poučevati študijska programa domske pedagogike na pedagoški akademiji in filozofski fakulteti, ter ju dopolniti in uskladiti tako, da bosta vertikalno povezana. Ker se zavedamo, da je to vprašanje zelo pereče in bi njegova razrešitev ustrezno prispevala k naglejšemu razvoju vzgojne dejavnosti, predlagamo imenovanje komisije, ki naj bi na temelju preučitve dosedanjih študijskih programov obeh vzgojno-izobraževalnih organi-zacij pripravila spremembe ter dopolnila in uskladila oba programa. To bo prav gotovo pripomoglo k še boljšemu delu prihodnjih vzgojiteljev, še bolj pa bo v prid mlademu doraščajo-čemu rodu, ki ga bodo vzgajali strokovno usposobljeni delavci. IMOMČILO JANKOVIČ Kako do učbenika V akciji za organizirano preskrbo osnovnih šoi z učbeniki »vodijo« občinski sveti ZSS in učiteiji Težav z učbeniki je najbrž toliko, da bi lahko pisali o njih vse leto. Svoje bi morali povedati tudi pisci učbenikov, založniki, tiskarne, papirnice, knjigarne, banke, izobraževalne skupnosti, zavod za šolstvo, starši itn. Vsako leto okrog septembra bijejo časopisi plat zvona: govore o pomanjkljivi preskrbi z učbeniki, o predragih in pretežkih knjigah, prehudih stroških šolanja ter iščejo tiste, ki so za to neposredno krivi in odgovorni. Med tistimi, ki poskušajo že nekaj let izboljšati razmere, je odbor podpisnikov družbenega dogovora o izvajanju družbene akcije za organizirano preskrbo osnovnih šol z učbeniki ter postopnem zagotavljanju brezplačnih učbenikov za učence osnovnih šol v SR Sloveniji. Na seji pred koncem lanskega leta so člani tega odbora razmišljali o tem, kako je potekala akcija za organizirano preskrbo z učbenild, kaj je treba storiti, da bodo pomanjkljivbsii od minulega leta odpravljene, in da bomo pričakali prihodnji september bolje pripravljeni. V naši republiki tlakujemo pot za boljšo preskrbo z učbeniki že skoraj desetletje, bolj organizirano pa od leta 1976, dve leti zatem, ko so bili sprejeti sklepi 8. kongresa Zveže sindikatov Slovenije o tej problematiki. KAJ JE PRINESLO MINULO LETO? Odgovori na poseben vprašalnik, ki ga je poslal knjigarnam odbor za založniško in knjigotrško dejavnost pri splošnem združenju grafične, grafično predelovalne industrije, časopisne in založniške dejavnosti ter knjigotrš-tva Slovenije, govore o sodelovanju knjigarn s šolami. Šole so povečini same zbirale naročila za učbenik, marsikje pa so to opravile tudi knjigarne in tako povečale prodajo. Letos je sodelovalo s knjigarnami nekoliko več šol kot lani. Iz poročila knjigarn razberemo tole oceno: Akcija za organizirano preskrbo z učbeniki je bila v šolskem letu 1978—79 širše izvedena, vendar delo še ni bilo načrtovano tako, da bi bila lahko dovolj uspešna. Večina pomanjkljivosti je bila odpravljenih v tem šolskem letu. Tokrat so šole same izbirale knjigarne in z njimi sklenile dogovor o organizirani preskrbi z učbeniki. Pokazalo se je, da so s tem zadovoljne knjigarne in šole, to pa pomeni, da je treba po tej poti še naprej. Prodaja je potekala tako, da so šole zbrale naročila do konca šolskega leta, knjigarne pa so v počitnicah ali prve dni šolskega leta dostavile šoli šolske knjige in potrebščine. Neposredno prodajanje knjig na šoli ali na stojnicah v vasi se ni obneslo, zato uporabljajo knjigarne tak način prodaje le izjemoma. Knjigarnarji so kritično ocenili tudi sedanje roke zbiranja naročil: ker zberejo šole naročila šele konec šolskega leta, založbe ne morejo načrtovati naklade. Bolje bi bilo, če bi šole zbrale svoja naročila januarja ali februarja, vprašanje pa je, pravijo knjigarnarji, ali bi zmogle dati šole »resna« naročila. Šole plačajo učbenike šele 15. septembra, kar pomeni, da morajo dajati knjigarne neke vrste posojila za dva ali celo tri mesece. Tisti, ki poznajo zadeve v praksi, trde, da bi akcija marsikje zastala, če ne bi bilo učiteljev, ki zavzeto pomagajo nabavljati in razdeljevati učbenike, skrbijo za to, da bi dobili učenci učbenike ne le po čim krajš' poti, temveč tudi ceneje, z izposojo starih ob medsebojni pomoči in solidarnosti. Z nabavo in razdeljevanjem učbenikov so po nekaterih šolah zaposlene kar skupine učiteljev, to pa pomeni, da namenjajo akciji veliko svojega dragocenega časa tudi zato, ker še nismo našli boljše poti za preskrbovanje učencev z učbeniki — take, ki bi učitelje manj obremenjevala. Vse to pove, da si akcija razpošiljanja učbenikov šele utira in išče pravo pot, se sicer izboljšuje; še vedno pa ne poteka tako, kot bi potrebovali in želeli. Da pa samo prizadevnost pedagoških delavcev še ne zadošča, potrjuje tudi gradivo Izobraževalne skupnosti Slovenije o tem, kako se uresničuje organizirana akcija za brezplačno preskrbo šol z učbeniki. Ta akcija poteka v občinskih izobraževalnih skupnostih sicer že od leta 1972—73, tedaj je začelo akcijo pet občinskih izobraževalnih skupnosti, v šolskem letu 1978—79 pa se je loteva že 26 občinskih izobraževalnih skupnosti ali 46,43 odstotka. Podatek kaže, da je akcija po podpisu družbenega dogovora pospešeno zaživela, pa tudi to, da so se občinske izobraževalne skupnosti bolj organizirano usmerile le na nekaterih, ne pa na vseh šolah. To pomeni, da so bile v akciji v začetku bolj dejavne šole, kot pa razne organizacije v občini. V 75 odstotkov občinskih izobraževalnih skupnostih so se lotili akcije za brezplačno preskrbo z učbeniki še preden je bil sprejet akcijski načrt, vendar le na nekaterih šolah na svojem območju. Zanimivo je, da se največ občinskih izobraževalnih skupnosti loteva organiziranega izposojanja rabljenih učbenikov, 41 odstotkov ustvarja sklad novih šolskih knjig, 23 % pa se dogovarja z založbami o skupnem nakupu. BREZPLAČNO IZPOSOJANJE Četrtina vseh občinskih izobraževalnih skupnosti izposoja učbenike za vse učence in pri vseh predmetih, za vse učence pri nekaterih predmetih na vseh šolah pa organizira izposojo 6 občinskih izobraževalnih skupnosti ali 11 odstotkov. Za socialno šibke učence in za specialne kategorije učencev daje brezplačne učbenike za vse predmete 13 občinskih izobraževalnih skupnosti, 7 pa jih daje brezplačne učbenike socialno šibkim učencem le za nekatere predmete. To pomeni, da so bolj učinkoviti delavci na posameznih šolah, kot pa na ravni občinskih izobraževalnih skupnosti. Zanimiv je tudi podatek, da 16 občinskih izobraževalnih skupnosti ne daje denarja za učbenike. Zakaj? V anketi so navedeni tile vzroki: 6 občinskih izobraževalnih skupnosti že daje denar za solidarnost, 6 jih prejema solidarnostna sredstva, pri štirih pa bi morali šele poiskati resnične vzroke, zakaj ne dajejo denarja za ta namen. Kljub temu da bi po družbenem dogovoru morale družbenopolitične organizacije in OZD spodbujati akcijo za brezplačne učbenike, se vse za to niso dovolj zavzele. Najbolj dejavni so občinski sveti Zveze sindikatov, DPM, TOZD, krajevni odbori SZDL in KS pa spodbujajo akcijo bolj po posameznih šolah kot na ravni občinskih izobraževalnih skupnosti. Tudi to zrcali staro resnico: da je akcija marsikje odvisna od zavzetosti učiteljev in šolskih vodstev. In kako pomagajo razvitejše šole pri preskrbi z učbeniki učen- cem iz šol v revnejših okoljih? Tako pomoč so ugotovili le v območju osmih občinskih izobraževalnih skupnostih, kar seveda veliko pove: več bo treba storiti s pisano in govorjeno besedo, poudariti vzgojno vrednost takih akcij in znanje pridobiti tudi številne druge, ki prepuščajo vse take zadeve žal še vedno le šolam in učiteljem. Navedeni podatki veljajo le za 56 občinskih izobraževalnih skupnosti, ki so odgovorile na vprašalnik. Izobraževalna skupnost Slovenije že zdaj financira nekatere učbenike, videti pa je, da bo morala zagotoviti za to dejavnost še več denarja. Tudi posebne izobraževalne skupnosti ne bodo smele ostati križemrok; da se bodo laže vključile v akcijo, jim bo odbor podpisnikov družbenega dogovora poslal podatke o tem, kako se šole oskrbujejo z Še bolj zavzeto in dejavno Profesorje dr. Dragotina Cvetka, Pavla Šivica, Alija Der-melja, Zorko Bradač in Silvo Hrašovec so na nedavnem društvu glasbenih pedagogov Ljubljane, Zasavja in Notranjske imenovali za častne člane društva. V imenu vseh se je za častni naziv zahvalil Pavel Šivic in med drugim opomnil: V odnosih svobodne menjave dela je treba nenehno dokazovati vrednote glasbe in se bojevati proti razvrednotenju glasbe. To misel so vsak s svoje zorne strani razvijali tudi Lovro Sodja, Miran Hasl, Matija Terčelj, dr. Dragotin Cvetko in drugi glasbeni delavci. Zahteva po večji lastni aktivnosti, ki je vela iz razmišljanj, očitkov in samoočit-kov, predlogov in zahtev, je bila na eni strani prežeta z občutki nekakšne nemoči glasbenih delavcev ob spoznanju, da obstajajo dokajšnje zavore, ki škodi jo razvoju glasbene vzgoje in glasbenega izobraževanja tako v načrtovanju družbenega razvoja kot tudi v splošnem in strokovnem glasbenem izobraževanju. Glasbeni pedagogi so marsikje zgolj v vlogi učiteljev nekega predmeta in popravljalcev raznih občasnih priložnostnih proslav, namesto da bi se uveljavljali kot eni osrednjih merilcev družbeni skrbi za vzgojo mladih rodov naše samoupravne socialistične družbe in za izobraževanje kar največjega števila mladih glasbenih ustvarjalcev in poustvarjalcev. Omenjali so, da je z ene strani res precej vzrokov za take razmere v objektivnih okoliščinah: da primanjkuje denarja, ni primernih prostorov, dovolj strokovno usposobljenih pedagoških delavcev in zadosti učbenikov. Težave so tudi' pri usklajanju dela med celodnevnimi osnovnimi šolami in glasbenimi šolami itd. Toda ‘opominjali so, da je nemajhen del krivde treba pripisati tudi samim glasbenim delavcem, ki so premalo dejavni, ko gre za uveljavljanje vrednot glasbe in za nenehno navzočnost povsod, kjer se oblikuje samoupravni družbeni odnos tudi do vrednot glasbe in njene funkcije v družbi, vzgoji in izobraževanju. »Nihče ne bo naših nalog opravil namesto nas; malo od tega, kar kritiziramo, se bo spremenilo, če se mi sami ne bomo bolj zagrizeno borili za spreminjanje sedanjih razmer,« je bilo slišati. To pa je tisto, kar je v svoji besedi terjal učitelj in skladatelj Pavel Šivic in kar bi najbrž mnogi želeli, da je pogosteje navzoče v družbenem življenju in da se ne pojavlja samo med zidovi konferenčnih sob, marveč zlasti tam, kjer ima možnosti močnejšega odmevanja v širši prostor. J. S. Ob besedah več dejanj učbeniki. V drugem delu seje odbora podpisnikov družbenega dogovora so obravnavali tudi teze za samoupravni sporazum o oblikovanju cen učbenikov v SR Sloveniji. Razpravljala so ocenili, da pomenijo zdajšnje teze nadaljnji korak k samoupravnemu urejanju tega področja, saj vključujejo v postopek sporazumevanja tudi druge dejavnike, ki pomembno vplivajo na oblikovanje cen, kot so npr. papirnice in tiskarske delovne organizacije. Poudarili pa so. da naj samoupravni sporazum določno ureja oblikovanje cen vseh obveznih učbenikov v SR Sloveniji. V sporazumu naj bo tudi natančno opredeljen delež vsakega udeleženca sporazuma, da bodo vsem učencem zagotovljeni učbeniki pod ugodnejšimi pogoji. MARJANA KUNEJ 3. republiško posvetovanje o družbeno-moralni vzg Marksistični center pri Univerzi v Mariboru in katedra za družbeno-moralno vzgojo pedagoške akademije sta sredi decembra pripravili 3. republiško posvetovanje o družbeno-mo-ralni vzgoji v Sloveniji! Taka srečanja učiteljev družbeno-mo-ralne vzgoje so se razvila v, ustaljeno metodo dela, ki nedvomno veliko pomaga pri notranji preobrazbi vzgajanja in izobraževanja. Posvetovanje je začela z razmišljanjem o položaju otroka v samoupravni socialistični družbi članica predsedstva Zvezne konference SZDL J Zora Tomič, ki je vzgojo in odnos do učenca'osvetlila zlasti z gledišča mednarodnega leta otroka. Bogati vsebini srečanja so dali vodilne misli še prof. dr. Ante Vukasovič iz Zagreba, ki je govoril o moralni komponenti vzgojno-izobraževalnega procesa v osnovni šoli in nazorno razvil celoten ustvarjalni krog od znanja, vedenja in sprejetega do uporabe v življenju, ki ga mora vsebovati vzgojno-izobraževalni proces. Na kratko bi torej lahko rekli, da je treba ob besedah razviti tudi ustrezna moralna dejanja. Beograjski profesor dr. Dra-gutin Frankovič je razmišljal o idejni rasti otrok in naglasil, daje treba v vzgojnem procesu več pozornosti nameniti pozitivnim težnjam in dejanjem otrok, kakor pa biti vedno predvsem na preži za spodrsljaji in le-te preganjati z dvignjenim pedagoškim prstom. V otroku je treba spodbujati dobro, ne pa ga oštevati, če se mu zmeraj vse ne posreči, tako, kot so si starši ali učitelji zamislili po svojem vzorcu. Zato je treba otroka spremljati in celostno oceniti njegovo vedenje, to pa je mogoče le tedaj, če ga dobro poznamo. Prav za to dajejo več možnosti kakor učne ure dejavnosti prostega časa, v katerih pristneje in bolj spontano odseva učenčeva osebnost. Ob tem je dr. Dragutin Frankovič zavrnil vsak nevtralizem v odnosu do idejne rasti mlade osebnosti in naglasil, da smo dolžni pomagati učencu, da osvoji marksističen odnos do sveta, a ne le pri nrah družbeno-moralne vzgoje, ki so posebnost slovenske osnovne šole, temveč v vsem vzgojno-izobraževalnem procesu, na vseh področjih izobraževanja. Ali bo zadetek uspešen? (Floto: Albert Žaler) Dopoldansko plenarno zasedanje je sklenil z zanimivim prikazom podatkov o otroku in družbeno-moralni vzgoji novi predstojnik katedre za družbeno-moralno vzgojo na Pedagoški akademiji v Mariboru profesor Milan Divjak. Podatke je dobil s krajšo raziskavo o razmerah pri predmetu metodike družbeno-moralne vzgoje, saj je zdaj-v navadi predvsem branje iz učbenika z učiteljevo razlago in pogovori o tem (80,2 %) in pa učiteljeva razlaga, ki jo učenci poslušajo in nato pogovor (68,5%). Ni pa se še zgodilo, da bi učenci pri urah družbeno-moralne vzgoje gledali filme ali diafilme in se o tem pogovarjali. Najpogostejša uporaba učbenika je branje med učno uro (57,8 %), to je verjetno ob frontalni obliki dela najlažje za učitelja, najbolj dolgočasno pa za učence. Prispevek, Milana Div jaka je zelo pomemben kot odsev razmer in dober temelj za nadaljnje delo; prav bi bilo. da bi ga temeljito obravnavali v vseh pedagoš! kolektivih. Popoldne so sledili ternam kolokviji, kjer so v petih s kun nah obravnavali po uvodnih f > spevkih moderatorjev vprat; nja: učenci in vsebina prednu? družbeno-moralne vzgoje .(u Aratčeva), učenci med pouk i družbeno-moralne vzgoje ; ki Divjak), metode in oblike pok] družbeno-moralne vzgoje (ji Mrevlje), učenec in učbeii] družbeno-moralne vzgoje (rrfi J. Šter) ter učenci in pov ezovaf i družbeno-moralne vzgoje ž 4] javnostmi zunaj potika (dr. tl Lešnik). Pri tem so Ugotovili,1! pri posredovanju tega prednk manjka ustvarjalnosti in dom selnosti, zlasti pa akcij, ki < spoznane vsebine spreminjal?; resnično življenje. Delo bo lati j učinkovito in dognano, če bčl učitelji in učenci resnično sof Sfernih bo trajalo od dveh do šti-k rih let. Izbirni del programa bo 1 omogočil učencem izobraževa-> nJ5 za različne smeri znotraj do-I’ ločenih usmeritev. S, Učenci, ki se bodo po končani t( osnovnošolski obveznosti vkljuti čili neposredno v delo, se bodo ji lahko na delu in z delom ter z do- i batnim izobraževanjem uspo-i! sabljali po posebnih programih, n iKasneje bodo lahko nadaljevali svoje izobraževanje ob delu ali iz dela v skladu s svojimi sposob-;!< b°stmi in nagnjenji ter s potre-v bam( združenega dela. a Učenci, ki se bodo odločili za it Sre.dnje izobraževanje, bodo mo-jj mli'iZ5j.atj ustrezno usmeritev in ‘tako opredeliti za področje u v str°ko ali poklic. Za Končno odločitev za poklic ali j> Posamezno določena dela in na- ii °8e znotraj posameznih usmeri-e ,ev se bodo morali odločiti naj-t ^asneje pri vpisu v drugi letnik, i se bodo odločali za izbirne ^oele vzgojno-izobraževalnih Pr°gramov. Tako bo pravzaprav ^seeno, v katero šolo se bo zno-raJ Posamezne usmeritve nekdo , VPJsal, saj bosta na primer seda-nja poklicna kovinarska ali seda-( nJa tehniška stopnja šola imeli na ■začetku enak program, Če šola, I na katero se je nekdo vpisal, j P°zneje ne bo imela želenega •zbirnega programa, bo učenec Prestopil na šolo, ki bo tak program izvajala. Če pa se bo med •zobraževanjem pokazalo, da smer, ki jo je nekdo izbral, ne fstreza njegovim sposobnostim ln interesom, bo lahko prestopil v drugo smer ali celo v drugo usmeritev, ko bo obvladal zna- nja, potrebna za nadaljevanje izobraževanja v novi usmeritvi. V usmerjenem izobraževanju bodo posamezne usmeritve srednjega izobraževanja tudi podlaga za nadaljevanje študija na višji oziroma visoki stopnji. Gimnazija ne bo več splošna pripravljalnica za visokošolski študij. Pogoj za vpis v višjo ali visoko šolo bo po sedanjih predlogih uspešno opravljen nadaljevalni izpit, ki ga bodo kandidati opravili v ustrezni organizaciji za srednje izobraževanje. Kdor si je postavil za cilj visokošolsko izobrazbo določene usmeritve, naj bi se torej vpisali v srednjo šolo, v kateri bo dobil potrebno znanje za kasnejše opravljanje nadaljevalnega izpita in za nadaljnji študij v izbrani usmeritvi. Učenci, ki so se vpisali v šolskem letu 1979—80 ali prej, bodo nadaljevali izobraževanje v skladu z dosedanjimi predpisi, saj bo uvajanje usmerjenega izobraževanja postopno. Tako se bo tudi izobraževanje v delovod-skih, poslovodskih in sorodnih šolah še nekaj časa nadaljevalo po dosedanjih predpisih in programih, čeprav bo preobrazba začela postopno spreminjati celotno srednje izobraževanje. J. V, Tisti, ki ocenjujejo preobrazbo srednjega izobraževanja v SR Srbiji, nenehno poudarjajo, da so programi vzgojno-izobraževalnega dela obsežni, zapleteni in neprimerni starosti učencev. Žal pa ostrih besed učiteljev povečini niso upoštevali tisti, ki so daleč od učilnic. Nič čudnega torej, če so tudi mnenja učencev ostala brez odmeva. Minili sta dve šolski leti, toda še vedno poslušamo kritične besede o programih vzgojno-izobraževalnega dela v novi srednji šoli v SR Srbiji. Prav tako kot sta bila obremenjena prejšnja dva, je obremenjen tudi tretji rod, ki ju verjetno tudi po kakovostnem znanju ne bo prekosil. Skromna, toda univerzalna zbirka za fizikalne poskuse iz Zagreba (Foto: M. Novšak) Najbrž prihodnje šolsko leto ne bodo več veljavni sedanji programi vzgojno-izobraževalnega dela v prvem in drugem razredu srednjega usmerjenega izobraževanja. To kaže zelo dobro razčlemba izvajanja predmetnikov in učnih načrtov skupne osnove srednjega usmerjenega izobraževanja, ki jo je pripravil Republiški zavod za napredek vzgoje in izobraževanja. Na splošno izobraževalnem kulturnem področju bo treba spremeniti kar precej. Pravijo, da so pri pouku srbohrvaškega jezika in književnosti doseženi kaj skromni uspehi. Kar zadeva obseg, je vzgojno-izobraževalni program povsem uresničen v 86 odstotkih anketiranih šol. Večina profesorjev trdi, da je program zelo obsežen in da po taki poti ni mogoče doseči kakovostnega znanja. K temu je treba dodati resnico, da program ni primeren starosti učencev pa tudi delovne razmere niso najboljše. Pedagoški svetovalci se s tem strinjajo, pripominjajo pa, da učitelji niso dovolj pripravljeni za uresničevanje novih načrtov, poleg tega pa sami po svoje razširjajo posamezne dele učnih na- Brez usposobljenih učiteljev ne gre Srednje usmerjeno izobraževanje v SAP Kosovo Pomanjkanje ustrezno usposobljenih učiteljev so na Kosovem občutili že veliko prej, preden se je začela reforma. Tako je na primer do letošnjega šolskega leta v srednjih šolah in novih središčih za usmerjeno izobraževanje poučevalo več kot polovica učiteljev brez ustrezne šolske izobrazbe. Ni dvoma da se bo letos pomanjkanje učiteljev posameznih strok mnogo bolj očitno, posebno v manjših občinskih središčih, kjer so delovne razmere slabše. Prav gotovo je eden najpomembnejših dejavnikov v vzgojno-izobraževalnem procesu učiteljeva osebnost, posebno zdaj, ko se srednjeu-smerjeno izobraževanje uresničuje in razvija na novih temeljih, ki zahtevajo, da ima učitelj poleg potrebne strokovne usposobljenosti tudi druge oblike in sposobnosti ne samo za uspešno poučevanje, temveč tudi za to, da izpolnjuje širše zahteve, ki jih prinaša reformirana šola za delo v njej in zunaj nje. Ustreznih učiteljev je na Kosovem primanjkovalo že pred štirimi leti, ko so začela v Pokrajini (v Leposaviču, Uroševcu in Dečanih) delovati tri nova središča srednjega usmerjenega izobraževanja. Tako je bilo tudi dve leti kasneje, ko so začeli enako delo še v drugih sedemnajstih izobraževalnih središčih, učiteljev pa manjka tudi letos, ker so drugo stopnjo srednjega usmerjenega izobraževanja uvedli v vseh 47 središčih, ki imajo 32 usmeritev. »PRVA POMOČ« — IZ ZDRUŽENEGA DELA Ker so preobrazba v visokem šolstvu le sramežljivo »prebija« in z visokih šol še ne prihajajo novi profili učiteljev za srednje izobraževanje, je treba za zdaj poiskati drugačne rešitve; nekaterih od teh pa ne bo mogoče najti hitro, preprosto brez večje zavzetosti in vlaganj. Ena takih rešitev bi bilo lahko tesnejše sodelovanje in povezovanje srednjih šol z organizacijami združenega dela, tako da bi si šole »izposojale« nekatere strokovnjake. Razumljivo je, da ta »prva pomoč« ne more ostati samo zadeva organizacij združenega dela in središč srednjega usmerjenega izobraževanja, temveč se morajo zanjo živo zanimati tudi drugi dejavniki. Če se je združeno delo pravočasno opredelilo in sodelovalo pri oblikovanju srednjega usmerjenega izobraževanja, mora občutiti in sprejeti tudi obveznosti do šole in ji pomagati pri izmenjavi kadrov. Razumljivo je, da to na Kosovem ni lahko, ponekod pa celo nemogoče, saj primanjkuje nekaterih vrst strokovnjakov tudi v združenem delu — na področju materialne proizvodnje pa tudi na drugih področjih zunaj gospodarstva. Če tega ne bodo mogli izpeljati povsod, v vseh okoljih, pa bo to prav gotovo mogoče v nekaterih večjih središčih, kjer se zbira več kadrov. Resnica je, da vse to ni odvisno samo od stvarnih možnosti in pripravljenosti razumevanja tistih, ki so zaposleni v raznih organizacijah združenega dela. • USPOSABLJANJE KADROV DEL REFORME Če upoštevamo predvsem nove naloge in obveznosti re- formirane šole, se lahko vprašamo: ali dosedanja sestava učnega osebja (kolikor toliko) ustreza novim zahtevam glede izvajanja, vsebine in obsega učnega programa. Gotovo je, da učitelji, ki so se šolali po tako imenovanem tradicionalnem sistemu, ne bodo kos novim zahtevam: ne bodo mogli uspešno opravljati svojih vzgojno-izobraževalnih nalog in sprejemati novih tudi zunaj šole. Če vse to upoštevamo, je skoraj nesmiselno izvajati reformo, če hkrati ne sprejemamo usposabljanja in šolanja učiteljev. Zavedati se moramo torej, -da je to eden najpomembnejših delov vzgojno-izobraževalnega sistema. Žal pa tega problema še vedno niso začeli reševati po jasni zasnovi. Tako na primer Kosovo še zdaj nima skupnega stališča ali načrta, ki bi pripomogel, da bi se lotili problema enotno; pri tem bo moralo nujno sodelovati združeno delo. Razumljivo je, da bo to predvsem naloga prištinske univerze in visokih šol, ki šolajo (še zdaj po starih temeljih) učitelje za vzgojno-izobraževalne organizacije. Če ta problem ne bo pravočasno rešev v prihodnjem letu, bo srednjemu usmerjenemu izobraževanju primanjkovalo ne samo novih strok, ki jih zdaj ni mogoče zagotoviti, temveč tudi učiteljev za splošno-izobraže-valne predmete. Iz vsega tega lahko sklepamo, da je prvenstvena naloga tudi preobrazba visokošolskih organizacij, posebno tistih, ki šolajo učitelje, potrebne za vzgojno-izobraže-valno delo v Pokrajini. D. MIRDITA Črtov in delajo po starem. Večina učiteljev meni, da so učbeniki za ta predmet slabi. Učni načrti tujih jezikov se uspešno uresničujejo in za zdaj najbrž ne bodo spremenjeni. To, da sta likovna in glasbena umetnost združeni v en predmet, ki ima na voljo le malo ur, prav gotovo ne omogoča ustrezne estetske vzgoje in izobraževanja. Programske naloge se ne uresničujejo povsem. Le malo šol uresniči okrog 80 odstotkov načrta, večina pa precej manj. Opažajo, da je začela umetnostna vzgoja v šoli usihati. Splošno mnenje: program je treba skrčiti, povečati število ur za ta predmet ter ločiti glasbeno in likovno umetnost (opomba: čudno, da sta dramska in filmska umetnost še vedno zapostavljeni). NOVE SPREMEMBE »MARKSIZMA« Temelji marksizma in socialistično samoupravljanje sta najbolj boleči točki srednjega usmerjenega izobraževanja. Znano je, da je bilo že v prvem šolskem letu veliko žolčnih razprav o učnem načrtu in učbeniku za ta predmet, vendar dlje od dobrih želja niso prišli. Zahtevnost gradiva presega psihofizične sposobnosti učencev in se ne povezuje naravno z njihovim prejšnjim znanjem. Tudi v izobraževalnem procesu je veliko formalizma, pouk se le počasi prilagaja spremembam v združenem delu in preobrazbi našega družbenoekonomskega sistema. Učencem je bližja vsebina učnega načrta za predmet socialistično samoupravljanje, toda pouk ni dovolj povezan s socialistično stvarnostjo, učenci se ne usposabljajo za vključevanje v samoupravne procese. Pridobljeno znanje ne spodbuja in razvija samoupravljalske zavesti; to potrjuje tudi resnica, da so učenci tudi v šoli slabi samou-pravljalci. Da bi bili uspehi boljši, je treba programe prilagoditi sposobnostim srednješolcev, tako da bo iz njih izločena vsebina, ki se obravnava pri drugih predmetih in da bo celotno vzgojno-izobra-ževalno delo prežeto z marksizmom. Iz pouka je treba odpraviti verbalizem, formalizem in ci-tatomanijo pa tudi učbeniki bi bili lahko boljši. Programi zgodovine in geografije ne povzročajo posebnih težav ne učencem ne profesorjem, čeprav poteka pouk v slabo opremljenih kabinetih in neprimernih delovnih razmerah. Predlagajo, naj bi geografijo poučevali tudi v drugem razredu srednje šole. VELIKO TEŽAV Z MATEMATIKO Matematika je bila vedno najtežji predmet, šibka točka večine učencev, toda zdajšnje zahteve kar precej presegajo stvarne zmožnosti srednješolcev. Znanje učencev prvega in drugega razreda srednje šole ni zadovoljivo, pouk poteka ob velikih težavah in pomanjkljivostih. V večini izobraževalnih središč menijo, da je gradivo preza- htevno, saj doseže celo raven začetnih fakultetnih znanj, učbeniki niso napisani tako, da bi omogočali samostojno delo učencem, pa tudi profesorji, ki so že zdavnaj končali študij, jih ne razumejo najbolje. Ali bo mogoče do prihodnjega septembra ublažiti tako zapleten matematični problem? V posameznih območjih poučuje matematiko kar veliko učiteljev, ki niso strokovno usposobljeni. Veliko jih je tudi preobremenjenih, saj imajo preveč ur pouka. Razčlemba poudarja, da je treba nameniti posebno pozornost ocenjevanju učencev. O učnem načrtu za fiziko trdijo, da je zelo zahteven. Posa-. mezna področja niso usklajena z znanjem, pridobljenim pri matematiki. Pomanjkanje učiteljev in premalo laboratorijskega dela — to sta temeljna razloga za to, da se smotri in naloge novega učnega načrta fizike tako počasi uresničujejo. Profesorji biologije menijo, da je učni načrt pretežak in da učbeniki niso dobri, čeprav so pri tem predmetu doseženi najboljši uspehi na naravoslovno-mate-matičnem področju. Razčlemba je pokazala, da načrti naravoslovne skupine predmetov niso ustrezno nadaljevanje tega, kar se učenci uče v osnovni šoli. Poudarjajo tudi, da imajo pri delu mlajši profesorji boljše uspehe, saj so za uresničevanje novih vzgojno-izobraževalnih programov metodično in didaktično bolje pripravljeni. Tisti, ki so diplomirali pred petnajstimi leti ali prej, ne obvladajo dovolj vsebine novih programov. Menijo, da proizvodno-teh-ničnega področja za zdaj ne kaže spreminjati, saj je bil dosežen dober uspeh, čeprav možnosti za pouk tega predmeta niso najboljše (ni dovolj usposobljenih učiteljev, veliko pa je tudi mate-rialno-tehničnih težav). Zanimiva je opomba, da bi to področje lahko »preselili« iz obveznega dela programa med izbirne predmete. NEOBVEZNO Več kot 60 odstotkov učencev se odloči za jezikovno, družbenoekonomsko, naravoslovno in matematično področje izbirnega pouka. Menijo, da je izbirni pouk dobro programsko zasnovan, ponujeni modeli so sprejemljivi, toda zaradi slabe organiziranosti šol in organizacij združenega dela ta pouk še ni razvejen. Skoda, da še vedno ni možnosti, da bi začeli učence poklicno usposabljati že ob skupnih osnovah srednjega usmerjenega izobraževanja. . Šole poudarjajo, da jim povzroča izbirni pouk kar precej težav pri organiziranju oddelkov, zato je treba proučiti vlogo tega pouka v srednji šoli. To, kar ni obvezno, pride le stežka v šolo. Tako je tudi s fakultativnim poukom, ki je še vedno neopazen. Tudi šole niso edine odgovorne za to, da ostajajo šolska vrata za fakultativni pouk še vedno zaprta. Prostora je premalo, učitelji so preveč obremenjeni z rednim poukom in — kar je najhuje — interesne skupnosti za usmerjeno izobraževanje nočejo financirati te dejavnosti. Do prihodnjega šolskega leta ni več veliko časa, narediti pa bo treba še veliko. Poudarjajo tole: če smo že na treh rodovih preskušali novo srednjo šolo, četrtega rodu prav gotovo ne bi več smela doleteti podobna usoda. DJOKICA PETKOVIČ Izobraževanje odraslih v enotnem sistemu vzgoje in izobraževanja Aktualno posvetovanje slovenskih andragoških delavcev Andragoško društvo Slovenije se je vključilo v javno razpravo o sistemski in pravni zasnovi usmerjenega izobraževanja in vzgoje s strokovnim posvetovanjem, ki so mu dali naslov IZOBRAŽEVANJE ODRASLIH V ENOTNEM SISTEMU USMERJENEGA IZOBRAŽEVANJA. Na njem so slovenski andragoški delavci skušali oceniti sedanji trenutek preobrazbe vzgoje in izobraževanja pri nas z vidika izobraževanja odraslih, opredelili so svoja stališča do vraščanja izobraževanja odrasl ih v enoten sistem usmerjenega izobraževanja ter naloge, ki čakajo andragoške delavce pri tem, kritično pa so ocenili tudi ponujene rešitve v osnutku zakona o usmerjenem izobraževanju. Iz obširne vsebine dvodnevnega posvetovanja, ki je bilo 21. in 22. decembra 1979 v Mariboru, povzemamo nekaj značilnih odlomkov iz uvodnega referata in nekaterih koreferatov, da bi bralci našega časopisa dobili vsaj približen vpogled v aktualne probleme izobraževanja odraslih pri nas in v razmišljanja andragoških delavcev. stojen podsistem, ki niti v sebi ni bil prav povezan in enoten. Vsako področje je šlo po svojem tiru, vsaka vrsta izobraževalnih organizacij se je zapirala vase. Izobraževanje v organizacijah združenega dela je ubiralo svoja pota, delavske univerze svoja; študij ob delu so razvijale po svoje osnovne in srednje šole in po svoje5 posamezne višje in visoke šole. Ta razvojna mnogovrstnost in nepovezanost s tradicijo je imela tudi nekatere prednosti: v kratkem, a pospešenem razvoju si je izobraževanje odraslih nabralo veliko izkušenj in vrednih spoznanj. Enotnost usmerjenega izobraževanja lahko nastane zdaj samo kot dialektično zanikanje dosedanjega ločenega razvoja različnih področij in kot višja sinteza vsega, kar se je naprednega izkazalo v pedagoški in andragoški praksi in teoriji. Vsiljevanje statične enotnosti s podrejanjem enega področja drugemu, z zanikanjem izvirnih poti, posebnosti ter lastnih zakonitosti izobraževanja odraslih je v nasprotju z dialektiko družbe- nega razvoja in idejno zasnovo usmerjenega izobraževanja in vzgoje. Samoupravna socialistična družba mora izoblikovati sodobno, delovnemu človeku ustrezno izobraževanje odraslih. To je pogoj, da bo to izobraževanje, postalo naravna sestavina dela, samoupravnega in političnega delovanja, prostega časa in nenehnega osebnostnega razvoja delavca in občana. Izobraževanje odraslih mora v ta namen izoblikovati svoje izvirne rešitve pri programiranju, organizaciji in izvajanju izobraževanja. Usmerjeno izobraževanje • odpira pot k višji ravni vzgoje in izobraževanja, ki bo s svojo programsko in oblikovno mnogovrstnostjo skladna z zahtevami družbenega razvoja ter potrebami delovnih ljudi. Premagovanje dualizma in neenakopravnosti pri obravnavi izobraževan nja odraslih je za graditev novega sistema pogoj, pa tudi pot za uveljavljanje sodobnih pogledov na izobraževanje v samoupravni družbi. Samostojnost in medsebojno dopolnjevanje Enoten sistem vzgoje in izobraževanja združuje vse vzgoj-no-izobraževalne dejavnosti, ki potekajo po formalni poti in ga ne smemo gledati kot'institucionalno združevanje. Vzgojno-izobraževalne ustanove različnih tipov ostanejo ločene in organizacijsko, ekonomsko in kadrovsko neodvisne in samostojne. V enoten sistem vzgoje in izobraževanja pa se povezujejo na temelju medsebojnega dopolnjevanja funkcij in nalog tako, da delo medsebojno povezujejo in nadaljujejo na poti prizadevanj h končnemu vzgojnemu smotru — oblikovati vsestransko razvito socialistično samoupravno osebnost. Cilj je tako dolgoročen, da ga uresničujemo vse življenje, pa ga še vedno povsem ne dosežemo. Enoten sistem je odsev celotr nega razvoja in se pojavlja kot posledica družbenoekonomskega in znanstveno-tehničnega razvoja. Potrebe po znanju so tolikšne, da jim ni nikoli zadoš-. ceno. Ljudje jim ne bi niti delno zadostili, če ne bi ravnali pri učenju zelo smotrno, selektivno in usklajeno. Trenutno izobra-; ževanje usklajujejo ljudje s poprejšnjim in s tistim, ki ga name-' ravajo še pozneje opraviti. Podobno je z vzgojno-izobraževaL nimi ustanovami: vsaka od njih usklajuje svoje delo s poprejšnjimi področji vzgoje in izobraževanja in s tistimi deli enotnega sistema, ki šele sledijo. .V prepletanju posameznih delov enotnega sistema se vzgojne funkcije posameznih tipov vzgojno-izobraževalnih ustanov in njihove družbene funkcije spreminjajo, opuščajo in razvijajo. Tovrstne spremembe pa lahko nastajajo šele v procesu nadaljnjega razvoja in ne čez noč. Jože Valentinčič, Prosvetni delavec Enotnost usmerjenega izobraževnja — cilj in zgodovinska nujnost Marija Vogrič, Delavska univerza I. Regent, Koper Usmerjeno izobraževanje gradimo kot enoten sistem, namenjen mladini in odraslim. Obsega izobraževanje in usposabljanje mladih za delo, izobraževanje delavcev ob delu in iz dela ter stalno dopolnilno izobraževanje in izpopolnjevanje v skladu s potrebami dela, samoupravljanja in nenehnega razvoja osebnosti. Enotnost je zahteva sodobnega časa in družbenega razvoja. Sodobnemu človeku ustreza enoten, na načelu permanentno-sti zasnovan vzgojno-izobraže-valni sistem, ki mu ne postavlja ovir in notranjih pregrad, kadarkoli čuti potrebo po dopolnjevanju lastnega znanja. Z vidika posameznikovega razvoja sta vzgoja in izobraževanje neprekinjen proces, v katerem je vsaka stopnja podlaga za naslednjo. Enotnost je v takem sistemu izobraževanja in vzgoje mnogo več kot zunanji okvir, je notranja nujnost, ki vodi oblikovanje vzgojno-izobraževalnih programov ter njihovo uresničevanje. Usmerjenost k skupnim smotrom vzgoje in izobraževanja daje vzgojno-izobraževalni dejavnosti enotno idejno usmerjenost in marksistično zasnovanost. Za enotnost vzgojno-izobra-ževalnega sistema se zavzemajo napredni reformatorji po vsem svetu. Stari šolski sistemi so bili zasnovani na neenotnosti in socialnem razlikovanju. Z enotnim sistemom vzgoje in izobraževanja pa zagotavljamo delovnim ljudem, mladim in odraslim, dostopnost izobraževanja pod enakimi pogoji. V samoupravno zasnovanem usmerjenem izobraževanju dobiva izobraževanje odraslih višjo družbeno vlogo in veljavo kot kdajkoli v preteklosti. Izobraževanje, stalna potreba delavca in samoupravljalca, !e-temu ni več odtujena dejavnost, s katero razpolagajo drugi: vladajoči razred, država ali prosvetna administracija, tehnokratski vrh v podjetju ali od uporabnikov ločene vzgojno-izo-braževalne organizacije. V enotno zasnovanem sistemu usmerjenega izobraževanja uresničujemo zahtevo X. kongresa ZK Jugoslavije, da »je treba razvijati vse oblike in ravni vzgoje in izobraževanja kot dele celotnega koncepta permanentnega izobraževanja«, ter stališče VII. kongresa ZK Slovenije, da je potrebno preosnovati vzgoj-no-izobraževalni sistem »tako, da bo delovnemu človeku v vsej delovni dobi omogočeno stalno izobraževanje«. Enotnost, cilj naprednega izobraževanja odraslih V enotnem in samoupravno zasnovanem sistemu vzgoje in izobraževanja ima izobraževanje odraslih neomejene razvojne možnosti. Izobraževanje ob delu in iz dela, dopolnilno izobraževanje na vseh področjih, kjer se delovni človek uveljavlja v različnih družbenih vlogah, ter stalno izpopolnjevanje postajajo v mejah novega vzgojno-izobraževalnega ' sistema enakopravne dejavnosti, ki jih samoupravna družba načrtno razvija ter jim zagotavlja potrebno materialno in kadrovsko podlago. Trditev, da se andragoški delavci zavzemamo za ohranitev dualističnega sistema, nima niti logične niti stvarne osnove. Izobraževanje odraslih je vse do danes pogosto občutilo zapostavljenost odrinjenega področja, ki se je moralo na vseh ravneh bojevati za enakopravnost, proti sistematičnemu razlikovanju in često kar doslednemu zavračanju enakih pravic in obveznosti vseh področij znotraj sistema. Če kdo, smo delavci na področju izobraževanja odraslih pozdravili Kardeljevo zahtevo, izrečeno že leta 1975, po bolj odločnem in hitrejšem spreminjanju in ukinjanju dveh vase zaprtih sistemov, to je zaprtega in od družbenega dela ločenega klasičnega šolskega sistema in sistema izobraževanja znotraj združenega dela, ki je zdaj v glavnem zaprt vase, to je v organizacije združenega dela, v delavske univerze in podobne zunajšolske institucije, poleg tega pa je tudi skrajno nerazvit. Izobraževanje odraslih je dalo prve in najbolj odločne glasnike permanentnosti izobraževanja in vzgoje. Daleč od resnice je pomislek, da bi andragoški delavci nasprotovali uresničenju sodobne zasnove enotnega, na permanentnosti in samoupravnosti zasnovanega sistema vzgoje in izobraževanja, saj bi se s tem zavzemali za ohranitev dosedanje zapostavljenosti in neenakopravnosti. Napredno izobraževanje odraslih je bilo in ostaja na strani delovnih ljudi kot njihova življenjska potreba in neodtujljiva dejavnost. V tem je moč, človečnost in perspektiva izobraževanja odraslih. Za sodobno izobraževanje odraslih Izobraževanje odraslih se je pri nas razvilo pretežno mimo tradicionalnega vzgojno-izobraževalnega sistema ali na njegovem robu kot razmeroma samo- Dr. Ana Krajnc, Filozofska fakulteta Enotnost mora ohraniti različnost in samostojnost Integracija in spajanje redne šole in izobraževanja odraslih v enoten sistem vzgoje in izobraževanja je zakonitost razvoja. To ni enkratno dejanje ali samo administrativna odločitev, temveč proces dolgotrajnega medsebojnega povezovanja vzgojno-izobraževalnih pojavov in uresničevanja zasnove, permanentnega izobraževanja, v katerem vsak v enoten sistem vključenih delov dobi svoje posebno mesto in svoje funkcije. Tako se spreminja v enotnem sistemu položaj in mesto predšolske vzgoje, družinske vzgoje, osnovne šole, usmerjenega izobraževanja, dopolnilnega izobraževanja in izpopolnjevanja znanja in usposobljenosti, spremeni se odnos med temeljno izobrazbo in njeno nadgradnjo, med rednim izobraževanjem in izobraževanjem odraslih. Stične točke in razlike Za uspešno oblikovanje enotnega vzgojno-izobraževalnega sistema je potrebno proučiti in odkriti stične točke, hkrati pa tudi vse razlike in posebnosti, ki jih imata do zdaj ločeno se razvijajoča sistema rednega izobraževanja in izobraževanja odraslih. Njuna delitev vlog v okviru enotnega sistema predvideva ra-' zvijanje nekaterih novih funkcij in opuščanje ter odmiranje nekaterih prejšnjih, ne da bi se pri tem zanemarile ali opustile posebnosti vsakega od vgrajenih prej razmeroma samostojnih sistemov. Na poprejšnji razvojni stopnji osamosvajanja andragoške dejavnosti v teoriji in praksi se je andragogika kot disciplina dokončno utrdila in razvila ter dokazala svojo specifičnost. Samo v taki razviti obliki je moč andragoške pojave brez škode spajati v enoten sistem. Prejšnja stopnja iskanja lastne samostojnosti je bila pogoj za naslednjo stopnjo medsebojne povezanosti v enoten sistem, ker se sicer pedagogika in andragogika ne bi mogli soočiti kot enakovredni in izdelani disciplini brez nevarnosti, da zapadeta ena ali druga prehitremu posploševanju in neopravičenemu prenašanju z enega na drugo področje- Nadaljnja osamitev in sistemsko razmejevanje posameznih delov vzgoje in izobraževanja, ohranjanje ločenih sistemov redrtega izobraževanja in izobraževanje odraslih bi pomenilo samo zaviranje razvoja. Razdvajanje ohranja različen družbeni položaj enega in drugega izobraževanja ter onemogoča pretok znanstvenih odkritij in strokovnih ugotovitev, ki imajo večjo posploševalno vrednost. Združevanje, ki ne izhaja iz vsebine in strokovnosti; ruši Marsikdo si je zamislil spajanje pedagoškega inx andragoškega področja v enoten sistem vzgoje in izobraževanja bolj površno, kot zunanjo obliko ali institucionalno združevanje. »Spojili bomo šolo in delavsko univerzo in bomo imeli enoten sistem«. Pod vplivom takih površnih gledanj in poskusnih rešitev se je sprožil precejšen plaz nezadovoljstva in negotovosti med delavci zaposlenimi na raznih andragoških ustanovah. V tem času so bile najbolj pod udarom prav delavske univerze, kar je z vidika njihovega položaja v izobraževanju odraslih povsem razumljivo. Šole za odrasle so priključene rednim šolam, izobraževalni centri pa tako delujejo pod zaščito organizacij združenega dela in zato njihov položaj ni toliko podvržen reformnim spremembam. Ploha kritik o delovanju delavskih univerz in njihove institucionalne reorganizacije dokazujejo, da oblikovanje enotnega sistema vzgoje in izobraževanja ni bilo začeto z vsebinske, znanstvene in strokovne plati. Ko bomo rešili osnovne vsebinske probleme, je dokaj nepomembno, kakšno organizacijsko obliko bomo izbrali za njihovo uresničevanje. Gotovo je še vedno najbolj smotrno, da se naslonimo na to, kar smo pri nas doslej na področju izobraževanja odraslih že razvili in dosegli, in gradimo od tu dalje. Zakaj bi zavrgli obstoječe institucionalne oblike izobraževanja odraslih in zanemarili strokovnjake, ki so bili doslej nosilci te dejavnosti? Tak poskus bi v resnici pomenil zanikanje andragoških pojavov in poskus razširjanja pedagoških zakonitosti na celoten sistem vzgoje in izobraževanja; to pa bi pomenilo v razvoju vzgoje in izobraževanja velik korak nazaj. Razvijamo delavske univerze kot središča usmerjenega izobraževanja V zadnjih letih, ko se v naši republiki oblikuje zasnova novega sistema vzgoje in izobraževanja, smo priče tudi intenzivnim razpravam o nadaljnji vlogi in organiziranosti delavskih univerz v Sloveniji. V javnosti so še vedno različna mnenja o tem, kako so delavske univerze doslej opravljale svoje družbeno poslanstvo, vendar postajajo- tovrstne razprave bolj konstruktivne. Tendenciozne kritike se umikajo treznemu in stvarnemu dialogu o tem, kaj so delavske univerze in kakšne bi morale biti, kje je njihovo mesto v slovenski družbi, kaj naj bi ta družba storila za to, da bi lahko več in bolj kakovostno delale. Ostali smo zvesti delovnemu človeku Čeprav so delavske univerze v dosedanjem razvoju v mnogo-čem spreminjale svojo podobo, pa so vendar vseskozi ohranjale razredni značaj institucije delavcev, naj je šlo za strokovno, družbeno ali splošno izobraževanje. Ostale so zveste izročilu ustanovne skupščine iz leta 1959, po katerem je treba delavske univerze razvijati kot instrument naše socialistične družbe. Usposabljale naj bi aktivnega državljana, ki je hkrati proizvajalec in upravljalec. Z izobraževalnim delom naj bi osvobajale človeka podrejenosti družbenim in prirodnim zakonom, da »bo postajal vse bolj plemenit, človeški...«. Poverjena nam je bila naloga, ki je po svojem družbenem pomenu vsekakor zaslužila, da jo andragoški delavci delavskih univerz odgovorno uresničujemo. In če se ozremo nazaj, da bi ugotovili, kako smo ji bili kos, obračun za nas ni težak. Trditi si upamo, da v učilnicah delavskih univerz nikoli ni zamrlo hotenje, da bi delavce vzgajali in izobraževali v celostne osebnosti. Takšna usmeritev je bila prisotna tudi takrat, ko smo v celotni republiki pogrešali odločnejše akcije, da bi družbeno izobraževanje delavcev in občanov postalo trajen element vzgojno-izobraževalnih prizadevanj v združenem delu, krajevni skupnosti, v druž-beno-političnih organizacijah. Pri tem ni najpomembnejše, koliko ur družbenega izobraževanja so delavske univerze organi- pomembno je, da so delavske univerze ohranile svoj razredni značaj; to lahko dokazujejo le s svojo splošno pripadnostjo ir usmerjenostjo, ne samo s številkami. In če ob tem še rečemo, da so imele vedno posluh za interese in potrebe občana, potem to ni fraza. Za delavce in občane je delavska univerza njihova institucija. Delavska univerza predstavlja zanje kraj, kjer se jim ponujajo številne možnosti, da bi postali bogatejši za mnoga kulturna in splošnočloveška spoznanja, da bi strokovno napredovali. Mnogim, ki v prejšnjih življenjskih obdobjih v rednih šolah niso uspeli, so delavske univerze povrnile vero v lastne sposobnosti in vrednosti. Kdorkoli tehta opravljeno delo delavskih univerz skozi številke vpisanih administratork, dokazuje, da bogastva oblik in vsebine življenja v teh ustanovah nikoli ni poznal, niti ni dojel s človeško toplino prežetega ozračja, ki ga je na delavskih univerzah ustvarila skromna peščica andragoških delavcev, od katerih so mnogi sami šli skozi trdo šolo izobraževanja ob delu. Res, da delavske univerze, razen redkih izjem, nimajo kabinetov za sodobni pouk niti šol-j skih delavnic in mnogih prepotrebnih učnih pripomočkov. Zato pa imajo razvite demokratične odnose, v katerih se učenec, učitelj in organizator izobraževanja vzajemno trudijo, da bi uresničili zastavljene vzgoj-no-izobraževalne cilje. Delavci, na katere se tako radi sklicujemo, prihajajo na delavske univerze, in ko jim pojasnjujemo, da smo bistveno zmanjšali vpis v razne šole, razočarani zmajujejo z glavami. »Zdaj uki njate še tisto malo možnosti z šolanje,« pravijo in neprepričar odhajajo. Nedvomno so utemeljene za hteve po posebnem vključeva nju izobraževanja odraslih enoten sistem, vendar pri tem r mogoče prezreti andragoških iz kušenj, ki so si jih pridobile de lavske univerze, pa tudi n' ustvarjenih mostov do delavcev ki so jih zgradile in utrdile. Šol in delavske univerze naj bi tore združevale svoje napore in zna nje; le tako bodo lahko zadovo Ijevale celotne potrebe odraslil po izobraževanju in vzgoji. izobraževanje odraslih v enotnem sistemu vzgoje in izobraževanja Aktualno posvetovanje slovenskih andragoških delavcev irn Mag. ivan Grebenc, Zavod za tehnično izobraževanje, Ljub- II ‘h- ^ Naloge organizacij " združenega dela v ^ usmerjenem izobraževanju h ^ter 80sP0clarski, tehnični in ra-i ^ru^beni razvoj zahtevajo vse i. ;i tesnejše povezovanje vseh go-~ sPodarskih in družbenih dejavnih nostl z izvajalci vzgojno-izobra- se Zevalnih procesov in v veliki nih med tudi njihovo vključevanje v nll1 *a proces. Z zakonom o usmer-izobraževanju želimo se ajo .j. povezati združeno delo in rc.i lzvajalce izobraževalnega pro-le v j683. Organizacije združenega jp morajo soustvarjati izobra-Zevalne programe, sodelovati v 1Zvajanju izobraževalnega pro-Cesa ter v skladu s svojimi ugotovljenimi potrebami usmerjati svoje kadre v izobraževanje in Jlm prilagajati izobraževalne Programe. Vloga, ki jo z reformo vzgoj-jtp-izobraževalnega sistema dobivajo OZD, je zelo velik. Ob tem je treba upoštevati, da izobraževalne organizacije (šole, fakultete) le preoblikujejo svoje delo in ga prilagajajo novemu | casu, novim odnosom in zahte-vam. Za organizacije združe-nega dela pa lahko rečemo, da jih. ?v°jo izobraževalno dejavnost ^ele zdaj oblikujejo. dni v e s .vloga OZD pri usmerjenem jn 'z°braževanju mladine j|. v Doslej se organizacije zdru-da Zenega dela niso vključevale v te- !z°braževanje mladine. Po pred-i to :a8aru vlogi OZD v usmerjenem . je lz°braževanju pa prehaja na -tj. ramena združenega dela precej 'd- Pov'b nalog, ki so zahtevne in hn .ati tudi pomembne za ure-dj ?ničevanje sistema usmerjenega l2a| 'Zobraževanja. To so predvsem: |a . — sodelovanje pri snovanju ia. ln izdelavi izobraževalnih pro-jjJ gramov za posamezne usmeri-,j. tVe oziroma za razne poklicne , skupine v usmerjenem izobra-ne 2evanju; — potrjevanje učnih pro-no Marnov; e. , — aktivno sodelovanje v j, ‘zvajanju pouka, posebno na V Proizvodno-tehničnem področ- o- JU; :el — sodelovanje pri izobraže-vanju določenih poklicnih sku-jh P*n> zlasti pri praktičnem pouku, na Strokovno usposabljanje in izpopolnjevanje V organizacijah združenega dela je veliko delavcev, ki so se vključili v delo po končani osnovnošolski obveznosti. Za delo so se usposobili v sami OZD in dobili naziv polkvalifici-ranega ali kvalificiranega delavca. Osnutek zakona o usmerjenem izobraževanju na kratko opravi s strokovnim usposabljanjem teh delavcev. Prepuščanje priprave izobraževalnih programov, organizacije in izvedbe tega usposabljanja OZD je v načelu morda dobra rešitev, v sedanjem stanju pa od tega ne moremo pričakovati veliko. Predvsem pa je treba vgraditi to izobraževanje v celoten sistem usmerjenega izobraževanja, da bo delavec imel stvarne možnosti za nadaljevanje izobraževanja. Permanentno izobraževanje in stalno strokovno izpopolnjevanje postaja nujnost za vse delovne ljudi. Mnenje nekaterih,da je stalno izpopolnjevanje znanja posebnost predvsem tehničnih strokovnjakov, je preživelo. Danes mora praktično vsak delavec stalno pridobivati dopolnilna in funkcionalna znanja. Organiziranost tega izobraževanja je zelo slaba. Pri tem ne mislimo na kakovost in organiziranost posameznih oblik (seminarjev, tečajev, posvetovanj ipd.), temveč na organiziranost in povezanost tovrstnega izobraževanja v celoti. Veliko preveč je razdrobljenosti, nepovezanosti in nenačrtnosti, vse preveč rešujemo samo trenutne probleme; menjava dela je največkrat le preprost tržni odnos. Vsak nekaj pripravlja zase, vsak se posebej dogovarja z združenim delom. Najbrž je vzrok to, da za tovrstno izobraževanje hi sistemske rešitve. In vendar je potreba po dopolnilnem in funkcionalnem izobraževanju delavcev v OZD zelo velika. )1- Milena Malovrh, Zavod SR Slovenije za šolstvo Odrasli v srednjem usmerjenem izobraževanju g. Izobraževanje odraslih v srednjih šolah zajema letno la °krog 22.000 odraslih, kar pred-■ stavlja petino vseh srednješol-cev. Le manjši del teh odraslih je di Y. ljučenih v poklicne šole; ve-v- S!na se jih izobražuje v tehni-i- skih, delovodskih in poslovodij skih šolah. Največ kandidatov se ni vP'še v šole za neproizvodne j. smeri (ekonomska, administra- komercialna). To večkrat ni Oč'tajo vzgojno-izobraževalnim organizacijam, kot da so le-te H krive, da se veliko delavcev iz j. Proizvodnje prekvalificira v v omenjene smeri; vzroke za ni takšno stanje pa moramo iskati Predvsem v vrednotenju posa-.. meznih poklicev pa tudi v delov-e nih razmerah. Zasnova usmer-Vi lenega izobraževanja in vzgoje le Predvideva, da bodo vse organi-;j zacije za usmerjeno izobraževa-i- odprte mladini in odraslim. ). Odprtost zahtevajo ustavne I, pravice delavcev in občanov do izobraževanja v vsej delovni in življenjski dobi, kot tudi potrebe našega nadaljnjega gospodar-^ skega in družbenopolitičnega ’ razvoja. Preobrazba srednjega usmerjenega izobraževanja mora zagotoviti kar največjo dostopnost in prehodnost za vse kategorije zaposlenih. Pri tem je treba misliti tudi na delavce z nedokončano osnovno šolo in interno kvalifikacijo, da bodo lahko stopenjsko po kar najbolj smotrni in učinkoviti poti prišli do verificirane izobrazbe. Posebno pozornost zaslužijo delavci, ki prihajajo iz drugih republik. Prilagajanje vsebine, metod in organizacije Za učinkovito vzgojno-izo-braževalno delo bo treba prilagoditi programe odraslim. Izdelati bomo morali načela in strokovna navodila za prilagajanje skupne vzgojno-izobrazbene osnove in strokovnih programov zaposlenim. Vse to naj bi služilo vzgojno-izobraževalnim organizacijam in učiteljem pri prilagajanju programov konkretnim izobraževalnim skupinam in posameznikom. Prilagajanje oblik in metod dela temelji predvsem na dejstvu, da se odrasli po svoji osebnostni sestavi v marsičem pomembno razlikujejo od mladostnikov. Njihovi interesi, njihov miselni in čustveni svet, vse to je usmerjeno v. delo, družino in družbeno vlogo, ki jo imajo v svojem okolju. Spoštovanje njihove osebnosti pokažemo s tem, da jih ne obravnavamo kot mladostnike. Njihovo samoupravno dejavnost bomo uspešno razvijali le z učiteljskim kolektivom, ki ima sam visoko razvito sa-moupravljavsko zavest. Posebno pomembno je, da je vodstvo vzgojno-izobraževalne organizacije demokratično usmerjeno. Pri razvijanju več poti do znanja se vzgojno-izobraževalne organizacije vse bolj opirajo tudi na različne kombinacije z vodenim samoizobraževanjem. Poleg večerne-šole razvijajo in-strukcijsko izobraževanje, ra- zlične oblike dopisnega in kon-zultativnega izobraževanja, v manjšem obsegu pa tudi individualno vodeno samoizobraže-vanje. S temi oblikami uresničujejo ustavno načelo dostopnosti, saj se mnogi odrasli iz objektivnih razlogov ne morejo vključiti v klasično »večerno šolo« z večjim obsegom pouka. Zahtevne priprave Za uresničenje zasnove srednjega usmerjenega izobraževanja bo potrebno opraviti veliko zahtevnih strokovnih nalog. Na prvem mestu je izdelava programov in razvojnih načrtov, ki bodo povezovali izobraževanje z združenim delom in ga uskladili s sedanjimi in prihodnjimi potrebami. Treba bo usposobiti pedagoške in andragoške delavce za nove naloge in pri učiteljih razviti zavest, da mora biti delo z odraslimi drugačno kot z mladino. V prihodnje pa bi morale že kadrovske šole zagotoviti celostno pedagoško in andragoško izobrazbo učiteljem in drugim strokovnim delavcem v usmerjenem izobraževanju. Dr. Šime Ivanjko, Univerza v Mariboru Študij ob delu na visokošolskih organizacijah Vedno večje želje posameznikov po izobraževanju, družbena potreba po strokovnih kadrih, demokratizacija izobraževanja, osredotočenje prebivalstva v večjih mestih, zvišanje življenjske ravni in drugi dejavniki so spodbudili razvoj izobraževanja ob delu ali — kot smo to doslej imenovali — različne oblike izrednega študija. Ta oblika študija pa žal še do danes ni zaživela v celoti in ni dobila svojega mesta v sistemu izobraževanja, kot bi to pričakovali glede na njeno pomembnost. Študij ob delu je po vseh dosedanjih reformah životaril kot samorastnik, kateremu še vedno odrekamo^nakopravnost z rednim študijem. Študent ob delu na visokošolski organizaciji Položaj študenta ob delu na visokošolski organizaciji v odnosu do rednega študija pravno ni urejen. Tudi pri visokošolskih organizacijah se pojavljajo načelne nejasnosti, ki so odsev nerazumevanja in nepoznavanja potreb in perspektiv te oblike študija. Na nekaterih visokošolskih organizacijah študij ob delu še vedno pojmujejo kot dolg medvojnim in povojnim rodovom, ki se niso mogle vključiti v proces izobraževanja in tako doseči formalne izobrazbe. Zakon o visokem šolstvu iz leta 1969 ter statuti visokošolskih organizacij so sicer omogočili vpis slušateljem ob delu, ni pa to bila zanje obveznost. Dejstvo, da je širša družba samo dovoljevala te oblike študija, ni jih pa podpirala, je povzročilo, da so nekatere visokošolske ustanove v tem času postale pasivne do razvoja te oblike študija. Tako je bil z vidika družbe in vzgojno-izobraževalne ustanove študij ob delu individualna zadeva vsakega posameznika. Na slovenskih visokošolskih organizacijah je pedagoška pomoč študentom ob delu zelo različna. Nekateri zavodi razen izpitov in morebitnih konzultacij, ki jih daje posamezni profesor, ne dajo ničesar, nekateri pa organizirajo le tretjino predavanj in vaj ter drugih oblik pedagoškega dela, ki so jih sicer deležni redni študenti. Višje šole praviloma dajejo študentom ob delu več kakor nekatere fakultete. Ta pomoč je organizirana in vnaprej dogovorjena s posameznimi skupinami študentov, ki so samostojno med seboj povezani ali pa organizirani pri delavskih univerzah. Pri tem so zlasti organizirane delavske univerze v Mariboru, Celju, Postojni, Kopru, Murski Soboti, Gorici, Novi Gorici in v Kranju. Tudi drugod so poskušali organizirati centre za študij ob delu, vendar so visoke in višje šole z dosedanjimi oblikami toliko obremenjene, da se težko odločajo za odpiranje novih centrov, saj bi to povečalo že tako veliko obremenjenost pedagoških delavcev. . Na nekaterih šolah gojijo izredne prijateljske odnose do študentov ob delu; ti študenti so močno navezani na šolo tudi po diplomiranju. Ponekod pa so stiki omejeni na najnujnejše. V usmerjenem izobraževanju Z nerešenimi problemi študija ob delu prihajamo v reformo izobraževanja, ki naj bi bistveno spremenila pogoje za izobraževanje in ustvarila drugačno podlago za študij iz dela in ob delu. Kljub korenitim posegom bomo verjetno še precej časa čutili oklepe preteklosti, ko je bil ta študij zanemarjen tako v organizacijah združenega dela kakor tudi na posameznih visokošolskih organizacijah. Prizadevanja družbenih dejavnikov, zlasti od leta 1975 do danes, da bi se študij ob delu potrdil kot enakovredna pot študija, niso bila povsod in vedno uspešna. Tudi pričakovanja, da se bo položaj študija ob delu na visokošolskih organizacijah kakovostno spremenil v reformnem obdobju zaradi kritike obstoječega stanja, niso utemeljena. V ta namen je treba ustvariti take možnosti, da bo lahko vsakdo izbiral med več različnimi potmi, po katerih bo prišel do znanja. Na visokošolskih organizacijah pa je nujna takšna kadrovska zasedba, ki bo omogočala pospešeno pomoč tem študentom v obliki konzulta-, cij, vaj, dopisovanja in posvetovanj, pri čemer naj se delo s študenti ob delu šteje kot redna obveznost pedagoških delavcev. Nerešena vsebinska vprašanja Medtem ko je prvi del prispevkov posvetovanja obravnaval predvsem sistemska vprašanja in naloge vzgojno-izobraže-valnih organizacij pri preraščanju v enoten sistem usmerjenega izobraževanja in vzgoje, je drugi del prispevkov zajel vsebinska vprašanja in nekatere druge vidike izobraževanja odraslih. Usposabljanje za manj zahtevne naloge v industriji (referat mag. Janeza Jereba) zahteva posebno organizacijo in metodiko ter načrtno vključevanje udeležencev v proizvodni proces. Usmerjanje zaposlenih v študij ob delu (referat mag. Brani-mira Lorenčiča) postaja vse bolj pereče in mora pomeniti stalno skrb vsake organizacije združenega dela in vsake izobraževalne organizacije. Vloga vodstvenih in organizacijskih delavcev, zlasti organizatorjev izobraževanja v OZD (re- ferat Ivana Kejžarja), se v samoupravnih družbenoekonomskih odnosih bistveno spreminja; zato je treba spremeniti tudi izobraževanje teh delavcev. Izobraževanje zaposlenih zahteva ustrezno pravno ureditev v OZD (referat Naceta Pavlina); v samoupravnih splošnih aktih je potrebno podrobneje oprede liti pravice in obveznosti delavcev do lastnega izobraževanja. Izpopolnjevanje strokovne izobrazbe prerašča v posameznih dejavnostih v sistem, ki ga je potrebno programsko, organizacijsko in metodično izoblikovati. To je prikazal Jure Smer-delj na primeru državne uprave in pravosodja. Z izobraževanjem odraslih se stalno ali občasno ukvarja vedno več andragoških, pedagoških in drugih delavcev. Omogočiti jim moramo načrtno izobraževanje in dopolnilno usposabljanje (prispevek Janka Muršaka). Misli in razprave Razprava na posvetovanju in na občnem zboru Andragoškega društva Slovenije, ki je bil vključen v program, je podprla temeljna stališča podanih referatov, dodala pa je nove misli, poudarke in predloge. Izobraževanje odraslih postaja z usmerjenim izobraževanjem del enotnega sistema vzgoje in izobraževanja, izobraževanje ob delu in iz dela pa sistemsko načelo. Izobraževanje odraslih lahko s svojimi izkušnjami in spoznanji veliko prispeva k oblikovanju novega sistema usmerjenega izobraževanja, ki mora biti zasnovan širše, kot je bil klasični šolski sistem. Andragoški delavci naj se torej vključijo v oblikovanje usmerjenega izobraževanja in v iskanje najustreznejših strokovnih rešitev (Emil Rojc). Čeprav so v zasnovi usmerjenega izobraževanja vse poti do izobrazbe enakovredne, izobraževanje odraslih pa enakopravno z izobraževanjem mladine, so neposredne priprave na uvajanje usmerjenega izobraževanja namenjene skoraj samo izobraževanju mladih. Organizacije združenega dela so pomanjkljivo obveščene o usmerjenem izobraževanju. Očitna so nekatera načelna in praktična prizadevanja, da bi izobraževalne centre v OZD in delavske univerze postavili na stranski tir. Že doigo vemo, kako pomembno vlogo bodo imeli v usmerjenem izobraževanju inštruktorji v OZD in koliko le-teh bomo potrebovali za usmeritev proizvodne in delovne prakse učencev. Kljub temu pa še nismo izoblikovali sistema za njihovo množično pedagoško in andragoško usposabljanje. Dosedanji programi in neenaki načini tega izobraževanja ne ustrezajo novim zahtevam. Pri odraslih, ki nimajo končane osnovne šole, je dopolnitev osnovne izobrazbe nujen sestavni del njihovega izobraževanja in usposabljanja za delo. Osnovnemu izobraževanju odraslih moramo zato posvetiti več družbene skrbi. Cilj preobrazbe ni skoiariza-cija — »pošoljenje« vsega usmerjenega izobraževanja. Izobraževanje odraslih zahteva več poti in metodičnih vzorcev in čim manj preživelega tradicionalizma, ki se rad ohranja v vseh šolskih sistemih. Posebne organizacije za izobraževanje odraslih, kot so delavske univerze, izobraževalni centri v OZD in sorodne organizacije, pomenijo v sistemu obogatitev, ne pa nevarnost za njegovo enotnost. Kadrovske službe v OZD niso kos novim nalogam usmerjenega izobraževanja, če jih ne bomo načrtno krepili, usposobili in usmerjali. Izobraževanje odraslih mora uveljaviti visoko kakovost in etiko vzgojno-izobraževalnega dela. V tem ne sme biti medsebojne popustljivosti. Spričevala in potrdila brez ustreznega znanja so za delovnega človeka prevara, izobraževanje odraslih pa hudo razvrednotijo. Pri uvajanju usmerjenega izobraževanja so OZD_ pred mnogimi neznankami. Na pripombe in predloge, ki so jih dale k osnutku zakona o usmerjenem izobraževanju, še niso dobile odgovora. Razvita izobraževalna središča v OZD pa še iščejo organizacijske oblike, ki bi ustrezale samoupravnim družbenim odnosom in razviti samoupravni organiziranosti združenega dela. Oblikovanje enotnega sistema usmerjenega izobraževanja, namenjenega mladini in odraslim, zahteva medsebojno približevanje šol in drugih izobraževalnih organizacij, pa tudi pedagogike in andragogike. Združevanje in medsebojna izmenjava izkušenj in spoznanj vodi k višji ravni usmerjenega izobraževanja. Zapostavljanje tega ali onega področja pa bi siromašilo bogato dediščino, ki jo tako izobraževanje mladine kot izobraževanje odraslih prinašata v usmerjeno izobraževanje. Udeleženci posvetovanja so zadolžili novi izvršilni odbor Andragoškega društva Slovenije, ki ga bo vodil tudi v novi mandatni dobi Štefan Huzjan, vodja izobraževalnega centra Ljubljanske banke, da seznani s stališči posveta pristojne organe in javnost ter se dejavno zavzema za njihovo uresničevanje. Gradivo pripravil za tisk JOŽE VALENTINČIČ Obračun štiriletnega dela Občni zbor Društva defektologov Slovenije Lanskega 24. novembra je obravnavala sekcija za delo z umsko manj razvitimi otroki na svojem občnem zboru v Ljubljani obračun štiriletnega strokovnega in organizacijskega dela, obenem pa je bilo srečanje specialnih pedagogov, ki delajo v posebnem šolstvu z lažje duševno prizadetimi. Posebno šolstvo za lažje duševno prizadete se je po letu 1945 pri nas zelo naglo razvijalo. Zdaj imamo za izobraževanje in usposabljanje te prizadete mladine 42 inštitucij — zavodov, osnovnih šol s prilagojenim programom (OŠPP) in posebnih oddelkov pri rednih osnovnih šolah, v katerih se šola približno 4.600 lažje duševno prizadetih otrok in mladostnikov (leta 1975 okrog 5.700), za življenje in delo pa jih pripravl ja okrog 860 učiteljev — specialnih pedagogov. Specialni pedagogi se združujejo na terenu v aktive. Na občnem zboru je zastopalo članstvo Sekcije približno 100 delegatov. Dnevni red je obsegal poročilo izvršnega odbora sekcije o dosedanjem delu, v več referatih pa so obravnavali aktualna strokovna vprašanja dela OŠPP. Govorili so predvsem o kakovosti dela v organizacijah za izobraževanje in usposabljanje, poklicnem usposabljanju in zaposlovanju absolventov OŠPP in problematiki vzgajanja predšolskih otrok, poročali pa so tudi o znanstveno-raziskovalnih težnjah sekcije. Seznanili so se tudi s problematiko novih šolskih zakonov. Izobraževanje specialnih pedagogov poteka uspešno po regijskih aktivih, na katerih prejemajo udeleženci teoretične osnove za praktično delo z lažje prizadetimi otroki in mladostniki. Seveda je kvaliteta dela v mnogočem odvisna tudi od tehnične opreme osnovnih šol s prilagojenim programom. Vsaka taka osnovna šola bi morala imeti moderno telovadnico za krepitev zdravja in telesne kondicije njenih učencev, sodobno opremljeno delavnico za tehnični pouk in čim boljšo delovno vzgojo, ki naj bi bila uvod v neposredno poklicno usposabljanje. Aktualno je vprašanje sodelovanje učiteljev tehničnega pouka. S tem v zvezi so obširneje spregovorili tudi o poklicnem usposabljanju in zaposlovanju ter o usmerjenem izobraževanju lažje duševno prizadete mladine. Lepi vzgojni dosežki Delegati so posvetili na občnem zboru pozornost tudi vprašanju tako imenovane »integracije«, in kritično ocenili članek Otroci z motnjami v enotni osnovni šoli, objavljen v 15. številki Prosvetnega delavca, dne 5. 10. 1979, str. 9. V zvezi s tem vprašanjem pripravlja na pobudo sekcije posebna raziskovalna skupina specialnih pedagogov raziskovalno nalogo Integracija umsko manj razvitih v osnovno šolo. Z raziskavo želijo prikazati uspešnost dela osnovnih šol s prilagojenim učnim programom in neuspešnost tako imenovane integrirane vzgoje in izobraževanja umsko manj razvitih otrok v rednih osnovnih šolah. Specialni pedagogi so razpravljali tudi o pomenu vključevanja otrok v male šole, s čimer bo podana možnost za zgodnje evidentiranje, razvrščanje in vključevanje umsko manj razvitih otrok v ustrezno obravnavo. Na občnem zboru so izvolili nov odbor, ki ga bo vodil prihodnjo poslovno dobo kot predsednik dipl. specialni pedagog Milko Domanjko. ALBIN PODJAVORŠEK Trideset let življenja in dela vzgojno-izobraževalnega zavoda v Veržeju Lanskega 14. decembra so imeli v Veržeju, lepem mestecu ob Muri, slovesnost: proslavljali so 30-letnico ustanovitve vzgojno-izobraževalnega zavoda v Veržeju, ustanove, ki usposablja za uspešno vključitev v življenje otroke in mladostnike z motnjami vedenja in osebnosti. Jubilejne proslave so se udeležili številni domačini in gostje iz Pomurja in sosednjih krajev, tudi predstavniki iz Ljubljane. Na programu proslave so imeli govore in nastop učencev v Kulturnem domu ter ogled doma in šole, ki je usposobila v tridesetih letih veliko učencev oziroma gojencev, ki jih je zavod prijazno sprejemal v svoje okrilje. Zavod je bil ustanovljen z odločbo takratnega ministrstva za prosveto dne 15. januarja 1949. Do novembra so pripravljali prostore, da so lahko sprejeli prve gojence v zavod že 29. novembra 1949. Zgradba, v kateri je začel zavod delovati, je bila zgrajena leta 1912. Po L svetovni vojni je bilo v njej do napada nemških nacistov na prejšnjo Jugoslavijo salezijanska gimnazija, med vojno jo je uporabljal okupator za bivališče nemške obvezne delovne službe (Arbeitsamta), po osvoboditvi so bivali nekaj časa v njej naši vojaki, pozneje so bila v njej skladišča Kmetijske zadruge, dokler je niso končno za silo adaptirali za potrebe zavoda. Spalnice so bile velike, v njih je bilo prostora tudi za 50 otrok, v skupini jedilnici pa za 150 gojencev. Vse je bilo bolj ali manj zasilno, vendar je delo zadovoljivo potekalo, tako da so kmalu dosegli lepe vzgojne uspehe. Leta 1967 so izdelali načrte za terneljito predelavo zavoda, ki je potekalo v treh fazah: najprej so zgradili centralno kurjavo; dne 5. oktobra 1969 so odprli novo šolsko poslopje s 1 t učilnicami, avlama in stranskimi prostori, ki je bilo pripravljeno za kabinetni pouk; dne 2 k macra 197 ' pa so slovesno končali obnovo in preureditev zgradbe zavoda. Po preureditvi ima zavod osem sklenjenih vzgojnih skupin. Vsaka vzgojna skupina ima po tri spalnice s štirimi ležišči, dnevni prostor, jedilnico, čajno kuhinjo in sanitarije. S tako preureditvijo so skušali ustvariti možnosti za družinski sistem vzgoje. V zavodu so rešili tudi vprašanje predšolskega varstva. Dne 29. novembra 1978 so predali svojemu namenu novo zgradbo VVZ, v kateri so prostori za štiri vzgojne skupine za predšolske otroke iz šolskega okoliša Veržeja. Sedaj urejajo še zunanjost vzgojnovarstvenega zavoda, pri šoli pa bodo dozidali še dve učilnici in telovadnico ter stranske prostore, da bodo lahko organizirali za učence COŠ. Zasnova zavoda se je v svojem razvoju večkrat spreminjal. Medtem ko je služil ob ustanovitvi vzgoji otrok in mladostnikov različnih vrst motenosti in različnih starosti, a tudi socialno ogroženim, ki so se neposredno po vojni 1945 znašli na cesti brez ustrezne socialne varnosti, je prišlo meseca novembra 1953 do zamenjave otrok in skoraj celotnega strokovnega kadra med zavodoma v Smledniku in v Veržeju. Odtlej je potekalo izobraževanje mladine v zavodski šoli v vezne otroke in mladostnike obeh spolov z motnjami vedenja in osebnosti, ki obiskujejo osemletno osnovno šolo. Zavod ima dom, osnovno šolo in vrtec za predšolske otroke za starše ve-žrejskega šolskega okoliša. V domu je prostora za približno 100 gojencev. Zavod ima ustrezno strokovno usposobljene delavce. V VIZ Veržej je zaposleno 67 delavcev, od tega je 46 strokovnih in 21 administrativnih in tehničnih delavcev. Od ustanovitve do zdaj je bilo v zavodu okorgo 1000 otrok in mladostnikov. Tri četrtine le-teh se je uspešno vključilo v normalne življenjske razmere, mnogi od njih so končali tudi srednje, višje in visoke šole. V zavod sprejmejo vsako leto poprečno 55 otrok, toliko jih navadno tudi odide. Otroci so na prevzgoji v zavodu dve in pol leta. Približno 70 do 80% otrok konča 8. razred redne osnovne šole, drugi pa nadaljujejo šolanje po odhodu v kakšni drugi šoli ali pa se po končanem obveznem Stojan Kerbler: Mladost Veržeju po programu za osnovne šole v Smledniku pa po programu za nižje gimnazije. Poznejše spremembe so bile vedno v skladu s spreminjanjem zasnove osnovne šole pri nas. Leta 1967 so priključili k zavodski šoli tudi nižje razrede eksternih otrok. Zavod je dobil današnji zasnovo ir. se je preimenoval v VIZ. Sedaj sprejemajo in vzgajajo šoloob- šolanju v katerem nižjih razedov zaposlijo v proizvodnji kot priučeni delavci. Vzgojno-izobraževalni zavod v Veržeju je v tridesetih letih lepo izpolnil v Pomurju svoje poslanstvo. To kažejo njegovi lepi vzgojni dosežki. Želimo mu na njegovi nadaljnji poti še veliko uspehov! ALBIN PODJAVORŠEK • Še enkrat Otroci z motnjami v enotni osnovni šoli Stališča Društva defektologov Slovenije Društvo defektologov Slovenije je v okviru Sekcije za delo z umsko manj razvitimi otroki obravnavalo članek Angelce Že-rovnik Otroci z motnjami v enotni osnovni šoli, objavljen v Prosvetnem delavcu dne 5. 10. 1979. Slovenski defektologi smo v zvezi s tem člankom, kakor tudi s polemičnimi prispevki v vključevanju umsko manj razvitih otrok v redno osnovno šolo, o tako imenovani »integraciji« sprejeli na občnem zboru Sekcije dne 24. 11. 1979 enotno stališče. Oblikovana gledanja izvirajo ne samo iz 70-lefnega dela in izkušenj, ki smo si jih pridobili na Slovenskem, marveč so tudi dosežek dosedanjega razvoja posebnega šolstva za učljivo duševno prizadeto mladino in pravilnega odnosa humane ter samoupravne socialistične družbe do otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju v naši domovini. Menimo, da je bila morda nujna neka integracija na Švedskem in Danskem, kjer predstavljajo nekateri osameli rezervati cela naselja z več tisoč duševno prizadetimi ali duševno zaostalimi osebami. Skrajni čas je, da bi jim omogočili, da bi še kdaj prišli izza tistih ograd. Menimo tudi, da je integracija nujna ponekod v ZDA. V okrožju Louisville, Kentucky, je bilo še leta 1970 npr. vključenih 24,8 % prebivalcev v posebno obravnavo. Ta visoki odstotek je zajemal predvsem Črnce, Indijance in mešance. Tamkajšnja integracija pomeni torej uresničevanje državljanskih in človekovih pravic narodnostnih manjšin. Menimo pa, da se te potrebe in pogoji bistveno razlikujejo od naših, ko imamo npr. v Ljubljani vključenih v posebno obravnavo žal manj kot 1 % otrok (po mednarodnih normah bi jih moralo biti okrog 2 %). K. Marx je v svoji Kritiki goth-skega programa dejal: »Enaka pravica, kakor vsaka pravica, predstavlja neenakost. Vsaka pravica je le uporaba enakega pravila za različne ljudi in pomeni zaradi neenakosti, različnosti ljudi, v resnici kršitev enakosti.« Smer, kakršno zagovarja avtorica članka razumemo torej lahko tudi kot vnašanje našemu sistemu tujih gledanj in teženj po enakih pogojih in enakih pravicah prizadetih otrok, ki bi bili v končni posledici v redni osnovni šoli deležni vsakodnevne izrazite neenakosti. Kaj menijo tuji, npr. ameriški znanstveniki o našem delu, nam lahko jasno pove citat iz knjige vpisov letošnjih obiskovalcev osnovne šole s prilagojenim programom »Kozara« v Novi Gorici, v katero je Luise Bindman iz Centra za rehabilitacijo otrok, Kingston, New York zapisal: »To je veličastna (fanstastična, velika) izkušnja (doživetje), prisostvovati tako naprednemu in spodbudnemu programu«. A. Bindman, prof. sociologije, State University Collega, New Oaltz, Nevv York pa tole: »Čestitamo k napredku učnega centra, ki ste ga razvili, da bi zagotovili enake možnosti za učenje (izobrazbo) in kakovost za vse otroke«. Podobno mnenje so po ogledu naših ustanov podali še mnogi drugi tuji obiskovalci. Med njimi tudi tisti, ki so čisto blizu take integracije, na katero se sklicuje avtorica članka. Težko nam je, ko ugotavljamo, kako si nekateri posamezniki, ki se z duševno prizadetimi otroci in mladostniki niso nikoli dolgotrajno in poglobljeno ukvarjali, prizadevajo, da bi se pri nas vrnili v čase, iz katerih se je porajala potreba po specialni obravnavi otrok in mladostnikov z motnjami v duševnem razvoju in s tem rušijo nekaj, kar je uspešno raslo sedem desetletij. Nikakor ne zanikamo, da sedanje posebno šolstvo, in drugo šolstvo ne bi terjalo sprememb in posodobitev, v nobenem primeru ga pa ne bi smeli odpraviti, preden ne bi izpolnili enega samega od mnogih pogojev, ki naj bi ukinjeno nadomestili. Ovreči moramo tudi posplošeno trditev avtorice članka, da starši ne dovoljujejo šolanja njihovih duševno prizadetih otrok v osnovni šoli s prilagojenim programom (posebni osnovni šoli). Gotovo je, da se mnogi starši z otrokovo prizadetostjo le težko sprijaznijo, kar je človeško razumljivo. Kljub temu pa nemalokrat sami zaprosijo za prešolanje z redne osnovne šole v posebno osnovno šolo, ker ne morejo več gledati, kako se njihov otrok muči in trpi ob prezahtevnih programih redne osnovne šole. Seveda pa so med njimi tudi taki, ki prešolanja ne dovolijo najpogosteje iz dveh razlogov: vedo, da bo otrok kljub neznanju lahko napredoval v osnovni šoli, pa tudi zaradi neo-zaveščenosti, to velja marsikdaj tudi za širšo javnost — ko gledajo na duševno prizadetost kot na nekaj sramotnega. Torej bi lahko s spremenjenim odnosom do šole in ustrezno ozaveščenostjo posameznikov in celotne javnosti spremenili tudi gledanje posameznih prizadetih staršev v korist njihovih otrok. Prav temu bi morali za dobro prizadetih otrok nameniti pri nas več pozornosti. Sodobna redna osnovna šola uvaja kot eno izmed oblik dela tudi pomoč sposobnejših učencev manj sposobnim. Vprašujemo pa se, kako naj bi to delo s prizadetimi otroki prevzemali učenci, če jim upravičeno ne morejo dovolj pomagati niti učitelji redne osnovne šole, ki se zavedajo, da za to delo pač-niso usposobljeni. Prizadeti otrok pa ima vendarle pravico do takšnega vzgojno-izobraževalnega procesa, ki je v skladu z njegovimi sposobnostmi! Nikakor se ne moremo nadalje strinjati s stališčem, da pomeni uspešno integracijo že pasivna fizična prisotnost motenega otroka med sposobnejšimi učenci v enotni osnovni šoli. Znanje je namenjeno temu, da ga uporabljamo. Tega pa prav gotovo ne more omogočiti pasivno znanje. Prav zaradi tega se sprašujemo, koliko bi šele duševno prizadetega otroka obremenili, če bi moral sprejemati učno snov najprej pasivno v šoli v času pouka, dejavno pa pozneje v posebnih tečajih. In koliko bi pri tem pridobili? Pri duševno prizadetih otrocih nastopa pogosto še več drugih motenj, ki so povezane z močno znižano koncentracijo in oslabljeno motivacijo. Zato se nam zdi popolnoma nemogoče, da bi laže umsko manj razviti učenec poleg rednega dela obiskoval še zanj posebej organizirane tečaje, ker tega prav zaradi svojih oslabljenih psihofizičnih sposobnosti ne bi zmogel. In tu bi se morali vprašati: Ali ne bi pomenilo večkratno dnevno izločanje prizade- tega učenca iz matičnega oddelka prav take segregacije, kakršno očitajo zagovorniki po svoje zamišljene integracije sedanjemu sistemu usposabljanja prizadetih otrok? Mislimo, da je odgovor na dlani. Pri predlaganih možnostih integrirane vzgoje in izobraževanja pa je popolnoma zanemarjeno tudi področje otrokovega čustvenega doživljenja. Manj sposoben otrok bi stalno doživljanja neuspehe in ne bi doživel samopotrditve in priznanja prav zato, ker bi mu ponudili v enotni osnovni šoli »normalizacijo«. Za vsa leta integriranega šolanja bi ga oropali sreče, ki jo vsak človek doživlja ob uspehu in pohvali. Oropali bi ga osnovnega gibala za prizadevnost in dejavno delo. Ne verjamemo, da se to doživljanje ne bi zrcalilo tudi v njegovem poznejšem vedenju. Neprilagodljivo vedenje pa bi bilo vzrok, da človek, ici bi mu vsilili v otroštvu napačno integracijo, potem ko bi se moral ustvarjalno zares vključiti v socialno okolje, tega ne bi bil sposoben. Če govorimo, da je potreben humanejši odnos družbe do otrok z motnjami v duševnem razvoju, potem bi morali dati tem otrokom predvsem možnosti, da bi se njihove sposobnosti razvijale ob takih metodah in oblikah dela, ki bi jim omogočile kar najbolj! razvoj. To pa zelo uspešno opravlja sedanja osnovna šola s prilagojenim programom (posebna osnovna šola). Menimo, da dosedanja posebna osnovna šola opravlja svoje pedagoško poslanstvo zares uspešno, saj je doslej okrog 93 % svojih absolventov zelo zadovoljivo vključila v življenje in v delo. To pomeni, rehabilitirala jih je do take stopnje, da so postali v našo družbo enakovredno in socialnaotspe?no vključeni občani. To je pa tudi končni cilj celotnega usposabljanja! Slovenskim defektologom pa se poraja končno še tole vprašanje: Kakšne rezultate 'lahko pričakujemo od raziskave Peda-. goškega inštituta pri Univerzi Edvarda Kardelja, ki jo Angelca Žerovnik v članku napoveduje, če avtorica članka že vnaprej postavlja nekatere trditve, ki naj bi bile šele sklep začete raziskave in je še daleč do interpretacije rezultatov. Seveda je to vprašanje v zvezi z ustreznim obravnavanjem umsko manj razvitih otrok in mladostnikov. Sekcija za delo z umsko manj razvitimi pri Društvu defektoiov Slovenije Pedagoške misli Nihče ni vzgajan, ne da bi vzgajal svojega vzgojitelja. (Anna Siemsen) Kolikor bolj želi biti posameznik pomemben in veljaven, toliko manjše je prijateljsko sodelovanje, slabša je skupinska morala. (Joseph LUFT: Einfuhrung in die Gruppendynamik. Stuttgart, 1973, str. 35.) Skrb za enoten šolski sistem Stalna oblika medfakultetnega sodelovanja zgodovinarjev Po šestletni prekinitvi rednih zasedanj medfakultetnih konferenc zgodovinskih oddelkov na filozofskih fakultetah v Jugoslaviji — zadnje zasedanje je bilo v Hercegnovem 14. maja leta 1971 — je prišlo na pobudo komisije za pouk zgodovine pri Zvezi društev zgodovinarjev Jugoslavije do medfakultetnega posvetovanja v Sarejevu 9. in 10. decembra 1977. Predstavniki vseh zgodovinskih oddelkov na jugoslovanskih univerzah so takrat sklenili, da se bodo sestali vsaj enkrat letno in obravnavali perečo študijsko problematiko na univerzah ter se med seboj redno obveščali. Odločili so se tudi, da bodo spremljali položaj in vlogo zgodovine na vseh stopnjah izobraževanja. Sprejeli in pozdravili so pobudo zgodovinskega oddelka filozofske fakultete v Novem Sadu, da bi vsako leto organizirali nekakšen simpozij študentov zgodovinarjev, ki bi ob neki določni temi, pokazali dosežke svojega seminarskega dela. Ta zamisel je bila uresničena že naslednje leto, ko je filozofska fakulteta v Novem Sadu organizirala srečanje študentov—zgodovinarjev z vseh jugoslovanskih univerza. Obravnavana je bila tema Vzhodno vprašanje. Študentje so uspešno prestali svoj prvi javni nastop in sklenili nadaljevati s takšno obliko povezovanja. Prvi sedež medfakultetne komisije je pripadel pedagoško znanstveni enoti za zgodovino filozofske fakultete v Ljubljani, ki je organizirala dve srečanji univerzitetnih profesorjev zgodovine. Na simpoziju o pouku zgodovine v Arandjelovcu konec lanskega avgusta je funkcijo organizatorja in sklicatelja medfakultetnih zasedanj prevzel Odsjek za povijest filozofske fakultete v ' Zagrebu. Odsjek za povijest v Zagrebu je prevzel tudi organizacijo srečanja študentov ter razpisal temo Jugoslovanske dežele v času nastanka KPJ. Z referati na to temo naj bi najmlajši rod jugoslovanskih zgodovinarjev počastila 60-letnico KPJ, SKOJ in revolucionarnih sindikatov. Istočasno so Zagrebčani napovedali tudi medfakultetno posvetovanje z namenom, da bi čim več profesorjev spremljalo študentski simpozij. Študentski simpozij je bil 13. decembra dopoldne v prostorih filozofske fakultete v Zagrebu, popoldne pa se je nadaljeval v • Prejeli smo Šolski koledar Stubiških toplicah. Na simpoziju je z referati nastopilo 10 študentov iz 7 oddelkov za zgodovino na filozofskih fakultetah v Jugoslaviji. (Sarajevo, Beograd, Novi Sad, Skopje, Zadar, Zagreb in Ljubljana). Ljubljansko pedagoško znanstveno enoto za zgodovino je zastopal študent Bojan Končan z referatom Razmere v slovenskem delovskem gibanju ob nastanku SDSJ. Nastop študentov je bil izredno ugodno ocenjen. Študentje so ob podpori mentorjev zelo kakovostno in pregledno pripravili svoje referate. Slišati je bilo celo mnenje, da marsikdaj na simpozijih in kongresih, kjer sodelujejo znani strokovnjaki, ni čutiti takšne zavzetosti in tako jasnih stališč. Brez dvoma, spodbuda za naprej. Referati, ki so jih študentje prebrali na simpoziju, bodo natisnjeni v posebni publikaciji. Ob koncu je bil sprejet predlog, da bo naslednji zbor študentov v Zadru oktobra prihodnje leto. Obravnavali naj bi temo Naše dežele in Dubrovnik v XV. in XVI. stoletju. Naslednji dan, to je 14. decembra so se zbrali profesorji in študentje zgodovinarji devetih jugoslovanskih fakultet, kjer imajo posebne oddelke za zgodovino, na medfakultetnem posvetovanju v Zagrebu. Na programu sta bila dva referata. Prof. dr. Rade Petrovič iz Sarajeva je seznanil udeležence z vsebini svojega prispevka na svetovnem kongresu zgodovinarjev, ki bo prihodnje leto v Bukarešti. Tema njegovega referata je Vloga pouka zgodovine v formiranju človeka XX. stoletja. Na to temo se je navezovala informacija prof. dr. Hrvoja Matkoviča iz Zagreba o predlogu novega učenega načrta in programa za zgodovino v osnovnih šolah SR Hrvaške. Po zelo aktualnih in kritičih informacijah, ki so zadele v živo, je sledila živahna razprava. Udeleženci zasedanja so ugotovili, da se oblikuje v nekaterih republikah dokaj sistem šolanja mladega rodu. V predloženih načrtih je vedno manj prostora za zgodovino in druge humanistične predmete. Razprava je pokazala, da vprašanje pouka zgodovine ni samo šolsko, temveč tudi splošno, družbeno-politično vprašanje. Če zgodovino izrinemo iz skupine predmetov, ki izoblikujejo pri mladem človeku sodoben pogled na svet in mu dajo Za nami so novoletni prazniki. Tudi ob tej priložnosti smo ugotavljali togost pravilnika o šolskem koledarju za osnovne in srednje šole (Ur. 1. SRS, štev. 27/76), pa tudi togost predsednika Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje, ki ni uporabil pooblastil iz 6. in 8. člena tega pravilnika. V začetku septembra 1979 so šole prejele okrožnico Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje (številka 14-3/79), v kateri je med drugim navedeno, da »za šolsko leto 1979/80 ni potrebna nobena prestavitev pouka na soboto«. Samo bežen pregled koledarja bi zadostoval za pomislek ob prvem novembru in novoletnih praznikih. Dan mrtvih je bil na četrtek; v novem letu pa se je pouk začel na četrtek. Ne bi razglabljal o pedagoških motivih za to, da bi bili petek — 2. 11. 1979 — in četrtek ter petek—-3.in4. L 1980—pouka prosti dnevi, kajti vsak šolnik iz teorije in prakse ve, da so taki vmesni dnevi kaj malo učinkoviti. Postavil bi vprašanje samo z energetskega stališča. Ob vsemogočih bolj ali manj popularnih prizadevanjih za varčevanje z energijo ali manj popularnih prizadevanjih za varčevanje z energijo so vse šole v Sloveniji morale vklopiti ogrevanja za te vmesne dneve. Da ne govorimo o učencih, ki bivajo v internatih in so se vračali v šolo za en dan oziroma dva dneva ter stroških za starše, za prevoze z javnimi in osebnimi vozili. Nepotrebna poraba energije bi pokrila marsikateri sodi torek ali lihi četrtek. Opozorim naj še na to, da se bo pouk za osnovne šole končal v juniju na sredo, kar bi lahko prestavili na petek, da bi pridobili dovolj šolskih dni. Proizvodne delovne organizacije so v zadnjih letih veliko bolj prilagodljive, čeprav imajo opravka z mrtvo tvarino, v šolstvu pa smo v tem pogledu močno nazadovali. Nekajdnevni odmori za učence in učitelje med šolskim letom ugodno vplivajo na pedagoško delo in to je bilo v preteklosti veliko bolj upoštevano. Menim, da bi moral predsednik Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje že pred koncem pouka v tekočem šolskem letu poslati šolam okrožnico o spremembah šolskega koledarja za naslednje šolsko leto (in ne šele v začetku septembra!). Tudi pričetek pouka, ki je po Pravilniku določen na prvi september, ni ustrezen. Pouk naj bi se začel vedno v ponedeljek, pa čeprav že v avgustu, končati pa se tudi ne bi smel na ponedeljek, kot v preteklem šolskem letu. Tudi v naslednjem šolskem letu bosta vprašljiva dva dneva okrog novega leta, to sta ponedeljek in torek — 29. in 30. 12. 1980. Ali bo to kdo opazil? BRANKO ROT splošno razgledanost, potem bo to izobrazbo dobil na nestrokoven, nepedagoški način. Moramo pa se zavedati, da je pridobivanje znanja na nepravi način mnogo nevarjenjše kot pa zapostavljanje zgodovine. Sodobni človek mora poznati preteklost svojega ljudstva) svoj razvoj. Mnoge skupine zunaj socialističnega sistema izkoriščajo odklonilen odnos do zgodovine v celotnem sistemu izobraževanja in z izdajanjem raznih cenenih publikacij in brošur vsiljujejo svoje poglede na zgodovinska dogajanja v preteklosti. Udeleženci medfakultetnega posveta so ponovno razdelili sklepe VII. kongresa zgodovinarjev Jugoslavije, sprejete v Novem Sadu oktobra 1977, ki so bili verificirani od Zvezne konference SZDL. V sklepih je bilo poudarjeno: »Jugoslovanski zgodovinarji, združeni v Zvezi društev zgodovinarjev Jugoslavije, čutijo potrebo po spremembi, preobrazbi in izboljšanju položaja zgodovine v našem sistemu izobraževanja. Površno poznavanje zgodovinskega razvoja naših narodov in narodnosti ogroža družbeno-politično in kulturno enotnost naših narodov in narodnosti, kot tudi socialistično samoupravno zavest naše mladine. Zgodovinska izobrazba pomeni osnovo marksističnega izobraževanja, vzgoje in socialističnega delovanja na sploh.« Ugotovili so, da poziv in sklepi zgodovinarjev Jugoslavije niso naleteli na posluh pri družbeno-politčnih organih v republikah in pokrajinah, ki se ukvarjajo z reformo šolstva. Nasprotno, vloga in stanje pouka zgodovine se slabša in ne samo na stopnji srednjega usmerjenega izobraževanja, ampak tudi v osnovni šoli. Naglasili so, da ima vsak naš občan po ustavi, pravico da se izobražuje po enotnem šolskem sistemu. Ta mu zagotavlja, da se pod enakimi pogoji izobražuje v vseh šolah Jugoslavije, kar mu omogoča prehod iz šole ene republike v drugo. Sklenili so da ne nameravajo samo kritizirati, temveč želijo izdelati zasnovo pouka zgodovine na vseh stopnjah izobraževanja in se dejavno vključiti v reformna prizadevanja. Ob koncu zasedanja so udeleženci sprejeli sklep, da je treba delo medfakultetne komisije institucionalizirati, pripraviti samoupravni sporazum o načinu delovanja — tega bi morali potrditi vsi zgodovinski oddelki — ter izdelati poslovnik. Predlagano je bilo, naj bi na prihodnjem medfakultetnem sestanku aprila 1980 obravnavali vprašanje permanentnega dopolnilnega izobraževanja učiteljev zgodovine. Centri tega izobraževanja naj bi bili na filozofskih fakultetah. DR. IGNACIJ VOJE 8. matematični seminar Zanimiva matematika Društvo matematikov, fizikov in astronomov SRS, odsek za matematiko Fakultete za naravoslovje in tehnologijo, Zavod SR Slovenije za šolstvo, Inštitut za matematiko, fiziko in mehaniko Univerze v Ljubljani in Inštitut J. Štefan prirejajo 25. in 26. januarja 1980 8. MATEMATIČNI SEMINAR ZANIMIVA MATEMATIKA Seminar je namenjen zlasti srednješolskim učiteljem matematike, saj je snov tega seminarja primerna za delo v krožkih. Seminar bo v veliki fizikalni predavalnici na Jadranski 26 v Ljubljani. Delo seminarja bo potekalo takole: Petek 25. januarja: ob 9.00 Začetek seminarja 9-00—9.45 \ Ivan Vidav: Komplementarna zaporedja naravnih 10.00— 10.45 J števil in funkdja [x] 11.15— 12.00 \ Vladimir Batagelj: popotovanje 12.15— 13.00 / 15.00— 17.00 Pogovor o matematiki v šoli in zunaj nje. Vodi Tomaž Pisanski, sodeljujejo Anton Suhadolc, predsednik DMFA, Aleksander Cokan — Zavod SRS za šolstvo, Zvone Trontelj — Presek Sobota 26. januarja 8.00— 8.45 . Roman Rojko: Igra n im 9.00— 9.45 Roman Rojko: Trikotna števila 10.15— 11.00 Tomaž Pisanski: Celi trikotniki 11.15— 12.00 Tomaž Pisanski: Pellova enačba Prispevek za seminar je 200 din na udeleženca. Vodstva šol in organizacij združenega dela prosimo, da prispevek nakažejo vnaprej na žiro račun DMFA SRS št. 50101-678-47233, lahko pa ga plača udeleženec na seminarju. Vse udeležence seminarja in druge člane društva vabimi, da se v petek, 25. januarja udeležijo skupne večerje, ki bo organizirana, če bo dovolj prijav. Za seminar se prijavite do 19. januarja 1980 na naslov: Martina Koman, gimnazija 66230 Postojna. OSNOVNA ŠOLA HEROJA GRAJZERJA TRŽIČ razpisuje prosta dela in naloge: — učitelja razrednega pouka in vodje podružnične šole v Podljubelju, U ali PRU za nedoločen čas s polnim delovnim časom — učitelja za oddelek podaljšanega bivanja na centralni šoli, U ali PRU za določen čas z nepolnim delovnim časom. Kandidati naj pošljejo vloge v 15 dneh po objavi razpisa na naslov šole. Svet delovne skupnosti ŠOLSKEGA CENTRA BREŽICE razpisuje dela in naloge — učitelja fizike — P za nedoločen čas. Razpisni pogoji: — visoka izobrazba — znanje slovenskega jezika . Kandidati naj pošljejo prošnje z dokazili o izpolnjevanju razpisnih pogojev, kratkim življenjepisom in opisom dosedanjega dela svetu delovne skupnosti ŠC Brežice v 15 dneh po objavi razpisa. O izbiri bodo kandidati obveščeni v 15 dneh po preteku razpisnega roka. Naši pogovori Vsebina naših pogovorov bo tokrat drugačna kot v prejšnjih števil kah. V uredništvu se je nabralo več novosti in sporočil, ki jih želim« predstaviti bralcem. NOVA NAROČNINA Prva novica ni razveseljiva, čeprav smo na podobne novice navajeni in nas zlepa ne spravijo več s tira. Naročnino našega časopisa smo morali z novim letom zvišati, saj je kritično zaostala za rastjo neposrednih stroškov pri izdajanju Prosvetnega delavca. Nova letna naročnina — o njej smo govorili tudi na seji uredniškega odbora in izdajateljskega svetadne24. 12. 1979 — znaša: 100 din za študente, 150 din za prosvetne delavce in 250 din za vzgojno-izobraže-valne in druge organizacije. Zvišana naročnina bo krila okoli 90 % neposrednih stroškov časopisa (tisk, ekspedit, PTT stroški, honorarji ipd.), v prihodkih naše organizacije pa bo predstavljala komaj tretjino. VIRI DOHODKOV IN SKRITE REZERVE Prav je, da bralci našega časopisa vedo, iz kakšnih virov — poleg naročnine — dotekajo naši dohodki. Veliko dolgujemo obema ustanoviteljema Prosvetnega delavca — Izobraževalni skupnosti Slovenije in republiškemu odboru Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti. Dotacija, ki jo pričakujemo od obeh, naj bi se približala tretjini naših prihodkov. S pomočjo ustanoviteljev in z lastnimi sredstvi je Prosvetni delavec prišel do novih poslovnih prostorovza uredništvoin tudi za upravo, ki se bo v kratkem preselila na Poljanski nasip 28. Preostalo tretjino dohodka ustvarjamo z neposredno menjavo dela — z razpisi, oglasi, reklamami in drugimi prispevki. Reklame in oglasi včasih jemljejo prostor bolj koristnim prispevkom, sicer se pa njihov obseg naglo zmanjšuje s štednjo v OZD. Včem so naše »skrite rezerve« in možnosti? V sedanjih okoliščinah bi veliko pomenila povečana naklada. Medtem ko je Prosvetni delavec razširjen v osnovnih šolah, ga v drugih vzgojno-izobraževalnih organizacijah prejema premalo delavcev. Obžalovanja vredno je, da je zelo malo naročnikov na naše glasilo med študenti kadrovskih šol, čeprav bi bilo potrebno, da bi se že med študijem zanimali za aktualna vprašanja in dogajanja na področju izobraževanja in vzgoje. Vodstva vzgojno-izobraževal-nih organizacij smo pozvali k sodelovanju in širjenju Prosvetnega delavca. Po mnenju republiškega odbora Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti se lahko naročnina krij« iz skupnih sredstev, namenjenil za izobraževanje delavcev, saj j< naše glasilo stalen vir za izobr? ževanje in samoizobraževanje Naši napori pa so usmerjeni v to da bi bil časopis bogat, aktualer in zanimiv za vse delavce na področju izobraževanja in vzgoje od vzgojno-varstvenih organizacij in osnovnih šol do usmerjenega izobraževanja mladine ir odraslih. Za trdnejšo gmotno osnove našega časopisa bi bilo dobrodošlo tudi to, da bi nam vzgojno-izobraževalne organizacije pošiljale tudi med letom več razpisov prostih del in nalog, če nimajc posebnega razloga, da se obra čajo na dnevnike. Tudi ti do hodki so za nas pomembni vzgojno-izobraževalne organi zacije pa imajo še manjše stro ške. VSEBINSKA USMERITEV Uredniški odbor in izdajateljski svet sta potrdila prizadevanja uredništva, ki so zadnje mesece usmerjena k večji vsebinski pestrosti, k poglobljeni in problemski obravnavi aktualnih vprašanj z vseh področij vzgoje in izobraževanja, k spodbujanju odkrite razprave o težavah, s katerimi se srečujejo prosvetni delavci, in o odprtih vprašanjih, ki jih sproža preobrazba vzgoje in izobraževanja. H kakovosti in vsebinski pestrosti časopisa lahko veliko prispevajo strokovni in družbenopolitični dejavniki v republiki, ki so po svoji družbeni vlogi tudi odgovorni za dobro obveščenost pedagoških in andragoških delavcev. Pogumneje in več naj bi se v svojem glasilu oglašali naši bralci. Zaradi omejenih ekonomskih možnosti inzaradi gospodarnosti Prosvetni delavec nima novinarjev tako kot dnevniki in večina tednikov ter štirinajstdnevnikov. Uredništvo sestavljajo: glavni urednik (ki je hkrati direktor), odgovorni urednik (ki je hkrati lektor) in tehnični urednik. Kadar sami veliko pišemo, je vzrok v tem, da premalo pišejo za naš časopis sami prosvetni delavci, še zlasti pa tisti, ki bi se prek našega glasila lahko tesneje povezovali s prosvetno »bazo«. Le z dobrim sodelovanjem in skupno ustvarjalnostjo bo Prosvetni delavec dober časopis. Zato smo odprti za nove pobude in predloge. V preobrazbenih procesih, ki potekajo danes na področju izobraževanja in vzgoje, pa želimo biti med ustvarjalci novih prvin in vrednot, ne pa opazovalci in ravnodušni kronisti. ŠOLSKI CENTER SEVNICA TOZD OSNOVNA ŠOLA BOŠTANJ razpisuje delovne naloge in opravila — vzgojiteljice v oddelku celoletne male šole za določen čas (do izteka porodniške) s polnim delovnim časom. Začetek dela 1. februarja 1980. Rok prijave je 15 dni od dneva objave. Pogoj: vzgojiteljica. Prijavljeni kandidati bodo obveščeni o izbiri v 8 dneh od poteka roka za prijavo. Razpisna komisija ' OSNOVNE ŠOLE IVAN TAVČAR GORENJA VAS objavlja ponovni razpis dela in nalog — pomočnika ravnatelja Za pomočnika ravnatelja je lahko imenovan, kdor izpolnjuje pogoje za učitelja osnovne šole, določenezzakonom, ima opravljen strokovni izpit, vsaj 5 let vzgojno-izobraževalne prakse, organizacijske sposobnosti in ustrezne moralnopolitične lastnosti. Mandat traja 4 leta. Na voljo je trisobno stanovanje v Gorenji vasi. Rok za prijavo je 15 dni po objavi razpisa. Kandidati naj vložijo prošnje, priložijo življenjepis, dokazila o izobrazbi, strokovnem izpitu ter potrdilo o delovnih izkušnjah na naslov: Razpisna komisija Osnovne šole Ivan Tavčar Gorenja vas, 64224 Gorenja vas. Radijska šola med počitnicami Tako kot vsa leta doslej bomo tudi v teh zimskih počitnicah pripravili izbor oddaj iz našega arhiva, da jih boste lahko uvrstili v svoje delo tudi takrat, ko bo del šoferjev na počitnicah. Pedagogi, ki že dolga leta spremljajo naše oddaje, se bodo marsikatere spomnili, o nekaterih manj znanih pa bomo objavili kratke vsebine v rubriki naslednje številke Prosvetnega delavca. 15. jan. Brez nič ni nič 17. jan. ob 10.05 Kaj se zgodi s hrano, ko jo zaužijemo Ob 16. uri — Kaj se zgodi s hrano, ki jo zaužijemo 18. jan.: ob 10.05 Peter in volk (S. Prokofjev) Ob 16. uri Peter in volk (S. Prokofjev) 22. jan. ob 10.05 Ekspresno pismo Ob 16. uri Roka, ki oživlja pravljice 24. jan. ob 10.05 Prve slovenske kriminalke 16.00 Uklenjeni Prometej 24. jan. Nenavadni pogovori, Zaželen in nezaželen otrok 25. jan. ob 10.05 Živalski karneval Ob 16.00 Snežna kraljica 29. jan. ob 10.05 Roka, ki oživlja pravljice Ob 16.00 Ekspresno pismo 31. jan. ob 10.05 Uklenjeni Prometej Ob 16.00 Prve slovenske kriminalke 1. februarja ob 10.05 Snežna kraljica Ob 16.00 Živalski karneval 5. febr. ob 10.05 Kako merimo čas Ob 16.00 Janko in Metka 7. febr. Nenavadni pogovori, Breskve 7. febr. ob 10.05 Prvi slovenski časnik Ob 16.00 Prvi slovenski roman 8. febr. ob 10.05 Naš Prešeren Ob 16.00 Kaj je na koncu povedal oče Jakob Marksistična obzorja V zadnjem času posvečamo v naši družbi veliko pozornost estetskim vprašanjem, zato smo se tudi mi namenili sodelovati pri tej akciji. V oddajah, ki se bodo zvrstile v drugem polletju bomo skušali orisati pot, domet in meje estetike kot filozofske discipline, ki se večinoma vendarle nanaša na pojav umetnosti, zato je že vsaj dvesto let bolj filozofija umetnosti. Zgodovino estetike razumemo predvsem kot zgodovino estetskih koncepcij. Te so odvisne od temeljnih filozofskih usmerjenosti, vendar smo filozofske informacije toliko skrčili, da to ne bo škodovalo razumevanju posameznih estetskih rešitev. Seznanili vas bomo s pojmovnim aparatom estetike, z njenimi temeljnimi problemi in vsakokratnimi rešitvami. Odločili smo se za zgodovinski vidik, ki poslušacev ne utruja in jih navaja na stalno poslušanje oddaj. Najprej bomo določili pojem estetike, saj se že ob opredelitvi pojavljajo nekatere težave. Estetika je povezana s teorijo, sociologijo in zgodovino umetnosti, vendar se od njih loči že po osnovnem obravnavanju umetniških del. Skratka, prva oddaja bo odgovorila na vprašanji, zakaj in čemu estetika. Od antike do konca renesančnega obdobja niso poznali estetike kot posebne filozofske panoge, marveč so estetsko misel povezovali z družbenimi in kulturnozgodovinskimi pojavi. Predsokratiki so zamenjavali abstraktno idejo lepote z lepimi predmeti, Platon pa je to do- sledno ločil. Pri njem najdemo tri pomembnejše problemske sklope: razmerje med idejo lepote in lepimi predmeti, spoznavno vrednost umetnosti ter vzgojni in vrednostni pomen umetnosti. V nasprotju s Platonom, ki je trdil, da v umetniških delih ni prostora za lepoto, je izhajal Aristotel iz umetnosti kot pravega področja lepote. Umetnost ni degradacija ideje, marveč sinteza materije in forme. Najpomembnejša določila pojma lepote pa najdemo v njegovih analizah tragedije. Pri Plotinu je estetika sestavni del zaprtega filozofskega sistema. Umetniško delo je notranja stvar duše ali njen notranji izraz. Pri Tomažu Akvinskem mora imeti lepota značilnosti popolnosti, skladnosti in jasnosti, že pri Avguštinu pa je enotnost bistvena poteza lepote. Bonaventura je lepoto opredelil kot »sešteto enotnost«. Takšne atribute so v sholastiki poljubno dodajali in odvzemali. V renesansi je bila estetika na ravni umetniškega ustvarjanja dobe. Pogosto je bila na meji med posebnimi teorijami umetnosti in estetike. V zgodovini slikarstva je malo umetnikov, ki so dali pomembnejše teoretske in filozofske estetske prispevke. Mednje vsekakor sodijo Diirer, Leonardo da Vinci in Michelangelo.' Pomudili se bomo tudi pri zanesenem panteistu in umetniku Giordanu Brunu. Za njegova filozofska razmišljanja so značilne teze o svobodi pesniškega izraza. Pri imperialistih se je lepota še vedno skladala z resnico in dobroto. Home je razlikoval veliko novih estetskih pojmov. Neposredno občuteno lepoto je ločeval od reflektirane. Burke je v delu O izvoru naših idej o vzviša-nem in lepem ločeval dve estetski občutji, ki ju je povezoval s temeljnima nagonoma samoohranitve in družbenosti. Nikolas Boileaus, ki je predstavnik intelektualistične estetike, je menil, da je bistvo umetnosti mimezis, toda hkrati poudarja, da je umetnost tisto, kar je v naravi grdo, preoblikuje v lepo. Ustvarjalni moment v umetnosti pa je vir estetskega užitka. Nemški filozof Alexander Baumgarten je prvi uporabil pojem estetika, s katerim je označil vedo o čutnem spoznanju. V novem veku se je torej estetika uveljavila kot samostojna filozofska panoga. Baumgarten, Platner . in Sulzer so razumeli estetsko čustvovanje kot kompromis med umom in čuti. Kant je opredelil doživljaje lepote kot »brezinteresno ugajanje«, bistvo estetskega doživljaja pa kot ugodje brez praktično koristnega namena. Takšen estetski odnos je značilen za lepoto kot tako, ne pa za razmerje do umetnostnih del. Schiller, Goethe in brata Schlegla, predstavniki Nveimerske klasike in zgodnje nemške romantike, so prenesli estetski odnos na področje umetnosti. Posebno zanimiva estetska vprašanja so v nemški klasični filozofiji. Obravnavali bomo Fic-htejeve in Schellingove koncep- te, posebej pa se bomo ustavili pri Heglu. Umetnost kot'»čutno svetenje ideje« je stopnja samb-spoznavanja duha. Sporna in aktualna pa je tudi njegova definicija o koncu umetnosti. A V eni oddaji bomo pregledno opisali estetike 19. stoletja (formalistično, klasicistično in eksperimentalno estetiko.). ; Nato bomo posvetili oddajo vprašanjem kulturne politike v samoupravni socialistični družbi' V naslednjih oddajati: bomo govorili o marksističnih estetskih zasnovah, ki odstranjujejo pregrado med poklicno umetnostjo in življenjem v umetniškem tet odpirajo perspektivo ustvarjalnemu biustvu človeka. Lukacs je bil eden prvih teoretikov umetnosti, ki so spoznali, da predmet estetike ni samo ustvarjalni akt umetnika, temveč celota ustvarjalnega akta, doživljaja in vrednotenja estetskih vrednot. Razmišljali bomo o Adornovi kritični misli, ki izhaja iz zavesti o problematičnem bivanju umetnosti in o vprašljivih postopkih filozofske estetike. Kritično bomo ocenili Benjaminova radikalna vprašanja o jedru umetniške produkcije v poznem kapit.i-: lizmu. Naslednji predstavn.k »frankfurtske šole« je Marcuse s teorijo o radikalnih alternativnih transformacijah estetskega, osvobojenega, navezanosti na svet tradicionalnih umetniških del. V oddajah bodo sodelovali: dr.Frane Jerman, dr. Boris Majer, Janez Strehovec, Lev Kreft in Aleš Erjavec. Petnajst podvigov za zgled V skupni akciji dnevnika Borba in zveznega sekretariata za ljudsko obrambo pod naslovom Vojakov podvig 79 so podelili plakete petnajstim junakom in enotam JLA — Bomba v rovu — Močnejši od poplave in potresa — Roko pod tovornjak za tovariša — V Tolminu vojaki rešili podjetje pred veliko nesrečo. Uredništvo dnevnika Borba in Zvezni sekretariat za ljudsko obrambo sta tudi tokrat pripravila tekmovanje za izbor najpogumnejših vojakov ali enot JLA — Podvig vojaka 79. Za plaketo, pozlačen odtis prve strani užiške Borbe, se je potegovalo veliko vojakov, starešin in enot, milijonska armada pogumnih, neustrašnih, močnejših od narave. Precej podvigov je ostalo neza-beleženih, »skritih«, toda med vsemi prijavljenimi v izboru je petnajst izbranih resnično »pravih junakov«, najboljših med najboljšimi. Vsak od teh podvigov je nastal brez ukaza, lahko so za zgled vsem drugim, ki se bodo v svojem vsakdanjem življenju med služenjem vojaškega roka nepričakovani znašli v podobnih situaci jah, kot tile »naši« junaki. »Vojakov podvig ni fe junaštvo samo po sebi, temveč tudi darilo domovini,« je ob slovesnem sklepu v Beogradu . povedal glavni in odgovorni urednik Borbe Marko Lolič. »Vse, kar je uimaua podarila našim narodom, je težko zapisati ali povedati. Lahko rečemo, da tega skorajda ni mogoče prikazati s številkami. To so kilometri cest, litri darovane krvi, potoki znoja na mnogih delovnih akcijah. Jugoslovanska ljudska armada je resnično kovačnica bratstva in enotnosti, podvigi, ki smo jih mi izbrali kot najbolj plemenite, pa naj bodo spodbuda mnogim drugim, kako je treba ravnati v kakem trenutku. V naši armadi bomo prav gotovo tudi v prihodnje imeli junake, ki bodo rešili življenje drugih.« BREZ UKAZA Petnajst junakov je v Beogradu sprejelo plakete za »Vojakov podvig 79«. .Poglejmo si pobliže nekatere med njimi in njihove podvige. V tragični železniški nesreči pri Stalaču 13. septembra 1979 je starešina Boris Ožegovič potoval v kompoziciji z mnogimi vojaki, gojenci vojaških šol in rekruti, ki so odhajali na služenje vojaškega roka. Boris Ožegovič se je prvi znašel v veliki zmedi, čeprav ni bil neposredno odgovoren za vojake v vlaku, je takoj organiziral reševanje iz razbitin, stekel je do vratarnice v bližnji tovarni, razbil vrata in takoj tele-' foniral najbližji vojaški enoti o dogodku. Vsi nepoškodovani vojaki in gojenci so pod njegovim vodstvom takoj prostovoljno darovali kri za težko ponesrečene. Vojak Joviča Zolnajič se je lani 28. februarja vračal z rednega dopusta v svojo enoto, ko je med Bajmokom in Subotico našel poškodovanega človeka, ki je ležal na cesti. Takoj mu je priskočil na pomoč, toda v naslednjem trenutku je na oba naletelo še eno vozilo in tako poškodovalo še Zolnajiča, ki je zaradi tega nekaj mesecev moral prebiti na zdravljenju v bolnišnici. Novomeščan Franc Čukajne služi vojaški rok na Reki. Franc je eden od tistih, ki so doživeli strahotne trenutke v rovu ob pričakovanju eksplozije bombe na eni od jesenskih vojaških vaj. Že dosedaj so plakete pogosto podeljevali starešinam, ki sp rešili vojake gotove smrti ob metanju ročne bombe iz vojaškega rova, toda tokrat se je v tej vlogi znašel Franc Čukajne. Starešina Petar Ajdinovič se je nenadoma znašel v stiski, ko je aktivirana ročna bomba obležala v rovu. Priskočil je Franc in s svojim telesom zaščitil starešino pred smrtnimi po- sledicami eksplozije. Čez nekaj sekund je bomba zares eksplodirala, toda Franc in Petar sta ostala nepoškodovana. MOČNEJŠI OD POPLAVE, POTRESA, POŽARA Vojaka Zoran Butrič in Vladimir Banjas sta 19. novembra celih 14 ur neprekinjeno reševala ljudi iz poplavljenih hiš v vasi Petrovac. Iz meter in pol visoke vode sta tiste noči rešila kar (■>() žena, otrok in starejših ljudi, ki se sami niso mogli rešiti na suho. Med katastrofalnim potresom v črnogorskem Primorju se je še posebej izkazal mladi profesor, tedaj vojak Šaban Sejdija, ki je v Ulcinju v najtežjih trenutkih tvegal svoje življenje, da bi iz smrtnih čeljusti iztrgal težko ponesrečene v ruševinah. Enota, ki ji poveljuje Mirko Miličevič, je potrebovala le nekaj minut, da se z vserhi potrebnimi aparati za gašenje požara prikaže v tovarniških prostorih Eurokrema v Gornjem Milanovcu. 19. avgust boža vselej ostal v spominu Miličevičevih vojakov, saj so tega dne preprečili velikansko nesrečo: tovarna bi lahko pogorela do tal. ROKA POD TOVORNJAKOM Radoslav Djokič je s skupino vojakov iztovarjai tovornjak, ko se je zgodila nesreča. Pri vzvratni vožnji se je med tovornjakom in zidom znašel vojak Dragan Jane-ski. Radoslav je to opazil in se silovito zagnal k svojemu tovarišu, da bi ga potisnil vstran. V tem trenutku je tovornjak zmečkal reševalcu roko, ki je zaradi te poškodbe prekinil s služenjem vojaškega roka kot trajno nesposoben. Ob vožnji v dolino Crkvičkega polja so vojaškemu tovornjaku nenadoma odpovedale vse zavore, Nagib 18 stopin j, na levi soteska Pive, 200 metrov globoka, na desni skale. Cesta pa široka komaj štiri metre. V takšni situaciji se je znašel voznik tovornjaka vojak Vladimir Mrkvička s še dvema tovarišema. Vozilo je vedno hitreje drvelo, kaj storiti? Sopotnika sta hotela skočiti iz vozila, toda Vladimir jima tega ni dovolil, saj bi zagotovo padla pod kolesa petdeset ton težkega kamiona. Edina rešitev: zapeljati vozilo v desno, v skale. Tako je Mrkvička tudi storil in na srečo le lažje poškodoval tovornjak. PODVIG VOJAKOV IZ TOLMINA Primer enote vojakov iz Tolmina sicer zaradi njihove skromnosti ni prišel »tako daleč«, do izbora za VOJAKOV PODVIG 79, kljub temu pa zasluži vso pozornost. Enota, ki ji poveljuje starešina Živko Juroš, je 25. oktobra stražila vojaške objekte, ko so v prostorih bližnjega po- S-.Li iC . s djetja Prevoz začeli uničevati ognjeni zublji. Osem vojakav: Ivica Telišman, Zlatko Segfna, Filip Matovič, Nikola PribaVtič, Vančo Arsov.Hanid Zoni, Sre voj Davčcv in Nenad Radosavljevič ter starešina Radovan Pantelič sbi prvi prihiteli na prizorišče velikega požara. Ob dveh ponoči se je začel boj z ognjem, Iviba Telišman. ki je sicer po poklicu gasilec, se je seveda najbolje znašel in prav po strokovno organiziral gašenje. Iz garaže so v zadnjem trenutku še preden se je porušila streha, rešili nekaj vozil. Skupno škodo so ocenili na okrog 50 Starih milijonov, vojaki so rešili za okrog pol milijarde, sicer pa sd od podjetja dobili 750 starih tisočakov. Ivico Telišmana so predlagali za posebno občinsko nagrado, za izredno prisebnost ob reševanju. Borba in Zvezni sekretariat za ljudsko obrambo bosta‘ tako letos že šestnajstič organizirala akcijo Vojakov podvig 80. Po-' gumni in neustrašni vojaki in sta-l rešine so ob koncu leta na sprejemu v Beogradu sprejeli plakete, pozlačene prve strani užiške Borbe. Po življenja v ogenj, ruševine, poplavljene hiše je treba iti brez ukaza, v odločilnih trenutkih, v sekundah, ki odločajo o življenju in smrti. Pri tem pa se bodo najbolje in najhitreje znašli le najpogumnejši, najplemenitejši. BOJAN SINIC Droga in Šolska uspešnost Franjo Klojčnik 70-letnik Pogosto opuščanje šolanja, izropanje iz šole na sorazmerno zgodnji stopnji, slabša šolska UsPešnost in neuspešnost pri ®ladih toksikomanih sicer niso Pravilo, jih pa le opažamo pogorje, kot bi bilo to v skladu z ob-Jektivnimi razmerami. Sklep, da uživanje drog samo P° sebi ogroža mladostnikovo s°lsko uspešnost, bi bil hudo Poenostavljen, enosmeren in ^ kratkoviden. Razumevanje in pomnenje v j)i okviru zadostne umske zmoglji-io v°sti, prav tako kot zrelost spoz-0. navnih “funkcij, nista edini spo-Ij. sobnosti, ki bi zagotavljali d- Uspešno vključevanje mladega človeka v proces šolanja. Ta namreč zahteva od posameznika 1 tudi veliko socialnih in prilagodi-r tvenih zmožnosti ter primerno c motivacijo za šolsko delo. Sposobnost za prilagajanje določe-jo uim normam vsaj do neke mere, v Pripravljenost .za usklajeno de-ij. jovanje v skupinskih dejavnostih ■0 m za prispevanje k ugodni emo-h clonalni klimi skupine, sposob-n°st za obvladovanje lastnih na-0 gibov in motivov, kadar ti niso ,r skladu s koristjo večje skupnosti, p °snovna želja in potreba po gra-je ^jlvi ustvarjalnih odnosov z dru-t. grmi, zmožnost za komuniciranje ;t z Vrstniki in nosilci, avtoritete, ,[ Zadostna verbalna in socialna .. spretnost — to so le nekatere od I lastnosti, ki so šolarju potrebne, d® v šolski skupnosti, s sošolci, I učitelji in s samim seboj ne pri-0 haja v prehuda nasprotja, ki bi . resneje ogrozila potek in izid njegovega šolanja. 0 POSLEDICE ' neprilagodljivosti Osebnost mnogih toksikoma-^ nov kaže pomembne odstope od s teh zahtev, zlasti kar zadeva pri-^ . lagodljivost, socialno zrelost in zaupanje vase. Crain s sodelavci in Jessor ugotavljajo kot zelo iz-^ stopajočo lastnost mladih ljudi, ki uživajo droge, njihovo nekon-formnost in nekonvencionalnost, j Menimo, da vpliva ulivanje drog na te lastnosti precej manj kot pa 'astnosti na uživanje drog. Neredko so prav ti osebnostni de-» javniki mladostnika posredno Privedli do tega, da je segel po drogi in jo vključil v svoj boj s samim seboj in z okoljem. Mladostnik, ki mu osnovne osebnostne značilnosti (pa naj gre na primer za socialno zavrtost nevrotičnega mladostnika ali Pa za neprilagodljivost zaradi organske cerebalne disfunkcije) otežujejo vključevanje V institu-donalizirano skupino s tako to- gimi zahtevami, kot jih neredko postavlja šola, je bolj izpostavljen vplivom drugih skupin, v katerih dopuščajo zahteve po vključevanju več individualne širine. Tudi nezadovoljena potreba po skupinski pripadnosti ga lahko pahne v skupino, v kateri se kodeks medsebojnega komuniciranja in uveljavljanja razlikuje od šolskega. Stik in razvoj odvisnosti od droge je le ena od mnogih možnosti, s katerimi ogrozi mladostnika vključevanje v subkulturne skupine. Druga — dovolj pogosta — možnost, da bi bila ob drugačnem seštevku mladostnikove osebnosti (morda bolj ek-stravertirane od toksikomano-ve) z drugimi okoliščinami diso-cialnost v eni ali drugi obliki. Mladostniki, ki jim šolska ali delovna neuspešnost znižuje predstavo lastne vrednosti, so izpostavljeni tudi drugim oblikam deviantnega vedenja, na primer suicidalnosti. DROGA — VZROK ALI POSLEDICA? V utrjevanju motivacije za šolo ima — tako kot pri otroku — tudi pri mladostniku družina še zelo pomemben vpliv. Družine toksikomanov so tudi na tem področju često nestimulativne, bodisi s celotnim nenaklonjenim ali nezainteresiranim odnosom do šole, znanja in izobrazbe, bodisi z neprimernimi, največkrat represivnimi ukrepi, s katerimi silijo mladostnika v šolo. Uživanje droge ne smemo torej iskati le med vzroki za šolski neuspeh, ampak posredno tudi med njegovimi posledicami. Če seštejemo opažanja, da mnogi toksikomani iz takih ali drugačnih razlogov opuščajo šolanje še preden pričnejo uživati droge, in dejstvo, da mladostnik potrebuje zadovoljivo oporo vrstnikov, lahko sklepamo, da ima vključevanje v edukacijski proces (z vsemi svojimi socialnimi gratifikacijami in spodbudami) do neke mere tudi zaščitni pomen za mladostnikov duševni razvoj. Poleg razvojnih pobud, ki mu jih daje, veča tudi njegova občutja gotovosti vase in samospoštovanja. Raven intelektivnih sposobnosti, ki smo jo ugotovili pri toksikomanih, kaže, d na tem polju ni ovir za zadovoljivo in uspešno šolanje. Opažanje, da je med mladimi alkoholiki nekoliko več takih, katerih intelektivne sposobnosti so nižje od poprečnih, med poli- Pesem združuje_______________________________________ Učiteljski pevski zbor Emil Adamič bo prihodnje leto praznoval 55-letnico delovanja Učiteljski pevški zbor Emil turo neuvrščenih držav in ~ Adamič, ki je znan doma in v svetu, združuje okrog 70 članov. Sestavljajo ga učiteljice in učite-J1 iz vse Slovenije, ki v svojih okoljih vodijo še okrog 95 ra-zličnih zborov na šolah, v krajevnih skupnostih, delovnih organi-Zacijah in kulturno-umetniških društvih, s katerimi bogatijo ra-zlične prireditve na občinskih, regionalnih in republiških revijah ter mladinskem pevskem festivalu. Prizadevni pevci so doslej pod vodstvom Branka Rajš-torja prejeli že veliko priznanj. Naj omenimo le nekatera: na lanskem tekmovanju pevskih zhorov Slovenije Naša pesem v Mariboru so prejeli srebrno pla-keto, na radijskem tekmovanju Naši zbori pred mikrofonom pa so bili že drugič najbolje ocenje- Mešani pevski zbor, ki bo prihodnje leto praznoval 55-letnico delovanja, se že letos skrbno pripravlja za ta praznik. Njihov Program bo zajel glttsbo iz slovenske renesanse, klasike, baroka, romantike in impresionizma. Obirali bodo skladbe domačih in tojih avtorjev, skladbe z revolucionarno in socialno tematiko, crnetne pesmi in priredbe vseh Jugoslovanskih narodov in na-Hddnosti. V svoj repertoar bodo vključili tudi zborovsko litera- dobne tuje skladbe. Ob svojem jubileju bodo izdali tudi že drugo ploščo in natisnili almanah, ki bo prikazal razvojno pot zbora. V zadnjih štirih letih je imel zbor 65 nastopov in koncertov v domovini in 50 na tujem s skupno okrog 50.000 obiskovalci. Naj povemo, da zmeraj poskušajo vsebino sporedov prilagoditi sestavi in glasbeni ravni poslušalcev. Ne smemo pozabiti, da Jma zbor pri svojem delu nešteto težav od pomanjkanja prostora, denarja in v zadnjih letih pa jim primanjkuje tudi sopranov in tenorjev. Zato pozivamo vse učiteljice in učitelje, ki ljubijo pesem — saj nas le-ta združuje in spremlja vse življenje — da zapolnijo vrste našega uspešnega slovenskega učiteljskega zbora. Prav bi bilo, da bi tudi širša družbena skupnost zbor finančno podprla in mu tako omogočila nadaljnjo rast. Ob tej priložnosti se Učiteljski pevski zbor Emil, Adamič in predsednik Jaka Majcen zahvaljujeta vsem šolskim kolektivom za dosedanjo finančno podporo in se hkrati priporočata za nadaljnje sodelovanje in podporo. Vodstva šol, pomagajte izbirati mlade in sposobne pevce! toksikomani pa več tistih z inteligenčnimi sposobnostmi nad ravnijo poprečja, govore o delni povezavi med naravo učinkovanja droge in motivi mladostnika, ki seže po njej. Medtem ko alkohol manjša anksioznost prav tako kot na primer hašiš ali marihuana, pa v sklopu depresivnega delovanja na osrednje živčevje tudi otežuje dejavnost miselnih funkcij. Halucinogeni (po katerih polftoksikomani prav radi sežejo) prek vpliva na senzorični »input«, vzburkajo tudi miselni svet uživalca. NEVARNOSTI Razen znanega dejstva, da je z uživanjem halucinogenov povezana tudi posebna filozofija mladih ljudi, pa se z izbiro te vrste drog povezuje tudi ugotavljanje psihologov, da je med uživalci kanabisa pomembno' več psihološko in introspektivno usmerjenih oseb. Droga jim je privlačna zaradi pričakovanja, da bo tem njihovim težnjam zadostila z razširjenimi sposobnostmi razmišljanja. Pri vsem tem pa vendar ne smemo zanemariti povsem socialnega, takorekoč miljejskega vidika in vprašanja subkulture, ki lahko v veliki meri vpliva na izbiro droge. Mladostnik, ki v slabih razmerah, nespodbujen in nemotiviran za šolo opusti šolanje še preden dobi v roke spričevalo osemletke ali preden si pridobi kvalifikacije za delo, ima mnogo večjo možnost, da se bo gibal v okolju, ki mnogo bolj ceni alkohol kot druga sredstva te vrste. V svojem krogu bo k uživanju lakohola tudi bolj spodbujan. Na drugi strani pa bo gimnazijec, ki so mu realna vprašanja eksistence in materialnih problemov tuja, globlje doživel prizadevanja po poduhovljenosti identitetnega iskanja in jih bo morda od okolja prevzemal hkrati z drogo. dr. Martina Žmuc-Tomori Včasih se spomnimo velikih ljudi in njihovih dejanj prav ob njihovih obletnicah ali ob enem izmed velikih dejanj. Tokrat pa želim spregovoriti o človeku, ki že več kot 50 let prispeva k razvoju naše družbe predvsem pa k vzgoji mladega rodu. Lanskega 31. oktobra je Franjo Klojčnik izpolnil 70 let, pa je še vedno dejaven svetovalec pri Skupnosti domov Slovenije. Ob njegovi obletnici je več slovenskih časopisov, med njimi tudi »Glas Gorenjske« in Delo obširno pisalo o prispevku Franja Klojčnika k razvoju taborništva in planinstva v Sloveniji, izgradnji številnih objektov za rekreacijo in telesno kulturo mladih, njegovi družbenopolitični dejavnosti v NOB in po vojni in o njegovem pedagoškem delu na Tekstilni šoli v Kranju in od leta 1950 dalje na področju domov v SR Sloveniji. Leta 1950 je Franjo Klojčnik prevzel Dijaški dom v Kranju in od tedaj dalje se je v celoti posvetil vprašanjem vzgoje v ožjem pomenu besede. Že pri načrtovanju gradnje trakta novega doma v Kranju je razmišljal mnogo širše kot drugi šolniki tistega časa in šele kasneje se je pokazalo, kako prav je imel! Dom v Kranju je postal prvi dom — celodnevna šola srednjega izobraževanja in družbeno središče mladih v Kranju, pa tudi za širšo slovensko in jugoslovansko področje. Bogate pedagoške izkušnje in velik ugled, ki ga je dopolnjevala zagnanost in večno iskanje novih poti sta doživljala potrditve, pa tudi krize in nerazumevanje. Ko je leta 1971 odšel v Ljubljano na Zavod SRS za ■ šolstvo, kot svetovalec za domove, je sprejel zelo pisano dediščino dotedanjega gledanja in dijaške domove v Sloveniji in tudi teoretična spoznanja, ki so bila zelo pomanjkljiva in prenesena na domsko področje z vseh vetrov. Eden prvih je spoznal, da je domsko področje v mnogočem zelo svojevrstno in da je bolj kot v šoli nujno interdisciplinarna obravnava vprašanj vzgoje in življenja v domovih. Domovi so bili še vedno na meji dveh družbenih področij, ki sta si podajala odgovornost za usodo in njihov nadaljnji razvoj. Franjo Klojčnik je nedvoumno utemeljil skupaj s svojimi sodelavci iz zavoda in iz raznih domov, da je vzgoja v domovih področje, ki spada v vzgojo in izobraževanje in, da je socialna funkcija domov drugotna. Da pa bi domovi lahko to vlogo tudi opravljali, morajo imeti ustrezne materialne in kadrovske možnosti. Z rešitvijo teh vprašanj bi se tudi dvignil ugled domov in njihova veljava v družbi. Kako to doseči? Odgovor je bil preprost, pa vendarle ga je bilo zelo težko uresničiti. Zgraditi moramo nove domove in usposobiti pedagoške delavce tako, da bo vzgoja v domovih v resnici prispevala k uresničevanju smotrov socialistične samoupravne vzgoje, ne pa le deklarativno in polovičarsko. S svojimi sodelavci, ki si jih je znal pridobiti z zgledom delavnosti, odgovornosti in požrtvovalnosti, je pridobil celo vrsto somišljenikov tako, da so končno tudi vsi družbenopolitični dejavniki spoznali, da je nujno zgraditi nove domove in usposobiti ustrezne kadre za delo v domovih. Koliko noči, koliko poti, koliko ur — ni mogoče prešteti — je bilo porabljenih, za to, da smo končno sprejeli družbeni sporazum o združevanje sredstev za postavitev domov učencev in študentov vSRS in da danes že gradimo petindvajseti dom iz programa devetindvajsetih domov, ki bodo do leta 1981 zgrajeni v SRS! Lani in letos končuje šolanje v Ljubljani rod domskih pedagogov, ki je s posebnim sklepom Izobraževalne skupnosti začel svoj študij na dislociranem oddelku Fakultete za industrijsko pedagogiko na Reki. V tem času pa je tudi v naši republiki dozorela misel in potreba, da je treba odpreti oddelek za domsko pedagogiko na Filozofski fakulteti in da je lahko dober vzgojitelj v domu, kdor je vsestransko Prof. Franjo Klojčnik strokovno in tudi osebnostno oblikovan. Tudi pri tem so zasluge Franje Klojčnika, neprecenljive. Lahko bi našteval še veliko njegovih funkcij in delovnih uspehov, pa tudi drobnih in velikih priznanj, ki jih je dobil ža svoje delo, vendar menim, da bi s tem osebnost velikega pedagoga prizadel. Vedno je užival in uživa na koncu poti, ko je cilj dosežen in, ko vidi njegovo vrednost. Tako kot je snoval snuje še naprej, saj je častni predsednik Skupnosti domov Slovenije in njen svetovalec. Njegov pogled je še vedno uprt tudi v druge republike, kjer kot predsednik Skupnosti domov Jugoslavije z enako močjo in voljo usklajuje pozitivne dosežke v posameznih republikah in spodbuja tiste, ki se pomena domske vzgoje še ne zavedajo dovolj. Mogoče ni nak~ ljučje, da prav zdaj lahko rečemo, tovarišev Klojčnikov bi bilo potrebno več, zakaj preobrazba vzgoje in izobraževanja v naš družbi terja od pedagoških delavcev mnogo več, kot pa naša službena dolžnost. Vsi smo: naš pedagoški poklic je posebnega družbenega pomena in prav zato je družbeno toliko spoštovan, kolikor ljudje, ki ga opravljamo. Tovarišu Klojčniku želimo ob njegovem jubileju in v novem letu še veliko delovnih uspehov, zdravja in zadovoljstva! ANTON SKOK Komisija za delovna razmerja VZGOJNOIZOBRAŽEVALNEGA ZAVODA VELENJE TOZD OSNOVNA ŠOLA ANTON AŠKERC VELENJE objavlja prosta dela in naloge — učitelja slovenskega jezika Pogoji: P ali PRU slovenskega jezika, nedoločen čas, poln delovni čas. — učitelja glasbenega pouka Pogoji: P ali PRU glasbenega pouka, nedoločen čas, poln delovni čas. Prošnje pošljite v 15 dneh komisiji za delovna razmerja VIZ Velenje, TOZD osnovna šola Anton Aškerc Velenje. Svet delovne skupnosti GIMNAZIJE KRANJ Kranj, Koroška 13 razpisu je dela in naloge — učitelja kemije za nedoločen čas Kandidati za razpisane naloge morajo imeti visokošolsko izobrazbo kemijske usmeritve pedagoške smeri. Rok prijav je 15 dni po objavi. Začetek dela 11. februarja 1980. Strunjanski defektologi v Gradcu Komisija za delavna razmerja OSNOVNE ŠOLE XIV. DIVIZIJE SENOVO razpisuje dela in naloge — učitelja tehničnega in likovnega pouka za nedoločen čas Pogoj: PA ustrezne smeri, lahko tudi absolvent PA. Na voljo je dvosobno stanovanje s centralnim ogrevanjem. Začetek dela: februarja. Prijave pošljite komisiji v 15 dneh po objavi razpisa. Zbor delavcev OSNOVNE ŠOLE LJUBO ŠERCER KOČEVJE razpisuje dela in naloge: — specialnega pedagoga za delo v razredu s polnim delovnim časom za delo v COŠ. Pogoji: specialni pedagog. Delo se združuje za nedoločen čas. Začetek dela: II. polletje 1980. Rok prijave je 15 dni po objavi. Kandidati bodo pisno obveščeni o izbiri v 15 dneh po preteku razpisnega roka. V SR Sloveniji je 8600zmerno in težje duševno prizadetih oseb. Iz leta v leto narašča potreba po odpiranju oddelkov za delovno usposabljanje za to kategorijo otrok. Take oddelke imajo v Strunjanu. Zato so se defektologi-or-topedagogi, ki delajo v tej posebni šoli in v oddelkih za delovno usposabljanje, odločili, da letos obiščejo tako šolo v Avstri- Ogled takega centra za usposabljanje težje prizadetih so jim omogočili kolegi iz Gradca, Strokovna ekskurzija je bila sredi decembra, a njen namen je bil poglobiti znanje in pridobitev novih izkušenj za delo s tako mladino. V premestju Gradca je skupino iz Jugoslavije sprejel župan mesta terše dva predstavnika zavoda za šolstvo. Skupina se je odpeljala v Ro-senhain, ki je eden od najlepših predelov Gradca. Tu je namreč mesto Gradec ustanovilo po- -sebno osnovno šolo, zavetišče in otroški vrtec za težje prizadete otroke. Zametki te ustanove segajo tja do 1967. leta, ko je začel delovati posebni otroški vrtec. Kasneje so ustanovili še posebno osnovno šolo z zavetiščem, ki sta se priključila k že obstoječemu vrtcu. V centru deluje team strokovnjakov pod vodstvom zdravnika specialista za nevrologijo in psihiatrijo. Ti strokovnjaki tesno sodelujejoz učitelji in posebnimi vrtnaricami, ki negujejo in vzgajajo za te otroke. Otroci, ki zaradi prizadetosti niso mogli biti vključeni v redno šolo, temveč so jih poučevali na domu, lahko zdaj živijo v skupnosti te šole in zavoda in se bodo kasneje laže vkl jučili v normalno okolje. Pogosto so ti otroci od osmega leta dalje v posebnem vrtcu, nekateri pa bodo v njem dočakali tudi starost 16 ali 17 let, ko bodo lahko šli v zaščitno delavnico ali v dom za težje prizadete. Po ogledu delavnic, bazena, šolske kuhinje in prostora za korektivno gimnastiko so obiskovalci dobili vtis, da je povsod prevladovala domačnost. Po ogledu te ustanove so se odpeljali v Gradec — Andritz — to je kraj, kjer je Deželni center za prizadete; v njem se poklicno usposabljajo ter imajo zaposlitveno terapijo tudi odrasle prizadete osebe. V centru se usposablja sto tiri-deset fantov in dvanajst deklet, uslužbencev pa je dvajset. Imajo tudi nov internat, v katerem stanuje večina varovancev. Zdaj gradijo enoto, ki je oddaljena od Andritza le sedem kilometrov. V to enoto nameravajo vključiti prizadete s kombiniranimi motnjami v telesnem in duševnem razvoju. Obiskovalci so si ogledali delavnice; v katerih vodijo usposabljanje izkušeni mojstri raznih strok, pri delu pa jim pomagajo pomočniki. Tako se v centru usposabljajo prizadeti, za priuči-tev naslednjih poklicev: čevljar, krojač, vrtnar, pleskar, mizar, pletar, košar, tkalec in ključavničar. Pokončanem usposabljanju mojster poišče primerno zaposii-tevza svoje vajenec pri obrtnikih ali privatnih tkalnicah, in sicerza tiste, ki so se izučili kakega poklica; drugi delajo še nadalje v Centru. Delavnice so opremljene / ustreznimi stroji, in sprejemajo dela po naročilih. Po ogledu delavnic je direktor centra vsem obiskovalcem izčrpno predstavil dejavnost te ustanove, ki pomaga prizadetim, da bodo lahko živeli človeka vredno življenje ŠTEFANIJA CVITAN kole=l Slovo Dr. Anton Ocvirk Dolga leta je pestila bolezen dr. Antona Ocvirka, rednega univerzitetnega profesorja v pokoju in akademika, ter mu jemala moči. Vest o njegovi smrti 6. januarja je zaznamovala veliko izgubo ustvarjalca na področju primerjalne književnosti, literarne teorije, slovenske književnosti, široko razgledanega kulturnega delavca, urednika, čigar delo je zdaj težko izmeriti; nesporno pa je, da se je delo dr. Antona Ocvirka trajno vpisalo med pomembne pridobitve slovenske kulture. Nič manjšega pomena ni njegovo pedagoško delo, saj je vzgojil rodove mladih ljudi, ki so z globoko navezanostjo spremljali njegova predavanja na univerzi ter si pridobivali široko znanje poglobljen odnos in kritično jasnost do literarnih pojavov. Dr. Anton Ocvirk je v predvojnem času ustanovil na ljubljanski univerzi katedro za primerjal o književnost in literarno teorijo in jo vodil vse dotlej, dokler ga ni zmogla bolezen. Čeprav je komparativistika imela močna oprošča v tujih zgledih, ki jih je dr. Anton Ocvirk upošteval, pa ne gre prezreti, da si je znotraj zgodovinskega in estetskega pojmovanja književnosti našel raziskovalne možnosti in odprt odnos do slovenske literature v metodoloških in analitičnih postopkih, ki so zanj značilni, jasni, ne brez izvirnih zamisli. Ne glede na to, da je na tej stolici nastal novi rod komparativistov, ki je razširil primerjalno vedo, pa nihče ni mogel mimo obsežnega pedagoškega in razsikovalnega dela dr. Antona Ocvirka. V njegovi učni dejavnosti je bil neprimerno več žlahtnega dela, kot ga je možno ta trenutek predstaviti. V ozadju Ocvirkovega dela stoji njegov leposlovni delež, v pesništvu, prozi. Ni obsežen, omejen okoli leta 1930, vendar tudi ta delež čaka, da ga bo nekdo ovrednotil, prav tako kot njegove kritike o gledališču in zapise literarne narave. Daleč v ospredju pa je njegov raziskovalni in študijski delež. Kritiški začetki v Ljubljanskem zvonu od leta 1929, se kmalu razvijajo v študije v večjih literarnih razsežnostih. Ocvirkova disertacija Levstikov - duševni obraz 1933 prinaša novosti v pojmovanju Franca Levstika, vključeni sp že komparativni vidiki. Če je poprej (1931) napisal Izbranim pesmim Srečka Kosovela študijo s temeljnimi postavitvami, je nakazano gradivo rastlo za temeljito razpravo tako h Kosovelovim Integralom (1967) inzlasti k Zbranemu delu. Ocvirkovi Razgovori so nastali v času pariškega študija. Habilitacijsko delo Teorija primerjalne literarne zgodovine 1936 je tedaj odprlo Slovencem nove vidike in vprašanja francoske klasične šole, ki jih je Ocvirk marsikje presegel. Ze pred vojno je Ocvirkovo ime ožje povezano z urejevanjem Prijatel jeve Kulturne in politične zgodovine Slovencev, h kateri se je po vojni ustvarjalno povrnil. Peter Juteršnik Značilna je Ocvirkova študiju Historizem v literarni zgodovini in njegovi nasprotniki, kjer odklanja formalistično šolo in no-voidealistično miselnost. Pregled slovenske literature od leta 1918 do 1938 je Ocvirkov, načrten poseg v tedanjo sodobno književnost, nasprotujoče mišljenju, da je treba proučevati le oddaljene literarnozgodovinske pojave. V povojnem času je dr. Ocvirk nadaljeval svoje delo z načelnih gledišč, kot jih je začrtal pred vojno in izkustveno obogatil raziskovalne možnosti. Značilna je študija O današnji slovenski prozi (1946) s kritičnim razmerjem do osrednje tedanje domače proze. Eksaktnega duha in z ravnotežjem med potrebno faktografijo in estetskimi vprašanji je podal pri Kersnikovem Zbranem delu. Vprašanje stilistike je razgrnil v razpravi Novi pogledi na pesniški stil (1951) med vidnimi pridobitvami je treba omeniti razpravo Slovenska moderna in evropski simbolizem (1955) in študijo Slovenska literatura in realizem. Pomemben delež ima tudi pri Zbranem delu Ivana Cankarja, ne le kot urednik zbirke, ampak tudi z dvema študijama. O Literarni teoriji (1978) je napisal razpravo za Slovenski literarni leksikon, ki ga je kot urednik široko zasnoval. Seveda ni mogoče obiti Evropskega romana (1977), kjer je dr. Ocvirk strnil svoje študije k posameznim delom pri zbirki Sto romanov, vse do Goetheja, Flauberta, do Prousta, Gidea in Dostojevskega. Razprave v dveh knjigah Li- terarna umetnost med zgodovino in teorijo dajejo izbrano delo Antona Ocvirka, kjer v prvi knjigi poda razprave o slovenskih književnikih,'prav tako v drugi, kjer pa ima tudi kompara-tivistični študiji. Seveda so to le najvidnejši dosežki pokojnikovega znanstvenega in kulturnega dela. Viden delež je dr. Ocvirk opravil kot urednik. V mislih imamo predvsem Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, kjergrezaveč kot 130 knjig in za zbirko Sto romanov. Revijalno urejevanje seže pri Ocvirku v leto 1934, zasluge ima za Slavistično revijo, ki jo je dolga leta vodil, posebno znanstveno izdajo je zasnoval in uredil s Slovenskim literarnim leksikonom, a hkrati dal zgled s prvim zvezkom. Ocvirkovo vodenje Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede pri SAZU tako dobivajo otipljive znanstvene sadove. Ob smrti dr. Antona Ocvirka se zavedamo, da nam je zapustil izredno bogato dediščino. Čeprav je pred nami glavnina celotnega pokojnikovega dela, pa je marsikaj ostalo zgolj v zavesti njegovih slušateljev, v framgen-tih, neobjavljenih zapisih. V objavljenem delu dr. Ocvirka se zrcali širina duha in živa, proučujoča narava človeka, ki je združeval pogled na svetu in po domačem Parnasu s kritično razgledanostjo saj je Ocvirkovo delo daleč preseglo okvire ožje stroke. IGOR GEDRIH OBVESTILO Rdeči križ Slovenije vabi vse občane in delovne ljudi, da se v čim večjem številu udeleže krvodajalske akcije. Prijave sprejema občinski odbor Rdečega križa, v delovnih organizacijah pa aktivist Rdečega križa, odgovoren za krvodajalstvo. Kri je nenadomestljivo zdravilo. Človek lahko s krvjo vedno pomaga. Dajanje krvi je dokaz človečnosti in eno izmed meril naše ozaveščenosti in solidarnosti do sebe in drugih. JANUAR 1980 Pust in žalosten je bil decembrski dan, ko smo zvedeli nepričakovano vest, da Petra Juterš-nika ni več med nami. Besede nikoli ne bodo mogle povedati, kako hudo je bilo vsem, ki smo ga poznali in ki smo z njim preživljali vse dobro in slabo v teh letih njegovega kratkega življenja. Komaj 41 let je minilo, odkar je zagledal luč sveta v prestolnici Makedonije. Že v zgodnji mladosti je prišel s starši v Maribor, kjer je kot osnovnošolec in dijak učiteljišča uspešno končal šolanje. Vrstniki in tudi mlajši se ga spominjajo kot prizadevnega mladinskega aktivista in skromnega, a uspešnega športnika. Spominjamo se ga z atletskih stez, s katerih je odhajal z visokimi priznanji. Dekret, s katerim so takrat razmeščali mlade učitelje, tudi Petru Juteršniku ni prizanesel; moral je v Prekmurje, ki so ga takrat učiteljiščniki imenovali slovenska Sibirija. Kot mlad in zagnan učitelj na Tišini se je hitro vživel v novo okolje; vzljubil je prelepo prekmursko ravnino in ji ostal zvest vse do prerane smrti. Njegovo delo prav gotovo ni bilo lahko; poučeval je veliko predmetov, in ker je pri pouku telesne vzgoje dosegel odlične uspehe, so mu takratni nadzorniki svetovali, naj se zaposli kot učitelj telesne vzgoje na L osnovni šoli v Murski Soboti. Lepi športni dosežki na občinskih in republiških tekmovanjih so bili zrcalo njegovega prizadevanja in temeljitega dela. To je bilo tudi obdobje ustanovitve šolskega športnega društva Mladost, ki je pod njegovim mentorstvom doseglo velike uspehe. Že takrat je delal, učil in se razdajal za mladi rod, za lepše in boljše življenje. To je bilo le nekaj njegovih odlik, ki so ga vo- dile v vrste zveze komunistov, saj je že leta 1960 postal član te organizacije. Nemiren kot je bil, je hotel svoje znanje poglobiti, dopolniti in obogatiti; zato se je tudi odločil za študij zgodovine in zemljepisa na Pedagoški akademiji v Mariboru. Ob pridnem delu je uspešno opravil diplomski izpit in odslej poučeval zgodovino in zemljepis. Prosti čas ob popoldnevih, sobotah in nedeljah pa je še vedno namenjal mladim, predvsem njihovimu športnemu delovanju pri košarki in taborniških panogah. Bil je rojen pedagog, ki je do potankosti poznal delo z mladino, pedagog ki je znal mlade fante in dekleta navdušiti za sleherno dejavnost in delo. Večkrat je dejal, da še med mladimi počutiš še vedno mlad. Z njegovo smrtjo je nastala med nami globoka vrzel. Šopek rdečih nageljnov, ovitih s črnim trakom, na njegovem mestu v zbornici nas opozarja, da veselega, vedrega in nasmejanega Petra ne bo več med nami. Stotine mladih neučakanih in vedoželjnih obrazov je bilo vsak dan okrog njega. Zgodovinski dogodki in športni dosežki doma in v svetu — so bili vsakodnevna tematika njegovih krmljanj v odmorih z učenci. Nenehno je razdajaj svoje moči in pred nedavnim dokončno omagal. Zato bo ostal v nas trajen spomin nanj, spomin na prehojeno pot, ki je zastala, na delo, ki je bilo začeto, a nedokončano. Spomin na veliko skupnih ciljev, ki jih bomo morali uresničiti brez dragega kolega. Peter je Bil eden izmed nas, prijateljski in šegav in spodbujajoč — bil je naš. Zato je toliko bolj težko spoznanje, da smo se od njega za vedno poslovili. KRANJ 11., 15., 16., 17., 18., 21., 22. LJUBLJANA BEŽIGRAD 24. LJUBLJANA VIČ-RUDNIK 23. LJUBLJANA ŠIŠKA 25., 28. LJUBLJANA MOSTE-POLJE 29. LJUBLJANA CENTER 30., 31. RDECl KRIŽ SLOVENIJE Časopis izdajata republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter Izobraževalna skupnost Slovenije — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom. Izdajateljski svet ČZP Prosvetni delavec: Metka Rečnik, predsednica, Jože Deberšek, Tea Dominko, Leopold Kejžar, Marjana Kunej, Milan Marušič, Marija Skalar, Janez Sušnik, Valerija Škerbec, Zdravko Terpin, Milica Tomše, Jože Valentinčič, Boštjan Zgonc. Uredniški odbor Prosvetnega delavca: predsednik Geza Čahuk, Breda Cajhenr tehnična urednica Tea Dominko, odgovorna urednica Marjana Kunej, Rudi Lešnik, Veljko Troha, direktor in glavni urednik Jože Valentinčič, Dušan Zupanc. Naslov uredništva: Ljubljana, Poljanski nasip 28, tel.: 315-585. Naslov uprave: Ljubljana, Nazorjeva 1/1, telefon: 22-284, poštni predal 21, Ljubljana 61104. Rokopisov m fotografij ne vračamo, posamezni izvod 8din. Letna naročnina 150din za posameznike, za delovne organizacije 250din, za študente lOOdin. Št. tek. računa 50101-603-46509. Tiska ČZP Ljudska pravica. YU ISSN 0033-1643 Po mnenju Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje je časnik »Prosvetni delavec« prost temeljnega davka od prometa proizvodov (glej 7. točko 1. odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu). Ivan Berce Po dolgotrajni, zahrbtni bolezni nas jeza vedno zapustil učitelj — ravnatelj osnovne šole Tone Čufar v Ljubljani Ivan Berce. Ivan Berce je bil naš dolgoletni sodelavec in kolega ter kot ravnatelj šole zelo dejaven. Bil je sodelavec. pedagoškega društva Slovenije in član odbora društva od ustanovitve do svoje Smrti. Njegovo delo je bilo vse življenje posvečeno vzgoji in izobraževanju mladega rodu. Nikoli mu ni bilo težko pomagati tistim učencem, ki so bili najbolj potrebni pomoči. Občudovanja vredna je bila njegova velika humanost in še posebno njegov odnos do tistih mladih ljudi, ki so bili najbolj potrebni razumevanja in tople prijateljske besede, da ne bi zašli na kriva pota. _ Ivan Berce se je rodil 21. 12. 1915 leta v Mali Bukovici pri Ilirski Bistrici. Po krivični razmejitvi med Jugoslavijo in Italijo se je vsa družina preselila leta 1920 najprej v Macinec, nato pa v Središče ob Dravi, kjer sta njegova starša ustvarila novo družinsko ognjišče. Kljub težkim življenjskim razmeram so se vsi otroci pridno učili, kar trije, med njimi tudi Ivo, pa so se odločili za učiteljski poklic. Ker so bili vsi napredni in narodno zavedni, so se vključili v NOB. Ivan Berce je obiskoval učiteljišče v Čakovcu in Mariboru, kjer je maturiral leta 1936. Kot napreden učitelj je dobil prvo službeno mesto šele po treh letih čakanja in sicer pri Sv. Joštu na Paškem Kozjaku, pozneje pa v Galiciji pri Celju. Okupator ga je poslal na prisilno delo, odkoder je zbežal. Vključil se je v enote NOB in se bojeval na sremski fronti. Bil je kapetan L razreda. Po vojni je bil najprej učitelj, nato ravnatelj. Februarja leta 1947 je bil imenovan za upravnika Doma dece padlih borcev v Dobruni. Nato je vodil zadružne tečaje in predaval politično ekonomijo v Rogaški Slatini. Leta 1950 je postal ravnatelj srednje veterinarske šole v Ljubljani, hkrati pa je bil upravnik internata srednje veterinarske šole ter upravnik doma tehniških šol v Ljubljani. Tovariš Ivan Berce se je uvrstil v šestdesetih letih med najuglednejše pedagoške delavce v domovih za učence. Kot izreden prijatelj mladine in vsestranski družbeni delavec sodi med tiste zagnhnce — pionirje, ki so začeli boj za preusmeritev družbenega in strokovnega naziranja o vlogi in pomenu domov za učeni srednjih šol in tako postali nep' sredni utemeljitelji sedanj smeri poglabljanja vzgojne pral se, reševanja kadrovske probU malike in strokovnega povezi vanja pedagoških delavcev f domovih. Napisal je več strokovnih sl stavkov in organizacijsko t‘ vsebinsko sodeloval pri nastani priročnika za vzgojitelje, ki ga ' Venčeslav Čopič predstavil ! uvodu kot prvo brazdo na pf dročju domske vzgoje. Septembra 1960 je prevZ‘ Osnovno šolo Toneta Čufarja izgradnji in poskrbel, da je bi' dokončana v rekordnem čas' pouk je organiziral že septembi leta 1961. Solo je uspešno vod kar 15 let do upokojitve. Za ten podatki se skriva velika ustvai jalna moč, neprecenljiva ljubi zen do mladine, zaupanje mlade. Mnogi gojenci Doma padli borcev, dijaki veterinarske šok učenci Toneta Čufarja se g spominjajo, ker jih takrat, ko s1 bili v stiski in so iskali pri njen pomoči, tolažbe in nasvetov, n nikoli razočaral. Vedno je naši čas in lepo besedo, saj je razumi stiske mladih ljudi in jim je z bo gatimi izkušnjami rad pomaga Svoje bogate izkušnje je pri našal tudi v društvo pedagoški' delavcev in aktiv ravnatelje' Tedaj, ko je delal na Osnovni šo Tone Čufar, je dosegel visok strokovno raven dela. Sola je da jala hospitacije in nastope z študente pedagoške akademij1 in filozofske fakultete ter stro kovne izpite za učitelje. Bil j tudi član izpitne komisije. Mi1 prvimi je uvedel kabinetni pout Napisal je veliko pedagoški člankov; med temi so zbudili po sebno pozornost sestavki: Orga nizacija dela v domovih, Domsk samouprava. Ob uvedbi kabi netnega pouka v osnovni šol Šola s celodnevnim poukoit Odgovornost za moralno vzgoj mladih v sedanjih pogojih. Pisal je v Sodobno pedagog1 ko. Prosvetnega delavca, Naš1 razglede. Delo, Večer in Otro1 in družina. Napisal je več oddaj1 vzgojnih temah za RTV Ljul Ijana in veliko predavanj za stal še. Za izredno ustvarjalno pedi goško delo je dobil naziv PE DAGOŠKI SVETNIK tervelik odlikovanj in priznanj. Za vse to tovarišu Berce! iskrena hvala. MILAN SIMIČ Alojz Gobec Mirno in neopazno, kakor je zadnja leta živel, je umrl prvi resnično slovenski učitelj v Celju — Alojz Gobec. 29. oktobra 1979 smo ga sorodniki in stanovski kolegi pokopali v Šentjurju pri Celju. Alojz Gobec je bil rojen pred enaindevetdesetimi leti v Zavr-šah pri Grobelnem. Učiteljeval je nad petdeset let, največ v Celju na osnovni šoli, srednji šoli, strokovni šoli, v analfabet-skih tečajih, zadnja svoja aktivna leta pa na takratni posebni šoli. Pri delu v razredu je slovel kot odličen metodik in je bil zato mentor mnogim učiteljskim kandidatom in kolegom na šolah. Kot vzgojitelja ga je odlikovala velika ljubezen do ljudi, zlasti do otrok, ki jih je znal spoznati in jih nato voditi, jim svetovati načrten boj proti alkoholizmu, organizrane pohode v naravo, učence je navduševal za branje, posredoval jim je praktične osnove vrtnarstva in druge oblike zaposlitve v prostem času. Učencem in odraslim je bil zgled domoljuba, zavednega Slovenca in borca ze lepo slovensko besedo. Tak je laže prenašal mnoge neugodnosti, ki mu ( povzročalo zavzeto učiteljevanj v slovenski šoli; tak je šel tudi boj za popolno in samostjno sli vensko šolo v Celju, ki ji je saj našel celo prostor ter živel z nj od njenih temeljev do svof smrti. Do zadnjega je v srečanjih nami rad govoril o časih, ko srn se bojevali za svobodo, za ni jezik ;,ne zato, da bi hvalil sebe ' saj je bil preskromen; rad je j primerjal današnje delovne ii življenjske razmere naših šol takratnimi. Ko je bolj mirni grede ali zgolj po naključju pi kazal kako priznanje npr. za vrl narstvo, za poverjeništvo p1 raznih knjižnih založbah, Z vzorno delo v razredu ipd., je so časno znal priznati tudi naš uspehe, uvideti naše težavi spoznati sedanje probleme. Vi čas je bil čil, razsoden in prijete povezovalec prejšnjih in sed® njih časov, do zadnjega zelo ra! gledan, pošten, skromen učite! prijeten za kramljanje in razmi* Ijanje. Škoda, da smo ga zadnja lei puščali toliko samega! KOLEKTIV ZIU, CELJE