GLASILO LOVSKE ZVEZE SLOVENIJE
yPlarsal 7Č)\\ o-
sedemdesetletnik
Ob pomembnem življenjskem jubileju enodušno čestitamo z iskrenimi željami za Tvojo osebno srečo, zdravje in še mnogo zadovoljnih let
Slovenski lovci
LOVSTVO IN KINOLOGIJA
Prof. dr. Jože Rant
V našem glasilu je bilo že mnogo pisanega o pomenu in vlogi lovstva, pa tudi o kinologiji oziroma o vzreji in vzgoji psov je bilo že marsikaj povedanega. Tudi o medsebojni povezavi lovstva in kinologije se je že dokaj pisalo, toda po mojem mnenju še premalo. Da se je o tem premalo pisalo, so zadnje čase priča razni očitki, posebno proti nam kinologom. Mnogim ni všeč kinološka organizacija. Pravijo, da je toga, neelastična, zastarela in tudi, da je predraga. Mnogim našim članom še tudi ni popolnoma jasno, zakaj mora imeti lovec psa, zakaj ravno čistopasemskega; o šolanem psu pa vedo mnogi še veliko manj. Mislim, da je ravno to vzrok, da se člani, da celo vodilni člani raznih lovskih zvez zaradi nezadostnega znanja in informacij tako radi spotikajo ob kinološko organizacijo. S tem spisom bi hotel celo stvar na splošno nekoliko pojasniti in dati nekaj splošnih predlogov, kako bi se dalo to sožitje izboljšati. Moj namen je edinole ta, kako izpopolniti naše lovstvo in kinologijo, ne bi želel pa vsiljevati kaj osebnega, da ne bo zopet zamere in da me bodo lovci pravilno razumeli.
O našem lovstvu, njegovem napredku, naši lovski politiki nimam kaj pisati, saj upam, da nam je vsem znano, da se vodstvo trudi, kako bi iz leta v leto naše lovstvo izboljšali. Njegov trud gre za tem, kako dvigniti po številu in kakovosti divjad, kako dvigniti lovsko čuvajsko službo, lovsko etiko in lovsko tovarištvo. Dosegli smo po vojni vsestransko zavidljive uspehe. Vse to je plod naše vsesplošne socialistične društvene ureditve. Vsaj jaz sem prepričan, da smo lovci lahko ponosni na te uspehe.
Kako pa je s kinologijo? Tu je pa malo drugače. Ne morem ravno trditi, da ni bilo nič storjenega, nasprotno, nekatere pasemske organizacije lahko pokažejo celo lep napredek, druge zopet manj. Vendar lahko rečem, da množičnega zanimanja za kinologijo pri nas ni, da še mnogi, mnogi lovci ne doumevajo, da jim je pes najboljši pomočnik pri lovu, da ni lovec brez psa lovec, ampak, če že ne rečem ravno »mrhar«, pa vsaj lovski šušrnar, ali kot smo včasih rekli takim lovcem »f inf ar«. Takim lovskim tovarišem, ki nimajo smisla za lovskega psa, bi svetoval, naj se oprimejo drugega športa ne pa lovskega, kajti lovec brez psa škoduje tudi našemu splošnemu gospodarstvu, ker se mnogo divjadi izgubi, če ni na voljo primernih psov.
Naš lovski zakon je napreden, saj ukazuje, da se sme loviti samo s čistopasemskim psom. Naš zakon je pa toliko nepopolen, ker ne pove, da je treba loviti s čistopasemskim in šolanim psom. A ko bi naš lovski zakon še to ukazoval, potem bi bilo kmalu konec vseh nevšečnosti v
lovskih organizacijah. Da pa naš lovski zakon še ne predpisuje, da moramo loviti samo s šolanim psom, je pravilno, vsaj glede na razvoj našega lovstva. Ze to je velik napredek, da smemo loviti samo s čistopasemskim psom. Tak lovski zakon je nam lovcem samo v korist in tudi v tujini žanje veliko priznanje. Potrebno je bilo najmanj 10 let, da se je ta zakon v Jugoslaviji sploh uveljavil. Pomislimo le, da v drugih republikah ni bila kinologija tako razvita kot pri nas in ravno Slovenci smo bili drugim republikam vodnik. V Makedoniji n. pr. se je šele lani pričelo resno delati na tem polju. Če bi lovski zakon tudi ukazoval, da moramo loviti s čistopasemskim in s šolanim psom, bi povzročil v državi nered in bi bilo tudi nesmiselno, ker bi takega zakona sploh ne mogli izvajati. Postopoma pa bo prinesel razvoj časa tudi to, da bo naš zakonodaj ec še dostavil: sedaj, ko imate v Jugoslaviji samo čistopasemske pse, morate loviti le s šolanim psom. Do tega razvoja bo naše lovstvo sigurno tudi prišlo, kajti razvoj vsake dejavnosti vodi do napredka in do izpopolnitve.
Ker se Slovenci radi ponašamo, da smo v Jugoslaviji najbolj napredni, pa se vprašujemo, koliko pa smo pri nas storili za vzgojo pasemskih lovskih psov? Moram reči, da malo. Posamezne lovske organizacije imajo nekaj idealnih kinologov, ki se bavijo z vzrejo in vzgojo psov in skrbe, da so vpisi mladih psov v register dosledno izvedeni, da so psi pravilno vpisani v rodovnik itd.
Mnogim našim lovcem naša kinološka organizacija še ne gre v račun. Očitajo nam, da smo zastareli, okorni, da vsa procedura predolgo traja in da smo predragi. Vse to je deloma res in proti temu se kinologi sami borimo in iščemo poti, kako bi se dalo to stanje izboljšati. Kinološka organizacija ima zelo vezane roke. A ko hočemo, da bodo naše psarne in rodovniki naših psov, naše razstave v inozemstvu in ocene psov mednarodno priznane, moramo biti člani mednarodne organizacije psov, ki ima sedež v Bruslju. Član te mednarodne organizacije sme biti samo ena kinološka organizacija in združenje ene države. To je pri nas Jugoslovanski kinološki savez (JKS). JKS ima proti tej mednarodni organizaciji obveze in smo kinologi vezani na določene predpise. Slovenski kinologi smo že nekajkrat zahtevali, da bi JKS dal naši kinološki zvezi dovoljenje, da sme za našo republiko izdajati tozadevne listine. Iz določenih razlogov do danes še nismo dobili zadevnega dovoljenja češ, potem bi moral dati savez taka dovoljenja tudi drugim republikam in po pravici pravijo, kdo bo potem še jamčil za resničnost in pravilnost izdanih listin. S takim dovolje-
njem bi kinološki savez izgubil v mednarodni kinologiji ugled in zaupanje. Svetoval bi, da bi se člani lovci, posebno tisti, ki so vodilni v lovskih zvezah, podrobneje pozanimali pri Slov. kinološki zvezi, kako je s kinološko organizacijo sploh in kakšni so mednarodni predpisi, ter sem prepričan, da ne bi več prišlo do raznih nestrokovnih in včasih celo žaljivih izjav na občnih zborih. Treba se je pač posvetiti delu, delati in zopet delati —- ker le kritizirati je lahko.
Kako pa smo pri nas v Sloveniji s kinologijo? Kinološka zveza Slovenije je stavila letos Republiški lovski zvezi predlog za povišanje prispevka na člana za 100 din; to je 300 din na leto. Tak predlog je pri nekaterih lovskih zvezah sprožil mnogo razburjenja in kritike. Nekateri, žal celo vodilni člani nekaterih LZ ne razumejo, zakaj bi bilo potrebno zvišati ta prispevek na 300 din. Ne bom tu navajal starih dokazov, da ima kinolog mnogo stroškov, skrbi in dela s psom, preden ga vzredi in vzgoji in da imajo tisti člani lovci, ki so brez psa, pogostokrat koristi od šolanega psa. To so že bolj ali manj znane stvari.
Na splošno pa lahko trdim, da smo v Sloveniji še zelo malo storili na polju šolanih psov in mislim, da je ravno to vzrok, da še mnogi naši lovci ne doumejo poslanstva šolanega psa. Zato so vse te kritike pogosto krivične. Naloga Republiške lovske zveze mora biti v bodoče, da se poslanstvo kinologije propagira v širino in v globino. Propagando, kaj nudi lovcu šolan lovski pes, je treba poživeti v vseh lovskih zvezah in družinah, da bo slehern lovec doumel koristi šolanega psa.
Dejavnost Republiške lovske zveze po vojni bi lahko razdelili sedaj v tri razvojna obdobja.
V	prvo razvojno obdobje smemo šteti: skrb za naselitev v naših po vojni praznih loviščih z malo divjadjo. Republiški lovski zvezi je popolnoma uspelo, da so se naša lovišča napolnila s tako divjadjo. Naj navedem samo fazanerijo Vurberg, ki nas je stala lepe denarje, pa tudi veliko truda, skrbi in tudi nevolje. Ta uspeh je popoln. Zveza ima moralno zadoščenje kljub mnogim kritikam. Zveza je izpolnila svoje poslanstvo, da je danes naseljen fazan po vsej Sloveniji in to v lepem številu. Tudi razplod jerebic, zajca, zareditev gamsov v drugih revirjih je plod naše Republiške lovske zveze.
V	to fazo razvoja bi tudi lahko šteli prizadevanje lovske organizacije, utrditi lovsko etiko in lovsko moralo pri naših lovcih. Skrbela je z vso vnemo za razumevanje pri lovcih za našo socialistično ureditev lovstva. Upam, da je Republiški lovski zvezi uspelo, da danes razume oziroma bi moral razumeti sleherni lovec, da smo lovci samo upravitelji naših lovišč, da je divjad skupna last družbe, da smo lovci samo upravitelji tega bogastva in da mora ves
izkupiček, ki pride od lova, zopet nazaj v lovišče. Po mojem mnenju je ta problem danes že toliko popularen, da je že prišel v meso in kri slehernemu lovcu.
V drugo obdobje našega lovstva bi štel: boni tiranje lovišč in gradnjo lovskih koč. Bo-nitiranje napreduje sicer počasi, a zanesljivo in je za nadaljnji razvoj lovstva odločilnega pomena. Saj se nadaljnji razvoj lovstva usmerja ravno po kategorizaciji lovišč.
Tudi gradnja lovskih koč je dosegla neverjeten razmah in lovske družine so vložile zelo veliko napora in denarja za to vrsto lovske dejavnosti. Da bi lovske koče le res služile lovskim namenom!
Kot tretje obdobje razvoja slovenskega lovstva pa menim je, da bi se pričele naše lovske organizacije intenzivneje zanimati za lovsko čuvajsko službo in za kinologijo. Problem čuvajske službe je zelo pereč in bi rekel, da je še v povojih. Deloma zato, ker nimamo zadosti šolanih čuvajev in ker lovski čuvaj precej živo zareže v finance lovske družine. Ce pa že hočemo imeti gojena lovišča, bomo pa morali na vsak način stremeti za tem, da uredimo lovsko-čuvajsko službo tako kakor zahteva napredno lovstvo.
K tretji fazi našega razvoja pa menim, da se bo treba vendarle enkrat intenzivneje zanimati za lovsko kinologijo. Republiška lovska zveza podpira vsekakor pasemske organizacije, kar je hvalevredno, in kinologi smo ji bili za to vedno hvaležni. Vendar je bilo po mojem mišljenju od strani Republiške lovske zveze še vse premalo podpore. Če drži dejstvo, da lovec brez psa, in še posebej brez šolanega psa — ni lovec, da sta lovstvo in kinologija v tako ozki sorodstveni povezavi, kot brat in sestra, potem bo treba to sorodstvo bolj podpirati. Če smo že žrtvovali za fazanerijo Vurberg milijone in to kot rečeno z velikim uspehom, bi sedaj prešli k tretji fazi razvoja našega lovstva, da bi žrtvovali za kinologijo skozi nekaj let večje denarne zneske v namene kinološke izobrazbe našega članstva.
Pričeti moramo propagirati pri družinah pomen šolanega lovskega psa. Da bi kinologija v lovskih družinah dobila svoje mesto in svoj pomen, bo treba skozi nekaj let žrtvovati večji znesek, n. pr. milijon dinarjev. Letna podpora bi se dala doseči na ta način, da bi n. pr. znižali na polovico dotacijo za znanstveno-raziskovalna dela, drugo polovico bi pa namenili kinologiji. Dotacija bi se dala dobiti tudi še iz drugih virov, ki niso tako nujno potrebni za razvoj lovstva.
Da bi se razširila propaganda o koristi šolanega psa v širino in globino, to je pri lovskih družinah in da bi imele družine za svoje potrebe šolane pse, bi stavil dva predloga, ki naj jih odbor Republiške lovske zveze, če misli, da
sta umestna, premotri in stori na letnem občnem zboru primerne ukrepe.
Prvi tak moj predlog je, da bi se nastavil pri republiški lovski zvezi kot nameščenec stro-kovnjak-kinolog, čigar naloga bi bila prirejati tečaje za kinologe iz področnih lovskih zvez. Ti tečaji naj bi trajali v glavnem v zimskem času po dva, tri tedne in vsaj po en teden v jeseni. Ti tečaji naj bi bili za kinološke referente lovskih zvez obvezni. Udeleževali bi se jih pa lahko tudi drugi člani lovci, ki bi imeli veselje za to dejavnost. Obiskovalcem teh tečajev bi bilo tudi treba povrniti stroške bodisi iz finančnih sredstev LZS ali pa posameznih lovskih zvez. Tak plačan kinolog pri Republiški lovski zvezi bi moral tudi med letom biti na voljo lovskim zvezam kot inštruktor. Njegova naloga bi bila pomagati lovskim zvezam, da bi na svojih terenih organizirale vzgojne tečaje. Ti tečaji bi bili v glavnem namenjeni družinskim kinološkim referentom oziroma lovcem s terena, ki imajo zato smisel in veselje. Lovske zveze bi namreč morale obvezno prirejati po svojih že šolanih kinoloških referentih tečaje pri družinah. Ti kinološki tečaji v družinah bi se morali seveda vsebinsko prikrojiti na take pse, za katere ima družina največ interesa, n. pr. na hribovitih terenih bi se zanimala bolj za bar var j e ali za goniče, druge pa zopet za ptičarje itd. Na ta način bi nudili lovsko in kinološko znanje vsem našim članom na terenu. Izdatki za take tečaje bi se kmalu poplačali, kajti finančni uspeh pri družinah, kjer bi lovili samo s šolanimi psi, bi bil nedvomno veliko večji, kajti pomisliti moramo, koliko milijonov se letno zgubi na
propadli divjadi vseh vrst. Denar, ki bi ga vložili v tečaje, bi se družini kmalu bogato poplačal, lovci pa bi imeli od šolanega psa res pravi lovski užitek.
Drugi moj predlog je ta, da bi se pri Republiški lovski zvezi organizirala psarna večjega obsega, kjer bi se gojile in vzgajale one vrste psov, ki so za naše lovske razmere najbolj uporabne n. pr. ptičarji, šarivci, jazbečarji, braki itd. To psarno naj bi vodil nameščenec kinolog pri zvezi. V tej psarni bi dobili tečajniki tudi praktičen pouk. Kinologi bi pa tudi imeli možnost paritve svojih psov, dobiti paritveni material oziroma tozadevne strokovne napotke. Ta psarna bi tudi z vzrejo in vzgojo mladih psov imela siguren finančni uspeh, ker je za mladega šolanega psa vedno veliko povpraševanje.
Ako bi se slovensko lovsko vodstvo in kinologi zagrizli za nekaj let v to dejavnost, sem prepričan gotovega uspeha. Naši lovci na terenu bi dobili primerno znanje, kaj nudi lovcu šolan pes in koliko mu šolan pes doprinaša finančnega efekta s tem, da mu poišče sicer mnogokrat izgubljen plen. V nekaj letih bi gotovo prekvasili naše lovce za tako dejavnost, s tem bi postali res kulturni lovci in čuvarji naše narave.
Napisal sem to razpravo v dobrem namenu, da bi se lovska in kinološka miselnost med našimi člani izgladila in da bi s tem dvignili naše lovsko znanje. Od vsega tega bi imeli koristi naši lovci in naše lovske družine. Veselilo me bo, če se bo pri republiški lovski zvezi načelo to vprašanje.
Prikaz proučevanja bolezni naše divjadi za obdobje 1956 — 1961
S. Valentinčič
Veterinarski zavod Slovenije je leta 1948 uvedel med svoje rutinske preiskave tudi preiskave poginule divjadi. V osemletnem razdobju od leta 1948 do 1955 je bilo izvršenih 322 preiskav; približno polovica se jih je nanašala na živali iz zoološkega vrta. Vendar se do tega leta nihče v tem zavodu ni posebej bavil s proučevanjem zdravstvene problematike divjadi.
Do sprememb v tem pogledu je prišlo potem, ko je zaživel lovski sektor Gozdarskega inštituta, ki je med svoje sodelavce prištel 3 biologe, 2 veterinarja in enega gozdarja. Proučevanje zdravstvenega stanja divjadi je ta sektor posvečal pozornost tako, da je organiziral med lovci mrežo terenskih sodelavcev, raztelesbe divjadi, ki so se še naprej opravljale v Veterinarskem zavodu, pa je poveril dvema svojima sodelavcema. Ko je tako organiziran lovski sektor IGLGS po 3 letih prenehal delovati in se reduciral na enega sodelavca, je proučevanje patologije divjadi prevzela sedanja Biotehniška fakulteta in ga poverila svojemu Inštitutu za zoo-higieno in patologijo divjih živali (Oddelku za patologijo in gojitev divjadi). Ta je započeto delo lov-
skega sektorja IGLGS na patologiji divjadi nadaljeval, ga dalje razvijal in poglobil. V teh šestih letih (1956—1961) je bilo izvršenih 719 pregledov divjadi in njih delov; na to obdobje se tudi nanaša ta prikaz.
Razume se, da proučevanja patologije divjadi ne bi bilo mogoče izvajati brez sodelovanja lovcev. Čeprav je več kot neprijetno mrtvo divjad nositi iz lovišča na pošto, morda včasih zelo daleč, iskati ustrezno embalažo, zapakirati jo in končno še plačati poštnino — so lovci poziv lovskega sektorja IGLGS in kasneje zgoraj imenovanega inštituta vzeli resno in z dokaj obilnim pošiljanjem trupel divjadi — kar posebej velja za nekatere lovske družine — pokazali svojo skrb za zdravje divjadi in s tem za divjad v splošnem. Seveda so s tem, hote ali nehote pripomogli tudi k boju s človeškimi in živalskimi boleznimi, saj ni majhno število bolezni divjadi, ki se prenašajo tudi na človeka in domače živali.
Od 1957 dalje je Inštitut s posebnim dopisom obveščal pošiljatelja materila (trupla, delov poginule divjadi) o rezultatu preiskav, mu skušal dati
pojasnila v zvezi z boleznijo in praktične napotke. Verjamem, da lovci marsikdaj niso v teh odgovorih našli vsega onega kar so želeli, vendar naj bodo prepričani, da jim je strokovnjak iz inštituta vedno sporočil vse po svojih najboljših močeh. Zavedamo pa se, da smo jim ostali dolžni še razna pojasnila, ki jih je lažje dati sedaj, ko imamo pregledano večje število materiala in pa po preteku določenega daljšega časa. Smatram, da je ta čas sedaj prišel in naj bo ta moj prikaz in kar bo še sledilo, odgovor lovcem na razna vprašanja, ki so z našimi vsakokratnimi sporočili ostala nepojasnjena in morda tudi na druga vprašanja o zdravstveni problematiki naše divjadi.
Poleg tega, da s tem prikazom dela do konca leta 1961 izpolnjujem določen dolg nasproti pošiljateljem patološkega materiala, ki je — mimogrede rečfeno —. v veliki meri služil tudi pri podajanju učne tvarine iz lovstva slušateljem gozdarstva in veterinarstva, se mi zdi potrebno to storiti še z enega vidika: z vidika novega financiranja, ki je na vidiku. Veterinarski zavod vse od leta 1948 dalje ni zaračunaval pregledov poginule divjadi; bili so to še časi ko je zavod živel na proračunu. V letih 1956, 1957 in 1958, ko je lovski sektor IGLGS organiziral proučevanje zdravstvene problematike divjadi, je ob pogojih samofinanciranja inštitutov bilo potrebno za to delo poiskati vire financiranja. Lovska zveza Slovenije je proučevanje patologije divjadi financirala 1956 v obliki teme »Patološko-toksikološko-parazitološka ekspertiza divjadi« z 206 400 din; sofinancer je bila bivša Uprava gojitvenih lovišč Slovenije z 58 200 din (poleg 80 000 din, ki jih je dotirala kot avans novooblikovanemu lovskemu sektorju ob začetku njegovega dela). V 1957 je delo financirala samo LZS s 45 850 din in to s plačevanjem posameznih preiskav divjadi. Podobno ga je financirala še 1958 z 29 000 din. Potem ko je lovski sektor IGLGS v dotedanji obliki prenehal obstajati in je sedanja Biotehniška fakulteta prevzela patologijo divjadi, so dotedanji financerji prenehali podpirati to delo z denarnimi sredstvi. Fakulteta ga je kljub temu čisto v svoji režiji nadaljevala v letih 1959 in 1960. Pri tem je lovskim družinam in Lovski zvezi Slovenije še naprej pošiljala izvide o preiskavah. Seveda ni bilo mogoče brez finančnih sredstev vršiti vseh potrebnih ekspertiz, še manj pa organizirati kako plansko akcijo na terenu. Šele 1961 se je stvar obrnila na bolje. Univerza v Ljubljani je tedaj napore fakultete podprla z 280 000 din in sicer namensko za proučevanje bruceloze pri divjih zajcih.
Za 1962 — in upajmo, tudi za nadaljnja leta — se kažejo mnogo boljše perspektive. Sekretariat za kmetijstvo in gozdarstvo LRS je naše delo v 1962 sklenil podpreti s 500 000 din, tudi sklad Borisa Kidriča je že pristal na financiranje dveh tem s področja patologije divjadi (o višini sredstev bi bilo še prezgodaj govoriti), prav tako bo ljubljanska Univerza verjetno zopet med financerji, saj delo na proučevanju bruceloze med zajci še ni končano. Kažejo se torej dobri izgledi, da bomo naše delo mogli še bolj razširiti, oziroma poglobiti in je prav, če napravimo retrospektivno bilanco; dosedanje delo pa nam bo služilo kot izhodišče za bodoče.
Tehnika dosedanjega dela
V osnovi je naše delo bilo dveh vrst: pregledovali smo trupla in dele poginulih divjadi, ki so nam jih pošiljali lovci, smo pa tudi organizirali načrtne, namenske akcije, v katerih smo z lastnimi močmi in s pomočjo lovcev zbirali in pregledovali točno določen material (na primer uplenjene zajce na brucelozo, meso divjih prašičev na trihinelozo ipd.).
Poslani ali zbrani material smo najprej secirali, da bi prišli do tako imenovanih patoloških izvidov. Največkrat se s temi nismo zadovoljili, ampak smo posamezne dele preiskali še bakteriološko, to je, pregledali smo jih na kužne klice; te preiskave so često dolgotrajne, zlasti kadar je material treba nasaditi na posebna gojišča ali ga vcepiti poskusni živalci (miš, golob, morski prašiček) in čakati na rezultat. Sem in tja smo material poslali v nadaljnjo analizo celo v inozemstvo (Kopenhagen). Določeno posebno delo so zahtevale tudi determinacije zajedavcev. V nekaterih primerih smo morali priskočiti tudi k histološki diagnozi, to je pregledu na poseben način obarvanega bolnega tkiva pod mikroskopom, drugič zopet kemilčhi preiskavi; posebno slednje so zahtevne glede časa in glede izdatkov. V posebnih primerih smo vršili razne specialne preiskave, kot na primer trihinoskopijo.
Vse delo smo dokumentirali in dokumente arhivirali.
V vsakem primeru smo težili k etiološki diagnozi, to je k taki, ki nam naj pojasni prvotni vzrok bolezni oziroma pogina, tako, da bi lovski organizaciji lahko svetovali ustrezne ukrepe. To smo po pravilu storili pismeno, v tej ali drugi obliki.
Posebno v primerih organizirane akcije smo naše terenske sodelavce opremili z določeno opremo (tehtnice, polivinilske vrečke, zabojčki itd.) in ustreznimi formularji. Kadar pa smo sami odhajali na teren, smo jemali s seboj ustrezno opremo.
Dotok materiala za preiskave
Najprej bom podal tabelarni pregled v preiskavo poslanega materiala (mrtve in bolne divjadi, organov) in to posebej za lovske družine in posebej za gojitvena (oz. izločena) lovišča. Osnovni pregled materiala z društvenega sektorja bom podal po področnih lovskih zvezah, ker bi tabela po družinah bila zelo dolga.
lovskih Material pošiljale	Poslani
družin lov. družine	material
Lovska zveza področne ____________________________________
	lovske zveze	štev.	°/o*	štev.	
Ljubljana	61	34	56	191	38,6
Kranj	27	13	46	43	8,5
Novo mesto	33	7	21	24	4,8
Kočevje	16	4	25	8	1,6
Trbovlje	14	1	7	3	0,6
Krško	24	6	25	17	3,4
Celje	49	10	20	19	3,8
Maribor	58	11	19	24	4,8
Ptuj	25	7	28	23	4,6
Murska Sobota 38		3	8	4	0,8
Postojna	21	6	28	12	2,4
Nova Gorica	44	10	23	28	5,6
Koper	15	11	80	102	20,4
LZ Slovenije	425	123	29	498	100
* Odstotek od celotnega števila lovskih družin področne lovske zveze.
** Odstotek od celotnega števila materiala, poslanega z društvenega sektorja (t. j. 498 kosov).
Gornji pregled nam kaže, da je večina materiala bila poslana z območja LZ Ljubljana in Koper in to skoraj dve tretjini (točno 59 %>), čeprav zajemata le 17,5% vseh lovskih družin. To pomeni, da pravzaprav ne moremo dajati nekega celotnega pregleda zdravstvenega stanja divjadi za območje vse LZ Slovenije, ampak le za ti dve lovski zvezi,
seveda tudi zanji le v zelo omejenem obsegu (zajec, srna).
Ce bi hoteli iskati vzroke tako slabemu oziroma neenakomernemu pošiljanju patološkega materiala, bi verjetno poleg objektivnih razlogov (neprijetnosti in stroški v zvezi s pošiljanjem, oddaljenost od komunikacij, slabe zveze itd.) zadeli tudi na subjektivne. To bi kazalo na dejstvo, da so lovske družine oddaljene koprske lovske zveze posvečale zdravstvenemu stanju svoje divjadi relativno največjo pozornost in pa na dejstvo, da imamo skoraj v vseh lovskih zvezah posamezne lovske družine, za katere velja isto. Po deset ali več kosov poginule divjadi smo prejeli od naslednjih lovskih družin: Dobrunje, Grosuplje, Ig, Pšata, St. Vid nad Ljubljano, Šmarna gora (LZ Ljubljana), Rižana, Dekani, Koper, Gaberk (LZ Koper), Gorica (LZ Nova Gorica), Središče ob Dravi (LZ Ptuj), Pogorevc (LZ Maribor), Novo mesto (LZ Novo mesto).
Da bi sc oddolžili vsem tistim lovskim družinam, ki so s pošiljanjem patološkega materiala pokazale določeno skrb za zdravstveno stanje svoje divjadi, navajam poleg zgoraj naštetih še ostale lovske družine, ki so nam material pošiljale:
LZ Ljubljana:
Begunje pri Cerknici, Brdo, Brezovica, Cerknica, Domžale, Horjul, Hotcderščica, Iga vas, Komenda, Kresnice, Litija, Logatec, Lukovica, Medvode, Mengeš, Moravče, Polhov gradeč, Rakek, Rakitna, Rakovnik, Rovte, St. Vid pri Stični, Škofljica, Tomišelj, Vič, Višnja gora, Vodice, Vrhnika.
LZ Kranj:
Begunjščica, Bled, Kovor, Kranjska gora, Kropa, Nomenj, Selca, Sorško polje, Sovodenj, Storžič, Šenčur, Tržič, Udinboršt.
LZ Novo mesto:
Črnomelj, Mirna, Mirna peč, Padcž, Trebnje, Toplice.
LZ Kočevje:
Dolenja vas, Osilnica, Ribnica, Sodražica.
LZ Krško:
Boštanj, Krško, Senovo, Veliki Podlog, Videm, Bistrica ob Sotli.
LZ Celje:
Gornji Grad, Grmada, Jurklošter, Kajuh, Ljubno, Log, Mozirje, Rečica (Laško), Šoštanj (Ravne), Šentjur.
LZ Maribor:
Radvanje, Rače, Slov. Bistrica, Bukovje, Dolič, Bistra, Peca, Jamnica, Strojna, Libeliče, Prevalje.
LZ Ptuj:
Kidričevo, Cirkovce, Ivanjkovci, Jože Lacko, Ormož, Spodnje ptujsko polje.
LZ Murska Sobota:
Ljutomer, Petišovci, Slat. Radenci.
LZ Postojna:
Javornik, Pivka, Prestranek, Raša, Senožeče, Tabor-Sežana.
LZ Gorica:
Čaven, Dole, Fajti hrib, Hubelj, Idrija, Lijak, Most na Soči, Nanos, Tribuša.
LZ Koper:
Videž, Zabnik, Hojnik, Istra, Marezige, Izola, Strunjan.
Omenim še to, da je morda še kaka lovska družina, ki nam je material pošiljala, pomotoma ostala neomenjena ali pa je navedena pod drugim imenom, za kar naj ne bo zamere, ker ni storjeno hote.
Poleg lovskih družin so nam pošijlala lovski material tudi razna izločena lovišča in sicer:
kosov
Go j. lovišče	Triglav ....................21
Go j. lovišče	Kozorog.....................60
Go j. lovišče	Rog.........................59
Goj. lovišče	Snežnik .................... 5
Go j. lovišče	Fazan....................... 9
Goj. lovišče	Pohorje ....................13
Goj. lovišče	Ljubljanski vrh ....	6
Ljubljansko polje......................... 2
Fazanerija Vurberg .......................23
Neugotovljenega izvora....................12
Gojitvena lovišča bivše UGL so nam pošiljala predvsem notranje organe uplenjene srnjadi zaradi čisto doldčenih proučevanj (zajedavci, razmerje zajedavci — teža srnjadi itd.), fazanerija Vurberg pa predvsem poginule fazanje kebčke.
Vsa doslej navedena področja, s katerih smo prejemali divjad ali njene dele v patološko preiskavo, so približno prikazana na priloženem zemljevidu Slovenije; približno pravim zato, ker velja ta prikaz za obdobje 1955—60 ne pa za drugo polovico 1960 in za 1961. leto.
Vsega skupaj smo v obdobju 1955—61 prejeli v preiskavo 719 kosov divjadi na patološki pregled, od tega pa po vrstah divjadi takole:
srnjadi .................................312
zajcev...................................289
fazanov....................................68
gamsov ...................................21
jerebic ...................................12
jelenjadi................................. 5
div. prašičev............................. 3
lisice.................................... 3
kozoroga ................................. 2
div. petelina............................. 2
volka .................................... 1
divjo mačko............................... 1
Gornji pregled nam kaže, da izmed 12 vrst divjadi, ki smo jih prejeli v preiskavo, predstavljata samo prvi dve — srnjad, zajci — veliko ve-
čino, to je 84 ®/o skupnega števila, medtem ko tvori ostalih deset vrst komaj 16 °/o. Zajcev in srnjadi smo preiskali približno enako število. To dejstvo nam lahko marsikaj pove, oziroma si ga lahko na več načinov razlagamo, na primer:
—	čeprav je stalež zajcev v Sloveniji res večji kot stalež jerebic in fazanov, je število v pregled poslanih poginulih zajcev toliko večje (zlasti če upoštevamo, da so večina poginulih fazanov bili pravkar izvaljeni kebčki iz fazanerij), da lahko sklepamo, da je zajec dosti bolj podvržen boleznim kot fazan ali jerebica,
—	podobno je razmerje med srnjadjo na eni strani ter prašiči in jeleni na drugi strani; slednji dve vrsti sta boleznim mnogo manj podvrženi kot srnjad, ki jim je zelo podvržena,
—	tudi gozdna kurjad (odrasla) ni boleznim dosti podvržena,
—	poleg srnjadi so med veliko divjadjo gamsi najbolj podvrženi boleznim oziroma poginom; da nismo prejeli večjega števila gamsjih trupel v preiskavo, je verjetno pripisati predvsem težkemu spravilu (in tudi najdbam) poginulih gamsov,
—	konično nam te številke govore tudi o približnem razmerju med staleži naših vrst divjadi.
Poleg bolj ali manj celotnih patoloških preiskav poslane divjadi smo zlasti v zadnjih dveh letih vršili tudi določene specifične preiskave na uplenjeni divjadi, z določenimi ožjimi raziskovalnimi cilji. Tako raziskujemo trihinelozo pri divjadi in smo izvršili skupaj 154 trihinoskopskih pregledov in to na 142 div. prašičih, na 6 lisicah, na 3 volkovih in 3 medvedih. Raziskovali pa smo tudi način prehrane in zajedavce pri tetraonidih in smo tako pregledali 26 velikih petelinov in 14 ruševcev.
Zdravstvena problematika divjadi
Upoštevajoč v prejšnjem poglavju navedene omejitve, bom na tem mestu skušal podati zdravstveno problematiko srnjadi in zajca. Menim, da lahko rečem nekoliko besed tudi o gamsu.
Srnjad
Zdravstvena problematika srnjadi bo evidentna brž ko se ozremo na pregled vzrokov poginov srnjadi (tu ni zajeta odstreljena srnjad),
ki je:
razne zajedavske bolezni	....	112
vnetje prebavil................30
poškodbe (zlomi, rane i. p.) .	.	.	18
glivične bolezni in banalne	inf ek.	13
pljučnica...................... 8
starostna oslabelost........... 6
motnje v brejosti ali pri kotitvi	3
tumorji (rakaste tvorbe) ....	2
zastrupitve (intoksikacije) ...	2
perika ............................... 1
septikemija (zastrupitev krvi) .	.	1
brez točne diagnoze............24
Vidimo, da so zdaleč najpomembnejše bolezni pri srnjadi zajedavske bolezni. Med temi pa so zopet najštevilnejši in obenem najnevarnejši želodčni zajedavci, kar nam kaže naslednji pregled, ki nam pove, koliko odstotkov poginule srnjadi ima katere vrste parazitov:
v °/i poginule srnjadi
želodčne zajedavce ima...............64
pljučne zajedavce ima..............47
črevesne zajedavce ima .	.	.	.	19
nosnega obada ima....................19
metljaja ima.......................13,5
kokcidije ima.........................9
zunanje zajedavce ima.................7
ikre (cisticerkoza) ima...............6
trakulje ima..........................6
Ne samo, da ima želodčne zajedavce največji odstotek poginule srnjadi, ampak so- vprav
ti največji krivci za pogine: predvsem je to haemonchus contortus (zaviti rdečkasti črv). Prav tako je smrtno nevaren zajedavec srnjadi tudi mali metljaj (dicrocoelium lanceolatum) in ne dosti manj nosni obad (cephenomyis stimulator). Niso pa nevarni za življenje srnjadi — vsaj ne v naših pogojih — črevesni zajedavci, kokcidije in zunanji zajedavci, medtem ko so pljučni zajedavci in veliki metljaj nekje v sredini.
Glede drugih bolezni smatram za vredno opozoriti na vnetja prebavil, na glivične bolezni in poškodbe.
Pri vnetjih prebavil gre po večini za zastarana (kronična) vnetja. Njih nastanek si je mogoče tolmačiti v zvezi z zajedavskimi boleznimi pa tudi v zvezi z eventualnimi zastrupitvami ali zastrupljanji s kakimi kemičnimi agensi, na primer z agrokemičnimi. Stvar zahteva seveda temeljitega študija preden lahko kaj določenega rečemo.
Glivične bolezni so, kot vidimo, tudi precej e pogoste pri srnjadi; vsekakor zavzemajo pomembnejše mesto kot kužne bolezni, ki so pri srnjadi, vsaj po naših dosedanjih skušnjah, zelo redke. Naj se na koncu dotaknem še vprašanja pomembnosti bolezni naše srnjadi za domače živali; semkaj spadajo konkretno samo zajedavske bolezni. Za domače prežvekovalce je zelo nevaren metljaj (veliki in mali), ki je za divje in domače prežvekovalce isti in igra tako divjad določeno vlogo v problematiki metljavosti domačih živali — in obratno. Tudi pljučni (dicty-ocaulus viviparus) in želodčni zajedavci (haemonchus contortus) so pri divjih in domačih prežvekovalcih isti in velja za te zajedavske bolezni enako kot je rečeno' za metljavost, le tolika je razlika, da ti zajedavci niso tako nevarni kot metljaj.
Na podlagi naših skušenj lahko' končno rečemo, da pri naši srnjadi nismo ugotovili takih bolezni, ki bi bile prenosljive na človeka. O zdravstveni problematiki srnjadi bo v ostalem še govora v posebnih člankih.
(Konec pride)
Lisičje garje
Carjeve lisice, ki jih omenja v zadnjem Lovcu Franc Golavšek, LD Vransko, niso v naših loviščih novost. O tej bolezni smo večkrat slišali in je bila tudi nekako opisana v Lovcu. Taki primeri so bili ugotovljeni v Laškem, Celju in drugod.
Garje pri lisicah so za te živali zelo nalezljiva bolezen. S časom, posebno v zimskem času, se pri teh živalih, posebno slabotnih, bolezen razširi na vso površino kože. Bolezen prične navadno na glavi, obrazu, okoli oči, na uhljih
in se polagoma širi po životu. Dlaka v celoti izpade, površina kože se lušči in luske odpadajo. Večkrat se opazijo praske in rane, povzročene od drgnjenja zaradi srbeža. Žival, ki sama na sebi zaradi zboljšanja življenjskih pogojev, ne ozdravi, hujša in hira in po dolgem času pogine od kaheksije. Izgleda, da ta bolezen, kjer se pojavi, precej preredči lisičje vrste.
Ni opaženo, da bi lisice prenašale garje na druge lovne živali. Garje pri jelenjadi in srnjadi so redkost, še redkeje pa se opažajo pri divjih
prašičih. Tudi pri zajcih, če se kdaj pojavi, ta bolezen ni nevarna in tudi gotovo nima istega povzročitelja kot pri lisicah. Tudi s ptičjimi garjami (fazan, jerebica) nimajo lisičje nobenega opravka, ker se te pojavijo samo na nogah. Ptičje garje povzroča lunemidocoptes, vtem ko zajčje pa psoroptes.
Za primerjavo pridejo tukaj v poštev edino gamsove garje. Ta bolezen je zelo nalezljiva in nevarna za to vrsto divjati in se rada širi med gamsi. Gamsove garje se redko prenašajo na jelenjad in na srnjad. To se zgodi samo pri zelo razširjenih okužbah pri izčrpanih živalih. Bolezen pri teh živalih je manj nevarna in večkrat preneha sama, če le ni žival preveč izčrpana od drugih bolezni, kakor od črevesnih in pljučnih zajedavcev. I zgled a, da tudi z gamsovimi garjami nimajo lisičje nič skupnega.
Več podobnosti imajo pa lisičje garje s pasjimi garjami. Primerjava obeh bolezni in naravna sorodnost živali govori za to, da bi bile tudi bolezni obojih sorodne. Da se psi okužijo v lovišču od lisic, govori še bolj dejstvo, da največkrat obole lovski psi. Na tej bolezni obole posebno mladi lovski psi, pa tudi drugi in starejši, vendar redkeje. Bolj občutljivi za to bolezen so psi plemenitih pasem z občutljivo kožo, živali, ki so prebolele pasjo kugo, na splošno oslabeli psi. Pomanjkanje vitamina D predispo-nira psa za to bolezen.
Bolezen pri psih se začne pojavljati prav tako kot pri lisicah: na obrazu, na licih, okoli oči, na ušesih in se polagoma širi po vsem životu. Javlja se v skvamozni (luske) in pustolozni (ma-zolji) obliki in v izpadanju dlake. Večkrat se najdejo tudi na psih praske in rane od drgnjenja. Bolezen je zelo trdovratna in odporna proti zdravljenju. Večkrat je zdravljenje brezuspešno.
Pes sčasoma shujša in po dolgem času pogine od kaheksije.
Bolezen povzročajo grinje iz rodu »Demo-dex«, ki so najodpomejše od vseh grinj proti vsakemu zdravljenju. One ne žive na površini kože, temveč kopljejo globoke rove v zgornjih plasteh kože. Grinje prenašajo s seboj gnojne klice in tako se pojavlja na koži, poleg desk variacije tudi pustoloza v obliki majhnih gnojnih mozoljčkov. Ker omenjene grinje žive in se množe globoko v koži, jih tudi razna zdravila težko dosežejo.
Čeprav je bolezen za lisice smrtonosna in precej redči njene vrste, moramo kljub temu to bolezen zatirati. Zatirati moramo obolele živali. — To bolezen moramo zatirati, ker se prenaša na pse. Možno je, da se bolezen prenaša na druge divje in domače živali, čeprav nimamo o tem dokazov. Četudi ni pri teh živalih bolezen tako nevarna, povzroči lahko vseeno škodo, ker obolela žival ne uspeva, temveč hujša in zgubi odpornost tudi proti drugim boleznim. — Končno se lisičje garje sčasoma lahko prilagode tudi
drugim vrstam živali, ki potem obole z vso močno virulenco, kot se do sedaj godi pri psu in pri lisici.
Skupne akcije s pogoni in brakadami, posebno v zimskem času in na snegu bi dale dobre rezultate. Postavljanje mrhovišč in čakanje na roparico je še bolj uspešen način zatiranja te roparice. Se bolj učinkovito je strupitev lisic s cianvodikom,* strihninom, kloroacetonom in podobno. Za to pa morajo biti lovci posebno poučeni in oprezni, da po nemarnosti ali nevešč-nosti ne zastrupe drugih živali ali celo človeka. Na vsak način je treba lisičji rod iztrebiti povsod tam, kjer je lisičja garjavost zelo razširjena.
Uplenjene lisice, okužene s to boleznijo, je treba takoj na mestu neškodljivo uničiti, da jih globoko zakopljemo, ali bolje, da cele sežgemo. Posebno pozornost je treba posvetiti psom, da ne pridejo v dotiko z okuženimi živalmi. Tudi človek, ki je imel v rokah take živali, lahko prenese bolezen na psa. »Gamacid«, sodobno najboljše sredstvo proti garjam, rabimo lahko za zdravljenje, kakor tudi za razkuževanje rok, obleke, predmetov in prostorov.
Potem je treba ugotoviti, če še ni ugotovljeno, katera vrsta grinje povzroča garje pri lisici. Koristno bi bilo ugotoviti tudi vrsto grinje gamsovih garij. Tako bi laže povezovali vse vrste garij, ki napadajo divje in domače živali in ugotovili, kakšna je prenosljivost in razmerje med njimi.
Za to ugotavljanje je potrebno poslati material obolelih živali na Veterinarski zavod Slovenije — Ljubljana. Material mora biti svež. Lahko se pošlje cela žival, ali dele kože, ali pa z nožem oluščena koža z dlako, luskami in krastami. Preparat se mora vzeti na robu obolele in zdrave kože. Materiala mora biti dovolj, najmanj ena epruveta, po možnosti vzet na več delih kože. Pošiljka mora biti vedno neprepustno zaprta, da se okužba ne širi. Za vsak tak primer se lahko posvetujete z vašim najbližjim veterinarjem.
Dr. Milan Orel
* cianvodikove ampule so pri nas prepovedane.
Stanje in pogoji lovskega strelstva v Sloveniji
Medtem ko se lovska organizacija v Sloveniji lahko ponaša z uspehi v gospodarjenju z lovišči, opažamo na drugi strani vse premalo skrbi za usposabljanje lovcev v strelskih veščinah izven lova. Strelstvo, najsi bo s kroglo na stoječe ali gibajoče se cilje ali streljanje na glinaste golobe, daje enakovreden športni užitek kakor lov. V športnem streljanju pa lavno mnogo zaostajamo za našimi sosedi, predvsem glede materialnih pogojev in potrebnih naprav za ta šport. Površen pregled po naših republikah nam pove, da ima LR Hrvatska 5 strelišč, LR Srbija 4, LR Bosna in Hercegovina 2 in LR Makedonija 1 strelišče. Vsa ta strelišča so večja in sposobna za mednarodna tekmovanja. Poleg tega je pri njih tesno sodelovanje strelske in lovske zveze, kar olajšuje delo, da laže premagujejo finančne težkoče. V teh republikah imajo več tekmovanj preko vsega leta med mesti, republikami in za zaključek sezone, še državna prvenstva.
Kaj malo je lovcev v Sloveniji, ki bi podrobneje poznali streljanje na glinaste golobe, ker bi sicer tudi Slovenci v državnem merilu pomenili mnogo več. Jasno je, če ni množičnosti, tudi kvaliteta ne pride sama od sebe. Predpogoj množičnosti so: ustrezni objekti, materialni in organizacijski pogoji ter zainteresiranost posameznikov. Slovenci imamo več manjših neustreznih strelišč z nekvalitetnimi stroji za metanje. Zato ni čudno, da z eno, dvema, tremi skupinami po trije stroji v vsaki skupini, nikakor ne ustrezajo strelišču normalne izmere s petkrat tremi stroji. Razumljivo je, da so omenjena strelišča večji del nezasedena in nezanimiva. Le od časa do časa se za silo usposobijo za kakšno okrajno prvenstvo ali podobno. Potrebujemo pa strelišče mednarodne vrednosti, oziroma zmogljivosti, da bi na njem prirejali mednarodna tekmovanja. Priznati moramo, da do zadnjega ni bilo prave iniciative na odločujočih mestih in je bil skrajni čas, da se naredi prelomnica v razvoju našega lovskega strelstva. S tem namenom je lanskoletni občni zbor LZ Slovenije sprejel sklep o gradnji reprezentančnega modernega strelišča. Upravni odbor LZS je določil potrebna finančna sredstva in v teku so priprave tako, da lahko upamo, da bo novo strelišče v bližini Ljubljane v tem letu izročeno svojemu namenu. Kakor znano, je to zelo drag šport. Posameznik si težko privošči potrebno količino nabojev za vajo. Vaja je pa nujna, če hočemo, da se bomo slovenski lovci dostojno uveljavili. Zato je potrebno, da si poiščemo možnost za nabavo nabojev z regresno ceno. To pa izključno za strelce na glinaste golobe, z natančno evidenco tako dodeljenih nabojev. V ta namen bi bilo treba po vseh družinah uvesti
strelska prvenstva ter 3—5 prvoplasiranim dodeliti naboje (200—300) z regresom. To naj bi mogočila in financirala področna LZ. Ti strelci naj bi imeli v prvi polovici leta pregledno tekmovanje na določeno število golobov. Od tega tekmovanja, ki naj bi bilo za vsako področno LZ posebej, bi pa zopet izbrali 5—7 strelcev. Tem strelcem področnih zvez bi potem LZ Slovenije omogočila cenejšo nabavo nabojev (500 na strelca). Za končno izbiro naj bi, kakor do sedaj, izbrali 6 ali 7 najboljših strelcev iz republiškega prvenstva za nastop na državnem prvenstvu. Na ta način bi kaj kmalu dohiteli lovce iz ostalih republik.
Za večje zanimanje javnosti bi jo bilo treba več in večkrat obveščati o uspehih naših strelcev, najsi bo v športnem listu (Polet, Delo itd.) največ pa v LOVCU, kar do sedaj ni bilo zadostno. Pri vsakem športu pa so diplome važen činitelj za povečanje zanimanja. Zato moramo v bodoče tudi temu posvetiti mnogo več pozornosti. Ko bomo obvladali omenjene probleme in stanje zboljšali, se bo nujno pojavila potreba po dobrem orožju in specialnih nabojih (za šibre). Puške za streljanje na glinaste golobe so posebne izdelave glede na kaliber, zmogljivost, težo in hlajenje. Po večini so te puške težje, (zaradi dolžine cevi) in močnejšega zaklepa, kar močno dviga ceno (150 000—200 000 din). Ker pa posamezniki nikakor nimajo v normalnih okoliščinah pogojev za tako nabavo, je treba nujno računati z nabavo vsaj 5 pušk z ustreznimi kvalitetami od strani LZ, ki bi jih dodelila izbranim strelcem. In to vsako leto posebej, po uvrstitvi na republiškem prvenstvu. Ob vsaki predaji orožja boljšemu strelcu, naj bi odgovorna oseba ali komisija ocenila manjvrednost ali morebitno škodo na vrednosti zaradi malomarne nege orožja od strani zadolžen-ca. Manjvrednost naj bi plačala področna lovska zveza, kateri pripada strelec, škodo zaradi malomarnosti pri negi pa bi povrnil uporabnik puške.
V	8—10 letih bi z letnim odplačevanjem 15 000—20 000 din investicijo amortizirali in tako po potrebi zopet lahko kupili nove puške. Odpisano orožje bi komisijsko prodali ali pa zanj še naprej zadolžili zainteresirane lovce. Malo težje vprašanje so ustrezni naboji. Strelci na glinaste golobe uporabljajo naboje kal. 12, 70 mm dolžine z natančnim polnjenjem smodnika in 34—36 g šiber št. 12 (2,5 mm) in podaljšanim klobučevinastim (polstenim) čepom.
V	Jugoslaviji do sedaj nismo zasledili prodaje doma izdelanih teh specialnih nabojev, čeprav izdelujemo vse potrebne elemente. Zaželeno bi bilo, da bi puškama v Kranju uvedla izdelavo teh nabojev, ki bi imeli na tulcih po-
seben znak za razpoznavo te municije. Menimo, da bi se izdelava s tem ne podražila, le tržišče bi bilo za izdelovalca trdnejše in stalnejše. Saj bi za vso državo 100 000 takih nabojev kaj malo pomenilo. Industrijski način polnjenja bi bil tudi natančnejši in strokovno kontrolirano polnjenje ne bi povzročalo nervoze pri strelcih v primeru slabih strelov med tekmovanjem.
Tako bi na podlagi poskusov in znanstvenih dognanj kmalu ugotovili recept za domače kvalitetne in inozemskim enakovredne naboje. Sedanji način polnjenja in zagotovitev kvalitete kakor tudi varnosti ne vodi k zboljšanju nakazanega problema. Zato kaže resno pristopiti k zboljšanju omenjenih pomanjkljivosti v zadovoljstvo nas vseh.	jože Zadnikar
V jelenjih loviščih Podravine
Otmar Cvirn
Lepega decembrskega dne smo se znašli Franček, Ivo in jaz v udobnem Opel Recordu, opremljeni z vsemi potrebnimi dovoljenji za odstrel jelena v Belišču. Ne bom opisoval našega razpoloženja, saj že teden dni nihče od nas ni zatisnil očesa. Skrbela nas je le hudo zasnežena in poledenela cesta. Vendar je že kmalu za Ptujem cestišče poslalo kopno, proti Zagrebu pa tudi o snegu ni bilo več ne duha ne sluha. Tako nam je pot potekala brezskrbno, v šali in smehu, ki sta le navidezno prikrivala naše notranje razburjenje. Upravnik lovišča, ki smo ga poklicali iz Osijeka, nam je svetoval, naj tu prenočimo ter nas je naročil za naslednji dan na vse zgodaj. Lahko mi verjamete, da smo bili na minuto točno na mestu.
Prijazni upravnik Lovno šumske uprave v Belišču nas je prisrčno sprejel. Ob »kafi i raki ji« nam je pojasnil način lova z vprežnega voza ter nam kratko orisal lovišče. Med kramljanjem smo pripravili orožje in druge potrebščine, nato pa se vkrcali v majhen motorni čoln, ki nas je potegnil kako uro daleč proti toku Drave. Nekje ob gozdni obali izkrcajo mene kot Prvega. Dober pogled si želimo sem in tja in že mi pomagata dva prijazna moža, logar Andrija in. gozdarski tehnik Ilija čez strmo nabrežje in me povabita v bližnje domovanje gozdnih delavcev, da si malo pogrejem premrle okončine. Tu se seznanim še s tretjim akterjem — koči-jažem Miklošem, hudomušnim šaljivcem, ki pozna gozd, lovišče in divjad ko svoj žep in si Privošči marsikatero pikro na račun svojih spremljevalcev. Beseda med lovci kaj hitro steče in kmalu sedemo na dvovprežni voz ko stari prijatelji. Hi, požene Mikloš in že krenemo po široki preseki med častitljivimi gozdovi v neznano. Na vzhodu pa se leno dviga iz ravnine in meglic žareča plošča, jutranje sonce.
Kar po odhodu mi ukaže Andrija, ki vodi lov: »odmah punite pušku.« Uboga štajerska Para ima vtis, da bi v tem trenutku še slona ne zadel, tako me je prevzelo vse to nenavadno doživetje. Vendar storim kakor ukazano, zavarujem orožje, ga postavim med nogi in čakam,
kaj se bo zgodilo. Počasi vozimo po preseki, zavijemo po drugi, ki jo prečka, skozi visoko trstiko ponekod pa kar čez drn in strn skozi goščavo. Visoke in nizke preže, ki jim pravijo »koši« opazim ob posekah in na goličavah in krmišča, bogato založena s senom in celimi gorami koruze. Povsod je videti sledove parkljarjev, jelenov, srnjadi, tudi divjih prašičev, le divjadi ne vidim nikjer. Malo me že skrbi ali morda le ni ugoden dan za tak lov, vendar me tovariši pomirijo, češ da je še zgodaj in da divjad še leži. Nekje pokaže Ilija v gozd in smelo trdi, da je tam košuta, na drugem mestu Andrija — jaz ne vidim ničesar čeprav izbuljim oči ko polž. Da ni to le majhna prevara, ki me naj pomiri, me zaskrbi, vendar zaradi modre previdnosti molčim. Naj fanta kar pokažeta, če res imata kaj, sicer ju povabim na jelena na Pohorje. Saj se vozimo po pokrajini domala že tri ure, dan je že visok, pa še dlake nisem videl. Pri nas bi v tem času gotovo že videl vsaj nekaj srnjadi, če že jelenov ne.
Vsaka stvar pa ima svoj prav. Privadil sem se okolju in se povsem umiril, ko se je slika na mah povsem spremenila. Nekje ukaže Andrija ustaviti. V gostem grmovju ob preseki je zazrl jelena. Ker neugodno stoji poženemo in se vrnemo po drugi poti. Sedaj tudi sam vidim iz kratke razdalje v gozdu mogočnega gospodarja gozdov, lepega deseteraka in košuto. Jelena se kmalu umakneta mi pa nadaljujemo pot. Zanimivo je, da se jeleni ne boje konjev in jih zato v času škartiranja love z voza, ker se jim je na ta način mogoče približati rta idealno razdaljo in preudarno izbrati. živali primerne za odstrel. Sredi gozda naletimo pri krmišču na trop košut s teleti. Mirno nas opazujejo in šele ko se povsem približamo, se vznemirijo in odskočijo. Zavozimo po kolovozu sredi redkega gozda, ko naletimo na trop jelenov. Za lovca, ki to prvič doživi, je to nepozaben pogled. Spremljevalca me opozorita na dva kapitalna jelena v tropu, štirinajsteraka in šestnajsteraka, najboljša in skrbno čuvana jelena v tem delu lovišča. Jeleni se vznemirijo in drug za drugim odskočijo. Brž
Z Ilijo ob plenu
poženemo za njimi skozi gozd do križišča dveh širokih presek. Tu skočiva z Andrijo z voza in trenutek obstojiva. Takrat izstopita slab streljaj od naju oba kapitalna jelena, obstojita sredi preseke, naju nezaupno motrita in se nato elegantno poženeta v bližnje grmičevje. Pogled vreden patrona Huberta, vreden vse dolge vožnje in vseh pričakovanj!
Vozni red je tu menda res drugačen ko v naših krajih. Vse živo je postalo v gozdu od srnjadi, ki jo vidimo povsod ob presekah, posamezno in v tropih, ko se mirno pase, ne meneč se za naš voz. Imam pa vtis, da je srnjad šibka, po večini slabša ko pri nas. Posamezni mladiči so komaj večji od dobrega terijerja. Potujem skozi neznane gozdove ko skozi deželo lovskih sanj. Tu in tam vidimo posamezne jelene in košute s teleti, povsod veliko srnjadi. Menda je pri nas vse to, le ne vidim toliko, ko v teh nekaj urah. Čudovito me prevzame nevajena pokrajina — neskončna ravnina z nepreglednimi gozdovi, goščavami, grmičevjem in trstiko. Popolnoma sem zgubil orientacijo in če bi me moji spremljevalci tu kjerkoli pustili samega, bi menda svoj živ dan ne prišel več iz tega labirinta.
Lagodno se vozeč skozi večjo goličavo proti robu gozda nenadoma zagledamo jelene. Vrli Mikloš sunkovito ustavi in že so trije daljno-
gledi uprti v divjad. Pet jelenov leži med redkim drevjem, en sam pa mirno stoji med dvema debloma tako, da jaz ne vidim glave. Andrija pa ga je spoznal. Star osmerak je, namenjen za odstrel v tem letu. »Spremite se« mi naroči, pri tem pa me miri, češ jelen čvrsto stoji in je povsem miren. Svetuje mi, naj streljam nizko kako ped za pleče. Ko pogledam skozi strelni daljnogled pa opazim, da zakriva jelenu pleče za roko debela suha veja, ki visi pred njim z drevesa in mu sega do kolena. Povem mu, da moram streljati nekoliko bolj za pleče in ko s tem soglaša, rahlo ukrivim prst. V jeku strela plane pokonci pet jelenov, ki sem jih menda zmotil pri prežvekovanju, moj pa se niti ne zdrzne. Počasi se obrne v gozd in jo mahne za ostalimi. »Hudiča« mi uide v tem trenutku, pa ne da bi zgrešil, ko je bil cilj tako velik in lepo viden, razdalja kakih 130 m pa naravnost idealna. Tudi moji spremljevalci so razočarani. Mnenja so, da sem se s strelom prenaglil, čeprav je bilo časa dovolj in da sem zgrešil. Pregledamo na-strel — ne dlake ne krvi! Sicer pa bi moral imeti sokolove oči, če bi hotel na teh tleh najti dlako. Po kratkem posvetovanju, v katerem je vrli Mikloš navijal zame se odločimo, da jelene obidemo in doženemo kako in kaj. Obvozimo gozd in po drugi preseki v pravem kotu za jeleni, ki jih že po nekaj sto metrih dejansko tudi
opazimo. Malo vznemirjeni stoje v gostem grmovju ob preseki in nas radovedno opazujejo. Naštejemo pet jelenov, ki jih Andrija spozna. Oči to torej šesti manjka. Ko sondiramo okolico z daljnogledi pa ga kmalu opazimo, da kakih 70 m za ostalimi stoji sam. Globoko je sklonil glavo, hrbet pa je rahlo ukrivljen. Nedvomno je zadet. Ker s tega mesta ne morem streljati ga obkrožimo, da dobim' pogled na pleče in streljam drugič. Zopet se jelen mirno obrne in zgine v gozd. Pregled nastrela pa pokaže sve-tlordečo kri. Znova nabijem puško, nato pa gremo po sledu, ki vodi skozi gozd v trstiko. Ko se tej približamo pa zaslišimo lomastenje jelena, ki se od nas oddaljuje. Brž je voz za nami. Komaj pa prevozimo nekaj deset metrov, zagledamo mogočno žival, ki počasi prihaja iz goščave na goličavo. Težko stopa, s pobešeno glavo, hudo bolan gospodar gozdov. »Pucajte« za vpijeta v en glas Andrija in Ilija. Pripravim se in vidim jelena ko zastane ob samotni platani, ki mi zakriva njegov trup. Le glava in vrat sta vidna. »Pucajte u vrat« svetuje Andrija. Toda stari prefrigani Staj ere se to pot ne da zapeljati. Mirno počakam dokler se jelen ne premakne in takrat prižgem v sredo na pleče. Kakih sto metrov vstran najdemo jelena s tremi streli, od katerih je prebil trup le drugi, ki je sedel kakih 30 cm za plečem malce nizko.
Moja spremljevalca, ki sta sprva dokaj slabo ocenila moje lovske in strelske sposobnosti, sta me očarala s svojimi prisrčnimi čestitkami. »Stari odlično gadja«, je pribil Ilija
in mi s tem vrnil del izgubljene samozavesti. Ponosno sem si zataknil za klobuk okrvavljen vršiček in nepopisno radosten obstal ob svojem prvem in menda tudi zadnjem jelenu.
Bili smo že kar dobre volje v častitljivi stari logarnici, Andrijevi rezidenci, ko sta prispela Franček in Ivo, oba brez plena. Spočetka sta le težko prikrila nekoliko nevolje nad mojim uspehom. Bila sto tako premražena, da jima tega prav za prav ne morem zameriti. Topla soba, odlična večerja in primerna količina zlate sremske kapljice je kmalu razpršila zadnjo senco nevolje. Po neskončnem ritualu je bil nad menoj svečano opravljen menda zadnji lovski krst. Deležen sem ga bil že v delni alkoholni narkozi in je prišel do bolj bolečega izraza šele naslednjega dne na neskončno dolgi poti proti domu. Res mi je bilo žal, da se nisem pravočasno navadil sedeti na trebuhu.
Tudi moja draga tovariša Franček in Ivo sto naslednjega dne prišla na svoj račun, saj je Ivo uplenil deseteraka Franček pa posebno lepega neparnega dvanajsteraka.
Izpolnila se mi je davno skrito želja, dva nepozabna dneva v enem naših najlepših jelenjih lovišč, pa sta utonila v večnost. Ostala je lepa trofeja, ki mi dogodke teh bežnih ur vedno znova prikliče v spomin. V srce pa se je vselilo, rahko doslej neznano hrepenenje po čarobni lepoti prostranih gozdov ob Dravi, ki v sebi krijejo tako bajno bogastvo naše najplemenitejše divjadi.
REJENČKI
I
Stalno slišimo in beremo o divjih lovcih in psih klatežih, ki ogrožajo lovišča ter povzročajo naši zaščiteni divjadi, zlasti srnjadi občutno škodo. To še posebno za časa visoke brejosti srn in ko te vodijo svoje komaj poležene mladiče. Vsi dobro vemo za taktiko mrharjev, ljudi, ki nimajo nobenega odnosa ne do ljudi in ne do narave. Glavni namen in cilj sta jim plen. Med njimi jih je tudi nekaj, ki se jim ne godi ravno slabo in opravljajo svoj kaznivi posel zgolj iz strasti.
Med kmečkimi posestniki se je zadnja leta pojavila težnja, rekli bi celo sla po nabavi čuvajev za svoja gospodarska poslopja v podobi volčjakov in ovčarjev. Če vprašaš, zakaj ravno take pse, odgovore, da ti bolje lajajo. Vsak pa poudari, da njegov nadobudni kuža srne niti ne pozna, kaj šele zajca. Ko se pa zmrači, lepo sprčijo svoje čuvaje, ki jo takoj mahnejo v lovišče. Taki posestniki dobro vedo, da ponoči lovec dobi psa zelo težko na nauho, pred zoro se pa psi vrnejo z zdravo kožo. Če enega ali drugega na to opozoriš, seveda trdovratno zanika in če enega ali drugega takega psa zmanjka, se sprostita grom in strela in lovci so vse, le človek ne.
Lovske družine pri vsej pozornosti in trudu navadno ne pridejo do zaželenih uspehov. Na eni
strani drži pregovor, kar mačka rodi, vse miši lovi, na drugi se pa pasji zarod zelo hitro množi.
V dobi pred in po poleganju srn se nudijo lovcem ganljivi prizori: ustreljena razpadajoča breja srna ali mrtva srna in mrtev mladič, tudi dva itd. Iz žita, visoke trave ali grmovja pa prihaja slabotno pivkanje negodnega mladiča, ki je na krut način zgubil mater. Zaradi omenjenega pride vsako leto več mladičev-sirot v rejo članom družin, oziroma njihovim svojcem ali bolje, njihovim ženam. Rejenčki postanejo tudi taki mladiči, ki jih pobero bodisi kmečki ljudje, bodisi gobarji z namenom, da bi jih doma zredili in potem zaklali kot jagnje. Če jim lovska družina odvzame živalco, je seveda ogenj v strehi.
LD Hrastnik je 1959 imela v reji kar tri take mladiče. Oskrbo je prevzel starešina, to se pravi, njegova žena, ker se žene pač bolje razumejo na take stvari.
Po začetnih težavah reje so se smjaček in srnici dobro razvijali. Vsak je popil dnevno po 6 del mleka, pozneje pa celo liter in stroški prehrane so se večali, a tudi veselje v družini je bilo z dneva v dan večje. Saj je mladina rasla, se igrala in lovila okoli hiše, ki stoji ob cesti blizu gozda. Sprehodi so se raztegnili v sam gozd. Mnogi mimoidoči so se ustavljali in marsikateri je ljubke živalce ujel na film. Tudi domači brak jazbečar je imel svoj uži-
tek s trojko, ki je postala kakor on, član družine Sršenovih. Budno je pazil nanje, kje so in kaj delajo ter jih spremljal na vsakem koraku.
Mladina je doraščala, njeni pohodi od doma so postajali vedno daljši in že jih ni bilo po dan ali dva domov. Prišla je pomlad in srnjad se je preselila v svoje zelene domove. V znak hvaležnosti je tu pa tam hodila na obisk k svojim vzrediteljem, ker jih je vedno čakalo mleko. Za pomladjo je prišlo poletje, doba ženitovanja srnjadi. Ob prvi ljubezni so popolnoma pozabili na Sršenovo hišo. Za čas prska so ljudje in otroci vedeli mnogo povedati o srnjaku, ki se nič ne boji in da jih celo napada. Marsikaterega otroka je nagnal iz gozda in ga tiral prav v naselje. Poseben rešpekt pred njim so imele ženske, saj je nekatera občutila njegovo rogovje. Starejšo ženico je tako obdelal, da so ji morali v bolnišnici šivati kožo na nogi. Zaradi tega je LD Hrastnik že sklepala o odstrelu tega napadalca. Proti temu je nastopil Jože, član in dolgoletni brakir, mož napadene žene in še danes se iz nje norčuje. Po prsku se je srnjak nekajkrat pojavil na robu gozda in gledal proti Sršenovi hiši. Gotovo sc je hotel zahvaliti za vse dobrote in skrb, lovski družini Hrastnik pa za pomilostitev.
LD Zagorje o/S je tudi 1959 imela srnjačka v reji pri svojem članu Francetu, rudarju in malo-posestniku v samotnih Zavinah, nedaleč od Zagorja. Ta je nekega dne slišal iz žita pivkanje. To je trajalo v presledkih vse popoldne in še drugi dan dopoldne, kar je pomenilo, da mati ni več živa. Zatorej ni kazalo drugega kakor pobrati srnjačka in mu tako rešiti življenje. Omenim naj, da je France takrat imel in ima še danes psico, kratkodlako istrijanko Ajdo. Prav tiste dni je bila Ajda pred porodom. Ko je France prinesel siroto domov, jo je pokazal Ajdi. Ta jo je začela takoj lizati in jo sprejela kot lastno dete. Srnjaček je skušal sesati in tako sta postala kot mati in sin. Skrbno je pazila, da nihče ni prišel do njega in le domačim je dovolila stik z njim. Tudi spala sta skupaj podnevi in ponoči. Vzrejo je prevzela domača hčerka Ančka. Prve dni je bilo pitanje zelo težavno, ker je bil Miko oslabljen in sestradan. Čez dva dni je Ajda skotila in Miku nudila mleko, dokler ga je psica imela. Razume se, da je morala Ančka Miku dajati
dodatke, ker Ajda ni zmogla mleka za številne »otroke«. Bolje je bilo, ko je začel Miko muliti rastline in jesti kruh. Posebno mu je šel v slast ribezel. Z Ančko se je sprehajal po vrtu in travniku okoli hiše in hleva. Ker je bila pasja hišica premajhna za vse, je Ančka spravljala Mika spat v hlev. Vsak dan ga je pasla in bila sta največja prijatelja. Domače je poznal po dahu in če se je približal tujec, je brž skočil Ančki v naročje. Ob taki hrani se je krepko razvijal, bil je debel in zelo živahen. Igral se je z Ančko, igral se je z Ajdo, dirjal okoli hiše in podobno. Domačim je prirastel k srcu in bili so v strahu za njega. Začel je hoditi z njimi na polje.
Neko popolne se je pa dogodilo, česar so se Francetovi bali. Delali so na njivi, nedaleč od hiše. Miko je bil nekaj časa pri njih in potem šel gledat, kaj dela Ajda, ki je bila na verigi ob hlevu. V tem trenutku je prišel volčjak, se pognal proti Miku, ki je dvakrat bežal okoli hleva, ga ujel in tako ogrizel, da je podlegel. Francetovi, ki jih je zguba čustveno zadela, so zahtevali odškodnino in smrt volčjaka. Leta 1961 so Francetovi zopet imeli Mika št. 2. V bližini njihovega doma je gobar pobral srnjačka in ga odnesel v Zagorje. Za to je zvedela LD Zagorje in gobar je moral takoj nesti srnjačka k Francetu in sta ga skupno postavila na mesto, kjer ga je bil gobar pobral. Toda srna na pivkanje ni prišla. Tudi ta Miko 2 je lepo uspeval in je že zunaj spal pod kozolcem, v zelniku ali kjerkoli.
Neko noč zaslišijo Francetovi jokanje Mika. Prišla sta kar dva volčjaka in ga pokončala. France in sin sta sicer takoj skočila na pomoč, a je bilo že prepozno. Volčjaka sta pobegnila, a se vrnila, toda streljanje v temi ni uspelo.
Iz teh primerov vidimo, kakšne upade utrpi srnjad zaradi divjih lovcev, zankarjev in klatečih sc psov. Glede kazni zasačenih divjih lovcev nam je dobro znano. Vemo pa tudi, da imajo nekateri občinski ljudski odbori premalo evidence o psih, ki so prijavljeni kot čuvaji, a niso priklenjeni. Nekateri lastniki psov jih pa ne prijavijo in tako niso taki psi cepljeni. V tem pogledu bi bilo nujno, da nekateri okrajni ljudski odbori poostre kontrolo nad psetino.
Matko Šulin, LD Zagorje o/S
Merilna in gorska palica — novi lovni pripomoček
Streli na velike daljave niso lovski. V določenih primerih pa moramo vendarle streljati na daleč, tako na primer pri gojitvenem odstrelu srn v ravninskih predelih in gamsov v gorah. Tedaj potrebujemo poleg primerno razantnega naboja in natančne risanice z daljnogledom večje povečave, še možnost za zanesljivo oddajo strela. Vsi bolj ali manj prostoročni streli stoje, kleče ali sede so za večino strelcev nezanesljivi, zlasti če se pridruži še kaj lovske mrzlice. Zato iščemo, kam bi puško naslonili. Strel leže z naslonom n. pr. na nahrbtniku je zelo zanesljiv, toda čcsto je nemogoč, zlasti v ravnini, ko trava, grmičevje ipd. zapre i pogled i pot krogli. Podobno je pogosto tudi s strelom kleče. Zato si lovec išče primernega drevesa za strel s prislonom. Tega pa kot nalašč ni pri roki in tako nazadnje streljamo iz neugodnega položaja, z nezanesljivimi izgledi za dober zadetek. Previdnejši lovec se pa oskrbi že poprej s primerno palico, ki jo odreže sproti ali pa jo — zlasti pri hoji v gorah — po stari lovski navadi itak stalno uporablja v obliki znane, na enem koncu okovane gorske palice. Uporabljena kot pripomoček pri merjenju s Puško pa ima taka palica slabo stran, da. se dokaj po smeri maje. Merilna točka potuje nenehno sem in tja, medtem ko ostaja višina dobra. Zato sprožimo nehote iz varnostnih razlogov tako, da zadetek ne bi bil preveč pred prsno votlino ali celo zgrešen pod vratom, torej v trenutku, ko kaže merilna konica bolj proti sredini trupa. Posledica so zadetki v mehko, z vsemi njihovimi neprijetnimi posledicami, zlasti pri šibkejših kroglah. Ob predmetih, ki
so v tlbh trdno zasidrani (drevesno deblo, skala ipd.) je tega nezaželenega prečnega premikanja puškine cevi mnogo manj, le toliko, kolikor ga povzroča strelčevo telo.
Odpomoč bi bila, če bi lovec svojo palico kakorkoli lahko zasidral kar se da negibno v tla. V ta namen lahko služita dve palici postavljeni nav-skriž, palica pa pride v tako nastalo rogovilo. Tudi dve smuški palici lahko enako sldžita, vsaj za strel kleče. Seveda pa tega nimamo vselej pri roki. Poznanih je več bolj ali manj zapletenih konstrukcij, ki naj odpomorejo (n. pr. lovski stolček, ki se mu iz ene noge izvleče teleskopska kovinska palica z naslonom za puško). Zadnji čas pa smo dobili po zamisli dr. Franceta Avčina preprosto domačo konstrukcijo, ki tem težavam v veliki meri odpomore, pa še pripravna gorska palica je hkrati. Presikušena je bila i v ravnini i v gorah in izkazala se je izredno dobro. Zato bo ta model naša Lovska zadruga zaščitila, izdelava in prodajala po nizki ceni, saj je priprava domala v celoti lesena.
Naša domača merilna in gorska palica je do polovice višine prerezana, njen krajši korak se lahko razpre (Sl. 1) in celo spreminja njegova višina za naslon na poševno pobočje (Sl. 2) Razikoračenost krakov lahko utrdimo, če privijemo krilno matico vijaka, ki ju veže. Oba konca zabodemo v tla ali ju ob tla vsaj opremo. Puško naslonimo na roko v rogovili, ki ji višino lahko spreminjamo, grobo s širjenjem oz. oženjem krakov, fino pa z nagibanjem naprej oz. nazaj. Pri strelih stoje se poslužimo zgornjega polnega konca palice. Oprt na dve točki
Merilna in gorska palica Model Avčin
prislon puške stoje
naslon puške kleče
jp' Debeline so risane pretirano !
nadomešča drevo, skalo ipd. za prislon puške na podloženo roko.
Polni konec palice je okovan, za hojo po strmem terenu, snegu, travi. Po želji si na okovani konec vsaikdo lahko sam montira primerno smuško krpljico. Če hodimo po veliki strmini in palico držimo obojeročno, opirajoč se z njo ob pobočje na planincem znani način (Sl. 3), potem naj bo vijak obrnjen v smeri naše hoje, da je tako trdnost palice večja. Krajši krak tudi lahko zasučemo tako, da tvori podporno hkrati z okovano konico, ki jo laže zabijemo v trda tla. Da se kraka zapreta, zadostuje, da postavimo razcepljeni konec palice na tla in celi konec odmaknemo z eno roko v eno ali drugo smer. Ker je gibljivi krajši krak na spodnji točki nekoliko daljši kot cela palica, se le-ta takoj zapre. Da pri tem ne zaškriplje, naj bo drsna ploskev rahlo namazana (smukec, milo, vazelina ipd.).
Kraka sta na konceh zvezana s tem, da nanju nataknemo gumasto kopico, kakršna služi za palice invalidov. S tem krajem pri tleh lahko zasledujemo divjad tiho. Na istem kraju veže palico tudi raz-cepka (šplevta). V njuno uho denemo vrvico, če moramo plezati po terenu, kjer rabimo obe roki. Palico pri tem vlečemo za seboj. Vrvica mora biti enkrat ovita okrog palice ali pa biti stisnjena med kraka.
Z malo vaje se vsak lovec zlahka spozna in spoprijatelji s tem novim koristnim pripomočkom za hojo v gorah, še bolj pa za zanesljiv strel ob neugodnih pogojih. To slednje je glavni namen nove merilne palice. Omogoči naj točnejše zadetke in tako manjša štelivo obstreljene ali zastreljene divjadi.
Lovska zadruga »LOVEC«
Majhen prispevek k članku:
»Moč zajčjega večala« v Lovcu 1961/10.
Bilo je pred 36 leti v zgodnji jutranji uri pod Ostrim vrhom. Klical sem lisico. Iz razdalje 50 metrov opazim zajčka, ki veselo drnca v mojo smer. Na dva metra se ustavi, udari nekajkrat ob tla, kot da bi se zavedal svoje zaščite. Podobno se mi je primerilo z zajčkom avgusta lanskega leta v Medvednici. Svojo radovednost zaradi večala pa sta plačali v enem dnevu dve podivjani mački v zelenem Javorju.
Doživljaj z zajčkom sem imel pred tedni brez večala. Sedim že celo uro kot pribit na brakadi v Starklovem — naši istrski braki 20 po številu so šarili in zvonili okrog mene. Ko je ta nevihta odšla naprej, zaslišim čez kakih 10 minut rahel šum za hrbtom. Previdno se ozrem z očmi nazaj in dva metra za mojim hrbtom se iz loža za smreko počasi dvigne zajec in že me zadaj ovohava. Nato se premakne k nahrbtniku, ki je bil tik ob meni, ga vsega ovoha, nato pa gre počasi 10 korakov na stezo, kjer striže z ušesi, kakor bi premišljeval, katero pot bi ubral. Med tem mu je puška pokazala pot. Hudomušni tajnik družine, ki ve, da moj nahrbtnik brez tekoče hrane ni popoln, je menil, da je zajca gotovo žejalo.
Še nekaj o mojem zvestem spremljevalcu braku jazbečarju Cigratu. Prvi gospodar mu je bil lovec šofer. Še danes najraje skoči v avto in se vozi. Drugi gospodar lovec je zaradi bolezni največ prostega časa prebil s Cigratom v gostilni. Tam se je pes naučil prosjačiti, hodeč po zadnjih nogah. To še danes ponavlja. Ko je ura 11 je že gost menze, kjer je zelo priljubljen, tako da se skoraj sam hrani. Pri meni je že četrto leto. Več let sem upravljal lovsko kočo, ki je od doma oddaljena 2 uri. Cesta se vzpenja do 8(>0 metrov višine v 16 daljših ovinkih. Te sem prevozil že nad štiristokrat s svojim mopedom ob spremljavi Cigrota. Kmalu pa je
poštudiral, da je cesta predolga in se začel posluževati bližnjice. Prečkal je cesto ter me na ovinkih čakal zadovoljno mahajoč z repom. Tako sva prišla hkrati na cilj. Drugače je smrtni sovražnik mačk, ki jih ima mnogo na vesti. Na brakadah je kljub 9 letom še med vodilnimi. Je dober jamar itd. Lani je pa prvič okusil zajčjo dobroto. Odslej se mora lovec požuriti, ko mu prižene zajca pred cev, da je poprej tam kakor Cigro, sicer je borba za zajca. Zaradi starosti ga ne moremo odvaditi te razvade.
Želel bi slišati še druge lovce, če morda pri njihovi motorni vožnji pes tudi ubira bližnjice.
Ivan Rovšnik, Trbovlje
Koliko zimske paše potrebuje jelenjad'
(po dipl. ing. dr. H. A. Wagnerju — der Anblick 1-1962)
Jelen žive teže 250 kg ima želodec za 60 litrov vsebine. Tanko črevo je dolgo 24 metrov in lahko sprejme 18 litrov vsebine. Jelen žive teže 150 kg — kot nekako povprečje — ima prostornino želodca za kakih 36 litrov, tanko črevo pa sprejme okoli 10 litrov tekočine. Tako lahko vzamemo, da je v prebavnih organih prostora za okoli 40 litrov kašnate hrane, zlasti če je pozimi zaradi paše popja in mladih poganjkov, že bolj suha. Jelen, ki mu raste rogovje potrebuje mnogo več mineralnih snovi kakor breja košuta. Ta pa v zadnjih tednih brejosti i'n med dojenjem zopet več maščobnih snovi. Toda med tem se že razvije novo rastje, ki nudi tega dovolj.
Jelen z omenjeno težo in 6 kilogramskim rogovjem, potrebuje torej za prehrano in zgradbo rogovja, dnevno 70 g kalcijevega oksida (CaO) in fosfornokislega anhidrida (PaOs) v razmerju okoli 55 :45. Prebavljivih beljakovin potrebuje dnevno kakih 600 g ter nekako 1500 g ogljikovih hidratov. Vse te hranilne snovi so popolnoma zajete v 9 kilogramih paše
popja in poganjkov in sicer v sprejemljivi, to je prebavljivi obliki. To pašo dajejo nežni poganjki gozdnih vrb, trepetlike, črnega topola, sivega topola, je-rebike, mokovca, skorša, gorskega javora, jesena, bresta, divjega sadja, bukve, črnega gabra, lipe, hrasta, pa tudi gorske zelene jelše in gloga. V polni svetlobi stoječe obrše jelk imajo okoli 20 % teh hranilnih snovi manj.
Pri taki naravni paši ni treba, da si žival svoja prebavila polno nabaše, kar tudi ni dobro. Razen tega naj se pri iskanju tega rastja za potrebno množino hrane krepko giblje sem in tja s hojo. To jo ohranja zdravo, gibljivo in preprečuje dolgočasje.
Tako lahko računamo, da 150 kilogramski jelen dnevno potrebuje 10 kg paše mladih poganjkov, to je v 150 dneh 1500 kg. Po podatkih prof. dr. Ernesta Eber-mayerja iz bavarskih državnih gozdov, producira 1 hektar gozda na leto okoli 400 kg paše od mladih poganjkov do 5 mm debeline. To velja seveda za postransko podrast v naravnih listnatih gozdih, do višine 1 do 2 metra. Na ta način bi bili potrebni štirje hektari gozda s takim mladjem, da bi jelena v času stiske pošteno preredili. Poskusi so pokazali, da so poskusne površine dale mnogo večji donos z mladimi poganjki — tudi tedaj, če se je v njih pasla jelenjad.
Avtor je poskusil ugotoviti, da so za posek zrele jelke, ki so rastle v polni svetlobi, dale povprečno po 54 kg za pašo sposobnih poganjkov (mnoge tudi dvojno količino). Potemtakem bi morali za prehrano takega jelena za 150 dni podreti 40 jelk, to je posekati 80 do 100 plm3 jelovine, da bi dobili zanj 1800 kg potrebne paše. Ta primer kaže le neko povprečje, ki se po krajevnih rastnih pogojih lahko močno spreminja — če bi bila žival v zimskih mesecih navezana zgolj na pašo jelovih poganjkov.
Tako je moč za razne oblike gozdov (čiste, mešane, iglaste, listnate) ugotoviti zmogljivost za zimsko pašo. Pri računanju pre-hranbene zmogljivosti ne smemo pozabiti, da ima travniško seno,
■ 1
ki ima itak skromno hranilno vsebino, le 50 °/o te sposobne za prebavo jelenjadi. S takimi kalkulacijami se izognemo gozdni škodi po jelenjadi — kar pa velja le za ustrezno velika območja. Jelenjad je divjad velikih prostornin.	■». e,
Iz Brd
Čeprav so danes Brda znana širom po naši domovini, čeprav sem lovec že več let in redno berem revijo Lovec, vendar do danes še nisem zasledil članka lovcev iz Brd, čeprav sta tukaj dve lovski družini z nad 70 organiziranimi lovci. Prav zaradi tega sem se danes odločil, da nekaj napišem.
Pred vojno v Brdih ni bilo srnjadi, oziroma je bila zelo redka. Po vojni pa, ko se je tudi tukaj lovstvo uredilo in ko so bile ustanovljene lovske družine, se je stanje veliko izboljšalo tako, da ima danes samo naša lovska družina »Sabotin« v svojem lovišču čez 30 srdnjadi.
V letu 1961 je član naše lovske družine Albin Jeretič našel mlado onemoglo srnico, ki je žalostno vekala. Lovec jo je pustil, ker je mislil, da jo je mati le za krajši čas zapustila. Po dveh dneh je lovec zopet šel glodat za srnico.
Le-ta pa je bila še bolj slaba. Lovec bi ne bil lovec, ko je ne bi odnesel domov in jo pričel negovati z razredčenim oslajenim mlekom. Sprva je srnica dobila grižo, a se je prav hitro opomogla. Danes tehta ta srna Lili že preko 20 kg. Najraje je jedla otrobe in krompir.
V juliju je naš lovec Jože Marinič našel že odraslo srno, ki je bila ranjena in zelo obnemogla. Naključje pa je hotelo, da je prav tedaj prišel do lovca zdravnik dr. Metod Paljk iz Dobrovega in ranjeno srno zašil in zdravil s penicilinom. 2e po nekaj dneh je srna ozdravela in veselo odšla v svoj dom-gozd.
Oba lovca zaslužita pohvalo, saj sta s svojim pravilnim ravnanjem rešila gotovega pogina dve srni. Nič manj pa tudi zdravnik dr. Paljk.
Na sliki je srnica Lili.
Fon za Sedej, Kojsko
Posledice slabega strela
Oster mraz, ki je pritiskal decembrskega nedeljskega jutra 10. 12. 1961, je prisilil dve tretjini članov naše lovske družine, da so ostali za pečjo. Le nekaj najvztrajnejših nas je kljubovalno zagazilo v novo zapadli sneg.
Na stojiščih je bilo skrajno neprijetno, saj je mraz pritiskal, da so po telesu gomazeli mravljinci. To je bil gotovo tudi vzrok, da je Foltijeva sicer zanesljiva roka izstrelila v prvem pogonu edini in očividno nesiguren strel, ker je srna po strelu nekoliko omotično zaplesa'a, nato zginila v gozdu. Na nastrelu je bilo le nekaj dlake in krvavih madežev. Ob koncu pogona sva si bila s Follijem edina, da je najbolje, če pustiva srno, da se umiri in je ne vznemirjava s preuranjenim iskanjem.
Sla sva še v drugi pogon in pozneje tudi k malici, ki se je zaradi naše premraženosti zavlekla kar čez poldan. Po malici sva se odpravila z novimi upi po srno. Že po kratkem sledenju sva ugotovila, da je zavila naravnost proti potočku, ki se vije pod strmim pobočjem. Prečkala je vozno cesto le nekaj metrov mimo domačije našega člana Stefana in jo ubrala čez travnik v ravni črti proti potoku. Kar s ceste sva opazila v streljaj oddaljenem grmovju ob potoku za pehar veliko rdečo liso. Ker so potekle od strela že štiri ure, je bil Folti prepričan, da je srna že za pobrati. Svetoval mi je, naj kar na mestu počakam, da jo bo kar sam poiskal. Vseeno je pripravil puško za vsak primer. Toda ta previd-
nost ni zadoščala. Komaj je preskočil potok in se zapletel v grmovje, sem opazil, da sc srna počasi premika v nasprotno strmino. Folti je zaradi pripognje-nega grmovja ni videl. Takoj sva uvidela, da je srna še piri močeh in bo treba mnogo previdnosti, da bi jo zalezla. Nekaj časa sva šla kar skupaj po sledu. Mod tem je že počivala. Odložila sva nahrbtnika in vso opremo, ki naju je pri prebijanju skozi grmovje močno ovirala. Folti je sklenil, da se postavi na primerno stojišče, jaz bi pa počasi po sledu pritiskal.
Že po nekaj sto korakih pobeljene strmine je do tal pri-pognjeno grmovje delalo na nekaterih mestih prave predore. Znojil sem se kakor poleti v Jakobu. Krvni sled je bil izrazit le na krajih počitka. Kjer pa je burja sneg odpihala in pod košatimi smrekami, sem se moral popolnoma prilagoditi vlogi pravega štirinožnega barvarja. Do tal sklonjen sem moral odmotati razna vozlišča, kjer se je križalo več sledov, da sem obdržal pravega. Sled je vodil zdaj naravnost navzdol pa spet poševno po strmini ali naravnost navkreber. Čas je tekel in dan se je začel nagibati. Nekajkrat sem le za trenutek videl srno, tu in tam tudi Foltija in to je bilo vse. Moči so mi začele pojemati, da so se mi kolena šibila. Vsaka kaplja krvi v snegu pa mi je velela — naprej! Neusmiljeno je nihala tehtnica med močjo narave in sposobnostmi človeka.
Na zemljo se je polagoma spustila noč in objela srno v svoje varno zavetje. Nama s Foltijem je ostala le skrb, ki se je močno odražala po trpkih obrazih. Z veliko težavo sva poiskala najino prtljago in se napotila proti dve uri oddaljenemu domu.
Med potjo sva temeljito pretehtala vsako napako. Brez očitkov sva si priznala, da rodi najmanjša neprevidnost na lovu občutne slabe posledice. Tankočutni Folti, ki ga je opisani dogodek močno dirnil je sklenil, da bo naslednji dan nadaljeval z iskanjem. To obljubo je tudi izpolnil. Toda vse prizadevanje ni rodilo uspeha. Drobni rubini, ki so se očitajoče lesketali v snegu, so bili vse redkejši. Popoldne je začelo ponovno snežiti. Tako je bilo izključeno vsako nadaljnje iskanje.
Prestani trud in neuspešni konec sta zgovorni priči, kako ne-obhodno potreben je v vsaki lovski družini zanesljiv pes krvor-sledec. Žal se zdi to dejstvo mnogim manj važno, kot je v resnici, neprijetne posledice pa kale mnoga lovska doživetja.
Viktor Čeh
Sreča v nesreči
Na nekem jerebičjem lovu v pretekli sezoni je član naše družine lovil ranjeno jerebico in pri tem s puškinimi cevmi zadel ob suho zemljo. Tega sicer ni prezrl, vendar pa je pozabil pozneje pogledati skozi cev. In res, nesreča nikoli ne počiva. Pri naslednjem strelu mu je odprlo na ustju desno cev. Moj nasvet je bil, da bi dal vložiti novo cev. Puška je namreč zelo dobro ohranjena in bi bilo vredno to napraviti.
Vendar se je odločil za amputacijo in dal odrezati kakih 7 cm obeh cevi. Žrtev je bil čo-kira'n del cevi.
Toda glej ga spaka. Naenkrat je postal ta tovariš eden najuspešnejših strelcev na jerebice in fazane. In to bo tudi ostal, če se bo držal primerne razdalje. Raztros šiber se je seveda znatno povečal. Brez razlage je tajna uspeha razumljiva. Preveč zožena cev včasih več škodi kot koristi, če ni v rokah zelo dobrega streca.
Sreča je bila, da ni bil strelec poškodovan, sreča tudi toliko, da bo njegov odstotek zadetkov v bodoče ugodnejši.
Seveda pa ne priporočam, da bi še kdo drug tako popravljal svojo puško. Puškar-strokovnjak omili prehodno zadrego na stopnjo, ki je strelčevim sposobnostim primerna, ne da bi odrezal cevi. Tako so delali tudi tedaj, ko so izumili čok in so mnogi strelci na mah postali zelo neuspešni na lovu. Vsak nov izum rabi čas, da se uveljavi, in dokaže svojo vsestransko uporabnost. Saj divjadi bo vodno manj, zakaj bi potem stremeli za tem, da bi jo lahko ubijali na čimvečjo razdaljo.
Ludvik Marič
Divja raca
Obetal se je lep jesenski dan. Bleda megla je mirno ležala nad jezerom. Nič se ni ganilo na vodni gladini, kar bi motilo spokojni jutranji mir, razen lisk — vodnih putk in čopastih ponirkov, ki so se podili ob robu jezera in se javljali s svojim zadirčnim brlizganjem. Roparske ščuke so se poganjale za manjšimi ribami in si lovile svoj zajtrk. Vmes pa tudi čokati krapi, kakor da bi imeli jutranjo telovadbo.
Mehko omrežje jezera se je vdajalo pod nogami kakor na močvirju. Prvi ribiči so se pojavljali ob jezeru, ki je nastalo od usedanja zemlje zavoljo odkopavanja velenjskega lignita. Šel sem kot mlad, neizkušen lovec na divje race, ki so sc naselile na
petih velenjskih jezerih. Čeprav sem že večkrat hodil tod okoli z lovskimi tovariši, vendar nisem nikoli prišel do strela. Med hojo okoli jezera me iznenadi pet rac, ki so se pokazale pred menoj. Ustrelil sem, toda race so letele naprej kot da ne bi bilo nič in sedle čisto ob robu na drugem koncu jezera. Samo ena, na katero sem meril, je malo zaostala, vendar je sedla poleg drugih. Hitro sem stopil okoli jezera v nadi, da bom še lahko streljal. Toda race so me prej zapazile in odletele, a le štiri. Dolgo sem iskal in končno našel raco v travi, mrtvo. Zadeta je bila samo z eno šibro. Tako sem uplenil svojo prvo divjo raco.
T. U., Velenje
Dirka zajec—lisica—pes
Lani decembra sem se rano odpravil z mojim kdl. istrskim goničem (Razorjem) na zajčke. Ležalo je okoli 8 cm snega, po drevju pa ivje. Na majhnem hribčku Zmajkovcu, ki domonira nad njivami, po katerih vodi vaška pot v Kuželj, obstojim in spustim Razorja. Čez kakih 20 minut zaslišim v daljavi psa in gonja prihaja bliže in bliže. Zapustim stojišče in grem počasi navzdol proti vaški poti, računajoč, da bo po poti verjetno priskakljal zajček. Ko sem bil kakih 150 metrov od poti, pogledam v smer Razorjeve gonje in opazim, da po poti proti meni in vasi beži zajček, 30 metrov za njim pa lisica, za obema kakih 80 metrov živo goni Razor. Z zanimanjem sem opazoval to edinstveno dirko. Ne vem, kakšen bi bil konec dirke, da nisem proti lisici, da jo oplašim, oddal strel. Lisica je po strelu zavila v levo, za njo pes, rešeni zajček pa naprej proti vasi. Prizor si razlagam tako, da je pes verjetno naletel na lisico, ki je lovila zajčka, ta pa je poprijel lisico in tako se je razvila opisana dirka.
Viktor Lipovec, Kuželj
Pokvarjeni naraščaj
Konec pomladi se je od nekod priklatila na naše dvorišče mačka ter se enostavno naselila na seno nad drvarnico. Kakor da spada k hiši, je odvzemala hrano kokošim t. j. odpadke iz kuhinje in se ni mnogo ozirala na vreščanje jajčaric. Drugače je bila plašna. Če se je kdo prikazal izza ovinka, je že smuknila na podstrešje. Ondi je v poletju povrgla dva mladiča, ju dojila nekaj dni, potem pa prepustila usodi. Mi-
javkanje sirot je ganilo srce moje vnukinje, da je začela nositi mleko v skodelicah v skrivališče. Zal ji je bilo pisane muce, ki je imela kožuh vseh barv, razen zelene. Kdaj in kje je zašla v ponvo, ni mogel nihče ugotoviti.
Danes sta mladiča, ko ju opazujem pri igranju prav ljubki živalic!, vendar -mnogo bolj divji kakor mati. Človeku se umakneta že na daleč in kar je najbolj čudno, ne kažeta niti malo mačjih krvoločnosti. Vrabci, golobi in gugutke lahko nemoteno zobljejo hrano poleg kokoši, ti dve mucki se ne zmenita zanje. Ker spita večkrat v kurniku, prištevata vso perjad k domači kure-tini. Le trop tujih vrabcev ju izziva s tem, da se popeljejo v poletu tik nad njima in ju dražijo. Toda ti mucki sklonita glavi, da ne bi dobili kakšne klofute. Najzanimivejša slika pa se mi je nudila pred dnevi. Skozi kuhinjsko okno sem gledal njune akrobacije in se začudil, kako da se ena gugutka ne umakne, čeravno sta se premetavali v bližini nje. Nekaj časa je pozorno gledala, nato pa odkorakala proti pralnici, češ kaj me briga njuna otročarija. Za lov miši sta gotovo nesposobni, ker ju mati v mladosti ni mogla naučiti, pač pa sfa s svojo navzočnostjo v drvarnici, v kleti in drugih pritiklinah, pregnale vse podgane. Zato dobivata obe brezplačen preužitek.
Peter Maroh
Nedeljski doživljaj
Pod večer sem šla z mamo po mleko. Pot je vodila med drevjem. Pod nogami je šelestelo odpadlo listje. Ko sva se vračali, sem nenadoma zagledala na planoti pod gozdom srno. V večernem polmraku se je jasno odražala od gozda. Tiho se je prestopala in voha'a po zraku. Nato se je zopet brezskrbno sklonila in mulila travo. Dlaka ji je bila siva, kar sem opazila, da je že premen j ala svojo sve-tlorjavo dlako s sivo zimsko. Ker sva jo že dolgo opazovali, naju je začelo zebsti. Previdno sem se prestopila. A srna je to slišala. Vzdignila je glavo, povohala, odskočila in zginila med zelenimi smrekami. Veter je zapihal cd nasprotne strani in ji je prinesel dah po človeku. Zal mi je bilo, da sem srno zmotila. Sklenila pa sem, da jo bom hodila še večkrat opazovat.
To se mi je pripetilo le kakšnih HM) m od naše hiše, kar je redkost, saj divjad pride blizu človeških bivališč le v hudi zimi.
Mojca Odlasek
učehka 7. r., Jesenice, Gor.
LOVSKA KINOLOGIJA
O kritiki na pregledih, razstavah in na tekmah
V pogovoru z vodniki in vzreditelji psov jamarjev ob priliki pregledov psov, razstav in tekem, često slišimo razne upravičene in neupravičene pripombe lastnikov oziroma vodnikov, ki gredo na račun sodnikov in prejetih ocen. Zakaj? Popolnoma razumljivo. Vsak lastnik je v svojega psa zaljubljen. Vsak bi želel, da prejme njegov pes najboljšo oceno. Ker pa je pač na svetu vedno in povsod tako, da je le manjši del poklicanih »izvoljen« — se to dogaja tudi v kinologiji. Negodovanja glede prejetih ocen in načinu ocenjevanja bi v večini primerov odpadla, če bi bili vzreditelji vodniki in lastniki primerno poučeni o sami pasmi in o disciplinah, ki se na tekmah preskušajo.
Naša želja in namen sta, da v teku letošnjega lovskega leta v tej rubriki vzrediteljem, vodnikom in lastnikom posredujemo standarde raznih, v to skupino spadajočih pasem in discipline, ki se na raznih tekmah preskušajo. S tem bomo po našem mnenju dosegli, da bodo vzreditelji, vodniki in lastniki pripeljali svoje pse na kinološke prireditve pripravljene tako po zunanjosti kakor tudi glede na delo, ki se preskuša na tekmah. Na preglede bodo privedeni psi, ki bodo za oceno zunanjosti pripravljeni in na tekme — preskušnje psi, ki jih bodo vodniki vsaj delno z osnovnim šolanjem pripravili na preskušnjo.
To pot objavljamo standard nemškega lovskega terijerja. Standard je izdelan po najnovejšem nemškem standardu, ki je za to pasmo odločilen in priznan od mednarodne kinološke federacije (FCI) v Bruslju. Naš Kinološki savez v Beogradu bo ta standard objavil v Kinološkem biltenu, kadar bo prišel na vrsto. Do tedaj pa objavljamo standard danes in naj služi našim kinologom pri vzreji te pasme. Zdi se nam potrebno in umestno, da v izogib morebitnim ugovorom, zakaj moramo priznavati od Nemčije postavljen standard, pojasnjujemo, da je standard določene pasme postavljen vedno od države, v kateri je določena pasma doma. Tako postavlja standard za nemškega kratkodlakega ptičarja Zvezna republika Nemčija, za istrskega goniča postavlja standard Jugoslavija, za poentra postavlja standard Anglija itd.
Standard nemškega lovskega terijerja
Standardni pasemski znaki nemškega lovskega terijerja, ki ih je objavila pristojna nemška pasemska organizacija »Der Deutsche Jagd terier klub« in prijavila mednarodni kinološki federaciji v Bruslju, (Jugoslovanska kinološka zveza jih še ni uradno objavila v kinološkem biltenu.)
Splošno o lovskem terijerju:
Lovski terijer je pozoren, odločen in neustrašen pes. Na lovu ga uporabljamo za jamarjenje t. j. preganjanje dlakastih roparic v rovu. Poleg tega je terijer izvrsten pomočnik lovca pri posameznem lovu na poljsko in vodno perjad ter zajca kot šarivec in donašalec. Posebno pa je uporaben za delo po strelu t. j. za delo na krvnem sledu. Ker je terijer majhen, je prikladen za držanje v mestnih stanovanjih in še prav posebno za jemanje s seboj bodisi v avtomobilih, bodisi v javnih prevoznih sredstvih (železnici, avtobusih, električni cestni železnici). Treba ga je mnogo voditi s seboj v lovišče tudi izven lovne sezone. Dalje ga odlikuje izredna ostrost na roparice, odpornost proti boleznim in nezaupljivost do tujih oseb.
Glava in lobanja:
Lobanja naj bo ploska in med uhljema širša kot pri foksterijerju. Med očmi naj se oži in preide brez ostrega čelnega kolenca v gobec, ki naj bo krajši od lobanje same med zaglav-nico in čelnim kolencem.
Gobec:
Gobec mora biti krepek z izrazitimi ličnicami. Spodnja čeljust naj bo močna. Zobovje mora biti močno, zdravo, popolno in škarjasto.
Smrček:
Smrček mora biti črn, le pri psih čreslene barve sme biti tudi usnjate barve.
Oči:
Oči morajo biti temne, majhne, globoko ležeče, ne odprte in odločnega izraza.
Uhlji:
Uhlji naj imajo obliko velike črke »V«. Morajo biti visoko nastavljeni, ne premajhni in priležni. Vrat:
Vrat mora biti krepek, ne predolg, nekoliko dvignjen z močnejšim prehodom v pleča. Ospredje:
Pleča naj bodo dolga, poševna; noge morajo biti absolutno ravne, mišičaste; dlani nekoliko poševne, kosti pa raje močne kot drobne. Hrbet:
Hrbet mora biti močen in raven ter ne prekratek.
Prsi:
Prsi naj bodo globoke, toda ne nad 2/» višine ter obokane.
Ledje:
Ledje mora biti polno.
Križec:
Naj bo močan in mišičast.
Ozadje:
Stegna naj bodo dolga, mišičasta, položna v pravilnem kotu. Skočni sklep naj leži globoko. Kosti naj bodo močne.
Sape:
Sape ne smejo biti izrazito mačje vendar pa sklenjene in ravno postavljene. Sprednji šapi sta lahko širši od zadnjih.
Stoja:
Pes naj v stoji pokriva prostor, ki ni širši od prostora med šapami in plečno širino.
Rep:
Rep naj ne bo previsoko nastavljen na križcu in naj bo raje ravno kakor izrazito pokoncu nošen.
Dlaka:
Pri tipu resastega terijerja naj bo dlaka gosta, resasta ali žimava in ne prekratka.
Pri tipu gladkodlakega terijerja pa gosta, trda, gladka in bleščeča.
Barva:
Osnovna barva je ali črna ali črno siva (barva divjega prašiča) ali čreslena s svetlejšimi ali temnejšimi rjavimi ožigi (znaki) nad očmi, na glavi, po prsih, nogah in šapah. Priznana je svetla in temna maska. Beli odznaki (lise) na prsih in po šapah so dopustni, vendar nezaželeni.
Višina:
Plečna višina ne sme presegati 40 cm a tudi ne sme biti izpod 33 cm. Višina se meri ob sprednjih nogah do vrha vihra.
Teža:
Idealen pes naj tehta 9 do 10 kg, psica pa 7,5 do 8,5 kg.
Napake, ki bistveno vplivajo na oceno:
Pomanjkljivost zobovja (predmeljaki, podseka-vost ali nadsekavost)
Svetel ali lisast smrček.
Štrleči, tulipasti ali rožnati uhlji.
Mehka, kratka, volnata, redka dlaka. Čokoladnorjava barva dlake.
Neodlakanost trebuha in ledij.
Stranstoja sprednjih in zadnjih nog.
Prekratek hrbet.
Popolna ali skoraj popolna kvadratičnost. Izredno pokonci nošen rep.
Trd in neokreten hod <hoja).
Ti pasemski znaki naj bodo vzrediteljem, vodnikom in lastnikom v pomoč pri vzreji in nakupu lovskih terijerjev.
Pasma, nemški lovski terijer, bo prišla vedno bolj v veljavo predvsem zato, ker je pri nas stopil v veljavo Zakon o prepovedi uporabe ciankalija za uničevanje dlakastih roparic. Uničevati bo treba roparice s pomočjo psov jamarjev, ki so po svojem značaju in ostrosti rojeni za preganjanje roparic.
Jurij Verovšek
Ada Gumnišlca, lastnik Janez Klemenčič Ocena: zunanjost — odlična, delo — odlično
Časi lova brez šolanega psa so za nami
Mnogo beremo o prepovedi nekaterih lovskih pušk, o strelivu, ki nima prebojne moči in o nekaterih nabojih, ki naj bi jih ne izdelovali, ker so zastareli. O takih stvareh se mnogo piše, opozarja lovce na etiko lova ter svari pred nelovskim vedenjem. In vendar, koliko je v naših vrstah še tovarišev, ki hodijo brez šolanega psa na lov.
Nujno je, da se na lovu otresemo zaostale miselnosti, da zavzamemo pravilen odnos do divjadi s tem, da jo z uplenitvijo ne mučimo. Ne samo naša lovska čast, temveč tudi človeška vest nam narekuje, da poiščemo obstreljeno divjad. Toda lov je polovičarski, če ne poiščemo obstreljene divjadi s psom-krvoslednikom.
Izkoristiti moramo zasnovo pasemskega psa ter ga z vajo utrditi, da bo delal to, kar lahko od njega pričakujemo. To ni tako težko pri psih z naravno zasnovo, če je med nami in psom dobra prijateljska vez.
Zaman pa je vse prizadevanje pri šolanju psa, ki nima naravne zasnove, niti dobrega nosu in ne kaže veselja do lova.
Psa z naravno zasnovo moramo vzgajati in naučiti, da bo pazljiv, ubogljiv in vztrajen pri delu. S tako vzgojo in z mnogo vaje izšolamo količkaj razumnega psa, da postane uporaben tovariš za kulturni način lova. Ne domišljujmo si, da bo pes — čeprav z dobro zasnovo — kar sam od sebe, brez šolanja uporaben za lov! Prirojene lastnosti nadarjenega psa moramo s pravilno vzgojo in smotrno šolo tako usmerjati, da ga usposobimo za naše lovske namene.
Nešolan pes je na lovu samo v napoto in jezo. Kje dobimo potrebno znanje? Največ o tem je v drugem delu »Našega lova« od strani 195 do 372, v knjigi »Ptičarji« dr. J. Lokarja in »Naši
Prostor!	Foto VI. Pleničar
Pes Stoji . . .	Foto VI. Pleničar
Prinesi!	Foto VI. Pleničar
psi« istega avtorja, v dela »Brak-jazbečar, njegova vzgoja in uvedba« Viljema Fiirerja in v priročniku »Ptičarji in šarivci«, ki ga je izdalo Društvo ljubiteljev ptičarjev ob svoji 40-letnici. Mnogo dobrega in poučnega gradiva o šolanju in vodenju lovskega psa je tudi v vseh letnikih glasila »Lovec«.
Obsežna je tuja literatura, ki jO' dobimo pri Kinološki zvezi Slovenije in v knjižnici Lovske zveze Slovenije, Župančičeva ulica 9.
Na razna strokovna vprašanja odgovarjajo strokovna društva, klubi itd. V Ljubljani imamo: Društvo ljubiteljev ptičarjev (DLP), ustanovljeno 1921, Klub ljubiteljev brakov (KLB), ustanovljen 1924, Klub za jamarje in terijerje, ustanovljen 1926, Društvo prijateljev brakov-jazbečar jev, ustanovljeno 1929, itd.
Česa se mora pes naučiti, najbolj nazorno kažejo tekme, ki jih prirejajo lovske zveze. Izkušeni vodniki na takih tekmah prepričljivo pokažejo, kako je treba ravnati s psom in kakšnih napak se moramo ogibati.
Ko začnemo s šolanjem psa, šele dobimo veselje do dela z njim in zadovoljni bomo z uspehom sami in naš učenec — pes. S šolanim psom se lovcu na lovu prične novo obdobje zadovoljstva in užitka. S štirinožnim tovarišem in pomočnikom spoznamo šele lepote lova, pa naj bo na polju, v gozdu ali ob vodi.
Posebno zadoščenje pa bomo imeli ob delu psa po krvnem sledu, kjer šolan pes ustvarja prave čudeže. Tej disciplini šolanja lovskega psa moramo posvečati posebno pozornost, če hočemo govoriti o lovski morali in pravičnem lovu, kadar je treba poiskati ranjeno divjad, da jo rešimo muk umiranja, sebi pa rešimo plen in zavest, da smo strnili svojo lovsko dolžnost.
Vladimir Pleničar predsednik DLP
Ob 60-letnici predsednika KZS Franja Dulca in 7 5-letnici Bruna Stareta, je KZS v počastitev jubilantov priredila prijateljski večer v lovskem klubu lvovskega doma v Ljubljani
Uspeh tekme po krvnem sledu
Društvo ljubiteljev ptičarjev v Ljubljani je priredilo ob svoji 40-letnici pod pokroviteljstvom Lovske zveze Ljubljana, preskuš-njo po krvnem sledu za vse lovske pse in sicer 29. X. 1961 v Cerknici. Prijavljenih je bilo 11 psov, udeležilo se jih je 9. Pre-skušnjo so vodili sodniki dr. Janko Lavrič, Jože Škofič in Pavel Cvenkel. Vodja tekme pa je bil Jože Kristen.
Dr. Janko Lavrič je najprej vsem udeležencem pojasnil pomen preskušnje, vodnikom pa podrobno razložil, kaj ta pre-skušnja od psa zahteva. Za tem je predsednik DLP Vladimir Pleničar pozdravil navzoče, posebej pa predsednika LZS dr. Jožeta Benigarja, zastopnika KUS dr. Janka Lavriča, zastopnika LZ Ljubljana Rina Simonetija, sodniški zbor, vodjo tekme Jožo Kristena ter vse vodnike in jim želel veliko uspeha na preskušnji.
Preskušnja se je pričela po sledovih, položenih 18 ur prej. Tekmovalni pogoji so bili zelo otežkočeni zaradi močnega deževja pred prireditvijo. Tudi med tekmo je od časa do časa deževalo. Sicer pa je bila tekma sama dobro pripravljena. Sledovi so bili dolgi 990 do 1000 m. Ob 9 uri dopoldan je bil djan prvi pes na krvni sled. Do 12 ure je preskušnjo opravilo vseh 9 psov, od teh 7 psov s pozitivno oceno in sicer:
I)a DON hanoveranski bair-var RNbar 3111, vodnik lovski čuvaj Jernej Škulj; lastnik LD Rakitna.
Ib) FAP ŠMARJETSKI, kratkodlaki nemški ptičar JRP 1746, vodnik in lastnik dr. Jože Beni-gair, Ljubljana, Savlje 99.
ll)a ENO, brak jazbečar JRBJ 889, vodnik Ivan Dragar, Poko-jišče, p. Vrhnika. Lastnik LZS.
II)b PIK ŠMARNOGORSKI, kratkodlaki nemški ptičar, JRP-ki 1491, vodnik in lastnik Vladimir Pleničar.
II)	c CACK V. PELZEN (Cer), brak jazbečar RMBj 77/S, vodnik Janez Steržaj, Rakek, lastnik LD Rakek.
III)	a TERNA, resasti jazbečar, JRJod 179, vodnik Alojz Mlakar, lastnik LD Žiri.
III)b DIK, kratkodlaki jazbečar JRJ 207 kdl., vodnik in lastnik ing. Šimečeik, Ljubljana.
Na srnjad nista prišla: DIM JRB 960 — brak jazbečar, vodnik Božo Suhadolnik, Borovnica, lastnik LD Borovnica in BORCI, lovski terijer, vodnik Janez Mojš-kerc.
Ob razglasitvi uspehov so vodniki prejeli lepa darila LZS in DLP ter so bile razdeljene lične diplome društva.
Navzlic dvakratnemu opozorilu na prireditev in okrožnicam vsem LD LZ Ljubljana, je bila udeležba lovcev slaba, torej malo zanimanja. Tej prireditvi bo treba v bodoče posvečati več pozornosti in tej disciplini dati večji pomen s strani vodnikov in lovcev sploh.
Ob koncu se je predsednik DLP zahvalil vsem, ki so kakorkoli pripomogli, da je tekma tako odlično uspela.
VI. Pleničar
Sodnik Jože Sko{ic, Cerknica 1961

Republiška tekma lovskih psov po krvnem sledu, v Cerknici 1961 —
priredilo DLP
Sodnik dr. Janko ImvHč Cerknica 1961
'1

Pes je po krvnem sledu pripeljal lovca do plena Cerknica 1961
ZBOR KINOLOŠKIH SODNIKOV IN PRIPRAVNIKOV
Skrb za strokovno pravilno in enotno ocenjevanje psov je povzročila sklep, da se letos sestanejo vsi kinološki sodniki in pripravniki iz Slovenije. Ta zbor bo v dneh od 25. do 27. maja 1962 v nekdanjem lovskem domu pok. dr. Lovrenčiča na Travni gori. Vsem pasmam skupna vprašanja bodo sodniki reševali na sestanku vseh sodnikov, medtem ko se bodo za posamezne pasemske skupine izprašani sodniki bavili s specialnimi vprašanji, ločeno za vsako pasmo. Ob tej priložnosti ho delalo tudi več pripravnikov sodniški izpit.
Kinološka zveza
Prijavljena in zaščitena psarna »Majšperska« za vse vrste ptičarjev, lastnik lovska družina »Dravinja« Majšperk.
Kinološka zveza Slovenije
ODLIKOVANJE
S srebrnim znakom za zasluge na kinološkem polju so bili odlikovani:
Jurij Vercvšek, Ing. Marjan Cvenltel, Viktor Koritnik in Lenarti Zupan.
Kinološka zveza Slovenije
Poročilo
O tekmi ptičarjev, 15. X. 1961 v LD Rače.
Jesenska preskušnja ptičarjev LZ Maribor se je vršila v lovišču LD Rače. Prireditev je bila od domačinov dobro pripravljena, saj je že tradicionalna.
Divjadi je bilo dovolj in je imel vsak pes priložnost, da je večkrat pokazal kaj zna. Ta del lovišča, je zelo prikladen za jesenske preskušnje, ker so v neposredni bližini dani pogoji za poljsko in vodno delo. Za vleke in donašanje je pa bližnji gozd zelo prikladen.
Vreme je bilo ugodno, pihal je rahel veter, le jutranja rosa je bila premočna in je voda ovirala nosno delo.
Na zbirališče so vodniki pripeljali 9 ptičarjev, med temi en žimavec, ostali kratkodlakarji. Sedem jih je tekmovalo v vzrej-ni skupini, dva sta bila starejša in sta tekmovala v poljski skupini.
Po zasnovi sodeč je bilo povprečje na ustrezni višini, pač pa je bilo povprečno znanje v priučenih predmetih daleč pod običajnim nivojem. Naš ptičar mora biti vsestransko rabljiv in zaradi tega mora biti tudi vsestransko voden. Vodno delo ali donašanje je za našega pomočnika bolj važno kot pa stoja pred fazanom.
Pri ptičarjih vzrejne skupine je bil vrstni red tale:
1.	Aco Cirkovški nemški krat-kodlakar z dobro telesno oceno, lastnik in vodnik Anton Šober, je bil v vseh predmetih pozitiven in če bi bila njegova vodljivost in ubogljivost malo boljša, bi bil odličnjak. Po njegovi zasnovi sodeč bi vodniku priporočal, da bi se z njim še trudil in ga utrdil v ubogljivosti in popravil pri donašanju; 177 točk Ila.
2.	Bil, nem. kratkodlaki ptičar prav dobre telesne ocene, vodnik S. Lang, je telesno bil v nekoliko slabši kondiciji. Na terenu je bil v vseh predmetih pozitiven, v priučenih predmetih slabši. Posebno ga bo treba utrditi v ubogljivosti in bo prav dobro služil lastniku in lovski družini; 174 točk, Ilb.
3.	Nono (Aso) edini žimavec na tej tekmi ima prav dobro telesno oceno in je last LD Sladki vrh, vodnik Franc Puhič. Ta žimavec je v hitrosti nekoliko zaostal za kratkodlakarji vendar je v povprečju zadovoljil. Vodniku je bil to prvi ptičar in zaradi tega ni bila vsa zasnova zbujena in izkoriščena. Utrditi ga bo treba v priučenih predmetih in pri vodstvu stroga dosled-
nost pa bo zadovoljivo služil družini; 152 točk, Ilc.
4.	Ajka Cirkovška, kratkodlaka ptiča rka dobre telesne ocene, lastnik in vodnik Jože Frangež, je pokazala izvrstno zasnovo, a je na žalost v priučenih predmetih precej odpovedala. Pri vodnem delu je bila najboljša! Vodniku se priporoča, da jo utrdi v poslušnosti, kar bi bilo v vzrejnem pogledu koristno pri njeni dobri zasnovi; 149 točk.
5.	Biba Betnavska, kratkodlaka ptičarka dobre telesne ocene, lastnik in vodnik Fr. Stubičar, je istotako pokazala dobro zasnovo, le v priučenih predmetih je bila zelo površna in neposlušna. Njen mladi vodnik se bo moral resno potruditi, da jo bo spravil na rabljivo pot; posebno pozornost bo moral posvetiti vlekam; 138 točk.
6.	Bobi Betnavski, nemški kratkodlaki ptičar, lastnik in vodnik M. Matjašič, je pokazal sorazmerno dobro zasnovo, je pa prišel v lovišče brez domače vzgoje in ga vodnik ni imel v roki. Pri priučenih predmetih je odpovedal; 146. točk.
7.	Blanka Betnavska, še neocenjena kratkodlaka ptičarka je med tekmovanjem odstopila.
Po pravilih za poljsko tekmo sta tekmovala dva ptičarja:
1.	Cedo, kratkodlaki ptičar LD Polskava je svojo zasnovo pokazal v zelo dobri luči, je v priučenih predmetih postal zelo površen, znak, da vodnik pri izvajanju lova ni bil dosleden. Starejši pes na vleki perutnine ne bi smel odpovedati. Pes s tako lastnostjo je na lovu nerabljiv; 162 točk.
2.	Bas Radenski, kratkodlaki ptičar dobre telesne ocene, lastnik LD Velka, vodnik Ivan Finkšt, je pokazal dobro zasnovo, ni bil pa dobro voden. V ostalem pa velja isto, kot za štev. 1.; 111 točk.
Ob zaključku se je vodja tekme zahvalil LD Rače za lovišče, ki je bilo na voljo za tekmo, za terensko vodstvo in za priprave, prave.
Vodniki so prejeli praktična darila!
Ivan Caf
PRIJAVLJENE PARITVE Lovski psi:
Kratkodlaki jazbečarji:
Bistra JRJki 212 — Dik JRJki 207, leglo je bilo 11. marca 1962. 207, leglo je bilo 30. aprila 1962. Vzreditelj Franc Planinc, Pesje 18, pošta Videm-Krško.
Bara JRJki 211 — Dik JRJki Vzreditelj Pavel Bogovič, kmet, Spodnja Pohanca 22, pošta Artiče.
Resasti jazbečarji:
Tora JRJos 216 — Boj JRJos 1203, leglo bo 17. maja 1962. Vzreditelj Albin Korošec, Kozina št. 2/b.
Bistra JRJos — Doro iz Uden-boršta JRJos 1180, leglo je bilo 31. marca 1962. Vzreditelj Srečko Vešter, Zgoša 32 a, pošta Begunje.
Kokeršpanjeli:
Drina JRŠK 342 — Gojko Soški JRSK 319, leglo je bilo 24. marca 1962. Vzreditelj Roman Golob, Ljubljana, Bogišičeva 3.
Fatima Soška JRSK 344 — Bis Dravograjski JRSK 339, leglo je bilo 28. aprila 1962. Vzreditelj Bruno Tajnšek, Strmec pri Vojniku.
Špringeršpanjeli:
Ajka Platunska JRSS 93 — Boj Podrakitniški JRŠS 87, leglo je bilo 20. aprila 1962. Vzreditelj Ivan Just, Slov. Bistrica, Partizanska 21.
Nemški kratkodlaki ptičarji:
Bistra Cirkovška JRPki 1234 — Cer Tržaška JRPki 1019, leglo bo 13. maja 1962. Vzreditelj Mirko Cvar, Lenart v Slov. goricah.
Esta RMPki 579 vpis v JR v teku — Cap JRPki 1173, leglo bo
15.	maja 1962. Vzreditelj Domo-vič Janez, Vel. Mraševo 18, pošta Podbočje ob Krki.
Rija Bratonska JRPki 1325 — Lord Polanski JRPki 1972, leglo je bilo 11. aprila 1962. Vzreditelj Jakob Seršen, Banovici 15, pošta Veržej.
Bora Karlovška JRPki 817 — Kit Glinški JRPki 1739, leglo je bilo 26.	aprila	1962.	Vzreditelj
Franc Sekne, Kranj, Huje 43.
Senta	JRPki	1045	—	Kasan
Glinški JRPki 1738, leglo bo 18. maja 1962. Vzreditelj Slobodan Ristič, Ljubljana, Stari pot 6.
Lida	JRPki	1762	—	Mero
JRPki 1483, leglo je bilo 17. aprila 1962. Vzreditelj Stanko Štuhec, Opače 31.
Dara	JRPki	2273	—	Kasan
Glinški JRPki 1738, leglo bo 9. maja 1962. Vzreditelj Drago Vraničar. Škofja Loka, Demšarjevo Predmestje.
Seta Fužinska JRPki 2269 — Pik Šmarnogorski JRPki 1491, leglo bo 5. maja 1982. Vzreditelj Drago Furlan, Ljubljana, Šentvid, Poljane 53.
Sana Fužinska JRPki 2337 — Cii JRPki 2103, leglo je bilo 18. aprila 1962. Vzreditelj lovska družina Ptuj.
Bistra JRPki 1373 — Aro Lo-perški JRPki 2484, leglo bo 9. maja 1962. Vzreditelj Franc Sev-šek, Maribor, Strosmajerjeva 31.
Bajka JRPki 2302 — Dir JRPki 1593, leglo je bilo 26. marca 1962. Vzreditelj Orlando Trampuž, Kostanjevica na Krki.
Lovski terijerji:
Cinca Sladkogorska JRLT 1255
—	Ravs Gorički JRLT 1380, leglo bo 15. maja 1962. Vzreditelj Maks Gradišek, Senožeti 41, p. Kresnice.
Besa JRLT 570 — Nišan Travnogorski JRLT 1526, leglo bo 10. maja 1962. Vzreditelj lovska družina Sodražica, psarna Travno-gora.
Nota Travnogorska (JRLT) RMLT 1119 vpis v JR v teku — Runo JRLT 820, leglo bo 19. maja 1962. Vzreditelj Janez Gorše, Rakitnica 33, pošta Dolenja vas pri Ribnici na Dolenjskem.
Aga JRLT 761 — Ajaks Pan-tovčački JRLT 790, leglo je bilo 24. aprila 1962. Vzreditelj Janez Ažbe, Suha 77, pošta Škofja Loka.
Dina JRLT 687 — Dante Balti a RMLT 988 vpis v RJ v teku
—	leglo bo 4. maja 1962. Vzreditelj Karl Perko, Ivanjci v Slov. goricah.
Dina JRLT 534 — Jago Radvanjski JRLT 591, leglo bo 7. maja 1962. Vzreditelj Jože Bizjak, Ljubljana, Vodnikova 103.
Mis Podreška JRLT 1166 — Cigan Diljski JRLT 1047, leglo bo 6. maja 1962. Vzreditelj Rajko Marenčič, Križe 24 pri Tržiču.
Jola Pobreška JRLT 837 — Dante Baltia RMLT 988 vpis v JR v teku — leglo je bilo 18. marca 1962. Vzreditelj Lojze Jelaržič, Veliko Mraševo 52, pošta Podbočje.
Biba JRLT 300 — Beko JRLT 605, leglo je bilo 30. aprila 1962. Vzreditelj Franc Vodušek, Zahen-berk 23, pošta Logatec.
Ajka JRLT 1546 — Ego JRLT 1053, leglo bo 1. maja 1962. Vzreditelj Jelko Osredkar, Preska 57, pošta Medvode.
Braki jazbečarji:
Cita JRBj 1049 — Cero Bri-nogorski JRBj 574, leglo bo 5. maja 1962. Vzreditelj Drago Belko, Krmelj 6.
Ada JRBj 1103 — Eno JRBj 889, leglo bo 25. maja 1962. Vzreditelj Franc Jerovšek, Gozd Martuljek 18.
Dajda Poljčanska JRBj 703 — Bor JRBj 877, leglo bo 20. maja 1962. Vzreditelj Mirko Lampe, Idrija, Tomšičeva 9.
Dinja JRBj 1071 — Bor JRBj 877, leglo je bilo 29. marca 1962. Vzreditelj Jože Šček, Manče, p. Vipava.
Bistra JRBj 1325 vpis v JR v teku — Mik JRBj 675, leglo je bilo 21. aprila 1962. Vzreditelj Jože Barič, Črnomelj, Pod gozdom 1.
Bajka JRBj 1125 — Bor JRBj 877, leglo bo 7. maja 1962. Vzreditelj lovska družina Prestranek, pošta Prestranek.
Borka JRBj 686 — Agič Staro-dvorski JRBj 705, leglo je bilo
16.	aprila 1962. Vzreditelj Jože Jurečič Veliko Mraševo 54. pošta Podbočje.
Ajka JRBj 1089 — Lovko Ra-titovski JRBj 770, leglo bo 10. maja 1962. Vzreditelj Ignac Tomažič, Poljače 135.
Dijana JRBj 779 — Eks JRBj 890, leglo bo 15. maja 1962. Vzreditelj lovska zveza Celje, Razlagova ulica 13.
Bora JRBj 918 — Bor JRBj 877, leglo bo 5. maja 1962. Vzreditelj Alojz Tratnik, Idrija, Staneta Rozmana 1.
Sama JRBj 1153 — Bojči JRBj 1081, leglo je bilo 23. aprila 1962. Vzreditelj Milan Čurin, Spod. Javorje 9, pošta Črna.
Kratkodlaki istrski goniči:
Bela JRGki 1261 — Bil JRGki 3237, leglo je bilo 10. aprila 1962. Vzreditelj Stojan Obljubek, Drnovk 11, pošta Dobrovo v Brdih.
Ajda JRGki 3083	— Ago
JRGki 3316, leglo je bilo 12. aprila 1962. Vzreditelj Jakob Klemen, Hrastnik 151.
Diana	JRBj	2785	—	Razor
Travnogorski JRGki 2045, leglo, bo 13. maja 1962. Vzreditelj lovska družina Sodražica.
Živka JRGki 1660 — Boj JRGki 897, leglo bo 2. maja 1962. Vzreditelj Mirko Leban, Kal nad Kanalom 129.
Mitra	JRGki	3263	-	Dinko
JRGki 1894, leglo bo 3. V. 1962. Vzreditelj Janez Gorše, Rakitnica 33, pošta Dolenja vas pri Ribnici.
Dobra JRGki 3080 — Ago JRGki 3316, leglo bo 2. V. 1962. Vzreditelj Alojz Škrbic, Trbovlje, Novi -dom 34.
Dika	JRGki	2975	—	Razor
Travnogorski JRGki 2045, leglo bo 5. V.	1962. Vzreditelj	Franc
Kordiš, Retje 76, pošta Loški potok.
Diana Ribniška JRGki 1322 — Dendi JRGki 1573, leglo je bilo
17.	IV. 1962. Vzreditelj Stanko Šteblaj, Dolenja vas 139 pri Ribnici.
Astra Krimska JRGki 981 — Cigo JRGki 1519, leglo bo 1. V. 1962. Vzreditelj Marko Lokar, dipl. vet. Ljubljana, Hra-deckega 46.
Posavski goniči:
Cita JRGp 2263 — Rek JRGp 2241, leglo je bilo 21. IV. 1962. Vzreditelj Mirko Koprivc, Zagorje, Trboveljska cesta 2.
Tara JRGp 2110 — Car JRGp 3622, leglo bo 16. V. 1962. Vzreditelj Jože Čegovnik, Zelenbreg 20, Ravne na Koroškem.
Kinološka zveza Slovenije
PO LOVSKEM SVETU
SIBIRSKI ZAJCI
Štiriletna prva svetovna vojna 1914—1918 in sledeča ji državljanska vojna so ruskega kmeta spravile ob ves živi inventar.
Konji so bili že redkost na kmetijah. Tedaj se je Narodni komisarijat za zemljedelstvo odločil, da organizira v kraje neprizadete od vojne, kjer je bil stalež konj še normalen, ekspedicijo za masovni nakup konj.
Kot organizatorja te ekspedicije je Komisariat določil mene. Po posvetovanju z vodilnimi bivšimi lastniki konjskih zavodov Orlovske gubernije in še nekaj zootehniki sem se odločil, da si izberem mesto Orsk za svojo glavno upravo. Nekaj kilometrov vzhodno od mesta Orska na sami reki Ori, ki dela mejo med Evropo in Azijo, je bila pod carizmom dobro opremljena žrebčama, ki je pa bila v revoluciji razpuščena. V teh prostorih je bila glavna uprava ekspedicije. Ker sem si za svoje pomočnike izbral le bivše lastnike konjskih zavodov, ki so se vse življenje ukvarjali s konji, mi je nakup prav dobro uspeval.
V	dela prostih dneh smo bili vedno' na lovu. Lovišče — stepa — je bila pred nosom ali bolje rečeno zavod se je nahajal v stepi.
In ni bilo primera, da bi se praznih rok vračali z lova. Volkovi, lisice, zajci, susliki (te-kunice), droplje, strepeti (stepne kokoške-sadže), race, gosi in mnoga druga perjad so bili stalen naš plen.
V	jeseni 1920 pa se je pojavil sibirski zajec v taki množini, da sem prišel na misel, naj organiziram množični lov nanj in naj ves plen pošljem v Moskvo, ki je v teh letih strahotno trpela od lakote. Sporočil sem Komisariatu v Moskvo svojo zamisel ter prosil dovoljenja za organizacijo tega lova. Cez nekaj dni sem prejel iz Moskve brzojavno dovoljenje.
Naj omenim, da je sibirski zajec docela podoben našemu zajcu, 1^ da je večji, močnejši. Dobe se primerki, ki tehtajo tudi po 6 kg. Trije naši navdušeni lovci so takoj pričeli z organizacijo masovnega pogona.
Povabili smo zastopnike vseh uradov mesta Orska. Kdor je le imel kak pihalnik vsak je bil dobrodošel.
Da si zagotovimo tudi potrebno število gonjačev, smo povabili tri učitelje ljudske šole.
Ti so pripeljali vsak svoj razred tako, da smo imeli okrog 60 gonjačev.
Bilo je v novembru in stepa je bila že pod snegom. Mraz je krepko pritiskal, ko smo se na določeni dan sešli. Za prvi pogon smo si izbrali veliko koleno, ki ga dela reka Or. Da bi se pogon vršil brez nesreče, je bilo lovcem, ki so šli z gonjači, dovoljeno streljanje samo nazaj. Nam drugim lovcem je bil dovoljen strel samo na ledu reke, da bi z visokimi streli ne ogrožali gonjačev.
Gonjači so zaprli polotok reke približno v daljavo 2 in pol km, a do kolena je bilo okrog 5 km. Ta velika razsežnost pogona nam je obetala siguren in velik plen.
Dogovorili smo se natančno po uri, kdaj naj se prične pogon. Ob dogovorjeni uri smo bili lovci, bilo nas je 16, že na svojih stojiščih.
Med prvimi je drsnil iz območja pogona mlad volk na desnem krilu in padel po strelu. Za tem so se kmalu pojavili na bregu zajci, ki so plašno begali sem in tja, ne da bi se kdo pojavil na ledu. S pritiskom od zadaj so se prvi zajci le ohrabrili in stopili na led. Ker je bila reka široka na tem mestu le kakih 80 korakov, se je streljanje takoj pričelo. Zajci so se v vedno večjem številu pojavljali na bregu in že precej hrabro skakali na led. Streljanje je bilo sedaj splošno in pokalo je na vseh straneh. Nalet zajcev je bil vedno večji in na mojem stojišču se je redno hkrati pojavljalo kakih 10—15 zajcev tako, da sem komaj uspeval menjati naboje, 2e so bili slišni gonjači s svojim hop-hop in petjem.
Ker je bil pa led na reki gladek ko steklo, se je divjad pomikala preko njega prav previdno in počasi. Zajcem je silno drselo in marsikateremu je spodrsnilo, da je pokazal svoj beli trebuh. Da smo imeli tukaj lovci prav lahko delo, je jasno. Skoraj vsak strel je zadel in na ledu je ležalo že veliko zajcev. Med pogonom se je pojavila na bregu tudi sem pa tja kaka lisica, ki je pa skoraj vendo zginila nazaj v goščo. Sedaj smo tudi že jasno slišali strele lovcev, ki so šli z gonjači. Cim bolj se je večal naval zajcev tem bolj poredko so se oglašali streli. Kaj naj to pomeni? Odgovor je bil enostaven. Nam lovcem je pričelo primanjkovati municije. In ko so gonjači prodirali zadnjih 400 metrov in je reka bežečih zajcev še vedno naraščala,
Ro streli popolnoma zamrli. Preplašeni zajci so jo z vso naglico ubrali mimo lovcev. Polom na celi črti.
Najmanj polovico če ne več zajcev je prešlo lovce, ne da bi počila ena puška. Tudi lovci, ki so spremljali gonjače, so prehitro potrošili naboje in so sedaj tudi njihove puške molčale.
Ko smo na predvečer ugibali, koliko nabojev naj vsakdo ima, jih je bilo določeno 40 za zadostno. Bili smo pač novinci, ki smo se prvič srečali s tem pojavom. Ko so gonjači prilezli na breg, smo takoj vsi jeli zbirati plen. V eni uri je bil na bregu že zbran do mala ves plen. Res je, da posebno skrbno nismo pobirali in da je marsikateri zaj<jc ostal v goščavi, vendar je bil plen kar ogromen:
370 zajcev, 14 lisic, 1 volk mladič, 7 hermelinov, 5 fazanov, 1 sadža.
Značilno je, da je volk padel prav v začetku pogona to se pravi, da se je na prvi pritisk gonjačev hotel izmuzniti.
Druga značilnost tega lova je bila, da je od 14 lisic padlo na ledu pri kolenu samo troje, ostalih enajst so uplenili lovci, ki so hodili z gonjači. Razumjivo je torej bilo, zakaj so se pametnjakoviči prostovoljno javili, da gredo z gonjači.
Če bi bili z naboji zadostno založeni, bi bil plen gotovo dvojen. Ker je v tedanjih težkih časih pomenil smodnik in drug strelni pribor redkost, je bilo treba lov odgoditi na prihodnjo nedeljo. Drugi lov naj bi bil brez gonjačev, ker resnično niso bili potrebni. Zajcev je bilo toliko, da smo bili prepričani, da nam lov uspe tudi brez gonjačev.
Drugo nedeljo ob 9. zjutraj se nas je zopet zbralo okrog 20 lovcev. Takoj od našega zavoda, kjer smo stanovali uslužbenci ekspedicije, smo stopili v strelsko črto z razstojem po 100 korakov.
Dan je bil lep sončen kakor so dnevi v centralni Aziji na splošno lepi. Saj je znano, da ima Sibirija več lepih dni kakor Italija. Po približno 20 minutah je bila črta razvita in začeli smo se pomikati naprej.
Lov smo nameravali izvršiti v dveh etapah. Do dvanajste ure prvi del, potem odmor in seveda malica s pijačo, potem’ po drugi uri pa drugi pogon v krogu, smer proti domu. Naše okrepčilo in rezervne naboje smo imeli na treh saneh, ki so nas spremljale po stepi in sicer po ene sani na vsakem krilu in tretje v sredini. Na saneh je bil poleg voznika še mož, ki je zbiral plen in ga polagal v sani.
Prve pol ure je padel sem in tja kak strel. Čim dlje smo šli v stepo, tem številneje so vstajali zajci in tem pogosteje so se oglašale puške. Pomikali smo se seveda prav počasi, da smo dali vozniku in pobiraču možnost, da je čim bolj skrbno pobiral divjad. Zajci so
prav dobro držali in zato so tudi lovci s slabšimi puškami prišli na svoj račun.
Lisic smo sicer nekaj dvignili, toda predaleč za strel s šibrami. Droplje nismo spodili niti ene. Ta žival se za zimo umakne južneje okrog mangišlaksikega kraja, kjer ni snega. Tudi trije volkovi so bili dvignjeni v dopoldanskem lovu, pa ni prišel nobeden na strel. Pač pa smo jih lahko opazovali, kako premišljeno se umikajo naši črti.
Pri popoldanskem odmoru nismo utegnili, da preštejemo lovino. Padla pa je ena sama lisica na levem krilu, ki je prečkala z grmičjem zaraščeno sopko (hribček). Druga lisica je bila zgrešena. Po prijetni malici z »vodočke« smo se po dveurnem odmoru pomaknili za nekaj kilometrov proti severu in potem v smeri proti zavodu zopet v strelski črti lovili dalje. Popoldanski lov je bil skoraj bolj uspešen kakor dopoldanski.
To pot smo si previdno razdelili naboje na dva dela, polovico za dopoldanski lov in drugo polovico za popoldanski tako, da za municijo nismo bili v stiski. Domenjeno je pa tudi bilo, da streljamo le na sigurne cilje.
Ko smo se zvečer vračali proti domu, so bile vse tri sani do vrha s plenom natrpane, da je trojka komaj vlekla.
V skladišču je že viselo preko 700 zajcev. Ker je bilo vreme lepo in mrzlo, saj je termometer ponoči vedno kazal 12 do 15 stopinj pod ničlo, sem se odločil, da počakam z odpravo zajcev v Moskvo. Prirediti sem hotel še tretji lov, da bo zajcev za cel vagon. To pot smo se namenili proti goščavam ob bregu reke Ural, kjer naj bi si ogledali tudi ogromno nahajališče kosti poginulih čred pri zadnji katastrofi, ki je zadela te kraje pred 4 leti. Naj v kratkem pojasnim nastanek te katastrofe.
Kakor znano, se živina v kirgizkih stepah pase vse leto na prostem. Tudi pozimi, ko je stepa pod snegom. V prvi vrsti se pasejo konji, ki s svojimi ostrimi kopiti odgrebajo sneg in tako pridejo do krme.
Za njimi se pase govedo, na že odkopanih tleh in za govedjo pride manj zahtevna drobnica. Ta vrstni red je stalen. Če pa med jesenskim deževjem, ko je stepa skoraj povsod ped vodo in se voda z nikdar košene trave zelo počasi odteka, nastopi nepričakovan mraz, da voda zmrzne ter to ledeno skorjo pokrije še sneg, nastopi za kirgiz.ko živinorejo katastrofa. Ta pojav imenujejo Kirgizi »džut« po rusko golo-ledica (poledica). Do trave pod snegom in ledom se konjem ni moč prebiti s kopiti. Še manj je to mogoče goveji živini in ovcam. Živina nekaj dni žalostno s povešeno glavo blodi po zasneženi stepi in v nekaj dneh tako opeša, da ne more več z mesta. Prvi »buran« (snežni metež) zamete in pokrije cele črede. In tako pokopališče smo si tega dne tudi nameravali ogledati.
Seveda so volkovom take masovne nesreče najbolj po godu. Iz vseh vetrov se ta svojat zbere in marsikdaj živino še pri živem telesu razmrcvari.
Ob takih katastrofah, ki so na srečo redke, pogine do 80 °/o vse živine. Kirgizi rešijo pri džutu zgolj to, kar so pritegnili k svojim zimov-kam, kjer živino preko zime za silo prehranijo.
Zanimivo je, kako se konjske črede pozimi branijo pred napadi volkov. Konjsko čredo napadejo volkovi samo v večjih krdelih, kadar jo lahko popolnoma obkrožijo in kadar so močno sestradani. Ko konjska čreda zapazi, da jo volkovi obkrožajo, se mahoma postavi v bran. Kobile z mladiči v sredino, okrog njih konji (merini), na sami perifrriji žrebci. Tak ustroj je nepričakovano hitro narejen. Žrebci so deloma z glavami obrnjeni na ven, deloma z glavami na noter. Vsem poznavalcem kirgizkega konja je pa znano, da se kirgizki žrebec izvrstno brani s kopiti zadnjih kakor tudi sprednjih nog. Udarec sprednjega kopita, ki je točno pomerjen, je ponavadi za volka smrten. Neredko se dogodi, da kirgizki žrebec nepoznavalcu s sprednjim kopitom razbije lobanjo. Razen tega so zobje žrebca močno orožje pri obrambi »tabuna«, črede.
Kirgizki volk, ki je bolj podoben kojotu, ni daleč tako napadalen in drzek kakor so to volkovi Sibirije in Velike Rusije. Res, da volka lakota prisili k napadu, toda neredko postane sam žrtev napada.
Konjske črede ne trpe mnogo od volkov pri tej spretni obrambi. Le osameli in bolni konji, ki zaostajajo za čredo, postanejo plen teh volkov.
Med tem smo prejeli iz Moskve smodnik in druge potrebščine tako, da smo bili z municijo preskrbljeni.
Ker pa je bil kraj, kjer se je imel vršiti določeni lov precej daleč v stepi, smo zapregli četvero sani. Zjutraj ob 8 uri smo startali in prišli na mesto okrog poldesetih.
Pokrajina je bila za zajčji lov prav idealna. Redko grmičevje »saksaula« je nudilo zajcem odličen zaklon, za strelce pa je bilo zelo pregledno. V črti smo se pomikali proti goščavi in že prve minute so dale plen. Čim dalj smo se pomikali v grmovje tem pogosteje so vstajali dolgouhci pred nami. Tu sem se prepričal, da so kraji na svetu, kjer resnično za vsakim grmom tiči zajec. Nismo še lovili poldrugo uro, smo že morali zaradi vročih cevi pogon ustaviti.
Napravili smo odmor in ker so se sani pomikale z nami, smo takoj opravili tudi običajno malico s pijačo. Vodka in vroč čaj delajo v takem mrazu naravnost čudeže.
Takoj po okrepčilu smo nadaljevali z lovom. Nismo se pa še dobro ogreli, ko stopi k meni
naš voznik — Kirgiz in mi pokaže z roko na nebo. Lahki beli oblački so se hitro podili po drugače popolnoma jasnem nebu. Pravi mi, »buran, baj«, veter, gospod. V resnici so bili ti pojavi napovedovalci nevarnega »burana«. Bu-rani so tipični pojavi kirgizkih step. Pri popolnoma jasnem nebu se prične pri tleh spočetka lahek vetrček, ki se stopnjuje in jame vzdigovati sneg in ga vrtinčiti. V dveh, treh urah se razbesni tako silen snežni metež, da se okolica kar stemni in ni videti niti nekaj korakov predse.
Pobrali smo hitro svoje zajce, sedli v sani in oddrveli proti domu. Kakor, da so konji čutili nevarnost, so kar zvihrali proti domu. Že sredi pota je vse plesalo okrog nas. Vozniki so popustili vajeti in dali konjem prosto. Kirgizi dobro vedo, da samo konjski instinkt najde v takem metežu domov.
Srečno smo se vrnili. Buran pa je divjal še dolgo v noč.
Plen tega dne je bil 182 zajcev, 4 lisice in 2 hermelina.
Prav dober plen za 8 lovcev. S tem je bilo končano množično pobijanje ubogega dolgo-uhca. Ker so med tem tudi drugi lovci nanosili v zavod kot darilo za lačno Moskvo, precej zajcev, smo čez nekaj dni na želežniški postaji Krutorožino natrpali v vagon preko 1000 zajcev in odpremili v Moskvo.
Srečko Lapajne
Na Ljubljanici Foto C. Pogačar
IZ LOVSKE ORGANIZACIJE
LOVEC S PSOM
V Lovcu Žit. 10 postavlja pisec članka »Lovec brez psa« nekaj zanimivih vprašanj, ki terjajo odgovor. Posebno je po svoje zanimivo vprašanje, če ima LD Vojnik pasjo farmo? Lahko odgovorim, da je nima. Tudi drugače članek ugotavlja marsikatero pikro na račun svoje družine in marsikaj tudi pisca boli.
Poskušal bom v naslednjih vrstah piscu odgovoriti na njegova vprašanja.
Lovišče LD Vojnik je hribsko in sega približno najvišji vrh do skoraj 1000 metrov višine. Obsega 4100 ha, od tega je lovne površine 3550 hektarov. Družina šteje 28 članov. Lovišče ima vse vrste divjadi, od zajca, fazana do gamsa.
Začetki načrtne kinologije segajo v leto 1955, torej takrat ko' smo imeli dva tri pse, uplenili na leto okoli 50 zajcev in na posameznem lovu 3 do 6 zajcev. Takrat smo se tudi stalno prepirali, kdo bo šel v brakado. Uvideli smo, da takšno stanje ne vodi k napredku. Precejšnje število lovcev je tudi čutilo odpor, da bi sami kupovali pse, medtem, ko drugim lovcem, ki za vzrejo psa nimajo objektivnih možnosti, psov ne bi bilo treba kupovati.
Zaradi tega je bil spremenjen poslovnik družine, ki je vsa ta vprašanja okoli psov reguliral. Zgoščeno zgleda to' takole: Načelno mora imeti vsak član družine lovskega psa. Kdor iz res objektivnih razlogov ne more imeti psa, plača letno v družinsko blagajno din 3000. Družina kupuje pse in jih daje v rejo in vzgojo članom družine za dobo treh let. Po treh letih šele postane član družine lastnik psa, če je pes dobro vzdrževan in če se je udeležil vseh kinoloških prireditev, ki jih je družina predpisala. Od vsakega psa, pa mora rejec družini izročiti brezplačno enega mladiča. Če je pes zaradi malomarnosti poginil, ga mora rejec plačati.
Pri lovcih, ki so hoteli imeti dražje pse, tudi do 25 000 din in ki niso imeli denarja, je denar založila družina. Rejec je postal takoj lastnik psa, moral pa je denar vrniti v treh obrokih in v času, ki ga je družina določila. Vsi rejci psov dobe še letno enega zajca brezplačno.
Kljub takšnemu načinu pa do takšnega števila psov, kljub določilom poslovnika, pot ni bila tako enostavna.
Predvsem mora biti v družini za to zadolžen kinološki referent, pomagati pa mu morajo vsi člani. Pri izbiri kinološkega referenta je imela družina srečno roko v osebi agilnega tajnika družine.
Pregled članov je točno ugotovil, kdo ima lahko psa. Izvzeti so' bili samo lovci, ki stanujejo v naseljih, posebno v blokih in kjer obstoječi hišni redi prepovedujejo imeti psa. Od 28
članov so bili tako izvzeti le štirje člani. V začetku so izgovori bili isti, kot jih navaja pisec v svoji družini češ, da žena ne trpi psa (na dvorišču, pa je bil privezan križanec), da imajo otroci tega (križanega) rajši, da ni časa, itd., itd., izgovorov nič koliko.
V	takih primerih smo najprej poskušali prepričati ženo in otroke, če pa to ni nič pomagalo, smo psa enostavno prinesli k hiši in verjemite, da je v kratkem času križanec zginil z dvorišča. Kjer pa tudi to ni pomagalo, je bil postavljen na ostrino nadaljnji obstoj članstva v družini.
Navadno so člani družine pozneje ugotavljali: kako je le bilo mogoče, da sem ničvrednega križanca imel tako dolgo pri hiši. Za nič na svetu ne bi hoteli imeti danes drugega psa, ker je pač pasemski najboljši.
Ko so uspehi pri lovu iz leta v leto bili vidnejši, so tudi te težave kmalu minile.
Iz leta v leto se je krepila vzgoja in zavest članstva, razvijal čut kolektivne odgovornosti, kolektivnega vodenja in upravljanja. Te stvari so namreč v glavnem pripomogle k tem in ostalim uspehom. Pripomogle zaradi tega, ker se vsi sprejeti sklepi dosledno izvajajo. Tako so bili uveljavljeni tudi vsi sklepi okoli poslovnika in psov.
Družina vodi o svojem pasjem fondu točno in obširno statistiko in ima danes 24 psov naslednjih pasem: 10 brakov jazbečarjev, 3 resaste jazbečarje, 4 koker španjele, 1 terijerja, 3 kratkodlake istrijance, 2 resasta istrijanca, 1 posavskega goniča.
Od navedenega števila je 5 mladičev, ostane torej 19 lovnih psov. Kakor je rastlo število psov, tako je rastel n. pr. tudi odstrel zajcev. To najlepše ponazorujejo naslednje številke:
V	letu 1955	  50	zajcev
1956	  65	zajcev
1957	  89	zajcev
1958	  156	zajcev
1959	  202	zajca
1960	  257	zajcev
1961	  250	zajcev
V	zadnjih dveh letih so bili lovi predčasno zaključeni in sicer je bil 1960 konec brakad
18.	decembra, v 1961 pa 10. decembra. V obeh primerih smo do konca lova lovili v drugih družinah kot gostje. V preteklem letu je tudi družina prejela povabilo, da naj bi na Kozjanskem izvedla s svojimi psi demonstracijsko brakado, ki pa je žal odpadla. Zaradi poledenele ceste ni bil mogoč transport psov.
Za razliko od ptičarjev, ki jih zahteva nižinsko lovišče, so vrste psov, ki jih ima naša družina pri vzgoji manj zahtevne. Kljub temu pa se člani, posebno v zadnjem času vedno bolj
posvečajo vzgoji. To terjajo tudi od njih kinološke prireditve, ki se jih obvezno morajo udeleževati. Ne vem sicer kakšni so »strupeni« kri-tikanti, ki jih pisec navaja. Vem le to, da o vzgoji psa lahko govori le tisti, ki je psa res sam vzgojil in mu dal tudi ustrezno dresuro. S tem, da je lovec psa samo privezal na verigo, je psa samo vzredil, ni ga pa še vzgojil. Zaradi tega bi bila vsaj dolžnost takšnih »kritikantov«, da so predvsem tiho.
Kako se lovi s takšnim številom psov? Omenil sem že, da smo se včasih prepirali, kdo bo šel v brakado' in je res včasih moralo v brakado kar pol družine. Danes gredo običajno v brakado po štirje lovci, okoli stojišč pa drvi povprečno po 15 psov. Vsi namreč vedno ne pridejo na lov. Ni si težko predstavljati, kako je na takšnih lovih. Takšni lovi so polni užitkov in drže lovca v stalni napetosti, zgube pri obstreljeni divjadi pa so prav malenkostne.
V letu 1962 so v planu še trije psi in takrat bomo na težjih terenih lovili z dvema garniturama psov. Do polovice lova s prvo, potem pa z drugo garnituro psov.
Na koliko hektarov je potrebno toliko število psov je težiko odgovoriti. Navadno se število
članstva ravna po velikosti lovišča, število psov pa bi se moralo ravnati po številu lovcev. Ce bi vzel za kriterij nekako našo družino in njen sestav, ki je prav različen, tedaj lahko trdim, da ima ca. 80 °/o lovcev možnosti za vzrejo in vzgojo psa. Vsekakor pa sta dva psa za 6000 ha, kakor to navaja pisec, odločno premalo. Mislim, da se ne motim, da so tudi uspehi piščeve družine temu primerni, oziroma da bi nasprotno lahko bili mnogo večji.
S tem ne mislim dajati recepture drugim družinam pri vzreji in vzgoji psov. Kjer je pač stanje psov porazno, bodo družine same prišle do drugačnega prepričanja, ker jih prej ali slej obstoječe stanje ne bo zadovoljevalo. Mislim pa, da so uspehi družine LD Vojnik, ki jih je dosegla pri ustvarjanju svojega pasjega fonda nesporni, kar potrjuje tudi kratka statistika odstrela zajcev, ki sem jo navedel.
Želim poudariti, da do takšnega števila psov ni lahko priti, možno pa je to doseči tam, kjer so družine znotraj organizacijsko trdne in kjer so šle dosledno po poti družbenega upravljanja in tudi dosledno upoštevale svojim razmeram prilagojene poslovnike.
Valter Dvoršek
Vodja tekmovalne ekipe ing. Marko Bulc nagovarja kapetana zmagovalne ekipe
Zmagovalna ekipa: Bogdan Jež, Leopold Steiner, Peter Dimic, Jože Zadnikar, Franc Planinc
Republiško prvenstvo v streljanju na glinaste golobe za leto 1961
Tekmovanje je bilo v Ljubljani na strelišču SZS. Kljub težavam, ki so nastajale zaradi slabe opreme strelišča je tekmovanje zadovoljivo uspelo. K temu
so mnogo pripomogli disciplinirani strelci in vodja tekmovanja ing. Marko Bulc in sodnik Pero Trutin.
Ekipni prvak LRS sa postali zopet strelci LZ Ljubljana (tretjič) in tako za trajno osvojili pokal.
Uspešen lov
Dolgo časa so nam divji prašiči delali preglavice. Bil je lov za lovom — dosti lovcev in gonjačev — brez uspeha. Eni so dolžili slabo organizacijo, drugi gonjače, tretji strelce ter to in ono. Bilo je precej jalovih lovov. Po dolgem opazovanju in skušnjah danes vemo, kdaj bo lov v Korici uspel. To je teren, kjer so krasna zatočišča za prašiče, dovolj hrane in tudi vode. Teren s sosedstvom Velike Planine in Menine je kakor nalašč za divje prašiče.
Tam je LD Vransko 21. januarja 1962 priredila lov z lovskimi gosti OLZ Celje, LD Polzela, LD Fram, LD Hoče, LD Podvelka in Šmartno na Pohorju. Zbralo se je 40 strelcev, s katerimi smo lahko temeljito zastavili Kozico in na zbornem mestu so ležali štirje prašiči in lisica. Takega plena vranski lovci ne pomnijo. Lov je odlično organiziral, sicer še mlad lovec Gvido. Na zadnjem Pogonu, kjer smo opravili med drugim lovske krste in z latinščino krepili tovarištvo, smo tudi ugotovili, da je prvi pogon za uspeh, skrajna disciplina in tišina pri zastavljanju pogona in med pogonom.
V nedeljo 4. februarja 1962 smo ponovili isti lov. Uspeh 4 Prašiči in 2 lisici. Od teh je član celjske LD na enem stojišču uplenil 3 prašiče.
Dne 11. februarja 1962 smo v drugem predelu lovišča uplenili še enega prašiča. Tako da smo v tem lovskem letu uplenili 12 prašičev.
Uspehi teh pravilno izvedenih lovov so tudi kmete prepričali, da
se le na tak način in z združenimi močmi kaj doseže ter so obljubili, da nam bodo v bodoče pomagali. Saj družina sama ne more biti kos tem nalogam na tako razsežnem terenu.
Družina čuti prijetno dolžnost, da se vsem, ki so sodelovali in pripomogli do takega uspeha, toplo in tovariško zahvali, posebej pa spretnemu vodji lova tov. Gvidu.
F. Golavšek, LD Vransko
75 letni Martin Kulnik, ki je
pred kratkim uplenil divjo mačko v lovišču LD Medvode pri Ljubljani.
Jurij Vcrovšek petdesetletnik,
član LD Pšata, je od mladih nog vnet lovec in gojitelj. Mnogo let že sodeluje s prispevki v našem glasilu. Zlasti je delaven v kinološki organizaciji in posebej kot podpredsednik Kluba ljubiteljev jazbečarjev in terijerjev ter kot sodnik za jamarje. Agilnemu tovarišu želimo še mnogo uspehov na lovskem in kinološkem polju ter mu poleg iskrenih čestitk kličemo še na mnoga zdrava in zadovoljna leta!
Tovariši lovci in kinologi
Karel Lenardič sedemdesetletnik, član LD Tabor pri Grosupljem, doma iz Kojskega pri Gorici, krepka lovska korenina z veliko lovsko prakso, iskren tovariš in zgleden lovec. Kličemo mu, še mnogo zdravih in zadovoljnih let med nami!
LD Tabor pri Grosupljem
ŠALJIVE :
Domača salama s pokvarjeno gorčico
Lepo jesensko jutro je vabilo zeleno bratovščino na redno bra-kado v lovski predel Lopatnica.
Močan vod ljubiteljev narave in lepega športa s svojimi pomočniki, psi goniči, dobro voljo, braš-nom in kačjo slino, krenemo zgodaj v strmino Muretovega hriba na stojišča za prvi pogon. Kmalu se oglasi rog, goniči zavriskajo in streli odmevajo.
Med pogonom psi uženo podivjanega mačka na drevo, s katerega ga sklati bližnji lovec. Strel privabi čuvaja, ki oceni lep kožuh, pa pobaše mačka v nahrbtnik. Popoldne pred zaključkom se zberemo v starem Rohot-nikovem mlinu, da se podpremo z malico in mlinarjevo medico. Tudi Janez razveže svojo bisago, ker je bil pošteno lačen ter hlastno seže po domači salami in kruhu. Naenkrat pa obstane, izbulji oči, pobledi in tako zakolne, da se je pobliskalo. Vsi ga gledamo in skoraj zapazimo, da mu nekaj umazanega kaplja od prstov in oster zadah nam udari v nos. Vročina je namreč mačka napela, da se je smrdljiva »gorčica« iz njega razlila po kruhu in salami. Janez se ves zbegan požene skozi vrata k potoku, kjer se znebi plena, malice in gorčice. Niti dobra medica mu ni mogla vrniti prave volje. Spoznal je, da mačka in salame skupaj v nahrbtniku ni dobro imeti. Od tedaj je ostal le še stari mlin in kadar hodimo mimo, nas spominja na Janezovo salamo s pokvarjeno gorčico.
Maks Mavri Škofja Loka
Lovec Dimeč gre nekoč s starejšimi tovariši nad prašiča v Trikot. Skušeni lovec postavi Ivana na stojišče, sam pa gre v gosto podrast, da dvigne prašiče. Res prepodi ščetinarja, ki se požene proti Ivanu. Ker pa lovec zaman čaka na strel, gre k Ivanu in ga vpraša, če je bil slep in gluh, da ni streljal. Pa mu odvrne Ivan, da je že meril, a mu je bil na muhi enkrat prašič, enkrat gaber, prašič, gaber — nato pa samo gaber ...
Drnovšek
Čista vest
V	nedeljo si jo lepo pihnil!
Res, odlično nosi...
Saj vem..., kaj pa žena?
V	naglici
Biba, streljaj — Vilko, aport!
Lovski prapor v počastitev dneva Republike in 20-letnice ljudske vstaje, je razvila LD »Mala gora« — Kočevje, 29. novembra 1981. Ob razvitju so navzoči z enominutnim molkom počastili spomin na tragično preminula soustanovitelja družine, pokojna Štefana Vidiča in Kar-
la Jenka, in na njuna groba položili venca iz zelenja domačih gozdov. Prapor je razvil predsednik LZ Kočevje, Tone Ožbolt, kumoval pa je Jože Kalan starejši. Na slavnosti je sodelovala godba DPD Svoboda iz Kočevja, ki je dvignila svečano ubranost navzočih.	Janko Vidič
Jožetu Gabercu ob petdesetletnici soustanovitelju naše LD in dolgoletnemu požrtvovalnemu blagajniku kličemo na mnoga zdrava in srečna leta, v zeleni bratovščini pa še veliko užitkov in zadovljstva!
Člani LD Kamnica
Franc Pfajfar, petinosemde-setletnik. Najstarejšemu članu LD Selca iskreno čestitamo z željo še na mnoga zdrava in srečna
Anton Jager najstarejši član LD Prebold, 78 let in pol stoletja lovec.
Izključeni so bili od 1. aprila 1961 do 31. marca 1962: Iz LD Banja loka, Alojzij Marinč iz Gotenca in Vinko Vidervol iz Banje loke; iz LD Sodražica, Vinko Prijatelj iz Zamosteca.
Lovska zveza Kočevje
Divjo raco z znamko na nogi z napisom: COOKI HM KIOPOKO-JlbU. MOSKWA C 88193 je 28. febr. 1962 ustrelil Janez Ti-mar, član LD Petišovci v Prekmurju.
Riko Maršič, član in tajnik LD Braslovče, je v avgustu 1961, star 62 let nenadoma preminul. Požrtvovalnemu in plemenitemu lovskemu tovarišu časten spomin!
LD Braslovče —
Ivan Krenkar, član LD Podgorje, partizan, 35 let.
Stanko Zidarič, član LR Globoko, vzoren lovec in odličen strelec, 29 let.