ZAPISKI — NOTES
BIBLIOTEKARSTVO KOT STROKA IN ZNANSTVENA DISCIPLINA V SLOVENSKIH RAZISKOVALNIH USMERITVAH
Ignac Kamenik
Bibliotekarstvo se kot stroka in znanstvena disciplina ukvarja z zgodovino in problematiko bibliologije, bibliotekonomije in bibliografije. V Sloveniji je raziskovalno delo na teh specifičnih humanističnih in kulturnozgodovinskih področjih šele začeto. Zato ob sodobnih dosežkih te vede zunaj meja Slovenije, še bolj pa zaradi njene neadekvatne tvorne prisotnosti v sodobnem procesu znanstvenoraziskovalnih prizadevanj na Slovenskem, še ne izkazuje docela tiste teoretično podprte in aplikativno dodelane lastne fiziognomije, ki je potrebna za tovrstno kreativno učinkovitost.
Spričo odsotnosti globalnih raziskav v celotnem sklopu bibliotekarske dejavnosti na Slovenskem, ki je zgodovinsko pogojena, smo bili doslej priče le nekaterim kvalitetnim parcialnim dosežkom (razprave, publikacije) s področja preučevanja zgodovine knjige in knjižnic, tiska in tiskarstva ter problematike organiziranja in poslovanja knjižničarstva in določenih vrst knjižnic, zlasti pa s področja bibliografije. Vse to je sicer dragoceno gradivo v mozaiku na Slovenskem uveljavljajoče se in za znanstveno misel neobhodno potrebne vede, zaradi svojih sporadičnih dosežkov pa kaže na nesistematičnost tovrstnih prizadevanj in njihovo stihijno odvisnost od osebne zavzetosti in hotenj bolj ali manj neorganiziranih posameznikov.
Zgodovinski vidik bibliotekarstva sega na kulturnozgodovinsko področje, preučevanje problematike knjižničnih fondov pa na vsa področja znanosti, zlasti na področja humanističnih in zgodovinskih ved, katerih razvoj strokovna in raziskovalna dejavnost bibliotekarstva pospešuje prek treh temeljnih smeri bibliotekarske vede: bibliologije (od raziskav primarnih in ostalih vrst dokumentov do raznovrstnih — individualnih, socialnih idr. učinkov uporabe teh dokumentov), bibliotekonomije (vede o vseh vidikih knjižničarskega delovanja, o njegovih sistemskih zasnovah, organizacijski učinkovi-
tosti in metodološki dognanosti strokovnega dela v posameznih vrstah knjižnic) in bibliografije z informacijo.
Zato je na področju bibliotekarstva potrebno načrtno in sistematično preučevanje zgodovinskega razvoja knjižne produkcije na Slovenskem od njenih raznolikih pojavnih oblik ter socialnih in družbenopolitičnih pogojev do njene vsebine in uporabe, pri čemer so pomembne zlasti kulturne komponente založništva, tiskarstva in knjigotrštva. Poleg tega je treba preučevati zgodovinski razvoj knjižničarstva kot panoge kulturnega, vzgojnega in znanstvenodoku-mentacijskega dela na Slovenskem kakor tudi kulturnozgodovinski in strokovni razvoj posameznih vrst knjižnic oziroma posameznih knjižničnih institucij.
Potrebne so študije in analize o dosedanjih sistemih knjižničarske dejavnosti pri nas in v tujini, o liku in profilu sodobnega slovenskega knjižničarskega delavca, o sistemih in oblikah ustreznega izobraževanja knjižničarskih delavcev za vse vrste knjižnic in informacijskih centrov, o uvajanju modernih in sodobnih sistemov orga-i niziranosti in metod strokovnega dela na področju bibliotekarstva, o informacijskih procesih in klasifikacijskih sistemih ter prek metod in izsledkov primerjalnega bibliotekarstva teoretične utemeljitve ustreznih poti kulturne zamenjave na področju bibliotekarstva in knjižničarske dejavnosti. Raziskovanje je treba usmeriti tudi v vsebino knjižničnih fondov, da bi preučevali njih vlogo in vpliv na razvoj slovenske duhovne kulture in znanstvene misli, ter ob tem preučevati tudi določena področja znanosti o znanosti.
Kot osnovno delo, ki bo pokazalo na delež slovenske znanstvene in umetniške misli v kulturnem svetu, je treba izdelati splošno slovensko retrospektivno bibliografijo do leta 1945 in kumulativne bibliografije za naslednja obdobja. Za tekoče dokumentiranje razvoja slovenske znanosti, umetnosti in strokovnih dejavnosti je treba nadalje izdelovati splošno tekočo slovensko bibliografijo, ki terja že zdaj določene dopolnitve in posodobitve, in specialne bibliografije za posamezna področja. Enak prispevek slovenski znanosti je tudi izdelovanje in posodabljanje splošnih centralnih katalogov znanstvene literature v slovenskih knjižnicah in katalogov določenih specialnih knjižničnih fondov ter ustvaritev učinkovitega in sinhrono delujočega informacijskega sistema.
Posebno pozornost je treba posvetiti izdaji temeljnih del in priročnikov s področja bibliotekarstva ter izdelati slovenski knjižničarski terminološki slovar. Ne nazadnje gre tudi za preučevanje o uporabnikih knjižničnega gradiva in raziskovanje o uporabljanju knjižničnih fondov. S tem je povezana izdelava ustrezne teorije
o individualnih in socialnih funkcijah branja nasploh in posebej na Slovenskem.
Dosedanja raziskovalna praksa na področju bibliotekarstva na Slovenskem kaže značilne simptome znanstvene stroke v dograjevanju, ki je prisiljena opravljati fundamentalne raziskave na teoretičnem področju svoje lastne vede in biti hkrati uporabnostno čim ustrezneje prisotna v duhovni tvornosti naroda. Zato so raziskovalni delavci istočasno raziskovalci in aplikatorji dosežkov in dognanj, pa naj gre za katerokoli raziskovalno področje bibliotekarske vede ali vrsto knjižničarske dejavnosti znotraj knjižničnih sistemov. Tako razpolaga slovensko bibliotekarstvo z okrog 25 raziskovalci, od katerih nihče ne deluje v okviru posebej za to organizirane raziskovalne ustanove (razen v zadnjem času enega delavca v bibliotekarskem strokovnem in znanstvenoraziskovalnem centru pri Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani), ki bi načrtno in usmerjevalno skrbela za smotrni tok raziskovalnega dela, čeprav je taka potreba nenehno prisotna. Razen tega so raziskovalci ob svojem rednem poklicnem delu v knjižničnih institucijah ne le raztreseni po vsem slovenskem prostoru (Ljubljana, Maribor, Kranj, Murska Sobota, Celje idr.), temveč tudi obremenjeni mnogokrat z izrazito praktičnim delom, kar onemogoča na eni strani načrtno, kontinuirano in koncentrirano raziskovalno delo, na drugi pa preobremenjenost z aplikativnim in praktičnim delom blokira ustrezno potencialno kreativno zmogljivost teh delavcev.
Kvalifikacijska struktura dosedanjih raziskovalnih delavcev na področju bibliotekarstva se pne od bibliotekarjev specialistov prek višjih bibliotekarjev specialistov do bibliotekarskih svetovalcev in znanstvenih sodelavcev, ki so mogli te nazive pridobiti v skladu s sporazumom o priznavanju kvalifikacij bibliotekarske stroke prav na osnovi raziskovalnega dela. Vsekakor se ob sedanji podobi raziskovalnih delavcev zastavljata dve temeljni vprašanji, od katerih rešitve je odvisno uspešno raziskovalno delo:
1. Na Slovenskem nimamo ustrezne visokošolske organizacije, ki bi usposabljala potrebne profile bibliotekarskih delavcev, predvsem pa odsotnost take institucije onemogoča načrtno oblikovanje potencialnega novega raziskovalnega kadra, o čemer priča sedanje stanje na področju raziskovalnega dela v slovenskem bibliotekarstvu.
2. Neracionalna razporejenost že obstoječih raziskovalnih delavcev, ki je pogojena prav z odsotnostjo take institucije, se ne kaže le v takih krajevnih dislokacijah, kot so npr. Ljubljana, Maribor, Celje, Kranj idr., temveč tudi v ožjih območjih (saj se npr. v Ljub-
ljani raziskovalni delavci ukvarjajo z dnevnim praktičnim delom kar vil različnih knjižnicah).
Zato je potrebno za spodbuditev načrtnega raziskovalnega dela na področju bibliotekarstva prioritetno izpolniti naslednje pogoje:
— ustanoviti katedro za bibliotekarstvo na Univerzi v Ljubljani z interdisciplinarno zasnovo;
— omogočiti dosedanjemu bibliotekarskemu strokovnemu in znanstvenoraziskovalnemu centru pri NUK z ustrezno kadrovsko dopolnitvijo (koncentracijo) take delovne pogoje, da bo lahko odločujoče tvorno učinkovit v raziskovanju doslej deficitarnih področij bibliotekarstva predvsem na področju bibliografije in biblioteko-nomije;
— ustanoviti pri NUK bibliografsko-informacijski referalni center, ki bo mogel zadovoljevati vse bolj rastoče potrebe naše znanstvene misli, strokovno kvalificirano skrbeti za ustrezen pretok informacij in se sistematično ukvarjati s teoretičnimi vprašanji tega vse bolj na vsebinski teži pridobivajočega področja;
— razbremeniti dosedanje raziskovalne delavce v posameznih knjižničnih centrih od dnevnega praktičnega dela in jih vključiti v raziskovalne time, ki bodo v okviru obeh centrov kot zunanji sodelavci načrtno raziskovali parcialne probleme z določenega področja, pa naj bodo le-ti povezani na njihovo območje ali se kot del vklapljajo v vnaprej načrtovano celoto raziskovalnih projektov.
Načrtna, usklajena obdelava posameznih specialnih strokovnih vprašanj (tudi takih, ki zadevajo določene večje knjižnice) ter ustrezna dinamika izvajanja načrtovanih programov bosta možni le, če ustvarimo zanju ustrezne fundamentalne pogoje.
Glede na to, da je bibliotekarstvo nepogrešljivo ustvarjalno oporišče za sodobno znanstveno misel na Slovenskem, kajti ni le terminal za vso duhovno tvornost naroda, temveč s temeljnimi fondi knjižnic in informacijskih centrov služi tudi historičnim raziskavam o tej tvornosti in njenemu prepletanju z dosežki zunaj lastnega narodnostnega okvira, ne moremo zožiti globalne problematike, ki se očituje na tem področju, le v okvire bibliotekarskih delavcev samih. Če je po namembnosti svojega delovanja izrazito interdisciplinarno, ker predstavlja vir in omogoča pretok znanstvenih informacij na vsa področja znanosti, ki v kakršnikoli obliki zapisane vire uporabljajo, potem so problemi, ki nastajajo v zvezi z njim kot stroko in znanstveno disciplino vsaj v takem obsegu tudi družbeno občutljivi.
S takim stanjem v bibliotekarstvu se poleg strokovne komisije za bibliotekarstvo (ob raziskovalcih samih) pri področni raziskovalni
skupnosti za humanistične in zgodovinske vede sooča tudi konec leta 1977 zasnovani bibliotekarski strokovni in znanstvenoraziskovalni center pri Narodjii in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Zato bo mogel delovati kot vzpodbujevalno in organizacijsko gibalo v tej smeri le z ustrezno široko podporo, ki bo temeljila na spoznavni moči naše družbe.