RUBRIKA RUBRIKA 4 / Kredarica Kredarica / 5 ISSN 1821-1070 Letnik XXI. št. 81-82 E-mail: pisarna@kredarica.org Novi Sad, januar-junij 2021 30 LET OSAMOSVOJITVE REPUBLIKE SLOVENIJE 20 LET BILTENA DS KREDARICA PRILOGA: LITERARNI NATECAJ RUBRIKA 20 LET BILTENA KREDARICA TRAJANJE ZA PONOS Letos je bil na prvi pomladni dan 21. marec 2021 in na Mednarodni dan poezije tudi naš jubilej: 20. obletnica Biltena Kredarica, ki ga izdaja Društvo Slo­vencev Kredarica v Novem Sadu, prvega glasila v slo­venskem jeziku v Srbiji. V preteklih dvajsetih letih je na straneh našega ca­sopisa ostalo zaznamovano tisto, kar je v tem obdobju v celoti zaznamovalo delovanje društva: posamezni­kov - clanov, razlicnih manifestacij ter aktivnosti. Pa pojdimo po vrsti. Besedo ima prva urednica Zlata Radisavljevic. Naš jubilej – 20 let Biltena in 80 tiskanih številk je cas za ponos, cestitke in zahvalo vsem, ki so sodelova­li v pisanju, likovnem oblikovanju, tehnicnem ureja­nju in tiskanju našega casopisa. Najprej se spomnimo zacetkov. Naše Društvo Slovencev Kredarica je ustanovljeno februarja leta 1997, štiri leta kasneje, marca 2001 pa je izšla prva številka Biltena Kredarica. Takrat je bil to prvi in edini casopis v slovenšcini na teh prostorih in širše. Pobudo za Bilten sta z veseljem sprejela tedanji predsednik Društva Franc Cevc in tajnik Albert Kuž­ner. Ustanovili smo uredniški odbor v sestavi: Zla­tica Radisavljevic – urednica, Marija Lovric, Rajko Maric, Angela Arandjelovic in Albert Kužner – clani. Delali smo ob skromnih zmožnostih, ampak z veliko vnemo, oziroma entuziazmom. Ko smo ustanovili casopis, je bila naša želja ob­vešcati clane o programu in delu Društva, se med se­boj bolje spoznati, prav tako pa smo želeli, da nas spo­zna okolje v katerem živimo, delamo in kjer je vecji del nas tudi rojen, ampak s poudarkom na negovanje slovenskega jezika in kulture skozi pisano besedo. Na zacetku je bilo veliko težav, ker vecina ni znala in ni govorila slovensko. Vsi smo se trudili in s po­mocjo uciteljic Silve Stakic, Dese Poslon in Angele Arandjelovic, ki so organizirale pouk slovenskega je­zika za vse interesente, premostili težave s pisano be­sedo. Vedeli pa smo, da lahko skozi naš casopis nare­dimo veliko, da bi se na ta nacin lahko še bolj negoval naš materni jezik, kultura in identiteta Slovencev, ki živijo in delajo na teh prostorih. Zelo smo bili ponosni na stalne rubrike v casopi­su, predvsem na predstavljanje naših ustanoviteljev in najaktivnejših clanov. Potem so izhajali redni kulturni prispevki o slovenskih pisateljih; s kratkim življenje­pisom ter z deli njihove ustvarjalnosti. V casopisu so tudi redne rubrike o nacrtu dela in financnem nacrtu Društva, tudi letna porocila o delu in aktivnosti. Obja­vljamo prispevke ucencev, ki obiskujejo naš dopolnilni pouk slovenskega jezika in se udeležujejo poletnih šol slovenskega jezika, ki ga v Sloveniji organizirata Mini­strstvo za izobraževanje in Zavod za šolstvo Republike Slovenije. Veliko prostora v Biltenu sta imela in imata naš Mešani pevski zbor in Moški kvartet, ki se je razvil v Moško pevsko skupino. Naši bralci in bralke so radi brali zapise o šegah in navadah Slovencev, reportaže naših clanov s potovanj po Sloveniji, potem rubriko Zdravnik vam svetuje, kjer so naši clani zdravniki na poljuden nacin pisali o zdravstvenih težavah, ki najvec zanimajo naše clane. Zanimiva je bila tudi rubrika o receptih slovenske kuhinje. Bilten je 10 let izhajal kvartalno, štiri številke na leto, potem pa je preoblikovan tako, da izhaja dvakrat na leto, dvoštevilcno. Do leta 2007 je bila urednica Zlatica Radisavljevic, od 2008 do 2014 je bila vršilka dolžnosti urednice Silva Martinec, a od leta 2015 do danes je urednica Marija Lovric. Moram tukaj poudariti, da je Marija Lovric edina clanica prvega uredniškega odbora, ki 20 let dela za Bilten! Marija, veliko hvala za tvoj prispevek! Veli­ka zahvala tudi Elzi Ajdukovic, ki je tudi od zacetka izhajanja Biltena vedno sodelovala v pisanju in pre­vajanju. Velika zahvala tudi vsem clanom, ki so so­delovali v pisanju, prevajanju, likovnem oblikovanju, tehnicnem urejanju in tiskanju casopisa. Danes ima naš Bilten malce drugacen koncept, s svojim videzom in vsebino predstavlja resno revijo! Moja želja v prihodnosti je, da bi se v naslednjem obdobju v Biltenu lotili dela tudi mlajši clani našega društva, da bi bilo vec avtorjev. Vabilo za sodelovanje je vedno odprto. Na koncu dovolite, da še enkrat poudarim, da je 20 let izhajanja Biltena Kredarica ponos za naše Društvo Slovencev Kredarica in za vse nas. Zlatica Radisavljevic (nadaljuje se) 2 / Kredarica 20 LET BILTENA KREDARICA Društvo Slovencev Kredarica Novi Sad v letu 2021 praznuje 20. obletnico casopisa Bilten Kredarica, ki izhaja v slovenskem jeziku. Prva številka Biltena Kredarica je izšla 21. marca 2001. To je bil prvi casopis, ki je zacel izhajati v slovenskem jeziku v Novem Sadu, prav tako tudi prvi v Vojvodini in v Srbiji. Bilten Kredarica je 19. novembra 2002 vpisan v Register sredstev informiranja, CIP – Katalogizacija v publikaciji Knjižnice Matice srbske v Novem Sadu in se nahaja v Narodni univerzitetni knjižnici NUK v Ljubljani v Republiki Sloveniji, v Mestni knjižnici Novi Sad, v arhivu Pokrajinskega sekretariata APV za izobraževanje, predpise, upravo in nacionalne manjšine – nacionalne skupnosti ter v arhivu Društva Slovencev Kredarica v Novem Sadu. Prva urednica Biltena Kredarica je bila Zlatica Radisavljevic. Bilten Kredarica ureja Uredniški odbor: Marija Lovric – urednica, Elza Ajdukovic, Jasmina Veselinov, Nina Stanimirov Veriš, Nevena Belic – clanice, Đorde Veselinov – tehnicni urednik, Aleksandar Jovanovic – priprava za tisk. Bilten Kredarica ima stalne rubrike: Obisk delegacij, Organizirali smo, Predstavljamo naše clane, Dopolnilni pouk slovenskega jezika, Predstavili smo se. Bilten Kredarica ima obcasne rubrike: Udeležili smo se, Akademske novice, Diplomanti iz DS Kredarica, Naši clani porocajo in priloga Literarni natecaj. V rubriki Dopolnilni pouk sodelujejo ucenci pod mentorstvom uciteljice dopolnilnega pouka slovenskega jezika Rut Zlobec. V Biltenu so tudi prispevki ostalih clanov društva. V clankih Biltena Kredarica so opisani dogodki, ki zaznamujejo delovanje društva, kot so prireditve, jubileji, intervjuji s clani društva, obiski, gostovanja, novice, obvestila, dosežki, pohvale, nagrade, itd. Izhajanje Biltena Kredarica omogoca: Urad Vlade Republike za Slovence v zamejstvu in po svetu, Pokrajinski sekretariat Avtonomne pokrajine Vojvodine za izobraževanje predpise, upravo in nacionalne manjšine – nacionalne skupnosti. Izdajanje Biltena Kredarica omogoca: Društvo Slovencev Kredarica Novi Sad. Društvo Slovencev Kredarica z Biltenom Kredarica in z ostalimi svojimi publikacijami v slovenskem jeziku vsako leto sodeluje na sejmih knjig v Novem Sadu in Beogradu na stojnici Pokrajinskega sekretariata za izobraževanje, predpise, upravo in nacionalne manjšine – nacionalne skupnosti in Pokrajinskega sekretariata za kulturo, javno obvešcanje ter odnose z verskimi skupnostmi Izvršnega sveta Avtonomne pokrajine Vojvodine. Zahvala vsem, ki omogocajo izhajanje Biltena Kredarica, zahvala Uredniškemu odboru Biltena Kredarica ter vsem, ki pišejo prispevke in zahvala zvestim bralcem. Kredarica / 3 20 LET BILTENA KREDARICA VELIKONOCNE VOŠCILNICE Kljub pandemiji Ko­rona virusa in zdravstve­nim ter drugim okoliš­cinam, ki so nastale v naših življenjih, navadah in obicajih, vztrajni in prilagodljivi ne obupajo. Oni so tudi pogumni, saj cakajo pred poštni­mi okenci, pošiljajo nam vošcilnice. Z izbranimi, vcasih pa z enostavnimi in ne­posrednimi besedami, nam prihajajo želje in spo­rocila z raznih strani. Že na ovojnicah pecati sporocajo: Skupaj pro­ti koroni! Sebe samega in druge varovati! Notri pa prelepe cudovite velikonocne cestitke s prav tako lepimi željami. Z elektronskimi sporoci­li se javljajo slovenska društva, slovenske in­štitucije iz domovine in Srbije. Bistvo velikonocnih cestitk je danes ohrani­ti ne le obicaje, temvec tudi tesne stike z dragi­mi osebami ter jim reci, koliko pomembni so nam, koliko upamo v srecna prihodnja srecanja. V tem imenu vsem našim clanom in bralcem Biltena Kredarica želimo veliko zdravja in vesele velikonocne praznike! Urednica Marija Lovric JUBILEJ CESTITKA OB 30. OBLETNICI SAMOSTOJNE SLOVENIJE Dragi rojaki doma, v zamejstvu in po svetu, dragi Slovenci! V teh dneh se iz vsega srca veselimo trideset let sa­mostojne in neodvisne države Slovenije! Sen mnogih rodov našega naroda je zorel in dozorel v najžlahtnej­ši sad – slovensko državo! Takole je že pred vec kot sto leti vzneseno vzkliknil meni tako ljub goriški slav­cek, Simon Gregorcic. Oj zala mati — domovina! Ti krasna si krasnejše ni, kar jih obseva zarja dneva; krepostna si, krasnejše ni, a krona venca te kraljeva. Velika zasluga za to, da se danes lahko veselimo svoje države, gre tudi vam, dragi rojaki, ki živite zunaj Slovenije. Ko je bila misel o samostojni in demokra­ticni Sloveniji nekaj nemogocega, ste vi o njej sanjali, hrepeneli ter o njej razmišljali. Hvala, ker ste bili v tem vztrajni in neomajni. Hvala vam za ves vaš trud k priznanju in mednarodni uveljavitvi mlade slovenske države! Skupaj, povezani v eno veliko slovensko dru­žino, razpršeno sicer po vsem svetu, smo dokazali, da zmoremo premikati meje mogocega. Dragi rojaki, naj bo danes res dan veselja! Trideset let naše drža­ve Slovenije praznujmo z enakim veseljem in navdu­šenjem kot se veselimo svojega rojstnega dne! Lepo praznovanje vsem, naši Sloveniji pa še na mnoga, mnoga desetletja! dr. Helena Jaklitsch, ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu OBISK DELEGACIJ VELEPOSLANIK REPUBLIKE SLOVENIJE V BEOGRADU OBISKAL DS KREDARICA V cetrtek 11. februarja 2021 je Društvo Slovencev Kredarica obiskal Damjan Bergant – veleposlanik Republike Slovenije. V delegaciji sta bila tudi Roman Weixler – minister svetovalec v veleposlaništvu in ca­stni konzul Republike Slovenije za Vojvodino – Rajko Maric. Delegacijo je sprejel predsednik Društva Sloven­cev Kredarica – Djordje Veselinov s clani društva. Po­govor je tekel o aktualnih razmerah in sodelovanju v prihodnosti. Veleposlanik je pohvalil delo društva, predsednik društva pa je govoril o aktivnostih društva in se zah­valil za vsestransko podporo pri delovanju vsem in­štitucijam v Sloveniji in Srbiji, s katerimi društvo od ustanovitve 1997 uspešno sodeluje. Na srecanju je bila tudi uciteljica dopolnilnega pouka slovenskega jezika Rut Zlo­bec, ki je govorila o pomenu ucenja slovenskega jezika pri Slovencih iz­ven domovine in skupnih projektih sodelovanja z ucitelji, ki poucujejo srbski jezik za otroke srbskega pore­kla v Sloveniji. Sestanek se je zakljucil v sprošce­nem pogovoru. Društvu Slovencev Kredarica obiski visokih predstav­nikov Slovenije pomenijo veliko po­hvalo za dosedanje delo in vzpodbu­do za delovanje v prihodnosti. Besedilo: Elza Ajdukovic Foto: Đorde Veselinov OBISK DELEGACIJ OBISK ŽUPANA OBCINE LENDAVA V petek 28. maja 2021 je predsednik Društva Slo­vencev Kredarica Đorde Veselinov s clani društva sprejel delegacijo iz Slovenije iz Lendave, ki jo je vo­dil župan Lendave Janez Magyar. Na sprejemu so bili tudi predstavniki Kulturno-turisticnega društva Novi Sad – Lendava na celu s predsednico Zlatko Fraj­zman, Novosadcanko in sedaj Lendavcanko, ki spleta vezi skozi kulturo in turizem med obema mestoma. Pogovor je tekel o sodelovanju mest, kjer se je žu­pan Janez Magyar 27. maja, sestal z županom Nove­ga Sada, Milošem Vucevicem v mestni hiši Novega Sada. Kot je povedal lendavski župan je bilo to prvo srecanje županov lendavske in novosadske obcine, na katerem so se med ostalim pogovarjali o turisticnih potencialih obeh obcin. Novosadski župan Vucevic .e izpostavil odlic­no sodelovanje med Novim Sadom in Ljubljano ter Mariborom, mestu, ki je Novemu Sadu ob kandida­turi za Evropsko prestolnico kulture namenilo veli­ko podporo. Izpostavil je tudi, da Društvo Slovencev Kredarica, ki v Novem Sadu deluje že dve desetletji, s svojimi aktivnostmi zelo prispeva k multikulturaliz­mu, po katerem se mesto tudi odlikuje. Janez Magyar je tudi dejal, da upa na prihodnje uspešno in dolgorocno sodelovanje med obcinama. Poudaril je, da v obcini Lendavi živi skoraj polovica prebivalstva madžarske narodne manjšine v Slove­niji. Lendavski župan je tudi pozdravil aktivnosti ob tradicionalnem Dnevu slovenske kulture, ki ga vsako leto organizira Društvo Slovencev Kredarica v No­vem Sadu s podporo Mestne obcine Novi Sad. Predsednik Društva Slovencev Kredarica Đorde Veselinov je poudaril, da je na Dnevih slovenske kul­ture v Novem Sadu leta 2015 sodelovala tudi Obcina Lendava, saj je podprla gostovanje Mešanega pevske­ga zbora Vita iz Lendave na Dnevih slovenske kulture v Novem Sadu. Še pred tem leta 2013 pa je Mešani pevski zbor Društva Slovencev Kredarica iz Novega Sada nastopil v Lendavi na povabilo Mešanega pev­skega zbora Vita iz Lendave v okviru manifestacije Lendavska trgatev. Srecanje se je zakljucilo z obojestransko željo, da se sodelovanje nadaljuje tudi v prihodnje. Besedilo: Elza Ajdukovic Foto: Đorde Veselinov VPIS V POSEBNI IMENIK SLOVENSKE NARODNE MANJŠINE V SRBIJI Zakon o nacionalnih svetih narodnih manjšin v Republiki Srbiji iz leta 2009 omogoca vpis v Po­sebni volilni imenik slovenske narodne manjšine v Srbiji. Obrazec za vpis lahko prevzamete na zah­tev_pbs_upis_slovenacki. Na podlagi Zakona o varovanju osebnih podat­kov, ki velja od 1. 1. 2009, lahko izpolnjen obrazec za vpis v posebni volilni imenik osebno dostavi­te pristojni obcinski upravi, kjer imate prijavljeno prebivališce – ob predložitvi osebne izkaznice ali pa ga skupaj s fotokopijo osebne izkaznice pošlje­te priporoceno na naslov vaše pristojne obcinske uprave. Pristojna obcinska uprava bo na vaš naslov v 15 dneh poslala Odlocbo o vpisu v posebni vo­lilni imenik. Vpis v posebni volilni imenik je oprošcen pla­cila administrativnih stroškov. Z vpisom v posebni volilni imenik se ne izgubijo druge volilne pravice. Z Odlocbo o vpisu v posebni volilni imenik slo­venske narodne manjšine se pridobi pravica do udeležbe na neposrednih volitvah Slovenskega na­cionalnega sveta. OBISK DELEGACIJ OBISK MINISTRICE URADA V sredo 2. junija 2021 je bila ministrica Urada Vla­de Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Helena Jaklitsch s sodelavci na dvodnevnem delov­nem obisku v Beogradu. Ob tej priložnosti je v prosto­rih Nacionalnega sveta slovenske narodne manjšine v Srbije v Beogradu potekal sestanek s predstavniki slovenskih društev v Srbiji. V svojem nagovoru je mi­nistrica dr. Helena Jaklitsch povedala, da je ta obisk pomemben in jo veseli, da je koncno prišla v Srbijo spoznat predstavnike slovenskih društev in Nacional­nega sveta slovenske narodne manjšine v Srbiji ter nji­hove dejavnosti, saj so zaradi koronavirusa potovanja že nekaj casa omejena. ”Slovenska društva v Srbiji imajo pomembno vlogo pri ohranjanju slovenske identitete, kulture in tradicije v tem delu Evrope. Veseli me, da se število clanov po društvih povecuje ter da so programi, ki jih društva or­ganizirajo, vsebinsko bogati in kvalitetni. Verjamem, da je obdobje, ko smo bili zaradi koronavirusa deloma omejeni, da realiziramo projekte in programe, za nami. Pomembno je, da smo v teh trenutkih pokazali visoko stopnjo odgovornosti v zašciti zdravja nas in naših cla­nov ter da dejavnosti niso bile popolnoma prekinjene. Država Slovenija bo tudi v bodoce podpirala društva v zamejstvu in po svetu ter upam, da bodo le ta tudi v bodoce ustvarjala take in še boljše rezultate, ko gre za promoviranje slovenskih tradicionalnih in kulturnih vrednot” je poudarila ministrica. Srecanja se je udeležil tudi predsednik Društva Slovencev Kredarica Đorde Veselinov, ki je v okviru predstavitve društva in njegovega delovanja pouda­ril pomen negovanja slovenske kulture, zlasti slo­venskega jezika in poudaril, da je delovanje društva zelo oteženo glede neugodnih razmer za izvajanje dejavnosti zaradi omejitev v zvezi z razmerami glede Kovid-19, saj se društvo mora strogo ravnati po ukre­pih tukajšnje vlade. Društvo je na prvem mestu skrbelo v danih razme­rah ohraniti zdravje in življenje vseh clanov društva, še posebej pripadnikov najobcutljivejših skupin, hkrati pa skrbelo, da stalne aktivnosti društva niso ogrožene. Dopolnilni pouk jezika je s prekinitvami vecino casa potekal v živo, prav tako tradicionalne prireditve, nekatere pa so bile zaradi omejenega šte­vila udeležencev tudi posredovane v živo preko soci­alnih omrežij. V nadaljevanju srecanja je v prijetnem in sprošce­nem pogovoru povabil ministrico na uradni obisk v Društvo Slovencev Kredarica. Ob zakljucku pogovora je ministrica dr. Helena Jaklitsch dejala, da je zelo zadovoljna s sestankom v Beogradu. Prav tako je poudarila, da nacrtuje ob nas­lednjem srecanju obisk po slovenskih društvih v Srbiji ter upa, da bo lahko obiskala tudi vsa društva v Srbiji. Besedilo in foto: Đorde Veselinov ORGANIZIRALI SMO REDNA DELEGATSKA SKUPŠCINA V cetrtek 3. junija 2021 je bila v prostorih Društva Slovencev Kredarica Redna delegatska skupšcina. Kot vsako leto se skupšcine udeležijo clani društva ozi­roma delegati, ki skupaj s predsednikom Društva ter clani in predsednikoma Upravnega in Nadzornega odbora predstavljajo skupšcino Društva Slovencev Kredarica. Na skupšcini so prisotni delegati izvolili delovno predsedstvo, ki je vodilo delegatsko skupšcino. Pred­sednica je bila Marija Lovric, clana pa Predsednik Društva Slovencev Kredarica Đorde Veselinov je po­dal financno porocilo, predsednica Upravnega od­bora Elza Ajdukovic vsebinsko porocilo, predsednik Nadzornega odbora dr. Milan Breberina porocilo o delu NO, Marija Lovric urednica Biltena Kredarica pa porocilo o delu uredniškega odbora, predstavnika pevskih skupin Dunja Huzjan in Borut Pavlic pa po­rocilo o delu pevskih skupin. Urednica Biltena Kre­darica je poudarila da Bilten Kredarica izhaja 20 let in da je prva številka izšla 21. marca 2001 in da bo obletnica zaznamovana na Dnevih slovenske kulture novembra 2021. Po predstavitvi financnega in vsebinskega porocila so v diskusiji prisotni pohvalili delo predsednika in ostalih organov društva, ki so v zelo težkih razmerah uspeli ohraniti kontinuiteto delovanja društva in ak­tivno skrbeli za stike s clanstvom. V skladu s poslovnikom so prisotni po diskusiji sprejeli financno in vsebinsko porocilo o delovanju društva in njenih sekcij za leto 2020. Po uradnem delu delegatske skupšcine so se pri­sotni še nekaj casa družili ob sprošcenem pogovoru. Besedilo: Elza Ajdukovic Foto: Đorde Veselinov SEJEM KNJIG NA DALJAVO Mednarodni sejem knjig 2021 v Novem Sadu, 27. po vrsti, je bil od 24. do 26. marca na daljavo, prilago­jeno okolišcinam, ki jih je povzrocila korona. Sejem izobraževanja “Putokazi”– Kažipoti , Sejem knjig “Dani Laze Kostica”- Dnevi Laze Kostica in vir­tuelna razstava slik “Šidski pejzaži Save Šumanovica” Šidski pejsaži Save Šumanovica so bili predstavljeni na spletu Novosadskega sejma. Na Sejmu izobraževanja je sodelovalo okrog 70 šol in visokošolskih inštitucij ki so ucencem in dija­kom pomagali glede izbire nadaljevanja šolanja. Za ucitelje in profesorje so bile pripravljene konference in vebinarji, kjer je bilo izpostavljeno 20 razlicnih tem izobraževanja. “Dnevi Laze Kostica” so bili letos v digitalnem okolju in so združili založnike, pisce, kritike, zgodo­vinarje, ljubitelje knjig, ilustratorje in publiko, ki so v tridesetih terminih skozi razgovore in video materiale govorili o vec kot 40 temah. Obiskovalcem platforme so bile na voljo promocije knjig, predstavljanje novih ucbenikov, pa tudi romanov za najstnike, osnovno­šolce in predšolce. Novosadski sejem je v sodelovanju z Galerijo Bel Art in Galerijo slik “Sava Šumanovic v Šidu” na onlajn platformi pripravil tudi virtualno razstavo 12 reprezentativnih pejsažnih slik iz Šumanovicevega poznega opusa. Dodatek tej razstavi je bil video s 30 slikami, od katerih se jih precej nahaja v depoju Ga­lerije slik “Sava Šumanovic” v Šidu. Vse sejemske ma­nifestacije so se lahko spremljale brez registracije in so bile brezplacne. Besedilo: Marija Lovric Foto: 021.rs PREDSTAVLJAMO NAŠE CLANE IVANA ZAVRTANIK, ekonomska tehnica Letošnje leto sta bili dve pomembni obletnici: 85 let obrtne delavnice Graver in pecatnikar Zavrtanik (14. 5. 1936) in 20. obletnica Biltena Društva Sloven­cev v Novem Sadu Kredarica (21. 3. 2001), prvega glasila v slovenskem jeziku v Srbiji. V prvi številki Biltena, je prva intervjuvana oseba, ki sem jo predstavila javnosti, je bil naš clan ravno Ivan Zavrtanik, eden med 22 ustanonvitelji DS Kredarica. Vsa ta leta je zelo aktiven v Društvu, od predsednika NO (1999-2001, 2001-2003). ko sva se pogovarjala, do predsednika Društva (najprej 2011 v.d. in potem predsednik 2012-2019) ter castnega predsednika od 2019 naprej. Delavnica in Ivan osebno spadajo med najvecje podpornike in darovalce Društva. Tu je tudi brat Albin Zavtranik, prav tako ustano­vitelj, v cigar angažmaju je tiskan Bilten Kredarica v tiskarni MIVA v Veterniku od prve številke 2001 do 2008. Ves trud vseh, ki delajo naš casopis Kredarica, bi bil zaman brez Albina. Preko našega casopisa se bolje medsebojno spoznavamo in se tudi seznanjamo o zunanjem svetu in le ta z nami. Zelo je pomemb­na Albinova pomoc, ko govorimo o izhajanju caso­pisa Kredarica in drugih tiskanih izdaj, ter ves ostali potrebni tiskani material: clanske izkaznice, vabila, memorandumi, cestitke, plakete, zahvale, brošure in drugo. Podjetje proizvodnje Graver in pecatnikar Za­vrtanik je prav tako eno od najvecjih podpornikov in darovalcev Društva. Zanimivo je obiskati firmo Zavrtanik danes, ko zdaj že tretja generacija Zavrtanik dela v njej. Tu so racunalniki in veliko število najrazlicnejših ekspo­natov, ki jih je še pred dvajsetimi leti v casu mojega prvega intervjuja z godpodom Ivanom Zavrtanikom bilo veliko. Ob cestitkah ob jubileju sem poiskala hcerko Ivano Zavrtanik z željo, da vam jo predstavim. Ali bi mi prosim povedali nekaj o sebi? Rojena sem v Novem Sadu, 08. 01. 1975 kot naj­mlajši otrok v družini. Imam sestro dvojcico Jozefi­no in starejšo sestro Sanjo. Koncala sem OŠ „Dositej Obradovic“ in v drugem razredu osnovne škole sem zacela trenirati namizni tenis. Trenirala sem ga precej uspešno do svojega 15-tega leta in ko sem postopoma odnehala, sem rekreativno krenila na tek in na fitnes. Še danes telovadim, vozim kolo... Koncala sem srednjo ekonomsko šolo „Svetozar Miletic“ v Novem Sadu. Med pocitnicami v srednji šoli sem prihajala k ocetu in stricu v graversko de­lavnico, da bi jima pomagala pa tudi da si zaslužim malo žepnine. Po koncani srednji šoli sem se zaposli­la v zasebnem podjetju, kjer sem delala kot poslovna sekretarka in si pridobila delovne izkušnje, istocasno pa sem se tudi veliko naucila. Po štiriletnem delu v omenjenem podjetju od 1993/94 sem pricela z delom na delovnem mestu, kjer še vedno delam, a to je gra­versko-pecatorezniška delavnica Zavrtanik. Kako poteka Vaše delo? Na samem zacetku dela v delavnici sem glede na to, da nisem imela znanja in izkušenj v naši proizvo­dnji, opravljala manjše naloge, toda ob ocetu in stricu sem se pocasi ucila, tako da danes po 20. letih lahko veliko tega naredim, vendar se še vedno imam veli­ko za nauciti. Proizvodnja je precej zahtevna pa tudi sami proizvodi, ki izhajajo iz nje, niso vselej isti tem­vec imamo dosti unikantih stvari, tako da se vsak dan nekaj novega da nauciti. Vaše vezi s slovenstvom? Dedek Marjan je otvoril našo delavnico 14. 05. 1936. leta, tako da smo letos maja zaznamovali 85 let obstoja. Velik ponos in sreco cutim zaradi naše dolge tradicije in upam, da jo bova moja sestra Jozefina in jaz uspeli ohraniti. Dedek je drugace po rodu iz Slo­venije in prihajajoc v Novi Sad, kjer si je ustvaril tudi svojo družino, ostal do konca svojih dni. Umrl je 24. 07. 1984. leta. DS Kredarica in Vi? V Novem Sadu je februarja 1997 ustanovljeno DS Kredarica in od skupaj 22 ustanoviteljev, sta med nji­ma tudi moj oce Ivan in stric Albin. S samim tem smo se vclanile tudi me tri sestre in od takrat pa do danes smo vsi clani društva. Moj oce Ivan je bil v dveh man­datih tudi predsednik Društva Slovencev Kredarica, sedaj pa je castni predsednik Društva. Društvo orga­nizira razna dogajanja, na katerih smo prisostvovali, med ostalim tudi za najmlajše clane se organizirajo predstave še zlasti za Miklavža, ko je prisoten tudi Dedek Mraz. Tedaj je otrokom najlepše. Lep dogodek v Vašem življenju? Moj najvecji uspeh in sreca je dan, ko sem se uresnicila kot mama. To mi je bila velika želja, ki se je izpolnila, celo želela sem si sina, tako da se mi je tudi to posrecilo. Rojen je ravno 08. februarja 2013 na praznik, ko Slovenija praznuje Kulturni praznik – Prešernov dan. Nic ni nakljucno. Moj sin nosi ime svojega pradedka, mojega dedka Marjana, nosi moj priimek Zavrtanik, prav tako pa tudi ocetov priimek Ubovic. Nam lahko poveste kakšno zanimivost? Zanimivo je to, da je necak, starejši sin od moje starejše sestre Sanje, prav tako pri nas v delavnici in nam veliko pomaga. Morda bo nekega dne tudi moj Marjan nadaljeval našo tradicijo, ali za to je še cas. Pogoji dela v casu Covid-19? Število delavcev je ena­ko? Pomoc države? Glede poslovanja v današnjem casu, še posebej sedaj v casu Covid-19, je obseg poslov redno otežen in zmanjšan, kar povzroca tudi druge težave bodisi v poslu, bodisi v življenju. Naša delavnica je številcno ostala ista, štirje zaposleni plus nas cetvero. Fantje, ki so zaposleni pri nas tudi preko 30 let, še naprej delajo. Pomoc, ki nam jo je zagotovila država, nam je po eni strani v pomoc, po drugi strani pa se nam le ta racu­na kot cisti dobicek, tako da nam je to na koncu leta samo v breme, ker se obdavcuje. Vaša delavnica in tujina še posebej Slovenija? S tujino ne delamo veliko, bazirani samo na naše podnebje, imamo pa kontakte s firmami v Sloveniji, ki nam zagotavljajo rezervne dele za stroj, ki ga po­sedujemo. Kako ste se odlocili za ta poklic? Kaj je po Vaši oceni najbolj dragoceno v vašem poklicu? Posli, ki jih naša delavnica opravlja so izredno za­nimivi, nevsakdanji in široka je izbira, kaj vse se da narediti. Ko sem prišla v delavnico pomagat samo za­casno, saj to ni „žensko“ delo, sem vseeno ostala, ker specificnost, raznovrstnost in zanimivost tega dela daje posebno draž. Najbolj dragocena v graverstvu je rocna gravura, ki jo izdeluje samo oce, vendar so danes vse bolj pri­sotni sodobni stroji, napredovala je kompjuterizacija. Zelo dobro smo opremljeni z modernimi stroji, toda rocno delo tudi na tovrstnih poslih predstavlja svo­jevrsten finiš. Upam da bom tudi ta del uspešno ob­vladala. Kaj bi sporocili clanom Društva? Zahvaljujoc Društvu ohranjamo svojo slovensko identiteto me sestre po ocetu in naši otroci po nas. Vsak clovek bi moral biti ponosen na svoje poreklo in bi ga moral tudi negovati. V življenju mora clovek stremeti k svojim ciljem in nikakor ne sme odnehati od njih. Obstajajo vzponi in padci, toda z voljo, tru­dom in delom so rezultati in željeni cilji absolutno možni. Clovek mora skrbeti zase in svoje zdravje ter negovati prave življenjske vrednote. Pogovor vodila: Marija Lovric Foto: Ivana Zavrtanik PREDSTAVLJAMO NAŠE CLANE LITERARNI NATECAJ MOJA DOMOVINA ZA PESEM, SPOMIN, ZGODBA, POTOPIS, PISMO DOMOVINI OB 30. OBLETNICI SAMOSTOJNOSTI REPUBLIKE SLOVENIJE Kredarica 11 LITERARNI NATECAJ DS Kredarica je ob 30. obletnici samostojnosti Republike Slovenije (25. 6. 1991 – 25. 06. 2021) objavila literarni natecaj MOJA DOMOVI­NA – pesem, spomin, zgodba, po­topis, pismo domovini. Slovenija je postala samostojna v letu 1991 in si­cer 25. junija 1991, ko je Slovenska skupšcina sprejela ustavni zakon za uresnicitev Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS ter Deklaracijo o neodvisnosti. Dan pozneje je Slovenija razglasila sa­mostojnost in neodvisnost. Slovesnost je potekala na Trgu republike v Ljubljani, predsednik Milan Kucan je govor sklenil z besedami: “Nocoj so dovoljene sanje. Jutri je nov dan.” 25. junij obeležujemo državni pra­znik, dan državnosti. Kmalu po razglasitvi se je zacela agresija JLA in osamosvojitvena vojna, da bi 7. julija pred 30 leti predstavniki Slovenije, Hrvaške, Jugosla­vije in Evropske skupnosti podpisali Brionski spora­zum, s katerim se je koncala desetdnevna vojna za Slovenijo. Pogajanja na Brionih so trajala celih 15 ur, cilj pa je bil ustvariti ustrezne možnosti za mirna po­gajanja med vsemi stranmi. Brionsko deklaracijo so poslanci slovenske skupšcine potrdili tri dni kasneje, 10. julija 1991, na skupni seji zborov, in sicer je za gla­sovalo 189 poslancev, 11 jih je bilo proti, 7 pa je bilo vzdržanih. Z deklaracijo se je slovenska republika za­vezala, da bo za tri mesece prenehala izvajati procese osamosvajanja, zato da bi v tem casu v mirnih pogaja­njih z drugo stranjo našli rešitve za odprta vprašanja in uredili bodoce odnose. Brionsko deklaracijo lahko danes razumemo kot pomembno politicno in diplo­matsko zmago v borbi za samostojno Slovenijo. Sklep in izjava Skupšcine Republike Slovenije ob obravnavi Brionske deklaracije sta objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije, 12. julija 1991. Skupna deklaraci­ja v angleškem in slovenskem besedilu je objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije, 16. avgusta 1991. Moratorij se je iztekel 7. oktobra in naslednji dan 8. oktobra 1991 je Slovenija je uvedla lasten denar, slo­venski tolar, sprva v obliki vrednostnih bonov. 25.-26. oktobra 1991 so se s trajekti, ki so izpluli iz koprske­ga pristanišca, z ozemlja Slovenije umaknili še zad­nji vojaki JLA. Zato 25. oktobra praznujemo državni praznik dan suverenosti. 8. decembra 1991 je Med­narodna arbitražna komisija o izpolnjevanju pogojev za mednarodno priznanje pod vodstvom Roberta Ba­dinterja ugotovila, da je SFRJ razpadla. 23. decembra 1991 je Skupšcina Republike Slovenije sprejela prvo ustavo samostojne Slovenije. Na ta dan dan obeležu­jemo dan ustavnosti. Samostojna Slovenija je 25. juni­ja 2021 obeležila 30-letnico. Ob obletnici so potekale številne slovesnosti, osrednja državna slovesnost je bila 25. junija na Trgu republike. Predsednik Držav­nega zbora Igor Zorcic se je v sredo, 7. julija 2021 v parku Vile Podrožnik udeležil slovesnosti ob 30. oble­tnici sprejema Brionske deklaracije, ki jo je priredil predsednik Republike Slovenije Borut Pahor. Priredila: Elza Ajdukovic Avtor fotografiji priloge: Đorde Veselinov 12Kredarica LITERARNI NATECAJ REZULTATI LITERARNEGA NATECAJA Literarni natecaj je bil objavljen 25.04.2021, rok za oddajo pa je bil 25.06.2021. V tem roku je prispelo 10 zapisov od posamezni­kov iz slovenskih društev v Srbiji. Pogoji razpisa so bili: 1. Sodelovali so lahko clani slovenskih društev in ucenci DPS v Srbiji. 2. Zapis je moral biti v slovenskem jeziku. 3. Zapis je moral biti na najmanj eni ali najvec na dveh tipkanih straneh (od 1200 do 2400 znakov s presledki). 4. Pisava: Times New Roman 12. 5. Naslov zapisa je dolocil avtor sam. 6. Zapis doslej ni smel biti javno objavljen. 7. Udeležencem natecaja se ne placajo avtorske pravice, zapisi pa se ne vracajo. 8. Zapis je moral biti oznacen s šifro, ki jo avtor doloci sam. 9. Zapis opremljen s šifro in podatki o avtorju: ime, priimek, kontakt, je moral biti poslan po e-pošti na: pisarna@kredarica.org 10. Po e-pošti je moral biti poslan mail z loceni­ma priponkama v Wordu: prvi zapis podpisan s šifro, drugi rešitev šifre. Datum objave natecaja je bil: 25.04.2021 Rok za oddajo je bil: 25. 06. 2021 Prejete zapise je obravnavala strokovna komisija in izbrala najboljše zapise. Triclanska strokovna komisi­ja v sestavi: predsednik komisije: Roman Vehovec – publicist, clanica komisije: Nina Stanimirov Veriš – profesorica razrednega pouka, clan komisije: Bojan Samson – književnik, je ocenila zapise. Nagrajeni udeleženci: 1. mesto: ”V novoletni noci”, Marija Lovric DS KREDARICA Novi Sad 2. mesto: ”Skrivnostni gozd”, Dragana Kneževic DS SAVA Kostolac 3. mesto: ”Spomin na rojstni kraj” Snežana Mila­dinovic DS KREDARICA Novi Sad Ostali udeleženci natecaja: Dušanka Tomic DS SAVA Beograd Leopold Pavlin DS SAVA Kostolac Marjeta Pižurica DS KREDARICA Novi Sad Cvetka Vuckovic DS KULA Vršac Valerija Vecei Funda DS KREDARICA Novi Sad Marija Đukic DS EMONA Ruma Vsi prispevki avtorjev, ki so sodelovali na lite­rarnem natecaju so objavljeni v prilogi Biltena Kre­darica. Slavnostna predstavitev nagrajenih zapisov ”MOJA DOMOVINA” in podelitev priznanj nagraje­nim avtorjem bo na manifestaciji IX. Dnevi slovenske kulture novembra 2021. Cetrti po vrsti literarni natecaj je uspešno zaklju­cen. Pomen natecaja je v negovanju slovenskega jezi­ka in kulture v pisni obliki, ki hkrati predstavlja po­memben prispevek h kulturni dedišcini v slovenskih društvih v Srbiji. Cestitke avtorjem, ki so proglašeni za najboljše in vsem ostalim avtorjem, ki so s svojimi literarnimi pri­spevki sodelovali na natecaju! Zahvala uciteljem DPS in komisiji za strokovno pomoc! Narodna galerija Ljubljana Kredarica 13 LITERARNI NATECAJ PRVONAGRAJENI ZAPISI V NOVOLETNI NOCI Medtem ko zvezde ugašajo prisluškujem vetru, cakam plahutanje snežink prvega snega. Razmišljam od kod prihaja, mislim na tiste daljave, kjer so še moji prijatelji do katerih vošcilnice ne pridejo, in na tiste daljave, kjer žari granatno jabolko in zorijo pomarance. Pridušen ogenj. Deklici, ki beraci na razpotju, v laseh ruj, v oceh se rojeva pomlad, v rokah otroštvo, darujem denar in pomaranco, želje za zdravje in sreco. Ulicne svetilke kot lampijoni dobrih želja se lesketajo belo, belo, morda od mraza in one, kot ure na cerkvenih zvonikih, odštevajo cas. Sliši se glasba z glavnega trga. Bliža se polnoc. Izbrazdani z otrplimi koraki plocniki sanjajo srecanja, ki jih ni. Medtem ko zvezde ugašajo prisluškujem vetru, cakam plahutanje snežink prvega snega. Marija Lovric DS Kredarica Novi Sad SKRIVNOSTNI GOZD Minila so desetletja, a spomini so povsem jasni. Mednarodni vlak prisopiha v Celje, cakamo na dru­gega, potujemo dalje do Podcetrtka. Vse okoli nas ima vonj po sveže opranem jutru. Na koncni postaji naš pricakajo prijatelji, zelo prijetni in dragi nam ljudje. Kmalu smo v njihovi kuhinji, kjer vabece diši “šmorn”. Vrsto let zapored sva z mamo preživljali nepozab­ne pocitnice v toplicah. Hitro sva se namestili in na­polnili pljuca z rezkim zrakom; zacenjali sva najino novo, malo življenje, ki se ga bova za vedno spomi­njali. Kot vsako jutro sva stopili na široko stezo. Pocasi sva hodili, moja mama in jaz. Levo od naju, s strani hriba naju je pozdravljala stara trdnjava nad Podce­trtkom in nama misticno namigovala. V nekem tre­nutku sem prijela mamo za roko, približevali sva se gozdu. Vedno sva hodili skozi gozd, saj je bila tu kraj­ša pot do toplic. Gozd je izgledal kot odprta kletka, zelena, socna, sveža in okrepcilna. V njej sem se po­cutila varno. Spustila sem mamino roko in spremljala njene korake. Bilo je kot v sanjah. Imela sem obcutek, da hodim skozi zeleno vodo, lahkotno, poletno... Tu in tam je soncni žarek obsijal praprot, ki mi je ponujala svoje roke. Mehka preproga iz mahovine je vpijala topot najinih korakov in verjela sem, da letim. Snopi soncnih žarkov so obsijali ta gozdni oder, na katerem so nastopale strašljive in talentirane veverice in polhi. Suho listje in bobike so se sprehajali na je­ževih bodicah. Stoletne krošnje, bujne, mrko zelene so mahale z neba. Visoka stebla iglavcev so ustvarjala neponovljiv vtis razkošja in popolno odsotnost stvar­nosti. Vse je delovalo skrivnostno, a predvidljivo, var­no... prav po meri cloveške domišljije. Kar naenkrat je bilo vec svetlobe kot gozda. Hitro sva prekoracili progo in se spustili po klancu proti bazenu v Atom­skih Toplicah. Od takrat je na žalost minilo že veliko let, a spomi­ni so še zelo živi... Deklica, ki drži mamo za roko in vstopa v gozd, kjer se pocuti varno. Verjamem, da takšen gozd še stoji in še nudi svoje roke v objem. Ali pa je ta gozd pravzaprav moja domovina? Slo­venija! Trdna in zdrava, enostavna, varna, obsijana s soncem in edinstvena. Slovenija, ki hrabro koraka že desetletja na celu najbolje urejenih držav. Slovenija, ki svoje ljudi drži cvrsto za roke, jim uli­va vero in skrbi za svoj podmladek, tako da daje ena­ke možnosti nadarjenosti in dobri volji. Država, v biti ohranjena prav po meri navadnih ljudi. Kmalu nameravam oživeti svoje spomine s hcerko Emilijo in skupaj z njo zakorakati v skrivnostni gozd. Dragana Kneževic DS Sava Kostolac SPOMIN NA ROJSTNI KRAJ Vsako jesen me vonj pecenega kostanja vrne v otroštvo, v moje rojstno mesto Maribor. Rodila sem se in živela v enem mestu v eni deželi. Ko sem bila stara 12 let, smo se z družino nastanili v drugem mestu v isti državi. Zdaj pa živim v istem mestu, a v drugi državi. Toda svojega rojstnega kraja nikoli ne morem pozabiti. Velikokrat se spominjam tega prekrasnega mesta in tudi cudovite narave. Živela sem v stari hiši z dru­gimi družinami in mnogimi otroki. Na koncu ulice, blizu moje hiše, je veliki park z akvarijem, cudovit je spomladi, poln zelenih travnikov, dolgih stezic, ome­jenih z raznobarvnimi cvetlicam in velikim drevore­dom. Jeseni so bile steze polne rumenega, oranžnega ali rjavega listja z divjih kostanjev in drugih dreves. Posebej se spomnim zime, ko je snežilo in je bilo vse prekrito z debelo odejo snega. Na koncu parka so bili hribi, kjer smo se sankali vsi otroci iz hiše, pa tudi starejši. Veselila sem se vsake jeseni, ker so tedaj vsi sosedi v skupinah obiskovali gozd nad Tremi ribniki in na­birali prave kostanje, ki so padali z dreves v svojih je­žicah. Zato imam izjemno rada kostanje in jih vsako jesen kuham ali pecem. Spomnim se svoje osnovne šole „Antona Aškerca“ in kasneje „Otona Župancica“, svoje rdece obleke prvega šolskega dneva, svoje prve uciteljice Marije Obran, svojih sošolk in sošolcev: Anice, Lidije, Marjana, Ivana .... Ne vem, kjer se zdaj nahajajo. Zapomnila sem si nekaj domacih nalog, kot so imena vseh sedmih hi­drocentral na Dravi od Maribora do Dravograda, pe­smi „Vrba“ Franceta Prešerna, ki sem se jo naucila za šolsko prireditev. Izjemno rada imam knjigo „Solzi­ce“ Prežihovega Voranca in prinesla sem jo iz rojstne­ga mesta za spomin. Zgodilo se je, da sem na poto­vanju na planino Zlatar v Srbiji našla v naravi solzice - nabrala sem jih skupaj s koreninami in jih posadila v mojem vrtu, tako da imam spomin na mojo prvo domovino. Pogosto sem hodila na Pohorje, vcasih z vlec­nico, vcasih peš. Obiskovala sem tudi druga mesta: Postojno, Celje, Ljubljano, Velenje, Ptuj, Sveti Duh na Ostrem vrhu. Marsikdo je takrat obiskal Velenje kot primer izje­mno lepo urejenega mesta. Pogosto sem svojim otrokom in zdaj vnukom pri­povedovala o mojem rojstnem kraju. Verjetno sem postala že dolgocasna, ker me je enkrat najmlajši ot­rok vprašal: „Zakaj si pa odšla iz Slovenije? Ce bi os­tala, bi bil jaz zdaj Slovenec!“ Upam, da bom še imela priložnost, da skupaj z vnukinjo obišcem zanimivosti mojega rojstnega kra­ja, da bi tudi ona spoznala, zakaj ta poseben obcutek ostaja v mojem srcu, kjer koli živim. Snežana Miladinovic DS Kredarica Novi Sad Piran 14Kredarica LITERARNI NATECAJ Rožnik Kredarica15 LITERARNI NATECAJ OSTALI ZAPISI DVOJNOST Prišla sem leta 1993 na slovensko mejo in izvedela, da nisem slovenska državljanka. Carinik me je poslal placat vizum (20 mark). Toliko sem tisto leto zaslužila na mesec, ker sem po izgubi službe bila na Zavodu za nezaposelne in bila nekaj let varuška. Pred tem sem bila 15 let strokovna prevajalka za slovenski jezik v Zvezi sindikatov Jugoslavije. Toda po letu 1991 me niso vec potrebovali. V Ljubljani sem izvedela, da po rojstvu leta 1951 nisem bila vpisana v maticno knjigo državljanov, ker je takrat veljal predpis, da te vpišejo tja od koder je oce. Oce je bil rojen v Srbiji. Bil je vojni štipendist in je koncal študij strojništva v Ljubljani. Z našo mamo sta se spoznala u Domu JLA na plesu. No, mati in brat sta bila slovenska državljana, jaz sem pa naenkrat postala tujka, ki mora prejeti povabilo iz Slovenije na posebnem formularju in upati, da bo po dolgem ca­kanju v vrsti in napovedanem sprejemu na Veleposla­ništvu Republike Slovenije dobila vizum. Nisem hotela biti tujka, ker sem se rodila v Slo­veniji, živela tam kot otrok in pred sedmim letom starosti obiskovala pol leta prvi razred osnovne šole. Drugo polovico sem nadaljevala v Beogradu, ker je oce tam dobil službo. Naslednje leto sem vložila zahtevo za dvojno drža­vljanstvo. Odgovor sem prejela šele leta 2000. Pisalo je, da nisem od nacionalnega interesa. Planila sem v krcevit jok. Potem sem pa reagirala po otrocje: ja no, ce me nocejo, nocem niti jaz njih! In hotela sem od­nehati. Pavle iz Društva Slovencev Sava v Beogradu pa me je preprical, naj bom vztrajna. Hvaležna sem mu. In takrat sem spremenila svoj odnos do tega. Ni­sem se vec gnala za to. Ker so v odgovoru zapisali, naj pošljem še kakšno dokazilo o moji pristni vezi s Slovenijo, sem se zacela igrati zbiranja dokazil. Po­leg življenjepisa, izpiska iz rojstne maticne knjige za mamo, brata in zame, kar sem jim že poslala, sem pripravila: 1. prepis spricevala za I razred OŠ „Ledina“ v Lju­bljani; 2. dokazilo o službi v ZSJ, kjer sem 15 let opravljala naloge strokovne prevajalke za slovenski jezik; 3. dokazilo, da je najina sestrica Nataša kot dojen­cek pokopana na ljubljanskih Žalah; 4. dokazilo, da je bila mama borka od zacetka II. svetovne vojne (stara 16 let) in je prejemnica Parti­zanske spomenice 1941; 5. dokazilo o padlemu borcu Dušanu Jagemanu iz Zelene jame, ucencu bežigrajske gimnazije, mamini prvi mladostni ljubezni, po katerem sem, z ocetovim soglasjem, dobila ime; 6. dokazilo, da sem namesto mame, ki je od svoje­ga bivšega komandanta vsako leto prejemala povabi­lo za pohod na Porezen, nekajkrat z našimi planinci sodelovala tam, kjer je v hudi nemški ofenzivi konec marca 1945 komaj preživela; 7. izjava moje sorodnice, da sem redno obiskovala njo in njeno družino v Ljubljani; 8. dokazilo o prehojeni Slovenski planinski poti od Maribora do Kopra (manjka še Primorska); 9. bila sem 9-krat na Triglavu, vsakic z drugim pristopom; 10. dokazilo o udeležbi pri trekingu v Nepal leta 1986 (vodja himalajec Roman Robas); povzpeli smo se na 5.500 m visok vrh Kala Patar v vznožju Mount Everesta; 11. dokazilo o sodelovanju na MDA „Slovenske gorice 83“; 12. dokazilo o obiskovanju Kampa ljubiteljev nara­ve in pradavnih modrosti v Gozd Martuljku; 13. dokazilo o prevodu knjige „Pot“ Nejca Zaplo­tnika iz slovenšcine v srbohrvašcino; 14. seznam knjig slovenskih pisateljev ali prevede­nih v slovenšcino iz moje lastne knjižnice; 15. dokazilo o dopisovanju z Jakom Copom, zna­nim slovenskim umetniškim fotografom; 16. dokazilo, da sem od leta 2003 aktivna clanica društva Slovencev Sava (pouk slovenšcine, petje in nastopi s pevskim zborom Pojoca družba, ustvarjalne delavnice, obiskovanje predavanj in gostovanj znanih slovenskih pisateljev, pisateljic in znanstvenic, kakor tudi slovenskih gledališc). Medtem so se spremenili pogoji za pridobitev dvojnega državljanstva. Bilo je dovolj, da si sloven­skega porekla in da si aktiven v društvu Slovencev. In tako sem po dolgem casu le dobila potni list, zase in hkrati za sina. Pri vsem tem nisem imela nikakršnega drugega interesa kot pa, da ne bi bila tujka v mojem rojstnem kraju, v moji prvi domovini. Mi, otroci iz mešanih zakonov smo že od rojstva podarjeni z dvema jezikoma, z dvema kulturama. Mar ni to vecje bogastvo kot biti „cist“ Slovenec. Koliko jezikov znaš toliko veljaš. Pri vsem tem prizadevanju se nisem mogla izogniti misli na „izbrisane“ in, da je njim bilo veliko bolj hudo. Med dnevi slovenskega filma smo si ogledali tudi pretresljiv film Izbrisana, toda to je samo ena izmed nešteto podobnih življenj­skih zgodb ljudi, ki so po dolgih letih življenja in dela v Sloveniji izgubili vse pravice. Niso se znajdli, niso verjeli, da bo prišlo do popolnega razpada naše toliko pestre, svobodne, skupne Jugoslavije. Bila sem trikrat na zveznih delovnih akcijah: v Ma­kedoniji, Srbiji in Sloveniji. Bili smo ponosni, da so­delujemo pri graditvi naše skupne domovine. Družili smo se z mladino iz razlicnih koncev skupne države. Pred razpadom so glasnogovorniki omenjali Evropo brez mej. Zdaj moramo preckati tri meje dokler ne stopimo v osamosvojeno Slovenijo. Življenje je pa brezmejno! Ljudje si izmišljajo meje, prostorne in casovne. Srce pa ne pozna mej. Vsi na tem majhnem planetu smo bratje in sestre, mar ne? Saj bi se lahko rodila v Afriki, v Butanu ali Kosta­riki. Toda ker sem se rodila v Ljubljani, v Zeleni jami, doma, v hiši, kjer sem najprej spregovorila v sloven­skem jeziku, kjer sem kot planinka spoznala neverjet­no lepoto slovenskih gor, dolin, jezer, rek, sposobnost in voljo njenih prebivalcev za sožitje z naravo – je Slovenija najgloblje v mojem srcu. Hribolazila sem tudi v Crni gori, Makedoniji, Bosni, Hrvaški in pov­sod pridobila ocarljive izkušnje, toda moja duša je v Sloveniji doma. Dušanka Tomic DS Sava Beograd PISMO DOMOVINI Rojen sem v Srbiji, v Kostolcu. V mestu z indu­strijsko cono rudnikov premoga in elektrarno. Z iz­gradnjo mesta so zaceli že Nemci v Veliki vojni. Na­rejeno je na poljih koruze in opustelih terenih. Raslo je pocasi. Delov za igro otrok je bilo veliko. Bil sem prost in po cele dneve zunaj. Veliko sonca in veselja je bilo v mojih oceh v casu odrašcanja. Hvaležen sem Srbiji za lepo življenje do casa, ko so v njo vstopili vojna, bombardiranje in siromaštvo. Slovenija, všecno bi bilo reci, da si ti moja dežela. A ti si meni samo dežela mojih prednikov. Vprašal sem te, ali me sprejmeš, da se vrnem k svojim koreni­nam? Ti pa si me zavrnila v pravnem jeziku, da to ni mogoce. No, prav. Vesel sem, da si se locila od skupne države, da si neodvisna in dobro. Jaz sem iz spoštovanja do svojih prednikov zacel obiskovati pouk slovenskega jezika in danes lahko berem knjige v slovenšcini. Prebral sem jih že kar nekaj. Žal nimam veliko možnosti za pogovor v slovenšcini. Hvaležen sem vsem, ki so omogocili poucevanje slovenšcine v mojem majh­nem kraju. Želim ti povedati, da sem bil celo živ­ljenje spoštljiv, nikjer te nisem sramotil. Vsi okoli mene so vedeli, da sem Slovenec. To me je motivi­ralo, da sem bil še boljši. Bil sem dober fant, dober delavec, mož in oce. Klicali so me ”Lojze, Slovenac, hudic”. Vedeli so, da na športnih tekmovanjih navi­jam za slovensko reprezentanco. Zaradi tega nisem imel nevšecnosti. V Sloveniji sem bil trikrat. Prvic, ko sem imel štiri leta. Potoval sem z mamo k sorodnikom v hribe, da se nadiham svežega zraka, ker sem bil bolehen fant. Spomnim se gozdov, zajcev in od tetke Rozalke belih konjev. Drugic sva z dedkom pri mojih osemnajstih letih obiskala sorodnike v Ljubljani in okolici. Tret­jic sem bil v Sloveniji, ko sem imel sedemindvajset let, obiskal sem Kranjsko Goro. Z avtoštopom sem se vrnil v Srbijo. Dan za tem sem se zaposlil kot inženir varstva pri delu v podjetju za eksploatacijo gozdov in predelavo lesa. Tri leta kasneje sem se zaposlil v rudniku pre­moga v svojem rojstnem kraju. Dan za dnem, leto za letom... in tako do upokojitve. Nisem vec mlad in ne vem, ali se bova še videla. Hotel sem ti povedati nekaj o sebi. Ce se ne vidiva, te ob tej priložnosti lepo pozdravljam in ti želim vse najboljše. Navsezadnje sem jaz Slovenec v tujini. Leopold Pavlin DS Sava Kostolac SPOMINI NA MOJE OTROŠTVO Ljudje, ki so imeli dobre starše, imajo najlepši spo­min na svoje otroštvo. Takšno je bilo tudi moje otro­štvo. Cudoviti spomini iz otroštva so povezani s Štajer­sko. Maribor, Gornja Radgona, Sladki Vrh in Ljut­omer so kraji, ki sem jih pogosto obiskovala, saj so povsod živeli moji sorodniki, ampak Cmurek ob reki Muri je kraj mojega otroštva. Spomnim se ocetovih besed, kadar koli smo prihajali v Slovenijo, da se bo avto zdaj sam peljal, ker pozna pot domov. Izjemno bi bila najbolj zadovoljna, ce bi že bila tam. Hiško, ki kot gnezdo cepi na hribu nad reko Muro, sem zelo pogreša. V mislih sem tam. Skozi zaprta pol­kna se plazijo tanki prameni svetlobe. Vdihavala sem svež zrak, razširila roke, zadovoljna, z nasmehom na obrazu, sem poslušala ptice, ki so žvrgolele v dreve­sih in mocen zvok Mure – tu sem, Slovenija, koncno. Z odpiranjem okna se mi je razprostrl velicasten ze­len prizor in obcutila cisti zrak, kot da me vabi, da se cim prej podam iz majhne, lepe in urejene lesene sobe. Pohitela sem po stopnicah, ki so škripale pod nogami. Iz kuhinje se je razširil vonj potice in na ra­diju se je slišila pesem „Slovenija od kod lepote tvoje“. Hitro spijem skodelico caja in grem na sprehod po dobro poznani poti. Poslušam, poslušam vas, z zapr­timi ocmi urejam vtise mojega otroštva. Grem proti Muri, ta hitra reka tece skozi moj stari kraj. Pot me vodi proti ribniku Podgrad. Spomnim se jelenjadi, ki se je pasla v polju, zvoka fazanov in gozdnih želv. Opazujem hribe, po katerih sem se igrala s sorodniki, se skrivala po gozdovih in kjer smo med taborenjem pekli koruzo, krompir in kostanj. Opazujem tudi dvorec, ki je bil vcasih bolnišnica za duševne bolnike, danes pa je muzej norosti. Vcasih zatisnim oci, odidem iz današnjega sveta in se znajdem v rojstnem domu svojega oceta. Cutim toplino otroštva. Spomini na moje otroštvo so lepi. Pravijo, da je domovina dežela, v kateri se clovek pocuti dobro. Ka­darkoli sem v Sloveniji, se pocutim dobro. Marjeta Pižurica DS Kredarica Novi Sad MOJA DOMOVINA JE ENA, DOKLER ŽIVIM Iz Slovenije smo odšli davnega leta 1945, a svoje domovine nismo pozabili. Stara sem bila 16 mesecev, ko sem v maminem narocju prispela v Banat, v Gud­urico. Moji starši so se vsak dan necesa spomnili, še posebej moja mama, ki je zelo lepo pela. Kamor koli je šla, jo je spremljala slovenska pesem. Najbolj po­gosto je pela na vrtu, ko je okopavala. V njenih oceh sem veckrat videla solze. Pela je iz srca in že takrat sem vedela, da so to bile solze bolecine zaradi izgub­ljene domovine. Zelo rada grem v Slovenijo, ceprav mi je tudi tež­ko, ker se vsakokrat spomnim, kako je bilo, ko je bila še cela družina skupaj in smo šli skupaj v našo lju­bo Belo krajino. Kadar se bližamo slovenski meji, mi srce trepeta od srece. Vem, da tu živijo dobri ljudje, ki mislijo na nas, na Slovence v Srbiji. Vedo, kako se pocutimo. Ceprav smo si v Srbiji ustvarili svoj novi dom, smo na nek nacin še vedno tujci. Naša draga prijateljica Branka Bukovec se je spomnila name in ceprav sem sedaj stara že 77 let, mi je priskrbela narodno nošo moje ljube in nepozabne Bele krajine. Tako me je os­recila, da tega sploh ne morem izreci, zapisati. Moja vnukinja Ivana mi pomaga, da ob posebnih priložno­stih oblecem belokranjsko nošo in grem v naše Dru­štvo Slovencev v Vršcu. Takrat se mi zdi, da nosim s sabo ne samo Belo krajino, ampak celo Slovenijo. Rada pojem, a ob prvi pesmi me zaradi mocnih cu­stev stisne v grlu. Spomini privrejo z vso mocjo... Tudi moja uciteljica slovenšcine mi vedno, kadar se vrne iz Slovenije, prinese kaj domacega. Vse to mi veliko po­meni, še posebej sedaj, na stara leta. Še enkrat bi rada videla moj rojstni kraj. Mislim, da bi potem lažje preživela cas, ki mi je še ostal. Ljubim te, moja lepa dežela. Cvetka Vuckovic DS Kula Vršac SLOVENIJA V MOJIH OCEH Moja dežela, to je njena lepota. Moja dežela, mi smo njeni ljudje. Lepota dežele je sloves njen, njeni ljudje smo njeno ime, ponosno ime. Tako poje Oto Pestner v pesmi avtorja besedila Dušana Velkavrha. Prva pesem, ki sem jo slišala v slovenšcini in me je navdušila, je bila pesem Poišci me v predmestju Lada Leskovarja. Prvo mesto, ki sem ga obiskala je bil Miklavž pri Mariboru. In tako se je zacela ljubezen, ljubezen, ki traja že od otroštva. Slovenija in jaz se imava radi že vec kot 50 let. To je ljubezen, ki traja na blizu in dalec. Lepota Slovenije je zame v mojih oceh in v mojem srcu. Lepota Slovenije je v ljudeh, ki jih poznam in so mi dragi. Lepota Slovenije je v vseh pesnikih in verzih, ki sem jih srecala in brala. Ivanka Kostantino, Irena Be­guš, Dimitrij Škrk, Milan Žnideric in Jože Brencic so avtorji, ki sem jim prevedla verze in ki so prevedli ne­katere moje pesmi. Lepota Slovenije je v vseh podcrtankah, ki sem jih prejela na spletni strani Pesem.si za svoje verze in prevode. Lepota Slovenije je zame v lepih in nenavadnih besedah: oziroma, všec, mavrica, slašcicarna, kljub, tovarna, gozd, natakar, potica, vendarle, dvojina, škr­ljak, dolocati, obcasno, razstava, verzi, pesnica, dol­gocasen, tehtnica, hudic, objem, res, dviganje, sicer... Lepota Slovenije je v vseh krajih, ki sem jih obiska­la in kamor se želim vrniti – Miklavž, Maribor, Lju­bljana, Celje, Portorož, Pivka, Postojna, Bled, Bohinj, Olimje, Podcetrtek, Podlehnik... Ko sam živela na Hrvaškem sam pogosto potovala v Slovenijo. Najraje sam hodila u Olimje. Tam je samostan patrov mino­ritov. V pritlicju samostana je ”Stara lekarna”. Tukaj je botanicni vrt z vec kot 200 zdravilnih zelišc in patri pripravljajo zdravila. Cokoladnica u Olimju mi je cu­dovita. Tja sam zelo rada hodila. Ali lahko izberem svojo domovino? Ne po rojstvu, ampak po srcu in obcutkih. Po vseh obiskanih krajih. Po obiskanih muzejih in razstavah. To je moja Slovenija. Moja domovina po izbiri. Domovina po srcu, spominih, srecanjih, besedah, sa­njah, dobrih ljudeh... Valerija Vecei Funda DS Kredarica Novi Sad MAVRICA Koncalo se je enotedensko bivanje pod šotori v Teozofskem kampu v Gozd Martuljku. To ni bil nava­den turisticni tabor. Bilo je zanimivo in koristno dru­ženje z ljudmi, ki jih zanima duhovna plat življenja, alternativni nacini zdravljenja, nevidni svet, ki se ga vecina ljudi sploh ne zaveda. Zjutraj smo pred zajtrkom telovadili, ukvarjali se z jogo, tai chijem, meditacijo, potem skupaj pozdravili Sonce in zajtrkovali. Prehrana je bila vegetarijanska. Kuhinja in stranišce sta bili postavljeni v gozdu. Ste­za je skozi gozd peljala do obale Save Dolinke. Neda­lec od tam se je potok Martuljšcica vlivala v njo in v njem smo se umivali. Z mrzlo vodo, seveda. Ali pa z roso. Dve uri dopoldne in dve uri popoldne so bila predavanja. Predavatelji so to poceli brez nadomesti­la. V prostem casu smo lahko hodili do spodnjega ali zgornjega slapa pod Špikovo skupino. Snežišce pod Špikom je ustvarjalo obcutek blaženosti. Fantje so vsak dan dovažali vodo z izvira ali pa zbi­rali les za vecernji ogenj. Punce so enkrat na teden bile dežurne v kuhinji. Zvecer smo skupaj peli indij­ske mantre, brali modre pesmi Vesne Krmpotic ali pa se pogovarjali. Otroci so uživali v naravi, gradili hišico na drevesu, izdelovali predmete iz ilovice in jih potlej sušili na soncu. Toda cas hitro mine in pravljicnemu bivanju v osrcju Alp se je bližal konec. Trije izmed nas pa smo ga hoteli podaljšati z vzponom na Triglav. Josip je bil izkušen planinec, jaz tudi in že sem pred tem nekaj­krat bila na vrhu, toda pravkar sem se razšla s fantom in zdelo se mi je da nikdar vec ne bom imela moci za takšen napor. Nadi je bil to prvi vzpon in ni dovolj verjela vase. Toda Josip naju je ves cas prepriceval, da to zmoreva. In je šlo, vse do planinske koce na Kre­darici. Tam je meteorološka postaja in meteorologi so nam rekli, naj pohitimo ce hocemo gor, ker se bliža nevihta. Zadnji planinci so se spušcali, ko smo se mi zaceli vzpenjati po klinih na Mali Triglav, potem pa še na Veliki. Vedeli smo kako nevarno je lahko biti tako iz­postavljen gromu. Bili smo že blizu Aljaževega stolpa ko sem z desne strani zagledala moj odraz z pognje­no glavo v okroglem mavricnem krogu. Ta prikazen je bila toliko mocna, da nisem mogla verjeti mojim ocem. Zato sem vprašala prijatelja ali tudi onadva vi­dita to kar jaz vidim in sta mi pritrdila. Josip je modroval: „Tole je ali nagrada ali opozo­rilo. Nagrada ker smo kljub obremenjujocim okoliš­cinam izvlekli iz sebe vse kar smo zmogli. Opozorilo pa zato ker smo si drznili ob takšnem vremenu iti do konca.“ Nesrece v gorah se pogosto dogajajo med vrnitvi­jo z vrha, pri spušcanju, sestopu zaradi utrujenosti in nezadostne zbranosti. Nam pa je ta mavrica priskr­bela toliko energije, da smo se brez težav spustili do Kredarice in še naprej do Staniceve koce, v kateri smo prespali. Doživeli smo okroglo mavrico, tak tip mavrice, ki ga je moc videti le iz višjih leg ko sonce uspe prod­reti skozi oblake in obsije deževni oblak. Ceprav se ta pojav, neke vrste opticna iluzija, lahko obrazloži z znanstvenimi, fizicnimi izrazi, smo vsi trije imeli mo­cen vtis, da se to ni zgodilo cisto slucajno prav nam in prav takrat, na samem vrhu Triglava. Doživeli smo to kot božje darilo in bili hvaležni. Ko se je Josip vrnil domov, v Sombor, mu je v roke prišla knjiga franco­skega pisatelja, v kateri omenja 6. avgust – praznik gospodove preobrazbe. Nam se je tako imenovana Glorija zgodila 6. av­gusta! Dušanka Tomic DS Sava Beograd DOMOVINA JE V SRCU Veliko pesnikov in pisateljev je pisalo in piše o domovini – pesmi, romane, zgodbe... Prebrala sem že vec takšnih besedil, nekatera so mi všec, nekatera ne. Ne maram politicnih zapisov. Politika dela veliko napak, številni ljudje po svetu živijo v nevarnosti in zelo slabih razmerah. V takšnih razmerah najbolj trpijo otroci, ki v spo­padih ostanejo brez staršev. Politicna nesoglasja, ki sprožajo nasilje, povzrocajo tudi spreminjanje meja. Tako se zgodi, da se ljudje, ki so rojeni v eni državi, nenadoma znajdejo v drugi. Moji predniki so se preselili v Vojvodino. Mamini starši so kot Avstrijci že v casu Marije Terezije prišli do Zemuna, nato so šli naprej v Rumo. Starši mojega oceta in moj oce so prišli iz Slovenije, iz kraja Željne pri Kocevju v rudarski kraj Vrdnik pri Rumi. To po­meni, da je moja domovina tam, kjer sem. Sicer bi bila po mami Avstrija, po ocetu Slovenija. Meni domovina pomeni kraj, kjer je moj dom, moja hišica. Tu ohranjam spomin na moje starše. Domovina so gore, gozdovi, reke, jezera, planine. Do­movina je tam, kjer živijo moji otroci in moji vnuki in pravnuki, je tam, kjer so pokopani moji starši. Domo­vina so prijatelji, dobri ljudje. Domovina so vsi lepi dogodki, ki jih preživimo z družino. In domovina je moje Društvo Slovencev Emona Ruma, kjer ohranjamo slovensko besedo, slovensko kulturo in tradicijo. Marija Đukic DS Emona Ruma Rajhenburg 16Kredarica LITERARNI NATECAJ Kredarica17 LITERARNI NATECAJ Oplotnica 18Kredarica LITERARNI NATECAJ Kredarica 19 LITERARNI NATECAJ 20Kredarica AKADEMSKE NOVICE DIPLOMANTKI IZ DS KREDARICA ANDREA CVETINIC Rojena 5. oktobra 1993 v Novem Sadu. Slovenka po dedku Antonu Žirovniku. Osnovno šolo ”Petefi Šandor” v Novem Sadu je koncala leta 2008. Srednjo tehniško šolo ”Mileva Maric Einstein” v Novem Sadu pa 2012. Leta 2012 se je vpisala na Agronomsko fa­kulteto v Novem Sadu, smer krajinska arhitektura. Diplomo inženirke krajinske arhitekture si je pridobi­la leta 2020. Po koncani fakulteti je zacela volontirati na Inštitutu za urbanizem Novi Sad. Govori srbski, slovenski, angleški jezik. Pridobijeni strokovni naziv: Inženirka krajinarske arhitekture Študijski program: Krajinarstvo Andrea: Štiri leta fakultete sem koncala u Novem Sadu. Po diplomskem študiju v Novem Sadu sem za­cela volontirati na Inštitutu za urbanizem. Na žalost nisem imela možnosti študirati v Sloveniji, vendar bi se rada vpisala na podiplomski študij v Ljubljani. Slovensko govorim že od zgodnjega otroštva, ker sem aktivno obiskovala pouk slovenšci­ne v DS Kredarica. Tudi, veckrat na leto sem šla k teti, stricu ter bratran­cih v Grosuplje, kjer sem preživela najlepše dneve svojega otroštva. Slo­venija ponuja odlicne zaposlitvene možnosti v mojem poklicu, tako da razmišljam o življenju in zaposlitvi v prihodnosti. SONJA CVETINIC Rojena 3. oktobra 1995 v Novem Sad. Slovenka po ded­ku Antonu Žirovniku. Osnov­no šolo ”Ivo Lola Ribar” v No­vem Sadu je koncala leta 2010. Srednjo medicinsko šolo „7. april“ v Novem Sadu pa 2014. Leta 2014 se je vpisala na Viš­jo zdravstveno šolo poklicnega študija v Zemunu, smer radio­loški višji tehnik. Diplomo si je pridobila leta 2018. Po študiju se je zaposlila na Inštitutu za kardiovasku­larne bolezni Sremska Kamenica. Pridobijeni strokovni naziv: Radiološka višja tehnica Študijski program: Radiologija Sonja: Slovensko govorim že od zgodnjega otro­štva, ker sam sva sestro Andreo veliko casa preživeli v Sloveniji pri teti, stricu ter bratrancih v Grosuplju, kjer sem preživela najlepše dneve svojega otroštva. Tudi doma v družini negujemo slovenski jezik in kul­turo in aktivno spremljamo prireditve DS Kredarica. S sestro Andreo sva hodili tudi na pouk slovenšcine v DS Kredarica. Imam resne nacrte za selitev in zapo­slitev v Sloveniji in zato delam na izboljšanju sloven­skega jezika. DOPOLNILNI POUK V CASU KORONE ZAKLJUCNA PRIREDITEV OB KONCU ŠOLSKEGA LETA 2020/21 Zakljucna prireditev dopolnilnega pouka je po­tekala 16. junija 2021 v prostorih Kulturnega centra Novi Sad. Ucenka Zdenka Maletin je povezovala pro­gram in pozdravila prisotne na zakljucnem srecanju ucencev dopolnilnega pouka slovenšcine, na kateri so uciteljica in ucenci s kulturnim programom pocastili 30. obletnico samostojne Slovenije. O pouku slovenšcine v Društvu Slovencev Kre­darica je govorila naša uciteljica Rut Zlobec, ki se je ozrla na celoletno šolsko obdobje z besedami: ”Veseli smo, da je tudi v tem letu pouk od januarja do pole­tnih pocitnic v glavnem potekal v živo. Z razlicnimi dejavnostmi pri pouku in ob njem smo pocastili slo­venske državne praznike: slovenski kulturni praznik (razpisali smo likovni natecaj S Prešernovim Povod­nim možem od Beograda do Ljubljane in nazaj ter po­ustvarjali ob pesmih Prešernovega nagrajenca Ferija Lainšcka), dan žena (spoznavali smo življenje in delo prve slovenske pesnice in skladateljice Luize Pesjak), dan upora proti okupatorju, praznik dela, dan držav­nosti (zakljucna prireditev z naslovom Slavimo s Slo­venijo), obicaje (pustovanje, velika noc – likovni na­tecaj, gregorjevo, jurjevanje, kresovanje, postavljanje mlaja...), obletnice (30. obletnica samostojne Slove­nije, 60 let Bralne znacke – v sodelovanju z DKD Svo­boda Senovo smo prevedli 3 posla­nice pesnika Marka Kravosa, 10. obletnica smrti pisateljice Kristine Brenk...), se pridružili tradicional­nim slovenskim prireditvam (npr. Vseslovensko petje s srci, svetovni dan cebel, teden ljubiteljske kultu­re...). Prav tako smo pocastili med­narodni dan maternega jezika, svetovni dan poezije – literarno srecanje na daljavo je organizirala mag. Barbara Hanuš, dan Zemlje, dan zmage nad fašizmom oz. dan Evrope... Skrbeli smo za razvijanje kulture branja (Noc knji­ge oz. Beremo s Slovenijo – tridnevno srecanje mlajših ucencev dop. pouka slovenšcine iz Srbije v DS Emo­na Ruma, Bralna mavrica v sodelovanju s Knjižnico Brežice – za nagrado smo si ogledali odlicno spletno predstavo Po Sloveniji s popotnikom Jako, Mega kviz, Poletavci – poletni bralci in Najpoletavci...). Sodelovali smo v projektih slovenskih Unesco šol, zlasti z OŠ Maksa Pleteršnika Pišece, in drugih usta­nov v Sloveniji (literarni – npr. prevodi pesmi, likovni prispevki – npr. ob razpisu Svetovnega slovenskega kongresa ob pravljici Štirje godci...). Po svojih moceh smo sodelovali tudi z OŠ Jurija Dalmatina Krško (ja­nuarja so nam poslali razredno glasilo s kuharskimi recepti), z dop. poukom srbskega jezika na Primor­skem... Posebej smo ponosni na sodelovanje v mednaro­dnem projektu Mostovi prijateljstva, ki ga vodi OŠ J. J. Zmaj Pancevo, in v katerem smo se s srecanjem na daljavo, z zapisom misli, ilustracijo, video posnetkom in nastopom v KC Pancevo pridružili vec kot 500 ucencem iz Slovenije, Srbi­je, Hrvaške ter Bosne in Hercegovine. Pouk je potekal v osmih skupinah ob ponedeljkih od 16.30 do 21. ure, ob petkih od 17. do 21. ure. Vsaka skupina je imela pouk 1-krat na teden po 45 ali 60 minut. V tem šolskem letu si je v DS Kre­darica Novi Sad potrdila o obiskovanju pouka prislužilo 59 ucencev, starih od 5 do 75 let. Cestitke vsem! Hvala vsem ucencem, staršem otrok in najstnikov ter vodstvu DS Kredarica – Đordu Veselinovu in Elzi Ajdukovic”. Pouk strokovno podpira Zavod Re­publike Slovenije za šolstvo in šport (https://www.zrss.si/sticisce/), financno pa Ministrstvo za izobraže­vanje, znanost in šport. Vabljeni k spremljanju informacij na Fb: Pouk Rut in http://pouksrbija.simplesite.com/ Število ucencev 2020/21: Otroci do 12 let: 13 ucencev Najstniki od 13 do 18 let: 15 ucencev Zacetniki od sept. 2019: 8 ucencev Zacetniki od sept. 2020: 6 ucencev Nadaljevalci: 8 ucencev Izpopolnjevalci: 9 ucencev Skupaj: 59 ucencev. V nadaljevanju programa se je vsaka skupina predstavila na svoj nacin. Prvi so bili na vrsti zacetniki iz ponedeljkove sku­pine, ki so povedali nekaj o sebi in svojih vezeh s Slo­venijo. Zacetniki iz petkove skupine so se predstavili drugi, oni so prebrali pesmi, ki so jih sestavili iz ver­zov slovenskih domoljubnih popevk. Tudi nadalje­valci so recitirali in podarili publiki in Sloveniji do­moljubne verze. V imenu skupine izpopolnjevalcev je s svojo avtorsko pesmijo prevedeno v slovenski jezik nastopala Marija Lovric. Tudi najstniki in otroci so nas popeljali v domovino ob knjigi Barbare Hanuš Križkraž, Slovenijo spoznaš in nas razveselili z veselo pesmico. Po razigrani pesmici so vsi ucenci za zaklju­cek prejeli potrdila o obiskovanju pouka in se skupaj fotografirali. Besedilo: Rut Zlobec Foto: Đorde Veselinov DOPOLNILNI POUK V CASU KORONE Društvo se za vsestransko podporo zahvaljuje castnemu predsedniku društva Ivanu Zavrtaniku z družino, družini Veselinov, Kekic, Veriš, Maletin, Ajdukovic, Juršic-Huzjan, Mariji Lovric in vsem drugim clanom društva, ucencem dopolnilnega pouka, pevcem obeh pevskih skupin in clanom ansambla, uciteljici Rut Zlobec, Uradu Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, Združenju slovenska izseljenska matica v Sloveniji, Ministrstvu za izo­braževanje, znanost in šport ter Zavodu za šolstvo Republike Slovenije, in v Srbiji, Veleposlaništvu Republike Slovenije v Beogradu in castnemu konzulu Republike Slovenije v Vojvodini Rajku Maricu, metropolitu msgr. Stanislavu Hoce­varju, Nacionalnemu svetu slovenske nacionalne manjšine v Srbiji, Pokrajinski Vladi in Pokrajinskemu sekretariatu za izobraževanje, predpise, upravo in nacionalne manjšine – nacionalne skupnosti in Pokrajinskemu sekretariatu za kulturo, javno obvešcanje ter odnose z verskimi skupnostmi Izvršnega sveta Avtonomne pokrajine Vojvodine, Mestni upravi Novi Sad, Mestnemu odboru za kulturo, Kulturnemu centru Novi Sad, Židovski obcini, Baletni šoli in Glasbeni mladini Novega Sada, Mestni knjižnici Novi Sad in drugim. Bilten “Kredarica”. Izhaja tromesecno. Uredniški odbor: Marija Lovric – urednica, clani Elza Ajdukovic, Nevena Belic, Jasmina Veselinov, Nina Stanimirov-Veriš in Đorde Veselinov – tehnicni urednik. Aleksandar Jovanovic – priprava za tisk. Tisk: Simbol – Petrovaradin. Naklada: 300 izvodov. Izvod brezplacen. Naslov uredništva: Društvo Slovencev “Kredarica”, 21000 Novi Sad, Trg slobode 3. Telefon 021/427-106. E-mail: pisarna@kredarica.org . Rešenjem Sekretariata za informiranje štev.: 105/651-00104/2002-01 od 19. novembra 2002. Bilten “Kredarica” vpisan v Register sredstev informiranja. Izhajanje te številke je omogocil Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu in Pokrajinski sekretariat za izobraževanje, predpise, upravo in nacionalne manjšine – nacionalne skupnosti. CIP-Katalogizacija u publikaciji Biblioteka Matice srpske, Novi Sad 061.237 (497.113 Novi Sad) KREDARICA: bilten Društva Slovencev v Novem Sadu / urednica Marija Lovric.- Let.1, št.1(marec 2001)-Novi Sad : Društvo Slovencev “Kredarica”, 2001 - Ilustr. ; 30 cm Tromesecno COBISS.SR-ID 223277807 ISSN 1821-1070