Peter StankoviË Reprezentacija slovenskosti v slovenskem partizanskem filmu 1. UVOD Malo je žanrov v zgodovini filma, ki so doživeli tako velike oscilacije v prisotnosti na filmskih platnih, kot jih je doživel slovenski partizanski film. Nekaj, kar je bilo v letih socializma tako rekoč absolutni standard, predpisan in vsepovsod pojavljajoč se niz podob o trpljenju junaškega naroda v času okupacije med drugo svetovno vojno, je po demokratizaciji družbe konec osemdesetih let romalo naravnost na smetišče filmske in kulturne zgodovine, od koder ga redko in zgolj bežno k živim obudi zgolj kakšna retrospektiva v čast katerega od režiserjev, ki ima v svojem opusu tudi film ali dva iz tega žanra. Toda prav tako kot je bila obsedenost s partizanskimi filmi nekoč pretirana, je danes njihova vsesplošna pozaba nepotrebna. Ne le, da je v tem okviru nastalo lepo število solidnih, celo zelo dobrih filmov, ki bi jim veljalo namenjati več pozornosti, za raziskovalce, ki jih zanima slovenska kulturna krajina na začetku tretjega tisočletja, so slovenski partizanski filmi pomembni tudi v širšem kulturološkem smislu, in to na več ravninah. Od te, da so lep primer analitično vedno zanimive, razmeroma "avtentične"1 lokalne kulture, enkratna točka srečevanja različnih formalnih, ideoloških, tehničnih in drugih fragmentov tako zahodne popularne kulture kot tudi socialistične estetike, lokalnih kulturnih referenc | in podobno, do te, da prek različnih usedlin pomenov in samoumevnosti, ki so J jih producirali, še danes v marsičem zaznamujejo kulturno, pa tudi politično f stvarnost družbenega trenutka, v katerem bivamo (najbolj očitno seveda v tis-| tih segmentih, ko gre za preigravanje (pregrevanje?) starih razprtij o "levih" in jO > "desnih", "rdečih" in "črnih" in podobno, na bolj subtilnih ravneh pa še mar-| sikje drugje (konstrukcija etničnih, spolnih in drugih identitet, denimo)). f V skladu s tem bomo v pričujočem tekstu poskusili prebiti praktično, pa tuf di teoretsko tišino o slovenskem partizanskem filmu ter ga nasloviti z vidika J- ene od danes v kulturnih (ter filmskih) študijah najbolj uporabljanih perspek- o "§ 1 V kulturnih študijah je koncept avtentičnosti takorekoč anatema. Kljub temu pa ga tu uporabljamo - zdi ™ se, da je v tem kontekstu vsaj do neke mere smiseln. tiv, analize reprezentacije. Vprašanje, ki se postavlja iz te optike, je, kako partizanski filmi reprezentirajo različne identitete in kakšni so širši družbeni in nenazadnje tudi politični pomeni takšnih reprezentacij. V resnici zanimiv nastavek, toda ker je v tej splošni obliki preširok za obseg pričujočega spisa, ga bomo zožili, in sicer tako, da se bomo osredotočili na analizo reprezentacije ene same identitete, etnične. Raziskovalno vprašanje v tej smeri ostrimo v smeri zanimanja za strukturne pravilnosti prikazovanja, s tem pa tudi naturaliziranja specifičnih podob slovenskosti v slovenskem partizanskem filmu, kar pomeni, da nas zanima, ali so kakšni segmenti slovenske kulturne, pa tudi naravne krajine sistemsko uporabljani kot označevalci slovenskosti in ali so kakšni drugi vzporedno temu strukturno pravilno izpuščeni, spregledani oziroma, če je tako, kateri konkretno se uporabljajo, kateri izpuščajo, s kakšnimi konotacijami in kulturo-loškimi implikacijami, kakšno podobo "naravne" slovenskosti slovenski partizanski filmi s tem producirajo in podobno. Skratka, zanima nas, kako slovenski partizanski filmi (če sploh) z različnimi režimi reprezentacij konstruirajo slovenskost. Da pa bi lahko odgovorili na to vprašanje, se moramo najprej opremiti z ustreznim konceptualnim aparatom. 2. REPREZENTACIJA Analiza reprezentacij je raziskovalna optika, ki jo avtorji s področja kulturnih študij sicer s pridom uporabljajo že razmeroma dolgo, vendar se je raziskovanje iz te perspektive v resnici populariziralo šele v zadnjih letih, ne nazadnje tudi pri nas. Za razumevanje koncepta je vsekakor nujno poznavanje vsaj grobih osnov teoretskega okvira, ki stoji v njegovem ozadju, tako imenovanega konstruktivizma. Ta zaznamuje največji del kulturološkega raziskovanja v zadnjem desetletju ali dveh, zelo poenostavljeno rečeno pa gre za pomemben epis-temološki rez, ki se je zgodil z delom (predvsem) francoskih poststrukturalistov, g ki so odločno prekinili s še pred kratkim prevladujočim humanističnim, v po- 1 membni meri pa tudi objektivističnim pogledom na svet, kjer znanstveniki vi- J dijo družbo bodisi kot zbir racionalnih, ustvarjalnih in moralnih bitij bodisi jo | interpretirajo v terminih od posameznika neodvisne sistemske logike ( za več o f tem glej na primer Giddens, 1977/1989). Poststrukturalisti, kot so Michel Fo- | ucault, Jacques Lacan, Jacques Derrida in drugi, so namreč oblikovali niz argu- | mentov, ki se vsi stekajo v smer trditve, da je družba v resnici sestavljena iz f množice diskurzov, ki posameznike (kot racionalne, moralne itd. akterje ali |