Folium officiale Dioecesis Lavantinae. Cerkveni zaukaznik za Lavantinsko škofijo.
Kirchliches Verordnungs-Blatt für die Ladanter Diözese.
Inhalt. 25. LI. sklepni zapisnik o pastoralnih konferenčnih vprašanjih za leto 1909 v Lavantinski škofiji. (II. Pastoralno vprašanje in sklep). — 20. Odlok svete kongregacije za oskrho zakramentov o starosti prvoobhajancev. — 27. Dekret der heiligen Salvo Mentenkongregation über das Alter für die Zulassung zur erste» heiligen Kommunion. — 28. Decretum S. Officii de absolutione seu benedictione Papali tertiariis accipienda. — 29. Decretum 8. Officii de metallico numismate pro lubitu fidelium sacris scapularibus ex panno sufficiendo. — 30. Verordnung der Ministerien des Innern, für Kultus und
Unterricht, der Finanzen und der Justiz, betreffend die Bemessung und Entrichtung des für das Herzogtum Steiermark eingeführten Beitrages zum Schnllchrcrpcnsionsfonde von dem gebührcnägnivalentpflichtigcn Vermögen für die Jahre 1911	1920.	- 31. Anzeigepslicht von Sterbe«
fällen der mit Ruhegenüssen aus dem Heeresetat oder Hofürar beteilten Personen. — 32. Knabcnseminarsrechnung für das Jahr 1910.	33.
Jahresbericht des St. Joseph-Priestervereines in Görz für' das Jahr 19)10.
34. Diözesan-Chronik. Škofijska kronika. — 35. Literatur. — 36. Diözesan-Nachrichten.
25.
LI. sklepni zapisnik o pastoralnih konferenčnih vprašanjih za leto 1909 v Lavantinski škofiji.1
II. Pastoralno vprašanje.
Versko delo pri mladeničih, ki so iz šole 0(lpuščeni, je bilo zmeraj potrebno, zlasti pa Jc potrebno v sedanjih časih. Kaj obsega to Vfii’sko delo? Kako naj se izvršuje?
To vprašanje je izdelalo 54 konferentistov. Skoraj V8,j kakor je posneti iz njihovih razprav, so čutili važnost l(‘'8a vprašanja, in nekateri so se tega vprašanja oprijeli s posebno marljivostjo in vnemo, o čemur pričajo izredni s*ovstveni pripomočki, katere so uporabili. Njihove glavne »»sli se bodo sprejele v naslednja izvajanja.
Versko delo pri mladeničih je bilo vedno potrebno, zlasti pa je potrebno v naših časih, in sicer iz teh-le raz-logov : i. Ker je vsled gospodarskega prevrata nastalo verski značaj mladeničev več ovir in nevarnosti, kakor J**1 je bilo poprej ; 2. ker je iz istih razlogov vpliv vzgoje llil mladeniče od strani staršev, od strani Cerkve in od strani človeške družbe postal slabši ; in 3. ker terja naš ‘as večje delo na verskem polju ne samo vobče, ampak zfasti pri mladeničih. Ako se omika ljudi zmeraj povzdi-puJ®, in napredek bolj in bolj prodira tudi v mlajše r°Se, potem mora to veljati tudi o verskem razvoju. «Adolescentes vel a pueritia ad christianos mores christi-ail!lmque sapientiam informari non modo Ecclesiae, sed 6tiam reipublicae tanti interest, ut pluris interesse non P°ssìt. M jam piane intelligunt, quicumque recte sapiant: l’mptereaque catholicos homines multis locis magno nu-ero videmus de fingendis probe pueris vehementer sol-
licitos, in eaque re praecipuam et constantem operam nec sumptuum nec laborum magnitudine deterritos- collocare.“2 Zato se je versko delo pri mladeničih priporočalo tudi na naših škofijskih zborih, zlasti 1. 1906,3
Pri tem verskem delu razločujemo tri stopnje. Spočetka je bilo to delo pri mladeničih v resnici le versko. Da se goji pri njih verski duh in nravno življenje, prirejale so se razne pobožnosti, ustanovila so se razna verska društva. To je prva stopnja. Polagoma se je razširil delokrog teh organizacij. Prvotnemu namenu pride-jali so se še drugi n. pr. varčevanje, poduk, izleti, zabave. Ali ti posvetni nameni naj služijo le verskemu delu, naj so le sredstva, da sc društva mladini bolj prikupijo, in da se mladina tesneje na društvo naveže. To je druga stopnja. Potem so po nekaterih krajih storili še korak dalje. Njihova društva za mladino imajo celo vrsto namenov, razen verskega mnogo svetnih; in vse te razne svetne namene smatrajo kot enakopraven glavni namen društva poleg verskega. To je tretja stopnja. Ali tudi na tej stopnji mora versko delo ne samo najvažnejše ostati, temveč mora biti središče in podlaga za vse drugo delo. Vse druge namene mora prešinjati in oplojati verski namen. Versko delo je s tem postalo vplivnejše in sigur-nejše.
1 Glej: Cerkveni zaukaznik za Lavantinsko škofijo, 1911, I. odst. 1.	2 Litt, oncycl. LeonisXIII. „Quod multum“ (lo die 22. Aug.
1886.	— Actiones et constitutiones Synodi dioec. Lav. anno 1900
institutae. Marburgi, 1901. Pag. 472. — 3 Synodus dioecesana Lava» tina anno 1906 concita. Marburgi, 1907. Pag. 231.
Ker je torej to versko delo pri mladeničih tolike važnosti, in se vendar tako različno razumeva in izvršuje, moramo si staviti pred vsem vprašanje:
I.	Kaj obsega to versko delo ?
Ako hočemo na stavljeno vprašanje prav odgovoriti, moramo se ozirati na značilne znake mladeniške dobe.
Mladeniška doba je prehod od otroka kmožu. Mož je cilj. Moža mislimo kristjana, v katerem se je utrdilo neomajno, premišljeno katoliško svetovno naziranje. Mož mora imeti trdno in zmagovalno voljo, ki vselej stori to, kar je dobro in nravno. Ima sicer strasti, morebiti silne; ali volja jih kroti in jih rabi kot sredstvo. Molitev, prejemanje svetih zakramentov in tesna zveza s sveto Cerkvijo so mu preljube stvari, katerih se je privadil v zavesti, da so mu potrebne za življenje proti ničemur-nostim sveta. Zemeljsko delo opravlja sicer z veseljem, svest si svoje dolžnosti, ali njegovo srce koprni po boljši domovini in po popolnejši sreči. To je cilj in konec moža.
Otročja leta in mladeniška doba sta pot do te svrhe, toda na različen način.
Otrok raste delesno in dušno, ali raste pasivno, sprcjemovalno. Sprejema v sebe podobe, ki stopajo pred njegov duh v hiši staršev, v šoli in v njegovem še omejenem obzorju. Njegova volja in teženje storita prve korake in poizkuse, pa pod vodstvom. Otrok seže po tem kar miče in ugaja, brez pomisleka, oklene se tega, kar se mu prijazno ponuja. On rad in prisrčno moli ; tako je v njegovi naravi.
Drugače je pri mladeniču. Njegovi organi, njegove moči in njegove sposobnosti so napolnjeni, prenapolnjeni, Vse se v njem giblje. On hoče rasti, se razvijati; ali on hoče tudi sodelovati pri tem razvijanju.
V svojem razumu on rad sam presoja. On razločuje, on hoče kritično delovati. On začne iskati, razmišljati, primerjati, zvezat; in graditi. Besedica: „zakaj“ ga kar peče na duši.
Njegova volja začne izbirati. On se odloči na desno ali na levo. On ljubi in sovraži. Tu poskuša in tam preizkuša. On si želi prost biti, in sc brani vodstva. Proti sili in nemilemu pritisku se upre z vsem močmi.
Vse, kar začne, kar misli in kar ljubi, vse stoti z močjo in živahnostjo. V vseh pojavih njegovega življenja sc kaže obilna energija in življenska sila; on dela, rekli bi, potratno.
Pri vsem tem živi skoraj v v e dni h nasprotjih. V njegovi notranjosti vse vré, kipi in se kuha, on omahuje in se izpreminja od danes do jutri, mogočno vse dela v njem in se bori. Vojskujeta se v njem med seboj razum in domišlija, nasproti si stojita volja in strast. Telo in duh si silno nasprotujeta. Kdo je gospodar v njem?
Kar je bilo prej in kar je sedaj, otroška doba in sedanja doba sta v nasprotju: Kaj je res? Kaj je prav? Kam naj se obrnem? Pred očmi se mu maje podoba njegovih staršev. Kot otrok jih je smatral za naj plemenitejše, za najboljše med vsemi ljudmi; greh in zmota sta se mu zdela nemogoča pri njih. Polagoma vidi tudi nje v vrstah zmotljivih in grešnih ljudi. V šoli je spoznal sveto Cerkev v njeni idealni lepoti; bila mu je edina, sveta, katoliška in apostolska, čudežno delo božje modrosti ; zdaj na enkrat vidi, kako je v življenju marsikaj drugače ; vidi čudne duhovnike, včasih očitno nasprotje med pobožnostjo in življenjem, opazi, da sta lahkomišlje-nost in greh zelo razširjena tudi v Cerkvi božji. In lahko se mu začne temniti tudi lepa podoba svete Cerkve. Resnica, katero so ga učili, zdela se mn je neomajna in nepobitna. Zdaj vidi in sliši in bere na tisoče ugovorov proti njej. Dvomeč se vpraša: Kaj je resnica? Doslej je zaupal in verjel vsakemu človeku; kako drugačne vidi sedaj ljudi v dejanskem življenju! Tako nastane v vsem njegovem spoznanju nemir in nasprotje! In kako hitro se spreminja njegova volja! Napuh in sovraštvo, ljubezen in žalost, hrepenenje, tolažba in pohotnost, kako se mu vse to zdi naravno, kako prikupljivo, kako sc vse to vzdiguje proti temu, kar mu je bilo doslej dobro in častitljivo! Začel se je v njem boj, katerega ni pričakoval. On živi skoraj v vednem nasprotju !
Pri teh notranjih bojih pa je značilno za mladeniča zlasti to, da noče nobenega vodstva, ko ga vendar tako silno potrebuje. Njegov razum hoče spoznati, razsoditi, iskati, ali je v teh rečeh še neizkušen in neizvežban. Njegova volja hoče, ljubiti, voliti in bi se rada oprijela dobrega, ali je še neočiščena in slaba. Videz in resničnost se borita v njegovi duši, in mnogokrat zmaga videz, ker mn je bolj razumljiv in vsiljiv. Ne more še prodreti v notranjost, do jedra, do bistva v stvareh. Mnogokrat si ne ve pomagati, omahuje, se moti, se ne zaveda: povsod potrebuje odgojitelja, svetovalca, vodnika, tolažnika.
Polagoma se začne mladenič tudi dvigati nad svojo osebo in nad samega sebe, se začne ozirati po drugih, katere bi ljubil in bi jim bil dober. V njem sc vzbudi mož, ali v otroški podobi. Želi si prijateljstva, ozira se po drugem spolu, vzbudi se čustvo vzajemnosti, on dela med ljudstvom, bodisi kot vodnik, bodisi kot navaden ud človeške družbe, kakor mu pripušča njegova sposobnost. Začne se zavedati tudi svoje odgovornosti.
To je v kratkih potezah podoha mladeniča. Tak je bil zmeraj. Odgojitelj. dušni pastir mora to mladeniško dobo in njen značaj vedno pred očmi imeti. Mora jih poznati, mora jih razumeti; od tod mora izhajati njegovo delo. Ali spoznati in razumeti jih, nam duhovnikom ni lahko, in sicer zato ne, ker smo
že odraščcni. Nam skoraj nič ne pomaga, da smo svoj čas bili tudi mladeniči !
Je že v naravi človeški, da svoj lasten razvoj tako malo opazujemo, razumevamo in spoznavamo. Smo možje in mislimo, da smo zmeraj taki bili in da se nismo nič iz-premenili. In mnogokrat presojajo mladino najbolj strogo tisti, ki so o svojem času bili najbolj „mladi“.
Nam duhovnikom ni lahko, mladino razumeti in spoznati zaradi naše službe. Apostoli so bili nekdaj preprosti ljudje, rokodelci, ki so med ljudstvom živeli in če niso na zunaj bili obdani s svojo avtoriteto. Sčasoma P» je postal naš poklic služba, s katero sta združena spoštovanje in veljava Pred nas ne stopi človek, temveč Podložnik. Pred nami so ljudje v drugem razmerju, kakor v vsakdanjem življenju. Kakor hitro mi nastopimo, obmolknejo, se skrijejo; pred nami so vdani, trdni, dobri 111 pobožni. In zlasti se mladina pred nami prikriva in zakriva svoje razmere rl'ako nam naša služba mnogokrat otežuje spoznanje mladine.
In vendar moramo z vsemi sredstvi delati na to, (la brez ozira na svojo službo spoznamo značaj mladeničev v°bče in vsakega posebej po njegovi individualnosti. Približati se moramo mladeničem, da si po pravi ljubezni 111 po odkritosrčnem prijateljstvu odpremo njihova srca. ■^akaj mladeniče poznati, mora biti naše najimenitnejše delo v dušnem pastirstvu.
Na značilne znake mladeniške dobe se mora opirati tudi versko delo pri mladeničih. Mora torej obsegati :
1. Delo n a razum mladeničev. Treba jim je razkriti in poglobiti spoznanje verskih resnic, ter jim vcepiti P'avo katoliško svetovno naziranje, ki popolnoma zado-v°lji njihov razum.
2. Delo na voljo mladeničev. V njih se mora ■nzvijati in utrditi nagnenje, ljubezen in veselje do vsega, *iilr je dobro in lepo, in njihova volja se mora podpirati z ">očnimi praktičnimi nagibi. Treba si je tudi pridobiti zaupanje in ljubezen mladeničev ; in njihovo prosto sodelovanje llaJ se tako vodi, da tega vodstva pravzaprav ne čutijo.
3. Ker je naša vera nadnaravna t. j. ker ima cilj, 1 presega človeške moči in terja dela, ki imajo veljavo
111 zasluženje tudi za večnost, morajo se mladeniči tudi "‘"aditi na uporabo nadnaravnih pripomočkov l)r- "a molitev, prejemanje svetih zakramentov, sveto "lašo, sploh na pravo versko in cerkveno življenje. In "a to delo se mora zaradi njegove važnosti in težave po-81 bna skrb obračati.
II.	Kako se naj izvršuje to versko delo?
Versko delo pri mladeničih mora :
I- Vplivati n a razum in mladeničem dati
‘ v e t o v n o naziranje, ki jih popolnoma zadovolji.
Da se to doseže, mora se versko delo prav izvrševati. Vsako versko delo namreč mora od znotraj delovati, tudi pri otroku. Ne sme se mu podati ničesar, kar bi mu bilo tuje, neprimerno, nesprejemljivo. Saj je človek in kot tak živo bitje. Pri mladeničih je to še posebne važnosti.
Mladeniču se ne sme kar naravnost reči : „Tako je. To je Bog zapovedal. Tako moraš verovati. Drugače prideš v pekel!“ To mladeniča ne zadovolji in mu no zadostuje. Pri otroku morebiti zadostuje, da se mu razložijo besede katekizma, se mu pove verska resnica in pristavi kaka zunanja avtoriteta ; ali pri mladeniču ne. On vpraša : Zakaj ?
Na to vprašanje se mu mora dati primeren odgovor. Kako se naj to zgodi, pokažemo na vzgledih.
Mladenič naj ». pr. veruje, da je Cerkev nezmotljiva. Da se o tem prepriča, ne zadostuje samo reči : Tako je zapisano v sv. pismu. To je razodeta resnica. Razum mladeničev hoče več znati, da pritrdi. Pokažemo mu torej iz zgodovine, kako slab je človeški razum. Kolikor mogoče zanimivo mu razložimo duhovne boje človeštva, kako je omahovalo med resnico in zmoto, kako se je slednjič utrudilo in obupalo, da bi mu se kedaj posrečilo spoznati resnico. Tako je bilo razodetje potrebno. Ali sedaj se pa znovič začne prepir, iskanje, zmota in omahovanje. Čista, razodeta resnica se deli, raztrga, krivo umeva in razlaga, zavija. Človeštvo je v negotovosti kakor poprej. Še le vidna, nezmotljiva učeniška oblast nam daje jasnost, gotovost, slast in posest resnice. Tako se notranje prisili mladeniški razum ; ne more se ustavljati in izgovarjati.
Še važnejše je tako postopanje pri zapovedih. Mislimo, daje pred vsem treba mladeničem pokazati, kako je ljubi Bog hotel, da spoznajo ljudje zvezo zapovedi med seboj. Po prvem grehu je bil človek preprosto, ubogo, za se obstoječe bitje. Hotel pa je Bog iz teh dveh ljudi ustvariti neskončno razširjen in razdeljen človeški rod, ki naj živi med seboj v delu, v sreči, v miru, v napredku in kulturi. Kaka pot je od Adama do danes! In kaka bodočnost še pride po tisoč in tisoč letih! Kako se lahko s tem vzbudi pozornost in razumnost mladeničev. In sedaj pride druga podoba : Na tem potu človeštva pa nastane vsled naredbe ljubega Boga, ki vse zamisli in na vse strani premisli, tisoč in tisoč težav. Ljudje sami so, ki po svoji kratkovidnosti in razbrzdanosti motijo človeštvo na njegovem potu. In zato da Bog v kratkih besedah nekaj krepkih zapovedi človeštvu kot kažipot na pol življenja. Tako nastanejo zapovedi. Bog varuje z njimi življenje in nadaljuje razvoj človeštva, lastnino, medsebojno delo itd. Zato je Bog dal zapovedi. Preproste so, ali vendar jako obsežne ; do najmanjšega kotička, do najskrivnejših misli v srcu zasleduje Bog vsako motenje cilja.
Ravno tako jc treba primernega pojasnila tudi glede izpovedi. Najprej se razloži mladeničem, da je Bog dal duhovnikom oblast, grehe odpuščati ali jih pridrževati. Ali zakaj je tudi zapovedal, da se svojih grehov izpovemo, tudi tistih, katere nas je sram duhovniku razodeti ? Proti temu vprašanju stavimo nasprotno vprašanje: Kje pa naj duhovnik reče: .laz odpustim, in kje: Jaz pridržim. Kako naj razločuje? Ali med bogatinom in siromakom, med knezom in navadnimi ljudmi, med prijateljem in nepri-j atei jem ? Ali razsoja po svoji dobri volji? Tako se navedejo pred mladeniškim razumom vsi mogoči slučaji, da preostane samo en pameten slučaj : Vrednemu naj da odvezo, nevrednemu pa ne. Ali kako naj sodi duhovnik, človek, o notranji vrednosti ali nevrednosti? Tudi v tem je slednjič samo eno mogoče: Grešnik naj prostovoljno razkrije svojo dušo. Sedaj lahko duhovnik pametno razsodi.
Moramo torej zadovoljiti razum mladeničev, njegovo pamet pomiriti, da nima nobenega izgovora več, in da je prepričan : Tako mora biti. Zlasti velja to glede na zapovedi. Ako se posreči mladeniča prepričati, kaj je dobro in kaj jc zlo, potem je utrjen en činitclj za delovanje; njegov razum mu da trdno smer. In s tem je za dobro delovanje že veliko pridobljeno!
čim globlje spoznanje si pridobi mladeniški razum pri takih dokazih in razpravah, čim bolj se mu razodene notranja zveza med zapovedmi in dejanskim življenjem, tem bolje je. Tako si mladenič ne pridobi samo nekaj trdno utemeljenih resnic, temuč celi sestav, posebno svetovno naziranje. Potem podpira resnica resnico.
Napadi na vero v naših časih pa terjajo, da se vera podpre tudi na apologetičen način. Podlaga božjega razodetja sc mora torej s posebno skrbjo utrditi v mišljenju mladeničev.
Ali pri mladeničih ne bi bilo priporočati ta-le način postopanja: Mi pravimo tako, nasprotniki drugače. Kdo izmed obeh ima prav ? Ako govorimo zmožnostim mladine še tako primerno, se zgodi le prelahko, da ta ali oni poslušalec vsebine nasprotujočih si mnenj dovolj ne umeje in vsled tega na svojo škodo ostane v dvomu. Pri takem bi bil uspeh govora ta-le: Stvar vendar ni gotova; lahko se navedejo proti njej tudi tehtni ugovori.
Zato je boljše razviti in razložiti stvar samo, in ko se je pred poslušalca postavila cela podoba, potem z nekaterimi krepkimi besedami izvajati njen apologetičen sklep. Tako n. pr. se lahko pokaže na čudežni red, ki vlada na nebu in na zemlji, in iz tega izvaja sklep, da mora biti Bog.
Važno je seveda pri tem, da se izve za napade, katerim so mladeniči izpostavljeni. Ako se je vpeljal podučen kurs, v katerem se mladeniči lahko v diskusiji
odkrito izgovorijo, tedaj se prav lahko ve, kako ta stvar stoji. Vobče se lahko reče, da mladeniči v mestih dandanes slišijo in berejo najneverjetnejše stvari.
2.	Delo na voljo mladeničev.
Versko delo mora nadalje volji mladeničev dati močne praktične nagibe.
Ne zadostuje samo razum prepričati, to je dobro, ono je hudo; temveč tudi volja mora se navajati, da stori dobro, mora se usposobiti, da zmaguje nad zaprekami strasti.
In to premagovanje ne sme veljati samo za en ali drugi slučaj. Volja mora biti navajena, dobro storiti, mora si pridobiti trdno smer k plemenitemu in nravnemu.
In kako usposobimo voljo, da stori vedno dobro in se varuje hudega?
Pri otroku zadostuje za odločitev volje avtoriteta, izrecna prepoved, strah, kazen. Pri mladeniču pa postane beseda le prelahko prazen glas, avtoriteta izgubi svojo veljavo, strah in kazen zaničuje; in mnogokrat ga vabi ravno prepoved.
Z njegovo voljo moramo drugače ravnati. Prepovedi moramo izpremeniti v zapovedi. Moramo se ozirati na njegova plemenita nagnjenja in stremljenja, in le-ta vzbujati in k delavnosti navajati. Dolžnost mu moramo opisati kot lepo, koristno, plemenito delo, in mu to postaviti pred oči kot cilj, katerega doseči si naj priza-devlje z vso svojo močjo, s pogumom in z veseljem. Saj se navdušuje za vse, kar je veliko, plemenito in težavno. Vojskovati in boriti sc, to mu ugaja.
Gotovo spada med najvažnejša poglavja vzgoje mladine, navaditi jo na premagovanje in zatajevanje samega sebe in na notranjo askezo. Ako se je mladenič tega navadil, potem ima svoje moči in strasti v svoji oblasti kot orodje k dobremu.
Ali kako trpko, kako trdo se zdi mladeniški volji „Tega ne smeš! Temu se moraš odreči!“
Zato mu moramo to podati v podobi kake lepe, velike, vzvišene stvari. Ostane še vedno težavno, ostane še vedno trdo — ali to mora že tako biti, sicer se mladenič nikdar ne nauči premagovanja. Stavi se mu lahko nasproti večja moč, nekaj plemenitega, kar postane v mladeniču močnejše, kakor nagnjenje k hudemu.
Pravimo n. pr. : Bog je dal človeku visok namen ; naj se povzdigne s svojimi močmi do podobnosti božje, k naj višji popolnosti in slednjič k posesti Boga v večnosti. Od mladega otroka naj izraste do dozorelega moža in naposled do dopolnjenega meščana nebeškega. Ta visoki namen naj doseže s svojini delom in s svojo močjo.
Ali ljubi Bog, ki ga je za to odločil, je storil, da: mu to naj ne bo ravno lahko. Zato naj se voj uje in bori. Dal mu jc dobre in hude moči, skoraj enako raz-
'leljunc. Tako nastane boj. Kdo bo zmagal ? Glej okrog sebe ! Tu leži eden ■ tam pade drugi ! Nista bila vredna, da sta bila rojena; sta živela zastonj. Glej druge, kako Se borijo ! Vidi se, kakor bi podlegli ; zdi se skoraj nemogoče, da bi zmagali ! Ali vendar se jim posreči ! Kako delaš ti ? Ali si na potu zmage ali omahuješ? Bog te gleda itd.
Kako je ravnati s šesto zapovedjo ?
Glede na to zapoved se lahko napačno ali vsaj enostransko ravna, če se le negativno dela in pravi: Nečiste misli, nečisti pogledi so greh, ne smeš brati grdih knjig itd. ; bolje bi bilo, če sc tudi v tem oziru postavi na pozitivno stališče, iz katerega potem sledijo prepovedi same po sebi.
Ne govorimo tukaj o vprašanju, ali se naj spolni namen človeka mladini razloži in pojasni. V tem so pač scdaj skoraj vsi edini, da se prejšnja metoda, to stvar *c prikrivati in se nadležnih vprašanj samo otresti, ne da za vsem vzdržati, ampak da imajo starši, ako se tCmu vprašanju izogniti ne morejo, dolžnost polagoma in Previdno poučiti otroke o naravnem namenu človeka. am veljaj tu, da je domača hiša to storila na pravi aun. In sedaj stavimo vprašanje: Kako naj dušni Pastir, in tudi starši nagibljejo voljo mladeničevo, da lzPolnjuje šesto zapoved ? Jasno je, da je to delo važ-"eJše kakor pouk o tej stvari. Zakaj pouk brez vzgoje nima vrednosti.
Morebiti bi nastopne misli bile koristne : Ljubi Bog Je dal človeku velike in razne in skrivnostne moči, ki skrite v telesu in v duši. Vsaka moč je od Boga, je ( "dežna, je sveta in častitljiva. Ako se prav uporabi, m' m°re nobena moč biti pregrešna.
Te moči se polagoma razvijajo, druga za drugo, n<ljboljše najpočasneje in najpopolncje. Nad vsemi biva n’ka skrivnost. 80 moči v človeku, katere pa komaj P°zna, komaj sluti. Te moči naj se ne motijo iz radovednosti, se ne smejo rabiti pred časom ; sicer bi se iz-kvarile.
Bred prvim grehom ni bilo nevarnosti, da bi bili . J® kaj takega storili. Sedaj pa so v nas hude sile H teinne moči, ki to v nas poizkušajo. Zato je ljubi . S sedaj to skrivnost z obleko pokril, da le s strahom s spoštljivostjo na to mislimo, lil t Zv**ek teh moči vodi mimo prepadov in velikega a- Veliko se jih ponesreči na tem potu. Ne morejo ‘akati časa, ki pride tudi za uporabo teh moči.
. V kljub temu ima ljubi Bog zaupanje do ljudi in do/ U^a vet*no innova, da ljudje srečno in brez škode PeJ° do svojega cilja. Da bi to olajšal, je to moč z "bil11111 varnostnillli navedbami, s postavami in predpisi a'- tako da na najboljši način to moč varuje. Tako "stale vse zapovedi in postave o čistosti, o zakonu.
Pokažemo na ta način mladeničem, kako velike, lepe, pametne, težavne in častitljive stvari so zakon in čistost — in jih postavimo njihovi volji kot cilj.
Pozneje ko postane mladenič starejši, se lahko opozori na veliko izpremembo, ki se zgodi, ko postane mladenič mož, oče. To se n. pr. na ta le način stori : Otroci so navajeni gledati na svojega očeta, ki se po njihovem mnenju ne more motiti, ne lagati, ki ima vselej prav, nima nobene napake in je otroku naj višji vzor. Kako strašno bi bilo, ako bi otrok spoznal : Oče je popolnoma drugačen ! Ali živiš sedaj tako, da boš enkrat vreden takega mnenja, ali se vsaj pripravljaš na tako življenje ? Ta pogled na cilj zakonskega stanu je posebne važnosti, ker ta cilj terja izredno velike moči in čednosti.
Kadar se govori o izpolnjevanju zapovedi, morajo se mladeniči opozoriti, kako jih naj praktično izvršujejo. Naj se jim dajo navodila za razne slučaje njihovega življenja n. pr. za razne shode, za tovarišije, za berivo in časopise, za vojaško službo, za društva itd. Veliko njih, ki so hoteli dobri ostati, so zašli na stranska pota, ker niso imeli navodila za take razmere življenja, in niso znali, kako zvezo imajo te stvari z božjimi zapovedmi.
Vsaka zapoved ima svoje težavne položaje. Vzemimo četrto zapoved. V naših časih gotovo za mladeniča ni lahko to zapoved izpolnjevati, kakor tudi za dušnega pastirja ni lahko v nekaterih slučajih o njej govoriti n. pr. starši z njimi ne ravnajo pametno ; vsi drugi mladeniči so si pridobili več prostosti ali se vsaj tako obnašajo ; starši imajo napake, katere jim izpodkopljejo avtoriteto, jim jemljejo ugled.
Tem težavam se ne smemo izogniti. Moramo sc same misliti v položaj mladeniča in njegovo dušno razpoloženje ; moramo se v svojih govorih v nekem smislu postaviti na njegovo stran : „V tej reči imaš prav, to je težko. Ali glej, to je prava pot. Iz tega in tega vzroka moraš vendar ubogati.“ Ako se tako stori, postanejo mladeniči pozorni.
Važno je tudi, da so večkrat pridige samo za mladeniče. Ako govorimo pred verniki sploh, sc nam le prelahko zgodi, da govorimo presplošno, da se ravnamo po večini, po odraslih. Mladenič ima druge misli ; za njega je potreben poseben govor. Pri navadnih pridigah ravno za to navadno ne posluša, nima pravega zanimanja, ker so premalo govori o njegovih razmerah. Tako si je tudi razlagati, zakaj malo mladeničev k pridigi prihaja. Prej so to morali storiti ; običaj in domača hiša sta jih k temu silila. Sedaj so prosti postali, in sedaj se pokaže, da naša splošna pridiga nima moči, obuditi njihovo zanimanje in jih k pridigi privabiti.
Z mladeniči se mora govoriti resnico. Nič ne pomaga, jim stvari prikrivati, katere že tako poznajo, ali
jih bodo v kratkem spoznali. Tako čutijo, da se smatrajo za odrasle, in da se tako tudi z njimi ravna. In to jim dobro dene.
Najvažnejše pri delu z mladeniči pa je, da si pridobimo njihovo zaupanje in n j ilio v o ljubezen. Kot prijatelji moramo jim ob strani stati, jih voditi, ne da bi to čutili, in na ta način vzbuditi njihovo prosto sodelovanje.
Marsikateri	vzgojitelj	misli :	Moram si pridobiti
ugled z znanjem ali z značajem. Gotovo je spoštovanje in občudovanje, katero si s tem pridobi pri mladini, velika pomoč, da ukloni mladeniča pod svoje vodstvo. Ali še več pomagata ljubezen in prijaznost, ki pridobita srce mladeničevo in ga storita voljnega, zavoljo dušnega pastirja vse storiti.
Otrok uboga iz slabosti; mož uboga iz prepričanja, in	ker se ukloni	izkustvu	življenja. Ni boljše šole za
pokorščino, kakor je zakon. Mladenič, ki stoji v sredi med otrokom in možem, ne uboga rad. Iz njega kipi moč in zdravje. „Kdo mi kàj more?“ to je njegova najljubša misel. Zavoljo te misli je tako samozavesten, kakor ga večkrat vidimo na cesti. Obnaša se prav robato kakor bi hotel reči: „Kdo mi ima kaj reči?“ In a ko ga kdo zavoljo tega odločno zavrne, postane predrzen, čimbolj robat je, tem lepše se mu zdi. Noče več biti otrok ; in to pomeni pri njem : On noče, da bi mu kdo zapovedoval in ga vodil.
In vendar je njemu vodstvo posebno potrebno. Lep zgled za duhovnika v teh razmerah je božji Vzveličar v	najsvetejšem zakramentu.	Ravno	v tistih letih, ko šoli
in	staršem glede	mladine	padejo	vajeti vodstva iz rok,
ko mladenič kakor divji in slep in trmast in poln zaupanja v sebe hoče vihrati ven med svet, pride božji Vzveličar preprosto, brez zgledovanja, ljubeznjivo in prijazno v srce mladeničevo, da krotko in milo, kot prijatelj in svetovalec vzame vajeti vodstva v svoje roke. Tako menimo, naj stori tudi duhovnik, ki je namestnik Gospodov.
Ljubezen in sočutje sta neobhodno potrebna vsakemu, ki hoče imeti vpliv na druge ljudi. Sv. Ignacij Lojolan je mnogokrat poudarjal : Ti ne boš nikdar prepričal uma kakega človeka, ako si nisi poprej pridobil njegovega srca. Za mladeniško dobo velja ta resnica v prav obilni meri. In uspeli j c velikanski. Isti zarobljene!, ki so ravpokar na cesti graj alca na sirov način zasramovali, so kar izpremenjeni, ako se s pojedinimi govori mirno, ljubeznjivo in prijazno. Vse radi sprejmejo, vse pripoznajo, postanejo mehki in se dajo voditi.
Ali avtoriteta, kje pa ta ostane? Ali ni duhovnik pri takem ravnanju preveč prijenljiv naproti lajikom, in še celo naproti napolotrokom ? Reseda „avtoriteta“ res zasluži, da se dobro prouči. Kaj pomeni? Kje ima svoje
mesto ? Kje se začnejo njeni izrodki in pretiranosti ? V katere oblike se lahko odene ? Kako si ohrani tisti, ki ima avtoriteto, prav živi čut svoje lastne nezmožnosti in nevrednosti, da pri izvrševanju svoje avtoritete ne bo v posmeh ? — vse to dobro premisliti, je vredno truda in napora. Gotovo mora naše obnašanje tudi naproti mladini biti tako, da gleda na nas in našo službo in našo starost s spoštovanjem. Ali vendar je sedanji čas tudi stanove in dobe človeškega življenja jako zbližal. Svetni stanovi veljajo za enakovredne z duhovskim stanom. Mladina terja za se neko cnakoveljavnost, ki prej ni bila znana.
Na vse to se mora duhovnik ozirati, ako hoče kaj doseči. Mora ravnati z mladeniči kot z mislečimi ljudmi, ki imajo tudi svoje pravice, in jim kot svetovalec prijazno ob strani stati. Mnogokrat bodo naravnost povedali svoje mnenje, včasih se bo zdelo, da hočejo sami imeti vodstvo. Spretnost dušnega pastirja se bo tedaj v tem pokazala, da jih z razlogi, z mirnim nastopom, s prijaznostjo obvlada in ostane njihov vodnik, ne da bi to posebno opazili. Mi moramo, da na kratko povemo, veljavo in prijateljstvo tako zvezati, da prednosti avtoritete ne izgubimo, in vendar privlačno moč prijateljstva popolnoma izrabimo. To doseči je sicer težko, ali ni nemogoče.
Tu-sem naj postavimo nekaj pravil za praktično upor a b o.
Potrebno je, da je duhovnik v zvezi s starši mladeniča. V domačih razmerah mladeniča še le prav spozna in ga razume popolnoma. Domačo hišo naj izrabi za dušno pastirstvo pri mladeniču. Ali mnogokrat je priporočati, da mladeniča ne pokarajo starši. Ako se n. pr. duhovnik pritoži pri starših, da mladenič ne pride več k svetemu obhajilu, doseže morebiti na zunaj, da mladenič zdaj pa zdaj zopet pride. Ali na znotraj si ga je morebiti odtujil ; v kratkem izostane popolnoma. S tem, da ga je skušal prisiliti, je vse pokvaril. Naj z mladeničem sam govori, ali naj ga ne kliče radi tega. Ob priložnosti se že najdeta. Pogovarjata se o raznih stvareh in kmalu se najde povod, da ga prijazno vpraša : „Zakaj si izostal?“ In v prijaznem pogovoru bo lahko priznal svojo napako in bo obljubil : „Bom že zopet prišel“, in bo najbrž tudi držal svojo besedo.
Nikdar ne sme dušni pastir proti mladeniču izrabiti kake ovadbe. Ničesar mladina toliko ne sovraži kakor ovajanje. In naj je kateri izmed njih tudi kaj prav hudega storil, pa je vslcd ovadbe dobil kako kazen ali ukor, stopijo hitro vsi na njegovo stran. Ovajalstvo sc mladini hujše zdi kakor najhujši pregrešek.
Ako se dogodijo prestopki, naj bo zelò usmiljen in potrpežljiv. Naj se nikdar ne da premagati od prve jeze, in naj jih ne presoja s stališča odraslega človeka. Pri dobri volji najde mnogokrat kot vzrok nepremišljenost
1,1 zunanje okoliščine, slabo voljo pa in zlobnost le redko-krat. Tudi pri tistih, ki se na prvi pogled dozdevajo sirovi in napačni, se najde, ako se natančneje ogledajo, dobro jedro in plemenito srce. Navaja naj tudi starše k potrpežljivosti, prizanesljivosti, k prijaznemu ravnanju z otroki. Kolikokrat odbijejo otroke z vednim ropotanjem, godrnjanj era in psovanjem bolj in bolj od sebe! Kakor B°g ravna z nami ubogimi ljudmi, proti katerim je neskončno usmiljen, enako naj tudi mi ravnamo z ljudmi, zlasti z mladino.
Treba je potem na primeren način delati na to, da se mladenič zave svojega pregreška. Ostro ga karati, Psovati ga, pred drugimi ga ponižati niso primerna sredstva. Mila beseda pa n pr.: „Tega si ne bi bil mislil!“ »-To jaz obžalujem!“, v kateri se kaže tudi visoko spoštovanje do njega, bo pač redkokcdaj ostala brezuspešna.
* ako se odpre mlada duša, da sama uvidi : „Tako ni kilo prav“. S ostrim ravnanjem pa dosežemo mnogokrat samo to, da volja zapre tudi vrata do razuma.
6e je neobhodno potrebno, da se mladenič kaz n uj e 11 • P1'- izključi iz mladeniške družbe, naj se to zgodi v ljubezni. Zato je boljše, mu to povedati ustno, kakor P'sineno naznaniti. Pri ustnem razgovoru sc mu lahko pove: „Zal, da moram to storiti. Sem dolgo premišljeval. 8torim to jako nerad. Ostanem tudi sedaj tvoj prijatelj!“ *u naj se v resnici tudi odslej občuje z njim tako, kakor (lu se ne bi bilo nič zgodilo. Ako se poboljša mladenič, se ,nu naj vse odpusti, in se lahko zopet sprejme v družbo.
Prav dobro je, mladeniče uporabiti kot P()močnike pri vzgoji drugih. Misel, da tudi on S(,deluje, ga prešine, in zato gleda, da se sam varuje napak. Seveda se mora to zgoditi v pravih mejah. Mladeniči sc pri tem veliko naučijo. Na mladeniče napravi v°lik vtis, ako kateri izmed njih, morebiti prav živahen "dadenič, kaj nasvetuje ali odsvetuje. Razen tega imajo nekateri starejši med mlajšimi poseben ugled. Take moči ,,<lj se uporabijo !
Pri mladeniških družbah je potrebno nadzorstvo pr. pri obhajilih, društvenih shodih itd. Ali nadzorstvo 8,ne biti nadležno ; in duhovnik mora dobro premisliti, <l V) daleč sme segati, da ni v škodo, ampak v korist.
Dobro sredstvo, da se mladenič ohrani na pravem Potu, je, dobra tovarišija. Tovarišija ima v življenju *n zlasti mladine velik vpliv. Poduk o dobri tovari-•P >n svaritev pred slabimi tovariši je važno poglavje ^nega pastirstva. Ako duhovnik dobro dela, je cela ‘meniška družba dobra prijateljska zveza, ki ima svoje 0 re nasledke za celo življenje. Dober duh, ki vlada v 1 družbi, se potem prenese na vse društvenike. st *>rav Priporočati je tudi, da možje iz raznih a n o v v družbah z mladeniči občujejo. Na mladeniče pravi vedno dober vtis, ako jim drugi odraščeni, tudi
iz boljših stanov, ravno isto povejo, kakor duhovnik. Delavske mase hočemo povzdigniti k drugim stanovom. Ali med delavci najdemo še veliko sirovega, neplemenitega. V tem so višji stanovi res na boljšem. Če pa pridejo ti med mladeniče delavskega stanu, se ti lahko od njih veliko naučijo, oni pa si lahko tako dobijo vpogled v dušo ljudstva, ki jim v svojem času izredno prav pride.
3.	Nadnaravni pripomočki.
Posebna vrsta verskega dela izvira iz nadnaravnega značaja naše svete vere. Vsak katoličan pozna sredstva, po katerih si pridobi nadnaravne moči odrešenja za versko in nravno življenje. Taka sredstva so molitev, sveti zakramenti, sveta maša itd. Prava uporaba teh pripomočkov spada med najbistvenejše cilje verskega dela. Pri mladini, ki je iz šole odpuščena, pripravlja to delo za versko in cerkveno življenje v ožjem pomenu posebne težave in posebne dolžnosti. Na to delo se mora torej posebna skrb obračati.
Ni časa v človeškem življenju, v katerem se človek tako malo zmeni za molitev, ali sploh tako malo misli na to, da mu je sveta vera potrebna, kakor je mladeniška doba s svojo prešernostjo. Otrok ima veselje do molitve. Mož se uči v trdih stiskah življenja in v skrbeh za svojo obitelj moliti in Boga pomoči prositi. Mladenič pa je zdrav, močen in ima veliko opraviti, zakaj naj bi molil ? Njemu se ne ljubi klečati, kakor klečijo otroci ; njemu se zdi višje in bolj možato, manj pobožen biti. Tako ne moli več zjutraj in zvečer, ali pa prav kratko in površno. Ob nedeljah si izbere najkrajšo mašo, in tudi pri njej je le napol zbran, stoji blizu cerkvenih vrat, brez molitvenika itd. Večkrat k izpovedi ali k obhajilu hoditi, se je hitro odvadil, ko je iz šole izstopil ; obojno mu je nadležno.
Temu nasproti pa je z vsemi močmi delati na to, da se mu molitev in prejemanje svetih zakramentov zopet priljubita.
Potreben predpogoj za to delo je, da se mladenič že v šoli nauči gojiti notranjo molitev, razumeti sveto mašo in se med njo primerno vesti, da se uči spoznati to kot nekaj dobrega in tolažljivega. Sicer se mora tega sedaj naučiti.
V mladeniški dobi pa se mora pokazati, v kaki zvezi je molitev z njegovim življenjem. Sredi boja, sredi strasti, ki mu grozijo od vseh strani, mu lastna moč ne zadostuje. Za svoje delo, za svoje vojskovanje, za svoj cilj potrebuje pomoči od zgoraj. Zato moli, zato uporabi nedeljo, zato daruje pri sveti maši samega sebe, zato išče pomoči v zakramentu pokore, zato prejema najsvetejši zakrament.
Sploh se mu naj Vzveličar stavi prav blizu pred oči. Pokaže se mu naj kot človek, kot prijatelj v svoji vzvišeni osebi ; popiše se mu prav živo njegovo Človeško
življenje in razloži, kako podobno je to življenje mladeničevemu življenju.
V pridigi se mora duhovnik ozirati tudi na mladeniče. Naj govori o predmetih, o mislih, s katerimi se mladeniči vedno havijo. Pridigar naj omeni ugovore in težkoče mladeničev ; potem mladeniči radi poslušajo. Vse, kar je psihologično, vzbudi njihovo pozornost. Kako postane iz malega začetka veliko v čednosti in v grehu, to jih zanima.
Izpoved naj duhovnik mladeničem olajša, kolikor je mogoče. Pri izpraševanju bodi jako previden, da jim izpoved ne postane nadležna. Ravna naj z njimi kakor z odraslimi, ki že sami odločujejo o svoji bodočnosti. Kaže naj jim, kako je vse pametno v čednosti, in kako je vse škodljivo pri grehu. Naj izkuša spoznati vzroke in razvoj greha; potem jih bo mnogokrat s par besedami lahko zopet nazaj pripeljal na pravo pot. Mora tudi mladino poučiti, da ne bo samo tega pravila, kar se je od drugih naučila, ali da se ne bo zanašala na vprašanja izpovedni kova, ampak naučiti jo mora, da sama govori, sama razodevlje svoje stanje, svoje vojske itd. Na noben način pa je naj ne krega, naj je ne kara, temveč naj pripozna, kar je dobrega na njej ; izvzetje pri tem seveda le greh. Sploh mladeničem naj izpoved ne bo nekaj tujega, naj jim ne bo breme in neka sila, ki od zunaj na nje pritiska; temveč naredba božja, ki jim je priljubljena, jim daje tolažbo, pri kateri sami sodelujejo in se od greha odvračajo.
Skupna obhajila so dobra in jako priporočati radi lepega zgleda. Ako pa smo prepričani, da gre mladenič iz lastnega nagiba k svetemu obhajilu, in se ne da rad siliti k skupnemu svetemu obhajilu, mu seveda tega ne vzamimo za zlo.
Zastran molitve vpričo drugih n pr. pri obedu, zastran zdržanja ob petkih po gostilnah, o molitvi po vojašnicah naj se poučijo. Morajo znati, kaj je v takih izrednih slučajih dolžnost in kaj ni dolžnost. Ako s svojimi primitivnimi predstavami, katere so si pridobili v ljudski šoli, pridejo v take položaje, in si ne znajo pomagati in potem vslcd napačne vesti mislijo, da so sc pregrešili zoper zapoved, se je njihova moralna moč in dobra navada precej omajala.
Prav važno je, da se mladeniči popolnoma uživijo v cerkveno življenje. Morajo imeti veliko spoštovanje do Cerkve, jo smatrati kot neobhodno potreben pripomoček, da se pride h Kristusu. Zlasti se mora v naših časih to zgoditi, ker se tolikrat pobija nezmotljivost Cerkve v verskih in nravnih stvareh. Zato se mora mladina o tem nauku temeljito prepričati.
4.	Druga vzgoj ovalna sredstva.
V sedanjih razmerah človeške družbe ne smemo prezreti nekaterih vzgojevalnih sredstev, ki so sedaj posebno aktuelna. Med temi sredstvi imenujemo :
a) Tiste čednosti, ki urejujejo naše razmerje do drugih ljudi.
Kakor smo že prej omenili, se v mladeniču pripravlja in razvija prihodnji mož, ki naj razširi svojo ljubezen in svojo moč tudi na druge ljudi. To svojstvo se mora v mladeniču gojiti in pospeševati.
Mladenič čuti v sebi potrebo prijateljstva, medsebojnega zaupanja. Pri prijateljstvu pa so dobri in slabi poti. Moramo ga naučiti, da razločuje med ljudmi. Ne sme vsakemu zaupati, temuč samo tistemu, katerega je preizkusil. Moramo ga poučiti o mejah prijateljstva, da ne sme nikdar prijatelju na ljubo kaj pregrešnega storiti. Moramo ga tako utrditi, da vkljub prijateljstvu ohrani svojo lastno voljo.
Starejšim mladeničem mnogokrat ne moremo braniti, da se pred časom zanima za kako nevesto. Vendar ga moramo pravočasno poučiti, da naj ima spoštovanje pred mladenkami, da ne izrablja njihovih slabosti, da se proti njim obnaša pošteno in zdržno.
Takega mladeniča moramo pripravljati na pr i-hodnji zakonski stan.
Zato mora se navaditi, da lepo z drugimi ravna, da občuje ne samo s tistimi, ki mu ugajajo, ampak tudi s tistimi, ki so mu nadležni, nesimpatični. Mora se mu pokazati potreba, da ublaži vse, kar je trdega, sebičnega in svojevoljnega v njem. V zakonu terja krščanska postava toliko ljubezni in potrpljenja, da moremo to pričakovati le od mladeniča, ki se je v teh čednostih utrdil vsled večletne primerne vzgoje.
Mladeniči morajo se opozoriti, da bodo morebiti enkrat kot očetje vzgojitelji svojih otrok. Oče pa je vzor in zgled za otroka. Otrok gleda nanj in opazi vse na njem. Kakor oče stori, tako ga otrok posnema. Gorje, ako ni na očetu vse dobro in prav! Tako vzbudimo v mladeničih spoznanje, kako važno je, se naučiti prave vzgoje.
Mladeniči se morajo pripravljati na poznejše delovanje v občini, v državi, v cerkvi, v karitativnem in družabnem življenju. Moramo jih prepričati, da je to delo za druge ljudi njegova moralna dolžnost. Moramo jih naučiti discipline ali rednosti, pokorščine, požrtvovalnosti, odgovornosti, skrbi za občni blagor. Moramo jim pokazati, da je lepo, ljudi, ki niso dobri, ki nočejo kaj slišati o naši pomoči, obiskati, prijazno z njimi govoriti. V domači hiši naj se učijo s starši lepo izhajati, za nje delati, jim življenje lajšati. Društveno življenje s svojimi prijateljskimi in neprija-teljskimi razmerami in s svojimi službami mora pomagati pri tej vzgoji. Ako se prav uporabi, lahko postane velika šola za vzgojo v občevanju z ljudmi, in za splošno koristno delo.
V sedanjem času se mora mladeniču socialno mišljenje in delovanje pokazati kot dolžnost in pravica. „Ti
moraš držati s svojimi stanovskimi tovariši! Smeš zahtevati svojo pravico, toda v potrebnih mejah! Cilj pa ti mora vedno ostati mir z delodajalcem!“
čimbolj vcepimo mladeničem smisel za ljubezen, dobrohotnost in delo za druge ljudi, tembolj omejimo njihovo nebrzdano sebičnost in poželjenje se „izživeti“, ki jc vir vseli grehov.
h) Da mladeniči po dobrem začetku ne zajdejo polagoma od pota dobrega, zdravega razvoja, naj se
a)	razločuje pri napakah mladeničev vzrok in 11 čin ek. Mnogokrat se zgodi, da se udari po učinku, ali vzrok se ne zadene. N. pr. mladenič je vedoželjen, Je radoveden. Hoče brati ! To je vzrok. Ker nima vodnika, bere vse, tudi malovredne stvari, celo nenravne. Polagoma se v njem vzbudi nečisto poželenje. To je nčinek. Dušni pastir ne sme samo delati zoper nečistost l)ri mladeniču, temveč se mora brigati tudi za vzrok, in vedoželjnost mladeniča spraviti v pravi tir. To pa se ne zgodi samo s prepovedjo slabili knjig, ampak se mu morajo tudi dobre knjige v roke dati.
Drugi slučaj. Po dokončanih šolah se vzbudi v 'tačku silno poželenje p o prostosti. V šoli je bil °trok, katerega so absolutno vladali ; moral je molčati, mirno sedeti, ni smel ne črhniti, kakor kak neumen de-cek- Sedaj pride v trgovino, v delavnico ali v tovarno. k*ela 7. odraslimi, ima pravice, stopi v društveno vodstvo, govori o plačah in o ravnanju z delavci. Hiter, velik Prehod! Prehod, ki posebno ugaja njegovemu sedanjemu razvoju. Beseda „prostost“ postane sedaj njegov malik.
ostane svoj gospod, ne da si nič več reči. Na cesti je rilzl>osajen, ne iz ljubezni do sirovosti, ampak ker hoče Pokazati: „Jaz sem prost ; nihče rai ne more kaj ! Storim, vilr hočem!“ On prenese to prostost na domačo hišo. Za "kaze staršev se ne zmeni več, tudi kaznovati se ne da. " ako starši ostanejo pri starem patriarhaličnem redu, Postane mu domača hiša muka. Prej ali slej se od nje r8a ; ali pa živi v hiši kot trmoglavež in trinog. Ne n'Pokorščina, ne pomanjkanje ljubezni do staršev, ne 5“°vost »a cesti so napake, proti katerim je treba delati. J ego ve želje po prostosti sc je treba lotiti ; tam ločiti 0 lr° od slabega, tam pomagati mladeniču. Ako je vzrok "a prav način odstranjen, odpade hitro tudi učinek.
1'retji slučaj. Ob nedeljah vidimo mladino zaba-vSe na ne ravno spodoben in pameten na-!n; Pri cerkvenih shodili, v prijateljskih družbah, na ^es>ščih. Kdo jih je učil te zabave iskati in ljubiti ? ^oiuača hiša jim ni nudila ob nedeljah ničesar več; njej nr SC. odtujili. Njihova moč, njihova živahnost, njihov po°sti eas ni našel opravila in vežbališča. Tako so segli p .""jbližjem, kar se jim je nudilo, vsiljevalo; in še le agoma se je v njih vžgalo poželenje po dvomljivih
nasladnostih. Kdor jih hoče ozdraviti, mora ne samo govoriti proti razveseljevanju, temuč tudi njihovi mladeniški moči dati primerno nadomestilo.
Mnogokrat obračamo po nepotrebnem veliko moči na poboljšanje mladine brez koristi, ker ne poznamo vzroka njenih pregreškov. Najdemo vzrok, ji lahko hitro pomagamo.
ß) Drugo pravilo je s prvim v tesni zvezi in se glasi: Moramo gojiti naravne ali bolje rečeno, zemeljske čednosti in sc moramo ozirati na obstoječe razmere, ker so temelj, mnogokrat neka sila, ki primora mladeniča k delu.
Tako n. pr. se ne moreta dovolj priporočati varčnost in dobro gospodarstvo z denarjem. Izkustvo uči, da kjer ni pravega varčevanja, je tega krivo pijančevanje ali pa grešno znanje. V taki zvezi je varčevanje z nravnim življenjem ! Kdor varčuje, je popolnoma drugačen človek, kakor tisti, ki v gospodarskem oziru tja v endan živi. Pri varčevanju je cela vrsta pregreškov in grehov izključenih. Služimo torej tudi vzgoji, ako pospešujemo varčevanje. Ali skoraj še je važneje, da se mladina navadi zapisovati dohodke in stroške in oh koncu leta napraviti zaključek s primernimi sklepi.
Sem spada tudi uživanje alkohola. Koliko bede, pa tudi koliko nravne izprijenosti povzroči ta sovražnik človeške družbe ! Katera čednost se more razvijati pri pijancu? Boj proti preobilnemu uživanju alkohola je tudi boj za krščansko življenje. Preden se vzbudi poželenje po pijači in sc najde priložnost, morajo sc mladeniči poučiti o gospodarskih, zdravstvenih, socialnih posledicah alkohola, inse jim mora vcepiti tak stud pred njim da se ga že iz početka varujejo. Odporna sila zoper alkohol mora že hiti v mladeniču, preden se mu bliža kaka nevarnost, vdati se tej strasti.1
Nevarna ura za mladeniča je, kadar gre od doma v tujino. Ako se ga tam loti domotožje, ako tam, nič hudega sluteč, vsakemu človeku, vsaki hiši in vsakemu veselju zaupa, ako tam pride v izkušnjave in priložnosti, katerim se njegova do sedaj dobra, nepokvarjena, nesamostojna volja ne more ustavljati, bije mnogokrat za mladeniča ura žalostnega izprijenja. Zato je dolžnost dušnega pastirja poskrbeti, da se ti mladeniči vpeljejo v katoliška društva, ki naj posredujejo pri najemu primernega stanovanja. V teh društvih naj stopijo v vrste katoliških delavcev in posredno v najbližjo dotiko z duhovnikom.
Hud čas za mladeniča je čas vojaškega stanu, Ima ta stan brez dvoma veliko koristi za zdravje in vzgojo mladeniča. Ali koliko škode mn tudi lahko po-
1 Ecclesiae Lavantiiiae Synodus dioecesana anno 1903 coadunata. Marburg!, 1904. Pagg. 263 — 273.
vzroči ! Koliko škode pri tem trpijo pobožne vaje, koliko izkušnja v se mu vsiljuje zoper nravno življenje, kako trdo se mora preizkusiti njegova pokorščina in njegovo spoštovanje do avtoritete. Proti hudim nasledkom se morajo zavarovati s podukom, z utrjenjem volje, s poglobljenjcm pokorščine.1
O zakonu smo že mnogo govorili, ali vendar ga moramo tudi na tem mestu omeniti. Če se zakon sklene, se s tem uvedejo določne, neizpremenljivc razmere, ki odločilno vplivajo na poznejše nravno in versko življenje. Mislimo si zakon brez premoženja, brez smisla za gospodarstvo, brez zdravja, brez značaja, brez prave starosti, ali celo brez enakosti vere, kako pogubonosno mora v zakonu postati življenje doslej pridnega človeka. Za to se mora naše dušno pastirstvo tudi pobrigati za naravno, zemeljsko podlago zakonskega stanu. Pouk mladine, ženina in neveste, v vseh imenovanih stvareh zakona mnogo koristi njihovi nravni in verski bodočnosti2. Poskrbimo za pametne, zdrave zakone, potem bodo zakonci lahko ostali pridni in dobri.
Ne pozabimo torej nikdar : Za pravo nravnost je treba naravne podlage, naravnih čednosti in dejanskih razmer, katere mora dušni pastir poznati, in katerih ne sme zanemarjati.
Bolj in bolj nam torej mora stopiti pred oči spoznanje : Mi moramo z drugo močjo in z drugimi sredstvi delati pri mladini kakor doslej ! Skrb za mladino nam mora biti dobro začrtana in v velikih obrisih zasnovano kulturno delo, v katerem je vera duh in jedro Moramo stopiti na vsako polje mladeniškega gibanja, moramo imeti na vseh poljih dobro podučene delavne moči. Alto se tega dela resno in odločno ne lotimo, se bodo osnovala druga središča za mladinsko gibanje. Če pa se oprimemo tega dela z vsemi močmi, bomo tudi kaj velikega dosegli !
Naj nas torej vedno vodijo pri tem delu besede svetega očeta Pij a X., katere so izpregovorili v odgovor na adreso deputacije osrednje zveze katoliških mladeniških zvez na Nemškem dne 24. oktobra 1909 : „Želim vam srečo in zahvaljujem vas iz srca, da se brigate za našo mladino. Vi nasledujete tako stopinje božjega Vzveličarja. Alto skrbite za mladino, ki je v nevarnosti, jo krepite na telesu in na duši, jo varujete pred nevarnostmi, katerim je izpostavljena zlasti v naših dneh, tedaj posnemate zgled Jezusa, ki je otroke vabil k sebi, jih objemal, poljubljal in blagoslavljal. Mladina je up prihodnjosti. Vse, kar storite za njen telesni in dušni blagor, služi vzveličanju njih neumrjočih duš. Zato bo Gospod vaša prizadevanja blagoslovil in vam podelil preveliko plačilo.“
1 Synodus dioecesana Lavanti na anno 1906 concita. Marburgi, 1907. Pagg. 233—255. — * Synodus dioecesana Lavantina anno 1906 concita. Marburgi, 1907. Pag. 227.
B.
Vprašanja in predlogi, stavljeni na pastoralnih konferencah.
1. Konfcrentisti prosijo, da bi prečastiti kn. šk. ordinariat izposloval popolni odpustek za celi teden o praznikih p res v. Srca Jezusovega in Marijinega. — Ne kaže.
2. Konfcrentisti prosijo, da se oskrbi avtentna izdaja cerkvenih določb o orglah in orglanju za organiste.
Se je zgodilo z izdajo knjižico „Orgle v cerkvah Lavantinske škofije“, ki je ponatisek iz Cerkvenega za-ukaznika za Lavantinsko škofijo z dne f). januarja 1911 štev. I. odst. 1. str. 1—23.
3. Konfcrentisti predlagajo : Orglarska šola se naj preloži iz Celja v Maribor, ali pa se naj ustanovi v Mariboru posebna orglarska šola, kjer bi imeli učenci priložnost sé naučiti anatomije orgel, poslušati vzorno ceci-lijansko petje in koral in bi se tudi laglje in strožje nadzorovali.
Morebiti se uresniči misel, ki sc je že večkrat preudarjala v odborovih sejah Cecilijinega društva v Mariboru
4. Konfcrentisti prosijo, naj bi prečastiti kn. šk! ordinariat omogočil, da bi se pred vsakokratno birmo poslal strokovnjak po dekaniji, ki bi naj pregledal in popravil posamezne orgle, ker bi se na ta način izognili večjim stroškom in daljšnjemu morebitnemu zanemarjanju orgel.
Glej: Cerkveni zaukaznik za Lavantinsko škofijo, 1911, I. odst. 1, str. 22.
o.	I i cčastiti kn. šk. ordinariat se prosi, da izposluje za našo škofijo oficij in mašo bi. Eme, naše rojakinje, kateri ste posvečeni v škofiji ena župnijska in ena podložna cerkev, in istotake Sancti Stanislai Kostkae, ki je poleg sv. Alojzija tudi patron naših mladeniških Marijinih družb.
Se bo deloma zgodilo.
6. Konfcrentisti prosijo prečastiti kn. šk. ordinariat, da dovoli, da lahko na tuje gredoči naši delavci že pred določeno velikonočno dobo opravijo sv. velikonočno izpoved, kadar jim ni mogoče odložiti odpotovanja do one dobe.
Glej : Anton Zupančič, Duhovno pastirstvo, § 203, str. 694 ali pa : P. Ignaz Schiich, Handhuch der Pastoral -Theologie. Achte Auflage. § 284, str. 674.
7. Konfcrentisti prosijo, da so v direktoriju v uvodu uvrsti opomba, kedaj se lahko ob prvih petkih v mesecu opravi slovesna votivna sv. maša v čast presv. Srcu Jezusovemu.
Se bo zgodilo.
8. Konferentisti prosijo, da se v smislu želje zadnje sinode (Syn. diocc. Lav. 1906, pag. 539) prej ko slej vpelje v dijaškem semenišču in v bogoslovnici Marijina družba, da dobimo mladih gospodov, ki bodo imeli res smisel za prevažne Marijine družbe.
Kn. šk. ordinariat bi veselilo, če bi se želja uresničila.
9. Cenilna komisija za osebno dohodnino nalaga župnikom v Rogaškem okraju davek od glavnic, ki so Prosti cerkveni denar ali denar ubožnega zavoda ali katehetska remuneracija za kaplane. Konferentisti prosijo, da bi prečastiti kn. šk. ordinariat posredoval pri dotični oblasti, da bi bil iz vsake dekanije en duhovnik ud cenilne komisije vsaj s posvetovalnim glasom.
To se zgodi, če se izvolijo. Na mnogih krajih so že duhovniki v cenilni komisiji.
10. Konferentisti izražajo željo, da se da priložnost SS- bogoslovcem in učencem na orglarskih šolah, da se pouče o tehniki orgel.
8e bo zgodilo.
11. Predlaga sc, naj prečastiti kn. šk. ordinariat vpliva na c. kr. okrajno glavarstvo v Slovenjgradeu, da
v komisijo za osebno dohodnino	izvoli vsaj	en du-
hovnik.
Glej odgovor pod štev. 9.
12. Konferentisti prosijo, da	sc	prej ko	mogoče
'zdu novo „Sv. opravilo“ in nova evangeljska knjiga.
Evangeljska knjiga je že pripravljena in se bo po Volikinoči začela tiskati.
13. Konferentisti prosijo, da	bi	sc smele	uradne
v'°ge konformirati uradnim vlogam svetnih obl asti j glede °hlike, da se doseže enakost.
O tem se bo razpravljalo	na	letošnji	škofijski
sinodi.
14. Konferentisti prosijo, da prečastiti kn. šk. or-1 'nariat blagovoli dati navodilo, kako se je ravnati glede
postave z dne 16. decembra 1906, ki govori o zavarovalni dolžnosti privatnih uslužbencev, katerim bodo ponekod tudi organisti pripadali.
Ne kaže; v posameznih slučajih se pa itak da potrebno navodilo.
15. C. kr. deželni šolski svet v Gradcu je izdal dne 14. novembra 1908, štev. 3^ na vsa šolska vodstva odlok glede zaklepanja cerkvenih vrat med šolsko sv. mašo z naročilom, da naj šolska vodstva v sporazumu z župnijskimi uradi delajo na to, da se vrata ne bodo več med sv. mašo zaklepala.
Zbrani konferentisti prosijo, da blagovoli prečastiti kn. šk. ordinariat pri c. kr. deželnem šolskem svetu izposlovati, da se bodo enaki odloki le v konkretnem slučaju — če je sploh kje v škofiji bil — in le prizadeti šoli, kakor tudi prizadetemu župnijskemu uradu potom prečastitega knezoškofijstva izdajali.
Ni dovolj jasna stvar, o kateri je tu govor.
16. V škofiji je že mnogo Marijinih in drugih mladeniških cerkvenih družb. Da bi že obstoječe še bolj oživele in se ondi, kjer bi še bilo treba nove razmeram primerne osnovale, naj prečastito knezoškofijstvo nalašč ad hoc milostno sestavi posebno osrednje vodstvo, ki bo to zadevo pospeševalo.
Se bo zgodilo na letošnjem škofijskem zboru.
K ‘24 pastoralnim konferencijam je prišlo 353 dušnih pastirjev, ki so se s hvalevrednim zanimanjem udeleževali pogovorov zastran pastoralnih vprašanj. Tri duhovniki svoje odsotnosti niso opravičili in zato se z vso resnobo opozorijo na 16. poglavje druge škofijske sinode
1.	1896. (Gesta et statuta Syn. dioec. Lat. anno 1896 celebratae. Marburg!, 1897. Cap. XVI).
Pastoralni konferenčni zapisniki se naj zmeraj semkaj predložijo do 1. avgusta tekočega leta, da se more sklepni zapisnik pravočasno sestaviti in tiskati.
26.
Odlok svete kongregacije za oskrbo zakramentov o starosti prvoobhajancev.
(Cerkveni zaukaznik za Lavantinsko škofijo, 1!)10, XII. odst. 102).
Naša škofijska sinoda leta 1906 (Syn. dioec. Lav-Unno 1906 concita et facta. Marburg!, 1907. Cap. CXIX) •E priobčila odlok svete konciljske kongregacije „Sacra ^dentina Synodus“ z dne 20. decembra 1905 o podtem in vsakdanjem prejemu svetega obhajila in je dala modra navodila, kako naj duhovniki in črniki ustrežejo v istem odloku izraženi želji svetega H( I'L Od tistih dob se opazuje z veseljem, da pristopajo
verniki v zmeraj večjem številu k mizi Gospodovi ter tako pripomagajo, da se uresničuje geslo svetega očeta „vse prenoviti v Kristusu.“ (Efež. 1, 10).
Da bi pa tudi nedolžna mladina vedno bolj postajala deležna milostij, ki izvirajo iz zedinjenja z božjim prijateljem otrok, z Jezusom Kristusom v najsvetejšem zakramentu altarja, je izdala sveta kongregacija za oskrbo zakramentov dne 8. avgusta 1910 odlok o starosti
prvoobhajancev, ki je razveselil ves katoliški svet , in ki se glasi tako le:
Kako posebno ljubezen do malih je gojil Kristus na zemlji, izpričuje jasno sv. cvangelj. Med njimi bivati mu je bilo veselje ; njim je po navadi roke pokladal, pa jih je objemal in blagoslavjal. Vznevoljen pokara učence, ki so jih odganjali, z resnimi besedami : „Pustite otročičem k meni priti in nikar jim ne branite, zakaj takih je božje kraljevstvo !“ (Mark. 10, 13. 14. 10). Kako visoko pa je cenil njihovo nedolžnost in čistost srca. je dovolj pokazal, ko je otroka k sebi poklical in rekel učencem : „ Resnično vam povem, ako niste kakor otroci, ne poj dete v nebeško kraljevstvo. Kdorkoli se torej poniža kakor ta otrok, ta je večji v nebeškem kraljevstvu. In kdor sprejme katerega takega otroka v mojem imenu, mene sprejme.“ (Mat. 18, 3. 4. 5).
Spominjajoč se tega, si je katoliška Cerkev od svojega začetka sem prizadevala, otročiče voditi h Kristusu s svetim obhajilom, ki ga je navadno delila tudi dojenčkom. To se je vršilo, kakor je bilo skoraj v vseh obrednih knjigah tja do 13. stoletja zapovedano, pri krstu, in po nekod sc je ta običaj ohranil še dalje; pri Grkih in Orientalcih je še v navadi. Da pa se prepreči nevarnost, da ne bi zlasti dojenčki izbruhali posvečenega kruha, postalo je v začetku običajno, takim deliti sveto obhajilo samo pod podobo vina.
Pa ne le pri svetem krstu, marveč tudi pozneje so se otročiči večkrat nasieevali z božjo hrano. Po nekaterih cerkvah je bila namreč navada, otročičem deliti sveto obhajilo neposredno za duhovščino, po drugih so jim po obhajilu odraslih dajali preostale svete kosce. Ta običaj se je kesneje v latinski Cerkvi odpravil, in začeli so otroke pripuščati k mizi Gospodovi še le tedaj, ko so prišli nekoliko k pameti ter si pridobili nekaj znanja o presvetem zakramentu. Ta novi od nekaterih krajevnih škofijskih zborov že sprejeti red je bil od IV. splošnega cerkvenega zbora v Catenina leta 1215 slovesno potrjen in podprt s tem, da se je proglasil sloveči 21. kanon, v katerem se vernikom, brž ko so dospeli do starosti spoznanja, zaukazuje zakramentalna izpoved in sveto obhajilo s temi-Ie besedami : „Vsi verniki obojega spola naj se, ko so dosegli leta spoznanja, posamezni vsaj enkrat v letu prav izpovejo vseli svojih grehov postavljenemu izpovednih», pa naj si prizadevljejo naloženo pokoro po svojih močeh opraviti in naj vsaj o velikonočnem času zakrament presvetega rešnjega Telesa pobožno prejmejo, razen če se jim po nasvetu njihovega izpovednika iz kakšnega pametnega vzroka zdi potrebno, da se ga prejeti ta čas zdržijo.“
Tridentinski zbor (sess. XXI. De communione, c. 4) pa, ne da bi kje zavrgel staro navado, otročičem deliti sveto obhajilo, še preden so prišli k pameti, je Lateranski
odlok vnovič potrdil, tiste pa, ki bi bili nasprotnega mnenja, izobčil z besedami : „Ako kdo taji, da je vsak posamezen vernik obojega spola, kadar doseže leta spoznanja, vsled zapovedi matere svete Cerkve dolžen enkrat v letu, vsaj o velikonočnem času. prejeti sveto rešuje Telo, bodi izobčen.“ (Sess. XIII. De Eucharistia, c. 8, can. 9).
Vsled tega še vedno veljavnega odloka Lateranskega so torej verniki, kakor hitro pridejo do let spoznanja, dolžni vsaj enkrat v letu prejeti zakrament svete pokore in svetega rešnjega Telesa.
Pri določanju starosti, ki je za pametno spoznavanje potrebna, pa se je v teku časa vrinilo nemalo zmot in obžalovanja vrednih razvad. Nekateri so menili, da se naj določi druga starost za prejem zakramenta svete pokore in druga za prejem presvetega rešnjega Telesa. Za pokoro so sicer smatrali tisto starost za pravo, v kateri more otrok razločevati dobro od hudega in torej grešiti ; za sveto obhajilo pa so terjali poznejša leta, v katerih je omogočeno temeljitejše poznanje verskih resnic in bolj dozorelo pripravljanje na duši. In tako so vsled različnih krajevnih navad in človeških naziranj določili po nekod starost od 10 do 12, po drugod pa 14 in še več let, ter so izključili dečke in deklice ali celo mladeniče in mladenke pred to zaukazano starostjo od svetega obhajila.
Ta navada, ki je na videz varovala čast najsvetejšemu zakramentu, pri tem pa vernike odvračala od njega, je postala vzrok mnogoterega zla. Zgodilo se je namreč, da nedolžnost otroških let, ločena od zedinjenja s Kristusom, ni dobivala nobene hrane notranjega življenja, čigar posledica je bila tudi ta, da je mladina, oplenjena najkrepkejšega varstva, obkrožena od toliko zalezovanj, izgubila čistost srca ter zašla v pregrehe, še preden je okusila svete skrivnosti. Čeprav se pa vrši pred prvim svetim obhajilom skrbnejši poduk in se opravi vestna izpoved, kar se sicer ne zgodi povsod, se mora vendar zmeraj obžalovati izguba prve nedolžnosti, ki bi se morebiti bila dala zabraniti s prejemanjem presvetega rešnjega Telesa v bolj nežnih letih.
Nič manj ne obsojamo šege, ki je zavladala po mnogih krajih, da se otrokom, ki še niso bili pri svetem obhajilu, zabranjuje zakramentalna izpoved ali vsaj odrekaj e odveza. Tako sc zgodi, da, zapleteni v zanke morebiti celo smrtnih grehov, dolgo živijo v veliki dušni nevarnosti.
Najhujše v tem oziru pa je, da po nekaterih krajih otrok, ki še niso bili pri prvem svetem obhajilu, niti v bližnji smrtni nevarnosti ne pustijo okrepčati s sveto popotnico, in da so ti, ako umijejo, pokopani po obredu za nedorasle otroke ter ne dobijo pomoči priprošenj svete Cerkve.
Takšno škodo narejajo tisti, ki bolj, kakor je prav, silijo na izredno pripravo za prvo sveto obhajilo, ker morebiti premalo pomislijo, da je ta način opreznosti izšel iz zmot janzenistov, ki trdijo, da je presveto rešnje Telo plačilo vernikom, ne pa zdravilo za človeško slabost. Ravno nasprotno pa je trdil Tridentinski zbor z naukom, da je ono (sveto rešnje Telo) „protisredstvo, ki nas očiščuje vsakdanjih pregreškov ter obvaruje smrtnih grehov“ (sess. XIII. De Eucharistia, c. 2); ta nauk je vnovič še bolj izrecno zatrdila sveta kongregacija Tridentinskega zbora z odlokom z dne 20. decembra 1905, s katerim je odprla pristop k vsakdanjemu svetemu obhajilu vsem, naj si bodo v višji ali v bolj nežni starosti; naložena sta jim samo dva pogoja — stan posvečujoče milosti božje in pa čist namen.
V resnici tudi ni videti pravičnega razloga, zakaj naJ bi se, ko so se vendar od pamtiveka sem razdeljevali delci posvečenih podob celo dojenčkom, zdaj terjala izredna priprava od otročičev, ki so v najbolj srečnem stanju prve čistosti in nedolžnosti ter prav posebno potrebujejo te skrivnostne hrane zavoljo tolikih zalezovanj 'n nevarnosti našega časa.
Razvade, ki smo jih grajali, se morajo odtod izva-jati, ker tisti, ki so zaznamenovali drugo starost spoznanja Za izpoved in drugo za obhajilo, niso ne razumno ne prav določili, katera da je. Saj vendar Lateranski zbor, ko obenem nalaga dolžnost za izpoved in obhajilo, terja za oba zakramenta eno in isto starost. Kakor torej z ozirom na ‘zpoved velja za starost spoznanja tista, v kateri se more razločevati pošteno od nepoštenega, to je, ko se pride nekoliko k pameti, tako se ima za obhajilo veljavna ime n°vati tista, v kateri se more razločevati evharistični kruh "d navadnega; to pa so zopet leta, v katerih pride otrok k Pameti.
Nič drugače niso tega umevali najznamenitejši raz-agavei in sodobniki Lateranskega zbora. Iz cerkvene zgodovine je namreč dognano, da je več škofijskih zborov In odredb že od 12. stoletja sem, kmalu po Lateranskem zboru, pripuščalo sedemletne otroke k prvemu obhajilu.
zon tega imamo pričo najvišje veljave, učenika Akvin-* ega, čigar besede se glasijo: „Brž ko otroci začnejo U(; koliko rabiti pamet, tako da morejo zapopasti čeznje tega zakramenta (evharistije), tedaj se jim more Podeliti ta zakrament." (Suinma Theol., pars III. q. 80, A' ad 3). Te besede razlaga Lcdesma tako-le: „V sporazumu z vsemi ročem, naj se sveto rešnje Telo po-<; 1 vsem, ki so pri pameti, kakor hitro rabijo to pamet ; odisi, da otrok še nejasno spoznava, kar dela.“ (In 8. . ^0lri-, pars III. q. 80, a. 9, dub. 6). Vasqnez pa tolmači
do te
mesto s temi-lc besedami : „Ako pride otrok enkrat
e pameti, ga koj že božje pravo veže v toliki meri, R ga Cerkev ne more popolnoma oprostiti.“ (S. Thom.,
pars III. disp. 214, c. 4, n. 43). Prav isto uči sv. Antoniu ko piše: „Brž ko je otrok zmožen zvijače, torej v stanu smrtno grešiti, ga veže zapoved izpovedi in potemtakem tudi zapoved obhajila.“ (Pars III. tit. 14., c. 2, § 5). Tudi Tridentinski zbor nas sili k temu sklepu. Ko namreč v XXI. seji v 4. pogl. pripomni, da „otrokom, ki še niso prišli k pameti, v nobenem oziru ni potrebno prejemanje najsvetejšega zakramenta“, navaja za to edini razlog, češ, ker ne morejo grešiti. „Ne morejo namreč“, pravi, „za-dobljene milosti otrok božjih izgubiti v tej dobi.“ Iz tega se razvidi, da so po mnenju zbora otroci še le tedaj potrebni in dolžni, prejeti sveto obhajilo, kadar so v stanu, z grehom izgubiti milost. 8 tem se vjemajo besede Rimskega zbora, ki se je vršil za Benedikta XIII. ter učil, da se začenja dolžnost, prejemati sveto rešnje Telo, „kakor hitro dečki in deklice pridejo v leto razločevanja t. j. do tiste dobe, v kateri so sposobni, to zakramentalno jed, ki ni nič druga kakor pravo Telo Jezusa Kristusa, razločevati od navadnega vsakdanjega kruha ter znajo pristopiti s spodobno pobožnostjo in spoštljivostjo.“ (Istruzione per quei che debbono la prima volta ammettersi alla 8. Communione. Append. XXX, p. 11). Rimski katekizem pa pravi: „V kateri starosti naj se dajo otrokom svete skrivnosti, ne more nihče bolje določiti kakor oče in pa mašnik, kateremu se isti izpoveduje svojih grehov. Njima namreč pristoji, da preiščeta in pri otrocih poizvesta, so li že dosegli kaj spoznanja o tem prečudežnem zakramentu in imajo li kaj hrepenenja po njem.“ (Pars
II.	De Sacr. Euchar., n. 63).
Iz vsega tega posnamemo, da je potrebna starost za obhajilo tista, v kateri otrok zna razločevati evharistični kruh od navadnega, telesnega kruha, tako, da more pobožno pristopiti k altarju. Zatorej sc ne terja popolno poznanje verskih naukov, ker zadostujejo nekatere temeljne resnice t. j. nekolikšno spoznanje; tudi ne popolna raba uma, ker zadostuje nekaka začetna raba t. j. nekolikšna raba uma. Zategadelj se mora povsem obsojati, ako se sveto obhajilo predaleč odlaga in se zanj določa prepozna, že bolj zrela doba, in to je tudi Apostolski sedež že večkrat zavrgel. Tako je papež Pij IX. blaženega spomina s pismom kardinala Antonclli, poslanim dne 12. marca 1866 francoskim škofom, kar najostreje obsodil navado, razvijajočo se v nekaterih škofijah, prvo obhajilo odlašati na bolj dozorela in naprej določena leta. Sveta kongregacija Tridentinskega zbora pa je dne 15. marca 1851 popravila poglavje Rouenske provinci-jalne sinode, po katerem je bilo otrokom pred 12. letom prepovedano pristopiti k svetemu obhajilu. Na podobni način je ta sveta kongregacija za oskrbo zakramentov ravnala v zadevi Strassburške škofije dne 25. marca 1910 ; ko se je šlo tam za to, se li naj otroci z 12 ali s 14 leti pripustijo k svetemu obhajilu, je taista odločila:
„Dečki in deklice naj se pustijo k mizi Gospodovi, kadar pridejo do let razločevanja ali k pameti.“ Vse to je dobro premislil ta sveti zbor za oskrbo zakramentov, in da bi se omenjene razvade popolnoma odpravile, pa da bi se otroci že.od nežnih let oklepali Jezusa Kristusa, posnemali njegovo življenje in našli varstvo pred nevarnostmi izpridcnja, je isti v svoji glavni seji dne 15. julija 1910 spoznal za umestno, da določi nastopna pravila zastran prvega obhajila otrok, po katerih se imajo vsi ravnati :
1. Starost razločevanja kakor za izpoved tako za sveto obhajilo je tista, v kateri začne otrok pametno misliti, t. j. okrog sedmega leta, ali črez ali pa tudi manj. Od tega časa se začenja dolžnost, zadostiti obojni postavi izpovedi in obhajila.
2. Za prvo izpoved in prvo obhajilo ni potrebno popolno in dovršeno poznanje krščanskega nauka. Vendar pa se mora otrok pozneje vsega katekizma po meri svojega uma polagoma priučiti.
3. Znanje veronauka, ki se terja od otroka za primerno pripravo k prvemu obhajilu je toliko, da po svoji zmožnosti umeje skrivnosti svete vere, ki so k zveličanju neobhodno potrebne, da razločuje evharistični kruh od navadnega in telesnega, in da pristopi k svetemu obhajilu s tisto pobožnostjo, ki je primerna za njegovo starost.
4. Za izpolnitev zapovedi, ki nalaga otroku dolžnost, da se izpove in prejme obhajilo, so v prvi vrsti odgovorni tisti, ki morajo skrbeti za otroka, namreč starši, izpovedni!;, učitelji in župnik. Očeta ali njegove namestnike in izpovednika pa po Rimskem katekizmu zadevlje, da pustijo otroka k prvemu svetemu obhajilu.
5. Župniki naj skrbijo, da bodo enkrat ali večkrat v letu napovedali in imeli skupno obhajilo otrok ; k temu naj pripustijo ne samo prvoobhajance, marveč tudi take, ki so, kakor zgoraj omenjeno, s privoljenjem staršev ali izpovednika že prej okusili nebeško hrano od altarja. Za te in one pa se naj vrši poprej skozi nekaj dni poduk in priprava.
6. Tisti, ki imajo skrb za otroke, naj z vso marljivostjo skrbijo, da isti otroci po prvem obhajilu večkrat in, če mogoče, vsak dan, kakor želi Jezus Kristus in mati sveta Cerkev, pristopijo k mizi Gospodovi, in da to store s pobožnostjo, kakoršna je primerna njihovi starosti Razen tega naj se tisti, ki imajo to skrb, zavedajo svoje zelo težavne dolžnosti, gledati na to, da Otroci sami nadalje obiskujejo očitne katehetične nauke, ali, če bi to ne bilo mogoče, da jim na drug način priskrbijo verski poduk.
7. Navada, da se otroci, ko so prišli k pameti, ne puščajo k izpovedi, ali da se jim nikdar ne da odveza, sc mora popolnoma zavreči. Zategadelj naj škofje, tudi z uporabo pravnih pripomočkov, skrbijo, da se popolnoma odpravi.
8. Vse graje vredna je navada, da se otrokom, ko so že pri pameti, ne delita sveta popotnica in sveto poslednje olje, in da se pokapajo po obredu za nedorasle otroke. Proti takim, ki ne bi opustili tega običaja, naj škofje ostro postopajo.
Vse to, kar so oo. kardinali te svete kongregacije sklenili, so naš sveti oče papež Pij X. pri sprejemu dne
7. tega meseca potrdili in naročili, da se naj izda ter priobči ta odlok. Posameznim škofom pa so veleli, da naj ravno ta odlok dajo na znanje ne samo župnikom in duhovščini, ampak tudi ljudstvu, ki naj se mu, tako želijo, vsako leto ob priliki velikonočne zapovedi prebere v materinem jeziku. Škofje sami pa imajo po preteklem vsakem petem letu obenem z drugimi zadevami škofije vred tudi o izpolnjevanju tega odloka poročati sveti stolici.
Nasprotne odredbe, kakršnekoli, so neveljavne.
Dano v Rimu, iz doma iste svete kongregacije, dne
8. avgusta leta 1910.
D. Car d. Ferrata, prefekt.
Ph. Giustini, tajnik.
27.
Dekret der heiligen Sakramentenkongregation über das Alter für die Zulassung zur ersten heiligen Kommunion.
(Kirchliches Verordnungs-Blatt für die Lavanter Diözese, 1910, XII. Abs. 102).
Wnsere Lcwauter Synode aus dem Jahre 1906 (Syn. dioec. Lav. anno 1906 concita et facta. Marburgi, 1907. Cap. CXIX) brachte das Dekret der heiligen Konzilskongregation „Sacra Tridentina Synodus“ vom 20. Dezember 1905 über den öfteren und täglichen Empfang der heiligen Kommunion und gab zugleich weise Anordnungen, wie die Priester und Gläubigen den in diesem Dekrete zum Ausdrucke gebrachten
Wunsch Seiner Heiligkeit zu erfüllen imstande wären. Bon jener Zeit an kann man die erfreuliche Wahrnehmung machen, daß die Gläubigen in immer größerer Zahl zum Tische des Herrn hinzutreten und so beitragen zur Erfüllung des Wahl-sprnches des Heiligen Paters : „Alles in Christo zu erneuern." (Eplies. 1, 10).
Damit aber auch die unschnldsvolle Jugend immer mehr
iiiib mehr der Gnaden teilhaftig werde, die aus der Vereinigung mit dein göttliche» Kinderfreund, mit Jesus Christus im aller-heiligste» Altarssakrameute, hervorguilleu, gab die heilige Sakramentenkougregation unterm 8. August 1910 das Dekret über d a s A l t e r d c r E r st k o m m u n i k a u t e u heraus, das da der ganzen katholischen Welt Freude bereitete und also lautet:
Mit welch besonderer Liebe Christus auf Erde» den Kleinen zitgetan war, bezeugt klar das Evangelium. Mit ihnen zu verkehren war es ja seine Wonne; ihnen pflegte er die Hände aufzulegen, sie in seine Arme zu schließen und zu segnen. Unwillig darüber, daß sie von de» Jüngern zurückgewiesen wurde», tadelte er diese mit de» ernsten Worten: »Lasset die Kleinen zu mir kommen und wehret es ihnen nicht; denn für solche ist das Himmelreich". (Marc. 10, 13. 14. 16). Wie sehr er aber deren Unschuld und Seelenreinheit schätzte, bezeugte er geungsam, da er ein Kind herbeirief und zu seinen Jüngern sprach: „Wahrlich, sage ich euch, wenn ihr nicht werdet wie die Kinder, so werdet ihr nicht in das Himmelreich entgehen. Wer immer sich also demütigt wie dieses Kind, der ist der größte im Himmelreiche. Und wer ein solches Kind in meinem Namen aufnimmt, der nimmt mich auf." (Matth. 18, 3. 4. 5).
Eingedenk dessen, war die katholische Kirche von ihren «rsten Zeiten an bestrebt, die Kleinen durch die heilige Kom-"uinion zu Christus zu führen, indem sie dieselbe schon den Säuglingen zu reichen pflegte. Das geschah nach der Vorschrift s"st aller alten Ritualbücher bis zum 13. Jahrhundert bei der Taufe, und mancherorts hat sich diese Gewohnheit »och ^»ger erhalten; bei den Griechen und Orientalen ist sie heute uvch in Übung. Um jedoch der Gefahr auszuweicheu, es könnten besonders die Säuglinge das geheiligte Brot herauswerfen, bildete sich von Anfang an die Sitte, diesen die heilige Eucharistie nur unter der Gestalt des Weines zu spenden.
Und nicht bloß bei der heiligen Taufe, sondern auch späterhin wurden die Kinder öfter mit dem göttlichen Mahle "guickt. In manchen Kirchen herrschte nämlich die Sitte, den Kleinen die heilige Kommunion unmittelbar nach dem Klerus isu spenden, in ändern reichte man ihnen nach der Kommunion bkr Erwachsenen die übriggebliebene» Partikeln.
Dieser Brauch kam später in der lateinischen Kirche ab, 'chd man begann die Kinder nicht früher zum Tische des Herrn zuzulassen, als bis sie einigermaßen zum Gebrauche bkr Vernunft gekommen waren und einige Kenntnis von dem hochheiligen Sakramente erlangt hatten. Diese neue, von einigen àtikularshuoden bereits angenommene Disziplin wurde durch b'k feierliche Sanktion des IV. allgemeinen Lateran-Konzils 1111 Äahre 1215 bekräftigt, indem der berühmte Kanon XXI. Erkundet wurde, durch welchen den Gläubigen, sobald sie das ter der Vernunft erreicht haben, die sakramentale Beicht ""d der Empfang der heiligen Kommunion mit folgenden “orten anbefohlen wird: „Alle Gläubigen beiderlei Geschlechtes
sollen, nachdem sie die Unterscheidungsjahre erreicht haben, einzeln alle ihre Sünden ihrem verordneten Priester wenigstens einmal im Jahre recht beichten, und die ihnen auferlegte Buße nach Kräften zu verrichten trachten, und wenigstens zur österlichen Zeit das allerheiligste Sakrament des Altares andächtig empfangen, es sei denn, daß sie über Anraten ihres verordneten Priesters aus irgend einem vernünftigen Grunde zur Zeit sich vom Empfange desselben enthalten zu sollen glauben."
Das Konzil von Trient (Scss. XXI. De Communione, c. 4) hat, ohne jedoch die alte Disziplin, nach welcher die heilige Kommunion den Kindern schon vor dem Vernunft» gebrauche verabreicht wurde, irgendwie zu verurteilen, das Lateranensische Dekret neu eiugeschärft und jene, welche das Gegenteil behaupten würden, mit dem Banne belegt, indem es bestimmte: „Wenn jemand leugnet, daß jeder einzelne Christgläubige beiderlei Geschlechtes, sobald er zu den Unter-scheiduugsjahren gelangt ist, verpflichtet ist, gemäß dem Gebote der heiligen Mutter der Kirche, alle Jahre wenigstens zur österlichen Zeit zu kommunizieren, so sei er im Banne." (Scss.
XIII.	De Eucharistia, e. 8, ean. 9).
Nach diesem, noch immer geltenden Dekrete des Lateran-Konzils sind also die Christglüubigen, sobald sie zu den Unter» scheidungsjahren gekommen sind, verpflichtet, wenigstens einmal im JuHre die heiligen Sakramente der Buße und des Altars zu empfangen.
Bei Feststellung dieses für den Vernunftgebrauch und die Unterscheidungsfähigkeit notwendigen Alters haben sich aber im Laufe der Zeit nicht wenige Jrrtümer und beklagenswerte Mißbrauche eingeschlichen. Es fanden sich nämlich solche, welche ein anderes Unterscheidungsalter für den Empfang des Buß-sakramentes, und ein anderes für jenen des Altarssakramentes festsetzen zu sollen glaubten. Für die Buße hielten sie zwar jenes llnterscheidungsalter für das richtige, in welchem mau Recht von Unrecht zu unterscheiden und daher zu sündigen im stande sei; für die heilige Kommunion aber sei ein vorgerückteres Alter erforderlich, in welchem eine gründlichere Kenntnis der Glaubenswahrheiten und eine reifere Vorbereitung des Geistes möglich sei. So kam es, daß je nach den verschiedenen Ortsgebräuchen und menschlichen Anschauungen für die Erstkommunion hier ein Alter von 10 bis 12, dort ein solches von 14 oder noch mehr Jahren festgesetzt wurde, und Knaben oder sogar Jünglinge vor Erreichung dieses vorgeschriebenen Alters von dem Empfange der heiligen Kommunion ausgeschlossen blieben.
Eine derartige Gepflogenheit, durch welche unter dem Vorwande, die Würde des hochheiligen Sakramentes zu wahren, die Gläubigen von dessen Empfange ferngehalten wurden, ist zur Ursache vieler Übel geworden. So geschah es nämlich, daß die Unschuld des Kindesalters, losgeschält von der Vereinigung mit Christus, durch keinen inneren Lebenssaft genährt wurde; das hatte auch zur Folge, daß die Jugend, des kräftigsten Schutzmittels beraubt, von so vielen Nachstellungen
umgarnt, ihre Herzensreinheit verlor und früher in Laster verfiel, bevor sic noch die heiligen Geheimnisse verkostet hatte. Wenn aber auch der ersten heiligen Kommunion eine fleißigere Unterweisung und eine gewissenhaftere Beichte vorausgeht, was übrigens nicht überall geschieht, so ist doch immer der Verlust der ersten Unschuld zu beklagen, welcher durch den Empfang der Eucharistie in den zarteren Jahren hätte vielleicht vermieden werden können.
Nicht minder zu verwerfen ist die an mehreren Orten herrschende Sitte, solche Kinder, die noch nicht zur heiligen Kommunion zugelassen worden sind, auch von der sakramentalen Beichte fernzuhalten oder ihnen doch die Lossprechung zu verweigern. So geschieht es, daß diese, vielleicht in die Schlingen sogar schwerer Sünden verstrickt, lange Zeit in großer Seelengefahr schweben.
Das Schlimmste in der Beziehung aber ist, daß an manchen Orten Kinder, die noch nicht zur ersten heiligen Kommunion zugelassen sind, nicht einmal bei nahender Todesgefahr mit der heiligen Wegzehrung versehen werden und, wenn sie sterbe», nach dem Ritus der Kinderbegräbnisse beerdigt, der kirchlichen Fürbitte verlustig gehen.
Einen derartigen Schaden richten jene an, welche auf außerordentliche Vorbereitungen zur ersten heiligen Kommunion mehr als billig dringen, indem sie vielleicht zu wenig beachten, daß diese Art der Vorsichtsmaßregel von den Jansenisten ausgegangen ist, die da behaupten, die heiligste Eucharistie sei eine Belohnung, nicht aber ein Heilmittel menschlicher Schwachheit. Das gerade Gegenteil davon behauptete aber das Konzil von Trient im Lehrsätze, sie sei „das Gegenmittel, wodurch wir von den täglichen Fehlern befreit und vor Todsünden bewahrt werden" (Sess. XIII. De Eucharistia c. 2) ; diese Lehre ist neulich von der heiligen Konzilskongregation noch ausdrücklicher eingeschärft worden durch das Dekret vom 20. Dezember 1905, wonach der Zutritt zur täglichen heiligen Kommunion allen, sowohl im vorgerückteren als auch im zarteren Lebensalter, offensteht, wenn nur die ztvei Bedingungen — der Stand der Gnade und der rechte Willensvorsatz — vorhanden sind.
In der Tat scheint auch kein gerechter Grund dafür zu sein, warum inan, da doch von altersher Teilchen der heiligen Gestalten selbst den Säuglingen verabreicht wurden, jetzt von den Kleinen, die im überaus glücklichen Zustande der ersten Seelenreinheit und Unschuld sich befinden und gar sehr jener geheimnisvollen Speise wegen der sovielen Nachstellungen und Gefahren unserer Zeit bedürfen, eine außerordentliche Vorbereitung verlangen sollte.
Die von uns gerügten Mißbrauche sind davon herzuleiten, daß jene, welche ein anderes Unterscheidnngsalter für die Beichte und ein anderes für die Kommunion bezeichnten, dasselbe weder klug noch richtig bestimmt haben. Verlangt ja doch das Konzil von Lateran, indem es die Verpflichtung zur Beichte und Kommunion zugleich auferlegt, für beide Sakra-
mente ein und dasselbe Alter. Wie daher hinsichtlich der Beichte als Unterscheidungsalter dasjenige gilt, in welchem man Recht von Unrecht zu unterscheide» imstande ist, d. H. zu einigem Vernunftgebrauch gelangt; so ist hinsichtlich der Kommunion jenes als das geltende zu bezeichnen, in welchem man das eucharistische Brot vom gewöhnlichen zu unterscheiden vermag; das aber ist wieder jenes Alter, in welchem das Kind den Gebrauch der Vernunft erlangt hat.
Nicht anders faßten die hervorragendsten Ausleger und Zeitgenossen des Lateran-Konzils die Sache auf. Aus der Kirchengeschichte ist nämlich erwiesen, daß mehrere Synoden und bischöfliche Verordnungen schon vom 12. Jahrhundert an, bald nach dem Konzil von Lateran, Kinder mit sieben Jahren zur Erstkommunion zugelassen haben. Überdies liegt ein Zeugnis von höchster Autorität vor, nämlich jenes des Kirchenlehrers von Agni», in dem folgendes zu lesen ist: „Sobald die Kinder irgend einen Gebrauch der Vernunft zu haben beginnen, so daß sie die Ehrerbietung gegen dieses Sakrament (die Eucharistie) erfassen können, kann ihnen dieses Sakrament gespendet werden." (Summa Theol., pars. III, q. 80, a. 9 ad 3). Diese Stelle erklärt Ledesnia wie folgt: „In Übereinstimmung aller sage ich, daß allen, die den Gebrauch der Vernunft haben, die Eucharistie zu spenden sei, sobald sie diesen Vernunstgebranch erlangt haben, sei es auch, daß das Kind noch unklar erkennt, was es tut." (In S. Timm., pars. III, q. 80, a. 9, duh. 6). Und Vasguez erläutert die gleiche Stelle mit folgenden Worten : „Wenn das Kind einmal zu diesem Vernunstgebranch gelangt ist, so ist es sofort durch das göttliche Gesetz derart verpflichtet, daß es die Kirche nicht gänzlich davon freisprechen kann." (S. Thom., pars III, disp. 214, c. 4, d. 43). Dasselbe lehrt der heilige Antoninus, indem er schreibt: „Sobald das Kind einer listigen Handlung fähig, daher eine Todsünde zu begehen imstande ist, hat es die Verpflichtung, das Gebot der Beichte, folglich mich jenes der Kommunion zu erfüllen." (Pars. III, tit. 14, c. 2, § 5). Auch das Konzil von Trient drängt zu der nämlichen Schlußfolgerung. Indem es nämlich im 4. Kapitel der XXI. Sitzung bemerkt, daß „die Kinder, denen es am Vernunftgebrauche mangelt, durch keine Notwendigkeit zum Empfange der sakramentalen Eucharistie verpflichtet seien", führt es als einzigen Grund dafür an, daß sie nicht sündigen können. „Sie könne» ja," so sagt es, „die erlangte Gnade der Kinder Gottes in jenem Alter nicht verlieren." Daraus geht hervor, daß das Konzil der Ansicht war, für die Kinder bestehe dann die Notwendigkeit und Verpflichtung zu kommunizieren, sobald sie die Gnade durch Sündigen zu verlieren imstande sind. Damit stimmen überein die Worte des Römischen Konzils, welches unter Benedikt XIII. abgehalten wurde und lehrt, die Verpflichtung zum Empfange der Eucharistie beginne, „sobald die Knaben und die Mädchen in das Unterscheidungsjahr. d. H. in jenes Alter getreten sind, in welchem sie fähig sind, diese sakramentale Speise, die keine andere ist als der wahre Leib
Jesu Christi, von dem gewöhnlichen täglichen Brote zu unterscheiden und mit der gebührenden Andacht und Ehrerbietung hinzutreten wissen." (Istruzione per quei ehe debbono la prima volta ammettersi alla 8. Communione. Apend. XXX, p. 11). Der römische Katechismus aber sagt: „In welchem Alter den Kindern die heiligen Geheimnisse zu reichen sind, kann niemand besser bestimmen als der Vater und der Priester, dem sie ihre Sünden bekennen. Ihre Sache ist es nämlich, zu erforschen und bei den Kindern zu ermitteln, ob sie irgend einen Begriff von diesem wunderbaren Sakramente erlangt haben und ein Sehnen »ach demselben empfinden." (l’ars II, De Sacr. Euchar., n. 63).
Ans all dem ergibt sich, das Unterscheidnngsalter für den Empfang der Kommunion sei dasjenige, in welchem das Kind das eucharistische Brot vom gewöhnlichen, leiblichen Brot zu unterscheiden weiß, so daß es mit Andacht zum Altare hintreten kann. Es wird daher nicht eine vollständige Kenntnis der Glaubenswahrheiten erfordert, da doch einige bloße Anfangsgründe, d. i. irgend ein Berständis genügt; auch nicht der volle Gebrauch der Vernunft, da ein gewisser anfänglicher Gebrauch, d. H. irgend ein Gebrauch der Vernunft hinreicht. Daher ist es durchaus zu mißbilligen, die heilige Kommunion zuweit hinauszuschieben und zum Empfang derselben ein reiferes Alter zu bestimmen, was mtd) der Apostolische Stuhl schon oft verworfen hat. So hat Papst Pius IX. seligen Andenkens durch ein Schreiben des Kardinals Antvnelli an die Bischöfe Frankreichs vom 12. März 1866 die in einigen Diözesen anfkommende Gepflogenheit, die Erstkommunion auf ein reiferes, festgesetztes Alter hinauszuschieben, aufs schärfste verurteilt. Die heilige Konzilskongregatiou hat ferner am 15. März 1851 den Abschnitt des Provinzialkonzils von Rouen, worin den Kindern der Empfang der heiligen Sakramente vor dem 12. Lebensjahre verboten wurde, abgeändert. In ähnlicher Weise ging die heilige Sakramenten-kongregation in einer Angelegenheit der Diözese Straßburg am 25. März 1910 vor; als es sick) darum handelte, ob Kinder mit 12 oder mit 14 Jahren zur heiligen Kommunion zazulassen seien, entschied dieselbe: „Knaben und Mädchen !e*e» zum Tische des Herr» znzulassen, sobald sie zu den Unterscheidungsjahren oder zum Vernunftgebrauche gelangt sind."
Nach reiflicher Erwägung alles dessen und damit die Erwähnten Mißbräuche gänzlich beseitigt werden und die Kinder ichon vom zarten Alter an Jesu Christo anhangen, lein Leben aachahmen und Schutz finden gegen die Gefahren der Verderbnis, hat diese heilige Sakramentenkongregation in der Generalversammlung vom 15. Juli 1910 für zeitgemäß er» öchtct, nachstehende, überall einzuhaltende Norm hinsichtlich der Erstkommunion der Kinder aufzustellen:
1.	Das Unterscheiduugsalter sowohl für die Beichte als iur die heilige Kommunion ist jenes, in welchem das Kind vernünftig zu denken beginnt, das ist um das siebente Lebens-jahr herum, darüber hinaus oder and) früher. Von dieser
Zeit an beginnt die Verpflichtung, dem doppelten Gebote der Beidste und Kommunion nachzukommen.
2. Zur ersten Beichte und zur ersten Kommunion ist eine vollständige und vollkommene Kenntnis der christlichen Lehre nicht erforderlich. Doch muß das Kind nachher den ganzen Katechismus nad) Maßgabe seiner Fassungskraft stufenweise erlernen.
3. Die für das Kind zur gehörigen Selbstvorbereitnng zur Erstkommunion erforderliche Religionskenntnis besteht darin, daß es die zum Heile notwendigen Glanbensgeheimuisse seinem Fassungsvermögen entspred)end verstehe und das eucharistische Brot vom täglichen und leiblichen Brote unterstheide und mit jener Andacht, die sein Alter mit fid) bringt, zum Tische des Herrn trete.
4. Die auf dem Kinde lastende Verpflichtung zur Beichte und Kommunion trifft vorzüglich jene, denen die Fürsorge für dasselbe obliegt, nämlich die Eltern, den Beichtvater, die Lehrer und den Pfarrer. Das Kind zur ersten heiligen Kommunion znzulassen, ist nad) dem Römischen Katechismus jedod) Sad)e des Vaters oder seiner Stellvertreter und des Beidst-vaiers.
5. Die Pfarrer mögen dafür Sorge tragen, daß sie mehreremale im Jahre eine Generalkommunion der Kinder einstigen und abhalten, zu welcher nicht nur die Erstkommunikanten, sondern audj solche zuzulassen sind, roeldje, wie oben bemerkt wurde, mit Einwilligung der Eltern oder des Beidst-vaters schon früher die himinlisthe Speise am Altare verkostet haben. Für die einen wie für die anderen soll eine mehrtägige Unterweisung und Vorbereitung voransgesthickt werden.
6. Jene, denen die Obsorge für die Kinder anvertrant ist, sollen mit allem Eifer darauf bedacht sein, daß die Kinder nad) der ersten heiligen Kommunion öfter und, dem Wnnsthe Christi Jesu und der heiligen Mutter Kirche gemäß, womöglich auch taglici; zum Tische des Herrn hinzutreten, und daß sie dies mit der ihrem Alter entsprechenden Andad)t tun. Überdies mögen jene, denen die Obhut über die Kinder znkommt, ihrer hödstt schwierigen Pflicht eingedenk sein, dafür zu sorgen, daß die Kinder selbst fortfahren, öffentlichen katechetischen Vortrügen beizuwohnen, oder, wenn dies nid)t möglich sein sollte, in einer ändern Weise für deren religiösen Unterricht Sorge zu tragen.
7. Die Gepflogenheit, die Kinder, nad)de»i sie den Ge-brand) der Vernunft erlangt haben, nicht zur Beidste zuzulassen oder dieselben niemals zu absolvieren, ist durchaus zu verwerfen.'.Darum werden die Bisthöse selbst unter Anwendung der redstlid)en Mittel, dafür Sorge tragen, daß sie vollständig beseitigt werde.
8. Durchaus venverslid) ist der Mißbrauch, de» Kindern nad) erreichtem Vernunftgebraud) die heilige Wegzehrung und die letzte Ölung vvrzucnthalten und dieselben nad) dem Ritus für Kinderbegräbnisse zu beerdigen. Gegen diejenigen, tveldje
von dieser Gepflogenheit nicht abstehen wollten, sollen die Ordinarien strenge Vorgehen.
Diese von den Kardinalen dieser heiligen Kongregation gefaßten Entscheidungen hat unser Heiliger Vater Papst Pius X. in der Audienz am 7. dieses Monates alle bestätigt und an-geordnet, gegenwärtiges Dekret herauszugeben und zu veröffentlichen. Den einzelne» Ordinarien aber gab er den Auftrag, dieses Dekret nicht nur den Pfarrern und der Geistlichkeit bekannt.zu geben, sondern er wollte, daß es auch dem Volke alljährlich bei Gelegenheit des österlichen Gebotes in der Muttersprache vorgelesen werde. Die Ordinarien selbst aber werden nach Ablauf von je fünf Jahren zugleich
mit den übrigen Angelegenheiten der Diözese auch über die Beobachtung dieses Dekretes dem Heiligen Stuhle Bericht zu erstatten haben.
Irgendwelche eiitgegenstehende Verordnungen haben keine Geltung.
Gegeben zu Rom ans dem Wohnhause derselben Hl. Kongregation, am 8. August 1910.
D. Kardinal Ferrata, Präfekt.
PH. Giustini, Sekretär.
28.
Decretum 8. Officii de die 15. Decembris 1910 de absolutione seu benedictione papali tertiariis accipienda,
Sanctissimus N. D. Pius divina Providentia PP. X. in Audientia E. P. D. Adsessori 8. Officii impertita, preces a nonnullis Tertiariorum Sodalitatum Moderatoribus pluries porrectas, benigne excipiens, quo facilius Tertiarii ex utroque sexu, cuiuscumque Ordinis, iis non exceptis, qui vitam communem agunt, diebus statutis generalem Absolutionem seu Papalem Benedictionem recipere valeant, clementer indulsit, ut, quoties ipsi ad hunc finem una simul convenerint, et Sacerdos, cuius est illam impertiri,
quacumque ex causa, abfuerit, eamdem Absolutionem seu Benedictionem accipere possint a quolibet Sacerdote, sive saeculari, sive regulari, qui ad sacramentales confessiones audiendas sit approbatus. Praesenti in perpetuum valituro. Contrariis quibuscumque non obstantibus.
L. f S.
Aloisius Giambone, Substitutus pro Indulgentiis.
29.
Decretum 8. Officii de metallico numismate pro lubitu fidelium sacris scapularibus ex panno sufficiendo.
Cum sacra, quae vocant, scapolarla ad fidelium devotionem fovendam sanctiorisque vitae proposita in eis excitanda maxime conferre compertum sit, ut pius eis nomen dandi mos in dies magis invalescat, Sanctissimus D. N. D. Pius divina providentia PP. X., etsi vehementer exoptet ut eadem, quo hucusque modo consueverunt, fideles deferre prosequantur, pluri um tamen ad Se delatis votis ex animo obsecundans, praehabito Emorum Patrum Cardinalium Inquisitorum Generalium suffragio, in Audientia R. P. D. Adsessori huius Supremae Sacrae Congregationis Sancti Officii, die 1(5. Decembris anni currentis, impertita, benigne decernere dignatus est:
Omnibus fidelibus, tam uni quam pluribus veri nominis atque a Sancta Sede probatis scapularibus (exceptis quae Tertiorum Ordinum sunt propria), per regularem, ut aiunt, impositionem iam adseriptis aut in posterum ad-
scribendis, licere posthac pro ipsis, sive uno sive pluribus, scapularibus ex panno, unicum numisma ex metallo seu ad collum seu aliter, decenter tamen super propriam personam, deferre, quo, servatis propriis cuiusque eorum legibus, favores omnes spirituales (sabbatino, quod dicunt, scapularis B. M. V. de Monte Carmelo privilegio non excepto) omnesque indulgentias singulis adnexas participare ac lucrari possint ac valeant.
Huius numismatis partem rectam, Sanctissimi D. N.
I.	C. suum sacratissimum Cor ostendentis, aversam, Beatissimae Virginis Mariae effigiem referre debere.
Idem benedictum esse oportere tot distinctis benedictionibus quot sunt scapularia regulariter imposita, queis, pro lubitu petentium, suffici velit.
Singulas has, demum, benedictiones impertiri posse unico crucis signo, vel in ipso adseriptionis actu, statini
post absolutam regularem scapularis impositionem, vel etiam serius, pro petentium opportunitate, non interest an servato vel non diversarum adscriptionum ordine, nec quanto post temporis ab ipsis, a quovis Sacerdote, etiam ab adscribento distincto, qui respecti va scapularia benedicendi sive ordinaria sive delegata facultate polleat, firmis ceteroquin primitivae facultatis limitibus, clausulis et conditionibus.
Contrariis quibuscumque, etiam specialissima mentione dignis, non obstantibus.
Datum Romae, ex Aedibus S. Officii, die 16. Decembris 1910. .
L. f S.
Aloisius Giambene, Substitutus pro Indulgentiis.
Zu diesem Dekrete gab das heilige Offizium unterm •6. Dezember 1910 folgende
Declarationes :
Circa numismata hucusque ad tinein, de quo supra benedicta, et circa facultatem ea benedicendi a Sanctissimo Domino nostro, directe, vel per aliquod S. Sedis Officium, aut aliter quomodolibet iam concessam, Idem
Sanctissimus mentem Suam aperuit, et quae sequuntur adamussim servanda mandavit:
1. Numismata a facultatem habentibus rite iam benedicta, etiam in posterum scapularium loco gestari poterunt, eo modo et sub iis conditionibus, quibus constitit factam esse potestatem.
2. Sacerdotes omnes, saeculares vel regulares, etiam conspicua fulgentes dignitate, ne amplius numismata sic benedicendi utantur facultate, quinquennio ab illa obtenta transacto. Poterunt interea, etiamsi scapularia respecti ve benedicendi non polleant facultate, numismata ubilibet benedicere ; ea tamen lege, ut sive quod ad statutas eorum attinet imagines, sive quod ceteras respicit conditiones, praescriptionibus in supra relato Decreto contentis omnino se conforment.
3. Qui porro subdelegami! praediti erant facultate, hac ipsa Decreti et Declarationum promulgatione, se illa noverint excidisse ; satis enim per idem Decretum iam spirituali fidelium emolumento provisum est.
Datum Romae, ex Aedibus S. Officii, die 16. Decembris 1910.
L. f 8.
Aloisius Giambene, Substitutus pro Indulgentiis.
30.
Verordnung der Ministerien des Innern, für Kultus und Unterricht, der Finanzen und der Justiz vom 16. Dezember 1910,1
^treffend die Bemessung und Entrichtung des mit dem Gesetze vom 23. Dezember 1901, L- G. nnd V. dl. Nr. 9 ex 1902,2 für das Herzogtum Steiermark cingefnhrtcn Beitrages zum Schullchrcrpcnsionsfondc von dem gcbührcnäquivalcntpflichtigen Vermögen für die Jahre 1911 bis 1920.
§ 1.
Die zur Bemessung des staatlichen Gebührenäquivalentes berufenen leitenden Finanzbehördcn I. Instanz (Finanzbezirks-birektion, Gebührenbemessungsamt) in Steiermark haben auf Grund des Landesgesetzes vom 23. Dezember 1901 (§ 13) bou dem in Steiermark befindlichen gebührenäquivalentpflich-hgen Vermögen, insofern? dasselbe nicht nach § 14 dieses Gesetzes befreit ist, einen Beitrag für Rechnung des allgemeinen steiermärkischen Schullehrerpensionsfonds für die Jahre 1911 bis 1920 zu bemessen, welcher zwanzig Prozent des vom Staate für das siebente Dezennium einzuhebenden Gebühren-äquivalentes samt Zuschlag beträgt.
§ 2.
Die Bemessung erfolgt auf Grund der zur Bemessung brs staatlichen Gebührenäquivalentes angebrachten und eventuell richtiggestellten Bekenntnisse.
Sind in einem solchen Bekenntnisse unbewegliche Sachen, welche teils in Steiermark, teils außerhalb Steiermarks gelegen sind, zum Zwecke der Bemessung des staatlichen Gebührenäquivalentes mit einem Pauschalwerte allbekannt, so Hat die Partei zum Zwecke der Bemessung des Beitrages anzugeben, welcher Wertbetrag auf die in Steiermark gelegenen unbeweglichen Sachen entfällt nnd sind solche Wertangaben von der Finanzbehörde speziell zu überprüfen.
§ 3.
Findet bezüglich eines Vermögens, welches dem staatlichen Gebührenäquivalente unterliegt, nach § 14 des Gesetzes
1 Enthalten in dem am 31. Dezember 1910 ausgegebenen und versendeten XLII. Stücke des Landesgesetz- und Verordnungsblattes für das Herzogtum Steiermark unter Nr. 90, Seite 219. — 2 Ministcrial-Vcrordnungsblatt vom Jahre 1902, Nr. 14, Seite 117.
bom 23. Dezember 1901 eine Befreiung vom Beitrage statt, so ist dieselbe geltend zn machen und deren Anerkennung durch die Finanzbehörde zn erwirken.
§ 4.
Ist zur Bemessung des staatlichen Gebührenäquivalentes Von in Steiermark befindlichem Vermögen eine Finanzbehörde außerhalb Steierinarks berufen, so obliegt die Bemessung des Beitrages von diesem Vermögen sowie die Entscheidung über Befreiungsansuchen der in § 3 dieser Verordnung bezeichneten Art dem Gebührenbemessungsamte in Graz, welchem die zur Bemessung des Beitrages erforderlichen Daten von der zur Bemessung des staatlichen Gebührenägnivalentes berufenen Behörde werden mitgeteilt werden.
§ 5.
Die Finanzbehörden haben der Zahlungspflichtigen Partei die Bemessung des Beitrages mittels Zahlungsauftrages bekanntzugeben.
Auf Rekurse finden die Bestimmungen des Gesetzes vom
19.	März 1876, R.-G.-Bl. Nr. 28, beziehungsweise des Gesetzes vom 20. Februar 1907, R.-G.-Bl. Nr. 52, Anwendung.
Wird das staatliche Gebührenäquivalent, ans Grund dessen der Beitrag bemessen wurde, nachträglich richtiggestellt, so ist die entsprechende Richtigstellung des Beitrages von amtswegen durchzusühren.
8 6.
Die vom Gebührenbemessungsamte in Graz bemessenen Beiträge sind bei dem Stcuemmte in Graz und die Von einer Finanzbezirksdirektion bemessenen Beiträge bei demselben Steuer« amte wie das staatliche Gebührenäqnivalent einznzahlen.
§ 7.
Der auf ein Jahr entfallende Betrag des Beitrages ist, ebenso wie das staatliche Gebührenäqnivalent, in gleichen, an-tizipatioe», am 1. Jänner, 1. April, 1. Juli und 1. Oktober eines jeden Jahres fälligen Quartalsraten einznzahlen.
§ 8.
Damit die Eiuhebilng des Betrages durch der Bemessung entgegenstehende Hindernisse keinen Aufenthalt erleide, ist derselbe — ebenso wie das staatliche Gebührenäqnivalent — solange die neue Bemessung nicht erfolgt, nach dem bisherigen Ausmaße provisorisch gegen nachträgliche Richtigstellung einzuheben.
§ 9.
Diese Verordnung tritt ant 1. Jänner 1911 in Wirksamkeit.
Bilinski m. p.	Hacrtl in. p.
Stürgkh m. p.	Hohenburger	m.
31.
Anzeigepflicht von Sterbefällen der mit Kuhegeniijfcn aus dem Heeresetat oder Hofärar beieilten Personen.
In dieser Angelegenheit hat die hochlöbliche k. k. Statthalterei in Graz unterm 10. Februar 1911, Z. 68~ 1910, nachstehendes Schreiben anher gerichtet:
„Das k. k. Ministerium des Innern hat mit dein Erlasse vom 12. November 1910 Z. 39.381 eröffnet, daß die Flüssigmachung der für Rechnung des Heeresetats oder des Hofärars anszuzahlenden Militärversorgnngsgenüsse, (Pensionen, Wartegebühren, Verwundungs- oder Medaillenzulagen oder sonstige Rnhegenüsse) künftighin durch die Postsparkasse von amtswegen ohne vorherige Beibringung von Quittungen unb;Voii den bisher^vorgeschriebenen Lebens- und Aufenthalts« bestätigungen erfolgen soll.
Um jede ungebührliche Erfolglassnng sicher hintanzuhalten, namentlich für den Fall, als die Pension re. nicht
mittelst Zahlungsanweisung, sondern im Wege der Gutschrift realisiert wird, wird das hochwürdige fürstbischosliche Ordinariat infolge des eingangs zitierten Erlasses des k. k. Ministeriums des Innern vom 12. November 1910 Z. 39.381 diensthöflich ersucht, die mit der Matrikelführung betrauten Organe anzuweisen, daß sie in Hinkunft jeden seit 1. Jänner 1911 ereigneten Todesfall einer mit einem Rnhegenüsse im obigen Sinne auf Rechnung des Heeresetats oder des Hofärars beteilten Person der Intendanz jenes Korpskonnnandos, in dessen Bereich sich der Todesfall ereignet hat, sofort und direkte mitteilen."
Vorstehender Erlaß wird den hochwürdigen Herren Matrikenführern zur genauen Darnachachtnng hiemit zur Kenntnis gebracht.
— 103 —
32.
Seminars-Rechnung,
gelegt vom Hiegens des I. W. Knabenseminars „WaXimilianum-HUktorinurn"
für die Zeit vom 15. September 1909 bis 15. September 1910.
		Betrag	
		l<	h
	A. Einnahmen:		
1	Vom hvchwürdigsten F. B. Konsistorium ........	21.000	—
t)	Snstentationsbeiträge der Zöglinge		
	a) des Maximilianums . . . . . . . K 1276 —		
	b) des Viktorinuins ......... 1620 —	2.896	—
3	Mensalia ........ .....	1.317	—
4	Geschenk des hochw. Klosternenburgcr Chorherrn Ad. Peterlin .....	25	—
5	Geschenk des Herrn Johann Kozol in Schützen . . ...	40	—
	Znsaminen	25.278	—
	B. Ausgaben:		
1	Manco ex 1908/9 ............	491	59
2	Für Vittimile« zur Verpflegung der Zöglinge, der Direktion und des Hanspersonals.	17.606	42
3	Wäsche		1.147	74
4	Holz und Kohlen ............	1.772	—
5	Löhne 		1 097	—
6	Arzt und Apotheke ............	224	16
7	Stenern und Umlagen ...........	790	44
8	Hauserfordernisse ............	1.811	99
9	Verschiedenes		177	45
10	Saldo pro 1910/11	 .	159	21
	Zusammen	25.278	—
	Vorstchnng des F. B. Kiiabcnscmiiiars in Marburg, am 23. September 1910.	1	
	Joses Zidanšek		
	Regens.		
Rechnung
über die Ginnahmen und Ausgaben des I. M. Knabenseminars „Masimikianum"
vom 1. Jänner bis 31. Dezember 1910.
A. Einnahmen.
Kassarest Ende 1909 .
Interessen, alte und von: Jahre 1910
Summe der Einnahmen
Kapitalien _jj Barschaft
Ì h
K
K
252.492
1.582
13.618
252.492
15.200
49
49
98
B. Ausgaben.
Auf Verpflegung der Zöglinge, der Direktion und des Dienstpersonals An Vitalizmi» dem Toporiäiö’fdHe» Dienstpersonale .	.	_____
Werden der Summe der Ausgaben per die Einnahmen per
10.632
1.257
80
92
252.492 i —
11.890 I 72 15.200 ; 98
entgegengehalten, so ergibt sich ein Kapitalsstand per und ein Gebahrnngsüberschuß per
252.492
3.310
26
Kapitalien des Maximilianums:
Durch Ankauf einer Mairente per 8000 K für die Jg. Oràn'sche Seminarsstiftung sind die Kapitalien bei Privaten um 7700 K kleiner geworden.
a) im öffentlichen Fonde' ......	K	158.300' -
b) bei Privaten.....	K	94.492'—
Zusammen .	.	K	252.792	—
Rechnung
über die Ginnahmen und Ausgaben des I. W. Knabenseminars „Mktorinum"
vom 1. Jänner bis 31. Dezember 1910.
		Kapitalien		Barschaft	
		K			K	h
	A. Einnahmen.				
1 2 3 4 5	Kassarest Ende 1909 ......... Interessen, alte und vom Jahre 1910 ...... Mietzins vom Hanse Hauptplatz Nr. 8 in Marburg .... Erlös für ältere Weine in Allerheiligen ...... Ertrag der zwei Weingärten in Allerheiligen 1910: 13 Halbstartin Wein am Lager	259.575	91	1.999 10.570 784 2.000	.58 02
	Summe der Einnahmen	259.575	91	15.353	60
	B. Ausgaben.				
1 2 3	Auf Verpflegung der Zöglinge, der Direktion und des Dienstpersonals . Dem Baumeister Glaser für Assanierlingsbanten beim Hause Nr. 8 am Hauptplatze	 Überwachung der Weingärten in Allerheiligen .....			10.367 780 12	20 50
	Werden der Summe der Ausgaben per die Einnahmen per	259.575	91	11.159 15 353	70 60
	entgegengehalten, so ergibt sich ein Kapitalsstand per und ein Gebahrungsüberschuß per	259.575	91	4.193	90
	Kapitalien des Viktorinums:				
	N. B. Wegen Ankauf von Staatspapieren durch Privatkapitalien ergibt sich folgender Kapitalienstand: a)	im öffentlichen Fonde K 170.900 — b)	bei Privaten	 89.098-78				
	Zusammen . . K	259.998 78			
An Realitäten besitzen beide Seminarie» gemeinschaftlich das zweistöckige Seminarsgebäude in der Bürgerstraße Haus-Nr. 12 samt Garten; das Biktorinum überdies zwei ihm eigentümliche Weingärten in der Pfarre Allerheiligen bei Michalofzen und ein Zinshaus in Marburg, Hauptplatz Nr. 8, sowie ein vom verstorbenen Hern, Pfarrer Fr. Lorenčič vermachtes Haus in Radkersbilrg im Schätzwerte von 10.000 Kronen, dessen Fruchtgenuß jedoch der M. Vaupotič bis zu ihrem Tode vermacht worden ist.					
	Marburg, am 15. Februar 1911.	Bartholomäus Voh F. B. Konsistorialrat.			
33.
Jahresbericht des St. Joseph-Priestervereines in Gör; für das Jahr 1910.
Aas Präsidium des St. Joseph - Priestcrvereines in Görz hat seine» Beucht für das Jahr 1910 anher mit der Bitte übermittelt, das Wesentliche daraus dem hochwürdige» Diözesanklerus zur Kenntnis bringen zu wollen.
Der Verein hat in seinen drei Kurhäusern (Görz, Meran und Jka) im verflossenen Jahre insgesamt 277 Priestern (Lavant 3) und 11 Klerikern in 10.231 Tagen Unterkunft und Pflege gewährt. Den größten Teil der Sorge des Zentralvorsiandes nahm in diesem Jahre das Vereinshans in Jka in Anspruch, ivo der von der Generalversammlung beschlossene Zuban, Kapelle' und Refektorium umfassend, ansgeführt wurde.
Wer in eines der drei Vereinshänser (Görz, Meran und Jka) ausgenommen zu werden wünscht, wende sich an den
Zentralvorstand des St. Joseph-Priestervereines in Görz (Rndvlfinnm) und sende ein ärztliches Zeugnis ein. Dieses wird dem Vereinsarzte in Görz vorgelegt, ivelcher darnach entscheidet, ob und für welches Hans der Ansuchende zur Aufnahme geeignet ist. Nach Görz und Meran können nur vom September bis Mai Gäste ausgenommen werden, doch stehen die Häuser den Vereinsmitgliedern zu vorübergehendem Aufenthalte jederzeit offen. Jka ist auch im Sommer zum Gebrmiche der Seebäder geöffnet, und da erfahrungsgemäß besonders in den Ferienmonaten der Zudrang dorthin sehr groß ist, kann den einzelnen Petenten in dieser Zeit nur eine höchstens vierwöchentlichc Aufenthaltszeit bewilligt werden.
34.
Diöiefail-Ghrsilik. Škofijska kronika.
Jahresbericht der II. Konferenz zum Hl. Johann Bapt. in der Dom- und Stadtpfarre z u M arburg für das 24. Vereinsjahr 1910.
Zu den kostbarsten Früchten, die im Garten der kathv-ischen Kirche gedeihen, muß entschieden die christliche Wohltätigkeit gerechnet werden. Sie ist bedingt durch den Ausspruch des Heilandes, der da sagt: „Wahrlich, ich sage euch: WaS ihr einem dieser Geringsten getan habt, das habt ihr mir getan". (Matth. 25, 40.) Diese Worte des Herrn haben die ersten Christen: Reiche und Arme, Hohe und Niedrige, Freie und Sklaven, zu einer Liebesfamilie vereinigt, in der die Diakone die ersten Armenväter lvaren und von der die Heiden mit Staunen zu sagen pflegten: „Sehet, wie sich die Christen lieben." Auf diesem erhabei»en Aussprnche des Erlösers sind die christlichen Wvhltütigkeitsanstalten aufgebant, von denen die Heiden keine Ahnung hatten, sind gegründet jene »vrmderbaren Orden, die sich nur mit den Werken der christlichen Nächstenliebe beschäftigen, jene edlen Vereine, die die christliche Wohltätigkeit zum alleinigen Ziele haben.
Aber alle diese Anstalten, Orden und Vereine können nur in der katholischen Kirche gedeihen und uneigenützig wirken, »veil nur die katholische Kirche die reine Lehre Christi bewahrt, die da lehrt: „Wer meine Gebote hat und sie hält, der ist's, der mich liebt" (Ioan. 14, 21) und weiters: „Wie der Leib ohne Seele tobt ist, so ist auch der Glaube ohne Werke tvdt." (Iae. 2,26). Mit Recht schildert der große Geschichtsforscher Janssen in seiner Geschichte des deutschen Volkes die Zustände des Abfalles von der Kirche, von ihrer Lehre und ihrer treuen Übung, die sich unter den Refor-
matoren des 16. Jahrhundertes abspielten, unter dem nur allzuwahren Titel: „Beraubung der Armen".
Der große Wohltätigkeitsapostel uird Gegeirreformatvr, der Hl. Vinzenz von Paul, sagt so schon: „Die Liebe ohne die Werke ist nur ein klangvolles Wort und eine Täuschung, aber die wahre Liebe, die da werktätig ist, wird von Gott gesegnet." Dieser Ausspruch be»vahrheitet sich wortwörtlich au dein nach ihm benannten und über die ganze katholische Welt verbreiteten Vinzenzvereine. Der Vinzenzverein ist ein Wohltätigkeitsverein im strengsten Sinne des Wortes. In Marb»»rg ist der Verein vertreten im katholischen Frauenvereine und in den drei Männerkonferenzei», und z»var, in der ersten Konferenz der Vorstadtpfarre St. Magdalena, in der zweiten Konferenz der Dom- und Stadtpfarre und in der dritten Konferenz der Franziskaner-Pfarre zur Hl. Maria, die sich im Laufe des vergangene»» Jahres gebildet hat.
Wir geben in folgenden Zeilen den Jahresbericht der zweiten Konferenz, deren Wirksamkeit sich über die Dom- »mb Stadtpfarre erstreckt.
In dem verflossenen Jahre »vurden eine Familie »n»d sieben einzelnstehende Personen neu zur Unterstützung auf-genommen, so daß im ga»»zei» nenn Familien mit vierzehn Kindern, 18 Witwen mit 28 Kindern und 31 alleinstehende Personen unterstützt »vurden.
Während des Jahres traten zìvei Personen herzlich dankend von der Unterstützung ab, eine mit der Motivierung, ihr Kind sei bereits im Stande sich allein »veiter zu helfen, die zweite, daß ihre Lage sich gebessert habe. Eine vormals unterstützte Person bedachte den Verein mit einem
Almosen von zehn Krönen, um sich für die ihr einst gewährte Unterstützung dankbar zu erweisen.
Ein erfreuliches Zeichen ist es weiter für die Konferenz, daß die Zahl der tätigen Mitglieder um drei gewachsen ist, und zwar um die Herren: Rudolf «Simonič, Schneidergeselle, Franz Hosch, Gärtner und Hausbesitzer und Josef Wallner, Gärtner und Hausbesitzer.
Allerdings hat die Konferenz auch einen Verlust an tätigen Mitgliedern erfahren. Alle jene Mitglieder, die in der Franziskanerpfarre wohnen, sind folgerichtig zu der neugegrüudeten dritten Konferenz der Vvrstadtpfarre zur Hl. Maria übergetreten, wohin zugleich die dort wohnenden unterstützten Armen abgegeben wurden.
Dem lieben Gott hat es aber auch gefallen im Laufe des Vereinsjahres ein treues und langjähriges Mitglied, Herrn Franz Plvtsch, ins bessere Jenseits abzuberufen. Der Verstorbene war ein eifriger Vinzenzbruder. Jeden Sonntag erschien er, wenn es nur möglich >var, zu der um 11 Uhr stattfindenden Vereinsversammlung, obwohl er kränklich war und einen fast halbstündigen Weg zu umchcn hatte. An seinem Begräbnisse nahm der Verein bvllzählig teil und für sein Seelenheil wurde eine heilige Seelenmesse aufgcvpfert, an der sich die Mitglieder Betei ligten.
Was nun die unterstützten Armen betrifft, so sind ^rei durch den Tod abgegangen; für jeden einzelnen wurde Rebetet und je eine hl. Messe gelesen.
Bezüglich der Vereinsandachten wäre zu erwähnen, daß die Mitglieder dieselben statutenmäßig einhielten und die unterstützten Armen zur Teilnahme anleiteten. Außerdem beteiligte sich der Verein vollzählig an der Frvhn-wichnams- und Allerseelenprozession, sowie an der Oiufzjgjährigen Jubiläumsfeier des katholischen Frauen-^ereines in Marburg, welche am 24. April in sehr erha-bener Weise gefeiert wurde.
Weiters hat der Verein ein Begrüßungschreiben an die neugegründete Konferenz der St. Josefspsarre in Graz berichtet.
Der Vinzenzverein hat im vergangenen Jahre unter der Bewohnerschaft Marburg's und Umgebung viele Wohltäter und Gönner gefunden. Er fühlt sich daher äußerst verpflichtet, für die zahlreichen Almosen den herz-’Uuigsten Dank auszusprechen, anknüpfend die wärmste Bitte, en Vereinsalmosensammler auch im neuen Jahre gütig uufnehmen und nach ‘Möglichkeit beteilen zu wollen, ans lttß sich an uns allen das Wort des Hl. Geistes erfülle: "Wer geneigt ist zur Barmherzigkeit, wird gesegnet, denn et llibt von seinem Brote den Armen." (Prov. 22, 9).
Sehr wünschenswert wäre es, wenn die anderwärts Kreits bestehende Gewohnheit auch hierorts eingeführt werden mochte, daß man statt verwelklicher Kränze auf
das Grab der Verstorbenen, ein Almosen für die Armen des Vinzenzvereines gebe, wodurch der Seele des Dahingeschiedenen sichere Hilfe bereitet würde; dadurch kämen wir dem Hilferufe der Verstorbenen nach, der da lautet: „Erbarmet euch meiner, erbarmet euch meiner, wenigstens ihr meine Freunde." (Tob. 19, 21).
Die Konferenz zählte im Jahre 1910: 17 tätige Mitglieder, 2 Ehrenmitglieder und 184 teilnehmende Mit glieder und Wohltäter; unterstützte durchschnittlich jede Woche viele Armen; brachte 2 Kinder bei Privaten unter und hatte an Einnahmen 1255 K 73 h und an Ausgaben 1013 K 54 h zu verzeichnen. Obmann des Vereines ist: Herr Anton Steinklauber, Bautechniker; Sekretär P. 'V. Herr Kanonikus Jakob Kavčič; Kassier Herr Josef Metzer, Glaswarenhandlung. Das Konferenzlokal befindet sich im Dom- und Stadtpfarrhof ebenerdig links, allwo jeden Sonntag um 11 Uhr vormittags die Konferenz abgehalten wird.
Elfter Jahresbericht des R v in i s ch - k a t h v l i -scheu Frauen-Vereines der werktätigen christ-Nächstenliebe in Cilli über das Jahr 19 10. — Das	verflossene Vereinsjahr	ließ »ns	zwei	seltene erhaben
schone Feste miterleben, die hier erwähnt sein sollen, uni unvergeßlich zu bleiben und uns all die edlen und großen Taten vor Augen zu halten, die im Lause von fünfzig Jahren auf Seele und Leib wohltätig gewirkt und dadurch sich den goldenen Lorbeerkranz errungen haben.
Am 24. April 1910	begab sich	eine	Vertretung des
Römisch-katholischen Frauen-Vereincs Cilli nach Marburg, um dort an der goldenen Jubelfeier seines Schwestervercines, des Katholischen Frauen-Vereines zu Marburg, teilzunehmen.
In wahrhaft würdiger	Weise ist	dies	solenne Fest, zu
dein	auch Vereinsvertretungen	aus Graz	und	Pettan erschiene»
waren, begangen worden und wird wohl allen, die das Glück hatten, zugegen gewesen zu sein, stets unvergeßlich bleiben.
In Hellern Frendenglanze erstrahlte der jubilierende Verein, geziert mit goldenem Kranze, den er sich durch ein halbes Jahrhundert aufopfernder, rastloser Tätigkeit im Dienste der christlichen Charitas erwarb.
Doch nicht allein Bewunderung und Hochschätznng verdient solch ein Werk, sonder» Nachahmung!
Seien wir bestrebt, soweit es in unseren Kräften steht, diesem glänzenden Beispiele zu folgen und in Erfüllung wahrer Gottes- und Nächstenliebe den gleichen, wenn auch mühevollen Weg zu wandeln.
Kaum war die erste Festesfreude verrauscht, als wir einige Monate später abermals den goldenen Jubelkranz erglänzen sahen.
Diesmal schmückte er das Haupt unseres hochwürdigsten Vereinskonsulenten, Sr. Gnaden, inful. Abt, Herrn Franz Ogradi, F. B. Kousistorialrat, Ritter des Ordens der Eisernen
Krone III. Klasse re. re., am Feste seines goldenen Priesterjubiläums, das am 31. Juli 1910 feierlich begangen wurde.
Nicht nur die Mitglieder des Katholischen Frauen -Vereines, sondern alle dankbaren Pfarrkinder fühlten an diesem Tage ihr Herz hoher schlagen in Wonne und Dankbarkeit, daß der Allmächtige diesen eifrigen, opferwilligen, in Ausübung seines Amtes unermüdlichen, seinem hohen Berufe in jeder Hinsicht voll und ganz ergebenen Jnbelpriester in bester Rüstigkeit dies ehrenvolle, erhabene Fest erleben ließ.
Wer zählt die Wohltaten, die Gott im Laufe von 50 Jahren durch diesen seinen treuen Diener den Menschen erwies, wenn man erwägt, was ein eifriger Priester dem katholischen Volke bedeutet?
Hängen wir daher in dankbarer Hingebung an unserem hochgeschützten Jubilar, den der Allmächtige »och viele Jahre im besten Wohlsein erhalten möge, zum Wohle und Segen der ihm anvertrauten Seelen; einst aber möge den goldenen Jnbelkranz ewiger unvergänglicher Glorienschein umgeben!
Wie alljährlich, fanden sich die ausübenden Vereinsmitglieder monatlich zu einer Ausschußsitzung ein, wo außer der Besprechung und Beratung der Vereinsangelegenheiten auch die Monatsbeteiligung der Armen bestimmt wurde; denn nicht nur zu Weihnachten, sondern im Laufe des ganzen Jahres erhalten sie durch diesen Verein Unterstützungen in Bargeld und Lebensmitteln. Die Zahl der Beteilten betrug im Jänner 27, Februar 29, März 33, April 26, Mai 30, Juni 32, Juli 28, August 28, September 28, Oktober 30, November 31 und Dezember 31, was eine Gesamtzahl von 353 macht.
Sie sehen also, geehrte Mitglieder und Wohltäter, daß das dem Vereine geopferte Geld nur Gutes stiftet, Ihnen aber wird es gewiß reichen Segen bringen.
In den Oktaven Mariä Empfängnis, Mariä Sieben Schmerzen und des heil. Vinzenz von Paul sind für alle lebenden und verstorbenen Mitglieder und Wohltäter sowie Armen des Vereines heilige Messen gelesen worden.
Die Weihnachtsbescherung der Arme» fand am 15. Dezember in der hiezu freundlichst zur Verfügung gestellten Privatwohnung des Fräuleins Waupotitsch, Herrengasse Nr. 27, im I. Stock, statt.
Dank der uns für die Bescherung zugekommenen hochherzigen Spenden sowohl in barem, Lebensmitteln sowie Kleidungsstücken jeglicher Art, letztere größtenteils von fleißigen Frauenhänden selbst verfertigt, als auch der opferwilligen Bemühung unserer daran sich beteiligenden Vereinsfrauen konnte den vielen, die da sehnsüchtig dem Tage entgegensehen, der ihrem entbehrensreichen Leben einen Freudenschimmer bringen soll, eine reichliche Beteilung zuteil werden, trotzdem die Zahl der Beteilten die des Vorjahres noch überstieg.
Wir wollen nicht die Namen der edlen Wohltäter hier nennen, da dies einerseits zu weit führen würde, andererseits
aber eine hochherzige Tat, im verborgenen getan, au Wert noch bei weitem gewinnt, doch um so mehr wollen wir aller im Gebete gedenke», die mitgeholfen haben, das vergangene Jahr so segensreich für die Ärmsten der Armen zu gestalte», die gewiß auch manch heißes Dankgebet zum Himmel sandten und von oben die Vergeltung für all die Liebeswecke herabbeschwören.
Über die Vereinskrankenpflege ivird mitgeteilt, daß beide Pflegerinnen zusammen im verflossenen Jahre 421 Pflegetage leisteten. Eine ist mit Ende August ans dem Vereine getreten, um sich in ein Kloster als Pflegeschwester ausnehmen zu lassen. Seit September ist nur eine Pflegerin im Vereine tätig.
Der Verein hatte im Jahre 1910 an Einnahmen 4030 K 41 h und an Ausgaben 2459 K 33 h zu verzeichnen, so daß am 31. Dezember 1910 ein Kassarest per 1571 K 08 I, verblieb.
Die Vereinsvorstehung besteht aus den Frauen: Leopoldine Schellander, k. k. Finanzratswitwe, Präsidentin; Anna Filipič, Rechtsanwaltsgatti», Vizepräsidentin; Frl. Margarete Wanpotitich, Kassaverwalterin; Frl. Magdalena Zinnauer, Kassaverwalterin-Stellvertreterin; Frl. Berta Gajšek, Sekretärin; Frl. Emilie Higersperger, Sekretärin-Stellvertreterin.
Sv. misijon na Teharjih. — Kn. šk. župnijski urad na Teharjih je z dopisom z dne 22. februarja 1911, štev. 105, semkaj naznanil, da se je vršil v tamošnji župnijski cerkvi od dne 2. do dne 11. svečana t. 1. sv. misijon v naj lepšem redu. Zupljani brez izjeme, hvala Bogu, so se udeleževali pobožnosti prav pridno, tako da je bila 41 m dolga in 14 m široka nova župnijska cerkev večkrat natlačeno polna. Da je bila udeležba v resnici velika, izpričuje to, da je bilo v teku misijona nad 4000 obhajancev. Zlasti veličastna je bila procesija dne
10.	svečana popoldne, ko so 4 teharski možje nesli od podružnice sv. Štefana sv. misijonski križ za župnijsko in 3 Prožinčani sv. misijonski križ za podružno cerkev sv. Lovrenca v spremstvu 7 gosp. duhovnov in nepregledne množice ljudstva v župnijsko cerkev sv. Martina, kjer sta bila križa blagoslovljena. Sv. misijonski križ župnijske cerkve — krasno delo Ferdinanda Stuftlesserja v Grudnu na Tirolskem — stane 270 K ter zaključuje kot „krona“ notranjo opravo nove župnijske cerkve, ki je dobila v minolem letu dne 26. marca na svoj slavolok od č. o. kapucina Karola Kemperle blagoslovljena krasna, 1 70 m visoka, kipa presv. Srca Jezusovega in Marijinega — delo iste tvrdke, ki stane 550 K — in dne 13. novembra od prečastitega gospoda opata Frančiška Ogradi blagoslovljene orgle, delo mojstra Ivana Naraks iz Arjevasi pri Petrovčah, ki stane 10.500 K. Zelo gcnljivo in izpodbudno je bilo tudi videti, ko so 3 vrli možje Prožinčani s svojim županom po minuli slovesnosti dne 10. svečana t. 1. vzdignili sv. misijonski
križ, namenjen podružni cerkvi sv. Lovrenca, ter ga slovesno nesli v spremstvu g. kaplana Ivana Razbornik in vseh navzočnih Prožinčanov med molitvijo sv. rožnega venca in prepevanjem sv. pesmi v pet četrt ure oddaljeno podružnico sv. Lovrenca. Križ je delo kiparja J. Som-reka v Celju in stanc 125 K.
Nove orgle na Teharjih, ki so bile blagoslovljene dne 13. novembra 1910, je ocenil č. o. H. Sattncr, O. 8. Fr. v Ljubljani, dne 26. avgusta 1*910 ter piše med drugim o njih: G. Ivan Naraks, orglarski mojster v Petrovčah nad Celjem, je postavil v Teharjih nove orgle, tretje svoje delo. V lepi, novi teharski cerkvi je prostoren kor, ki ima v sredi okroglo okno; radi tega je postavil mojster dve omari. V desni (od altarja), je na dnu meh z dvema zajemal cerna, ki so vlečeta z ročnim dvigalom in sicer radi prenešene teže (Kontragewicht) s tako lahkoto, da ju obvladuje deček štirinajstih let. Magacin una dvoje gub, ene na znotraj, druge na zunaj. Meli in kanali so zgoščeni tako, da se napolnjen magacin niti ne gane. Meli meri 17 x 2 8 m in vstane 58 cm visoko; Pritisck sape 85 mm. V vsaki omari je po eden regulator. V gornjem delu desne omare so piščali I. in II. mannaia, lepo izvrščene in je za oglaševalca še dovolj prostora. V levi omari je pedal. Omari ste iz mehkega *(,sa, lepo svetlo pleskani in nekoliko pozlačeni in imate skupno šest prospektov, v katerih stojita Principal in Oktavhas. Igralnik je med omarama na vzvišenem mestu ln ima dva mannaia in pedal. Deščice registrov so v eni Vrsti nad II. manualom, zbiralniki med I. in II. Crescendo Za cele orgle se nahaja nad pedalom, kazalec zanj na lcvi deščic. Piščali so iz najboljšega materiala, les tako •zbran, da je ni zlepa najti grčice. Primerjal sem dispozicij «ki opis in našel, da je vse natatančno izvršeno po troškovniku. Zistem je pnevmatičen, sapniki pa imajo
stožke.
Dispozicija orgel. I. manual: 1. Principal 8’, normalen, Vcs iz cina. 2. Bordun 16'. 3. Gamba 8', lepo in zmerno 'ozka. 4. Gedeckt 8’, okrogel in prijeten. 5. Gemshorn ^ i izdaten, rogu podoben glas. 6. Oktava 4'. 7. Flavta ^ • 8. Kornet 22/,, dvočveterovrsten. 9. Mikstura 2’, trojna,
ponavlja pri 2. in 3. c. 10. Trobenta 8'. II. manual:
11.	Viol. Princ. 8', odmev glavnega. 12. Salicional 8', nekoliko rezoč. 13. Ljubki Gedeckt 8", dela čast imenu.
14.	Kolina 8', par treslajev višje uglašena. 15. Traverz flavta 4’, jasen, živ glas. 16. Principal 4’, manjše menzure. Pedal: 17. Principalbas 16’, jako krepak. 18. Gam-benbas 16’, rezen glas. 19. Subbas 16’, temen, voljan.
20.	Cello 8’, zmeren. 21. Oktavhas, krepak. Pedalavtomat, Pedalai sklep ad I. in II, Superoktava samo v II, ma-nualni sklep. Zbiralniki štirje. — V teh orglah so godala (Streicher) v večini, zato je nasproti miksturi, kornetu in trobenti pokritje v šesterih flavtinih spremenili nekoliko pičlo; temu so pa krive le finance, ki niso dopustile več flavtinih spremenov. Kljub temu je celoten vtis jako impozanten. Mesto Gambenbasa bi bil bolje na mestu Salicet- ali Ifarmonika-bas ; krivda pa ne zadene mojstra, bilo mu je tako naročeno. Intonacija in egaliza-cija je v vseh spremenili strokovnjaška. Superoktava je samo v II. manualu; bila bi na mestu tudi v prvem, toda le v transformacijo pojedenih spremenov, v 4’, ozir. 2’. Ako se pa izpeljana superoktava prvega mannaia pritegne k Tutti, nastanejo orgle kričeče, in to je vzrok, da marsikomu moderne orgle ne dopadejo in si želi nazaj starih mehkejih. Organisti glejmo, da lepo igramo, ne pa, da se z orglami igramo. Ročno registriranje je največje umetniške vrednosti. Kolina je uglašena za par treslajev višje in nekoliko trese s Salicionalom in z vsemi spremeni II. mannaia, toda ne vsiljivo, ne strastno, kakor Vox coelestis, marveč fino in elegantno. Orgle so silno natančno uglašene, mojster se je zelo potrudil. Stanejo pa 10.500 kron; primerna cena, ako se pomisli, da je material piščali večinoma cinast, da je bilo treba delati dve omari in so bile orgle pripeljane in postavljene na stroške mojstra. V osebi g. Naraksa smo torej dobili veščega in vestnega mojstra, zrelega moža, ki je deloval na Nemškem pri prvih tvrdkah, ki ne dela poizkusov na račun ccrkvit, temuč izkušen stopa na pozorišče in zasluži popolno zaupanje. Zdaj, menim, smo dovolj preskrbljeni na Kranjskem in Štajerskem z mojstri-domačini, dajmo njim dela in zaslužka.
17.
Literatur.
1 - 3m Friedrich Pnstet'schen Verlage iit Regensburg sind hochstehende Büchlein, die hieinif zum Ankaufe und zur Weiter-Jr Zeitung den hochw. Herren Seelsorgepriestern bestens em-hchleit werden, erschienen:
tr ft	Schul	messe,	eine in geschickter Auswahl ge-
°Tfcne Zusammenstellung von Gebeten und Liedern, die so
recht die Herzenssprache guter Kinder wiedergeben und darum bei Anwohnen des hl. Meßopfers gewiß mit großem Nutzen von ihnen gebraucht werden dürften. Preis : Im Einzel -verkauf solid gebunden 20 Pf. 50 Exemplare 9 Mark.
b) Beicht- und Kommunion andacht, gehört nach bereits mehrfach abgegebenem Urteile zu dem Besten, was
bisher Kinder» für diesen Ziveck vorgelegt wurde. — 50 Exemplare 4 Mark, 100 Exemplare 7 50 Mark.
e) Brief an die Eltern der Erstkommuni-kanten, ein vorzügliches Hilfsmittel zur Vorbereitung der Kinder aus den schönsten Tag ihres Lebens. Die soeben erschienene 7. Auflage und die bereits vorliegenden Übersetzungen in (> fremde Sprachen geben Zeugnis von dem hervorragend praktischen Werte des Büchleins. 50 Exemplare 2 Mark, 100 Exemplare 5 50 Mark.
Sämtliche 3 Büchlein habe» zum Verfasser den Stadt-pfarrpredigcr in Regensburg, Josef Frischeisen, eine» sehr tüchtigen und bestersahrenen Katecheten.
2.	Anläßlich der goldenen Jubelfeier des Katholischen Franc»Vereines der werktätigen christlichen Liebe in Marburg im Jahre 1910 (Kirchl. Verordnungs-Blatt für die Lavanter Diözese, 1910, Nr. VI, Abs. 51) erschien im Verlage der F. B. Ordinariatskanzlei in Marburg das nachstehend betitelte Buch: Der Katholische Frauen ve re in der werktätigen christlichen Liebe in Marburg. Festschrift anläßlich des goldenen Vereinsjnbilänms verfaßt von Josef Majcen. Mit Druckerlaubnis des F. B. Lavanter Ordinariates in Marburg vom 9. März 1910, Zl. 6/Praes. Marburg, 1910. St. Cyrillus-Buchdruckerei. — Das Buch, das 182 Seiten zählt und mit dreizehn Bildern geschmückt ist, ist dem hohen Vereinsprotektor, Exzellenz Dr. Michael Napotnik, Fürstbischof von Lavant, gewidmet und umfaßt 14 Abschnitte, in die die verschiedenen Ansprachen und Predigten, welche der Hochwürdigste Herr Fürstbischof für den kathvli-cheti Frauenverein hielt, ei »gefügt sind. Die Abschnitte lau-
ten: I. Die Bildung des Vereines. II. Die Vereinsstatnten, Ablässe und Feste. Ili. Die Vereinsprotektoren. IV. Die Konsulenten des kathol. Franenvereines in Marburg. V. Die Vereinspräsidentinnen. VI. Die Armenpflegerinnen, Kassierinnen, Sekretärinnen und Ansschnßfranen des Vereines. VII. Der kathol. Franenverein in seinem 50jährigen Bestände und Wirken. VIII. Gcbahrungs-Answeis des kathol. Franenvereines für die Zeit seines 50jährigen Wirkens. IX. Die Samm-lnngsbezirke der Ansschnßfranen des kathol. Frauenvereines. X. Die Vereinspfleglinge im Institute der ehrw. Schnlschwe-stern in den Jahren 1870 —1910 XI. Der gegenwärtige Stand der Vereinsmitglieder. XII. Die fünfzigjährige Jubiläumsfeier des kathol. Franenvereines in Marburg. XIII. Die Dekorierung der Vereinskassierin Frau Jenny Scherbanm.
XIV.	Schlußwort. Das in Graz erscheinende Literatur« blatt „Literarischer Anzeiger" brachte in der Nr. 4 des 25. Jahrganges vom 15. Jänner 1911 unter „Nachrichten" ans Seite 130 über das Buch folgende Notiz: (Festschrift des Katholische» Franenvereines Marburg.) Im Jahre 1910 feierte der Kathol. Franenverein in Marburg sein goldenes Jubiläum. Ans diesem Anlasse gab der gegenwärtige Konsulent Herr Kanonikns Majcen eine Geschichte dieses Vereines heraus. (Verlag der Ordinariatskanzlei Marburg. 182 S.) Die reich illustrierte Festschrift schildert aktenmäßig das stille, aber überaus segensvolle Wirken des Vereines und ist geeignet, auch andernorts zur Pflege der christlichen Caritas anzueisern. Für Marburg ist die Schrift ein Ehrenbuch der christlichen Wohltätigkeitspflege.
36.
Diö;esan-Nachrichten.
Bestellt wurde Herr Johann Luskar, Kaplan in Skalis, als Provisor zu St. Andrä in Weißlvasser.
Übersetzt wurden die Herren Kapläne: Franz Letonja von St. Martin bei Windischgraz nach St. Georgen in Skalis »nd Josef Kodrič von Ga ins nach St. Martin bei Windischgraz.
Resigniert hat Herr Pfarrer Won Šorn ans die Pfarre St. Andrii in Weihwasser.
Gestorben sind: Titl. Herr Franz Srnreénik, Weif». Rat und pensionierter Pfarrer von St. Ägiden bei Wölla», in Wöllan am 21. Fe brnac im 72. und Herr Anton Pintarič, Kaplan in Maria Rast, im Spital der Barmherzigen Brüder in Graz ai» I. März im 46. Lebensjahre.
Unbesetzt ist geblieben der Kaplansposten in Gams.
F. B. Lavanter Ordinariat zu Marbnrg,
am 5. März 1911.
Fürstbischof.
St CtzllNtiS-Biichdruckerti, IXaibuig.