Ljubljana, 1. avgusta 1981
sobotna
priloga
stran 15
SS-S*Sr' .•■■ :fs- A,-

foto Dragan Arrigler
.
sedanjih gospodarskih razmerah so nujne nekatere omejitve. Toda to po naši oceni ni cilj in ne morebiti trajneje učinkovito sredstvo našega boja za gospodarsko stabilizacijo. Z njimi le laže pripravljamo, ustvarjamo in odpiramo dolgoročnejše perspektive stabilnejšega razvoja in hitrejšega napredka. Te besede Janeza Zemljariča na zadnjem zasedanju slovenske skupščine povedo vse. Sprejemamo ukrepe, za katere vemo, da bomo z njimi morebiti zgolj premostili zdajšnje gospodarske težave, hkrati pa se zavedamo, da gre zgolj za pontonski most, da bo v vsakem primeru treba zgraditi kaj trdnejšega.
Dejstvo je, da se nismo samo preveč zadolžili v tujini, da naše gospodarstvo ni sposobno toliko izvažati, kot bi moralo, da... Tudi naša ekonomska strategija in taktika sta se znašli v veliki krizi. Vemo, kolikšen je lahko letos naš zunanjetrgovinski primanjkljaj in še marsikaj drugega, mnenja o tem, kako ga »doseči«, pa niso vedno enaka. Pravega soglasja ne najdejo ne samo ekonomisti, ampak tudi delovni ljudje, organizacije. republike in celo zvezna vlada. Očitno je v tako zaostrenih razmerah gospodarjenja naše dogovarjanje in sporazumevanje naletelo na čeri. ki jih ta trenutek še ni sposobno samo premagati ali zaobiti.
To prav gotovo ni prav nič tragičnega, saj samoupravljanje ne more biti nekakšna idila sožitja interesov in idej. Nasprotno, nikoli nismo skrivali svojih protislovij, hkrati pa živimo v svetu poglabljajočih se protislovij, zlasti na gospodarskem področju in tako tudi vse, kar se dogaja »zunaj«, hočeš nočeš, vpliva na razmere pri nas.
elegati, ki so ta teden v slovenski skupščini glasovali za izredne ukrepe za gospodarsko stabilizacijo, se tega nedvomno zavedajo, sicer ne bi zanje dvignili rok. Zavedajo pa se seveda tudi, da smo si večino problemov skuhali sami. Iz tega je vzniknila zahteva, ki kaže, da je v praksi veliko več samoupravljalske vesti, kot ponavadi mislimo. Gre za to, da morajo biti zakoni vsekakor interventni, začasni, kar pomeni, da naj le pre-moščajo trenutno stanje in da je takoj za tem nujna najširša razprava o vsem.
Razprava vsekakor ne sme teči samo o ukrepih samih, temveč predvsem o vzrokih, ki so pripeljali do tega, da so postali neizogibni. V združenem delu prav gotovo vedo, da je najbolje, če si usodo pišejo sami, saj je to naposled edino zagotovilo za smotrno vlaganje, dobro gospodarjenje itd. Kljub temu so se v marsikateri delovni organizaciji odločali, ne meneč se za druge, enako pa so ravnale tudi občine, regije in republike. Seveda bi morali natančneje zaznati vse vzroke in ozadje, ki so omogočali in dopuščali takšno stanje. Vsekakor bi bilo nevarno in netočno, če bi poskušali grehe pripisovati kar vnaprej samoupravljanju v združenem delu.
Slovenija se je torej odločila tudi za nekatere reze. Seveda pa je in mora biti osnovna poanta celotne aktivnosti ustvarjanje pogojev za hitrejši razmah samoupravnega razreševanja in odgovornosti za gospodarske tokove. Zdi se, da bodo zdajšnji ukrepi tudi prispevali k temu, da se bodo v združenem delu začeli bolj vpraševati, za kaj dajejo denar, v kaj investirajo, komu so zaupali »izvajanje« dela in podobno.
ospodarstvo se bo moralo začeti bolj -®r- .povezovati v reprodukcijske celote in fiv 8 tako neposredneje oblikovati širšo go-^ spodarsko politiko. Zaman je tarnati, da zvezni izvršni svet sprejema eno, gospodarstvo pa si misli nekaj povsem drugega, če je razdrobljeno in pravzaprav neorganizirano! Zaman je robantiti, da nimamo deviznega tržišča, ali, na primer, domišljene politike cen, če si združeno delo vsega tega ne zna »izmisliti«. Kdo naj potemtakem ustvarja tržišče in politiko?
Vse bolj očitno postaja, da so se izvršilni organi s posegi v gospodarsko politiko, ki jih imajo po zakonih na razpolago, že nekako izživeli, nič bistvenega ne morejo več narediti. Lahko se spomnijo le še taks, davkov, omejitev. Na potezi je, kot je tudi pokazalo zadnje zasedanje slovenske skupščine, samo združeno delo. Z več posluha za realnost si bo moralo predvsem samo utreti poti iz zdajšnjih zaostrenih razmer, kar pa seveda ne bo šlo brez žrtev. Veliko se, na primer, govori o odgovornosti, toda zaradi zgrešenih investicijskih odločitev ni odgovarjal še noben direktor ali partijski sekretar, čeprav je znano, da naložbeno politiko mnogokrat vodijo tako imenovane politične strukture.
T^	očno vprašljivo je tudi odločanje
/ S združenega dela v poslovnih bankah, !	8 ki odobravajo posojila za vsakršno,
A	četudi še tako neobetavno podjetje.
Seveda pa sistema poslovanja bank ne bo mogoče spet spremeniti z novim predpisom, ampak le tako, da bodo delovne organizacije močno zao-
strile odgovornost druga do druge. V bankah samih pa bi kazalo poslovati bolj po kriterijih dobrega poslovanja in manj pod pritiskom dejavnikov od zunaj. In še bi lahko naštevali!
Slovenska skupščina je na zadnjem zasedanju sklenila, da si bo še bolj prizadevala za kakovostnejše dogovarjanje med republikami in pokrajinama, zlasti na gospodarskem področju. To prav gotovo ni fraza, saj je znano, da mnogo zdajšnjih težav izvira prav iz zapiranja v republiške meje, tako da smo pravzaprav ustvarili osem samozadostnih ekonomij. Tega razhajanja republik si največkrat ni mogoče razložiti zgolj s tako imenovanimi objektivnimi vzroki...
Nerazumljivo je, na primer, da se dogovorimo za tolikšno primarno emisijo, potem pa se natisne veliko več denarja in se s tem seveda razvrednoti njegovo vrednost. Ali: vsakdo naj kupi toliko nafte, kolikor jo je po dogovoru sposoben plačati z devizami, kljub temu pa v nekaterih republikah najemajo kratkoročne kredite v tujini brez pravega pokritja ali pa sploh ne izpolnjujejo svojih finančnih obveznosti. Takšnih in podobnih primerov je preveč, od občin do republik in federacije.
Vse bolj očitno postaja, da moramo ta trenutek zlivati vedra hladne vode v kotel, ker so se naše prekomerno investiranje, preveliko zadolževanje v tujini in podobne stvari že preveč nevarno razžareli. Toda prav tako je tudi gotovo, da samo s tem ognja ne bomo pogasili, saj vzroki za zdajšnjo gospodarsko nestabilnost tičijo zelo globoko. Lahko bi rekli, da nimajo samo ekonomskih korenin, ampak v skrajni posledici predvsem politične.
TK" TT erjetno bo treba spet dodobra prepiha-/ ti ves sistem odločanja v gospodarstvu, saj so se, tako kot v primarni delitvi, tudi tu v zadnjih letih nakopičila velika nesorazmerja. Z drugimi besedami, marsikateri organi, telesa in celo neformalne skupine so si počasi prisvojili več oblasti, kot jim po ustavi ali zakonu o združenem delu gre. To se je seveda lahko zgodilo le na škodo resničnega samoupravljanja. Parcialno, skupinsko-lastniško ali etatistično uravnavanje ekonomskih tokov pa zagotovo ni moglo obroditi nič dobrega.
Ukrepom, ki so jih sprejeli delegati na zadnjem zasedanju slovenske skupščine, je torej že po ekonomski plati moč očitati marsikaj, kljub temu pa le opozarjajo nase predvsem z nekaterimi kvalitetami. Izvršni svet, na primer, se dobro zaveda, da takšni radikalni posegi, čeprav neizogibni, niso tista prava dolgoročna in selektivna gospodarska politika, zato poziva vse dejavnike v družbi, da se za kakovostnejše ukrepanje na gospodarskem področju bolje samoupravno povežejo in organizirajo.
Iz razprav delegatov je moč razbrati, da se je marsikaj začelo spreminjati tudi v združenem delu, saj je v prvem polletju že samo, brez zakonov, zmanjšalo investiranje za četrtino, precej bolj gospodarno se ravna tudi na drugih področjih porabe. Predvsem pa je bilo opaziti, da obstaja veliko volje za dogovarjanje in sporazumevanje. Upati je, da bo najnovejši sveženj ukrepov za stabilizacijo res spodbudil gospodarsko bazo, da bo naposled le odločneje in odgovorneje poprijela za niti odločanja.
Boris Jež
Vsaka lopata doma nakopanega premoga je diagocena, hkrati pa tudi draga
Tema tedna: Premogokopne zagate
Poštni predal 29	16
Evgen Bergant
Breda Pergar
Portret tedna	17
Ali je mogoče brez človeka govoriti o revoluciji?
Okrogla miza: Pulj HI	18
Alenka Puhar
Mejnina je dvignila temperaturo julijskih dni
Razprave od 13. do 30. julija
Matija Dermastia in Niko Lapajne
Na rekord ne kaže
Sredi turistične sezone	19
Vilko Novak
Bodo socialisti razdrli pajčevino, v katero je Pariz zapredel deželo?
Francoska »tiha revolucija«
Država v planinah
Albanija	20
Prve, bolj umerjene analize po kongresu
Kako tehtajo sadove varšavskega kongresa po svetu	21
Andrej Novak
»Delaj kar se da malo in še tisto malo raje prepusti drugim!«
Rimsko poletje
Aleksander Čakovski
»Kako se je moglo zgoditi, Koba?«
Odlomek iz romana Blokada	22
Dragiša Boškovič
Revni Američani so > čebričku, ne na morju
Newyorško poletje
Carlo Rosella
Državljanska vojna je zdaj pred vojno z Irakom
Iz tujega tiska	23
V tistih hudih dneh, ko nismo pokleknili
Prvi aktivisti OF in borci o vstaji slovenskega naroda
Phillip Knightley
Zadnja priložnost Winstona Churchilla
Kako je tisk »prespal« rusko revolucijo 24
Branko Sosič
En dan življenja storžiškega bataljona
V ogledalu časa
Umetno srce ne more biti samo dobro, biti mora popolno
Iz medicinske znanosti	25
Alain Decaux
Nad Prago se zbirajo nevihtni oblaki
Agent Abwehra v češkoslovaški službi 26
Kako se Slovenija poslavlja od prekomernih investicij?
Anketa o zmanjševanju naložb	28

P°predal 2 9
Delo, 11., 18. in 25. julija
Nič novega, že od nekdaj me napadajo in obsojajo
Zaradi boja za svojo »individualno, družbeno, zgodovinsko, utopično in iracionalno bitje«, »ki ga skuša skozi delovno aktivnost realizirati«, mi Dušan Jovanovič v delovni vnemi podtika, da se v Sterijinem pozorju borim zoper samoupravljanje. Svojo domislico utemeljuje s tem, ker želim zdaj in letos, ko je v teku obsežna preobrazba organizacije Sterijinega pozor-ja na nove osnove, tudi programe Steriji-nih iger zavarovati pred samovoljo selektorjev. Doslej so namreč imeli neomejeno in neodvisno pravico določati programe, vtem ko je imel glavni odbor samo formalno pravico njihove izbore potrjevati, saj jih zaradi svoje številnosti resnično ni mogel kontrolirati. Vsakdo, ki količkaj naravno misli, bo uvidel, da se s svojim prizadevanjem resnično borim za uvedbo ne prav lahko uvedljivega samoupravljanja zoper samovoljo selektorjev, kakršno je s svojim izborom letos pokazal in uveljavil Vlada Stamenkovič. In če me Dušan Jovanovič zaradi tega obsoja, se očitno zoper samoupravljanje bori pač on in ne jaz. In zakaj divja zoper samoupravljanje, ki ga pripravljam in o katerem ne more nič vedeti, do te mere, da je, kakor pravi, skupaj z' Ljubišo Rističem pripravljen Sterijino pozor je uničiti? Reči moram, da je logična sposobnost tega pisca verjetno res plod njegovega togotnega, iracionalnega bitja.
Ker pišem te vrstice samo zaradi Sterijinega pozorja, zakaj o drugem se z Dušanom Jovanovičem ne bi hote! pogovarjati, moram zgodovinskemu in hkrati utopičnemu bitju Dušana Jovanoviča obrniti pozornost samo še na spodobnost njegovega polemičnega ravnanja z mojimi besedami. Pokazalo se mi je, pravi, da »glavni odbor ne odloča, kakor jaz od njega pričakujem — namreč zdravo in pametno«. To je povsem v okusu, tega razburljivega bitja, ki se hoče »krvavo« biti za svojo sveto stvar. V mejah njegovih kompetenc je glavni odbor doslej ravna! vzorno. Res pa je, da mu kompetence v prevelikem zaupanju do selektorjev niso bile odrejene zdravo in pametno. To organizacijsko zmoto bi želel odpraviti v smislu samoupravljanja naše ustanove, kar bi vsekakor moralo biti v skladu z odločno, a žal ne zelo jasno in tudi ne zelo objektivno naravo Jovanovičevega individualnega in družbenega bitja. In še, da se hočem s svojim prizadevanjem nekomu ali nečemu maščevati? Komu? Čemu? In zakaj? In sploh maščevanje — sveti zakon primitivizma! Spet domislica obskurne, pocestne psihologije, s kakršnimi to bitje spočenja svoje »Karamazove«, svoje »Mode — bum bum!« in svoj »Tumor v glavi«.
Josip Vidmar,
Ljubljana
Čeprav je Dimitrij Rupel nekakšen obči Specialist za najrazličnejša branja, je vseeno zamudil priložnost, da bi Jovanoviča iz sobotne priloge (18. julija) bral drugače, kot ga je. Če namreč ne bi tiste tri ali štiri dni, ki so mu bili dani na razpolago za odgovor, razmišljal zgolj o tem, kako nizke udarce naj si izbere in katere psovke naj naslovi na Dušana Jovanoviča, da bodo videti vsaj malo verjetne, bi utegni! opaziti čisto drugačno možnost odgovora oziroma opaziti šanso dialoga, za katerega se sicer tako gorečno zavzema — seveda načelno in v obliki raznih »platform«.
Za Jovanovičevim ogorčenjem in skupaj z eskalacijo ostrih in duhovitih epitetov je v njegovem spisu postavljeno zelo trezno spoznanje, da je naša gledališka kritika v celoti nezadostna. Da imamo le dnevno, časopisno, sprotno ocenjevanje posameznih predstav. Da je naša gledališka kritika zgolj pragmatistična, »impresionistična«, brez lastnega horizonta. Da ne reflektira svojih filozofskih in poetskih temeljev. Da ne razmišlja o svojem početju, da bi vsaj naknadno zmogla eksplicirati tako svojo filozofijo kot tudi vizijo gledališke pisave in gledališča v celoti. Da (z izjemo Inkreta) nič ne ve o popolnoma zastareli in že davno neustrezni organizacijski shemi naših »velikih« gledališč, ki bolj omogoča »vršenje službe« kot pa delo. Da smo se znašli v močvirju sinkretične kritike, ko so imena (strukturalistična, fenomenološka ipd. kritika) bolj posmeh posameznim filozofskim izhodiščem ali nalepke brez glasu. Da takšna kritika ne more biti enakovreden sogovornik gledališkim ustvarjalcem in je zaradi povedanega bolj balast, nekako od zunaj privezan kamen na gledališko dogajanje, kot pa sotvorec s svojim lastnim jezikom. Jovanovičev zapis kliče na dan kritiko z lastno filozofijo sveta, z lastno vizijo gledališča, z lastno argumentacijo utemeljenimi normami, z lastno poetiko — z namenom, da bi takšna kritika postala za gledališče inspirativna in bi se izmaknila območju žiriranja in podeljevanja kazni in pohval.
Možno in utemeljeno je (ali pa bi bilo), pričakovati tehtne ugovore zoper skicirane zahteve, saj njihova vsaj približna uresničitev lahko pomeni zapiranje gledališkega dogajanja, ustavitev toka dogajanja in skozi gledališče tudi zapiranje sveta. Mogoče bi se bilo tudi postaviti na stališče, da kritika prav tega noče, da noče blokirati (kanonizirati) živega gibanja, da noče postavljati svojih norm zoper norme, ki so » vsebovane« v predstavi (gledališča — sveta), da torej hoče tudi sama svet razpirati. Tudi bi bilo mogoče spregovoriti o čisto posebnih težavah ...A namesto da bi Ru-
pel (če se že ima za gledališkega kritika) s' tega ali onega razloga ugovarjaI tako zamišljeni kritiki ali pa se spustil v težave — »vsebinske« kot tudi one, ki izvirajo iz »okoliščin« — zaradi katerih ta naša kritika ne pride do svoje teorije in poetike (sam mislim, da te težave seveda niso preproste in enostavne), namesto da bi npr. razložil, zakaj je Kraljev Dramaturški vedemekum še zmeraj najkompletnejša teoretsko gledališka knjiga v slovenskem jeziku, namesto da bi se torej oprijel šanse dialoga o bistvenih rečeh, se raje spreneveda in nehote — zraven zmerjanja, ki cvili od zavisti — še bolj razkriva bedo svojega kritiškega početja. In ker me to početje kot pisatelja Svatbe bistveno zadeva, moram nekatere njegove izjave zavrniti oziroma pojasniti.
RupeI pravi, da mu kot članu (ali predsedniku) republiške izbirne komisije za Ste-rijevo pozorje ob glasovanju ni bilo treba ničesar utemeljevati. Po tonu sodeč, s kakršnim to pove, je še sedaj prepričan, da mu v vlogi navedene, relativno pomembne funkcije ni treba eksplicirati niti občih kriterijev in norm, po katerih izbira predstave, niti mu ni treba utemeljiti, zakaj je izbral prav to in to predstavo, ne pa neke druge. Če Rupe! ne razume, za kaj gre, komu je potem treba nasloviti vprašanje o odgovornosti takšne žirije, ki ima v rokah neomejeno moč, da more preprečiti sodelovanje katerekoli slovenske predstave na jugoslovanskem gledališkem festivalu? Kako je sploh mogoče, da komisija s takšno kompetenco odloča brez argumentov ali pa z merili »zdi se mi«, »morda«, »boljše«, »slabše« in podobnimi medmeti (ah, joj, uh...) odloča o usodi dela precejšnjega števila ljudi (ki so predstavo narediti)!
Pri tem pa je treba vedeti, da imajo po statutu Sterijevega pozorja republiške izbirne komisije izredno moč. In sicer ne s tem, da predstave dokončno izberejo, temveč tako, da so predstave, ki jih republiška komisija v svojem izboru ne omenja, praktično izločene. Glavni selektor je zavezan izbirati z republiških list, in statut mu daje pravico izbrati eno samo predstavo mimo republiških predlogov. (Zakaj je na ta način Stamenkovič izbral Grobnico Borisa Davidoviča — ki jo je komisija BiH tudi izpustila — ne pa Svatbe, je že sam nekajkrat razložil in moram reči, da njegove razloge razumem). Zato je Ruplova trditev, da je od republiških komisij zelo malo odvisna podoba Sterijevega pozorja in da je za izostanek Svatbe odgovoren predvsem Stamenkovič, sprenevedanje in zelo prozorno izmikanje odgovornosti (na katero pa je bi! v času svojega žiriranja zelo ponosen, če smem tako soditi po njegovih »neslužbenih« razlogih zoper Svatbo, ki jih je razodeval po vesoljnih prestolničnih poteh in ki so vse bolj cinični kot oni, ki jih Jovanovič citira po točkah od a do c in ki jih nima pomena navajati).
Ker je Ruplu iskanje novih, manj uradniških, manj okostenelih, bolj dinamičnih in ustvarjalno prožnejših oblik gledališkega dela španska vas in prisega te na institucionalno in ideološko preizkušene — a žal v našem času že zelo zaviralne — gledališke organizacije, tudi ni čudno, da v zvezi s »kranjsko« Svatbo govori o businessu. Najprej se cinično posmehne (ah, kaj Prešernovo gledališče... ko pa imamo kar tu pred nosom veliko gledališče, namreč Dramo) gledališču, ki ni kar a priori »veliko«, potem pa rokohitrsko zavrže vse napore Prešernovega gledališča, da bi preraslo v nekakšno dinamično obliko profesionalnega delovanja, pošlje v maloro celoten ansambel, vso tehniško službo, vse igralce, ki so se dneve in noči prevažali iz Ljubljane v Kranj, da je do predstave sploh prišlo, in jih opsuje, da se gredo biznis.
Na kateri strani je kovarstvo, Rupel?
Rudi Šeligo,
Sabonje
Purgarska nadutost in licemerje sta brezmejna. S purgarji razpravljati o niansah nima smisla. Ko purgar reče Dušanu Jovanoviču, da med prvim stavkom v njegovem tekstu in nagrado za ta tekst mine zelo malo časa, hoče pravzaprav reči, da je ta delavec predobro plačan za svoje delo. Njega ne zanima, kaj je med prvim in zadnjim stavkom; to, kar je vmes, je roba, ki se prodaja. Konkurenčna roba. To je bistvo Ruplove jeze. Da sem jaz zmešan in nepošten je zgolj dodatni okrasek tega bistva, okrasek, brez katerega se purgar-jem življenje zdi preveč vulgarno, grobo, neestetsko. Zato proizvajajo lepotnost in umetnost. Takšno lepotnost, ki ublaži in zakamuflira grdo prostaštvo bistva. Zato purgarska umetnost kot podaljšek in orodje te lepotnosti z zgroženostjo zavrača umetnost tistih, ki rečejo: »Požvižgamo se na vaše menstruacijske cikluse, na vaš purgarski vaginalni dim, naša beseda naj bo kot penis: trda in pokončna, željna kavsa in krvi.« Zato je ogenj v strehi. To je srčika spopada, za katerega sem v svojem prvem tekstu dejal, da divja pod gladino morja, to je drama, ki je naši kritiki ne želijo prepoznati, imenovati in se z njo ukvarjati.
Vse to je bilo dovolj jasno povedano, pa vendar se je Rupel zatekel v mizemo vo-luntaristično privatizacijo iztočnic mojega teksta. V zanj značilnem, elegantno ruti-nerskem, likvidatorskem slogu samoljubno izživlja intelektualne manire pruskega podoficirja. Prišel sem do sklepa, da se z Ruplom ni mogoče pogovarjati, z njim se je mogoče samo tepsti. Sklenil sem torej, da bom najprej malček pomeditiral o efe-
Nadaljevanje na 26. strani
Tema tedna: Premogokopne zagate 0
Vsaka lopata doma nakopanega premoga je dragocena, hkrati pa tudi draga
Povpraševanje po premogu, ki je cenejši od nafte, je vsak dan večje - Slovenija odvisna od nakupa v drugih republikah, od tod pa brez sovlaganj ne bo premoga — Koliko je še zalog v zasavskih revirjih in v Velenju — Kako spet privabiti rudarje v jame?
icer pa so jugoslovanski premogov-niki preživljali hude čase, komaj zdaj so si začeli celiti rane, ki jim jih
V	W je dolga leta zadajala mačehovska roka energetske politike. Leta so rudnike samo izčrpavali, iz njih skušali izcediti zadnje tone goriva, ne da bi jih hkrati obnavljali. Nič čudnega, da je proizvodnja premoga polagoma usihala in da zdaj ne more streči velikim apetitom po premogu. Hitri zasuki pa v rudarstvu niso mogoči, kajti naložbeno spanje si jemlje davek, ki ni majhen. Rudnikom teče dobesedno voda v grlo in iz dneva v dan bolj tonejo na dno. Iz vode ne bodo izplavali čez noč. Vendar zdaj potrebujejo močne naložbene injekcije, da bi si lahko čimprej opomogli.
Večletno zapostavljanje premogovnikov že pušča sledi pri proizvodnji premoga. Prav v Kotredežu, ki je zaradi vdora vode skorajda potonil, so ob polletju edini presegli odkopni načrt in dajali vsak dan po 600 ton premoga. Odpravljanje škode in ponovno odpiranje te jame bo trajalo poldrugo leto, kar pomeni za 300 tisoč manjšo proizvodnjo v revirjih. V tem času naj bi izčrpali vodo iz jame in začepili vodni izvir z umetnimi smolami. Pri tem jim bodo pomagali madžarski strokovnjaki, ki so sodelovali že pri odpravljanju posledic poplave v Kanižarici. Za zasavske premogovnike letošnji odkopni načrt očitno ne bo več dosegljiv, saj je ob polletju proizvodnja močno zaostala za načrtovano. V prvih šestih mesecih je namreč iz revirskih rudnikov prišlo 614.316 ton premoga, računali pa so s 702.120 tonami. Razlika znaša torej 88 tisoč ton.
V	prvem polletju so v Zasavju takole izpolnili odkopni načrt: v Hrastniku s 40,1 odstotka in tako nakopali 136,887 ton od predvidenih 341 tisoč ton za letos, v jami Ojstro z 39,9 odstotka ali 103.812 tonami od predvidenih letnih količin 260 tisoč ton, v Trbovljah so nakopali 46,6 odstotka ali 239,888 ton od načrtovanih 517 tisoč ton in v rudarskem šolskem centru 34;, 1 odstotka ali 12.630 ton od načrtovanih 37 tisoč ton za letos. Skupaj so tako zaokrožili odkop na 615 tisoč ton in tako izpolnili letni načrt, ki znaša 1,4 milijona ton s 44,2 odstotka.
V Sloveniji je prevladalo mnenje, da je treba ves razpoložljivi denar in moči usmeriti tja, od koder lahko najhitreje pričakujemo premogovne injekcije. Torej v modernizacijo rudnikov in v njihovo razširitev. Tako se je na prvem mestu v razvojnih načrtih premogovništva znašel rudnik Laško, ki mu je bilo usojeno še zelo kratko življenje. Usposobili naj bi ga vsaj za toliko časa, dokler bi bilo iz te jame še gospodarno pridobivati premog. Podobno čaka tudi rudnika Senovo in Kotredež, če ju ne bomo hitro izvlekli iz vode. Šele na tretjem mestu v razvojnem načrtu je odpiranje opuščenih rudnikov, ki so jih v preteklih letih zaradi neperspektivnosti zaprli, pa čeprav je ponekod v zemlji še ostal premog. Zaradi pomanjkanja denarja bo treba v teh petih letih na stranski tir spet potisniti raziskave v povsem nova nahajališča premoga v Sloveniji.
Rudarji na seje samo zunaj delovnega časa
V revirjih zagotavljajo, da bodo manjši odkop zaradi nezgode v Kotredežu nadomestili z večjim odkopom v drugih jamah. Optimizem jim vlivajo dobri odkopni rezultati v juliju, saj so ta mesec prvič letos izpolnili načrt, in to kljub vdoru vode in požaru v Hrastniku. Medtem ko so v prvem polletju kopali na dan po 3400 ton premoga, so ga v juliju nakopali po 5000 ton na dan. Izračunali so, da če bi do konca leta kopali s takšnim tempom, bi polletni manko zmanjšali za polovico.
Rudarjem gre gotovo verjeti. Toda pri tem ne gre zanemariti dejstva, da je julijski odkop rezultat izrednih ukrepov, ki so jih sprejeli na revirskem delavskem svetu. Med drugim je bilo dogovorjeno, da delegati iz delovne organizacije združenih tr-
boveljskih premogovnikov ne morejo več hoditi na seje zunaj delovne organizacije v delovnem času, da vodje tozdov ne smejo biti brez nadomeščanja odsotni z dela dlje kot 24 ur, da lahko direktor ali vodje tozdov pokličejo rudarje na delo kadarkoli in kjerkoli, če je po njihovem mnenju to potrebno, in tudi to, da organizatorjem dela v nobenem obratu ne bodo plačali nadur, če ne bodo v obratih izpolnjevali delovnega načrta. Ti ukrepi so samo gašenje požara, ki ga rudarji ne bodo mogli zadržati. Ukrepi so sicer nujen izhod v sili, vendar ne iztrebljajo korenin, ki povzročajo odkopne težave v vseh naših jamah — preskromno vlaganje v razvoj rudnikov, čeprav so kakšno kapljico na ogenj prilili tudi rudarji s slabim delom.
V velenjskem rudniku teče odkop gladke-je, največ po zaslugi boljše opremljenosti jam. Do 23. julija so, denimo, nakopali
2.715.000	ton in tako presegli načrt za 37,470 ton ali za 1,4 odstotka. To so dosegli v nekaj več kot 152 delavnikih (po tri izmene). Povprečni dnevni odkop je znašal 17.757 ton. Lani so do istega dne nakopali
2.362.000	ton v 157 delavnikih, kar je za 352 tisoč ton ali za 18,4 odstotka manj kot letos. Dnevni odkop je bil lani 15.017 ton.
Lani je bil odkop manjši zato, ker so imeli v velenjskem rudniku precejšnje težave pri uvajanju nove mehanizacije. Ponesrečil se jim je poskus odkopa z novim hidravličnim podporjem, zato so ga morali takoj demontirati in se spet lotiti klasičnega odkopavanja. Poleg tega so imeli lani v rudnik i kolektivni dopust, ki ga letos nimajo. Tako so lahko v letošnjem juliju nakopali vsak dan po 17 tisoč ton lignita, lani so ga zaradi dopusta nakopali samo osem tisoč ton. S tem so si letos zagotovili solidne zaloge lignita, 680 tisoč ton, kar je za 49 tisoč ton več kot lani poleti. Poleg tega imajo na zalogi še 30 tisoč ton rjavega premoga, ki ga vozijo iz Zasavja, in ga potlej v šoštanj-ski elektrarni mešajo z lignitom. Zasavsko skladišče je namreč do vrha polno. Velenjske zaloge lignita so velike in majhne hkrati, menijo rudarji. Rudarjem se zdijo velike, če jih ocenjujejo skozi obratna sredstva, ki jih vežejo te zaloge. Zaloge pa niso velike, če računajo s potrebami elektrarne, ki pokuri včasih tudi po 20 tisoč ton
premoga na dan. Takrat bi zdajšnje zaloge zadostovale komaj za dober mesec.
Med naftnim razcvetom zaprli v Sloveniji 30 jam
V	obeh premogovnih bazenih si na vse kriplje prizadevajo, da bi ulovili načrtovano proizvodnjo, toda takšni ukrepi na daljši rok ne morejo dati rezultatov in odpraviti napak, ki so jih zagrešili energetski načrtovalci v preteklih letih. Seveda je zdajle lahko biti pametan in s prstom kazati na vse spodrsljaje, s katerimi so energetski »taktiki« gospodarstvu krepko nažagali energetsko vejo. Nismo bili namreč edini, ki smo gospodarski razcvet doživljali na ceneni uvoženi nafti in pri tem zapostavljali domače energetske surovine. Četrt stoletja je premogu padala cena. Veljal je za odpisano surovino, ki ne more konkurirati povsod navzoči nafti. V tem času so v Jugoslaviji zaprli 82 jam, od teh kakih 30 v Sloveniji. Zmeraj manj proizvodnih obratov je gnal, kajti tudi mi smo, tako kot drugi na svetu, industrijo usmerjali na tekoča goriva. Raziskave, odpiranje in posodabljanje jam je zastalo, denar se je pretakal v obetavnejše naložbe, za njim so odhajali tudi rudarji iz jam. Delež tekočih goriv se je v tem času povečal s 17 na 59 odstotkov. Denarno je bilo to porazno: od nekdanjih štirih odstotkov pomeni zdaj uvozna nafta že 51 odstotkov vrednosti skupnega jugoslovanskega izvoza.
Od drugih držav smo se razlikovali po tem, da smo prespali oba naftna šoka, ko so drugi že mrzlično iskali v premogu nadomestek za tekoča goriva. Takrat so mnogi z različnimi, v glavnem ekonomskimi, ukrepi skušali zajeziti porabo nafte in začeli več vlagati v razvoj rudnikov, da bi zadovoljili rastočo energetsko porabo. V ZRN so, na primer, od leta 1973 do leta 1979 zmanjšali porabo -tekočih goriv za sedem odstotkov, v Jugoslaviji pa se je medtem ta poraba povečala točno za 60 odstotkov.
V	zadnjih dveh letih se je naftna dirka tudi pri nas začela polagoma ustavljati. Izhod smo začeli iskati v premogu. Dejstvo je, da nam je začela voda teči v grlo, ker ni bilo dovolj deviz za uvoz nafte. Ne bi mogli
(foto Joco Žnidaršič)
tudi reči, da nismo že v preteklih letih spoznali, kako dobro bi se bilo opreti na domače energetske vire in zmanjšati uvoz nafte. Vendar samo načelna opredelitev ni bila dovolj, da bi energetske tokove zaobrnili. Kajti dobri nameni niso bili podprti z ekonomskimi ukrepi. Pokazalo se je celo, da so interesi republik in pokrajin potiskali v ozadje vse ekonomske elemente, tako v proizvodnji kot v porabi energije. Zato ni čudno, da so v minulih letih kljub divjanju naftnih cen ponekod pospešeno gradili nove rafinerije, zato pa še naprej zapostavljali razvoj premogovnikov, našega najbogatejšega energetskega vira.
Zaradi naglega zmanjševanja porabe nafte v svetu je povpraševanje po premogu tudi na svetovnem trgu iz dneva v dan večje, premoga pa ni ravno na pretek. Manjše pošiljke premoga s Poljskega in iz ZDA (zaradi težav pri ladijskem prevozu) so v zadnjem času premogu močno dvignile vrednost. Po najnovejših vesteh se je v pičlem letu premog na zahodnoevropskem trgu podražil za 33 odstotkov, napovedujejo pa, da se bo letos še podražil. Tudi pri nas cene premoga niso prikovane. Samo v minuli kurilni sezoni so se njegove cene domala podvojile, tako da je zdaj jugoslovanski premog v povprečju dvakrat dražji kot na svetovnem trgu. To potrjuje tezo, da bo energija čedalje dražja in da je za vselej mimo čas cenene nafte in premoga.
Dobre odkopne rezultate v Velenju dosegajo kljub požaru v južnem krilu jame Preloge. Takšni samovžigi premoga v rudniku niso nobena redkost, vendar bo ta imel daleč največje posledice. Požar so do julija deloma obvladali, vendar se je pozneje, ko so prestavljali opremo z gornjega sloja v spodnji, količina monoksida v jami tako povečala, da je bilo treba opremo prestavljati pod dihalnimi aparati in v blatu. Reševalcem je uspelo rešiti 80 odstotkov opreme, povečini je bila uvožena, v rovu pa je ostala skoraj vsa domača oprema. Ocenjujejo, da bo škode za nekaj milijonov dinarjev, kar je razmeroma malo, če vemo, da je vrednost vse opreme presegala 80 milijonov. Ta odkop je bil namreč v celoti mehaniziran. Zdaj so ogenj zadušili, da se ne bi razširil še na spodnje sloje. V Velenju so zaradi te nezgode nakopali samo 17 tisoč ton manj lignita (enodnevna proizvodnja). Zaradi solidarnosti vseh drugih rudarjev, pravijo v Velenju.
Zato strokovnjaki opozarjajo, da kaže pohiteti z izkoriščanjem premogovnih zalog, dokler je premog cenejši od nafte, pa tudi drugih, novih energetskih virov (oplodnih reaktorjev, uplinjevanja premoga, ipd.), katerim energetiki v svetu prerokujejo lepo prihodnost.
V	Sloveniji je še vsaj za 318 milijonov ton zalog
V	takšnih razmerah je edinole pravilna usmeritev, da čimveč energije v Sloveniji pridobimo iz lastnih virov. Dokazano je, da premore Slovenija vsaj še 318 milijonov ton odkopnih zalog. Nekateri celo domnevajo, da bi se dalo z natančnejšimi raziskavami odkriti še kakih 524 milijonov ton zalog. Te zaloge niso kdove kako bogate (samo 3,8 odstotka vseh jugoslovanskih zalog premoga), vendar bi zadostovale ob zdajšnji proizvodnji za prihodnjih petdeset let. Rastoča cena premoga in naraščajoče potrebe prepričujejo, da bo (če že ni) vsaka lopata doma nakopanega predloga dobrodošla. To pa najbrž zapre sapo tudi tistim, ki so se še do nedavnega ogrevali za to, da bi čimdlje varčevali z domačimi zalogami in premog raje kupovali drugod.
K večjemu izkoriščanju lastnih zalog nas končno ne sili samo pomanjkanje deviz, temveč tudi dejstvo, da v drugih republikah ne načrtujejo, da se bo odkop rjavega premoga ki ga Sloveniji najbolj manjka, za toliko povečal, da bi si od tam naša repu-
sobotna priloga	JgB
blika lahko v prihodnje zagotovila vse manjkajoče količine.
Že zdaj se pri teh dobavah zatika, čeprav bi lahko ob nekoliko naglejšem ukrepanju teh 440 tisoč ton rjavega premoga, kolikor nam ga letos manjka, pokrili še iz lastnih virov. Celo več. Neskladje med zmogljivostmi slovenskih rudnikov in potrebami po premogu se osupljivo naglo povečuje. Premog dobesedno sproti razgrabimo. Zato v zadnjih dveh letih premoga v državi sploh ne prodajamo več, ampak ga delimo med porabnike, da bi ga dobili vsi.
V	Sloveniji se v primerjavi z drugimi republikami, kjer premog imajo, proizvodnja premoga neznatno povečuje. Leta 1970 je, denimo, Slovenija nakopala šest milijonov ton premoga, kar je bilo tedaj še 21 odstotkov jugoslovanskega odkopa. Lani je z odkopom 6,3 milijona ton slovenski delež zdrsnil na 13,4 odstotka. Po podatkih jugoslovanskih premogovnikov naj bi potrebe po premogu do leta 1985 narasle od letošnjih 48 milijonov ton na 75 milijonov ton. Zato bi morali na vseh površinskih kopih v državi, kjer v glavnem kopljejo lignit, v tem srednjeročnem obdobju povečati odkop s sedanjih 31 milijonov ton na 57 milijonov ton, v jamah pa z letošnjih 17 na 18 milijonov.
V	Sloveniji predvidevajo v tem času zelo majhno povečanje odkopa - le za 200 tisoč ton. Torej bi se odkop povečal na 6,5 milijona ton. V vseh petih letih naj bi nakopali 33 milijonov ton premoga, od tega 23.5 milijona ton lignita in 9,5 milijona ton rjavega premoga. Slednjega bodo tako nakopali precej manj, kot bi ga lahko, saj je že zdaj jasno, da bodo zaradi skromnih geoloških raziskav v preteklih letih kasnila odpiralna dela. Poleg tega bodo odkop rjavega premoga v zasavskih premogovnikih motili vdori vode in blata, kar je treba spet pripisati premajhnim vlaganjem v rudnike. Zaradi tega v teh petih letih lahko kar odpišemo dva milijona ton rjavega premoga, zaradi česar bo treba povečati nakup premoga v drugih republikah od predvidenih šest milijonov ton na osem milijonov ton.
Laško pred Senovim in Kotredežem
V zasavskih premogovnikih, kjer so doslej mehanizirali polovico odkopov, iztrošena oprema na vseh koncih in krajih popušča. Odkopna oprema sicer še zadovoljuje, skrajno zastarela pa je transportna oprema. V velenjskem rudniku imajo 60 odstotkov odkopov mehaniziranih. Polovica te opreme je stara pet do osem let, kar je za rudarsko opremo že lepa starost. Oba premogovna bazena torej čaka najprej modernizacija odkopov in zamenjava stare opreme, pri čemer bodo takšni posegi v zasavskih premogovnikih bolj koreniti, saj je tu oprema bolj iztrošena kot v Velenju. Cilj Velenjčanov je, da bi do leta 1983 modernizirali vsaj 80 odstotkov odkopov. Pravijo, da so imeli prejšnja leta težave, ker niso vedeli, kje kupiti primerno opremo, zdaj pa je hujši problem denar za nakup opreme. Težava je tudi v tem, ker uvozna oprema ne ustreza njihovim od-kopnim razmeram in jo je potlej treba doma prikrojiti za velenjske rove. Nekoliko laže je v zadnjem času, ko so v velenjskem obratu elektrostrojne opreme skupaj s tujim dobaviteljem opreme razvili hidravlično podporje, pri čemer ves mehanski del podporja naredijo doma in tukaj podporje tudi sestavijo.
V sto metrov dolgo čelo gre cela kolona mercedesov
Rudarska oprema je precej draga. Poldrugi meter široko in tri metre visoko podporje stane toliko kot mercedes, kaka dva milijona dinarjev. V sto metrov dolgo odkupno čelo gre 168 takih podporij. Letos načrtujejo v Velenju, da bodo mehanizirali eno tako čelo, v petih letih pa naj bi rove na novo opremili s pomočjo denarja, ki ga združujejo porabniki energije v elektrogospodarstvu. Kako potrebna so ta vlaganja v vseh rudnikih priča že podatek, da je tehnična opremljenost premogovnikov v državi skoraj dvakrat slabša kot v industrijskih panogah in celo do devetkrat zaostaja za opremljenostjo drugih energetskih dejavnosti.
Z odpiranjem zalog si ohranjajo proizvodnjo
V srednjeročnem načrtu razvoja elektroenergetike imajo Velenjčani šest naložbenih programov. Največji med njimi je premestitev rudniških objektov iz Prelog v nove Preloge, za druge programe pa pripravljajo projektno dokumentacijo. V te programe sodi odpiranje nove jame Šoštanj, nakup odkopne opreme, nakup opreme za izdelavo jamskih prog, mehanizacija transporta v jamah in program dodatnih raziskav novih zalog lignita. Pri slednjem gre predvsem za razvijanje tehnologije, s katero bi varneje odkopavali
© V Sloveniji kopljejo premog v dveh premogovnih bazenih, v zasavskem in velenjskem. V zasavski sodijo naslednji rudniki: Trbovlje, Zagorje. Hrastnik, Ojstro, Kotre-dež. Kanižarica in Senovo. V velenjskem pa kopljejo v jamah Preloge, Pesje in Skale. Rudnik Laško ne spada v nobenega od teh dveh bazenov.
Opuščeni rudniki: Vremski Britof, Sečovlje, Krmelj, Globoko, Dol, Kočevje, Pečovnik, Za bukovi ca, Liboje, Makole, Presika, Podgorci, Trobni dol. Šentjanž, Ilirska Bistrica, Motnik, Stranice, Zreče, Konjiška gora. Sv. Križ, Zbelovo, Poljčane, Holmec, le še, Pojerje.
© V prvem polletju so jugoslovanski premogovniki nakopali 24,7 milijona ton lignita, rjavega in črnega premoga. To, da je bil odkop za 2,6 milijona ton ali za 12,2 odstotka večji kot lani v tem času, gre pripisati predvsem večji proizvodnji lignita, medtem ko je videti, da premogovniki rjavega premoga polagoma prihajajo k sebi, saj so kupcem dobavili samo 405 tisoč ton ali za 8,4 odstotka več kot v lanskem polletju. Premogovniki lignita pa so od januarja do junija nakopali kar za 2,9 milijona ali za 13,5 odstotka več kot lani.
Se najbolj skrbi to, da so junija nakopali samo 3,8 milijona ton vseh vsrt premoga. To je namreč najmanjši odkop od septembra lani. V vsakem prejšnjem mesecu je proizvodnja premoga presegla štiri milijone ton, v marcu pa je celo znašala 4,5 milijona ton.
Polletni rezultati dovolj zgovorno opozarjajo, da ni upati, da bi za zdaj premog postal enakovreden nadomestek tekočim gorivom. Dovolj je povedati, da v rudnikih še naprej delajo po starem, da ni ne duha ne sluha o kakšnih družbenih spodbudah ali o združevanju dela in sredstev, ki je doslej še vedno v rudnikih pogorelo.
Poleg znanih težav, s katerimi se ubadajo vsi jugoslovanski rudniki, je letos postal prevoz premoga po železnici skorajda nepremostljiva ovira. Vagonov ni, rečni promet že tako nima nobene pomembne vloge, cestni promet pa je neorganiziran. Skratka, četudi bi rudniki kopali po načrtu, premoga ne bi mogli dostavljati porabnikom.
Če se's takšnimi težavami prekljamo v juniju in še zdaj, je veliko vprašanje, kako bo s prevozom premoga v prihodnjih mesecih, ko bodo vagoni zasedeni v kmetijstvu.
lignit pod vodonosnimi peski. Skupna vrednost vseh teh naložb je pet milijard dinarjev, od teh naj bi elektrogospodarstvo prispevalo največji delež, 95 odstotkov, drugo pa bi skušali zbrati industrija in široki uporabniki, ki kurijo velenjski lignit.
Gradnja nadomestnih objektov že teče, saj bi jih morali do konca tega petletja prestaviti, preden bi se v jami Pesje z odkopom približali Prelogam. Ta oprema se je namreč zaradi odkopavanja v spodnjih slojih ponekod že ugreznila. Naložba je v tem času v največjem zamahu, vendar jo hromi pomanjkanje denarja za vlaganja, kar je letos v elektroenergetiki sploh največji problem. Letos bi potrebovali v ta namen milijardo 80 milijonov dinarjev, v elektrogospodarstvu pa so jim odobrili 700 milijonov dinarjev, ki pa so jih do sredine leta že porabili. Deloma si zdaj pomagajo z
premoga v SRS.
Iv milijonih ton)
pogostih vdorov vode dela zastala. Rudniku, v katerem nakopljejo zdaj 120 tisoč ton na leto, zaloge pohajajo in jih je samo še za dve leti. Obstoj mu podaljšujejo z odpiranjem južnega krila kadunje, kjer sklepajo, da je še 1,3 milijona ton odkop-nih zalog. Če bi se ta pričakovanja uresničila, bi čez štiri leta v tem rudniku lahko povečali odkop na 150 tisoč ton na leto. Ta program je formalno sprejet, ni pa zanj denarja. Drugi zasavski rudniki so Kanižarici odstopili v ta namen 150 milijonov dinarjev, da bi nadaljevala dela, sicer bo proizvodnja čez nekaj let usahnila.
V najhujši zagati od vseh rudnikov rjavega premoga je rudnik Laško, za katerega se vsi v Sloveniji strinjajo, da ga zaradi izčrpanosti in slabe opremljenosti ne smemo še zapreti, temveč se za vsako ceno dotipa-ti do globljih slojev, kjer je še najti zaloge za nekajletno proizvodnjo. Za kasneje je predvidena tudi izdelava zveznega rova med Dolom in Laškim. Tako bi lahko v prihodnjem obdobju že pridobivali premog na tem mejnem območju. Tako bi celo premogovno slojišče od Hrastnika do Laškega razdelili med oba rudnika in tako vsakemu rudniku, dolskemu in laškemu, povečali zmogljivost na 500 tisoč ton.
Vsi ti zasavski programi so vredni nekaj več kot tri milijarde dinarjev, od teh naj bi zagotovilo elektrogospodarstvo 65 odstotkov denarja, dobršen del pa rudniki pričakujejo od plansko-poslovne skupnosti za premog, kjer združujejo (naj bi ga) denar drugi kupci premoga.
Bodo lopate zapele v opuščenih jamah?
lastnim denarjem, vendar potrebujejo še 150 milijonov dinarjev, sicer bodo morali gradnjo upočasniti ali jo celo ustaviti. To pa ne bi bilo priporočljivo, saj bi morali potlej upočasniti tudi odkop v jami Pesje, kar bi za 500 tisoč ton zmanjšalo odkop na leto oziroma dva milijona ton manj lignita do leta 1985.
V velenjskem rudniku si od raziskav in nove jame ne obetajo povečanja proizvodnje, temveč nameravajo zdajšnjo letno proizvodnjo 4,7 milijona ton samo ohraniti. Znane zaloge, ki jih ocenjujejo na 200 milijonov ton, bi zadostovale za dvajset let, če pa bi potem odkop zmanjševali, bi si podaljšali življenje še za kakih trideset let. Najmočnejša okrepitev bo nova jama v Šoštanju, vendar bodo morali za ohranitev proizvodnje kopati tudi pod sloji, ki prepuščajo vodo. Domnevajo, da je na tem območju še 96 milijonov ton zalog, polovica teh zalog je šele raziskanih. Odpiralna dela bodo terjala tri milijarde dinarjev, jamo naj bi odprli leta 1990.
Dosedanje geološke raziskave potrjujejo, da je četrt vseh premogovnih rezerv v zasavskih revirjih možno takoj izkoriščati, da pa je druge zaloge treba še podrobneje raziskati. Vse te zaloge se vlečejo od Moravč, čez Trbovlje, Hrastnik in Laško in se končujejo vzhodno od Savinje. Na tem območju so še najmanj raziskani zahodni del jame Kotredež in vzhodni del jame Dol, ki meji že na rudnik Laško, jamo, ki so jo zaprli tik pred prvim streznitvenim naftnim šokom v prvi polovici sedemdesetih let. Prav tu pa so, kot sklepajo nekateri, obetavne zaloge, raziskave bi bile razmeroma poceni, saj bi vrtali kar iz ene jame v drugo.
V revirjih ta hip uresničujejo dva razvojna programa: odpirajo globlje sloje v jami Kotredež in modernizirajo stare in odpirajo nove jame v Hrastniku in Trbovljah. V Kotredežu tečejo dela že tri leta in bi jih letos končali, če ne bi vdrla voda v to jamo. Tod pričakujejo namreč še 17 milijonov ton zalog. Vlaganja bodo vredna 340 milijonov dinarjev, vendar jih bo sanacija jame zdaj podražila na 630 milijonov dinarjev.
Zaloge v okolici Hrastnika in Trbovelj niso velike, vendar tolikšne, da bi se dalo v starih jamah še nekaj časa obnavljati odkop. Za ta dela bodo namenili 2,7 milijarde dinarjev. V Senovem imajo že odobren program za odkrivanje globljih zalog. Tu je možnih šest milijonov ton zalog, kar zadostuje za ohranitev proizvodnje do leta 1990, raziskave pa bodo terjale 126 milijonov dinarjev.
Rov naj bi povezoval Dolin Laško
Premogovne sloje okoli Kanižarice raziskujejo že od leta 1970, vendar so zaradi
Pred drugo svetovno vojno je bilo v Sloveniji odprtih 50 manjših jam, ponekod so kopali premog še do leta 1965. Z odkopom so prenehali bodisi zato, ker se jim rudarjenje ni izplačalo, bodisi zato, ker so bile zaloge zares izčrpane. Pri ponovnem odpiranju teh jam bo najteže zbrati dokumentacijo z vseh vetrov, saj bi se šele na tej piodlagi dalo presoditi, katere jame bi prišle v poštev za ponovno odpiranje. Geologi menijo, da so najbolj perspektivni opuščeni rudniki Globoko, Krmelj in Sečovlje.
Za vlaganje v rudnike se je nateklo samo 4 milijone dinarjev — namesto 120
Programi so torej narejeni, toda ti še ne jamčijo, da jih bodo pjovsod tudi izpeljali, saj jih zdaj zaradi pomanjkanja denarja
večina miruje. V Zasavju jih skrbi, kako bodo prebrodili letošnje denarne težave, ko pa ni px>dpisan še niti sporazum o razvoju elektrogospodarstva in ko tudi industrija ne združuje denarja za razvoj rudnikov od vsake tone kupljenega premoga. Prav od slednjega vira pa je veliko odvisna usoda rudnikov rjavega premoga. Iz tega vira bi se moralo letos za vlaganja v rudnike nateči 120 milijonov dinarjev, dejansko se je samo štiri milijone. Lastnega denarja rudniki nimajo, saj se utapljajo v posojilih, s katerimi si pomagajo iz likvidnostnih težav. Amortizacije nimajo dovolj niti za nadomestitev iztrošene opreme, kaj šele za druga vlaganja.
Zato gre rudnike razumeti, zakaj si na vse načine prizadevajo, da bi se dokopali do denarja za razvoj, čeprav se pri tem večkrat poslužujejo ne ravno samoupravnih poti in kupce izsiljujejo. 700.000 ton premoga bo treba kupiti v BiH. Skorajda vsi jugoslovanski premogovniki so sc znašli v
škripcih, kako priti do potrebnega denarja za vlaganja in celo do deviz za uvoz opreme. Jasno je, da rudniki ne bodo hoteli dati niti tone več, če kupci ne bodo pripravljeni sovlagati v razvoj rudnikov. Za Slovenijo ni več dileme. Jasno je, da bo morala v teh petih letih - hočeš, nočeš -povečati nakup (predvsem rjavega premoga) v BiH z letošnjih 440 tisoč na več kot 700 tisoč ton v letu 1985. Slovenija je pripravljena prispevati denar za razvoj teh rudnikov. Vendar ne more pristati na sovlaganja, če bodo ti zahtevki temeljili zgolj na obljubah in ne na razvojnih programih teh rudnikov. Rudniki morajo na podlagi programov dokazati, koliko denarja potrebujejo, za kaj ga bodo porabili, koliko premoga bodo zagotovili kupcem in za koliko časa. Prav tako Slovenija ne more pristati, da bi vlagala samo v odpiranje novih rudnikov, saj to terja več denarja, ne pa tudi v modernizacijo obstoječih rudnikov, iz katerih bi lahko prej in ceneje dobila potreben premog.
Po drugi strani Slovenija že sodeluje pri odpiranju novih rudniških zmogljivosti za potrebe elektrarn, ki jih gradi v Ugljeviku, v Tuzli in na Kosovu. Problem vseh teh vlaganj je ta, da še vedno slonijo na kreditnih odnosih, ker se z investitorjem ni moč dogovoriti o nekaterih spornih točkah skupnega prihodka. Tako Slovenija sodeluje pri gradnji elektrarne Tuzla B, kjer si bo povečala proizvodne zmogljivosti za 350 megavatov, gradi pa tudi pripadajoči rudnik z zmogljivostjo 2,6 milijona ton premoga na leto. V Ugljeviku si bo zagotovila 100 novih megavatov in pomagala odpreti tudi dnevni kop z zmogljivostjo 1,7 milijona ton na leto, na Kosovu bo dobila 100 megavatov, kjer sodeluje tudi pri odpiranju dnevnega kopa Belačevac z letno zmogljivostjo tri milijone ton
Zboljšati delovne razmere v jamah
Zdi se, da premogovniki še vedno visijo med opredelitvami in stvarnostjo. Ko je pred dvema letoma Zvezni izvršni svet sprejel paket ukrepov za povečanje proizvodnje premoga, so ga vsi z aplavzom pričakali, saj so si od njega obetali, da bo zmanjšal breme problemov, ki so jih leta zvračali na ramena rudarjev. Razmere v rudnikih najbolj zgovorno pričajo, da od vseh teh priporočil, stališč in nasvetov ZIS rudniki niso imeli kaj dosti koristi. Resnici na ljubo je treba povedati, da so doslej v vseh rudnikih poskušali zboljševati položaj rudnikov predvsem s podražitvami premoga, kar pa gotovo ni edini in najboljši izhod. Lanski podatki namreč kažejo, da se je skupni prihodek jugoslovanskih rudnikov povečal v primerjavi z letom poprej za 38 odstotkov, kar je toliko, kolikor se je podražil premog. Ker pa so bili tudi poslovni stroški v tem času za 41 odstotkov večji, se je učinek podražitve razblinil. Osebni dohodki rudarjev so se lani povečali za 36 odstotkov, življenjski stroški so se povzpeli za 33 odstotkov, kar pomeni, da so bili osebni dohodki realno večji le za tri odstotke. Zato ni čudno, če v rudnikih znova in znova trdijo, da osebni dohodki niso toliko privlačni, da bi pritegnili rudarje v jamo, saj se delovni pogoji v jamah vsa ta leta niso kaj dosti spremenili.
Podatki po rudnikih pa odkrijejo marsikatero resnico o storilnosti in opremljenosti jam. Od leta 1975 do leta 1979 so, denimo, v Banovičih zmanjšali produktivnost od 2,6 tone na 2,2 tone na rudarja. V zasavskih revirjih se je sicer v tem času storilnost samo za malenkost povečala, in sicer od 3,48 na 3,49 tone na rudarja, absolutna storilnost pa je precej vidna. Za primerjavo naj povemo, da je bila storilnost v Velenju v prvem polletju 4,8 tone na rudarja.
Še večje so razlike, če primerjamo opremljenost posameznih rudnikov. Tako pride na enega rudarja v Zasavju za 178 tisoč dinarjev opreme, v Banovičih 889 tisoč, na površinskem kopu Belačevac na Kosovu 1,2 milijona dinarjev, v Velenju in v Kolu-bari pa je približno 500 tisoč dinarjev.
Poleg slabe opremljenosti rudnikom manjkajo tudi rudarji, zaradi česar ne morejo odkopavati premoga po načrtu. Rudarje se sicer da privabiti v jame tudi z osebnimi dohodki, vendar osebni dohodki še zdaleč niso edini vzrok za odhajanje rudarjev iz jam. Veliko ftomembnejše je, da se razmere za delo v rudnikih izboljšajo, da rudarji odkopavajo čimveč z mehanizacijo in da imajo seveda tudi primeren družbeni standard, torej stanovanja. Dobri izobraževalni in potem tudi vsi delovni pogoji očitno lahko prej privabijo v jame izurjene delavce, kajti mehanizacija ne potrebuje več klasičnega rudarja.
Čeprav se v rudarstvu po drobcih razmere vendarle izboljšujejo, se zdi, da bi bilo lahko v rudnikih več narejenega. Administrativni ukrepi so lahko učinkoviti, vendar ne smejo izzveneti samo kot priporočila drugim, kot se je to zgodilo s paketom ukrepov za pospeševanje razvoja rudnikov, ki jih je sprejel ZIS pred dvema letoma. Potrebni dogovori in sporazumi namreč niso bili sklenjeni. Posebno so odpovedale banke, pa tudi izdelovalci rudarske opreme. Vsekakor je nujno uskladiti ceno premoga s ceno mazuta, saj je ta še vedno dvainpolkrat dražji od premoga. Gotovo pa to ni edini izhod. Letošnje izkušnje pri dobavah premoga iz drugih republik nas učijo, da brez skupnih vlaganj, vendar takih, ki bodo resnično temeljili na dohodkovnih odnosih, premoga ne bo več dovolj. Strategija energetskega razvoja Jugoslavije pa počiva prav na izkoriščanju premoga. Toda z dosedanjim obnašanjem republik, ko vsakdo zapira energetsko preskrbo v svoje meje, ko ni svobodnega kroženja energije po državi, si praktično izmikamo tla pod nogami. Če bodo rudniki še naprej prepuščeni sami sebi,. če bo vse ostalo le na načelnih opredelitvah in obljubah, namesto da bi poskušali zagotoviti denar za razvoj rudnikov, je očitno, da ne bomo odpravili enega od žarišč nestabilnosti jugoslovanskega gospodarstva.
Tonja Slokar
Portret tedna
Breda Pergar
»Občutek imam, kakor da sem prerojena. Še ne tako dolgo nazaj sem bila nezadovoljna z vsem, razočarana do te mere, da sem pomišljala na slovo od atletike, zdaj sem kakor na krilih, optimistična, srečna...«
So obdobja v življenju, ko človek zaide v krizo. Pri športnikih ni nič drugače kot pri drugih ljudeh. In Breda Pergar prav zaradi tega ni nikakršna izjema, le da je bila s svojimi problemi in uspehi bolj na očeh javnosti.
Razmišljati o tem, da bi končal športno pot, je za športnika seveda daljnosežen, celo usoden korak, saj v bistvu povsem spremeni njegov način življenja. To še posebej velja za resnične vrhunske športnike, ki skladno s čedalje večjimi zahtevami na mednarodnem odru morajo trenirati ne le vsak dan, marveč celo večkrat dnevno.
Ko bi se, na primer, Breda Pergar odrekla teku, s katerim pa se je začela načrtno ukvarjati šele s 16. letom (v tem je njena paralela z doslej najslovitejšim slovenskim atletom Stankom Lorgerjem), bi njena vsakdanjost postala čisto drugačna. Zdaj je pač prvenstveno naravnana na tek — dnevno preteče v pripravljalnem obdobju 20-25 km, na vrhuncu sezone okrog 15 km. To opravi v dveh obrokih, zjutraj in popoldne. Zaradi atletike tudi mnogo potuje — na tekme, na priprave, z vsemi drugimi zadevami pa se ukvarja v odvisnosti od te poglavitne zadolžitve.
Tako atletsko Breda zdaj živi že dvanajst let. S športom se je bila sicer ukvarjala že zmlada, a povsem resno šele od tedaj, ko so jo povabili k mariborskemu atletskemu klubu Branik. V pedagoški gimnaziji so opazili, da je nadarjena za tek in Breda se je atletike takoj lotila z zagnanostjo. Taka je nasploh: če se nečesa oprime, tedaj zares zavzeto in angažirano.
Vsaj deloma bi to njeno lastnost lahko poimenovali tudi s trmo. A pri športnikih je marsikdaj nujna, saj bi sicer le stežka zmogli krize, s katerimi se srečujejo takorekoč na vsaki tekmi. Še posebej rado pa se to dogaja pri teku.
Pergarjeva je kmalu postala znano tekaško ime. Najprej se je poskušala na 400 in 800 m, kasneje se je začela bolj nagibati k 1500 m in v novejšem času k najdaljši ženski progi — 3000 m. Ženski tek je pač tudi v svetu še v razvoju, tako da discipline na največja tekmovanja uvajajo šele postopoma. Na olimpijskih igrah 1980 v Moskvi, na primer, še ni bilo teka na 3000 metrov, zaradi česar so lani izvedli posebno svetovno prvenstvo v tej disciplini, na evropskih prvenstvih pa je ta preizkušnja že dobila domovinsko pravico in bo v Atenah 1982 na sporedu že drugič. Glede na to, da je Breda bolj tip vzdržljive (in ne pretirano hitre) tekačice, je bila usmeritev na daljše proge seveda ptovsem naravna in sta jo v sodelovanju s trenerjem Janezom Kravaričem, profesorjem telesne vzgoje, ki bedi nad njo od vsega začetka njene športne poti, tudi vztrajno in postopno uresničevala.
»A to ne pomeni, da bi se kdaj lahko opredelila tudi za maratonski tek«, poudarja Pergarjeva, ko hkrati z veseljem ugotavlja, da je tek v zadnjem obdobju tudi pri nas dobil na veljavi. Dejstvo, da vse več ljudi teče — zaradi zdravja in boljšega počutja — je po njenem mnenju tudi priznanje in spodbuda vrhunskemu športu. »Funkcija vrhunskega športa je pač v tem, da propagira množičnost, ki je z družbenega stališča gotovo najpomembnejša«, meni, »in samo tako lahko tudi opraviči vsa
nemajhna sredstva, ki so za njegov razvoj potrebna«, pripominja.
To, da ima vrhunski športnik obveznosti do družbe, Breda ponazarja tudi z drugimi primeri. »Marsikateremu atletu je pod častjo, da bi se odzival na manjša tekmovanja, na primer na cestne teke v najrazličnejših krajih, sama pa sodim, da je to njegova dolžnost. Športniki morajo k ljudem in ker jih je pri nas na štadionih zelo malo, je treba pač izkoristiti priložnost, ki se ponuja z nastopi na cesti«, razmišlja. Le o krosu nima dobrega mnenja. Ne nasploh, le s svojega ozkega tekmovalnega vidika. Kar nekakšen odpor čuti do takih tekmovanj, zato na njih tudi praviloma odreče.
Pergarjeva se je korak za korakom vzpenjala k slovenskemu in nato jugoslovanskemu vrhu, ki ga zdaj na dolgih progah čvrsto drži že vsa zadnja leta. Kljub stalnemu napredku je bila v mednarodni areni še vedno v ozadju. Celo na balkanskih prvenstvih ni mogla poseči po na j višjih mestih, saj sodijo Bolgarke in Romunke v svetovno elito.
Prav stiki z njimi pa so dvojico Pergar-Kravarič (medtem sta postala tudi žena in mož) hkrati spodbujali in tudi zastraševali. Zbliža sta namreč lahko opazovala, da v sodobnem vrhunskem športu ob najmodernejših prijemih in pripomočkih v treningu kraljujeta tudi medicina in kemija. In tisti, ki takega znanstvenega aparata nima za seboj, se v primerjavi s tekmeci zazdi skorajda nemočen. Potrebna je že kar dobršna mera trme, da vztraja.
Lani se je Breda znašla na razpotju. Pri 27 letih je imela za seboj več ko desetletno, nedvomno uspešno športno pot, nastopila je tudi na olimpijskih igrah, kar je bila njena na j več j a želja, toda tistega »naj« - uspeha le ni bilo. In tudi na ureditev življenja je bilo treba misliti. Dokončala je bila prvo stopnjo visoke ekonomske komercialne šole v Mariboru, bila je absolventka druge stopnje, rada bi se bila zaposlila in tako prišla tudi do službenih let. Prav pri tem pa so se odnosi z njenim klubom AD Maribor skrhali. V klubu je niso hoteli namestiti na razpisano mesto sekretarja (češ da bi bila zaradi tekmovalnih obveznosti preveč odsotna), sama pa je sodila, da je primerna zanj in je prav to postavljala kot resnični preizkus dobronamernosti klubskih delavcev. In ker se niso sporazumeli, je sklenila zapustiti klub. Včlanila se je k beograjski Crveni zvezdi, ne da bi se preselila iz mesta ob Dravi. Le njene, z družbenim dogovorom o statusu vrhunskih športnikov usklajene zahteve so v tem kolektivu, kjer je pač le ena izmed vrhunskih športnikov in ne edina, kot je bila doma, zlahka uredili.
Razbremenjena teh drobnih skrbi (zanimivo je, da je Janez Kravarič seveda ostal njen trener, a hkrati tudi trener pri AD Maribor), se je nove sezone lotila zelo prizadevno. Rezultati so se kmalu pokazali. V Subotici je osvojila svoja jugoslovanska naslova št. 7 in 8, na univerziadi v Bukarešti si je s fini-šem, ki bo šel v atletske anale, pritekla naslov svetovne študentske prvakinje na 3000 m. Ker je pri tem tudi izboljšala svoj jugoslovanski rekord za skoraj šest sekund in pri tem še imela moči (»ai\aliza je pokazala, da nikakor nisem optimalno razporedila moči, marveč bi morala hitreje teči drugih 1000 m«, pravi) je ta uspeh seveda tudi imenitna spodbuda. Evropsko prvenstvo 1982 v Atenah je zato naslednji veliki cilj Brede Pergar.
Evgen Bergant
Okrogla miza
Ali je mogoče brez človeka govoriti o revoluciji?
Sredi puljskih festivalskih dni je stekel pogovor o intimni strani revolucije v našem filmu
»V zadnjih dveh, treh letih snemamo manj filmov o NOB, o vojni in revoluciji. Kritika si je tudi dokaj edina v oceni, da smo posneli manj filmov, ki bi pripovedovali o intimnih dilemah in iskanjih ljudi v revoluciji in o poteh same revolucije. Še vedno je torej revolucija izziv za naš film. V čem je ta izziv, posebej še z vidika časa, ki ga zdaj živimo?« Takšno je bilo prvo zastavljeno vprašanje sogovornikom za okroglo mizo Dela, prirejeno med trajanjem 28. festivala jugoslovanskega igranega filma v Pulju. Vprašanje je zaobseglo širok spekter filmskih prizadevanj naših filmskih desetletij, v katerih smo zlasti v zadnjih letih z nastopom mlade ustvarjalne generacije, ki je vnesla nove odnose, z njimi nove filmske poti v obravnavanje časa revolucije, dočakali viden premik.
m’ vm al, lahko samo zelo zgoščeno na-f Šim bralcem posredujemo odgo-vore, ki so jih nanizali filmski re-M Jv.cor Veljko Bulajič iz Zagreba, filmski režiser Lordan Zafranovič iz Zagreba. filmska pedagoginja Mirjana Borčič iz Ljubljane, igralec Petar Arsovski iz Skopja, direktor proizvodnega podjetja . Adria film Saša Cičin-Sain iz Zagreba, filmski publicist Cvetan Stanoevski iz Skopja, filmski režiser Petar Latinovič iz Novega Sada. režiserja Miomir Stamenko-vič in Predrag Golubovič iz Beograda in kritika Božidar Zečevič iz Beograda ter Severin Franic iz Sarajeva. Okroglo mizo je vodil Jože Volfand, za objavo jo je priredila Stanka Godnič.
Smo se do intime revolucije prebiti prezgodaj?
ZAFRANOVIČ: Delal sem tako svobodno. kolikor sem si svobode mogel vzeti — Mislim, da nas tema pogovora zanima le z vidika časa, ki ga živimo. V Oboroženi revoluciji od 1941. do 1945. leta so zgoščene vse dileme, ki so tudi danes navzoče v naši revoluciji. Film je eden tistih medijev. ki vse to lahko registrira. Seveda se tu odpirajo vprašanja — o doumevanju tega časa. pa tudi o prenašanju revolucionarnih podob na filmski trak. Kajti jugoslovanski film se je nekako navadil gledati na realističen. dokumentarističen način in zelo težko je v film mimo teh struktur vpeljati nekatere druge teme. Jaz sam sem kot človek, ki časa oborožene revolucije ni neposredno doživljal, izhajal iz dokumentov. vendar sem skoznje izpovedoval svoj pogled na čas, svoj svet. Ali je mogoče govoriti o revoluciji, ne da bi govorili o človeku v njej. o njegovi intimi, ki včasih utegne tudi revolucijo samo postavljati pred vprašanja? Mislim, da brez takšnih pretresov revolucije sploh ne bi bilo in vsekakor ne bi bila tako velika, kakor je.
DF.I.O: Pravite, da je eno zgodovinska resnica, drugo pa umetniška vizija in subjektivna interpretacija zgodovine, revolucije. Pa vendar so znana mnenja, da se umetnik pri svoji interpretaciji revolucije srečuje z neko bariero, da mora pač vedeti, kako ekranizirati NOB in revolucijo. Ali ste se znašli kdaj pred takšno pregrado?
ZAFRANOVIČ: Takšne pregrade pred menoj ni bilo — »Okupacijo« in »Padec Italije« (letošnja zlata arena. op. pis.) sem delal s toliko svobode, kolikor sem si je mogel vzeti. Vprašanje je le. kaj snuješ v fazi scenarija in š kakšnimi problemi se srečaš potlej, ko je film. v vsej svoji realnosti izdelan. Smo ta prodor zastavili prezgodaj, je preoster? Bi moralo preteči še nekaj časa. da bi prišli do v nekaterih pogledih tudi kritične podobe o NOB? Toda apologija in slavljenje sta prav tako škodljiva, kot more biti iz dejstev izhajajoča kritika. Iščem se v vprašanju, ali lahko usoda posameznika postane veljavna. Usode posameznikov so velike, a za tok revolucije niso bile vselej pomembne.
DELO: Zakaj se pogosto dogaja, da se po filmih, ki naglašajo intimne stiske revolucije, ki morda provokativno prikazujejo njene poti, pojavljajo mnenja in kritike, češ da film ne govori o zgodovinskih resnicah? Zakaj se to dogaja? Kako bi mogli poenotiti poglede na svobodo umetniškega pripovedovanja o revoluciji?
Film o NOB še ni film o revoluciji
BULAJIČ: Intimnega ne smemo razglašati za splošno — Spomnil bi se na svoj »Pogled v zenico sonca«. Mislim, da sem ga posnel prezgodaj. Zdaj pa je čas, ki skozi dozorevanje naše zavesti odpira novi način obravnavanja revolucije. Velika napaka pa bi bila, če bi obrobni problem hoteli razglašati za tipičnega. V tem prihaja do nesporazumov. Tukaj se odpira prostor cenzure, mislim avtocenzure, saj avtor filma ne živi zunaj svojega časa. Z dogmatsko cenzuro se je mogoče spopasti, jo ovreči, saj pomeni dogmatično gledanje na revolucijo. Vendar pa je bilo tukaj veliko škode, kajti nekateri poskusi prehajanja dogmatizma so se iztekli v katastrofalne umetniške rezultate. Kar počne birokracija, je njena stvar. Ne brani revolucije, ki je minila, brani pa se pred revolucionarnimi idejami. In zato prihaja do avtocenzurnega pritiska na ustvarjalce. Vendar vsi vemo, da ni mogoče ustvariti revolucionarnega filma, v katerem ni današnjih dimenzij, ki
partijski ideologiji in se niso zavzemali za temeljne družbene spremembe, ki jih je NOB postavila za svoj cilj. Ko smo to spoznali, smo se zazrli tudi vanje, saj so bili z vsemi svojimi osebnimi dilemami vendarle soborci revolucije. In če tukaj nadaljujem, bi dejal, da je meni veliko bolj pomembno to, kako se je revolucija nadaljevala po vojni. Kajti na tem območju je veliko laže doseči — mimozgodovinskih dejstev — ustvarjalno svobodo, prenikniti v duševnost ljudi. Tukaj je most med revolucijo v letih NOB in današnjim časom. Saj se v teh filmih v bistvu nenehno preverjamo, razmišljamo o našem današnjem trenutku, ki je vendarle povezan z revolucijo in njenimi postulati. Kako jih doumevajo tisti, ki so bili neposredni nosilci dogajanja, kako mlada generacija, ki ga pozna le posredno?
DELO: Vedno smo priznavali, da je naša revolucija zorela v konfliktih. Enako govorimo zdaj, za zdajšnji tok revolucije.
FRANIČ: Absolutna resnica o revoluciji je nemogoča — Veliko tistih, ki so uresničevali revolucijo, misli, da so jo izpeljali do konca in se s tem izločajo iz tirnic dialektike. Prav tako nemogoče je tudi umetnost pojmovati statično, saj se, vsaj pri nas, v našem sistemu, ne more potikati po starih strugah, temveč nas mora usmerjati k novim situacijam, k novim dilemam, v katerih se utegnemo znajti. Trideset let mi je, če pa poslušam, da je revolucija zmagala 1945. leta, se počutim povsem odvečnega. Kaj naj danes delam? Ali sem kot človek,
Mislim, da je prišel čas, da junaštvo na platnu pokaže prepros te jši, prepričlji ve jši obraz. Mnogo junaštev je pozabljenih, mnogo je takih, o katerih nismo niti govorili. Tako si lahko utremo pot do navadnih ljudi, ki so boj in žrtvovanje imeli za normalen pojav, za normalno etiko, saj drugače ni šlo. Svoj delež v vojni so sprejeli kot povsem razumljivo stvar in si iz njega niso hoteli kovati nikakršne hierarhije, kariere. S tem so si ostali zvesti.
kot komunist v funkciji nekdanje zmage? Ali se moram boriti za nove v duhu tiste stare revolucije.
Največja zabloda je poenostavljanje
LATINOVIČ: Spremljanje revolucije ali razmišljanje o njej — Nesporazumi so na-
mo tudi o umetnosti. Saj obe pomenita razkrivanje konfliktnih situacij v družbenem razvoju in tudi statusu posameznika v njem. Ko revolucionarni proces razkriva nasprotja med človekom in družbo, ko odpira prostor za njegovo svobodno delovanje, razbija nezanimanje tistih, h katerim se prek ustvarjalnega sporočila obrača. Revolucija in umetnost — oboje je težnja po premagovanju odtujenosti. Koliko takšnih tem še hrani naša revolucija iz vseh svojih obdobij! Nič strašnejšega ni bilo n. pr. od ljudi, ki so bili prisiljeni ubijati, postajati zločinci. Tudi naša oborožena revolucija je polna avtentičnih, grozljivih dejstev.
DELO: Zakaj nihče ne želi, da se tudi to vidi na platnu?
Zakaj nedogmatsko družimo z mračnim?
GOLUBOVIČ: Izvzeta dejstva niso nosilci ideje — Prepričan sem, da dobiva ustvarjalno dejanje svoj pomen tedaj, ko ne vztraja pri avtentičnih dejstvih, temveč išče avtentičnost ideje. Dejstva je mogoče posploševati od humanega do nehumanega, od resnice do laži. Tukaj se srečujemo z dogmatskim in nedogmatskim v našem filmu. O nedogmatskem filmskem pristopu — začuda — govorimo le takrat, kadar odkriva temne plati revolucije. Še nikdar nisem slišal, da bi bil nedogmatski film, ki poveličuje lik komisarja - pa je vendarle res, da je bilo med njimi veliko velikih, svetlih ljudi, čeprav niso bili oblečeni v usnjene suknjiče in vselej zresnjeni (taksni pa so v premnogih naših filmskih primerih ...).
ČIČIN — ŠAIN: Tudi idealizacija je potrebna — V našem filmu gre za določen miselni razvoj. Možno je, da imamo Lor-dana Zafranoviča z njegovim, kot pravimo, intimnim pogledom na revolucijo, možno pa je tudi to, da imamo klasični film na vojno temo. Težnja v nas je, da idealiziramo - saj brez idealizma tudi tistih dvanajst tisoč komunistov, ki so začeli revolucijo, ne bi moglo vztrajati. Res pa je, da se mnogi naši filmi predstavljajo publiki okrnjeni, pa naj gre za revolucionarne, revolucionarnosodobne ali revolucionar-no-NOB filme. Gledalec nikdar ne ve. ko-
STANOEVSKI: in z radikalnim dvo-
DELO: To je tisto, zaradi česar je Bulajič govoril o dozorevanju.
BULAJIČ: Pripoved o pragih revolucionarjih je kritika današnjih odnosov — Prepričan sem, da ni šablone v tem, kadar naši filmi govorijo o etiki, tovarištvu, revolucionarni ideji. Kajti pokazati takšno revolucijo in človeka v njej pomeni kritičen odnos do človeka danes, odtujenega, egoističnega, vklenjenega v potrošniški režim. Zato se mi takšno gledanje na filmsko sporočanje ne zdi idealiziranje, temveč kritika tega, kar smo nekoč premogli, danes pa tega nimamo več.
FRANIČ: Tudi po zmagi je treba živeti — V tem je bistvo problema! Kako naj govorimo o njem, če pa nam je nerodno priznati, da smo leta 1945 izbojevali etapo revolucije in da smo pozneje na to zmago dostikrat gledali idealistično, celo malce malomeščansko. Tudi po zmagi je treba revolucionarno živeti. Umetnost je tista, ki nam mora brez prizanašanja govoriti o tem.
Revolucija v »sezoni miru«
DELO: Ali je to značilno tudi za letošnji puljski festival?
ZEČEVIČ: Usoda revolucije v sezoni miru — Zelo malo smo doslej govorili o puljskih filmih, pa čeprav odpirajo novo etapo v srečevanjih med revolucijo in filmom. Kar šest filmov se loteva teme, ki sodi v obdobje po oboroženi vstaji, k revoluciji v »sezoni miru«, revoluciji, ki nadaljuje svojo pot po oboroženi vstaji. Zanima me, zakaj je do tega tematskega prodora prišlo šele sedaj? Nekaj smo se sklicevali na birokracijo, tudi o prezgodnosti smo se spraševali. Mislim pa, da je poglavitni vzrok naš konformizem, predvsem konformizem filmskih avtorjev in kritikov, pa tudi konformizem simpozijev, ki se želijo pogovarjati o nebolečih vprašanjih, o perečih pa ne. Letos se je na puljskem platnu le nekaj prelomilo, našli smo novo kakovost, nove tematske usmeritve. Naslovi tega toka so »Visoka napetost«, »Samo enkrat se ljubi«, »Rdeči konj«, »Berlin kaputt« in po-
pred kamerami pridobilo novo razsežnost. Likom revolucionarjev lahko dodajamo meso in kri. Kako lepo je igrati junaka, ki je zares človek, z vsemi svojimi vrlinami in slabostmi, ne pa institucija.
DELO: Vrnimo se še enkrat k izhodiščnemu vprašanju našega pogovora. Zakaj je filmov o NOB čedalje manj in - dodajamo — zakaj jih mladi nočejo gledati?
Mladi odklanjajo šablone
BULAJIČ:	So tudi zakonitosti filmske
proizvodnje — Pojavlja se oportunizem, lahko bi mu rekli tipični filmski oportunizem. Film ni samo umetniško dejanje, je tudi proizvodnja, ki zahteva veliko sredstev, ta pa v očeh producentov zahtevajo povračilo. Filmi o NOB so zelo dragi in tvegani. Zato tudi obotavljanje v producentskih vrstah. Zato izginja naš pravi revolucionarni film, kajti dvorane polni akcijski, vojni film, ki lahko zadovolji distributerja, producenta, kinematograf in gledalca. Zato še nismo postavili meja med vojni in revolucionarni film o NOB. pa čeprav sta to domala dva žanra. In v tem precepu se slabo godi tudi intimnim pristopom k revoluciji.
BORČIČ: Zanima me predvsem publika — Ustvarjalne dileme v revolucionarnem filmu dokaj dobro poznamo, poti pa se zmedejo, ko se usmerijo v kinematograf, k publiki. Med gledalci so borci, udeleženci revolucije, pa mladi ljudje. Starejši del publike delim na dve kategoriji: na revolucionarne osebnosti, ki še vedno dozorevajo in se iščejo tudi v povojnih revolucionarnih dilemah. Tisti, ki niso bili borci, pa so kaj radi in hitro sprejeli lik, kakršnega jim je dolga leta ponujal film. Skozi to šablono se prepoznavajo kot junaki brez napak, brez dvomov, brez intime. Tako nastaja ovira filmom, ki govore o revolucionarju kot o človeku. Kar pa mlade zadeva, nam je veliko »uslugo« naredila birokracija, ki je na vsak način hotela tej generaciji zagotoviti zgolj veliki, neoma-deževani lik borca, junaka vesterna. In ti filmi so si kar po vrsti nabirali gledalce, saj so zanje vsepovsod organizirali posebne predstave za šolsko mladino. Mladim tak odnos ni bil dovolj. Zato na pamet odklanjajo tudi filme o revoluciji, kar je zastrašujoče.
Petar Arsovski
Mirjana Borčič
Veljko Bulajič
Saša Čičin-Šain
Severin Franic
Predrag Golubovič
Petar Latinovič
Miomir Stamenkovič
Cvetan Stanoevski
mmm
Lordan Zafranovič
Božidar Zečevič
ni narejen za današnji čas. In v tem pogledu je naš film vendarle že veliko naredil.
DELO: Značilno je, da ni bilo dogmatskih kritik na črno belo prikazovanje revolucije, na partizanski vestem, na očitne umetniške spodrsljaje v enostranskem prikazovanju revolucije.
FRANIČ: Vprašajmo se, zakaj tako — Odpira se vrsta zanimivih vprašanj. Dodal bi jim podvprašanje: Zakaj? Zakaj je bil hvaljen črno beli film, in zakaj se ob cenzuro in kritiko spotika film, ki bi rad prebil družbene sindrome okorele dogmatske zavesti. To se v drugih ustvarjalnih sferah, kolikor jih kot kritik spremljam in poznam. ne dogaja. Zakaj mora torej film nositi vsa bremena prebijanja barier? Vprašanje ne bo razrešeno, dokler ne bomo v teoriji, ki bo naslonjena na življenjske izkušnje, razrešili občutljivega razmerja med revolucijo in družbo. Film lahko spreminja zavest, lahko pa jo prav malomeščansko uspava. Samo poglejmo si spored naših kinematografov!
STANOEVSKI: Dovolj izkušenj imamo, da si iz oči v oči lahko pogledamo tudi v zmote. Ena njih je ta, da smo dolgo mislili, da snemamo filme o revoluciji, snemali pa smo filme o NOB, vojaške filme. Nazadnje smo spoznali da moramo revolucijo ceniti kot trajen proces, ki združuje tako spoznanja udeležencev v boju kot tistih, ki so bili v njem navzoči miselno, filozofsko. Saj smo predolgo pozabljali na to, da v revoluciji niso sodelovali samo revolucionarji, temveč tudi ljudje, ki niso bili privrženi
stopili takrat, ko so filmski avtorji prenehali biti priče revolucionarnega procesa, ampak so postali njegovi razlagalci. Mislim, da _ očiten dokaz tega preloma Zafranovičeva »Okupacija v 26 slikah«. Začelo pa se je že veliko poprej, s Petrovičevim filmom »Tri«. Filmski avtor je postal protagonist svojega filma, čeprav ga ni na ekranu. Zafranovič nam je odkril agonijo človekove duševnosti, v kateri je bistvo, h kateremu se moramo filmski avtorji vračati. Šele film, ki se odpoveduje dogajanju, nas lahko vznemiri. Umetnost pa mora vznemirjati.
DELO: Ali soglašate, da je vsako naivno in preprosto prikazovanje revolucije in NOB hkrati tudi naivno in preprosto prikazovanje našega časa?
STANOEVSKI: Največja zabloda je poenostavljanje revolucije — Saj se še zavedamo ne, niti filmski avtorji, kolikšne spremembe je vnesla za nas in v nas, saj se je porodila v posebnem času in v posebnem prostoru in film še zdaleč ni zajel vseh njenih komponent.
GOLUBOVIČ: Revolucije in umetnosti ni mogoče ločevati — Razločevanje med revolucijo in umetnostjo je izrazito napačno, meščansko stališče. Kaj je revolucija, če ni človeka v njej? Predvsem pa je revolucija razvoj. Prav zato lahko govorimo o njej z današnjih stališč in pričakujemo, da se filmi s sodobno temo vračajo k revoluciji. Če torej govorimo o revoluciji, govori-
liko metrov posnetega traku je moralo ostati v montažni košarici, ker pač temu ali onemu niso bili všeč. Vselej bo treba taka mnenja upoštevati, ker je sistem tak.
STANOEVSKI: To je revolucija, ki še traja. ČIČIN — ŠAIN: Film o NOB je izjemno težka naloga — Recite temu, kakor že hočete. Navsezadnje imamo tudi različne socializme: našega, pa poljskega, sovjetskega, kitajskega, romunskega, madžarskega ... Hotel sem povedati samo to, kako težko je posneti film o NOB. Koliko vztrajanja-je treba pri vstopu na teren, ki ga je zelo lahko mogoče napadati, oporekati njegovemu odnosu, njegovim kvalifikacijam. Kako težko je avtorju, ki si mora dobesedno priboriti sredstva za uresničenje svoje filmske vizije, si mora leto, dve zbirati moči za končno zmago. Nekaj je takšnih, ki to zmorejo. Precej pa je takšnih, ki odnehajo. Zato mislim, da bi moral biti ob režiserju, scenaristu tudi producent avtor. Ne tiste vrste, ki bi ukrepal v ustvarjalnem pogledu, temveč takšen, da bi prevzel nase odgovornost za film, za njegov uspeh.
STAMENKOVIČ: Intimna plat ni vselej temna plat — Vrnil bi se k vprašanju intimnega pristopa k revolucionarni temi. Vselej jo nekako kritično, z nezaupanjem sprejemajo. Zato bi povedal, da sem s svojimi filmi v večjih in manjših mestih, na srečanjih z mladimi gledalci vedno slišal njihovo željo, naj filmski ustvarjalci govore o revoluciji in NOB na oseben način. Z intimo. Niso rekli s slabo, temno osvetljavo, temveč z intimo...
leg Zafranovičevega »Padca Italije« še nekateri.
»Berlin« in »Samo enkrat se ljubi« govorita o identičnih problemih. Eden je zelo slab, drugi zelo dober, pa čeprav prinašata domala isti sporočili. Zakaj Miloševič v »Berlinu« vztraja pri literarnem izhodišču, zakaj ne posega vanj s filmskim medijem in sredstvi? Pripoveduje zgodbo, ne da bi jo s svojo močjo utemeljeval. Kako je, denimo, mogoče, da je junak klonil že pred prvim podkupovanjem? Ali je bil svet revolucije, v katerem je rasel, res tako nevpliven in slaboten? Zakaj ga Grlič s filmom »Samo enkrat se ljubi« prepričljivo presega?
FRANIČ: Grlič me je pretresel, zdvomil me ni — Miloševič je ostal zaprt v literaturo (gre za novele Antonija Isakoviča, op. pis.). Grlič je izkoristil perspektive, ki jih daje film, Miloševič ostaja v poziciji, ki ugotavlja, ne da bi imela možnost spreminjati stvari. Vse se odvija mehanično. Grli-čev film pa je v slikanju človeka prepričljiv, tragičen, toda tako, da pretrese, dvomov pa ne kliče. Nasprotno, pomaga razreševati intimne dileme, ki se v filmu začno s svetlikanjem odlikovanj in končajo s strelom v usta, pa z nasmehom, ki veliko pove.
ARSOVSKI: Igralčevo veselje in možnosti - Kot edini predstavnik igralcev bom kratek. V naše veselje se je film zadnje čase preusmeril k človeku, k intimni plati revolucije. Povsem se strinjam z mislijo, da poenostavljanje revolucije poenostavlja tudi naš čas. V tem smislu je naše delo
LATINOVIČ: Vrnitev k slovenskemu filmu — Če govorimo o novih prodorih, ki jih je dal letošnji festival, o vrnitvi k ljudem, ki so začeli živeti v miru, ne smemo pozabiti, da je naš film o tem že govoril. Mislim na Duletičev film »Moja draga Iza« (1979. leto), saj je ta film opravil svojo analizo na visoki estetski, stilni čisti ravni. Razločil je med meščansko in revolucionarno moralo in s tem, tudi za filme letošnjega Pulja, odprl pomembno temo — vprašanje sreče in zvestobe življenjskemu načinu. Mislim, da je prišel čas, da junaštvo na platnu pokaže preprostejši, prepričljivejši obraz. Mnogo junaštev je pozabljenih, mnogo je takih, o katerih nismo niti govorili. Tako si lahko utremo pot do navadnih ljudi, ki so boj in žrtvovanje imeli za normalen pojav, za normalno etiko, saj drugače ni šlo. Svoj delež v vojni so sprejeli kot povsem razumljivo stvar in si iz njega niso hoteli kovati nikakršne hierarhije, kariere. S tem so si ostali zvesti.
In če se je revolucija bojevala tudi za takšne resnice in se zanje bojuje, zakaj se ne bi film mogel bojevati za svoje, če v tej luči spremlja revolucijo tudi danes.
Letošnji puljski festival je povzdignil v kritičnih mnenjih predvsem tisto, kar je bilo najbolj opazno — tematski prodor v filmskem pogledovanju na NOB in revolucijo. In čeprav se avtorji še zmeraj ne morejo izogniti površnostim, dramaturškim nedoslednostim in spogledovanju z golo zgodovinsko resnico, pa vendarle zmaguje globlji, intimnejši in sodobnejši umetniški prikaz človekovih razpotij v odločilnih trenutkih našega revolucionarnega boja. Kritiki in avtorji so si edini zlasti v tem, da postaja revolucija za umetnika in gledalca velik izziv v ogledalu zdajšnjega časa in zdajšnjih razpotij. Toliko večja je odgovornost premišljenega načrtovanja filmske proizvodnje in prav tako celostne estetske in idejne presoje filmskih del o revoluciji. Udeleženci so izhodiščni kriterij ponudili — umetniška pripoved o revoluciji mora biti hkrati umetniška interpretacija in izmerjanje našega časa in človeka v njem.
O taksah znova šele jeseni
Mejnina je dvignila temperaturo julijskih dni
Razprave od 13. do 30. julija in nekaj malega o tistih pred 13 leti
Vraževerje gor ali dol, je že tako naneslo, da je imela pri tej nesrečni taksi — ki ji je uradno ime »osnutek zakona o uvedbi posebne zvezne takse za delo carinskih organov« — svoje prste vmes nesrečna ševilka 13. Bilo je prav na 13. julija, ko je v javnosti silovito odjeknila vest, da bo za vsak prehod meje kmalu treba plačati 1500 dinarjev. Odjeknila pa je seveda zato, ker so jo objavili časopisom prav pregledu tega, kar so v drugi polovici julija objavljali jugoslovanski listi, je namenjen ta prispevek.
ačelo se je pravzaprav na večer pred 13. julijem z objavo v beo-^F grajskem listu Politika ekspres.
Takoj naslednjega dne so vest povzeli številni drugi časopisi — na primer beograjske Večernje novosti in ljubljanski Dnevnik - radijske postaje in televizija. Večina Jugoslovanov, če jih seveda zanimajo tekoča dogajanja, je imela tisti ponedeljek priložnost zvedeti, da Zvezni izvršni svet pripravlja ukrep, ki naj bi priprl odprte meje. Objava te novice pa je vsebovala posebnost, ki je ne kaže spregledati: urbi et orbi je razodela nekaj, kar bi moralo ostati tajnost.
Osnutek z žigom strogo zaupno
Osnutek zakona o mejnih taksah je bil v zvezni skupščini označen z žigom »strogo zaupno« in je potemtakem potoval k delegatom kot akt. o katerem naj sc sicer razmisli, vendar javno ne govori. Seveda ga je marsikdo dobil šele tedaj, ko je o njem že vedel iz časopisja in na račun zaupnosti so se marsikatere ustnice raztegnile v ironičen nasmešek. Nekaj pa je žig vendarle dosegel. O zakonu so sprva pisali le časopisi, ki so manjšega formata in ki se že po tem ločijo od osrednjih glasil. Ti »veliki«, »resni« časopisi so sprva molčali, češ da vest ni uradno potrjena, da mogoče sploh ni resnična in da ne kaže vznemirjati javnosti, v kateri je že ob prvih -1500 dinarjih završalo.
Toda že sredi tedna se je položaj spremenil. Najprej je 15. julija zasedala zakono-dajno-pravna komisija skupščine SFRJ, naslednjega dne še zbor republik in pokrajin ter izvršni odbor Gospodarske zbornice Jugoslavije. Vse te seje so bile javne in tako je pač o njih poročala večina jugoslovanskih časopisov. Poudarki so bili seveda
različni in naslovi še bolj: od »Taksa na popravnem izpitu« v Politiki ekspres do »Takse za pot čez mejo: še preveč nejasnosti« v Delu in »Bitka za milijardo dolarjev« v Politiki. V večini časnikov je bilo popisano, kakšne pomanjkljivosti so našli v njem pravniki; najvažnejši šobili: navzr-kižje z zakonom o taksah, z zakonom o potnih listih in z mnogimi mednarodnimi sporazumi.
Bolj so se ta poročila razlikovala po tem, koliko prostora so namenila besedam zveznega sekretarja za finance Petra Ko-stiča, ki je na zakonodajno-pravni komisiji obrazložil namen in pomen zakona. Pri tem je izrekel ostre besede in karseda plastično razodel, v kako težkem položaju je jugoslovanska plačilna bilanca. Uporabil je besede »metastaza« in »plačilno-bilanč-ni razpad« (ali kolaps) in »točno je, da bodo že pridobljene pravice omejene, a z namenom, da bi jutri te pravice ne bile nikakršne.«
Dan zatem so bila objavljena tudi poročila o odklonilnih mnenjih, ki so bila izražena na izvršnem odboru gospodarske zbornice. Napetosti in dvomov pa ni nič zmanjšalo delegatsko vprašanje Marjana Markoviča, ki je v imenu slovenske delegacije opozoril ' na spornost odloka o »prvih 1500 dinarjih«. Odlok o tem, da smemo poslej nesti prek meje samo 1500 dinarjev, je namreč izdal svet guvernerjev Narodne banke, ki za to ni pooblaščen. Smel bi ga izdati le Zvezni izvršni svet in ker ga ni. je po mnenju slovenske delegacije ničen.
Slovenska delegacija sklene predlagati umik zakonskega osnutka
Po vseh teh dokaj burnih dogodkih v Beogradu, med katerimi je bilo čutiti močan
odpor do hitrega postopka, se je pretresanje zakonskega osnutka preselilo v republike. Delegati so terjali razpravo in razmislek. Bili so tudi prizadeti, ker republik in pokrajin ni nihče konzultiral, tako da so za osnutek zvedeli šele iz časopisov. Res je, da ne vsi. Skupščina AP Kosovo je o tem razpravljala tako zgodaj, da je njen delegat že na seji zvezne zakonodajnopravne komisije sporočil, da sogla|p z osnutkom zakona. Nekaj dni kasneje pa je bilo mogoče iz dobro obveščenih virov zvedeti, da je sicer povsod slišati pripombe, da pa so neuradno že izrekle soglasje Makedonija, Vojvodina, Bosna in Hercegovina ter Srbija. —
In kako je napovedana taksa puščala svoje sledove v tisku? Kolikor lahko presodimo po tem, ki nam je dostopen, so bila prva izrazito odklonilna izrečena in objavljena v Sloveniji. Slovenska delegacija v zboru republik in pokrajin se je sestala 17. julija in bila je močno našpičena. Dovolj mimo je pretresla pravne razloge proti uvedbi taks, bila je silno skeptična do ekonomskih učinkov, še precej bolj ostro pa je navajala politične argumente, tako notranje kot mednarodne. Nekaj zamere so povzročile tudi izkušnje z nekaterimi drugimi, starejšimi predlogi, ki so bili slabo pripravljeni, premalo pretehtani, pa vseeno sprejeti in nato klavrno neučinkoviti. »Ne bodimo slepi za posledice«, je naslovil poročilo s te seje Dnevnik, Delo pa »Umakniti predlog zakona o taksi za prehod meje«. To poročilo je takoj ponatisnil Primorski dnevnik. In 20. julija je Delo objavilo komentar o izjemnih časih, ki terjajo ukrepe, a pretehtane, o ponavljajočih se predlogih, da bi z administrativnimi ukrepi zaprli ali priprli meje ter o nasprotovanju nepremišljenim ukrepom, ki so tako pogosto okvalificirani za protidržavne. Toda ker v Delu res ne kaže citirati Dela, obrnimo pogled drugam.
»Ekonomske politika tehta ekonomske argumente«
Vse pozornosti sta vredna komentarja, ki ju je 20. julija objavila beograjska Ekonomska politika in sta posvečena predvsem gospodarskim platem. Prvi pravi:
»Je to pravi način za zmanjšanje odtoka deviz? Zdi se, da ni. Sploh, zakaj prav taksa 1500 din? Zakaj ne, na primer,
15.000	din, kar bi imelo večji učinek?... To ni edini ukrep obrobnega značaja za proces stabilizacije gospodarstva in družbe, pa tudi ne edini, ki bo ostal brez učinkov, ki jih je predlagatelj napovedal. To pa je še najmanjša škoda. Nevarnost je v logiki, na kateri temelji predlog: za neuspeh kreatorjev ekonomske politike nosi krivdo ljudstvo, tudi zato, ker v tujini troši devize ... Ce želimo preokreniti položaj,
.......:
j *•••• r:.-vY«	??-;<::< i-	'
. nitast«? m r tiilvpmr ti j* J in	*
J ««t*” <o. /.

!!:P.

j
• • • *
f- V	f
- '
V*	~	1..	,
■\% &'*• i V -	~~■
Sl

so potrebni ukrepi za povečanje proizvodnje, produktivnosti in ekonomičnosti, ki naj zagotovijo delitev po delu, izhajajo pa iz samostojnosti tozdov pri sprejemanju investicijskih in drugih poslovnih odločitev ... Ukrepi ekonomske politike bi morali prispevati k boljši organizaciji gospodarstva in družbe, s tem pa tudi h konkretizaciji in odgovornosti. Ne morejo biti vsi odgovorni za sedanje stanje v gospodarstvu. Ne more biti en tozd odgovoren za to, da premalo proizvaja in prodaja proizvode po izjemno visokih cenah. Odgovornost nosijo kreatorji'ekonomske politike, ki so s svojimi ukrepi in odločitvami omogočili tozdom, da razporejajo dohodek, ki ga ni, ker so si predhodno vzeli pravico, da odločajo o investicijah, pridobivanju dohodka, cenah, izvozu in uvozu pa tudi samih osebnih dohodkih.«
In drugi? No, drugi je sekretarju za finance zajedljivo povedal, kaj so metastaze in kolaps.
»Jugoslovan dostojanstveno pristane na vse, razen...«
Sredi prejšnjega tedna se je temperatura dvignila tudi na Hrvaškem. Nekaj je k temu prispevalo tudi to, da v saboru niso vedeli, kako se je odločila .slovenska delegacija. Hrvaško časopisje je potem obilno navajalo slovenske pomisleke, še bolj pa seveda svoje, kajti hrvaški delegati so se izrekli proti taksam. In potem se je temperatura dodatno dvignila po vsej državi, kajti Zvezni izvršni svet ponavadi ne obravnava tem, kakršna je Tanjugovo po-
»Kritike in pripombe, izrečene v zadnjih dneh na račun predlaganega ukrepa, so pokazale, kdo bi vedel kateri krat že, da lahko Jugoslovan dostojanstveno pristane na neznansko visoke cene in daleč skromnejši družinski proračun, na pomanjkanje in vrste za kavo, nogometne in nekatere daleč bolj delikatne afere, pa celo na kosovske težave, da pa se predstavi in stvarnosti o sebi kot svobodnem človeku, ki lahko potuje^kadar in kamor ga je volja — nipripravljen odreči.«
ročilo. Do tega je prišlo zaradi informacije o seji komisije za mednarodne odnose v slovenski skupščini, ki je (po uradnem, ne novinarskem sporočilu) izrazila »začudenje, da je predlagatelj obšel osnovna načela, ki opredeljujejo mednarodne odnose SFRJ kot neuvrščene, socialistične in samoupravne države«, dodala, da je »pristop, ki ga predlaga ZIS, povsem neustrezen« in opozorila na manjšine, v zvezi z njimi sprejete sporazume in podobno. Zvezni izvršni svet je očitke zavrnil in ponovno opozoril na resnost gospodarskega položaja.
V teh dneh so »te nesrečne takse« že dobile prostor v malone vseh časopisih in brez pretiravanja je mogoče reči, da so postale ena najpogostejših pogovornih tem. Razpoloženje je verjetno še najbolje ujel beograjski tednik NIN, ki je 26. julija objavil dolg članek na to vižo in v njem besede:
»Kritike in pripombe, izrečene v zadnjih dneh na račun predlaganega ukrepa, so pokazale, kdo bi vedel katerikrat že, da lahko Jugoslovan dostojanstveno pristane na neznansko visoke cene in daleč skromnejši družinski proračun, na pomanjkanje in vrste za kavo, nogometne in nekatere daleč bolj delikatne afere, pa celo na
kosovske težave, da pa se predstavi in stvarnosti o sebi kot svobodnem človeku, ki lahko potuje kadar in kamor ga je volja — ni pripravljen odreči.«
Kako so se odpirale naše meje?
Res, ta predstava o možnosti neoviranega gibanja kot bistveni sestavini svobode in s tem tudi jugoslovanske identitete, je izredno močna. Kako je pravzaprav nastajala? Privoščimo si bežen pogled v preteklost.
Začelo se je, kajpada, z zaprtimi mejami in s fiotnimi listi, ki so bili dostopni le redkim ljudem. Bili pa so, bogme, pisani in zanimivi. Oglejmo si za primer potni list, izdan pred tridesetimi leti/. Veljavnost je moral lastnik podaljšati vsakih šest mesecev, sprva pri ministrstvu za notranje zadeve, potem pri mestnem ljudskem odboru, kasneje okrajnem ljudskem odboru. Taksa je leta 1951 znašala 60 din, leta 1952 že 500 in leta 1955 kar 8000 din. Ker je bil lastnik potnega lista št. 041001 ugleden zunanjepolitični komentator, je relativno veliko popotoval. Poleg žiga o veljavnosti je potreboval še izstopni vizum, vizum države, kamor je bil namenjen, in za nameček tranzitne vize vseh držav, katerih meje je prečkal - posebej za tja, posebej za nazaj. V štirih letih je šel dvakrat v Pariz (»enkratno potovanje v Francijo preko Svobodnega tržaškega ozemlja, Italije in Švice«), v Turčijo in »preko Madžarske in SSSR« na Kitajsko. Dovoljevalcem in nadzornikom nad temi potmi se je posrečilo, da so s štirimi potovanji napolnili 32 strani obsežen potni list...
Do pomembnejših sprostitev je prišlo v zgodnjih šestdesetih letih in naj se danes še tako čudno sliši, za to so bile odločilnega pomena gospodarske težave in z njimi zdomci. Veljali so ti potni listi še vedno le pol leta, lastnik je potreboval izstopni vizum, a bilo jih je mogoče dobiti tudi za zasebna in ne le poslovna potovanja. Hkrati je Jugoslavija začela pospešeno sklepati dogovore s celo vrsto držav o ukinitvi ali vsaj poenostavitvi postopka za vizume. Res j‘e, da so bile tedaj še hude denarne omejitve; enkrat na leto je bilo mogoče kupiti omejeno vsoto deviz. Ampak Jugoslovani so začeli množično izkoriščati svojo novo pridobljeno pravico in potovati. In cena jugoslovanskega ugleda v svetu mednarodnih odnosov je strmo zrasla.
Pomembna prelomnica je bila še leto 1966, ko smo dobili nove potne liste, zdaj žp veljavne za dve leti in za neomejeno število popotovanj. A še pomembnejša letnica je bila 1968 - da, trinajst let je tega — ko je bil sprejet nov zakon o potnih listih. Z njim so bili ukinjeni izstopni vizumi, se pravi, meje so resnično postale popolnoma odprte — kadarkoli, kamorkoli, brez vprašanj.
_______,r ..
Trinajst let stara afera s taksami
Kako izreden pomen j'e imelo to odpiranje v svet, je bilo že neštetokrat izrečeno. Kaj pa negativne poteze? Oglejmo si jih na primeru znamenite »afere s taksami«, ki je stara dobrih trinajst let.
Decembra 1967 je zvezni izvršni svet ugotovil, da je v plačilni bilanci prišlo do hudih motenj in sklenil obrzdati potovanja v tujino. Predlagal je, naj bi se taksa za izdajo potnega lista zvišala s 25,50 na 200,50 novih dinarjev. In potem? No, potem je završalo.
»Predlog ZIS je v nasprotju s proklamira-nim načelom odprtosti jugoslovanskih meja«, je trdil Vjesnik in: »Proti politiki liberalizacije in — sklepom OZN!« Delo pa je komentiralo:
»Utemeljevanje predloga s takšnimi argumenti pa kaže v bistvu le na težnjo, da bi nekatere žgoče probleme reševali zgolj s površnimi ukrepi, ne da bi posegli v bistvo
stvari... Dejanskim tihotapcem, prekupčevalcem z zlatom in drugim špekulantom pa prav gotovo ne bomo stopili na prste s podražitvijo potnih listov, ampak predvsem’ s tem, da bomo našo trgovino založili z blagom, ki ga zdaj naši ljudje pogosto iščejo v tujini... Očitno želijo predlagatelji te podražitve doseči s tem tudi večji dotok sredstev v proračune.« Delo nekaj dni zatem: »To dobiva videz igračkanja s človekovo osebnostjo in bi bil že čas, da bi s tem prenehali. Ne le zaradi nas, tudi zaradi tujine, v kateri uživa...« in tako naprej.
Skoraj za Silvestrovo so potem poslanci sedeli globoko v noč in usklajevali. V poročilu je naslednjega dne stalo, da je orga-nizacijskopolitični zbor sprejel predlog zakona o administrativnih taksah (za je glasovalo 38, proti 30 poslancev, 2 sta se vzdržala): »Do sprejetja zakona o administrativnih taksah, četudi s tesnim razmerjem, je prišlo po argumentiranem poročilu zveznega sekretarja za finance Janka Smoleta. Smole je omenil kot eden bistvenih argumentov za sprejetje zakona, da je takse za potne liste potrebno povečati, kar je treba razumeti kot gospodarski ukrep, s katerim se v povezavi z drugimi skuša stabilizirati plačilno bilanco države.«
Potem so poslanci terjali poročila o učinkovitosti ukrepa in revizijo. »Poslanec Franc Šetinc je ponovno opozoril na slabe strani odločitve o povišanju taks za potna dovoljenja,« je poročal Jak Koprivc, beograjski dopisnik Dela. »F. Šetinc je dejal, da je ukrep naletel na nezadovoljstvo javnosti. Ali nismo z njim kršili tudi nekaterih naših mednarodnih sporazuzmov? Franc , Šetinc je v imenu skupine poslancev zahteval od zveznega izvršnega sveta jasno stališče in odgovor, ali pripravlja kakšno novo rešitev, ki bi bila sprejmljivejša od sedanje.« Tedaj so takse že bile v pristojnosti občin in zadeve so postale silno zapletene ...
Poskus usklajevanja je spodletel
Bi se zdaj premaknili za trinajst let in se vrnili v sedanjost tega tedna? V torek je o taksah za prestop meje razpravljal zbor združenega dela v slovenski skupščini in se, tako kot nekaj prej hrvaški sabor, odločil proti osnutku zakona o taksah. Istega dne je o tem tekla zagreta tudi razprava v srbski skupščini. Ta je taksam dala pristanek, vztrajala pa je pri krepkem znižanju vsote. Časopisnim poročilom o tem je že težko slediti, ker je število člankov, komentarjev in uvodnikov neznansko zraslo.
Prišel je zatem četrtek, 30. julija, in z njim usklajevanje v odboru za finance in odboru za ekonomske odnose s tujino pri zboru republik in pokrajin skupščine SFRJ. Zadnja poročila s te seje so natisnjena v včerajšnjih časnikih.
»Zdaj je že jasno, da v polni sezoni letnih dopustov naši državljani ne bodo plačevali takse 1500 dinarjev za prestop državne meje. Končna usoda osnutka zakona o tej taksi bo znana šele jeseni, ko bodo prva zasedanja v skupščini Jugoslavije,« je bralce obvestila Borba.
Vjesnik: »Član ZIS Stojan Andov je obvestil delegate, da ZIS zaradi nesoglasja nekaterih skupščin ne bo posegel po izrednih ukrepih. Pripombe republik in pokrajin bodo proučene tako, da se bo. morebiti dopolnil sedanji osnutek zakona.«
Delo: »Kar zadeva nadaljnjo usodo tega zakona, je za zdaj težko karkoli zanesljivo trditi, ker republike in pokrajini še vedno sodijo, da bi bilo treba na odtok dinarjev in deviz vplivati z ustreznejšimi ukrepi na drugih področjih (predvsem v notranji ekonomski politiki) in ne z uvajanjem tako neprijetnih ukrepov. Vsekakor pa delegate jeseni čaka obširna razprava o tej zamisli, ki je sprožila burne komentarje v širši javnosti.«
Alenka Puhar
Sredi turistične sezone
Na rekord ne kaže
Deset jugoslovanskih hotelirjev in turističnih posrednikov smo te dni povprašali, kako so zadovoljni z letošnjim obiskom tujih in domačih gostov, kako so obogatili svojo ponudbo, kaj sodijo o letošnji turistični beri in kaj še pričakujejo od nje, kakšno je pri njih razmerje med agencijskimi in individualnimi gosti in kako se pripravljajo na prihodnjo poletno sezono.
v -wr~ akor pravi Miodrag Miro vic (Montenegroturist, Ulcinj), so letošnjo turistično sezono priča--JL ^^.kali z 8.044 posteljami v primorskih hotelih in z 849 v celinskem delu črnogorske republike, z več kot 15 tisoč prostori v kampingih in 20 tisoč posteljami pri zasebnikih, skratka s precej več prostori in posteljami kot lani, prvo leto po katastrofalnem potresu. Po načrtu naj bi imeli v letošnji predsezoni okoli 35 tisoč prenočitev, a so jih imeli le 27 tistoč, to pripisujejo predragi energiji, visoki stopnji inflacije, naraščajoči brezposelnosti in veliki oddaljenosti evropskih gostov.
Sredi julija je Montenegroturist gostil 7.435 gostov v hotelih, (92,43-odstotna zasedenost), med njimi 5.785 tujih in 1.648 domačih. V kampingih je bilo 12 tisoč turistov, med njimi samo 2.011 tujih, pri zasebnikih pa so našteli 14.319 gostov,
med njimi le 555 tujih ali skupaj okoli 35 tisoč. Število tujih gostov je bistveno skromnejše kot prejšnja leta, zato bodo vse napore usmerili v posezono. To je priložnost in vzrok, da hotelirji, agencije, gospodarska predstavništva v tujini in Turistična zveza Jugoslavije stopijo skupaj in se vsaj enkrat enotno predstavijo na tujem trgu. Miodrag Mirovič je prepričan, da nam turizem na leto lahko da 2,5 milijarde dolarjev, če bi se z njim ukvarjali bolj enotno in bolj organizirano.
Vladini ir Damaska iz Areneturista (Pulj), ki ima 6 tisoč postelj v hotelih, 18 tisoč prostorov v avtomobilskih kampingih in 1.600 postelj pri zasebnikih, pravi, da so do 10. julija načrtovali 163.482 nočitev, zabeležili pa so jih 165.767, torej precej več.
Razmerje med agencijskimi gosti in posamezniki v hotelih je 85:15 v korist prvih.
medtem ko v kampingih in pri zasebnikih daleč prevladujejo individualni gostje. Po načrtu naj bi imeli julija in avgusta 1,211.836 nočitev in kot kaže, jih tudi bodo imeli toliko.	,
V »Arenaturistu so letos vložili 170 milijonov dinarjev v izboljšave kampingov, hotelskih naselij, gostišč in športne prostore. Za pozno sezono se že zdaj dogovarjajo za športne aranžmaje s Skandinavci v hotelih s pokritimi bazeni. Pri teh aranžmajih predstavlja problem visok strošek za gorivo, saj znaša tudi 33 odstotkov polne penzionske cene.
Hotelsko-trgovska in turistična organizacija Jadranka na Malem Lošinja ima tri tisoč postelj v hotelih, 500 v apartmajih in
1.500	pri zasebnikih. Po načrtu naj bi do 10. julija imeli 99 tistoč nočitev, vendar jih je bilo le 91.913, (27.727 je bilo domačih in 65.186 tujih). Prevladujejo agencijski gostje (80 odstotkov). Julija in avgusta pričakujejo skoraj 800 tisoč nočitev, med njimi 600 tisoč tujih. Imajo 20 zabavišč. Letos so dopolnili program ribiških praznovanj, izletov z barkami na najbližje otoke na kulinarične pokušine.
Franc Učakar (grand hotel Toplice, Bled — 400 postelj v hotelu in treh depandansah) pravi, da so do 10. julija sprejeli 5.856 gostov ali desetino več kot lani v enakem času in tako imeli 25.358 prenočitev ali pa 16 odstotkov več kot lani. Mimogrede: število tujih gostov je v tem obdobju naraslo za 20 odstotkov, število tujih prenočitev pa za 24. V predsezoni je bilo 93 odstotkov vseh prenočitev tujih. Julija in avgusta skupaj pričakujejo za 10 do 13 odstotkov več prenočitev kot lani. Tudi za jesen dobro kaže. Sklepajo tradicionalne in nove aranžmaje v Angliji, Belgiji in ZR Nemčiji.
Dokaj ustaljeno ponudbo so letos razširili s tremi pomembnimi novostmi: bogat bife zajtrk, uvedba polpenziona in kabinet tradicionalne kitajske medicine v okviru hotelskega termalnega kopališča.
Bogdan Vorkapič (Lagunaturist, Poreč,
11.500	postelj v hotelih in 15 tisoč prostorov v kampingih in pri zasebnikih), pravi, da so do 1. julija imeli 746.619 prenočitev ali desetino več, kot so načrtovali in 3 odstotke manj kot v enakem času lani. Zaradi gradnje novega hotela Galiot, ki so ga pravkar dogradili, niso mogli oddajati tisoč postelj. Desetega julija so imeli v hotelih 11 tisoč gostov (80 odstotkov agencijskih). Vzrok za to, da je manj tujih gostov, je nekoliko drugačen razpored počitnic v zahodnonemških zveznih državah. Za julij in avgust pričakujejo vse najboljše, predvsem za čas od 15. julija do 15. avgusta, ko bodo povsem zasedeni, nato pa bo reka gostov začela zlagoma usihati. Joža Senica (hoteli Bernardin, Portorož, 1.370 postelj) pravi, da so do 10. julija načrtovali 147.500 prenočitev, bilo pa jih je 140.000, medtem ko je razmerje med agencijskimi in posameznimi gosti 85:15. Ponudba je na ravni drugih evropskih turističnih držav. Gostje imajo v Bernardinu raznovrstne športne možnosti: čolne za veslanje, jadrnice, motorne čolne, šolo smučanja na vodi, jadranje na deski, kolesarjenje, tenis itd. Odpovedi za zdaj ni. Za jesen dobro kaže.
Kar zadeva prihodnjo turistično sezono, bo treba loviti ponudbo turističnih ponudnikov v tujini. Cene bodo poskušali oblikovati na osnovi ponudbe in povpraševanja med približno enakimi ponudniki. Joža Senica meni, da je nespametno, da si delimo pavšalne recepte o dviganju cen za prihodnjo sezono.
Ferdo Živkovič (Atlas, Dubrovnik, 27 tisoč zakupljenih postelj); ta agencija je do 10. julija pripeljala v Jugoslavijo okoli 90 tisoč tujih gostov in posredovala počitnice 40 tisoč domačim gostom (14 odstotkov več kot lani). Letos so vpeljali 15 novih izletov po Jadranu, obnovili vozni park in obogatili drugo ponudbo.	.
»Mislim, da bi morali odgovorni organi na vrsto predlogov končno odgovoriti in dou-
meti, da je turizem pomemna gospodarska panoga, da je čas, da pomagajo organizirano financirati turistično propagando, organizirane akcije in nastope v tujini. Turizem ja najčistejši izvoz, za katerega vemo, da ga še zmeraj podpiramo samo bolj ali manj z besedami, ne pa tudi z dejanji,« poudarja Ferdo Živkovič. Atlas hkrati predlaga hotelirjem znižanje penzionskih cen v pose-zoni, vendar pri tem ni prevelik optimist.
Matjaž Završnik (Integral, Golfturist Ljubljana, 338 postelj v blejskem hotelu Park in 290 v Golfu): »Do 10. julija smo načrtovali 38.200 prenočitev v Parku in 32.800 v Golfu, bilo pa jih je 39.811 v Parku in 32.689 v Golfu. Golf je zaradi obnove krajši čas delal z zmanjšanimi zmogljivostmi. Oba hotela imata 75 do 85 agencijskih gostov. Za julij in avgust pričakujejo enako število gostov kot lani, torej 95-odstotno zasedenost. Prvi letošnji rezultati so celo nekaj boljši kot pričakovani, kajti običajen padec prenočitev v začetku julija letos ni bil tako izrazit, kot smo bili vajeni.«
Bled kot celota se lahko pohvali z bogato ponudbo: 110 turističnih prireditev, poenotenje turističnih programov. In pomanjkljivosti: agencije in vodiči store malo ali nič za popularizacijo prireditev, od katerih nimajo neposrednih finančnih koristi. S stalnim pritiskom na posezonske cene so znižali strukturo gostov na zelo nizko kupno moč, ki občutno zmanjšuje zunajpenzionsko potrošnjo. Cene v hotelih sploh niso več bistveno višje kot pri zasebnikih!
»V glavni sezoni ne moremo svojih storitev razprodajati za ceno okrog 200 dinarjev, s kakršno nas skušajo torpedirati ponudniki iz Poreča, Opatije in Dubrovnika,« pravi Matjaž Završnik. Za prihodnje leto pričakujejo približno enako število gostov in prenočitev kot letos in zmerno povečanje cen, če jih bodo seveda dopuščali realni stroški poslovanja.
Turistično hotelsko podjetje Solaris Šibe-ni(8.120 postelj). Načrtovano število gostov do srede julija je stoodstotno, zasedenost 95-odstotna. Priprave za 1982. leto so v polnem zamahu.
Zdravilišče Radenska, Radenci (9 gostinskih organizacij ima 1.354 postelj). Načrtovano število prenočitev do začetka julija je bilo 137.210, nočitev pa je bilo 121.880 ob 28.517 gostih. Za julij in avgust predvidevajo 65.340 prenočitev. Agencijskih gostov je 60 odstotkov.
Glede na visoko raven zdravstvenih storitev skušajo kar se da obogatiti zunajpenzionsko ponudbo (tenis, trimska steza, kegljišče itd), kulturne in zabavne prireditve, družabni večeri, čajanke. Novosti: v etnografskem slogu vinorodnega okoliša urejen vinski hram s prvorazrednimi vini na Janževem vrhu, bogata ponudba domačih kulinaričnih specialitet, izposojanje koles ipd.
Radenci vse bolj razširjajo ponudbo na tuji trg'. Pričakujejo nova goste iz ZR Nemčije, Avstrije, Švice in Skandinavije. Bolj se usmerjajo na posameznike kot na skupinske goste. Na domačem trgu navezujejo stike z večjimi delovnimi organizacijami in se skušajo z njimi sporazumeti za organizirano pošiljanje delavcev na preventivne zdravstvene preglede.
★ ★ ★
Turistična sezona je v polnem zamahu, domala vsi hoteli ob morju se polnijo, medtem ko je več kot dovolj prostora še v večini kampingov in pri zasebnikih. Na celini, razen v najbolj znanih središčih, je gostov nekaj manj, predvsem domačih. Prve ocene letošnje turistične sezone kažejo na zmeren optimizem, tako kar zadeva število tujih gostov kot devizni izkupiček.
Matija Dermastia^
Niko Lapajne
DELO
Francoska »tiha revolucija«
Bodo socialisti razdrli pajčevino, v katero je Pariz zapredel deželo?
Zakon o decentralizaciji utegne biti pomembnejši od nacionalizacij in drugih ukrepov nove oblasti
PARIZ, avgusta (od našega dopisnika) — V eni od občin ob reki Marni so sklenili, da bodo uredili tretji otroški vrtec. Za denar ni bilo zadrege, toda pretekla so štiri leta in nabralo se je za natanko 20 kg dokumentov, preden je župan, prepasan s tribarvno ešarpo, mogel objekt izročiti namenu. Razlog za zamudo in birokracijo je preprost in vsem na očeh: Francija je tako močno centralizirana dežela, da brez ministrskih pečatov in pariškega blagoslova ne smeš podreti niti plota v najbolj zakotni vasi. Vladni načrt o decentralizaciji zato pomeni takšno prek učijo, da bodo Francozi ostrmeli, če bo v 18 mesecih res ugledal luč zakona.__________________
f M ^iha revolucija, pravita premier I Mauroy in minister Defferre, ki I sta se ponudila za porodničarja -M- Mitterrandovemu otroku. Gaston Defferre se je zaradi decentralizacije celo odrekel ponujenemu položaju predsednika skupščine, meneč, da bo ostal v zgodovin^ trajneje zapisan, če bo z njegovim imenom povezano podiranje skoraj dvestoletnega sistema. Mitterrand se je strinjal in bivši marsejski župan je tako po preoblikovanju vlade ostal »državni minister, minister za notranje zadeve in za decentralizacijo«, z drugimi besedami, prvi za premierom.
»Stara dama« je shodila brez pariških bergel	______________
Tako premier Mauroy kot minister Defferre vesta o davku, ki ga Francija plačuje zaradi centralističnega sistema, največ povedati. Pod starim režimom sta si oba izbo-
jevala pomembna »fevda«, prvi na industrijskem severu, drugi ob Sredozemlju, in desetletja sta se bodla z oblastjo, zdaj kot župana velikih mest, zdaj kot predsednika regionalnih svetov, zdaj kot poslanca. Defferre: »Prva bolnišnica, ki sem jo velel zgraditi v Marseillu, je zelo lepa bolnišnica, toda sobe ima tako majhne, da vanje ni mogoče postaviti mize! Boril sem se v neštetih komisijah, jim v Parizu dopovedoval, da je to norost... Vse zaman! K sreči imam rad barke. Pa sem velel v bolniške
sobe vgraditi zložljive mize, podobne onim na ladjah, z nogo, ki jo spodmakneš in tako spustiš ploščo ... Mar to ni višek?«
Bivši marsejski župan ne pretirava. Pariz je prek neštetih centraliziranih služb pričujoč povsod. Prosvetne delavce, denimo, nastavlja država, jih tudi plačuje. Stanovanje jim mora, narobe, priskrbeti občina. O počitnicah spet odločajo tako imenovani rektorji akademij. Skratka, zapleteno, toda lovke se vedno stegujejo iz mesta ob Seni. »Pariz in puščava« ni prav nič karikiran naslov neke knjige o francoski državni upravi. Sicer pa je že Montesquieu 1. 1740 pisal: »V Franciji obstajajo samo Pariz in oddaljene province, kajti Pariz jih še ni utegnil pogoltniti.« Kako je mogoče, da je država, ki je na mnogih področjih vendarle dosegla svetovne grebene, razvila in ohranila tako tog upravni sistem?
Pred slabim letom sem bil med delavci, ki so bedeli ob smrtni postelji »stare dame iz St. Etienna«, podjetja »Manufrance«, ki je v kroniki francoske industrializacije zapisana s približno enakimi črkami kot v slovenskih razmerah jeseniška železarna. Župan, sindikalisti, regionalni veljaki, socialistična stranka, KPF — vse je od Pariza zahtevalo, naj »stari dami« preskrbi »kisikovo bombo«, da bi preživela. Delavci so celo zasedli prostore tovarne ... Toda sam premier Barre je pribil:	»Manufrance
pravno ne obstaja več!« Danes v St. Etien-nu spet izdelujejo lovske puške in kolesa,
»stara dama« je shodila brez pariških bergel.
V	St. Čtiennu pod starim režimom pač niso imeli ne Defferra ne Mauroya. Marsejski župan se je proslavil z reševanjem »kruljavih rac«, kot pravijo v Franciji zgubarjem.
V	Parizu so družbo Titan-Coder, veliko izdelovalko prikolic za tovornjake, že ocK pisali, in iz vse Evrope so prihajali mrhovinarji, da bi na dražbi pokupili industrijsko opremo. Podobno je bilo z ladjedelniškim remontnim podjetjem Terrin. Gaston Defferre je tedaj z občinskim denarjem ustanovil mešano družbo, pomagal podjetjema na noge, rešil na stotine delovnih mest. Pierre Mauroy, župan v Lillu, se je v boju s Parizom spopadel s še hujšo hidro, z »državo v državi«, kar je v francoskih razmerah SNCF, nacionalna železniška družba — v štirih letih je po svoji glavi napravil to, kar bi po načrtih pariške direkcije izvedli v petnajstih... Preprosto zato, ker je s sodelavci poznal krajevne razmere. Podobno kot Defferre na jugu. Nič čudnega, če sta tako eden kot drug privedla s seboj v Pariz ljudi, ki so se ob njima izkazali v lokalnem okviru, zdaj pa naj bi marsejski in severnjaški »eksperiment« z blagoslovom parlamenta spremenili v zakon. Pa si Defferre in Mauroy pri vsem tem nista niti malo podobna: medtem ko je prvi pravi aristokrat, ljubitelj metod, ki jim bomo rekli »marsejske«, da ne bi uporabili kake pre-krepke mediteranske besede, je drugi iz skromnejšega okolja, zares proletarskega.
Niti sami Francozi se več ne zavedajo, kako močno so se že privadili pariškemu varuštvu. Za delitev socialne pomoči so v Franciji, denimo, zadolženi departmaji; župani in njihovi občinski svetniki pri tem nimajo nobene besede, čeprav sami najbolje poznajo krajevne potrebe - blagajna je v rokah »departmajske direkcije za sanitarno akcijo«, z drugo besedo, v rokah ljudi, ki so neposredno odgovorni nekomu v pariških pisarnah. Ali: upravnim svetom v bolnišnicah predsedujejo župani, kar se zdi logično; toda v resnici praktično nimajo nobene besede pri odločanju —odločajo direktorji, le-te pa postavlja država, se pravi Pariz. Koliko vzgojiteljic bo zaposlenih v vrtcu, ki smo ga omenili v začetku?
Bivši marsejski župan ne pretirava. Pariz je prek neštetih centraliziranih služb pričujoč povsod. Prosvetne delavce, denimo, nastavlja država, jih tudi plačuje. Stanovanje jim mora, narobe, priskrbeti občina. O počitnicah spet odločajo tako imenovani rektorji akademij. Skratka, zapleteno, toda lovke se vedno stegujejo iz mesta ob Seni.
Natanko toliko, kot določijo v pisarnah ob pariških avenijah, in tako se dogaja, da je v nekaterih francoskih otroških varstvenih ustanovah — zaradi sakrosanktnih pariških norm — več kopalnih kadi kot otrok...
Take anomalije do skrajnosti razvitega centralističnega sistema opažamo prav povsod: v prometu, v prosveti, v industriji, v raziskovalni dejavnosti, v gostinstvu, skratka, Francozi so se jim tako privadili (in prilagodili!), da se reform nihče ni upal niti predlagati, kaj šele, da bi jih skušal izpeljati. Čeprav je že desetletja slišati
škripanje napoleonskih koles. Toda de Gaulle, ki je skušal vrniti samostojnost regijam, se je opekel na referendumu; Pompidou je zelo previdno, le na papirju, snoval zamisli,- ki naj bi zamenjale temelje, položene že v časih Ludvika XIV.; Giscard je prišel najdlje, s podrobnim načrtom o reorganizaciji občinske uprave, toda z izvedbo je tako dolgo odlašal, da so ga prehitele volitve ... Mitterrandova pribočnika Mauroy in Defferre zato poudarjata: »Decentralizacijo moramo izpeljati, dokler je železo volilne zmage še vroče, se pravi, v poldrugem letu ...«
Prestolnica in pepelniki na točilnih mizah
Vedno znova se moram vračati k ponazoritvam, kajti poganjki centralističnega debla, katerega korenine segajo v času Richelieuja in celo v stoletja Kapetingov, so tako bujni, da tujec včasih samo strmi. Vzemimo za primer gostinstvo: tako ob Rokavskem prelivu kot na Korziki na točilni mizi ne boste opazili pepelnika, in naj gre za lokal s štirimi zvezdicami ali za beznico naj slabše vrste — tako je zapovedal Pariz in gorje lastniku, ki bi se pregrešil; toda kajenje za točilno mizo zato še ni prepovedano... in gostje pepel mirno stresajo na tla, ki so povrhu na debelo postlana z ogorki. Ko sem o tem prvič — in zadnjič — načel pogovor s točajem, me je gledal tako debelo, kot če bi pri nas natakarja spraševal, zakaj se ne brani napitnine (kar v Franciji narobe sploh ni ne obveznost ne navada).
Upravno je Francija sicer razdeljena na občine, departmaje in regije — nekaj ozemelj uživa še poseben status, tako Pariz z okolico kot »teritorij Belfort« v metropoli in čezmorski »teritoriji« — toda v bistvu tako do točilne mize kot do direktorskega naslonjača v podjetju, in naj je zasebno ali državno, segajo lovke najrazličnejših ministrskih, medministrskih in drugih vladnih organizacij ali ustanov. Celo Giscard, ki se je vsaj na papirju najpogumneje lotil rušenja centralističnega sistema, je v praksi podlegel tradiciji in sprotne težave reševal . v versajskem slogu - z imenovanjem posebnih pooblaščencev, ki naj bi bili neodvisni od vlade, toda v resnici so postali le nekakšna podaljšana roka Elizejske palače. Tem osebnostim, ki so jim bili zaupani posebni žgoči dosjeji, so celo poluradno rekli kar »monsieur«, in kjerkoli se je v nacionalnem okviru zapletlo, že je Francija dobila novega »gospoda«, ki naj bi z vrha s čarobno paličico poravnal vse zlo: Jean-Claude Colli je 1975 postal »monsieur za nove energetske vire«, Bertrand Labrusse »monsieur za čas« (kar je pomenilo, da je bil zadolžen za problematiko delovnega časa), Pierre Micaux »monsieur za živali« in Frangois Missoffe, poslednji na spisku nekaj ducatov »gospodov«, »monsieur Japon«, s šestmesečnim pooblastilom, da uredi trgovske odnose z Japonsko ...
Natanko 36.394 županov je v svojih »komunah«, kot pravijo občinam, sicer med najbolj nedotakljivimi osebnostmi Francije, toda v resnici ne morejo odločati niti o nevarnem ovinku za vasjo, kaj šele, da bi mogli usmerjati gospodarsko politiko občine. Zadnjo besedo vedno izreče prefekt, predstavnik državne oblasti, ki ga za vsakega od 96 departmajev v metropoli in 5 čezmorskih departmajev imenuje sam predsednik republike, in ki je natanko to, kar je bil že za Napoleona — cesar za prefekte ni zaman rekel, da so njegovi »paše«. Departmaji, zemljepisno oblikovani za časa konstituante, so bili zanimiv
poskus decentralizacije, toda že skraja so bili preveč umetna tvorba, da bi mogli samostojneje zaživeti — večina jih ima ime po rekah, kajti upravni zemljevid so raz-parcelirali tako, kot francosko ozemlje brazdajo vodni tokovi. Še slabokrvnejše enote so regije, 21 otrok povojnih ustav, in na čelu proporcionalno voljenih regionalnih svetov so morale biti izjemno močne osebnosti — kot Pierre Mauroy v regiji Nord-Pas-de-Calais — da so te naslednice nekdanjih zgodovinskih provinc mogle izraziti skupne interese (če so jih sploh imele: eno od južnih regij, denimo, sestavljata Ažurna obala, ki je izrazito turistično območje, in revna Provansa, poljedelsko-živinorejska pokrajina brez pravih infrastruktur).
Toda naj se je departma imenoval Calva-dos ali Rhone, regija Bretanja ali Korzika, o naslovih maturitetnih pismenih nalog in o trasi nove ceste so odločali v pariških pisarnah. Samo od iznajdljivosti in bojevitosti voljenih predstavnikov krajevne oblasti — kot kaže, recimo, primer marsejskega župana — je bilo odvisno, ali se bodo v Parizu bolj ali manj prilagodili krajevnim željam. Kri, ki je tekla na Korziki, nemiri v Baskovski deželi, puntarstvo v Bretanji so bili zgolj drastične oblike odpora proti zastarelemu centralističnemu sistemu. Sistemu, ki mu branilcev ni manjkalo: redil je navsezadnje vSjsko uradnikov, večidel nameščenih v pisarnah »veselega Pariza«, pa tudi predstavniki državne oblasti, ki so se morali zadovoljiti z bivanjem v »provinci«, so uživali čast in gmotne ugodnosti, kakršne je že Napoleon podeljeval svojim zvestim »pašam«.
Stopnica do »socializma tretje vrste«
Če se Mauroyu in Defferru z decentralizacijo mudi tedaj že vesta, zakaj. Celo mnogi ministri, ki so med volilno kampanjo kot aktivisti socialistične stranke prisegali na decentralizacijo, enega od stebrov Mitter-randovega programa, se danes, ko zakon o decentralizaciji polagoma dobiva otipljive obrise, z vsemi štirimi upirajo, da bi nekatera pooblastila predali občinam, departmajem, regijam ... Premier in njegov notranji minister zato priganjata, izkoriščajoč zanos volilnih zmag, in zavedajoč se, da bi se ob vsakem zavlačevanju kaj kmalu zdramili stari refleksi. Povprečen Francoz je v odgovorih na vprašanja anketarjev sicer navdušeno za decentralizacijo, toda v vsakdanjem življenju je vajen, da namesto njega misli nekdo drug, nekakšna abstraktna država, od katere pričakuje rešitve za vse težave in ki jo tudi krivi za vse, kar se zaplete.
»Kadar je ljudem prekipelo, tedaj so šli demonstrirat pred prefekturo, ker jim je pač pomenila simbol državne oblasti. Le kam neki bodo šli razgrajat zdaj, ko bodo perfekti odpravljeni?« je ironično, toda ne brez soli spraševal neki politik.
Vrsta zakonskih osnutkov o decentralizaciji namreč skraja predvideva odpravo »varuštva« države. Tako v občinah kot v departmajih in regijah. Z drugimi besedami to pomeni, da predstavniki krajevne oblasti ne bodo več pošiljali v Pariz prošenj, temveč bodo mogli lastne probleme reševati sami. Državna oblast, poosebljena v prefektu, se bo iz izvršilne oblasti spremenila v nekakšno nadzorno oblast. Župan v občini, skupščina v departmaju, regionalni svet bodo mogli torej sami odločati, država bo le bedela nad tem, da bodo njihove odločitve v skladu z zakonom in — v nekaterih primerih — s smernicami državnega plana. Naziv prefekta se bo zato spremenil, imenoval naj bi se »komisar repu-
blike« in bi bil zgolj še nadzoren organ ter posrednik med departmajem in Parizom. Okrepila naj bi se tudi nadzorna vloga službe državnega knjigovodstva, ki je doslej le občasno pregledovala finančno poslovanje na vseh področjih in o njem enkrat na leto izdala zajetno knjigo, ki je bila sicer zanimivo branje, vendar pogosto le vpitje v veter.
Če se bodo pooblastila krajevnih organov oblasti namreč razširila, tedaj naj bi se hkrati povečala tudi njihova odgovornost. Pariz bo mogel - seveda z dokazi v rokah -odstaviti župana, ki je kršil zakon oziroma slabo upravljal občinske zadeve, smel bo razpustiti departmajsko skupščino, regionalni svet... In, kajpada, imel bo zadnjo besedo pri usklajevanju nacionalnih interesov, pri vklapljanju lokalnih pobud v »državni plan«, ki pa med Mitterrandovim mandatom igral izredno pomembno vlogo.
Že pri določanju pristojnosti osnovnih upravnih enot je čutiti, da centralistična dediščina še ni povsem premagana. Zadeve, ki jih, denimo, pri nas že davno prepuščamo bodisi krajevnim skupnostim bodisi občinskim skupščinam — ali pa v skrajnem primeru republiškim organom — Pariz še vedno noče dati iz rok. Močno centralizirana bo, na primer, še vedno vzgojnoizo-braževalna dejavnost. Nihče si niti natančneje ne predstavlja, kako bo Pariz vzporedno s predajo oblasti provinci prepustil tudi — finančna sredstva. Danes v Franciji krajevnim predstavnikom oblasti ostane vsega 18 odstotkov denarja, zbranega z vsemi davščinami, medtem ko v večini zahodnoevropskih držav ta delež znese okrog 35 odstotkov. Po pobožnih željah premiera Mauroya naj bi župani, departmajske skupščine, regionalni sveti imeli za začetek na voljo kakih 25 odstotkov »cesarjevega« denarja. Do prave decentralizacije, kaj šele do krajevne samouprave, ki je cilj socialističnega predsednika, je torej še zelo daleč.
Zanimivo je, da bodo za prototip decentralizacije izbrali Korziko, torej otok, ki se je sedanjemu sistemu najtežje prilagajal. Čeprav se tandemu Mauroy — Defferre mudi, nočeta hiteti brezglavo — preveč je še neznank, preveč zakoreninjenih navad. Toda popuščanja ne bo: Francije kot naroda in države danes ne bi bilo, če njeni kralji iz Pariza ne bi z dosledno centralizacijo zvarili v enotno ozemlje, na katerem se kak Gaskonjec in Bretonec nista mogla sporazumeti niti v vsakdanjem občevalnem jeziku, kaj šele v dogovarjanju o skupni prihodnosti; toda, nadaljuje misel Mitterrand, Francije kmalu več ne bo, če ji ne bomo z decentralizacijo zagotovili nov vir ustvarjalnosti.
Decentralizacija, ki jo v Franciji neusmiljeno terja že razvoj tehnike, zlasti elektronike in telematike, naj bi bila hkrati kotel, v katerem bi se varilo to, kar Mitterrandova ekipa imenuje »socializem tretje vrste«. Se pravi družbena ureditev, ki naj ne bi bila ne realni socializem vzhodnoevropskih držav ne socialdemokracija germanskih sistemov. Izziv je velik, a hkrati pogumen: politični razred, ki se je desetletja boril za oblast, namerava zdaj, ko se je naposled le dokopal do vzvodov oblasti, oblast v kar najkrajšem času vsaj deloma predati iz rok ... O iskrenosti in dobrih namenih Mitterrandovih somišljenikov ni dvomiti, toda zaplesti se utegne drugje: mar bodo francoske množice hotele in mogle že čez noč odločati same, potem ko so stoletja preživele v senci Pariza? Navdušenje tandema Mauroy — Defferre bo nemara premalo, kajti družbene ureditve ne predpišeš z dekretom ...
Vilko Novak
Leta vojne in revolucije: Albanija (2)
Država v planinah
i
Majhno Albanijo, najmanjšo državo na Balkanu, so fašisti pogoltnili med prvimi v Evropi, slab mesec po Češkoslovaški. Opojni vonj nafte, ki je zavel z albanskih tal v začetku tega stoletja, izreden strateški položaj te države v Sredozemlju, zlasti na »pragu« Jadrana, pa tudi očiten spopad interesov tistih sil in držav, katerih pogledi so bili že prej usmerjeni k Albaniji, vse to je nedvomno gnalo fašiste, da čimprej »pogoltnejo« albanske hribe s tako »čudovitim razgledom na morje«.
b svitu 7. aprila leta 1939 so se M ^albanskim obalam iz jutranje B W meglice kot pošasti približale la-dje italijanske fašistične vojne mornarice. V invazijo na to majhno državo je krenilo 173 bojnih ladij, kakih 600 bombnikov in lovcev ter skoraj 50.000 do zob oboroženih vojakov.
Kot se pogosto dogaja v državah z določenimi, korumpiranimi režimi, ni bilo nikogar, da bi tega žalostnega aprilskega dne branil Albanijo, ki so jo na znotraj razjedale fevdalno-plemenske razprtije. Slabo oborožena, nepripravljena in še slabše vodena albanska vojska ni bila sposobna upreti se imperialističnemu napadu iz Italije. Kronisti so zapisali, da je ta vnaprej izgubljena »vojna« presenetila albansko letalstvo, ki je imelo samo dve letali! Albanski vojaki, tisti, ki so se poskušali upreti okupatorju, so streljali na italijanske bojne ladje z navadnimi puškami!
Že 14. aprila je italijanska vojska dokončno zasedla Albanijo. Italijanski kralj Em-
manuel III. si je lahko posadil na glavo še krono albanskega monarha Ahmeta Zogu-ja, ki je bil, kot so kasneje storili tudi nekateri drugi evropski vladarji, že pobegnil iz države in jo prepustil na milost in nemilost fašistom.
Z osvojitvijo Albanije, ki je bila prva žrtev fašizma v tem delu Evrope, si je Mussolini, tako kot nekdaj rimski osvajalci, odprl pot za osvajanje vsega Balkana.
Pokazalo se je, da v Albaniji ni bilo organizirane sile, ki bi albanski hribovski narod, pripravljen na žrtve in privržen svobodi, popeljala v oborožen boj proti fašističnem osvajalcem. V Albaniji takrat še ni obstajala komunistična partija in tudi kazalo ni, da bo kaj kmalu nastala, čeprav so po skoraj vseh drugih balkanskih in mnogih evropskih državah komunisti že dolgo organizirano delovali. KP Albanije je bila ustanovljena šele proti koncu leta 1941, v vrtincu druge svetovne vojne, v času, ko so na vzhodni fronti divjali odločilni boji in so v sosednji Jugoslaviji Titovi partizani že
imeli široko osvobojeno ozemlje z mrežo organov nove ljudske oblasti.
Nastajanje komunistične partije
Nodvomno jo več razlogov, zakaj je bila albanska komunistična partija ustanovljena tako pozno. Gospodarska zaostalost države, nerazvit delavski razred, ki ga skorajda ni bilo, razdrobljenost in rivalstvo posameznih revolucionarnih skupin, vse to ni bilo niti malo v prid rojevanju enotne KP Albanije. Ti dejavniki pa niso samo zavirali nastajanja partije, temveč so dali precaj neugoden pečat tudi njenim prvim korakom, ko je bila ustanovljena.
Te revolucionarne, komunistične skupine, iz katerih je nastala KP Albanije, so delovale vsaka zase, opirajoč se na široko paleto revolucionarnih idej, med katerimi nekatere niso imele skoraj nobene zveze z marksizmom. Ideja oktobrske revolucije je prodrla do albanskih hribov, vendar se je na teh tleh le s težavo obdržala, čeprav so bili siromašni albanski kmetje in mestni reveži pripravljeni na revolucionarno spremembo življenja, v katerem niso imeli več kaj izgubiti.
V teh skupinah, ki so jih običajno vodili intelektualci, in to najpogosteje tisti, ki so se vrnili s kake evropske univerze, je vsak krenil po »svoji poti«. Eni so pridigali nasilje, drugi so trdili, da v Albaniji ni mogoče organizirati revolucije, dokler se država ne bo industrijsko razvila, tretji so verjeli, da bodo pogoji za revolucionarna vrenja dozoreli sami po sebi. Bili so celo taki, ki so menili, da kapitalistov, celo fašistov ni treba ovirati, da je treba kapitalizmu omogočiti, da si utre pot v Albanijo, in šele potem kreniti v revolucijo.
Prevzete od takšnih idej in zavzete z medsebojnimi obračunavanji in sektaškim frakcionaškim bojem, te skupine skorajda niso imele nobenega stika z množicami, pa tudi ne z velikimi političnimi gibanji v Albaniji in v svetu, ki jo obdaja.
Le tako je mogoče pojasniti, kako so mogli iti rpimo teh skupin skoraj neopaženi tako veliki dogodki, kot je bila zasedba Albanije, napad Italije na Grčijo, kasneje pa tudi razkosavanje Jugoslavije in napad Hitler-
jeve Nemčije na Sovjetsko zvezo. Nekateri posamezniki v teh skupinah so govorili, da fašistična okupacija Albanije morda niti ni tako slaba, ker bo pospešila »kapitalizacijo države«. Drugi so odobravali zasedbo Grčije in Jugoslavije, priključitev delov jugoslovanskega in grškega ozemlja fašistični tvorbi »Veliki Albaniji«.
Med temi skupinami, ki so začele nastajati v tridesetih letih tega stoletja, so bile najbolj znane »Korča«, ki je imela svojo izpostavo v Beratu, kasneje pa tudi v Tirani, zatem »Skadar«, trockistična organizacija »Zjari« (ogenj), skupina mladih in druge. Nekatere od teh skupin so trdile, da predstavljajo komunistično partijo Albanije in da imajo v tem pogledu že priznanje ko-minterne.
Ko je kominterna tudi sama uvidela, da albanske komuniste razbija frakcionaški boj in da z oblakov še niso stopili na zemljo, je zahtevala, naj razpuste obstoječe celice in se lotijo ustanavljanja partije. Iz te zahteve se ni izcimilo nič.
Delovanje Allija Kelemendija, uglednega albanskega komunista in začetnika komunističnega gibanja v tej državi, ni rodilo sadov. Smrt ga je (11. februarja 1939 v Parizu) prehitela, ko se je hotel z napotki kominterne vrniti v domovino.
Kot je kasneje ocenilo tudi samo vodstvo KP Albanije, je med temi skupinami, ki so bile med seboj ostro sprte, »vladal ozki duh sektaštva, oportunizma in lokalizma«. Od časa do časa so se pojavile s kakim letakom, katerega vsebina je prav zgovorno pričala o nerealnem stališču albanskih komunistov. Ti letaki so zahtevali celo ustanovitev sovjetske Albanije!
Centralni komite KP Jugoslavije, ki je poznal stanje med albanskimi komunisti in se je že resno pripravljal na boj proti fašizmu, je na pobudo kominterne, sprejel sredi leta 1939, sklep, da pomaga komunistom iz Albanije. Takšen sklep je narekovala tudi želja, da bi pomagali tovarišem po ideologiji in da bi v sosednji državi čimprej nastalo revolucionarno jedro, ki bi bilo sposobno in pripravljeno za boj proti skupnemu sovražniku.
Solidarnost z albanskimi tovariši so pokazali jugoslovanski komunisti tudi med okupacijo Albanije, v času, ko so skupine albanskih komunistov omahovale. Iz protesta proti zasedbi Albanije in zaradi izdajalskega ravnanja Cvetkovičeve vlade so komunisti na beograjski univerzi organizirali zborovanje, na katerem je govoril Ivo Lola Ribar. CK KPJ je takrat poslal direktivo pokrajinskemu komiteju za Kosovo in Metohijo, naj začne zbirati prostovoljce za pomoč Albaniji.
V sami Albaniji so domoljubi kljub pasivnosti komunističnih skupin začeli ustanavljati osamljene čete in se boriti proti fašističnemu okupatorju. Ta odpor do okupatorja, le-ta je močno igral tudi na karto »Velike Albanije«, je bilo opaziti tudi jeseni leta 1940, ko je Italija napadla Grčijo. Takrat nekatere albanske enote, ki jih je Mussolini poslal v vojno proti Grčiji, niso hotele na osvajalski pohod.
Vrhovi komunističnih skupin - med njimi so bili posamezniki, ki jim je bila zelo pri srcu ideja o ustanovitvi »Velike Albanije«, na katero so igrali fašisti - niso znali izko-
ristiti takšnega razpoloženja ljudstva in ga popeljati v osvobodilni boj in revolucijo.
V teh razmerah je dobil sekretar pokrajinskega komiteja KPJ za Kosovo in Metohijo Miladin Popovič od tovariša Tita nalogo, naj gre v Albanijo in pomaga ustanoviti komunistično partijo. Tako se je leta 1939 s posredovanjem Fadila Hoxhe, ki je bil takrat v Albaniji, povezal s komunistično skupino »Skadar«. Ob tem prvem stiku je Popovič prišel do razmeroma zanesljivega sklepa, da je stanje med albanskimi komunističnimi skupinami zelo slabo in razmere za ustanovitev partije niso ugodne.
O stanju v Albaniji in albanskih komunističnih skupinah je Miladin Popovič govoril tudi na 5. državni konferenci KPJ v Zagrebu, ko je dobil od tovariša Tita še podrobnejše napotke, kako ustanoviti KP Albanije.
Prihod Fadila Hoxhe
Ker je medtem Miladin Popovič padel v roke sovražniku in bil interniran v Albanijo, v kaznilnico v Pečinu pri Elbasanu, je skupina »Skadar« poslala Fadila Hoxho, naj jugoslovanske tovariše zaprosi za pomoč pri ustanavljanju partije. Upoštevaje prejšnje direktive CK KPJ in tovariša Tita, je pokrajinski komite KPJ za Kosovo in Metohijo poslal tokrat v Albanijo svojega člana Dušana Mugošo, ki je takoj skrivaj odpotoval v Tirano. Malo kasneje so s pomočjo albanskih domoljubov in komunistov rešili iz zapora tudi Miladina Popoviča, tako da je akcija za ustanovitev partije stekla še hitreje.
O razmerah, v katerih je potekalo to njihovo delo, govori Mugoša v svojih spominih takole: »Skupina ,Korča' je bila najstarejša. Vodili so jo Kočo Taško, bivši diplomatski uradnik, ki je zgodaj zapustil službo, se zatem mudil v Moskvi in postal kasneje zasebni nameščenec v Tirani, zatem Koči Dzodze, obrtniški delavec, ki je od leta 1933 ves čas delal v ,Korči‘, ter delavec Mihalj Lako ...«
Mugoša dodaja, da se je skupina izčrpavala v jalovih razpravljanjih o posameznih ideoloških temah, o »vprašanju, kako se
Po Varšavi 81
Prve,
bolj umerjene analize po kongresu
Kako tehtajo sadove varšavskega kongresa v Moskvi, Pekingu in na Zahodu
Izredni kongres poljske združene delavske partije (PZDP) je tako med pripravami nanj kot med zasedanjem zbujal izredno pozornost širom po svetu, posebej pa še v Evropi. Zdaj ko je ta, statutarno, še bolj pa po pomenu izredni kongres končal delo, poprejšnji marsikdaj dramatični toni (izrečeni iz krogov z različnimi, celo diametralno nasprotnimi ideološkimi predznaki, vendar marsikdaj enako udarjajoči plat zvona) prepuščajo prostor treznejšim analizam. Sodeč po odmevih v mednarodnem tisku raznih barv, je najbrž mogoče že govoriti o nekakšnem olajšanju, ker ni prišlo do razkola v poljski partiji, ki bi po vsem videzu neizogibno sprožil poseg od zunaj v notranje zadeve socialistične Poljske.
bširnejši navedki iz vodilnih ča-m Msopisov v Evropi in zunaj po ^ m svetu, vštevši mnenje kitajske ti-skovne agencije Xinhua bodo bralcu, upamo, omogočili presojo prevladujočih pokongresnih komentatorskih tonov in mnenj. Priobčujemo tudi obširnejše izvlečke iz več dokumentov izrednega kongresa PZDP; redakcija teh besedil še ni dokončna, ker je kongres pooblastil centralni komite, da sestavi in odobri dokončni tekst.
Po končanem izrednem kongresu poljske partije je bilo obilo sklepnih komentarjev. Nekateri so bili očitno napisani še pod neposrednimi vtisi, drugi že kažejo na bolj umirjeno kritično distanco.
Po'svoje presenetljivo je komentirano poročilo kitajske agencije Xinhiut, saj se v bistvu odobravajoče opredeljuje do smeri, ki jo je ubrala poljska partija na kongresu, drugače kot v prejšnjih mesecih, ko je bil Peking izrazito kritičen do dogajanja na Poljskem;
Kongres poljske partije je karakterizirala odločnost, da bi politično, gospodarsko in socialno krizo rešili z lastnimi napori. To je bil pomemben dogodek v političnem življenju poljskega naroda. Pred kongresom sta bili dve glavni nalogi: buditi zaupanje javnosti v vlado in delavskega razreda v partijo, popraviti gospodarski položaj in izvleči državo iz politične krize. Delegati so analizirali vzroke sedanje krize, odpravili so napake prejšnjih voditeljev, kritizi-
rali so spodrsljaje in napake vodstva v minulem letu in predložili načine in poti za odpravo krize.
Kongres je sprejel linijo Socialistične reforme gospodarskega sistema in državnega vodstva ter reševanje socialnih sporov, zlasti s Solidarnostjo, po mirni poti posvetovanj. Glavni predstavnik te linije je Stani-slaw Kania. Dejstvo, da so ga znova izvolili za prvega sekretarja CK PZDP, kaže, kako popularna je linija socialistične reforme.
Na kongresu so skušali najti sredstva za izvajanje gospodarske in politične reforme in tako premagati krizo. Nekateri opazovalci so dobili vtis, da so na kongresu veliko pozornosti posvetili izbiri novega vodstva, premalo pa premagovanju krize.
Toda pred Poljsko je še vedno nevarnost oborožene sovjetske intervencije in političnih in gospodarskih težav v državi. To, kar je dosegel kongres, bo treba preveriti v praksi.
Bržkone splošna presoja opazovalcev v Moskvi je, da sovjetsko vodstvo po izrednem kongresu PZDP mirneje, ob odsotnosti dramatičnih svaril in kritik presoja dogajanje na Poljskem. Zaskrbljenost v besedilih še ni izbrisana, vendar ni več izražene prejšnje nejevere v sposobnost poljske partije. Pri tem vseeno ostaja poudarek na zanimanju in zaskrbljenosti, »kako bodo stvari na Poljskem šle naprej«
oboroženo bojevati proti okupatorju« pa ni razpravljala.
Vodja skupine »Skadar« Zef Malje, piše dalje Mugoša, je nastopil celo s tezo, da je »vmešavanje imperialistov v Albaniji potrebno«, saj bo pospešilo nastanek proletariata in ustvarilo pogoje za revolucijo.
»Bilo je razsulo,« piše Miladin Popovič v svojem poročilu CK KPJ 21. maja leta 1942. »Obstajalo je več skupin in skupinic, osem vsega skupaj, med njimi dve trockistični. Vsaka od teh skupin je vlekla na svojo stran.«
Popovič in Mugoša sta imela jeseni leta 1941 dolge in naporne pogovore z voditelji in aktivisti teh skupin. Prizadevala sta si, da bi jih spravila in zbrala okrog skupnega izhodišča za ustanovitev KP Albanije. Po vrsti pogovorov, natezanj in prepričevanj sta se le dogovorila s tremi vodilnimi komunističnimi skupinami in s posameznimi komunisti, ki so delovali samostojno, da ustanove KP Albanije.
Konferenca je bila ilegalno 8. novembra 1941 v Tirani. Udeležilo se je je 20 predstavnikov posameznih komunističnih skupin. Popovič in Mugoša, ki sta tudi bila na tej konferenci, sta poudarila zgodovinski pomen ustanovitve KP Albanije in posredovala nekaj izkušenj KPJ.
V dokumentih, ki so jih sprejeli na konferenci, je bilo poudarjeno, da bo nova partija usmerila svoje delovanje na naslednje naloge: ustanovitev partijskih celic po vsej državi, prizadevanja za okrepitev partije z novimi člani iz vrst kmetov, delavcev in intelektualcev, v odpravo sektaštva, razvijanje ljubezni do ZSSR, v krepitev politične in vojaške pripravljenosti za oboroženo vstajo, razkrinkanje izdajalske vlade predsednika Kruje, »razvijanje ljubezni in borbenega sodelovanja s srbskim, grškim, črnogorskim in makedonskim narodom, ki se junaško bore za nacionalno osvoboditev«.
Na konferenci so izvolili tudi začasni centralni komite KP Albanije, s tem da bi bilo stalno vodstvo izvoljeno na redni konferenci oziroma na kongresu partije. V prvi, začasni komite je bilo izvoljenih sedem članov: Enver Hoxha, Kemal Stafa, Ramadan Čitaku, Koči Dzodze, Nako Spiro, Kristo Temeljko in Tuk Jakova. Na konferenci niso izvolili generalnega sekretarja partije, sklenili pa so, da bo centralni komite začasno vodil Enver Hoxha, z organizacijskimi vprašanji partije pa bi se ukvarjal Koči Dzodze, ki je bil takrat zaprt.
Nekateri zgodovinarji v zvezi z ustanavljanjem tega prvega CK KP Albanije pravijo, da so bile funkcije v njem razdeljene takole — za politična vprašanja je bil zadolžen Tuk Jakova, za organizacijska Koči Dzodze, za mladino Kemal Stafa, za materialno-finančna pa Enver Hoxha.
Ustanovitev takšnega začasnega vodstva, v katerem so prevladovali intelektualci, ki so vedeli o razrednem boju več iz knjig kot iz življenja, so nedvomno narekovale razmere v takratnem revolucionarnem gibanju Albanije. Izvirala je iz težnje, da bi premagali nesporazume, trzavice in frakcionaški boj med posameznimi skupinami, iz realnega razmerja sil med njimi in še iz nekaterih drugih okoliščin, ki jim ni bilo, kot se v zgodovinskih trenutkih pogosto dogaja, prizanešeno z naključji, spletom okoliščin, ki so prav takrat sovpadle. To velja še posebej za izvolitev osebnosti, ki so prišle na čelo začasnega vodstva partije.
Enver Hoxha je prišel do tega položaja predvsem zato, ker je bil Koči Dzodze, človek dokazane revolucionarne moči iz delavskega rodu, takrat zaprt. Drugi dejavnik, ki je vplival na takšno izbiro, je bil tudi ta, da je bil Hoxha sprejemljivejši od kateregakoli vidnega voditelja omenjenih komunističnih skupin. Udeleženci konference so se celo dogovorili, da v začasno vodstvo ne bodo izvolili nikogar izmed tistih, ki so vodili te skupine. Enver Hoxha ni bil eden od njih.
Povedati je treba, da ta zadnji poziv k »ljubezni do srbskega, grškega, črnogorskega in makedonskega naroda« iz resolucije z ustanovne konference KP Albanije po letu 1948 v albanskih uradnih dokumentih ni nikjer več omenjen.
Tempo ro srečanje i Enver jem
»Lahko je presojati stvari s te razdalje,« pravi danes Svetozar Vukmanovič-Tempo, ki se je prvič srečal z Enverjem Hoxho
(»Trud«), na opozorilih, da napadi na partijo, organe oblasti in socialistična načela niso prenehali in da »sovražniki socializma niso opustili svojih ciljev« (Komsomolska pravda«)
•
Predvsem tujini namenjeni tednik »Novo-je vremja« izrecno opozarja, da so na 9. kongresu PZDP »po pravici poudarjali, da je zavezništvo z ZSSR najmočnejše jamstvo neodvisnosti in varnosti Poljske, nedotakljivosti njenih meja.«
Avtor komentarja navaja tri »ključne točke« sklepov poljskega kngresa:
»Prvič — odpraviti napake, ki so jih dopustili v preteklosti. Te pomanjkljivosti so se na žalost nanašale na širok spekter problemov — od kršitve leninskih norm partijskega življenja do zmotne gospodarske strategije, kar je imelo za nasledek globoke disproporce v poljskem gospodarstvu in hudo zadolženost na Zahodu.
Drugič — gre za konstruktivno ustvarjalno delo v mestu in na vasi. Poljski tovariši sami ugotavljajo, da materialna proizvodnja nazaduje, da potenciali dežele še zdaleč niso izkoriščeni, da nazadujeta produktivnost in delovna disciplina, kar vse znižuje splošno učinkovitost gospodarjenja.
In tretjič (kot pravimo, glede na naštevanje, ne pa po pomenu) - gre za dosledni, trdi boj zoper protisocialistične sile, proti sovražnikom socializma, ne glede na njihovo preobleko. Globina in zaostrenost krize na Poljskem pa je, ne nazadnje, povezana z razmahom teh elementov, ki vidijo v razkroju gospodarstva in družbenega življenja pogoj za uspeh potuhnjene kontrarevolucije.«
Glasilo KP Italije »Unita« je ob koncu kongresa zapisalo:
Težko se je znebiti vtisa, da bo kongres PZDP marsikaj postavil pod vprašaj. Težko se je otresti vtisa, da kongres ne pomeni le zmage novatorske struje, ki je zajela Poljsko, temveč dogodek, ki utegne spremeniti politično in idejno obzorje evropske levice, ji utegne vsaj omogočiti, da najde pot iz slepe ulice stare, medle ideološke razprave in zavzeteje poišče rešitev za krizo, ki je zajela industrijsko razvito družbo, ter se pri tem — če bi bilo nujno — nemara tudi razcepi, vendar ne več po starih manihejskih shemah.
Med tistimi, ki tukaj spremljajo poljski kongres, ni lažnega optimizma. Kongres se je končal in Poljake čakajo nove preizkušnje. Prihodnji meseci ne bodo prav nič lahki. Menim, da tovariš Kania ni pretiraval, ko je govoril o grožnji nacionalne katastrofe. Dovolj je, če si ogledaš statistične podatke, gospodarski indeks, predvidevanja. Podoba, ki so jo delegati, ki so prišli v Varšavo iz notranjosti, iz še do včeraj neznanih krajev, podali v svojih referatih, je dramatična, naj ne rečem tragična. Gre za prispevke komunistov, za katere obnova ni abstrakten cilj, niti nekaj, kar so jim vsilili od zunaj, temveč nuja, nujna pot za odpravo vseh nevarnosti, ki grozijo državi, čeprav sodi med svetovne industrijske sile.
Ne gre pozabiti, da so 9. kongres PZDP — ki je v resnici izreden iz vseh zornih kotov — sklicali zato, da bi našli rešitev za tako dramatične probleme. Ali so rešitev našli? Medtem ko dokumenti, analize in načrti kar dežujejo, nam ne kaže drugega, kot da počakamo, da bodo vse to uresničili v praksi. Nekaj je jasno — to ne bodo tehnična vprašanja, zadeva gospodarske tehnike ali vlade. Kot je bilo razumeti na
pomladi leta 1943. »V minulih štirih desetletjih nam je dal Hoxha preveč ,gradi-va\ da ga spoznamo. Rad pa bi povedal, da mi ta knjižni in bledikavi marksist že takrat ni bil všeč. Kasneje sem opazil, da tudi jaz njemu ne ugajam. Takoj sem spoznal, da gre za človeka, ki je vedel o marksizmu več iz knjig kot iz življenja. Poleg tega tudi ni bil prepričljiv, ni napravil vtisa človeka, ki lahko popelje ljudi naprej. Ni imel gonilne, močne sile revolucionarja, voditelja, vodnika.«
»Kasneje sem vprašal Miladina,« nadaljuje Tempo, »kako je Hoxha prišel na ta položaj. Kaj je bil edina rešitev? Ne, mi je odgovoril, Dzodze bi bil verjetno boljši, vendar je bil v zaporu. Sicer pa je to začasno vodstvo...«
Iz te svoje »začasne« funkcije pa je Enver Hoxha le napravil »večno«. Od vsega, kar je počel v svoji dolgi politični karieri in v življenju sploh, je bil medna pri tem najuspešnejši. Izmed sedmih članov prvega vojnega začasnega CK KP Albanije je ostal samo on. Vsi drugi, razen Kemala Stafe, ki je padel leta 1942, so bili ustreljeni, ali pa so si vzeli življenje, umrli v zaporu ali pa so jih politično odstranili.
Kako in zakaj se je to zgodilo, kako se je mogel ta človek, ki si je vse življenje izmišljal in ustvarjal sovražnike, vsiliti albanskemu narodu in se tako dolgo obdržati na njegoviih plečih — na to vprašanje bodo lahko odgovorili šele prihodnji rodovi Albancev, in to šele takrat, ko bodo lahko, kot se je ob podobnih priložnostih v zgodovini že dogajalo, odkrito spregovorili o tem, po marsičem svojevrstnem, diktatorju nad pogumnim narodom.
Toda vrnimo se k prvim korakom KP Albanije, ki so pokazali, da albanska družbena tla niso tako neugodna za njeno preraščanje v borbeno, revolucionarno organizacijo. Ko so ustanovili partijo, je bilo v Albaniji vsega nekaj sto komunistov. Seveda natančnega števila članov ni lahko ugotoviti, toda verjetno jih ni bilo več, saj je KP Albanije, kot je zapisano v njeni zgodovini, imela 700 članov šele pomladi leta 1943, ko je imela svojo prvo državno konferenco.
(Nadaljevanje prihodnjič)
kongresu, gre za to, da je treba nujno poiskati novo sintezo med družbeno demokracijo, politično dialektiko in socialistično gospodarsko strukturo.
Po sedmih dneh skoraj nepretrganih razprav je nekaj zanesljivo res: »Gdansko poletje« je pripeljalo do družbene eksplozije, PZDP pa po enem letu strahotnih spopadov, sporov in krčev niso potisnili v ozadnje. PZDP prežema družbo. Da pa bi to dosegla, jo pogumno in kljubujoč nevarnostim sklenila, da se bo spremenila.
V tem je velika novost. V eni izmed vzhodnih držav — drugi najpomembnejši za ZSSR — je počila politična ovojnica in oblika oblasti, stopili so na drugačno pot, tisto, ki pelje k usklajevanju in pluralizmu interesov, potreb in subjektov. Zgodovinska zasluga PZDP je v tem, da je dojela, da se mora spremeniti sama, če hoče uvesti spremembe na Poljskem.
Človek, ki je sedem dni od blizu spremljal razpravo na kongresu, ki je mesece doživljal strah in bojazni, ki so spremljale mučne priprave na kongres, ne more prikriti vtisa, da to srečanje presega pomen spopada privržencev obnove in konservativcev na Poljskem. To velja tudi za konservativce in novatorje iz drugih delov Evrope. Tudi na Zahodu je treba pretehtati številne zakoreninjene nazore: neuspeh socializma, smrt marksizma, teza, da se zgodovina »realnega socializma« lahko konča le tragično, da se družba na Vzhodu ne more obnavljati. Seznam teh zakoreninjenih stališč je neskončen. To je sad vizije sveta, ki je manihejska in blokirana, ki ne upošteva ustvarjalnosti zgodovine in človeštva — ker se je boji — in ne vidi tretje, četrte, pete poti...
Zahodnonemška »Suddeutsche Zeitung« komentira:
Institucionalizacija partijske demokracije počiva na štirih stebrih. Prvič: svobodne in tajne volitve svobodno imenovanih kandidatov na vseh ravneh. Drugič: omejitev mandatov v partiji in vladi na največ 10 let. Tretjič: pravica do drugačnega mnenja, pravica manjšin do utemeljevanja, pri čemer pa mora tudi manjšina slediti večinsko sprejeti usmeritvi (demokratični centralizem). Četrtič: ustanovitev partijskega parlamenta z novim določilom, po katerem ugasne mandat delegatov na partijskem kongresu šele z novim kongresom. V teh štirih elementih se skriva vsebina, ki bo varovala reforme in novo demokracijo. Do česa lahko privedejo svobodne in tajne volitve, je pokazal že potek sedanjega kongresa. Nosilci mandata in kandidati zanj se morajo truditi, da si pridobijo zaupanje partijskega članstva in to lahko dosežejo le z ustreznim osebnim vedenjem. Blizu morajo biti ne samo partijski bazi, temveč tudi ljudstvu, kajti pokazalo se je, da sega ljudski vpliv globoko v partijo.
Hamburški tednik »Die Zeit«
Poljska je v začaranem krogu: slaba preskrba, nizka produktivnost, nelikvidnost — veliki dolgovi, nezadovoljni delavci, mirujoči stroji in prekinjen transportni sistem. Štirideset odstotkov proračuna gre za različne vrste subvencij. Povprečni življenjski stroški se bodo zato nujno morali povečati. Toda — ali bodo ljudje to sprejeli? Cele ure stojijo v vrstah in potem naj bi še več plačali. Slab začetek novega poglavja.
Na vsak način mora Poljska poskusiti, da bi se iz tega začaranega kroga rešila z lastnimi močmi, kajti z novimi, večjimi krediti skorajda ne more računati. Samo z reformami ne gre. Predolgo bi trajalo, če bi čakali na novo žetev. Takoj se mora nekaj zgoditi, če ne obstaja nevarnost, da bodo izničeni dosežki stavk.
Brez dodatnih kreditov lahko Poljska pospeši le premogovništvo. Domneva: rudarji bodo dobili dodatno oskrbo.
Vsi so za reforme, za katero ne manjka receptov, toda prav tako vedo, da nagonskega nezaupanja do partije, ki je pripeljala deželo na rob katastrofe, ne bo lahko premagati. Mora let 1956 in 1970 obremenjuje partijo prav tako kot strah, da bi lahko prošnje, svarila in patriotični apeli postali nepotrebni.
Pariški dnevnik v angleščini International Herald Tribune«:
V enem letu je poljska kriza, ki se je začela s pomanjkanjem hrane in je povzročila velike politične spremembe, sklenila krog. Ljudje načrtujejo »marše lakote,« vlada pa predlaga povečanje cen za 200-300 odstotkov. Politične spremembe so privedle do novega vodstva, liberalizacije in plašnih reform, vendar gospodarski katalizator, ki je izzval spremembe, še vedno lahko povzroči reakcijo, ki bi lahko zadušila ali pa spremenila tok tega procesa. Partijski voditelj Kania je uspešno manevriral na julijskem izrednem partijskem kongresu, uspelo mu je ohraniti reforme, ki so jih izvedli v preteklem letu in za zdaj je kolikor toliko tudi pomiril Sovjetsko zvezo. Vendar se mora sedaj spopasti s katastrofo v poljskem gospodarstvu.
In še mnenje, britanskega gospodarskega dnevnika »Financial Times«:
»Želel bi voditi partijo skupaj s centralnim komitejem niti na levo niti na desno, ampak naravnost k socialistični obnovi.« Te besede je Stanislaw Kania izgovoril bolj odločno kot običajno pred televizijskimi kamerami na izrednem kongresu poljske partije in označujejo politično pozicijo šefa partije, »zmernega centrista« v nekem okornem jeziku članov partijskega politbiroja. To seveda pomeni nadaljevanje dialoga s Solidarnostjo, privrženost gospodarski reformi in pripravljenost na politične koncesije. Prav tako pa to pomeni tudi kritiko radikalov v Solidarnosti — v strahu, da ne bi sindikat postal tekmec partiji - in odločno zaupanje v vodilno vlogo partije v poljskih zadevah. Večina od petnajstih novih članov politbiroja soglaša s temi stališči, čeprav v vladajočem partijskem organu obstajajo tudi ostrejši in bolj dogmatsko pridušeni toni.
Iz dokumentov izrednega kongresa PZDP
i
Dognati
in odstraniti vzroke krize
Iz poročila o delu delovnih skupin 9. kongresa PZDP
Šestnajst delovnih skupin, ki jih je osnoval 9. izredni kongres PZDP, je končalo svoje maratonske razprave, ki so bistven in neločljiv del kongresa.
Govorniki so odkrito zahtevali, da v partiji ne sme biti antagonizma, zlasti danes, ko je ogrožena enotnost. Neogibni so odkriti razgovori in izmenjave mnenj in le tako je treba uskladiti skupna stališča. Poudarjali so, da je partijski aparat na vseh ravneh doživljal v zadnjem času ostro kritiko in da se mora otresti admi-nistrativno-birokratskega načina dela. Člani te skupine sodijo, da je eden izmed vzrokov za večstranske partijske krize v tem, da vodstvo PZDP ni bilo pod nadzorstvom širokih množic članov PZDP.
Odločno je treba končati prakso kulta osebnosti prvega sekretarja CK PZDP.
Omogočiti leninistične norme pri razvijanju partijskega dela, onemogočati politične napake in zlorabe in definirati vlogo PZDP kot vodilne sile v družbi.
Največjega pomena je odprtost partijskega življenja, izčrpno in pošteno informiranje, to pa bo prispevalo k obnovitvi zaupanja v tisk. Partijski tisk mora biti platforma za partijske razprave in mora imeti spodbujevalno, vzgojno in kontrolno vlogo. Temeljno vprašanje je omogočiti resnično obveščanje in zagotoviti odgovornost novinarjev, članov partije, do partije, in socializma. Partijski tisk se mora bolj 'vpreči v boj proti nasprotnikom našega sistema.
Nujen pogoj za ozdravitev gospodarstva je gospodarska reforma. Če bi jo čim hitreje in temeljito izvedli, bi lahko prispevali k temu, da se izkopljeno iz krize. Sedanji osnutek reforme je zrelejši od prejšnjih. Predlog je, da naj kongres zaveže poslance v Sejmu, da se bodo zavzemali za sprejetje zakona o samoupravljanju v podjetjih.
Skupina je opozorila na nujno potrebo po reformi cen, ki bo tesno povezana s sistemom kompenzacij.
Partiji bo težko znova zagotoviti vpliv na družbenopolitične procese, če ne bo vzpostavila nadzorstva nad trgom. Ugotovili so, da je reforma cen neogibna in da mora biti takojšnja. Toda glavni pogoj za zboljšanje so spremembe gospodarske strukture. Namen je, da se poveča delež tržne -proizvodnje. Danes je poglavitna naloga zagotoviti preskrbo z nujno potrebnim blagom, predvsem z živili, nadalje s cigaretami, milom pralnim praškom in drugim. Delegati so kritizirali to, da se nenadzorovano širi sistem racioniranja. Uresničitev gospodarske reforme naj pripomore k temu, da se bo naše gospodarstvo usmerilo k trgu.
Udeleženci v razpravah so poudarili, da so temelji naše politike prijateljstvo, sodelovanje in zavezništvo s Sovjetsko zvezo in drugimi bratskimi socialističnimi državami, zavezništvo, ki temelji na načelih marksizma-lenini-zma in proletarskega internacionalizma.
Bistvo razprave je bilo stališče partijskih članov do dela in programa Solidarnosti, kakor tudi perspektive in možnosti, da bi vzpostavili med partijskimi organizacijami ter oblastmi in sindikatom odnose na vseh ravneh. Predsedujoči Mieczyslaw Rakowski se je strinjal s tistimi udeleženci v razpravi, ki so govorili o dobrem sodelovanju s Solidarnostjo v tovarnah, pri čemer je izjavil, da je teže sodelovati s sindikalnimi oblastmi na regionalni ali centralni ravni. Takšna tandenca na tej ravni v sindikatu ima politične aspiracije, ki so pogosto protikomunistično obarvane. V resoluciji te skupine je rečeno, da so sindikati pomemben člen v razvijanju socialistične demokracije. Partija izraža pripravljenost, da sodeluje s celotnim sindikalnim gibanjem, ki mora ravnati skladno z ustavo ljudske Poljske in statuti sindikatov, v prihodnje pa tudi v skladu s sindikalnim zakonom.
Člani ustrezne skupine so poudarili nujno potrebo, da bi izdelali nov sistem kadrovske politike, ki bo dosledna in ki bo temeljila na jasno določenih in družbeno sprejemljivih merilih. Koncepcija takšne politike mora biti tesno povezana s cilji gospodarske reforme. Razširiti je treba socialno osnovo, iz katere bodo prihajali upravljalski kadri in novi ljudje, izvoljeni na položaje, za katere imajo ustrezne poklicne in politične pogoje in moralne vrline.
(Iz poročila »komisije Grabskega«)
Kot je ugotovila komisija, gre vzroke za sprejemanje samovoljnih sklepov in pomanjkanje občutka odgovornosti pri oblikovanju in izvajanju sklepov v dobršni meri pripisati dejstvu, da odgovornost politbiroja in vlade dejansko ni bila definirana.
Ker so si nekateri člani politbiroja prizadevali okrepiti svoj vpliv, je Edward Gierek pod vplivom različnih skupin in osebnosti dopuščal takšno ravnanje, pripravljeno sprejel laskanje in se čedalje bolj imel za utelešenje modrosti in nezmotljivosti. Okrog njega je začel nastajati nenavaden kult osebnosti, k temu pa je prispevalo tudi dejstvo, da v partijskem statu-ru niso bila definirana pooblastila in vloga prvega sekretarja CK. To je moralo sprožiti nastanek naformalnih skupin in je pripeljalo do tega, da je bil del upravljalskega aparata pod vsako kritiko. Prevlada članov vlade v politbiroju je imela posledice. Vlogi premierja so v politbiroju pripisali preventivni pomen.
Za dejavnost politbiroja in vlade v sedemdesetih letih, še zlasti v drugi polovici, je bilo značilno pretirano število resolucij, sklepov in programov, ki so jih sprejemali, ne da bi jih preverili. Pomanjkanje učinkovitega političnega nadzora nad dejavnostjo vlade je bilo huda napaka. Državni in partijski aparat sta se izvajanja sklepov čedalje bolj lotevala zgolj formalno. To je povzročilo veliko škodo mnogim aktivistom.
Neskladnost med čedalje bolj težavnimi razmerami v državi in predstavo, ki jo je o tem
ustvarjala tako imenovana uspešna propaganda, se je čedalje bolj poglabljala. Oblasti so se nehale meniti za kritike in so le nerade sprejemale informacije o gospodarskih težavah. Celo kritikam skupine svetovalcev prvega sekretarja niso posvečali nikakršne pozornosti.
i Takšne razmere so bile možne zato, ker so od zgoraj narekovali ideološko in politično življenje znotraj partije, pa tudi delovne načrte partijskih organizacij. Zato je bilo partijsko življenje v dobršni meri formalizirano, pobuda in samostojnost partijskih enot pa omejeni. Vloga delavskega samoupravljanja v tovarnah in ustanovah je bila omejena, enako pa velja tudi za druge oblike samoupravljanja. Ustavno načelo družbenih posvetov je postalo le formalno in so ga naposled opustili.
Politbiro se ni loteval analiz strateške narave, od CK pa ni terjal sklepov o zadevah bistvenega pomena.
(Iz poročila osrednje partijske kontrolne komisije)
V	obdobju od 1971. do junija leta 1981 je stopilo v partijske vrste več kot 1,560.000 kandidatov, kar pomeni, da se je članstvo partije zelo povečalo. To pa je hkrati s premajhno krepitvijo dejavnosti mnogih osnovnih partijskih organizacij, podcenjevanjem čedalje pogostnejših primerov, ko so delavci in kmetje zapuščali partijske vrste, kakor tudi malomarnostjo v ideološkem in vzgojnem delu moralo negativno vplivati na moč in kohezijo partije. V tem obdobju je odšlo iz partije več kot 500.000 ljudi, zvečine delavcev in kmetov.
Ideološka popustljivost do tako imenovanega »modernega načina življenja«, ki mu je podlegel del vodilnih kadrov, je pripeljal do kršenja etičnih in moralnih načel. Ta tendenca se je na zunaj izražala med drugim v želji po hitrem pridobivanju dobrin. Takšno ravnanje so še pospeševale nepravilnosti v sistemu cen, plač, premij in zaslužkov, ki ni bil vedno usklajen z delom ljudi na določenih položajih in v nekaterih poklicih; velik delež pri tem so imele tudi napake v finančni politiki.
Veliko moralno škodo je partiji prizadejal tudi sistem favoriziranja, pretirana podrejenost nadrejenim, želja, »pridobiti si dober in varen položaj«, včasih pa ga pridobiti tudi za člane družine; favoriziranje pri urejanju stvari za prijatelje, pristopanje k različnim klanom, premeščanje nesposobnih ljudi na druge, podobne ali celo boljše in odgovornejše položaje, vsekakor pa na položaje, na katerih so imeli najmanj enako plačo.
V	obdobju od 1971. do 1980. leta so osnovne partijske organizacije, partijski komiteji in komisije za partijsko kontrolo izključili iz partije več ko 58.000 ljudi, med njimi 1566 voditeljev podjetij in ustanov.
Nad 40 odstotkov izključenih ljudi je zagrešilo različne zlorabe, izkoriščali so svoje položaje, da bi si pridobili osebno korist, niso spoštovali temeljnih načel dobrega upravljanja ali pa so prikrojevali podatke o izpolnjevanju proizvodnih načrtov pogosto zato, da bi dobili premije, ki jih niso zaslužili.
Po dogodkih v juliju in avgustu in spremembi v partijskem vodstvu so nastale ugodnejše možnosti za bolj učinkovito delo komisij partijske kontrole. V primerih, ko so bile obtožbe dokazane, je centralna komisija za partijsko kontrolo na 6., 7., 8. in 9. plenumu centralnega komiteja predlagala, da 16 članov in kandidatov za člane centralnega komiteja in dva člana centralne komisije za partijsko kontrolo odstranijo iz centralnega komiteja in proti njim uvedejo partijske sankcije. Centralni komite je predloge sprejel.
V	petnajstih primerih, ki jih je raziskala centralna komisija za partijsko kontrolo - gre za bivše člane centralnih partijskih organov in vodilne kadre, ki jih je imenoval centralni komite - se je preiskava končala z izključitvijo iz partije, 29 ljudi pa je bilo kaznovanih. Na pobudo centralne partijske komisije so 36 ljudi odstavili z najvišjih položajev na centralni in vojvodski ravni. Zaslišali so 28 ljudi. Še vedno je 15 primerov, ki jih je treba raziskati. Pri presojanju se je centralna partijska kontrolna komisija opirala na izsledke preverjanja, ki je bilo stvar državnih kontrolnih organov in predvsem kontrolne komisije.
Po 6. plenumu centralnega komiteja je na centralno partijsko kontrolno komisijo prispelo kakih tisoč različnih primerov v obliki pisem, anonimnih pisem, izjav, izrečenih na sestankih osnovnih partijskih organizacij in objavljenih v tisku, v katerih je šlo za obtožbe proti nekaterim tovarišem na najvišjih položajih v centralni in lokalni upravi, podjetjih in partijskih organizacijah na vseh ravneh. Centralna partijska kontrolna komisija je več ko 130 takih primerov predložila vrhovni kontrolni komisiji, da jih razišče. Večina obtožb v takih oblikah je bila v celoti ali deloma potrjena. Na podlagi dokazov, ki so jih zbrale vrhovna komisija in vojvodske kontrolne komisije, so uvedli partijske sankcije proti vsem, o katerih sougotovili, da so krivi.
Hkrati pa so, ko so dognali, da so nekatere obtožbe neutemeljene, oprostili 33 tovarišev na centralni in vojvodski ravni. Vendar pa je bilo izključenih iz partije 885 ljudi, med njimi 508 ljudi, ki so bili prej na najvišjih položajih. Druge sankcije so vpeljali proti 1477 ljudem in o preostalih primerih gre preiskava zdaj h koncu.
Od 6. plenuma centralnega komiteja do 10. junija 1981. leta so centralne kakor tudi lokalne partijske kontrolne komisije proučile obtožbe proti članom partije zaradi zlorabe položaja z namenom, pridobiti si osebno korist. Obtožbe so prispele v več kot 16.000 pismih, pritožbah, anonimnih pismih in še drugače. Komisije so ugotovile, da so obtožbe deloma ali v celoti utemeljene proti 4990 ljudem, medtem ko so je pokazalo, da so obtožbe proti 11.104 ljudem povsem brez podlage.
Ti podatki ne pričajo samo o nepravilnosti in neresničnosti široko razširjenega mnenja o splošni nemoralnosti najvišjih partijskih kadrov, temveč o hotenih klevetah proti njim.
Rimsko poletje
»Delaj kar se da malo in še tisto malo raje prepusti drugim!«
Spadolini pravi, da njegova vlada ne bo
»letoviška«
Rim, julija (od našega dopisnika) — Kaj nihče več ne spoštuje parlamentarnih počitnic? Ta zdrava, vsega spoštovanja vredna navada je nekdaj omogočala nogometašem, politikom in drugim sezoncem, da so si oddahnili in se pripravili na jesenske spopade, predvsem pa si je od politične sezone lahko oddahnilo ljudstvo. Danes pa, kamorkoli pogledaš, v Varšavo, Pariz, Beograd ali Rim, kongresi, nacionalizacije, stabilizacija, vladna kriza, skratka pre-kucije.
~T Rimu so včasih politiki poskrbe-/ li, da so do poletja postorili, kar ^7 je bilo treba, pospravili predale ▼ in nasprotnike in se potem do jeseni umaknili, pa čeprav so pogosto pustili na straži samo »letoviško« vlado, ki ji je bilo usojeno živeti eno samo poletje pa morda še kanček jeseni zraven.
Zadnja leta ni nič več tako kot včasih — če niso predčasne volitve, je vladna kriza, če ni vladna kriza, je škandal. Treba bo torej počakati do avgusta, ko bodo velike tovarne zaprle vrata in bo šel delavski razred na počitnice — kar za mnoge pomeni v »kopalno kad — za njimi pa bodo šli uradniki, trgovci in pratež, in v Rimu, ki bo tak kot med splošno stavko, tudi politikom ne bo preostalo drugega, kot da zapro trgovino in si gredo iz molčečega mesta okrepit telo in duha v kraje, kjer tišina šepeta.
Politika gor ali dol, v Rimu je kajpada kljub vsemu zagospodarilo poletje. V tej vročini se ni čuditi, če ima človeka, da bi se ravnal po zapovedi, ki sem jo nekoč videl zapisano na neki bencinski črpalki: Delaj kar se da malo in še tisto malo raje prepusti drugim. A kako prav je imel Spadolini, ko jc rekel, da njegova vlada ne bo letoviška! Vsak dan prinese nov dogodek, časopisi novo senzacijo. Menažerji, združeni v FIUDAC (italijanska federacija župnijskih zvez zaposlenih pri bogoslužju), so si po 20-letnih pogajanjih pridobili sindikalne pravice: osemurni delavnik, mesec dni počitnic, plačane nadure in vsako leto dva tedna »seznanjanja z liturgičnimi novostmi« (idejno-politično izobraževanje). Dolar tolče vse rekorde (na italijanskem finančnem trgu mu vsaj približno sledi le še dinar), tako da se nekaterim toži po nekdanjih čvrstih tečajih, milanska borza doživlja take pretrese, da se varčevalci boje novega leta 29, na jugu pa se pripravljajo na »paradižnikovo vojno«. Predelovalci imajo še od lani polna skladišča konservi-ranega paradižnika na sto načinov in nočejo skleniti odkupnih pogodb s kmeti. Paradižnika bo, hvala bogu, spet več kot preveč, EGS in vlada bosta plačala kmetom, paradižnik pa bodo pomečkali z buldožerji. In to pri teh cenah goriva!).'
V Rimu so obsodili Mehmeta Alija Agco na dosmrtno ječo. Atentator je proces boj-
kotiral. Zahteval je namreč, da mu sodi vatikansko sodišče, da je nezaupljiv, nemara ni čudno, ko pa rimske sodnike vsevprek zmerjajo, da se vdinjajo oblastem, milanske pa, da so pokorni komunistični partiji.
Krščanski demokrati se z divjimi spopadi med strujami pripravljajo na zasedanje nacionalnega sveta, nekakšnega strankinega parlamenta. Zdaj je modno govoriti o krščanski demokraciji samo najslabše in tega se držijo tudi krščanski demokrati sami. KD je ob palačo Chigi, zdaj pravijo, da je izgubila tudi nadzor nad vojsko in nad špijoni. Nadzor nad tiskom so izgubili že zdavnaj — tam zdaj, tako vedo povedati, napredujejo komunisti. Komunisti so uradno nazadnje organizirali festival žensk v Benetkah in Pietro Ingrao se je javno pokesal svetohlinstva, ki je nekoč vladalo v partiji glede na odnose med moškim in žensko. Zaradi tega je svoj čas trpel tudi Togliatti, ki je zapustil legitimno ženo in je živel s sedanjo predsednico parlamenta Milde Jotti. Toda Giancarlo Pajetta, vsaj tako velik komunist kot Ingrao, kljub sedmim križem javno trdi, da on zaradi svetohlinstva, kar zadeva ženske, ni nikoli trpel, on že ne.
Na skrivaj menda komunisti po kosih prevzemajo oblast v največjem italijanskem dnevniku »Corriere della Sera«. Novi glavni urednik Cavallari? Komunist. Dva njegova pomočnika? Komunista. Novi urednik kronike? Komunist. In tako dalje. Iz lista je odšel Alberto Ronchey, Cavallarijev tekmec za glavnega urednika. Kje je zdaj, bomo videli malo pozneje. Gdšel je tudi Enzo Biagi, eden najbolj zgovornih italijanskih novinarjev, ki je najprej javno nastopil zoper svoje kolege in urednike, vpisane v tajno prostozidarsko ložo P2, potem pa je zaloputnil vrata. Zdaj se je po krajšem kulturnem molku pojavil pri konkurenci - v rimskem dnevniku »La Repubblica« in v milanskem tedniku »Panorama«. Mesec dni nisem pisal, pravi, pa kaj se je medtem zgodilo? Nič posebnega. V bistvu je vse tako kot prej.
Najslavnejši občinski svetovalec v Italiji
Ali potemtakem živimo od muh enodnev-
nic? Tudi Če poslušamo rimskega občinskega svetovalca za kulturo Renata Nicoli-nija. »Smo ustvarjalci enodnevnega, izvabljamo na površje duha novega mesta, v katerem se dogaja vse mogoče,« pravi ta »najslavnejši občinski svetovalec v Italiji«.
Renato Nicolini je predvsem kralj »rimskega poletja«. Rimsko poletje, ki se je zečelo konec junija in bo trajalo tja do konca septembra, je zdaj na eni strani rimska opera z Aido v Karakalskih termah z vstopnicami do 18.000 lir, na drugi strani koncerti Akademije Svete Cecilije na Ka-pitolskem trgu z vstopnicami po enotni ceni 3000 lir. Rimsko poletje je pravkar končani »Tretji mednarodni festival pouličnega cirkusa« Via Giulia, pa filmski maraton, ki se bo začel 1. avgusta v improviziranih dvoranah pod milim nebom od Konstantinovega slavoloka, na katerem bo največje platno za filmski spored pod geslom bratov Lumiere »Film je izum brez prihodnosti«, do Palatina, vmes pa indijski film, ameriški črnski film, filmi super 8, najlepši nemi filmi itd. itd., da Sordija, Troisija, Gassmana in drugih, ki bodo sodelovali kot predstavitelji, niti ne ome-' njamo.
Koncerti na Piazza Navona, panazijski festival, festival jazza, ogled Rima pod vodstvom znanih komikov, vse to je rimsko poletje in vse to je Nicolini. Poleg tega pa še načrti za ureditev novih muzejev, knjižnic, kulturnih centrov, avditorijev, gledališč. In sploh bi Nicolini rad, da bi se dalo v Rimu ob vsaki uri kaj početi, vsaj jesti in kupovati. Ta 39-letni arhitekt, amaterski igralec in poklicni politik, ki je bil na zadnjih občinskih volitvah ponovno izvoljen s številom osebnih glasov, ki ga je prekašal samo župan Petroselli, ta komunist, ki je malo »pop« malo »beat« in malo »under-ground«, vsekakor pa ne dovolj »resen« in slovesen, da bi ga lahko imeli za »klasičnega« komunista, ki ga mučijo skrbi za narodov blagor, ima prijateljev gotovo več kot sovražnikov, teh pa, bogme, nima malo. Nasprotniki »vaških veselic« in pristaši »evropske« kulture mu očitajo, da zapravlja denar za pogrošne prireditve, da hoče vse napraviti sam, da obljublja vse mogoče in potem ne napravi ničesar, da je narcisoiden in sploh, da je mislil prirediti na Circo Massimo dirko z vozovi kot v Ben Huru in povečati trg Navona, da bi bil spet tak kot v 17. stoletju.
Toda dejstvo je, da je bil »prednicolinski« Rim ob večerih zapuščen in da se je človeku lahko pripetilo kvečjemu, da so ga okradli. To se mu lahko pripeti še vedno, a poleg tega še marsikaj drugega. Na zimskih trgih je ob večerih spet živahno, nad Tibero se bliskajo ognjemeti, po reki plove turistična ladja, na obrežju je razstava italijanskih dežel, v Angelskem gradu razstavlja kipar Hajek. Septembra pa bodo uprizorili Tosco, ki se bo selila od Angelskega gradu preko trga Farnese do Sant' Andrea della Valle, kot je pač v resnici bilo.
Andreotti ceni Miničevo lucidno analizo
Vsega tega ne organizira Nicolini, a gotovo je, da je ta kuštravi, vedno nasmejani svetovalec spiritus agens rimske kulture, o katerem se je med nedavno volilno kampanjo največ govorilo. Vsekakor neprimerno več kot, na primer, o Giuliu Andreottiju, prvaku krčanske demokracije, ki je bil predsednik vlade v letih zgodovinskega kompromisa in nacionalne solidarnosti, skratka v času, ko so bili komunisti z eno nogo v vladi, z drugo pa v opoziciji.
Andreotti se je po letu 1979 umaknil iz tekmovanja za najvišje položaje, vendar malokdo verjame, da je ta odločitev res dokončna. Spomnijo se ga navadno, kadar izbruhne kak' škandal — vedno se najde kdo, ki se vpraša, ali ni za vsem tem Andreotti — ali pa kadar izide kaka njegova knjiga. Prebrali smo si torej tudi mi njegov »Dnevnik 1976-79« in pobrali iz njega nekaj ocvirkov za jugoslovanskega bralca. Bilo je neposredno po podpisu osimskih sporazumov in Andreotti piše o odnosih z Jugoslavijo in o Jugoslovanih umirjeno in s spoštovanjem.
»Problem Slovencev v Furlaniji-Julijski krajini smo proučili z mešano delegacijo, ki sega od nekega duhovnika do senatorke Gerbčeve,« je zapisal 8. avgusta 1977. »Večina bi hotela imeti enotne normative, toda položaj je v resnici precej različen.« Še lapidama ocena srečanja z Miničem 15.
novembra istega leta (Cenim lucidnost njegove analize in uravnoteženost pri najbolj žgočih mednarodnih problemih) in že smo pri ugrabitvi Alda Mora. »Freato (Morov tajnik, op. p.) mi je prišel povedat, da bi Eugenio Carbone — ki se je pogajal z Jugoslovani o osimskih sporazumih — lahko koristno posredoval pri Titu, da bi pridobil za sodelovanje šefe držav, ki bi lahko imeli kake informacije, četudi posredne, ki bi nam lahko pomagale rešiti Mora. Čeprav mi je bilo jasno, kako občutljiva reč je to, sem privolil. Carbone je sprejel nalogo, me prosil za pismo, ki sem ga pri priči napisal, in takoj je odpotoval.«
Bilo je 26. aprila 1978. Štiri dni pozneje piše Andreotti: »Jugoslovani so razumeli, za kakšno prošnjo gre, in so ukrepali. Tito je pisal Gadafiju, Fidelu Castru in tudi Bumedienu in jih prosil, naj sodelujejo z nami.
6. maja 1978: »Carbone: na Titov poziv je Arafat odgovoril s sporočilom Rdečim brigadam. Castro se je nekoliko čudil, da se obračajo nanj, vendar je obljubil, da bo pomagal. Tripoli in Alžir molčita, vendar so se obrnili tudi nanju.« A že dan pozneje: »Gadafi je poslal poslanico Gospe Moro in izjavil, da je pripravljen pomagati pri iskanju rešitve; gre za odgovor na Titovo pismo.«
8. julija istega leta, ob Pertinijevi izvolitvi za predsednika republike, se je Andreotti vprašal: »Je mar star?« A si takoj optimistično odgovoril: »Titov zgled nam kaže* da se na to ni treba ozirati.«
Bil je čas, ko so bili »naši odnosi odlični«,: kot je povedal takratni predsednik vlade 1. novembra 1978 svojemu gostu kanclerju. Schmidtu. V nekoliko drugačnem kontekstu je to ponovil le dva tedna pozneje iraškemu predsedniku al-Bakru ob obisku v Bagdadu, a dobil je presenetljiv odgovor. Pod zaznamkom 18.-19. november piše Andreotti med drugim tole: »Bakr, ki je videti bolj filozof kot general, v resnici ne verjame v kompromisne rešitve. Po njegovem je mogoče rešiti palestinski problem edino z vrnitvijo k predvojnemu položaju, s sožitjem med Arabci in Židi (ampak s tistimi Židi, ki so že živeli tam, ne pa s tistimi, ki so prišli z vseh vetrov na ozemlje, ki ga ne morejo več imenovati domovina). Sadat se slepi in tisti, ki bo prišel za njim, bo raztrgal sporazume, ki jih je on podpisal. Napak ravnajo vsi, ki se hočejo vmešavati, problem morajo rešiti prizadeti sami. Tudi Rusija se moti, ko pogreva take zamisli, kot je ženevska konferenca. V podkrepitev načela, da se nihče ne more sprijazniti s tem, da bi izgubil, kar že ima, nam pravi, da bi se tudi mi prav gotovo oborožili in poskušali ponovno zasesti ozemlja, ki bi nam jih kdo odvzel z vojno. A ko smo pripomnili, da se je pri nas zgodilo ravno nasprotno in da so se z Jugoslavijo — ki je priključila ozemlja, ki so bila pred vojno 40—45 italijanska — postopoma razvili odlični odnosi, je zmajal z glavo in rekel, da nam ne verjame: ,Vidi se, da še niste dovolj močni,*«
Enzo Biagi je zadnjič citiral zlobne jezike, ki pravijo, da je Giovanni Spadolini kot knjižnica brez oken. O Ahmedu Hasanu al-Bakru bi lahko rekli, da je bil kot odprta knjiga.
Ljudstvo v Ostio, elita v Fragene
Toda kdo bi v tej vročini bral knjige? Kdor le more, se gre vsaj za konec tedna malo omočit. Ljudstvo hiti ob koncih tedna v Ostio - hiti je seveda le poetična prispodoba, kajti kolona se začne že pri izhodih iz Rima — medtem ko se elita ali kvazi elita bolj drži v Fregeneju. Bil sem v Fregeneju še pred sezono. Pust kraj. Ravnina, pinije, vile in vilice skrite za ograjami, ceste na križ-kraž kot v Ameriki ali v Rožni dolini, marsikje še ni asfalta, v »centru« dve ali tri trgovine, dva ali trije bifeji. Vse skupaj deluje v predsezoni nekam panonsko.
Zdaj, v juliju, je vse drugače. Berem, da se v Fregeneju zbira če že ne najboljši in najslavnejši, pa vsekakor boljši svet. Fellini je seveda še vedno tu — dopisnik londonskega bulvarskega lista, ki stanuje poleg njega, da se je nazadnje seznanil z njim. Tu je tudi Francesco Rosi, oče »Treh bratov« in pri njem se menda zbirajo taki kalibri, kot so Antonello Trombadori (komunistični poslanec), Giorgio Napolitano (član direkcije KPI), domnevno vodja do-
mnevne prosocialistične struje), Bettino Craxi (sekretar socialistične stranke), Leonardo Sciascia (Sicilijanec, pisatelj, radikal, ki ga menda zanaša proti socialistom) in Lucio Colletti (socialistični filozof). Če greste na pravi večer k »Mastinu« (ribič, ki je znal kuhati in sta mu svoj čas Fellini in neki njegov prijatelj posodila 150.000 lir, da je lahko začel, zdaj pa zaračuna za kosilo najmanj 25.000 lir), boste nemara naleteli na bivšega ameriškega veleposlanika Gardnerja ali celo Giannija Agnellija.
Toda medtem ko je slavnih filmarjev v Fregeneju vse manj, je menda vse več slavnih novinarjev. Tu tiči že omenjeni Ronchey, tu se vozijo z bicikli na plažo sedanje in bivše. televizijske zvezde Andrea Barbato, Tito Stagno - pa direktor 3. radijskega programa Enzo Forcella.
Forcella se spominja Fregeneja še iz zgodnjih petdesetih let, ko je moral biti še precej drugačen. »To je bil čas nedelj brez kopališč, senčnikov, avtomobilskih kolon in parkirišč. Slekli smo se kar ob avtu pod pinijami, ki jih je bil tri stoletja prej posadil Klement IX. potem pa v vodo, pa med grmovje na malico, in če si imel srečo, si tudi kakšno položil...«
Prvi avtomobil pa ni spodbujal samo erotizma, ampak tudi neposrednejši stik s kulturo. Z avtom je bilo mogoče priti do
Flaianove vile, ki je bila mladim sodelavcem ,Monda* vedno odprta. Pri Flaianu pa si vedno naletel na Brancatija, Fellinija in še toliko drugih.« Zdaj je tam kakih 3000 vil in vsaj toliko imenitnih ljudi. Do avgusta in potem spet septembra. Avgusta bo tudi Fregene zasedlo ljudstvo, »vikendaši« pa bodo odšli na počitnice, kamor pač hodijo, Fregene, 40 km od Rima, je takole bolj za konec tedna, da »skočiš« na morje.
Kam bodo šli torej na počitnice? Kam bo šel novopečeni predsednik vlade Spadolini? Zagotovo v svoj toskanski Castiglion-cello, kjer je »senator z mamo in prijatelji vedno v miru preživljal svoje počitnice na morju«, kot piše »Europeo«, »Spadolini jo je primahal na elitno kopališče Mirama-re in sedel med firenškega župana Piera Bargellinija in Indra Montanellija, ves zavit v neverjetno haljo, ki je skrivala mogočno telo. Kdor ga je videl, komaj rožnatega po mesecih sonca, kajpada še zdaleč ni slutil, kaj se bo zgodilo: halja je zletela proč, bodoči senator pa je bil v hipu na nogah; kot delfin se je pognal v vodo in se z mogočnimi zamahi oddaljil, dokler ni izginil na obzorju. Imeniten plavalec. Kdo bi si mislil?«
Prav res, kdo bi pričakoval kaj takega. In to od človeka, ki še avta ne zna voziti.
Andrej Novak
Aleksander Čakovski: »Blokada« (odlomek 2)
»Kako seje moglo zgoditi, Koba?«
»Blokada,« roman Aleksandra Čakovskega, ki mu nekateri manj zadržani označevalci pravijo kar Vojna in mir dvajsetega stoletja, v svoji osnovni zgradbi trdno sloni na zgodovinskih dejstvih. Pisatelj vodi bralca s sovjetsko-nemških front v Stalinov, Hitlerjev, Churchillov kabinet in druga središča moči ter težišča usodnih odločitev, v diplomatsko-politično in generalštabno zakulisje pa spet nazaj v sredo eksplozivnega Žara v doslej naj večji vojni človeštva. Odlomek je izbral in prevedel Dušan Dolinar, roman bo izšel v začetku prihodnjega leta pri Državni založbi Slovenije.
-^-ekaj časa je bilo vse tiho. Potem bi ponovil Stalin. »Revaz ... Rezo ... Ah, I se je zaslišal glas: — Ime mu je seveda!«
I	Revaz. Revaz Bakanidze. »Re-
X ^ vaz Bakanidze ...« je sam pri se- Stalin je samogibno spustil slušalko na ko-
lena. Spomnil se je, spomnil se je tega človeka. Zmerom mu je rekel enostavno Rezo, nikdar ga ni klical po priimku. Če bi ga bil kdo vprašal, kako se Rezo piše, bi se moral že tedaj krepko potruditi, da bi se spomnil priimka. No, torej Rezo!.,.
Od njunega prvega srečanja je minilo že več kot štirideset let. Skupaj sta bila v tifliškem semenišču. Zdi se, da je bil Rezo tri ali štiri leta mlajši. Bakanidzejev oče je delal v javni knjižnici in tako si je Rezo mogel za dan ali dva sposojati knjige za Sosa.
Tolstoj in Dostojevski, Gogolj in Sčedrin so bili enkrat za vselej izgnani iz semenišča. Rektor semenišča oče Hermogen in inšpektor Abašidze sta se naravnost podila za ljubitelji prepovedanega branja. Nekoč sta zasačila Reza, ki je tihotapil v semenišče dva zvezka Pisareva; zaklenila sta ga v zapor in mu obljubila, da ga ne bosta izpustila, dokler ne prizna, kdo poleg njega še prebira podobno literaturo. Rezo je odsedel pet dni in venomer ponavljal: »Samo jaz. Le jaz, nihče drug.«
Kasneje sta oba živela v Batumu, kjer je Rezo, ki so ga naposled izključili iz semenišča, delal v Mantaševskem zavodu kot strugar. Bil je eden izmed organizatorjev stavke, Josif Džugašvili pa je vodil demonstracije v prid zaprtim stavkarjem...
Čez nekaj let sta se po naključju spet srečala v Sibiriji na neki vmesni postaji, križišču poti v izgnanstvo, ki ju je čakalo
oba, le da v različnih krajih ... In vnovič ju je življenje zaneslo skupaj spet v Batumu, le da tokrat že v letu 1904 ...
In potem? ... Potem je sovjetski narkom (ljudski komisar) za narodnosti Stalin, ki je po Leninovem naročilu prišel na Kavkaz, koder so divjali razredni spopadi, srečal Revaza v Tiflisu, kjer je Rezo delal v revkomu ali v Čeki.
Zadnjič sta se videla v Sočiju, bilo je menda petintridesetega leta. Bilo je to kratko, skoraj bežno srečanje. Stalinu se je nejasno dozdevalo, da se načelnik njegove osebne zaščite trudi, da ga nekdanji prijatelji »ne bi nadlegovali«. A zdaj je Stalin tudi že sam skrbel za to, da se jim je ogibal. Odtlej je preteklo že veliko let, na Revaza je pozabil kakor še na mnoge druge, ki jih je poznal v tistih davnih letih ...
. .. Stalin je prisluhnil. Zazdelo se mu je, da od nekod sliši pridušen glas.
Šele čez čas je spoznal, da prihaja glas iz telefonske slušalke, ki jo še vedno drži v roki.
-	Zdelo se mi je, da niste odložili slušalke.
—	Pa jo odloži ti in se brigaj za svoje reči! je grobo odrezal Stalin. A takoj nato je dodal: — Ne, čakaj! Pripeljite Bakanidzeja k meni. Sem. V stanovanje.
— Toda tovariš Stalin, se je nejeverno odzval Poskrebišev, — saj ne vem, kje naj bi ga iskali! Po telefonu je pripovedoval, da je nekje pod Moskvo, kjer preoblikujejo njegovo enoto, in da pojde čez tri dni na fronto...
—	Poiskati in pripeljati! je ponovil Stalin.
—	Jasne?
Ne da bi čakal na odgovor, je odložil slušalko.
Ob štirih zjutraj se je povzpel v drugo nadstropje. Skozi posebna vrata je stopil v svoj kabinet in se izognil sprejemnici, kjer je sedel Poskrebišev. Toda na mizi Poskre-biševa se je tisti hip prižgala lučka, ki je takoj nato spet ugasnila: na signalni gumb je pritisnil varnostnik v prvem nadstropju.
Odsekano si jo je prislonil k ušesu in rekel:
-	Da?
—	Jaz sem, Josif Visarionovič, se je oglasil Poskrebišev.
Stalin je zdaj znova mislil samo še na to, kaj bodo pokazali ogledniški poleti. Na Bakanidzeja je spet pozabil, a tudi če bi ga pomnil, ne bi povprašal, ali se njegovo navodilo uresničuje: Stalin ni nikoli izdajal navodil dvakrat.
- Kaj bi rad? ga je nejevoljno vprašal Stalin.
- Artemjeva! je ukazal Poskrebiševu, ki se je prikazal ob pritisku na zvonec.
Poskrebišev se je spet prikazal čez kako minuto in povedal, da je Artemjev odpotoval v Tulo. Pri telefonu je njegov namestnik.
Stalin je vzel telefonsko slušalko in vprašal:
-	Ali že imate rezultate letalske izvidnice?
-	Imamo, tovariš Stalin, se je zaslišal vnet odgovor — o njih smo pravkar poročali generalnemu štabu.
-	In kaj so videli vaši letalci tokrat?
Stalin je bil spet podoben samemu sebi in je postavljal vprašanja mirno, brez naglice.
-	Isto kot že prej, tovariš Stalin, je odgovoril general na nasprotnem koncu telefonske zveze. Na vso moč se je trudil, da bi pridušil vznemirjenost, ki mu je zvenela v glasu. — Po cesti se giblje kolona, sestavljena iz tankov in sovražne motorizirane pehote.
-	Od kod gre in kam?
-	Od Spas-Demenska proti Juhnovu.
-	Kako dolga je kolona?
-	Približno petindvajset kilometrov, tovariš vrhovni poveljnik, je naglo odvrnil general in tiho dodal: - Pred njo nimamo razpostavljenih nikakršnih čet.
Iz tujega tiska
Državi j anska vojna
je zdaj pred vojno z Irakom
Poostrena strahovlada po atentatu 28. junija — Kljub široki in aktivni opoziciji ima Homeini oblast trdno v svojih rokah
Od Mohamada Huseina Beheštija, predsednika iranskega vrhovnega sodišča, »močnega moža« iranskega režima in šefa Islamske republikanske stranke je ostal nepoškodovan samo črni turban, znamenje, da je mož direktni potomec preroka Mohameda. Med vsemi žrtvami eksplozije, do katere je prišlo 28. julija ob 21,05, je je bilo truplo Mohamada Beheštija najbolj razmrcvarjeno. Trideset kilogramov tritola je v Teheranu usmrtilo 74 voditeljev integralistične islamske stranke, med njimi štiri ministre in 27 poslancev; tako je bil »obglavljen« vladajoči politični sloj, ki je po odstavitvi predsednika republike Bani Sadra ostal na oblasti sam.
»čudežu, ki ga je naklonil Alah«, 1 Jv strogo zastraženi palači Islamske republikanske stranke ni bilo, ko je M prišlo do eksplozije, imama Ruho-laha Homeinija. Moral bi bil osebno določiti kandidata za novega predsednika republike v skladu z volitvami, ki so bile 24. julija, toda bilo je moreče vroče in imam Homeini, ki boleha za srčno boleznijo, se je počutil slabo in je ostal doma. Njegovo načeto ožilje mu namreč ni dovolilo, da bi zapustil svojo skromno rezidenco v severni mestni četrti Teherana. Zdravniki so bili že nekaj dni v skrbeh za njegovo zdravje. Pri dopolnjenih 82 letih je moral »stari lev« islamske revolucije premagovati hude napore številnih izčrpavajočih in pogosto dramatičnih sestankov, pa tudi osebne drame, med katere šteje tudi odstavitev predsednika republike Bani Sadra, ki je bil svoj čas njegov »najljubši sin«.
Satsana. naslednica šahovega Savaka
Po 12. juniju, ko je šel Bani Sadr v ilegalo, se je državljanska vojna, ki se razvija vzporedno z vojno med Iranom in Irakom, še bolj razmahnila: atentati v svetem mestu Qom, v Tabrizu in v glavnem mestu kurdske province Mahabadu. Demonstranti so v mestih Rašt ob Kaspijskem morju in v Hamadanu, rojstnem kraju Bani Sadra zažgali portrete ajatole Homeinija.
V soboto 27. junija pa se je zgodilo še nekaj hujšega. Peklenski stroj, skrit v mikrofonu, je ob eksploziji izmaličil obraz Ali Hameneija, »ajatolo svetega petka« (verski obred je opravljal z brzostrelko v roki) in vojaškega svetovalca ajatole Homeinija. Prava vojna proti Homeiniju in proti teokratskemu režimu mul pa je izbruhnila z eksplozijo bombe, ki je usmrtila ajatolo Beheštija in 73 drugih integra-lističnih voditeljev.
Sawana (nova tajna policija islamskega režima. ki je zamenjala razvpito šahovo tajno policijo Savak, obdržala pa enako strukturo, enake metode mučenja in nasilja in pogosto iste agente) je takole rekonstruirala atentat. Teroristi so s pomočjo šolskih slug sosednje šole namestili eksploziv v vdolbini stene nekega razreda te šole, se pravi ob steni, ki je delila šolski razred od konferenčne dvorane v sosednji zgradbi, v kateri so se zbrali islamski voditelji.
Sadra niso izgubili življenja na en mah, je zgolj srečno naključje. Ce bi se bilo to zgodilo, bi se lahko odstavljeni predsednik mirno vrnil v svojo predsedniško pisarno. Toda po ironiji naključja je eksplozija razmrcvarila Beheštija. posrednika in organizatorja. ki sodi k sredinski struji Islamske stranke, živi pa so ostali skrajneži v stranki, kot so javni tožilec Musavi Arde-bili, vodja islamskih študentov Musavi Ko-niha, predsednik parlamenta Hašemi Raf-sandžani in prosvetni minister Džavad Ba-homar, ki je postal novi sekretar Islamske republikanske stranke.
Rešila sta se tudi ajatola Sadek Kalkali, »rabelj z vešali« in organizator represije, ter ministrski predsednik Ali Radžai, ter-cialski in neusmiljen mož, ki je bil včasih profesor na srednji šoli. Ker je bil ubit Behešti, pobornik političnega pragmatizma. bodo odslej drugo fazo islamske revolucije vodili najbolj ekstremistični ajatole in mule; ti bodo dajali ton represiji in smrtnim obsodbam.
Bani Sadr ni prišel »iz lente«
Po eksploziji je v Iranu zavladala strahovlada. Osemdeset tisoč islamskih duhovnikov oznanja v 100.000 džamijah vrnitev v najbolj obskurni srednji vek; zahtevajo dokončni obračun z »velikim satanom« napredka, obračun z »munafkinom« (islamski odpadnik) Bani Sadrom. Bani Sadr. ki je bil 1980 izvoljen za predsednika republike s 76 odstotki glasov, je v enem letu postal »agent CIA« (študenti, ki so zajeli ameriške talce, so potvorili dokumente, ki naj bi odkrivali njegovo povezavo s CIA). Zdaj je politični emigrant v Parizu.
Bivši vrhovni poveljnik oboroženih sil, ki se je stoodstotno posvetil vojni proti Iraku, je v trušču bobnajoče propagande postal »špijon Sadama Huseina«, se pravi iraškega predsednika. Bani Sadr, zvesti pristaš ajatole Homeinija, ki je med imamovim izgnanstvom v tujini zvesto stal ob njegovi strani, je čez noč postal »javni sovražnik številka ena«. Njegove progresi-stične ideje — mešanica islamizma, demokracije in socialdemokracije — so naenkrat postale »smetišče, ki ga je treba zažgati«. Iz svojega skrivališča v Teheranu (zatekel se je v vojašnico letalskih kadetov, je po-
skušal zaustaviti propagandistični val ki je iz njega hotel napraviti »novega šaha«. Bani Sadr je vzhodnjak in kot tak fatalist. Nikoli ni imel dovolj energije, da bi na dogodke reagiral s silo in tudi svoje stranke ni ustanovil. Svoje misli zaupa magnetofonskim kasetam, ki so v Iranu učinkovito propagandno sredstvo, preizkušeno že v času islamske revolucije proti šahu; razen tega se oglaša tudi preko prepovedanega časopisa Islamska revolucija.
Iz svojega skrivališča je bivši predsednik obsodil atentat na sedežu Islamske revolucionarne stranke, priznal je, da je delal napake (na magnetofonski kaseti je moč slišati tele njegove besede:« Delal sem, kot sem najbolje vedel in znal, toda glas sovražnikov je bil močnejši. Sedaj je na vrsti iransko ljudstvo, da se dvigne.«). Irancem je povedal, da se bo vojna proti Iraku končala s katastrofo, če ne bo on vodil iranske armade kot vrhovni poveljnik. Zaradi teh neverjetno zmernih stališč ga niso obdolžili, da je kriv za atentat z dne 28. junija, ajatola Homeini pa mu je preko svojega sina Sejeda (ta je bil od nekdaj tajni posrednik med enim in drugim) sporočil, da mu je pripravljen vse odpustiti, če le »pride iz teme« in če se ne postavi na čelo opozicije.
Odstavljeni predsednik pa ni hotel »iz teme«, marveč je Homeiniju napisal pismo, v katerem je ostro kritiziral represijo in nasilje, gospodarsko krizo ter korupcijo in nasilnost teokratske oligarhije. Bani Sadr je v prepričanju, da se bo po dolgem političnem boju vrnil na oblast, pozval Homeinija, naj ne podpira več Islamske revolucionarne stranke. »Ljudstvo zaupa imamu (Homeiniju) je pisal Bani Sadr, prezira in sovraži pa tolpo, ki se je zbrala okrog njega in ga vara.«
Fronta opozicije * V
V deželi, ki je izčrpana zaradi vojne z Irakom in zaradi hude gospodarske krize, se nekdanji predsednik poteguje za vodstvo nad vsemi demokratičnimi silami v deželi, ki nasprotujejo nasilnosti Islamske revolucionarne stranke. Ta fronta je zelo široka.
Z Bani Sadrom so pritegnili nekateri verski voditelji, na primer Ali Teherani iz svetega mesta Mešed, ajatola Zandžani in ajatola Pafandide, po poli brat Homeinija; vsi imajo široko zaslombo v vrstah vernikov. Tudi ajatola Šariat Madari, ki je sedaj v hišnem priporu, je dal Bani Sadru, sicer zelo previdno, na razpolago svoja politična oporišča v Azerbejdžanu. Vodja kurdskih upornikov Abderaman Gasemlu pa je bivšemu predsedniku republike ponudil zave-
• Z odstavitvijo predsednika iranske islamske republike Bani Sadra (pa tudi z azilom, ki ga je dobil v Francijij je vojna med Iranom in Irakom nekako spravljena »v hladilnik«, pojavljajo pa se prvi simptomi državljanske vojne, katere izid je popolnoma negotov. Gotovo je le to, da bo dolga. Medtem ko razne politične sile »stoje ob oknu«, opazujejo in čakajo, drsi država v vedno večji gospodarski kaos.
tišče med svojimi bojevniki, ki jih je 100.000. Mala buržoazija s teheranskega bazarja, ki se je prestrašila teokratskega režima, ki nasprotuje privatni lastnini, ni v celoti zavrgla Bani Sadra in njegovih »pro-zahodnih« naziranj.
Tudi v gibanju za osvoboditev Irana, ki ga vodi Mehdi Bazargan (bivši predsednik vlade, ki ga je odstavil prav Bani Sadr) in v nacionalni fronti (stranka, vezana na nacionalistične tendence nekdanjega premiera Mosadeka, ki je 1953 nacionaliziral naftno industrijo) ne manjka simpatij za Bani Sadra.
Toda pravi zavezniki odstavljenega predsednika so »ljudski mudžahedini«, ljudski križarji z bolj ali manj marksističnimi idejami, prepletenimi z islamizmom. Teh je kakih 200.000 in so oboroženi. Prav ti »ljudski mudžahedini« so začeli pravo vojno proti Homeiniju in njegovemu teokratskemu islamskemu režimu.
Še iz šahovih časov so navajeni na ilegalo.
V Teheranu imajo majhno vojsko (kakih
15.000	oboroženih pripadnikov), uživajo dokaj široko podporo pri prebivalstvu, predvsem pri mestnem proletariatu; imajo svojo obveščevalno službo, izšolano v Libanonu, in so sposobni organizirati atentate vsake vrste.
Po tistem, kar je povedal Homeini, so oni organizirali atentat na sedežu Islamske revolucionarne stranke; oni naj bi ranili aja-
tolo Hameneija (atentat s peklenskim strojem v mikrofonu) in ubili Mohamada Ka-šoneija, zloglasnega upravnika koncentracijskega taborišča Evin, kjer je glavna teheranska ječa. Po navedbah islamske tajne policije Savvana naj bi »islamski marksisti« pripravili seznam 30 političnih osebnosti, ki jih je treba ubiti.
Šef »ljudskih mudžahedinov« je Bani Sa-drov osebni prijatelj, dvaintridesetletni Masud Radžavi; lani je v intervjuju za neko italijansko revijo v zelo jasnih obrisih opisal položaj v Iranu. Takrat je izjavil: »Konflikt med Bani Sadrom in islamskimi ekstremisti ni toliko politični spopad kot spopad zaradi oblasti. Prej ali slej ga bodo ostranili in takrat bo Bani Sadr videl, da smo imeli prav mi. Potrebna je druga revolucija, ki bi iz Irana napravila laično državo in pometla z duhovniki.«
V tistih dneh, ko se je Bani Sadr, takrat še šef države, tajno sestajal z Radžavijem, je kot predsednik republike zavrnil »ljudske mudžahedine«, ki so pritiskali nanj, naj pozove Irance k državljanski vojni. Tudi ni hotel mobilizirati tistih vojaških enot, predvsem letalstva, ki so mu bile neomajno zveste. »Bani Sadr še vedno zaupa Homeiniju, toda čas je že, da se doba čakanja neha,« je takrat za italijansko revijo »Panorama« izjavil poslanec Salamatian, eden od ožjih sodelavcev Radžavija in nekdanji direktor časopisa Islamska revolucija. Toda Bani Sadr je v svoji politični strategiji računal na to, da bo postopno prepričal ljudstvo, ker je bil trdno prepričan, da sta obsojena na neuspeh tako državni udar kot zatekanje k množičnim demonstracijam in k mobilizaciji množic.
Homeini ima vse vzvode oblasti
Dokler je Homeini živ, ima Islamska revolucionarna stranka v svojih rokah vse vzvode oblasti: množična občila, del armade, tajno policijo Savvana ter vrsto privatnih milic, kot so pasadrani (čuvarji revolucije), komiteji (politična policija v mestnih četrtih in po vaseh), hezbolahe (škvadristi Alahove stranke) ter tolpe lumpenproleta-riata, ki jih vodijo bivši kaznjenci in študenti, ki so pripravljeni v imenu preroka zagrešiti kakršenkoli pokol.
V deželi, ki jo razganjajo nacionalizmi (ni pokrajine, kjer ne bi bilo gverile na plemenski osnovi) in v katerih se država identificira z najbolj neusmiljenim državnim nasiljem, pooseblja islamska duhovščina nacionalno enotnost. Islamska revolucionarna stranka ima svoje strankarske izpostave po džamijah, mula pa je sekretar strankine sekcije.
Islamska hiearhija deli med najbolj revne in brezposelne — mostazafine — dohodke, ki jih prinaša naftna industrija. V Teheranu dva milijona lumpenproletarcev prejema podporo od islamskih duhovnikov. Ti ljudje za nasprotno uslugo navdušeno manifestirajo in v vsem podpirajo režim ter so popolnoma in v vsem na razpolago novemu sloju malih birokratov, ki dele podpore, hrano, manjše in večje usluge, skratka, ki skrbijo, da ta množica polproletariata sploh preživi.
Islamska revolucionarna stranka je s spretnim manipuliranjem te množice spodrivala Bani Sadra z njegovih pozicij; najprej so iz predsednika republike napravili voditelja opozicije, potem begunca, ki ga iščejo vse policije režima; zdaj je emigrant. Nekateri diplomati v Teheranu pravijo: »Kdor je napovedal vojno Homeiniju, jo bo težko dobil, v vsakem primeru pa bo vojna izredno dolga.«
Rehabilitirane stranke
Terorizem, nejasna prihodnost, marksistične in modernistične ideje, vse to spravlja v strah povprečnega Iranca. Po atentatu 28. junija so se liberalni opozionalci Me-hedija Bazargana vrnili v parlament in še na misel jim ni padlo, da bi šli z Bani Sadrom v ilegalo.
»Nacionalno enotnost imamo trdno v svojih rokah,« je rekel Homeini, ko je jokal ob krsti ubitega Beheštija. Islamska revolucionarna stranka pa je hotela pokazati, da je pripravljena na dialog z »vsemi silami, ki so zveste islamski republiki«: takoj so legalizirali nekatere stranke. Med temi političnimi izvoljenci so bili: večinska struja »ljudskih mudžahedinov« (marksisti-le-ninisti), gibanje za osvoboditev Irana (vodja bivši premier Bazargan), predvsem pa majhna komunistična partija Tudeh, ki je naklonjena politiki Sovjetske zveze.
Carlo Rossellaj
»Panorama«, Milano
—	Kakšne ukrepe ste uveljavili? je po kratkem premoru vprašal Stalin.
—	Pomočnik komandanta kombrig Jelise-
jev se je odpeljal v Podolsk. da bi tam kar najhitreje spravil v bojno pripravljenost pehotno in topniško šolo. Ukazano mu je odpeljati tečajnike na mejo malojaroslav-skega utrjenega rajona in tam za sleherno ceno zadržati sovražnika. Poleg tega je ukazan alarm na Akademiji vrhovnega sovjeta in na Vojaško-politični akademiji. Obe sta zdaj na taborjenju v Podmoskov-ju. Nadalje___
—	Počakajte, je rekel Stalin. Odložil je slušalko na mizo. vzel svinčnik in si nekaj zapisal na listek. Nato je vstal in stopil h konferenčni mizi. Vsa je bila pokrita z zemljevidi.
Stalin si je izbral enega izmed zemljevidov in s svinčnikom zarisal nanj nekakšno znamenje, se vrnil k pisalni mizi, stoje spet prijel za slušalko in zaslišal iz nje hitro, glasno dihanje. Rekel je:
—	Nadaljujte.
—	Poleg enot. o katerih sem pravkar poročal. se je oglasilo iz slušalke, je zaukazan bojni alarm v Vojaško-politični akademiji in v delih triintridesete rezervne strelske brigade.
—	Je to vse? je vprašal Stalin.
—	Da. tovariš vrhovni poveljnik, je čez kratek čas odgovoril general.
Stalina je vznemiril prav ta premor. Namesto da bi slušalko odložil, je počasi, skoraj zlogovaje dejal:
-	Vprašam vas: je to vse, o čemer morate poročati? In ne da bi čakal na odgovor, je dodal - Želim vedeti vse.
—	Tovariš Stalin, je omahujoče, z razločnim prizvokom strahu spregovoril general, če naj verjamemo poveljniku eskadrilje in letalcem, ki so šli preverjat prvotne podatke letalske izvidnice, potem so sovražni tanki... že prodrli v Juhnov.
Za trenutek ali dva je Stalin molčal. Čutil •je. kako so se mu v hipu osušila usta. Nemci v Juhovu! To pomeni, da so obšli rževsko-vjazemsko obrambno črto...
—	Dovolite, da vam sporočim, tovariš Stalin, je spet spregovoril general, izvidniške podatke smo pravkar sporočili v generalni štab, vendar tam o prodoru nič ne vedo. Poveljnika letalstva moskovskega okrožja polkovnika Sbitova je Abakumov poklical v NKVD in Sbitova že dalj kakor dve uri ni nazaj!
General je govoril čedalje hlastneje, kakor bi se bal, da ga ne bodo poslušali do konca. Nenadoma je utihnil, kakor da se je zbal lastnih besed.
-	Pravilno ste ravnali, ko ste poročali o tem. Potrebujemo resnico, je dejal Stalin bolj mirno kakor prej. - Tudi ukrepali ste pravilno. Za sleherno ceno je treba pre-
prečiti, da bi sovražnik predrl možajsko obrambno črto. Ali me razumete? Zberite vse, kar je v vašem dosegu, in ga zadržite, pa naj stane, kar hoče. Nujno si moramo priboriti pet — sedem dni, dokler ne pridejo rezerve vrhovnega poveljstva. Ste me razumeli?
-	Razumem, tovariš Stalin! - je na ves glas odgovoril general.
-	In še to. Sporočite Artemjevu moj ukaz, naj se vrne v Moskvo. Tovariši v Tuli že sami vedo, kaj je treba delati. Sbitovu sporočite, naj se vrne na svoje poveljniško mesto. Zdaj ni čas za pomenke z Abaku-movom.
-	Toda tovariš Stalin, saj so ga ...
-	Sporočite mu, naj se vrne! je z glasom, ki se je za spoznanje zvišal, dejal Stalin. Nato je odložil slušalko.
Potem je vzel slušalko z drugega telefona, na katerem ni bilo številčnice. Ni povedal, kdo kliče, le rezko je vprašal:
-	Kje je Sbitov?
Nekaj trenutkov je poslušal znani glas. Nato je suho rekel:'
-	Abakumov naj se briga za svoje reči. -Nato je že besno, z neprikrito grajo v glasu pristavil - Nemci so v Juhnovu!
Odložil je slušalko, poklical Poskrebiševa
in mu velel, naj se še enkrat na vso moč potrudi, da bi ga zvezal s poveljnikoma zahodne in rezervne fronte.
In vendar se je Poskrebišev vrnil skoraj pri priči in mu sporočil, da zveze s Konjevom in Budjonnim še vedno ni.
... Stalin je nekaj minut molče korakal po kabinetu sem ter tja. V ušesih so mu še zmerom odmevale besede: »Sovražni tanki... so že prodrli v Juhnov«.
Ni mu bilo treba pogledati na zemljevid, da bi zmogel presoditi, kaj to pomeni. In četudi je držalo od Juhnova do možajske obrambne črte približno sto kilometrov, do Moskve pa več kot dvesto, se Stalin s tem ni tolažil: saj je skoraj sto kilometrov tudi Spas-Demenska do Juhnova.
Poklical je v generalni štab. Kljub zgodnji jutranji uri je bil Šapošnikov že na mestu.
—	Vam je znano, da so Nemci v Juhnovu?
—	ga je suho vprašal Stalin.
—	Da, Josif Visarionovič, je odgovoril načelnik generalnega štaba in v tem kratkem-odgovoru se je skrivalo vse: priznanje o katastrofalnem pomenu dogodka, občutek osebne krivde, a hkrati še strašna utrujenost človeka, ki ni več niti mlad niti pri trdnem zdravju.
Konec prihodnjič
Newyorško poletje
Revni
Američani
«
so v čebričku, ne na morju
Če se za 110 dolarjev odpelješ v srce stare celine, je vprašanje, kdaj se boš vrnil -Kilometre peš od parkirišča do plaže
NEW YORK, julija (od našega dopisnika) — Američani preživljajo poletje bržkone tako kot povsod, pač odvisno od tega. kako globok je žep posameznika. Največja uganka so bogatini, saj jih navadni newyorški smrtniki lahko vidijo le na fotografijah v rubrikah o škandalih, sezona pa prav nič ne vpliva na življenje teh slojev. Nemara so odšli, nemara niso. Tudi v New Yorku je poletje lahko prijetno, če imaš dovolj denarja, da si na strehi postaviš najprej manjši park, nato srednje velik bazen in naposled kar veliko vilo sredi parka.
icer pa bralce bržčas niti ne zanima, kje so poleti petičneži in zvezde. . Vse druge prebivalce New Yorka je mogoče v času poletnih dopustov razdeliti na tiste, ki lahko odpotujejo, in tiste, ki si tega ne morejo privoščiti. Tako kot v vsaki razredni družbi je tudi tukaj jasno, kdo sodi k večini in kdo k manjšini. Sele poleti se v resnici najbolj očitno izkaže, da v ameriški metropoli žive zvečine skromni, za ameriške razmere revni ljudje, celo če ne upoštevamo tistih četrti, ki so podobne Bombaju. Komajda kje na svetu bolj drži tista naša pesmica, ki pravi: »Kdor ima denar, se koplje v morju, kdor ga nima doma v čebričku«.
Čeprav New York leži ob oceanu, je v tem mestu čebriček ulični hidrant za vodo. Policisti v dnevnih poročilih poleti pogosto omenjajo hidrante. Ni je stvari, ki bi lahko bolj razveselila črnsko in špansko mularijo v Harlemu ali Bronxu, kot odprt hidrant, iz katerega na vse strani bruha voda. Ob vlažnih in vročih dneh policija največkrat zapiše v svoje poročilo: včeraj je bilo v New Yorku treba zapreti 1566 hidrantov.
Kdor lahko odpotuje, se umakne, brž ko se začne poletje. Sodeč po srditem boju za newyorške turiste v časopisju, je izbira ogromna.
Poleti je Florida za domače upokojence in aligatorje
Floridi, ki je sicer pozimi priljubljeno turi stično področje. Tamkaj zdaj ponujaj prenočišča po ceni, po kateri si v sezoni n moreš privoščiti niti zajtrka. Moji newyor ški znanci pravijo, da je treba znamenit Florido poleti prepustiti tamkajšnjim upo kojencem in aligatorjem. Poleti so na raz prodaji tudi čudoviti Karibski otoki.
Poglavitna smer dopustnikov je Evropa, ki je spet postala bolj privlačna spričo naraščanja vrednosti dolarja in padca vseh valut na stari celini. Ni mogoče našteti, kaj vse ponujajo različne države v boju za newyorškega oziroma ameriškega turista. Vsakdo se znajde, kakor ve in zna. Tako, sodeč po oglasih, Romuni menijo, da je mogoče dobro spraviti v denar ameriško poznavanje literature o vampirjih, zato propagirajo Romunijo kot državo, ki je ustvarila Drakulo, ni pa znano, s kakšnim uspehom. Nas skorajda ne bi omenili, če ne bi neka grška ladijska agencija, ki se, mimogrede rečeno, imenuje »Karadjor-dje«, v svoji reklami za križarjenje po Sredozemlju navedla tudi Dubrovnika. Bolj varčni ameriški turisti si najbolj belijo glavo z vprašanjem, katera ponudba za prevoz čez Atlantik je najugodnejša. Kar zadeva cene, so ZDA podobne velikanskemu orientalskemu bazarju. Ponudniki blaga ali storitev navajajo cene tako, da bi moral kupec namesto glave imeti srednje velik računalnik, pa bi bil lahko kos zvitim trgovcem. Tako kot v samopostrežbah ponujajo tri pomaranče za .89 centov, funt pomaranč za 1,15 dolarja, vrečko pa za 1,99 dolarja, se tudi letalske družbe in turistične agencije potegujejo za kupce s tako pisanimi cenami prevoza ali celotnih aranžmajev, da ni mogoče ugotoviti, kaj bi bilo za turista najbolj ugodno.
Droben tisk najpomembnejši
Izkušenih turistov ne morejo pretentati oglasi, da jih bodo, denimo, že za 110 dolarjev odpeljali naravnost v srce stare celine. Najprej namreč preberejo tisti del oglasa, ki je natisnjen z drobnimi črkami, in odkrijejo, da je v letalu le pet ali šest sedežev po tej ceni, ali kaj podobnega.
Če ne prebereš drobnega tiska v oglasih, se ti lahko dopustniški načrt kaj hitro spremeni. Tako sta pred dnevi zakonca, ki sta pripotovala 2000 milj daleč s Floride, ker ju je pritegnila cena potovanja iz Bostona v Evropo, morala ugotoviti, da se jima to ne splača. »Že četrti dan tičiva v hotelu na
letališču, in ne veva, kdaj bo prostor za naju,« je žena povedala televizijskemu reporterju.
Kdor si ne želi odpotovati v Evropo ali pa si tega ne more privoščiti, se lahko najprej odloči za Long Island, otok, ki sega kakih 170 kilometrov severovzhodno od Nevv Yorka v Atlantik. Ne vem, če je kdo preštet goste na tem otoku, sodeč po vrstah zagorelih teles, ki leže na kilometre in kilometre dolgih peščenih plažah, pa je mogoče domnevati, da je največ tistih, ki so poleti pobegnili iz Nevv Yorka, prišlo prav na Long Island. Od »Ognjenega otoka«, kjer so plaže po nekakšnem tihem sporazumu »specializirane« za neporočene in ljudi s posebnimi ljubezenskimi nagnjenji ali kako drugo človeško vrsto, do imenitnih Hamptonov, kar trije ali štirje so, je ves Long Island podoben čoveškemu mravljišču. Trenutno je najbolj v modi na peščinah najeti hišo s kakimi desetimi posteljami, nato pa vanjo natlačiti dvakrat ali trikrat toliko ljudi.
Na tisoče Newyorčanov, ki so siti gneče na mestnih ulicah, se najrajši odloči za samoto gričev in jezer na severu države, v zelenem Vermontu ali goratem Nevv Hampshi-ru oziroma Mainu. S podražitvijo bencina ni štet konec le detroitskim vozilom, ki požro ogromno bencina, temveč tudi dolgim potovanjem, tako da se čedalje manj ljudi odloča za potovanje po ZDA do. tistih čudovitih predelov na Zahodu. Nekateri sicer trdijo, da je tudi drugi naftni šok že mimo, zato naj bi poraba bencina spet naraščala, potovanja pa naj bi postala daljša.
Tistim, ki ostajajo v Nevv Yorku, ne kaže drugega, kot da tudi poletje preživijo, kot vedo in znajo.
Kopanje je pravi podvig, pa naj se to še tako čudno sliši v velemestu ob morju. Okoliška mesteca ob morju se otepajo ne-wyorških revežev in plaže so namenjene le njihovemu prebivalstvu. Drugim preostane le nekaj javnih plaž na Long Islandu in v sosednji državi Nevv Yersey. Tja je treba ob sobotah ali ob nedeljah prispeti ob zori, sicer moraš v strahotni vročini pešačiti nekaj kilometrov od parkirišča do plaže.
Vsak se sam zabava v svojem jeziku, ob svoji glasbi
Intelektualci, umetniki in študentje, ki v začetku poletja pobegnejo iz Nevv Yorka, odnesejo s seboj tudi dobršen del zabave. Tako se, denimo, glasbeni festivali preselijo v gozdnati Westchester, severno od Nevv Yorka, ali še dlje, med griče Massachusettsa. Vendar pa v velemestu nikoli ne manjka zabave; to je čas, ko se njegovo pisano prebivalstvo, vsakdo v svojem jeziku in ob svoji glasbi, zabava po parkih, na ulicah in drugod. V vrtu Lincolnovega centra brez premora igrajo boljši ali slabši amaterji, ki nemara upajo, da se jim bo naposled posrečilo priti na festivale, ki se poleti preselijo v bolj sveže kraje. Velemesto tolikšnih razsežnosti kajpada živi tudi- poleti, na Broadwayu, v boemski četrti Greenvvich Village, v kavarnah, kinodvoranah, parkih in ob odprtih hidrantih.
Poletna pripeka pa je kriva prizorov, ob katerih osupnejo celo prebivalci velemesta, ki so sicer vajeni vsega. Pravo vznemirjenje je povzročil neki možak, ki je okoli polnoči nag tekel po tirih podzemske železnice na Times Squaru. Drogirani klateži, ki se zbirajo v tem »policijsko najbolj nadzorovanem uličnem bloku na svetu« na sloviti 42. ulici med 7. in 8. avenijo, so ga za zabavo obmetavali s steklenicami za pivo, dokler se ni zgrudil mrtev. »Niso imeli kaj početi in bilo je vroče,« je za Nevv York Times izjavila neka priča. Psihologi in sociologi se zdaj spet ubadajo z vprašanjem, zakaj velemestno življenje vpliva na ljudi tako, da so ravnodušni in niso pripravljeni tvegati ničesar, da bi branili žrtev.
Dragiša Boškovič
DELO
Anketa Dela: V prvem letu vojne
V tistih hudih dneh, ko nismo pokleknili
Prvi aktivisti Osvobodilne fronte in partizani se spominjajo na usodno obdobje
Prvi aktivisti Osvobodilne fronte, prvi borci-partizani so se odzvali našemu vabilu ob dnevu vstaje slovenskega naroda, naj obudijo spomin na tisto usodno obdobje, ko so se okupatorji polastili naše domovine. Odzvali so se v velikem številu in s svojimi živimi pričevanji prispevali delček k zgodovini. ki so jo soustvarjali. Danes objavljamo tretji in zadnji del njihovih spominov na prvo iskro upora leta 1941.
JOŽE BOLDAN-SILNI
Bogatih ni bilo na vaje
»Uporniški duh in pogum sta bila potrebna enain-štiridesetega.« pravi Jože Boldan-Silni iz Kočevja. Življenje ga je na to navajalo že od mladih nog. Revščina in pomanjkanje, hkrati pa boleči socialni razločki so pustili globoke brazde v njem.
»Stara jugoslovanska vojska me je kot rezervista kar naprej klicala na orožne vaje, ki so trajale tudi po več mesecev. Mi. reveži, smo morali iti, bogataši pa so se lahko odkupili. Decembra 1940 sem se vrnil iz Škofje Loke, kjer sem bil več mesecev na enih izmed teh vaj. Že čez dva meseca, februarja 1941, pa me zopet pokličejo. Takrat mi je bilo dovolj. Uprl sem se! Odvlekli so me žandarji. Za kazen so me poslali na Rakek — v obmejno enoto. Vrnil sem se šele 11. aprila. Takrat so Kočevje že zasedli Italijani,« s trpkim priokusom pripoveduje Silni.	,
»Vseskozi sem bil član naprednega gibanja. Kot aktivist Osvobodilne fronte sem delal na terenu. Trosili smo letake, razmnoževali partijsko gradivo. Avgusta 1941 me je tov. Tratnik, takratni sekretar KP poslal v gozd med partizane. Dobil sem nahrbtnik. nekaj perila in dvoje nogavic. Kmalu pa sem se vrnil v Kočevje, kjer sem bil bolj potreben kot terenski aktivist OF. Stanoval sem v rudarskih barakah ob kočevskem rudniku. Razmnoževali smo letake, jih razpošiljali.	. .
Nekega večera so vdrli v barako, kjer sva stanovala s tovarišem, trije italijanski karabinjerji. Na mizi sva imela zavoj letakov. V trenutku sem jih skril pod slamnico, vendar so jih našli. Trdil sem, da sva s tovarišem to našla na tleh v naselju in da sem jih pobral le iz radovednosti — kaj je to, kaj tu piše. Žandarji so naju kljub temu odpeljali. Sledilo je mučenje. Znašla sva se v novomeškem zaporu. Tu pa smo imeli stalne veze, tako da smo bili obveščeni o vsem dogajanju zunaj. S tremi tovariši se nam je nato posrečilo pobegniti iz zapora. Takrat sem se priključil partizanom.«
ROMAN KLEŠNIK:
Povezava na železnici
Ob 40-letnici se spominjam preteklosti in dogodkov, kakršni so bili pred razpadom bivše jugoslovanske vojske: okupatorjev prihod in pričetek vojnega stanja.
Spominjam se, da se je že pričakovala velika sprememba v političnem in ostalem življenju. Konkretno v Zalogu menim, da posebej med železničarji. Kjer je bilo zaposlenih več kot polovica delavcev iz Primorske, so ugibali in sejali bojazen med političnimi pripadniki raznih strank. Vsi so s strahom spremljali prodiranje in osvajanje Hitlerjevega in italijanskega fašizma v razne vzhodne države. Kako bo pri nas?
Tik pred vojno je bilo veliko delavcev poklicanih na orožne vaje, med njimi tudi komunisti. Zakaj, kam? V Grosuplje, Kočevje, Škofjo Loko, Treb-
nje, na Rakek itd. To so bili centri zbirališč jugoslovanskih mobilizirancev. Nobene prave pripravljenosti ali pojasnil, za kaj gre, ni bilo. Vsi smo se znašli v tesnobi, ki ji ni bilo videti izhoda. Idejni izhod je dala edino komunistična partija. Zgodilo se je 6.—10. aprila 1941, ko je bil napad na Jugoslavijo, brez vojne napovedi, iz italijanske strani preko Rakeka in iz nemške strani preko Maribora. Nastalo je brezvladje.
V Zalogu, na železnici, kjer sem bil zaposlen kot nadpremikač, nam je sekretar Rudi Sigulin vsem članom in zavednim delavcem ukazal, naj se odprejo vsi zaprti vagoni in omogoči, da ljudje poberejo vse, kar se da, in da okupator ne sme ničesar dobiti.
Železniški prometniki so bili v stikih s prometniki proti Zidanemu mostu in Mariboru ter do Postojne in spremljali premike ter okupatorjev prodor od postaje do postaje itd. Vse v nekem čudnem dogajanju: kaj storiti? Dobili smo navodilo iz ljubljanske direkcije, naj železničarji ostanemo mirno na svojih mestih in čakamo v negotovosti.
Mobiliziranci jugoslovanske razpadle vojske so prihajali domov skrivaj, ko so pobegnili iz italijanske fronte pri Rakeku. S seboj so prinašali orožje in ga skrivali doma in je bilo kasneje zelo dobrodošlo. Hkrati je komunistična partija, ki je bila sedaj v strogi ilegali, zbirala prostovoljce, predvsem mlade skojevce — vsaj iz Zaloga je nekaj takih fantov odšlo proti Karlovcu v pomoč razpadli jugoslovanski vojski. Rezultat je znan: prostovoljci so prišli v ustaško past na Hrvatskem.
Junija 1941 so Nemci pričeli preko Zaloga pošiljati cele transporte izseljenih družin iz Gorenjske v Srbijo, Šlezijo itd. To so bili žalostni in usodni dnevi. Zaloški železničarji in vaščani smo jim nudili vso pomoč v hrani. Italijani so pričeli terorizirati ljudi, posebej moške s pozdravi, pretepi itd. Vse to je povečalo sovraštvo do okupatorja. Zavedni delavci so se pričeli vključevati v OF.
Komunistična partija je bila v Zalogu močno prisotna. Večkratne sestanke med železničarji v Zalogu in Zadvoru je vodil Leskošek Franc-Luka, na terenu Franc Čeme-Klemen, Polde Maček, Peter Čermelj in drugi, Rudi Sigulin kot neposredni sekretar na železnici. Skupino skojevcev je vodil Ivan Ferlež. Vse to je strnjeno povezovalo tudi aktivne politične delavce s terenov tega območja.
Cilj je bil pridobivati ljudi za vstop v OF. Za to ni bilo potrebno posebne agitacije, ker je bila v Zalogu večina delavstva vključena v delavsko revolucionarno gibanje. Železničarji — Primorci so še posebej s sovraštvom gledali italijanskega okupatorja - fašiste, pod katerimi so že enkrat občutili vse grozote. Ni treba posebej poudariti, da so se množično vključevali v OF, pa tudi člani Svobode, Vzajemnosti, pripadniki levega krila Sokolov in krščanski socialisti.
FRANC KRALJ:
Splačalo se je
Spominjam se začetka enainštiridcsetega ieta kot časa velike odgovornosti, težkih nalog in nenehne napetosti, pravi Franc Kralj, ki zdaj živi v Ljubljani. »Od novembra 1940. leta do 8. maja 1941 sem bil sekretar okrožnega komiteja komunistične partije za revirje.
Živel in delal sem v Trbovljah. Kritičnost in revolucionarni duh sta me že zgodaj usmerila v napredno delavsko gibanje. Težko življenje rudarjev, izkoriščevalski kapital in boleči socialni razločki so me močno prizadeli. Vedel sem, da takega življenja ni mogoče prenašati. Treba se je bilo boriti — zase in za druge. Tako sem se priključil komunistom že oktobra 1936. leta,« pripoveduje Franc.
»Komunisti smo bili organizirani že pred letom 1941. V rudarskih revirjih so delovali odbori De-
lavske enotnosti in narodno obrambni odbori. Januarja 1941 pa se je začela kriza. Več kot 30 vodilnih komunistov iz rudarskega revirja: Zagorja, Trbovelj in Hrastnika je bilo aretiranih; poslali so jih v taborišče v Ivanjico in v zapore. Takrat sem bil res v hudem položaju. Kot sekretar okrožnega komiteja KP za revirje sem imel veliko odgovornost. Na januarskem okrožnem plenumu KP, ki se ga je udeležil tudi Sreten Žujovič — član CK KPJ, smo že izvedeli, da se pripravlja okupacija. Takrat nam je bilo jasno, da bodo le komunisti branili Jugoslavijo. Tako nas 11. aprila okupacija ni tolikanj presenetila. Prva naloga komunistov je bila razkrinkati demagogijo nemškega nacizma. Pred 1. majem so Nemci zaposlili vse brezposelne rudarje. Prvič po mnogih letih so organizirali praznovanje 1. maja; delavcem ni bilo treba v rudnike, plačani pa so bili tudi za ta dan. Seveda je to vneslo zmedo med rudarje.
Takrat je bilo treba stopiti v ,prve bojne vrste' - z letaki in ustno propagando smo morali osveščati množice. Osmega maja 1941. leta je bila ustanovljena protiimperialistična fronta v revirjih - kasnejša Osvobodilna fronta. Takrat je mesto sekretarja okrožnega komiteja KP za revirje prevzel Sergej Kraigher, saj smo potrebovali izkušenega moža,« se spominja Franc Kralj.
Komunisti so začeli zbirati orožje, municijo, hrano in papir za letake. Po 22. juniju so se umaknili v ilegalo. Desetega julija pa je prišla direktiva iz okrožnega komiteja KP — čimveč komunistov v partizane. In avgusta sem odšel v gozd.
Enainštirideseto leto je bila najhujša preizkušnja zame. Toda zaupal sem v ljudi. Moč nemškega vojaškega stroja in propaganda nista zlomila naših množic. Nisem obupal. Zaupanje in revolucionarnost sta me bodrila. Utrdilo me je že predvojno delo, tako da sem vztrajal tudi v najbolj kritičnih trenutkih. Vedel sem, da nosim veliko odgovornost — sam pred seboj in pred vsemi naprednimi ljudmi. Splačalo se je.
FRANCE KRALJ:
»V Mostah smo bili pripravljeni na boj!«
Zgodovinarji z letnicami zakoličijo začetek in konec pomembnih dogajanj. Če pa niso dovolj zapisali vzrokov, ki so pripeljali do teh dogodkov, verjetno niso zadovoljivo opravili svoje naloge. Tako se je moj miselni pristop za enainštirideseto oblikoval z izvolitvijo dr. Mačka in se začenja z letnico 1937, ko so bile z izvolitvijo dr. Mačka na Kongresnem trgu v Ljubljani velike demonstracije, na katerih je policijska konjenica s kopiti razganjala demonstrante. Teh demonstracij se je s tremi otroki udeležila tudi moja mati. Surovi nastop konjenice je prodrl mater, da je obležala na tleh pod konjskimi kopiti. Ko se je mati vrnila ozdravljena iz bolnišnice domov med svojih sedem otrok, je imela znakaženo lice in brez enega očesa.
Tedaj so se moja prejšnja miselna nagnjenja poglobila in še čvrsteje sem se odločil, da je treba odstraniti obstoječo krivico. Takih hotenj v takratnih Mostah ni bilo pretežko uresničiti. V tistem času so tam že potekale priprave na politično prebujanje mladih. Med tistimi, ki so tedaj združevali in osveščali, je največ izžareval Rado, ki je o razlogih in poteku revolucij vedel po naše največ. Z mladostnim zanosom je vnašal revolucionarne ideje v mladino delavskih Most. Svoja nadaljnja spoznanja o družbenih dogajanjih pa smo učvrstili tedaj, ko je Skoj organiziral študijske krožke.
Politična priprava je v moščanskih skojevcih rodila uspeh, saj smo pričakali revolucijo kot strumen odred mladih komunistov.
Ko so se leta 1941 ob naših mejah zbirale fašistične vojske, ni bilo nobenega dvoma, da bodo vdrle v našo deželo.
V zgodovinskem aprilu enainštiridesetega pa je
zabučalo, zagrmelo, nato pa je za nekaj časa utihnilo, kot da se je vse potuhnilo, čutila se je grozeča praznina. Na videz so to praznino začeli polniti vojaki z opirjenimi klobuki, vozeč se na kolesih, kot da bi prišli našemljeni tujci na počitnice.
To praznino brezvladja pa smo dejansko polnili skojevci in z nami še drugi mladinci. Začeli smo prazniti skladišča orožja in vojaške opreme, ki jo je brez izgubljene bitke zapuščala razpadla vojska. Prva naša domneva je bila potrjena — popolna vdaja.
Našim socialnim stiskam, ki so bile lastne delavskemu razredu, so se pridružile še nove, ki pa so zajele večino naših ljudi. Zaradi grozeče skupne usode so se takrat zrahljale socialne pregrade med nami in tistimi, ki so do včeraj brezskrbno vodili svojo družinsko barko meščanskega življenja.
vale svoje hčere in sinove revoluciji in narodovemu boju. Njim hvaležnost in vse spoštovanje.
KARL FORTE:
Takrat je bila šele »prva runda«
Leta 1941 so se dogodki bliskovito vrstili: pristop Jugoslavije k trojnemu paktu, nato vojaški puč, demonstracije proti paktu. V Kočevju sem sodeloval pri demonstracijah, ki so bile zaradi prisotnosti številnih Kočevarjev, vključenih v petokolonaške borbene odrede, zapletenejše kot drugod. Nato je prišel polom stare Jugoslavije. Mati moje sošolke, ki je bila italijanska agentka, nato pa žena italijanskega župana in ki je vedela, da sem levo usmerjen, mi je cinično dejala, da so zmagovalci že znani. Odgovoril sem ji, da je to šele »prva runda«. Morda malce predrzno, toda takšni smo takrat bili.
Kaj hitro smo se skojevci združili z ostalo mladino in organizirali svoje akcijske mladinske odbore. Meni je bilo naloženo organizirati vojaške in sabotažne aktivnosti, ki so se iz Most razširile pod Golovec (preko Polja, Šmartnega, Tomačevega in Jarš). V tistem času sicer niso bile dolžnosti in področja dejavnosti formalno omejena in so se med seboj mnogokrat prepletala, ker začetek revolucije ni prenašal togih oblik medsebojnega sodelovanja.	.
Mladinci smo se lotili rušenja prometnih zvez, najprej smo se preizkusili na telefonskem omrežju, na jeklenih stebrih dalekovodov in železniške proge v smeri Moste—Polje. Naša dejavnost se je v tem letu prenesla na ustrahovanje okupatorjevih vojakov z orožjem v naših rokah.
Tako smo zakorakali v prvi razred revolucije z znanjem, kako je ta stvar potekala drugod, znani so nam bili naši cilji, sprotne naloge pa niso bile nikjer zapisane. Sprotnega znanja ni bilo nikoli na pretek. Na svoji koži smo čutili, da ko revolucija poskoči, ne sprejme rada povodca.
Po končanem šolskem letu sem se zaposlil v kočevskem rudniku. Takrat so že bili prvi začetki pro-tiimperialistične fronte. Večina rudarjev je bila na naši strani. Po spopadu s Kočevarji, ki so šli tudi Italijanom na živce zaradi svojih zahtev, naj bi Kočevje zasedli Nemci, sem bil brez obrazložitve odpuščen z rudnika. Bilo je kakšen teden pred napadom Nemcev na Sovjetsko zvezo.
Preko Ljubljane, kjer sem bil sprejet v Skoj, sem se umaknil k sorodnikom na Krsinji vrh med Tržiščem in Škocijanom na Dolenjskem.
Tudi v Trbovljah, kjer sem doma, sem 1. maja mimogrede videl nemajhno zmedo. Hitlerjanci so na vsa usta kričali, da bo njihov socializem najboljši. Ukinili so brezposelnost in dovolili praznovanje
1. maja, ki je bilo pred vojno prepovedano. Meseca maja je prišlo do preštevanja v vrstah partije in skoja. Vendar zmeda ni trajala dolgo. Odločno so po napadu Nemcev na Sovjetsko zvezo krenili v boj z okupatorjem.
Na Krsinjem vrhu in okolici so se že začeli strez-njevati od svojih prvotnih zahtev po nemški zasedbi. To so bili pretežno revni ljudje, ki so ob nesposobnosti predaprilske Jugoslavije in protiljudskih režimov, da bi rešili svoje socialne probleme, v začetku verjeli hitlerjevski propagandi o- »pravičnem redu«. Vest o preseljevanju v obmejnem ob-Vsako človekovo dejavnost spremijaj<S napake'V1 ^ršavškem pasu jih je popolnoma streznila. Tudi —--------------•-J'----!	*—	Italijanov niso trpeli in so bili vsi za nas. V gostil-
nah so vpričo Italijanov prepevali slovenske pesmi.
Poleti smo poslali iz Most štiri mladince v taborišče na Mokrcu, med njimi tudi Dušana, ki je tam padel med prvimi partizani. Pravilo, ki ga je bilo nujno uporabiti pri izgubi osebnega zaupanja ob našem delovanju, je tudi že terjalo svoj neizprosni davek.
različnimi posledicami, tako se tudi pri nas nismo mogli zmakniti napakam z nepovratnimi posledicami.
Ob štiridesetletnici opisujem dogodke z osebnimi vtisi, pa pri tem nekatere od njih poimenujem z imeni le zaradi simbolike, saj ostalih sodelavcev ne kaže poimensko naštevati!
Pas ob nemški meji, do Šmarjete in Trebelnega, je bil polosvobojen še pred večjimi partizanskimi akcijami. Tu sem se povezal s trboveljskim komunistom Francetom Majcnom, ki je živel nedaleč, v Klenoviku pri Škocijanu. Že oktobra je prišlo do partizanskega napada na Bučko.
Ne morem pa mimo prve skupine, ki jo je okupator postavil pred svoje sodišče, ker jih je zajel pri partizanskih aktivnostih. Heroja Šercerja s tovariši je sodišče obsodilo na smrt. Na smrt je bil obsojen tudi Rado, ki sem nanj opozoril v začetku teh osebnih spominov, on je bil najmlajši. Po izreku smrtne obsodbe mu je okupator ponudil milost pod pogojem, ca se odpove nadaljnjih odporniških aktivnosti in da ga pošljejo v Italijo. Rado ni sprejel okupatorjeve milosti, v svoji revolucionarni samoniklosti je raje sprejel smrt in bil med drugimi usmrčen. Pisal je pred usmrtitvijo pismo, a z ničimer ni obžaloval izbrane poti, temveč je v pismu prevejalo upanje, da bo ta njegova največja žrtev prispevala revoluciji. Rado je bil naše morale kovač. Z bolečino smo se disciplinirano in molče poslovili od njega.
Ob doživetih dogodkih smo tehtali njihove posledice in svoje vrste še bolj učvrstili ter nabrane izkušnje uporabili za nadaljevanje boja.
Ne morem, da se ob tem spominskem letu ne bi spomnil mater, ki so s svojim poslanstvom in s trgajočim srcem stoično prenašale bol, ki so žrtvo-
Oktobra sem odšel v Ljubljano. Z mojimi vrstniki smo se sestajali skoraj legalno in prebirali »Slovenskega poročevalca«. Obiskal sem tudi sošolca — ljotičevca Vladimirja Menarta. Izdaja četnikov v Srbiji je bila očitna, vendar je odgovarjal z znanimi parolami o četniški taktiki. O partizanih ni hotel slišati.
Kmalu smo v škocijanskem rajonu osnovali odbor OF. Zbrali smo skoraj dva bataljona narodnih zaščitnikov. Marca 1942. leta je odšlo v partizane z Malkovca in okolice preko 30 fantov, ki so bili skoraj vsi oboroženi. Imeli smo že zvezo z Novim mestom in Mokronogom.
Ves ta čas sem računal s skorajšnjim koncem vojne, ker smo mislili, da bo Sovjetska zveza na hitro obračunala z Nemci. Vendar je ruski umik tja do Moskve, Leningrada in kasneje Stalingrada te naše upe podrl. Danes vemo, da Sovjetska zveza ni bila za napad najbolje pripravljena. Prepričanje o skorajšnjem porazu Nemcev v Rusiji je plahnelo. Pri nas pa so iz dneva v dan vse jasneje padale sile reakcije v odkrito izdajo.
Phillip Knightley: Kako je tisk »prespal« rusko revolucijo (6)
Zadnj a priložnost Winstona Churchilla
Kaj so lahko bralci ameriških, britanskih in kanadskih časopisov zvedeli o teh dogodkih? »Timesov« dopisnik Wilton je poslal telegram, da je odjezdil iz Vladivostoka, »da bi se priključil konjenici, ki prodira v notranjost«. Verjetno se je že predstavljal v vlogi zavojevalca Moskve. Wilton se je kot novinar popolnoma kompromitiral, ko se je pridružil štabu nekega belega generala in se ukvarjal predvsem s političnimi spletkami, dokler mu ni šef britanske vojaške misije general Alfred Knox napisal ostrega pisma, nato pa so ga odpoklicali v London. _
apetan W. E. PIayfair, ki je bil tudi dopisnik, in poročevalec »Petit Parisiena« sta imela in-M Tm».tervju s Kolčakom, toda to ni bil najboljši način za obveščanje javnosti, kaj se dogaja v vzhodni Rusiji.
Najboljša opazovalnica za dogodke v Sibiriji je bil Tokio. Dopisništvo agencije AP se je namestilo v Tokiu, s pomočjo vojaških zvez navezalo številne stike in kmalu dobilo popolno predstavo o zlomu inter-vencionistične politike. Toda tisk v zavezniških državah je raje segal po optimističnih napovedih, ki so prihajale iz takih virov, kot so bili »dobro obveščeni krogi v Londonu«, »vojaški krogi v Washingto-nu«, »rusko poslaništvo v ZDA« in »ruski odbor v Parizu«, se pravi, bela emigracija.
Američani se izkrcajo v Arhangelsku
Najbolj zanimiva fronta v Rusiji je bila severna fronta; tam so bile zavezniške sile najbolj neposredno angažirane v boju, da se zruši boljševiška oblast. Ameriškim potezam v severni Rusiji je dajal ton ameriški poslanik David R. Francis, kavarniški politikant, možak, ki je vedel o Rusiji presenetljivo malo in za katerega so bili bolj-ševiki zgolj »odvratna pošast«. Ko je izbruhnila revolucija, je iz Petrograda odšel v Arhangelsk. Ko se je septembra 1918 tam izkrcala glavnina ameriških čet — na žalost kontrarevolucionarjev samo 5.000 vojakov — je Francis nagovoril ameriško poveljstvo, naj pošlje te čete v notranjost in »zavzame Petrograd in Moskvo«. Enak optimist je bil tudi poveljnik britanskih sil
general F. C. Poole; mešane zavzeniške sile — Britanci, Američani, Kanadčani, Avstralci, Poljaki, Čehi, Italijani, Srbi in Finci — so začele prodirati v notranjost, dokler jih ni ustavila zima.
Premalo je rečeno, če povemo, da te čete niso bile opremljene za tako operacijo. Večina britanskih vojakov je bila iz kategorije C-3, kar je pomenilo, da so sposobni samo za stražarsko službo v zaledju. General Poole ni vsak dan na zemljevidih beležil, kje so njegove čete, ni vodil štabnega dnevnika, povelja pa je izdajal ustno. Ameriški rekruti so bili iz zveznih držav ameriškega Srednjega zahoda, oboroženi pa so bili s puškami, ki bi jih morale ZDA dobaviti carski armadi. Oficirji so bili v glavnem rezervisti. Obleka je bila za rusko zimo popolnoma neprimerna, velike količine hrane in opreme, ki so se kopičile v pristaniščih, nemenjene pa so bile vojski in prebivalstvu, so se znašle na trgu črne borze.
Opereta na severni fronti
Če ne bi bilo mrtvih, bi bilo vse to samo opereta. Britanski polkovnik je napak razumel telefonski ukaz in je obstreljeval ameriške čete; ko je spoznal napako, je naročil steklenico viskija, da bi si opomogel od živčnega šoka; šele ko je bila prazna, se je lotil izračunavanja novih elementov-. .. Dve četi ameriške vojske sta brez načrtovane podpore belih in Britancev napadli boljševike; poveljnik belih je namreč ugotovil, da »to ni pravi dan za napad«, britanski poveljnik pa je bil mnenja, da si
je »po tolikem naporu že zaslužil počitek«. Ameriški oficir, ki so ga z njegovo enoto vred obkolile čete Rdeče armade, se je razveselil, ko je zaznal znake, ki so jih z reflektorjem dajali z britanskega položaja v bližini. Ko je sporočilo prebral, ga je veselje minilo: Britanci so zahtevali od njega pojasnilo, zakaj je vzel šest ducatov šalov, ki jih je poslal Rdeči križ, ni pa izstavil po predpisu sestavljenega potrdila ...
O vsem tem v Britaniji in Ameriki niso ničesar zvedeli, ker na bojišču ni bilo niti enega dopisnika. Ta je prišel šele oktobra 1918, ko je generala Poola zamenjal general Ironside. Dopisnik se je pisal Andrew Soutar, med vojno je bil britanski oficir v Franciji, poročal pa je za »Times.«
Morala med zavezniškimi vojaki je bila nizka. Nenehno so spraševali, kdaj se bodo vrnili domov, in se puntali. Yorkshirski polk 26. februarja ni hotel oditi na fronto. Posnemala ga je četa francoske kolonialne vojske, ki so jo morali poslati domov. Marca se del ameriške poljske brigade ni hotel pokoravati ukazom. General Ironside je poročal v London: »Položaj se razvija tako, da še dolgo ne bomo učinkovita operativna formacija.«
Dopisnik »Timesa« Soutar v začetku ni pisal o tem. Bil je prepričan, da je navzočnost Britancev v severni Rusiji vprašanje časti: »Če Britanija komu kaj obljubi, obljubo tudi drži.« Soutar ni imel pojma o političnem položaju in je odkrito priznal, da ne ve, kaj je boljševizem in kakšno revolucijo so dvignili Rusi. Njegova poročila so bila sestavljena v glavnem takole:
»Arhangelsk, 14. maj 1919, po pošti.
Tisti v Angliji, ki še nikoli niso bili v Rusiji, ne bodo mogli nikoli prav presoditi dela zdravstvene službe, odkar je ta ekspedicija odšla iz Anglije ... Človeku se zdi, da se razteza Rusija čez ves svet in še visi čez njegov rob, tako da dobiva beseda .daljava' strašen, grozljiv prizvok.«
Včasih si je privoščil tudi kritično besedo: »Moj vojaški služabnik, kuhar-prostak, pravi Londončan... je položil na mizo pravo goro pošte — pisma in časopise iz domovine. Časopisi so prava dragocenost, čeprav v njih ni niti besede o naših operacijah tukaj. Dobesedno nič«
Govorice o nizki morali so dosegle tudi London. Novoimenovani vojni minister Churchill je poslal četam v severni Rusiji dramatičen poziv: »Čeprav ste daleč od domovine, niste pozabljeni... Domov se boste vrnili za letošnjo žetev...« Sledil je poziv prostovoljcem, naj se prijavijo v vojsko, da bi zaščitili odhod utrujenih britanskih čet domov. »Times« je pisal: »Ne moremo domov, kadar bi se nam zahotelo, ker je naša armada zamrznjena v Arhangelsku.« Formitali so dve prostovoljski brigadi (4.000 mož) in jih urili. Njuna naloga je bila kriti umik britanskih čet iz Arhangelska, toda ne samo to: bojeviti Churchill je videl v teh dveh brigadah zad-njo Vnožnost, da gre nad boljševike.
»Če ne vedo, kaj so boljševiki, vedo vsaj, kaj so Židi...«
Med vojaki na severni fronti so okrepili propagando. »Boljševiška grozodejstva«
DELO
V ogledalu časa
En dan
življenja
storžiškega
bataljona
Prvi partizanski bataljon v Sloveniji so ustanovili na Gorenjskem 4. avgusta 1941
Vsa težavnost in tragika prvega partizanskega bojevanja sta zliti v u$odi storžiškega ali, kakor so ga tudi imenovali, kranjsko-trži-škega bataljona, ki je bil prvi partizanski bataljon v Sloveniji. Rojeval se je v sproščenosti in samozavesti na prvo avgustovsko nedeljo pred štiridesetimi leti in naslednji dan občutil slovesne trenutke ob ustanovitvi ter se v bojni zagnanosti pripravljal na napad na begunjske zapore. Toda mešanica vojaške resnosti in izletniškega duha je torkovo jutro obarvala s krvjo bork in borcev. Bil je spopad neizkušene domoljubne zavesti z okupatorjevo okrutno doslednostjo. Umrlo je osem slovenskih »gošarjev«.
V "pričevanja živih borcev in raziskova-
■	.Jnia zgodovinarjev so razgrnila edi-
■	ni dan življenja storžiškega bata-* ljona. Pred tem so bili dnevi organizacijskih priprav in združevanja v bojne skupine, hkrati pa tudi čas prvih akcij, za tem pa globoke rane v partizanskih vrstah. Borci razbitega bataljona so v skupinah ali vsak po svoje iskali rešitve, ki so jim namenile različno usodo.
Na Gorenjskem sta se od aprilskih dni dalje vse močneje spopadali dve veliki sili: nemški okupatorski stroj, ki je najostreje začel z raznarodovalno politiko, in ljudska uporniška volja, ki je od prvih pripravljalnih sestankov prerasla v.organizirano partizansko vstajo. Storžiški in Cankarjev bataljon, ki sta bila ustanovljena 4. oziroma 5. avgusta 1941, sta pomenila prvi močnejši jedri partizanskega bojevanja. Bila sta uresničenje vsega tistega, kar je predstavljala Osvobodilna fronta, in rezultat organizacijskega dela gorenjskih komunistov in borcev za delavske pravice.
Na podlagi partijske konference v začetku junija v Ljubljani so 20. junija pri kranjskem okrožnem komiteju komunistične partije ustanovili poseben voj nore volucio-narni komite, ki so ga sestavljali Franc Vodopivec, Franc Mrak, Anton Nartnik, Rudi Papež in Jože Janežič. Po ustanovitvi vojnorevolucionarnih komitejev pri vseh gorenjskih okrožjih je bilo mesec dni pozneje na Jelovici posvetovanje predstavnikov teh komitejev, kjer so sklenili, da je treba vse ilegalce povezati v čete in začeti oboroženo vstajo.
Seveda so takoj ukrepali in v različnih krajih aretirali vrsto komunistov in drugih. V tem času sta padli tudi prvi žrtvi na Gorenjskem, in sicer v Kamniku, skojevca Dominik Mlakar in Anton Miklavčič.
Kranjčani in Tržičani so se po vsem tem pripravljali na ustanovitev bataljona. Zbirno mesto je bila Velika Poljana, planina med Tolstim vrhom in Storžičem. Del borcev je bil organiziran v tržiški četi, ki so jo ustanovili 26. julija v gozdu nad Zgornjim Vetrnim, drugi del pa v kranjski četi. Borci
Storžiški in Cankarjev bataljon, ki sta bila ustanovljena 4. oziroma 5. avgusta 1941, sta pomenila prvi močnejši jedri partizanskega bojevanja. Bila sta uresničenje vsega tistega, kar je predstavljala Osvobodilna fronta, in rezultat organizacijskega dela gorenjskih komunistov in borcev za delavske pravice.
te čete so se zbrali 2. avgusta na Cegelnici pri Naklem, in preden so odšli proti goram, so se poslovili od svojcev, ki so jih pospremili na zbirno mesto.
3.	avgusta je padeIpni nemški okupator
Že pred tem pa je bil 17. julija na Mohorju sestanek organizatorjev upora, ki ga je vodil Stane Žagar, član glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet in vodja vojnorevolucionarnega komiteja Gorenjske.
V kranjskem in kamniškem okrožju naj bi z množičnimi akcijami začeli v nedeljo, 27. julija zvečer. Čeprav se je pri posameznih načrtih marsikaj zataknilo, pa so posebne akcije v kamniškem koncu Nemce opozorile na organiziran odpor na Gorenjskem.
Ivan Jan je ustanovitev storžiškega bataljona takole popisal v knjigi »Kokrški odred«.
»Na Veliki Poljani pod Storžičem je bilo 3. avgusta 1941 zbranih 65 do 68 borcev, med njimi je bilo pet žensk. Tržiška četa z bataljonskim poveljstvom vred je štela 33 do 35, kranjska pa 33 ljudi. Tolikšno število ljudi, od katerih je bila večina oborožena (imeli so celo dve zbrojevki), je vzbujala občutek moči. Takoj so postavili straže, ki niso dovoljevale, da bi kdo neopaženo prišel na planino. To posebno še zaradi
tega, ker je bila tisti dan nedelja. Tovariši so se zadrževali okoli koče in eni pripovedovali, drugi pa poslušali o prvih akcijah in spopadih, si izmenjavali izkušnje in ugibali o prihodnosti.
Čez dan so pod Storžič res začeli prihajati nedeljski izletniki. Poleg nekaterih svojcev storžiških partizanov je bilo vmes tudi več planincev, še več pa takih, ki bi radi videli prve »gošarje«. Dopoldne sta med drugim prišla tudi dva neznanca, Nemca. In ker je bilo megleno, so ju stražarji precej pozno opazili. Ko pa je straža začela neznanca ustavljati, sta začela teči. Stražar - bil je ravno Franc Šiška — je na prvega začel streljati, a je pobegnil, drugi pa se zaradi megle ni znašel in je tako zašel med borce. Ko je opazil, da so dobro oboroženi, se je prestrašil, da mu je iz rok padla palica. Prijeli so ga. Pokazalo se je, da je ujeti planinec Nemec s kljukastim križem na jopiču in član nacistične stranke. Iz dokumentov so prvoborci ugotovili, da je to Walter Hecker, nemški bančni uradnik iz Kranja in hkrati vohun. Ko je ugotovil, da je razkrinkan, je spet skušal pobegniti, a mu ni uspelo. Partizani so ga ustrelili. Tako je pod Storžičem in s tem na tleh kranjskega okrožja in občine 3. avgusta padel prvi nemški okupator.«
Partizani so sklepali, da so jim Nemci že na sledi, zato so se umaknili na severno stran Storžiča in pri tem naleteli na več ljudi iz Tržiča. Zvečer so se utaborili v Verbičevi lovski koči tik pred severno steno Storžiča. O tem je Stanko Toplak, takrat politični komisar kranjske čete, pripovedoval v pogovoru pred leti na radovljiškem odboru zveze borcev:
»Popoldan so se preselili h koči. Med potjo so srečali nekega trgovca iz Križ. Niso vedeli, kaj bi z njim naredili. Ko je obljubil, da ne bo ničesar izdal, so ga izpustili. Nižje doli so zaslišali petje. Kočo so obkolili in ugotovili, da je pevski zbor iz Tržiča. Z njimi so se začeli pogovarjati, tedaj pa sta prišla tudi Vodopivec in Rudi Papež. Tako so bili zbrani skoraj vsi člani kranjskega vojnorevolucionarnega komiteja.
V Verbičevi koči so prenočili. Naslednji dan zjutraj je šel bataljonski kurir Tine Teran k Žagarju zaradi koordinacije napada na Begunje. Zvečer 4. avgusta je bila zaprisega. Janežič je bral prisego, ostali pa so za njim ponavljali.«
Storžiški bataljon je imel dve četi, ki sta bili razdeljeni na vode. Komandant bataljona je bil Jože Pesjak, bivši letalski kapetan, politkomisar pa Jože Janežič, delavec in komunist iz Tržiča. Po zaprisegi, nekaj po deveti uri zvečer, je 45 borcev odšlo proti Dobrči, kajti prva naloga, ki jo je bataljon imel, je bil skupen napad s Cankarjevim bataljonom na begunsko graščino. Združeni enoti naj bi 6. avgusta med 1. in 2. uro ponoči osvobodili jetnike. Partizani so to zamisel sprejeli z navdušenjem, kajti v begunjskih zaporih je bilo veliko njihovih svojcev, znancev in sodelavcev.
Boj pri Verbičevi koči
V Verbičevi koči je pod vodstvom Jožeta Janežiča ostala skupina 21 ljudi, in sicer 4 partizanke in 17 partizanov. Z njimi je bil tudi nemški vohun Gabrijel Sušnik iz Tržiča, ki so ga partizani srečali na Zgornji Konjščici in ga iz previdnosti zadržali v koči. Vsi skupaj so imeli le tri puške, pištolo in nekaj bomb, kajti drugo orožje so vzeli soborci ob pohodu proti Begunjam.
Noč so mirno prespali. Naslednji dan zjutraj je stražar Stane Fister opazil v bližini koče Nemce in začel nanje streljati. O tem dogodku piše Ivan Križnar v Kranjskem zborniku leta 1970.
»Partizani so planili pokonci. Franc Mrak, ki je ponoči nadziral stražarje, je povedal, da so Nemci kočo že obkolili. Poziv na predajo so partizani odklonili. Tedaj so Nemci začeli streljati v kočo, iz katere so se slišali kriki ranjenih partizank. Politkomisar Jože Janežič se je skušal s skupino partizanov prebiti proti dolini, vendar so jih nemške strojnice hitro pokosile. Nekateri partizani so bili hudo ranjeni, saj so še dolgo po napadu ječali. Padle so tri partizanke, doma iz Tržiča, in sicer Marija Bečan, Marija Štefe in Marija Solnar, in pet partizanov — Jože Janežič, Peter Ahačič in
Jože Gradišar iz Tržiča ter Anton Guček iz Strahinja ter Andrej Kmet iz Britofa pri Kranju. Nemški vohun Gabrijel Sušnik in 5 partizanov se je že zjutraj prebilo skozi nemški obroč proti Javorniku, pri čemer je bil ranjen komandir II. kranjske čete Franc Mrak, ki je le s težavo prišel na Kokrico, od koder so ga poslali na zdravljenje v Ljubljano. Partizani, ki so se rešili iz nemškega obroča, so se na Javorniku dogovorili, da se bo vsak vrnil v domači
kraj in se povezal s terensko organizacijo. Drugih 7 partizanov se je pritajilo v dveh skupinah v skalni škrbini desno nad kočo. Tu so ostali prikriti, ker so od vseh strani slišali glasove Nemcev in njihovih vodičev, nad njimi pa je krožilo nemško letalo. Iz skrivališča so opazovali, kako so Nemci padle partizane prinesli pred kočo in jih fotografirali. Popoldne so kočo zažgali in trupla padlih partizanov zmetali v ogenj.« Franc Mrak je bil blizu koče skrit za grmom. Kasneje je povedal, da so gestapovci Janežiča in partizanke strašno mučili, ker niso hoteli odgovarjati na njihova vprašanja. Mraka so Nemci v Ljubljani aretirali in ga kot talca ustrelili v Begu- _ njah.
Gabrijel Sušnik, krojaški pomočnik, je še isti dan povedal na orožniški postaji v Tržiču vse, kar se je v koči dogajalo od ponedeljkovega dopoldneva, ko so ga partizani prijeli, pa do nemškega napada. Pri tem je izdal mnogo ljudi, ki jih je poznal. Njegovo pričevanje je hkrati dokument o izdaji in dokazilo o ustanovitvi storžiškega bataljona.
O dogodku pri Verbičevi koči je Karavan-ken Bote, uradni organ Karntner Volks-bunda in poročevalni list načelnika civilne uprave poročal 9. avgusta 1941 v 6. številki pod naslovom »Brezobzirni nastop proti komunistom na Južnem Koroškem«. Na kratko je obvestil o 4 usmrtitvah (to so bili prvi talci, ki so jih Nemci ustrelili 1. avgusta v Begunjah oziroma v Slatni in njihovo smrt objavili na plakatih). O boju pri Verbičevi koči pa je zapisal:
»Policija je prijela oboroženo komunistično drhal, ki se je klatila po gozdovih okraja Krainburga. Protivila se je položiti orožje. Upor je bil takoj strt in drhal uničena. Pri tem je bilo 8 upornikov ubitih.« Za tem besedilom je bila grožnja prebivalcem in vest o streljanju še 4 talcev 6. avgusta. Isti list je o tem dogajanju pisal še enkrat, in sicer v zvezi s Heckerjem. Nemci so namreč 12. avgusta našli njegovo truplo in 16. avgusta je bil pod naslovom »Zverinski umor v Storžičevi skupini« zapis, v katerem je pisalo, kako je bil Hecker ubit in da so ujeli enega od zločincev, nekdanjega financarja Milorada Stošiča.
Izjalovljen napad na Begunje
Milorad Stošič je bil med partizani, ki so odšli na Dobrčo. Nemci so za partizanske namere o napadu na Begunje zvedeli in temu primerno ukrepali. Franc Štefe je v delu »900 let Kranja« zgoščeno popisal napad Nemcev na ta del storžiškega bataljona.
»Medtem je storžiški bataljon prišel na vrh Dobrče, kjer je počival in čakal, da se je zmračilo. Potem je krenil proti Begunjam. Napad pa je bil premalo konspirativno pripravljen. Terenci in borci so raznesli vest, da mislijo partizani napasti Begunje. Nemci so Cankarjevemu bataljonu zaprli prehod čez Savo in ni mogel priti na dogovorjeno mesto. Zato se je 6. avgusta ob,pol štirih zjutraj začel storžiški bataljon pomikati nazaj na Dobrčo z namenom, da bi tam prebil dan, napad na Begunje pa naj bi izvedli prihodnjo noč, 7. avgusta.
Ko se je popoldne bataljon na vrhu Dobrče pripravljal na počitek, so ga iznenada napadli Nemci z vseh strani in ga popolnoma razbili. Zaradi nenadnega napada in premoči je Nemcem uspelo razbiti bataljon, nekaj borcev pa je bilo tudi ujetih. Med temi je bil tudi Milorad Stošič iz Tržiča, ki so ga nato Nemci 19. avgusta v Begunjah obsodili na smrt, 23. avgusta pa je bil v Kranju javno obešen.«
Dva dni zatem so močne policijske sile napadle tudi Cankarjev bataljon, ki pa j'e napad sprejel organizirano. Bataljon je ostal skupaj, izgubil pa je prve tri borce. Devetnajst partizanov storžiškega bataljona je pet dni po napadu na Dobrči zbral Franc Vodopivec v gozdu ob Savi na Okroglem v Kranjsko-tržiško četo, ki je še kakšen mesec delovala v kranjski in tržiški okolici.
Pripravil Branko Sosič
Medicina
Umetno srce ne more biti samo dobro, biti mora popolno
Upanje za umirajoče — Ko bodo odpovedale vse znane metode, bodo uporabili precizno napravo
Več kot dvajset let napornega raziskovalnega dela je obrodilo sadove — v ameriški bolnišnici »St. Luke« v Houstonu so med petnajsturno operacijo vsadili plastično mehanično srce v prsi 36-letnega pacienta. Tri dni, dokler mu niso presadili človeškega srca, je pacientovo kri črpalo mehanično srce, ki ga je poganjal kompju-terski električni kompresor. V zgodovini medicine je bila to druga popolna presaditev umetnega srca, ki jo je tako kot prvo leta 1969 — ki je osupnila medicinski svet, pacient je z umetnim srcem živel 65 ur — izvedla skupina zdravnikov pod vodstvom dr. Dentona Cooleya.
TT praznem laboratoriju na t	univerzi v Utahu pa že več
let brez prestanka utripajo ▼	črpalke različnih velikosti,
ki jim znanstveniki pravijo umetno srce. Eno teh src utripa svoje sporočilo o trajanju in obstanku že od 7. aprila leta 1978. Le nekaj vrat naprej pet telet in ena ovca topo gledajo iz svojih kletk. Za življenje se imajo »zahvaliti« umetnemu srcu, ki, tako kot ono spodaj v laboratoriju, utripa v prsih vsakega od njih. Še do nedavnega je bil med njimi tudi junec, imenovan Alfred lord Tennyson, ki je živel z umetnim srcem več kot 260 dni. Nad njegovim oddelkom visi zdaj modro-beli znak, ki pomeni, da je bil Tennyson zmagovalec.
Raziskovalna ekipa univerzitetnega medicinskega centra v Utahu se je tako pripravila na naslednji korak, na to, da umetno srce presadi v človekove prsi. Vest so uradno potrdili tudi na univerzi, ki je pred kratkim tej ekipi dovolila, da napravo vsadi v prsni koš pacienta, ki ima neozdravljivo srčno bolezen in je v življenjski nevarnosti. Hkrati je direktor raziskav doktor William C. Kolf poslal prošnjo upravi za hrano in zdravila, naj odobri poskusno uporabo umetnega srca pri človeku. Odobritev je zadnji proceduralni korak. Potem naj bi srce uporabili v poskusu, da podarijo življenje bolniku, ki umira.
Odločitev o tem, kdo bo prvi, bo padla v operacijski dvorani, ko bolno srce, na katerem bodo preizkusili vse običajne kirurške metode, preprosto ne bo več hotelo delati. Šele tedaj, ko bodo odpovedale vse znane metode, ko bi morala kirurška ekipa odnehati in izključiti aparature, ki bolnika ohranjajo pri življenju, bodo uporabili umetno srce.
Pred operacijo bodo pacienta seznanili z verjetnostjo, da operacija na njegovem srcu ne uspe. Tako mu bodo dali možnost, da prostovoljno sodeluje v poskusu z umetnim srcem. Po operaciji, ki naj bi trajala približno 11 ur, bo njegovo kri poganjala umetna črpalka.
Lastnik tega življenjskega stroja se bo lahko razmeroma svobodno gibal, le sistem, ki bo črpalko poganjal, bo moral vedno nositi s seboj. Doma bo imel posebno opremo, tudi kompresor za zrak in jeklen-
ke s stisnjenim zrakom za nepredvidene pripetljaje. Zato je razumljivo, da bodo pri izbiri prejemnika upoštevali samo kandidate in družine, ki bodo to sposobne vzdrževati.
Od 17 do 50 tisoč kandidatov
Doktor De Vries, šef oddelka za kardiovaskularno in prsno kirurgijo medicinskega centra na univerzi v Utahu, znanstvenik, ki vodi to raziskovalno skupino in bo tudi opravil operacijo, sodi, da približno 5000 ameriških pacientov, srčnih bolnikov, po operaciji umre, ker je ločitev od aparatur, ki jih ohranjajo pri življenju med posegom, zanje usodna. Če se bo izkazalo, da je umetno srce uspešno, se bo možnost, da prežive, gledano dolgoročno, ponudila mnogo večjemu številu pacientov. Z nedavnimi raziskavami so ugotovili, da imajo na leto 17 do 50.000 primernih kandidatov.
Naprave, ki pomagajo bolnemu srcu, ne da bi ga pri tem povsem ali za stalno nadomestile, so uporabili v minulih petih letih že v več kot dvesto primerih, žal pa je le malo pacientov po tem preživelo dlje časa. Celotno umetno srce so uporabili doslej le dvakrat, in to zato, da bi pacienta ohranili pri življenju, dokler ne bi našli darovalca. Obe operaciji je opravil doktor Denton Cooley s teksaškega inštituta za srce. Leta 1969 je priključil na umetno srce 47-letne-ga človeka, ki je bil na robu smrti. Tako je preživel okoli 65 ur. Medtem so našli darovalca in opravili presaditev. Toda 32 ur po operaciji je pacient umrl za pljučnico in zaradi zdravil, ki so nujno potrebna, da organizem sprejme tuje srce. Julija letos pa je vsadil umetno srce Nizozemcu Wil-bordu A. Meuffelsu in mu ga po treh dneh zamenjal s človeškim srcem. Pacientovo fiziološko stanje po operaciji je bilo dobro. Umetno srce, s katerim je pacient živel tri dni, je izdelal dr. Tecuzo Akucu, specialist za umetne organe. Naslednji poskus bodo po vsej verjetnosti opravili v Salt Lake Cityju, vendar tokrat z namenom, da umetno srce »trajno« zamenja človeško.
Črpalka, ki ne sme odpovedati
so bila njena glavna tema. Ker pa večina vojakov ni vedela, kdo so boljševiki, je propaganda takoj dobila antisemitski prizvok po logiki: če ne vedo, kdo so boljševiki, vedo vsaj to, kdo so Židje.
S takimi metodami ni bilo mogoče parirati in nevtralizirati dobro zastavljene boljše-viške agitacije. Rusi so v drobnih brošurah obljubljali dobro ravnanje z vsemi, ki bi prestopili na njihovo stran ali dezertirali.
To obljubo so držali. Nekaj več kot deset ujetnikov so poslali v Moskvo, kjer so poslušali predavanja proti imperializmu, a so se sicer svobodno gibali po mestu; in-tervjuval jih je dopisnik ameriške agencije AP Frank Taylor, ki mu je sovjetska vlada sredi intervencije dovolila priti v Rusijo.
Boljševiške propagandne brošure so se pojavljale povsod. General Ironside je poročal: »Oficirji naletijo nanje v zabojčkih za pošto in v svojih stanovanjih... Napisane so dobro... avtor pa je Anglež.« Šlo je za knjižico »Resnica o zavezniški intervenciji«, ki jo je napisal »Guardianov« dopisnik Priče. Natisnili so jo v 50.000 primerkih.
Argumenti iz te brošure so bili za zavezniške vojake veliko bolj sprejemljivi in prepričljivi kot nenehni pozivi iz domovine, naj nadaljujejo vojno. In morala je padala. Američani, ki jim ni bilo jasno, zakaj se bojujejo proti Rdeči armadi, so bili prepričani, da je vojno ministrstvo v Washingto-nu čisto preprosto pozabilo nanje; število samomorov je naraščalo. V
V aprilu 1919 se je uprl bataljon bele vojske; vojaki so postrelili sedem oficirjev
in polnoštevilno (300 vojakov) prešli k boljševikom. Slovansko-britanska legija (en bataljon), ki ji je poveljeval Dyer, se je uprla 7. julija; vojaki so ubili oficirje, pet Britancev in tri Ruse. Takrat se je Soutar zganil in o dogodku napisal zelo razburljivo reportažo. Cenzura jo je sicer za nekaj časa zadržala, toda na javnost je učinkovala pozneje, ko je bila objavljena. Peti ruski polk (beli) je 20. julija odprl boljševikom svoj del fronte, upor v šestem ruskem polku pa so zadušili Avstralci in Poljaki.
Moralni upor podpolkovnika KeUyja
Preden je general Ironside prišel do spoznanja, da bi bilo pametno oditi domov, je prišlo še do afere s podpolkovnikom Johnom Sherwoodom-Kellyjem, mladim bataljonskim poveljnikom. Ironside ga je poslal v boj proti enoti Rdeče armade in pobesnel, ko je zvedel, da se je Kelley vrnil, ne da bi izstrelil en sam naboj. Kel-ley, po rodu iz Južne Afrike, je dobil med vojno tri visoka odlikovanja in je bil petkrat ranjen. Ironside je menil, da je najbolje, da ga pošlje nazaj v domovino in Kel-ley je v eksplozivnem pismu — »Daily Ex-press« ga je objavil 6. septembra — razkrinkal Churchillovo »zadnjo možnost za uničenje boljševizma«:
»Kot prostovoljec sem se prijavil četam, poslanim v severno Rusijo, trdno prepričan, da so tja poslane zato, da bi krile umik do skrajnosti izčrpanih britanskih vojakov,« je pisal Kelley. »Takoj ko sem prišel v Arhangelsk, pa sem spoznal, da vodijo oblasti čisto drugačno politiko od tiste, ki
jo razglašajo ... Polagoma se mi je začelo svitati, da so enote, ki so jih poslali, da bi krile umik izčrpanih vojakov, namenjene za drugačne cilje in da jim nalagajo čisto ofenzivne naloge, v skladu z zelo ambicioznimi vojnimi načrti, o katerih nismo smeli zvedeti ničesar... Prišel sem do spoznanja, da lutkovna vlada, ki smo jo ustoličili v Arhangelsku, nima prav nobene opore v narodu, in da bo zgrmela, kakor hitro ne bo več britanskih bajonetov. Poleg tega pa sem videl, kako se razsipa britanski denar, življenja britanskih vojakov pa se žrtvujejo za to, da bi obdržali na oblasti to ničvredno vlado. Dolžnost do domovine mi nalaga, da ne podpiram zgrešene politike, marveč da jo razkrinkam.«
V tem pismu so bila pojasnjena vsa dejstva, o katerih Soutar ni nikoli pisal. Umik britanskih sil je postal nujen, ne le iz vojaških, marveč tudi iz političnih razlogov. Ko so odplule zadnje ladje z zavezniškimi vojaki iz Arhangelska, je izkušeni ameriški diplomat opisal vso ekspedicijo takole: »Ko je zadnji bataljon odplul iz Arhangelska, ni bilo vojaka, ki bi bil vedel, zakaj in za kaj se je boril, zakaj zdaj odhaja, in zakaj so mnogi njegovi tovariši ostali pod lesenimi križi.«
»New York Times« zavzema Petrograd
Na zahodu so Finci, Latvijci in vojaki drugih držav, ki meje na Rusijo, pod vodstvom francoskih svetovalcev poskušali zavzeti Petrograd. O operacijah so poročali v glavnem beli emigranti in poročila so bila temu primerna. »New York Times«,
ki bi se moral do takrat že spametovati, je oktobra 1919 štirikrat poročal o napredovanju na tej fronti. Prvič 18. oktobra pod naslovom Protiboljševiške sile vkorakale v Petrograd, zadnjič pa 21. oktobra pod naslovom Protiboljševiške sile blizu Petrograda. V uredništvu bi morali malo bolj natančno pogledati, od kod prihajajo te vesti. Prva je prišla od »obveščenih krogov« v Stockholmu, četrta pa je bila poslana iz Helsingforsa (danes Helsinki). Točna je bila samo tista, v kateri je 24. novembra načelnik estonske armade potrdil, da severozahodne intervencionistične armade »praktično ni več.«
Omeniti je vredno tudi tako imenovano bitko za Varšavo. Če bi bila Rdeča armada pod poveljstvom briljantnega Mihaila Tu-hačevskega bitko za Varšavo dobila, bi boljševiki lahko potegnili za seboj delavski razred Poljske in udarili na Berlin. V takem primeru bi se Britanija znašla soočena z revolucijo.
Zahodni tisk o tej zgodovinsko pomembni bitki sploh ni poročal. V omembe vrednem članku je bila prvič omenjena 17. avgusta 1930, ko je lord D’Abemon, britanski poslanik v Nemčiji, napisal prispevek za »Gazeta Polska«. Ta molk je bil najbolj primeren finale za bedno poročanje o vsej intervenciji proti Rusiji.
Trije dopisniki, ki so imeli dovolj poguma, da so poročali o tem, kar so videli in doživeli, so na koncu dobili priznanje.
Ko je John Reed, dopisnik »The Mas-ses« in harvardski kolega Walterja Lipp-
manna v Moskvi umrl za tifusom, so ga Rusi leta 1920 na njegov triintrideseti rojstni dan pokopali v grobnici herojev revolucije na Rdečem trgu, v kremeljski zid pa vzidali ploščo z njegovim imenom.
Philips Priče iz »Guardiana« je kmalu po premirju odšel iz Rusije in je bil prvi vojni dopisnik, ki je prišel v premagano Nemčijo z vzhoda. V Berlinu je postal dopisnik novega socialističnega časopisa »Daily Herald«. Domov se je kljub drugačnemu nasvetu prijateljev vrnil 1922., sedem let pozneje pa je bil izvoljen v spodnji dom in ostal poslanec trideset let. »
Umrl je 1.1973, do smrti prepričan, da je leta 1917 ravnal pravilno.
Tretji, Arthur Ransome iz »Daily New-sa«, ki je bil ob izbruhu revolucije edini v Petrogradu, je napisal dve knjigi o revoluciji, v katerih je pošteno in objektivno analiziral dogodke v Rusiji. Pozneje je postal sodelavec »Guardiana« in najbolj priljubljeni pisec otroških povesti. Oženil se je z Evgenijo Šeljepin, tajnico Leva Trockega. Umrl je 1967. v Londonu, star 83 let.
Prevedel Miran Šuštar
• Knjiga Phillips Knightleya Prva žrtev bo v prevoda Bogdana Gradišnika izšla to jesen pri založbi Borec.
Kot pravo srce, tako je tudi umetno v glavnem črpalka, ki mora prav tako delovati vse življenje, ne da bi se ustavila, črpalka, ki ne sme odpovedati. Če bi se ustavila samo za deset sekund, bi pacient izgubil zavest. Zastoj, ki bi bil daljši od pet minut, bi bil že usoden. Pri umetnem srcu je absolutno potrebna popolna zanesljivost. Še nekako dobra umetna roka je sprejemljiva, kolikor toliko dobro umetno srce pa je neuporabno. Da bi bilo zanesljivo, mora izpolnjevati dvoje življenjskih zahtev: ne sme povzročiti strjevanja krvi in ne sme pokvariti krvi, ki teče skozenj s hitrostjo osmih litrov v minuti do konca pacientovega življenja.
Laiku se lahko zdijo te zahteve preproste, toda znanstveniki se borijo z njimi že desetletja. Šele zdaj je ekipa iz Utaha prepričana, da je napočil čas, ko lahko z laboratorijskih živali preidejo na človeka.
Doktor De Vries meni, da bo umetno srce pri človeku uspešnejše kot pri živali, ker je skonstruirano zanj. Živali, ki so jim vsadili umetno srce, so živele povprečno kaka dva meseca. Doktor De Vries je opravil tudi nekaj presaditev na človeška trupla, da bi izpopolnil kirurško tehniko.
Samo srce je načrtoval Robert K. Jarvick, profesor kirurgije in bioinženiringa. Model, ki ga bodo prvega uporabili na človeku, so zato imenovali Jarvick-7. Sestavljen je iz dveh poliuretanskih celic, ki ustrezata naravnima srčnima prekatoma, in se gibljeta na osnovi pulziranja stisnjenega zraka. Raziskovalna skupina zdaj izpopolnjuje vir energije. Ta bo z eno žico priključen na akumulator, ki ga bo pacient nosil za pasom.
(Tanjug)
t
32LD
HfJdal 29
Nadaljevanje s 16. strani
mernosti sveta, ničevosti uspeha in relativnosti slave, potem pa bom, v sedmi rundi tega spisa, Dimitrija Rupla močno boksnil v pleksus. Zmernosti se ne bo naučil, vem, ampak vem tudi to, da tudi najmanjša bolečina in z njo povezano trpljenje človeka notranje bogati in plemeniti. Besede, ki sledijo, je potemtakem mogoče razumeti kot moj prostovoljen prispevek za bolj človeško podobo pruskega podoficirja.
Da sem jaz nekakšna Dimitrijeva Desde-mona, mi je bolj ali manj jasno. Toda kdo je Rupel? Ali je bolj Jago ali bolj Othello? Kako se zaseje Macbeth v človeku ? Kako pride ta smrad in nečednost v bitje, če nista od nekdaj tam notri? Spominjam se časov, ko smo, o med in mleko, o rajske štipendije, verjeli, da bo ta svet čedalje bolj rdeč in čedalje bolj paren. Takrat je še Janez Polda skaka! v Planici, Harry Bela-fonte je pel »O happy, happy Africa«, takrat je bil še Kongo na svetu in točili so pijačo naše mladosti. Mr. Kokta še ni bil Mr. Buteljka. Takrat smo verjeli, da bo vsak človek v tej deželi imeI dobrega brata in angela varuha nad glavo. Da bodo dobri bratje in angeli varuhi tudi Dimitrijem v trenutkih skušnjave zašepetali v uho: »Tega ne smeš, to ni lepo«. Zgodilo se je tako, da nekaterih ni bilo zraven, ko so na terenu delili angele, drugi so dobili angela, pa so ga zatavšali ali pa nagnali. Rupel je ohranil izkaznico, potrdilce, da je angela sprejel, angela pa je zaklenil v družinski trezor.
Dragi moj Jago: Dušan Jovanovič piše, ker hoče nekaj povedati, in izključno takrat, ko misli, da ima kaj povedati. Krivičen si mu, ko trdiš, da piše za nagrade. Samo tvoja od nenagrajenosti izmučena in ne zadosti bistra pamet tega noče verjeti. Pa tudi sicer, o Jago. pomisli na stare Grke, na njihov odnos do plemenite tekme: Agon, dramatika, zdrav duh, olimpiada, lovorjev venec. Kaj je v tem sprevrženega in slabega? Tako kot se je zmagovalec, ko 'je pisal, identificira! z množico, tako se zdaj množica identificira in veseli z njim. Zmaga! Kako ponosno to zveni in svečano in spravljivo. Dramica nedolžna, ki je zmagala, ni ubila, ni zaklala tekmic, ki so zasoplo pritekle zadnje. Ati misliš, da je kriva? Ali naj jo stran vržem? Jago mili, gesla olimpijskega se spomni: Važno je sodelovati.
Ko se mi dogajajo čisto posebne sorte reči' v življenju, vedno nehote pomislim pa Bojana Stiha. Nisva si bogve kakšna prijatelja, vidiš, ampak na njega se spomnim. »Zdaj jih imam pa dovolj!« je pred približno petnajstimi leti enkrat kriknil Bojan Štih, in kadarkoli se mi zdi, da v srcu podobno čutim, mi njegov stavek zazveni v ušesu. Enkrat drugič pa je, tudi ves iz sebe, vrgel neko uplenjeno ustaško žepno uro na mizo in kot Ladko Korošec v Seviljskem brivcu izdavil: »Jaz se tega ne grem več.« Tudi ta stavek sem marsikdaj zaslišal v lastnem ušesu, ne da bi ga sam izgovoril. Dogodki - Bojan Štih bi rekel zgodovina — pa so medtem neštetokrat izpričali, da se Štih še zmeraj gre, hvala bogu, čeprav jih ima dovolj, razkrili pa so tudi, da je razmerje med »njimi« in Štihom vse prej kot preprosto. Tudi »njim« je Štiha dovolj, tudi oni se od časa do časa ne grejo več. Nič ne de, če so »oni« zmerom drugi, formalno drugi: skala, ki jo Štih vali navkreber, je vedno ista. Ko en hrib odreče gostoljubje, Štih popoka svojo skalo in jo zanese pod sosednega. In spet se zgodi čudež: tudi ta hrib je prepričan, da bo prenesel Štihovo skalo, a se čez čas izkaže, da je ne. V Štihovi skali je neki hudič, od katerega hribi znorijo, zbolijo, dobijo živčne napade in se ne grejo več. Imeti se dovolj, oditi, ne imeti se več. ne razpolaga-
ti drug z drugim, odreči se vzajemnemu prilaščanju, prekiniti z obsojenostjo na nekoga je pri nas vsesplošen in pogost pojav, včasih tudi edina mogoča rešitev. Problem pri tem pa ni, tako kot pogosto mislimo, v privatnem, zasebnem, osebnem, »subjektivnem« momentu. Ne, problem je stvarno, resnično protislovje med skalo in hribom. Ko bo 76. hrib spoznal, kaj se na njegovem hrbtu skala gre, bo rekel: Ne morem te (več) imeti (rad). Protislovje in iz njega izvirajoč konflikt sta neukinljiva. Tisto, kar se v resnici gremo, je razlog, da se, ne moremo več imeti. Protislovja, dragi moj Rupel, ni v mojih dejanjih, ko se zavzemam za samoupravljanje v kulturi, ko sem proti vmešavanju države v gledališke institucije in za njeno odmiranje (ne uničenje), ko pomagam pisati Dražgoško bitko, ko govorim o razrednem boju, ko organiziram bojkot Drame in potem v bistveno drugačni situaciji sprejmem sodelovanje, ko napadam konformizem, nestrokovnost in mafijski terorizem, nepoštenost v kritiki! Ni protislovja, pa če ga z lučjo iščeš! V moji skali ni razpoke. Protislovje, resnično protislovje pa je med mojo in tvojo skalo, med mojim in tvojim delom, med tem, kar se grem jaz, Dušan Jovanovič in tem, kar se greš ti, Dimitrij Rupel.
Tisto, kar se v resnici gremo, so naša deta, ne besede. Od nekdaj sem sodil, da .je valiti svojo skalo pomembnejše od prerekanja s hribom in z drugimi skalami. Ni mi prijeten tale najin pogovor, čeprav je najbrž nujen. In prav nič ne uživam, ko moram biti, mož jeklen, tu in tam surov s teboj. Surov bom in iskreno odkrit, ne bom pa podlo popadljiv, tako kot si, naža-lost, ti. Podlost se te drži, moj Macbeth, kot klop. Visoki toni bi bili v tej razpravi odveč, če bi tebi bil pri srcu načelen pogovor o načelnih rečeh, če bi me hoteI kaj malega poučiti o mojih strokovnih zablodah, če bi govoril, denimo, o svojem kritiškem instrumentariju in mojem delu, če se ne bi želel bralcem Sobotne priloge za vsako ceno predstaviti tudi kot ponarejevalec dejstev, zabavljaček in komentator-ček. Verjemi mi vsaj to: kadarkoli sem se pustil izzvati v časopisno polemiko, ki je nisem tako vešč kot ti, sem zraven bridko trpel Tudi zaradi tega, ker tičijo v skriti naravi tega boja nevarne, skušnjavske čeri: patetika in branjevstvo. Beseda da besedo, človeka zanese, popeni, zabija kajle, zlahka postane pretirano žaljiv. Moji osebici se je to že primerilo, čeprav sem si predhodno zabičal: ne govori o človeku, temveč o predmetu, ne omenjaj po nemarnem'oseb ih imen, ne favla j, dvigaj glavo, ne nogo.
Drugi, nemara še močnejši razlog, da se Petelinjih bojev izogibam, je v tem, da se mi zdijo razprave med kumarami in paradižniki praviloma jalove. Redkokdaj se iz gore besedičenja izcimi kaj zares pomembnega. Ta nič, ta večni pat je porazen, onesrečujoč, poguben. Tudi če ni pljunkov in nizkih udarcev, je pa akrobatika z besedami, površna citatologija, demagogija in podobne spretnosti, ki nikogar do konca ne prepričajo, še najmanj krohotajočega se občinstva. Po vsakem uličnem pretepu pač ostane grenak priokus pod jezikom in le »mamice« imajo^to zlato lastnost, da nekako potolažijo opraskane pobaline. Vse to je, seveda, tebi dobro znano, moj Othello, a si vseeno neustrašen gobezdač.
Nepojasnjena skrivnost ostaja zakaj je Hamlet mislil, da »nas misel dela vse plaš-Ijivce«. Najbrž ni poznal 14. teze, ki o mislecih plašijivcih triumfalno reče vse najslabše. Pri Ruplu je misel neusmiljeno povezana z akcijo: od misli naravnost k dejanju. Po hitrem postopku useka na gobec. Blitzkriegovec. »Če ne bi bilo mene,« misli Rupel, »ki nisem plašljiv, bi vse ostalo po starem: turški časi, živinorejska men-
taliteta, negibnost, nič se ne bi nikamor premaknilo. Tale Jovanovič bi nam s svojim gorostasnim egom še naprej pil kri, pobiraI nagrade in denar, še naprej bi van-dral po svojih inozemstvih, mene pa puščal tu, da črka vam in se žre m s temi Šuvarji. Če zdaj, ta hip, ne tvegam eno misel in ga pri priči ne užgem, bo nemara prepozno. Ta moralistični prašeč bo najbolj trpel, če gg če ga počim v nevralgično točko, v njegovo moralno integriteto«. V tem slogu modruje in tepe Dimitrij Rupel in sproti zaseda vse strateške točke v ringu, oziroma tiste, iz katerih misli, da se da najbolj fino in pestro boksati: Telekse, Znamenja, nove revije, dopisništva, razne komisije, sve- ' te, žirije, odbore. RupeI vč, da z golim delom golih rok bore malo opravi z menoj in meni podobnimi. Ni konkurenčen, ni dovolj nepogrešljiv, je premalo slaven, pa še nese mu. Popolnoma druga pesem pa je, seveda, če ima takle Macbeth s svojimi sodelavci (Manc bi rekel razred) na razpolago sredstva za materialno proizvodnjo'; s samim tem ima avtomatično na voljo tudi sredstva za duhovno 'proizvodnjo. In tu je kleč. Če imaš časopis, lahko tudi misliš, veliko in še bolj svobodno, samostojno in neodvisno misliš! Misliti pa po Ruplu pomeni, to smo že videli, samo eno: stegovati tačko, božati, tepsti, imeti moč, vladati. Vladaš pa le tako, da si povsod pričujoč regulator proizvodnje in delitve misli. Sele v trenutku, ko kontroliraš dobršen del produkcije in distribucije misli, postajajo tvoje misli vladajoče misli epohe. »Jovanovič je neumen;« se veseli Rupel, »to niso več heci. To, kar zdaj imam v rokah ni kakšna fuš domača obrt, to je trust. On greši, ker se za vse skupaj nič ne zmeni. S svojimi predsta vicami in dramicami se ne bo več mogel dolgo upirati organiziranemu propagandnemu aparatu, pravi industriji kritiških spisov, ,ne prezrite‘ spisov, ,to morate‘ spisov, polemičnih spisov, recenzij po naročilu, esejev, znanstvenih razprav, raziskav, intervjujev, simpozijskih spisov in referatov. Tudi molku se, navsezadnje, ne bo mogel upirati«.
Dragi moj Rupel, ti veš, da se nisem nikoli rinil v časopise. Ne objavljam v revijah, nisem član nobenih odborov in teles, nobenih množičnih organizacij in nobenih filial. Mene moč ne zanima, ne želim, da bi bile moje misli »vladajoče ideje«, nočem nikomur odžreti prostora pod soncem. Edina reč, ki me zares zanima, pa je moje delo in njegova komunikacija z občinstvom. In za to se bom boril. Ko končujem ta spis in se poslavljam od tebe, bi ti rad nekaj predlagal: če se boš še oglašal, stori tako, da se bova pogledala iz oči v oči vsak s svojo skalo v roki. Jaz, ne zameri, tvojih umotvorov o čaju, puškah, ljubljanskih metrojih, ladjah in prerokih, v katerih mrgolijo vsakršne izmišljotine, bizarnosti, ekstravagance, puhlosti, izumetničenosti in bledojajčne perverznosti — ne maram kaj dosti.
Ciao Rupel, ciao Jago, ciao Othello, ciao Macbeth!
Dušan Jovanovič,
Ljubljana
Delo, 18. in 25. julija
Taksa 1.500 din za prehod čez mejo za poklicne nakupovalce ne bo posebna ovira. Pribitek na ceno treh, štirih kavbojk bo zlahka pokril povečano »režijo«.
Zakaj ukrepi niso osredotočeni v nasprotno smer, tj. v blago? Imamo osposobljen strokoven aparat carinske službe, ki v prvi vrsti nadzira pretok blaga preko meje. Neprimerno laže je najti prikrite predmete pri osebah ali v vozilu, kakor pa skrite bankovce. Verjetno bi bilo bolj učinkovito, če bi blago, katerega vrednot presega
1.500	din in dokumentirani znesek deviz, poleg normalne carine obremenili še s pet ali desetkratnim zneskom carine kot kazen za neugotovljiv (nezakonit) izvor plačila blaga. Finančne transakcije bi postale preveč tvegane, blago predrago za še tako naivnega kupca in udarjen bi bil pravi krivec za nezakonit iznos dinarjev.
Ob vse močnejšem poudarku osebne odgovornosti bi bilo vredno izvedeti, kakšni ukrepi so pripravljeni proti podpisniku delovnih nalogov za tiskanje bankovcev preko zneska, ki ga vsako leto odobrava skupščina SFRJ? Na vseh ravneh je že bilo ugotovljeno, da so tako velike vsakoletne prekoračitve emisije eden od najmočnejših generatorjev naše inflacije.
Božidar Guštin,
Ljubljana

Umakniti predlog zakona o taksi za prehod meje
Predlog zakona je lep primer nedomišljenega administrativno-birokratskega ukrepa, ki ima, sodeč po utemeljitvah, objavljenih v tisku, predvsem fiskalni značaj. Udari! bo predvsem po tistih, ki enkrat ali dvakrat na leto pogledajo čez mejo, neredko samo z nekaj dinarji v žepu.
Že prvi ukrep o omejitvi zneska dinarjev na 1.500 din na leto je dvomljive vrednosti. Nedavni prikaz dela carinikov na meji v oddaji na TV je nazorno pokazal, kako težko je »loviti« skrite dinarje ali devize. Pri kolikem odstotku potnikov oz. vozil pa je možen tako podroben pregled, da bi bi! ukrep učinkovit vsaj do 80 odstotkov? Tihotapci so iznajdljivi in najdejo vedno nove možnosti. Vsekakor zanj ni kak problem prenesti nekaj deset bankovcev po 500 ali 1.000 din. Tudi teh se v Trstu ne branijo.
Zakon o mejnih taksah, ki ga pripravljajo, sicer predvideva tudi nekatere izjeme (navedene so v sobotni izdaji Dela z dne 25. julija), vendar pa imam občutek, da v zveznem zboru niso imeli dovolj posluha, ko so jih pripravljali. Kajti naše sodelovanje s tujino se je zadnja leta tako razvilo, da bi bilo treba upoštevati več izjem, če nočemo, da se ves trud, ki smo ga vlagali v normalizacijo odnosov, sedaj izniči. Zato apeliram na pristojne organe, da stvar še enkrat dobro premislijo, in predlagam, katere kategorije potnikov bi morale biti taks oproščene:
—	Delavci na začasnem delu v tujini in njihovi družinski člani.
—	Delavci, ki kot predstavniki naših delovnih organizacij delajo v tujini in njihovi družinski člani.
—	Delavci v mednarodnem transportu.
—	Bolniki, ki gredo na nujno zdravljenje v tujino.
—	Bolniki, ki gredo po nakupe nujnih medicinskih pripomočkov v tujino.
—	Potniki v dvolastniškem prometu.
—	Delavci, ki hodijo na delo v tujino vsak dan
—	Delavci, ki vsak dan čez tuje ozemlje prihajajo na delo (primer Goriških brd).
—' ^Tranzitni potniki, ki edino prek tujega ozemlja lahko pridejo na cilj (primer: Zgomjesavska dolina - Gornje Posočje v zimskem času, ko je zaprt Vršič in je edina zveza preko Trbiža in Predela).
—	Prebivalci Nove Gorice, Vipavske doline in Krasa, ki hodijo poleti na kopanje v Devin in Sesljan, ki sta v povprečju petkrat bliže kot kopališča v Istri.
—	Planinci, ki prek tujega ozemlja plezajo na naše vrhove na meji z Italijo in Avstrijo (Matajur, Kanin, Mangart, Rateška Velika in Mala Ponča, vrhovi v Karavankah in Savinjskih Alpah, Peca).
—	Udeleženci mednarodnih športnih prireditev (kolesarska dirka Alpe - Adria, mednarodni smučarski tek prijateljstva treh dežel, mednarodna pomorska ragata Milje - Portorož itd.). _
—	Udeleženci mednarodnih kulturnih srečanj (Primorska poje, glasbeni festival v Števerjanu itd.).
—	Kulturni in znanstveni delavci za nastope v tujini (koncertni izvajalci, predavatelji, avtorji razstav).
—	Delavci, ki gredo službeno v tujino.
—	Študenti, ki študirajo v tujiniv
—	Študenti in znanstveno-kulturni delavci, ki jim je za njihovo celovito delo in izpopolnjevanje nujno potrebno, da gredo večkrat na leto v tujino (študentje likovne akademije, likovni umetniki, študentje glasbene akademije, muzikologi, filozofi, zgodovinarji, geografi - za obisk galerij, muzejev, razstav, festivalov, simpozijev).
—	Stalni abonenti predstav v zamejstvu (Tržaška opera, goriški Avditorij itd.).
—	Obiskovalci predstav v slovenskih kulturnih ustanovah v zamejstvu (Stalno slovensko gledališče v Trstu, slovenski kulturni domovi v Trstu, Gorici, Sovodnjah itd.
—	Obiskovalci muzejev, ki predstavljajo življenje Slovencev v zamejstvu (Kraška hiša v Velikem Repnu, pred kratkim odprti etnograski muzej v Beneški Sloveniji itd.
—	Obiskovalci spominskih krajev iz NOB (Rižarna pri Sv. Soboti pri Trstu itd.).
—	Vsi pripadniki manjšinskih narodov, tudi če živijo zunaj maloobmejnega področja.
—	Slovenci, ki so pred vojno emigrirali v Jugoslavijo (pred vojno so morali zapustiti svoje kraje in vsaj zdaj jim omogočimo, da še kdaj obiščejo svoje rodne kraje).
—	Vsi, ki gredo na obisk k bližnjim sorodnikom v tujino.
—	Otroci, študentje in upokojenci (zanj bi bil prispevek 1500 din prehudo breme in bi pomenil praktično zaprto mejo).
—	Vsi lastniki maloobmejnih prepustnic (čeprav je bilo v Delu z dne 25. julija zapisano, da naj bi tudi v maloobmejnem prometu veljale neke takse). Kajti to bi bilo tudi proti mednarodnim dogovorom. Dogajalo bi se, da b: nekdo, ki gre k babici na popoldanski čaj v sosednjo vas, moral za to plačati takso. In to bi bil tudi najdražji čaj na svetu.
Martin Detela,
Ljubljana
Društvo upokojencev Domžale vsako leto organizira 16 izletov po domovini in tudi v zamejstvo. Z društvom slovenskih upokojencev v Italiji imamo vsako leto srečanje, prav tako s Slovenci na Koroškem. Letos, smo nameravali v avgustu obiskati naše upokojence v Italiji, v septembru pa na Koroškem. Oba izleta smo morali odpovedati zaradi predlaganega zakona o dajatvi
1.500	din za vsakokratni prestop meje. Za takšen znesek lahko nudimo našim članom najmanj pet izletov po Sloveniji. Kako nepopularen je predlagani zakon, zlasti za naše upokojence, govori tudi dejstvo, da smo doslej vsako leto imeli po več izletov v zamejstvo in niti enkrat ni nihče nakupil toliko, da bi moral plačati kako carino. Upokojenci člani našega društva so na teh izletih potrošili povprečno do 500 din, kajti izletov se udeležujejo le oni, ki imajo nizke pokojnine. Govorimo o odprti meji, z ukrepom o plačevanju nove dajatve upokojenci ne bomo mogli niti enkrat na leto čez mejo.
Ivan Redenšek,
Domžale
Zamejski Slovenci bijejo trd boj za svoje narodnostne pravice in mi jih opogumljamo z našimi obiski. S kakšnimi občutki _ bodo naši rojaki spremljali s 1.500 din odprto mejo?
Marsikdo med nami je rojen na slovenskem ozemlju onstran meje in ga vleče v kraj in med ljudi svojega otroštva. Slovenci imamo svoje bližnje sorodnike tudi v kaki drugi državi. Ali je nujno s tako visokimi taksami pretrgati osebne stike z njimi, kar prizadene posebej stare upokojenske pare z le eno pokojnino.
Tako jih bomo potisnili v še večjo osamo. Je to humano? Z zapornico ob meji, ki se dvigne ob pologu 1.500 din, zaviramo tudi pretok znanja k nam. Z osebnim stikom s strokovnimi kolegi v tujini se marsikdaj da izposlovati našim mlajšim generacijam udeležbo na mednarodnih tečajih in simpozijih na tuj račun. In tu so končno tudi študentje, ki z dinarsko štipendijo študirajo v tujini na oddelkih, ki jih na naših visokošolskih ustanovah ni. Ti se vsak teden vozijo domov po hrano in sveže perilo; naj bi torej vsak teden odšteli 1.500 din za prehod meje? Kam to vodi?
Kako odtekajo dinarji v velikih vsotah prek meje, nam je bilo že večkrat prikazano na televizijskem ekranu in predvidena taksa takemu nezakonitemu odtoku dinarjev ne bo prava zapora. Kdor ima veliko denarja, veliko tvega, mali človek pa smukne čez mejo »suh«.
Oton Bajde,
Ljubljana
Delo, 15. in 25. julija
Gramoz namesto pšenice na rodovitni zemlji
Z odločbo skupščine občine Murska Sobota z dne 20. novembra 1980 je bilo v korist podjetja »Sobota« za pridobivanje gramoza razlaščenih pet hektarov, 78 arov in 97 kvadratnih metrov zemlje v enem kompleksu. Znano je, da je v Prekmurju zemlja zelo razdrobljena in je kompleks prizadete kmetice T.P. iz Ivanec eden izmed redkih primerov po svojem obsegu.
Komunalno podjetje »Sobota«, ki predlaga razlastitev, navaja v svojem odgovoru, pod katerim je podpisan Rudi Horvat, predsednik komiteja za urbanizem, gradbeništvo in komunalne zadeve skupščine občine Murska Sobota, da ne gre za rodovitno zemljo, ker so zemljišča v četrtem, petem in šestem bonitetnem razredu. Lastnica zemljišča pa smatra, da ni odločilen bonitetni razred, ampak je odločilno, kaj se na tej zemlji pridela. To je zagotovo upoštevalo tudi Vrhovno sodišče SR Slovenije, ki je odločilo v prid te kmetice. Namreč, ob redni letini pridela kmetica na tem zemljišču več kot vagon pšenice in rži, dober vagon koruze in prav toliko krompirja. Večji del teh pridelkov odstopi vselej svoji kmetijski zadrugi.
Po členu 5 odloka za pridobivanje gramoza na področju občine Murska Sobota (Ur. objave št. 12/77) je gramoz praviloma moč pridobivati le na neplodnih kmetijskih zemljiščih in le na območju že obstoječih gramoznic. Na področju katastrske občine Ivanci je na stotine hektarov neplodnih zemljišč (gozdovi, pašniki), strokovnjaki pa že vrsto let opozarjajo na domala povsem neizkoriščene velikanske količine gramoza v reki Muri. Gramoznica podjetja »Sobota« meji na zemljišče:T.:'P. le na enem koncu, na vseh drugih koncih pa se lahko razširi na nerodovitna zemljišča. Zato je nerazumljivo, zakaj bi se morala razlastiti za potrebe gramoznice le rodovitna zemlja.
V	zadnjem času naša družba posveča posebno skrb ohranitvi obdelovalnih zemljišč, da bi pridelali več hrane. Temu vprašanju so bile namenjene seje najvišjih partijskih in skupščinskih organov in so bile sprejete tudi ustrezne resolucije. Menim, da navedene resolucije ne bi smele ostati na papirju, ampak bi jih bilo treba upoštevati.
V	tem primeru je predvsem tudi pomembno dejstvo, da bi kmetija T. P. v Ivancih z razlastitvijo prišla tako rekoč ob vso zemljo in bi bila uničena. Na kmetiji se preživljajo štirje odrasli ljudje, kmetija pa razpolaga tudi z vso potrebno mehanizacijo, kot so traktor z vsemi priključki, kombajn in drugo. Danes v vseh okoliških vaseh izvajajo komasacijo, da bi rodovitna zemljišča združili in uredili v zemljiške komplekse. V tem primeru bi kmetici T. P. odvzeli zemljiški kompleks v izmeri skoraj šestih hektarov, v zameno pa ji nudijo le
Alain Decaux: Agent Abwehra v češkoslovaški službi (1)
Nad Prago se zbirajo nevihtni oblaki
Leta 1936 je protiobveščevalni oddelek češkoslovaškega drugega biroja (obveščevalna služba) vodil major Josef Bartik. Tistega dopoldneva, bil je ponedeljek 10. februarja, je sedel za pisalno mizo v svoji pisarni, v drugem nadstropju ministrstva za narodno obrambo na Trgu zmage v Pragi.________
artik je bil soliden možak, ki je vedel, kaj hoče. Na začetku leta 1	^ 1936 ni bilo lahko opravilo biti
® ^ šef češkoslovaške obveščevalne službe. Že dve leti je divjala podtalna vojna. Češkoslovaški drugi biro in tajne službe nacistične Nemčije so se spopadali na življenje in smrt. Padle so že prve žrtve.
Vstopil je kapetan. Na Bartikovo mizo je položil pošto, ki jo je bilo treba podpisati. Ko je major podpisal, je kapetan porinil predenj čisto navadno pismo v modri ovojnici.
Nepričakovana ponudba
Naslov je bil napisan v nemščini: Ministrstvo za narodno obrambo. S poštnega žiga je bilo moč razbrati samo, da je bilo pismo vrženo na pošto 8. februarja v Mostu.
Predpisi so bili jasni: vsako pismo, napisano v nemščini, je bilo treba odpreti v navzočnosti dveh oficirjev. Čez nekaj trenutkov je prišel v pisarno podpolkovnik Moravec, načelnik raziskovalne skupine, za njim pa še šef drugega biroja osebno. Vsi
trije so posedli in se sklonili na pismo. Odprl ga je Bartik.
V pismu je bila ponudba. Neznanec je v nemščini ponudil, da preskrbi češkoslovaški obveščevalni službi vse skrivnosti Ab-wehra, to je vojaške obveščevalne službe v Nemčiji, katerega ena centrala je bila v Dresdenu, njegov šef pa je bil špijonski mojster admiral Canaris.
Neznanec je ponujal neverjetne stvari.
1.	Vse vrašalnike nemške obveščevalne službe za leti 1935 in 1936.
2.	Novo organizacijsko shemo nemške obveščevalne službe.
3.	Novo organizacijo nemške obveščevalne službe v Češkoslovaški.
4.	Naslove vseh nemških agentur, tudi ge-stapa in Abvvehra; imena šefov teh agentur, njihove psevdonime, naslove in telefonske številke.
5.	Imena novih šefov Abwehra, katerih naloga je delovati proti Češkoslovaški: imena, psevdonime, naslove in telefonske številke.
6.	Nov način prenašanja informacij, ki prihajajo iz Češkoslovaške.
7.	Organizacijska shema, predvidena za primer, če pride do vojne.
Trije oficirji so ostrmeli, ko so prebrali ponudbo, ki ji je težko najti primerjavo. Vsi trije so tekoče govorili nemško, zato jim ni bilo treba prevajati pomenljivega stavka: »Če bi vedeli, za kaj gre, bi bili pripravljeni žrtvovati ogromno vsoto, da bi
vse to dobili.« Resnično! Če so bili podatki, ki jih je obljubljal neznanec, resnični, so bili vredni celega premoženja. Neznanec je za vse skupaj zahteval 15.000 nemških mark s pojasnilom, da noče novih bankovcev, ampak samo rabljene. Od te vsote bi mu bilo treba izplačati 4.000 mark že v treh tednih, ker da mora poravnati določene obveznosti. Postavil je še tri pogoje:
1.	Nikoli ne boste zvedeli za moje ime.
2.	Nikoli se ne bom sestal z vami na češkoslovaškem ozemlju.
3.	Če bo treba na podlagi mojih obvestil ukrepati, potem naj bo to storjeno bolj inteligentno, kot to počno vojaška sodišča, kajti samo tako v Nemčiji ne bo nihče ničesar posumil.
• Alain Dečana je znan predvsem kot »televizijski človek«. V oddajah »Alain Decaux pripoveduje« v poljudni In dinamični obliki posreduje Širokemu krogu javnost! razne epizode Iz zgodovine, od antike do atomske dobe. Maurice Cia vel je o njegovih oddajah zapisal: »Podoživljali smo zarote, aretacije, pobege In bitke bolj živo kot v kakršnem koli Ulmskem superspektaklu...« Odlomek o »abwebrovcu, ki je delal za Čehe«, je vzet Iz knjige, v kateri so zbrane oddaje Alaina Decauza, prirejene za tisk.
Neznanec je poleg tega zahteval predujem, da bi si kupil fotografsko kamero in da bi poravnal potne stroške. Predlagal je, da bi odgovor poslali vsakič v kako drugo
mesto Saške ali Bavarske na poštno ležeče. Prvi odgovor naj bi bil poslan na naslednji naslov: F. M. 137, poštno ležeče, Anna-berg (Erzgebirge). Pismo mora biti oddano v Nemčiji. In še zadnje pojasnilo, ki ga je lahko razumeti tudi kot grožnjo: »Od vašega odgovora je odvisno, ali bom dal informacije vam ali pa jih bom ponudil francoski obveščevalni službi.«
Odprt je dosje A-54
Bartik se je čez nekaj let, takrat že general, takole spominjal tistega trenutka:
»Preden smo se odločili, smo še enkrat pozorno prebrali pismo. Vpraševali smo se, če morda ne gre za skrbno pripravljeno provokacijo nemške tajne službe. Canarisa smo nekajkrat že speljali na led, in morali smo računati s tem, da nam bo vrnil milo za drago. V vsakem primeru pa je bilo iz pisma jasno razvidno, da avtor natančno ve, kaj nas zanima. Še istega dne smo odgovorili pošiljatelju skrivnostnega modrega pisma in mu sporočili tudi naš tajni naslov: »Karl Schimeck, Praga XIX, Dostava 16«.
Neznancu smo torej odgovorili pritrdilno. Poslali smo mu tudi zahtevanih 4.000 mark. V takih zadevah je nekaj samo po-sebi umevnega, da je treba odposlani denar vpisati v aktivni ali negativni saldo. V tem primeru ni bil vpisan v negativni saldo.«	>
Bartik je imel prav. Že čez nekaj dni je neznanec poslal prve informacije. Začelo se je dopisovanje. Neznanec je sporočil, da so se Nemci polastili o jležnice nekega češkoslovaškega oficirja, in da je ta beležnica hudo kompromitirala nekaj češkoslova-
ških 'agentov v Nemčiji. Češkoslovaški drugi biro je takoj uvedel preiskavo. Neznanec je govoril resnico. Beležnico je izgubil neki češkoslovaški kapetan, ko so ga Nemci na meji poskušali ugrabiti. Okoliščina, da je neznanec vedel za to podrobnost, je le še zvišala vrednost njegovih ponudb.
V drugem biroju v Pragi so odprli njegov dosje. Na platnicah je bila napisana njegova šifrirana oznaka: A-54
Od takrat naprej sta bila drugi biro in A-54 v stalnem stiku. Seveda je tudi A-54 tehtal svoje sobesednike, ali, kot se drugače reče, bil je previden. V Pragi so kmalu prišli do spoznanja, da je potreben osebni stik z njim. Predlog za sestanek so sporočili A-54 in ta ga je sprejel, ne glede na prvotni pogoj, da ne bo nikdar prišel na češkoslovaško ozemlje. Major Bartik je sklenil, da se bo sam sestal z vohunom brez obraza. Do srečanja je prišlo 6. aprila 1936 ob pol devetih zvečer na cesti, ki vodi v Karlove Vare.
Prvi sestanek s Čehi
Noč je bila temna in mrzla. Kakih dvajset metrov od nemške meje je bila cesta na obeh staneh obraščena z drevjem. V megli je bilo slutiti obrise starega mlina. Izza mlina sta se izvili dve postavi in se namenili proti človeku, ki je stal sredi ceste.
Eden od mož je prižgal električno svetilko, tako da se je drugi takoj znašel v svetlobnem snopu. Oblečen je bil v temno obleko, na glavi je imel baretko, na hrbtu pa nahrbtnik. Podoben je bil delavcu, ki se z dela vrača domov. Rekel je:
nekaj več kot tri hektare zemlje v razdrobljenih parcelah.
Pisec članka z naslovom Gramoz namesto pšenice na najboij rodovitni zemlji upravičeno meni. da je bila kritika umestna. To trdim tudi jaz, tega mnenja pa je še veliko ljudi, zato bi bilo prav, da bi tudi drugi povedali o tem primeru svoje mnenje.
Če bo podjetju »Sobota«, kljub odločitvi Vrhovnega sodišča SR Slovenije — le usp>e-lo razlastiti zemljišče T. P. v Ivancih, s čimer bi si pridobilo sicer lep dohodek, pa predlagam, naj podjetje kot odškodnino predloži prizadeti kmetici vse zakonite predpise in resolucije o zaščiti obdelovalne zemlje kot nadomestilo za odškodnino. Te ji namreč podjetje »Sobota« tako ni sposobno nuditi, kar v svojem odgovoru tudi priznava.
Medtem ko smo v Sloveniji, ki velja za republiko z najdaljšo industrijsko tradicijo, zaprli tovarno (montažno delavnico) avtomobilov (sam imam v »likvidacijski masi« zamrznjeno akontacijo za GA v višini 50.000 dinarjev) CIMOS in kjer se drugi polproizvajalec motornih vozil IMV otepa z zalogami ter z milijardnimi izgubami, in medtem ko ima »Zastava« v Kragujevcu na okoliških livadah »uskladiščenih «
25.000	vozil (ob nedavno odprti novi tovarni »jugo 45« (?); odprl jo je predsednik ZIS), smo začeli po drago plačanih (v devizah seveda) licencah sestavljati ople v Ki-kindi, peugeote v Prištini in sedaj še land roverje v Ivangradu.
Kje je tukaj ekonomska logika? Kje so tržne raziskave, ki bi jih vsaj za avtomobile lahko napravil že vsak bruc na ekonomski fakulteti, kaj sploh počnemo?
Jože Podlesek,
Murska Sobota
Delo, 24. julija
Pa še to
Dne 23. julija ste na zadnji strani Dela objavili informacijo o uspešnem nastopu naših mladih matematikov srednješolcev na 22. mednarodni matematični olimpiadi v Washingtonu. Po tej dobri novici pa ste nas v naslednji številki Dela z dne 24. julija presenetili z omalovažujočim zapisom v rubriki »Pa še to«.
Prvič, nikakor se ne morem strinjati s tem, da istovetite matematike z računarji. Leta in leta so že pretekla, odkar matematika ni več le računstvo, prav gotovo pa v računstvo niso sodile naloge, ki so jih morali rešiti naši uspešni matematiki, da so posegli po tako visokih uvrstitvah. Biti dober računar pomeni hitro izvajati računske operacije s števili, kot sta npr. seštevanje in množenje; biti dober matematik pa je nekaj drugega. Poleg sposobnosti za abstraktno razmišljanje je treba imeti veselje do dela, neko notranjo silo, ki te vleče, da bi rešil določen problem, da bi prišel do rešitve po najkrajši poti in da bi morda problem še posplošil.
Drugič, čemu vprašanje: »In kdo bo plačal račun?« Ali res ne more naša družba zagotoviti za takšne prilike ustreznih finančnih sredstev? Če so ga morali plačati »nepre-računljivi očetje«, tudi to se dogaja, nas je lahko sram. Udeleženci olimpiade zanesljivo niso po nepotrebnem trošili deviz. Njihov uspeh nas je prepričal, da se najdejo sposobni in delovni mladi ljudje, od katerih moremo pričakovati, da se bodo razvili v dobre raziskovalce in znanstvenike. Le čestitamo jim lahko.
In tretjič, njihove medalje niso nič manj svetle kot medalje naših športnikov olimpijcev, na katere smo vsi ponosni.
Ali res samo pametno govorimo in pišemo globokoumne analize, delamo pa drugače? Pri 28 odstotkih kmečkega prebivalstva in
480.000	traktorjih uvažamo pšenico in koruzo in meso, namesto hrane pa »pridelujemo« pločevinaste škatle, za katere ne vemo, kdaj in kako jih bomo ob padajoči kupni moči prebivalstva in vedno dražjem in primanjkujočem bencinu sploh prodali ali napol zastonj izvažali?
Ali res ni več treznih, razsodnih ljudi, ki bi se v okviru federacije lahko sporazumeli, da bi delali tako, kot smo zapisali, ali pa, kot smo se dogovorili. Pri tem pa skušajmo uporabiti pri medsebojnem prepričevanju vsaj osnovno ekonomsko logiko, ki se začenja z vprašanji: Kaj rabimo? Kaj lahko naredimo? Kaj lahko kupimo? Kaj in po kakšni ceni lahko komu prodamo? Saj dosti več učenega znanja ni potrebno!
Edo Rasberger,
Ljubljana
Delo, 26. junija
Nič več samo dva jezika
Strokovni svet Zavoda za šolstvo SRS je torej obnovil pobudo za temeljito razpravo o sistemu pouka tujih jezikov na naših šolah. Prva pobuda je bila dana že leta 1978, vendar razen obrazložitvenega članka tov. Svetine širše razprave ni bilo.
Prepričan sem, da to ni zaradi nezainteresiranosti, pač pa zaradi izredne zagate, v kateri smo se znašli na tem področju. In če sedaj resnično želimo temeljito razpravo, potem bomo morali to občutljivo področje precej širše osvetliti.
Pohvalno je, da je strokovni svet zavoda za šolstvo dal pobudo, vendar širša razprava daleč presega njegove pristojnosti. Zato mislim, da je za nadaljevanje te razprave oz. njeno vodenje pristojen SZDL. Do konca tega prispevka bo to argumentirano jasno.
Stane Indihar,
Maribor
Delo, 30. julija______________________
Tovarna land-roverjev v Titogradu in Makedonija bo uvozila 80.000 ton pšenice
Ko na dveh sosednjih straneh Dela prebereš novici pod tema dneva naslovoma, potem res ne veš več, kje se nas glava drži in če smo res v letu 1981!
V enem najbolj plodnih območij Jugoslavije, kjer bi lahko želi dvakrat na leto in kjer bo letos zgnilo nekaj tisoč ton paradižnikov, ker je 200 do 300-odstotni zaslužek trgovcev premajhen, in kjer ima glavno mesto trikrat več prebivalcev kot leta 1961, ne zmorejo pridelati pšenice niti za poldrug milijon svojih prebivalcev, kaj šele za druge kraje Jugoslavije.
In v Vojvodini je po lanski katastrofalni zimski žetvi koruze zraslo milijon ton pšenice manj, kot bi jo potrebovali, tako da bomo morali milijon ton žita uvoziti, na srečo po svetovni ceni, ki je za polovico nižja od naše domače!
Kot izhodišče razprave moramo neprestano upoštevati znano ugotovitev, da pouk samo enega tujih nacionalnih jezikov pomeni praviloma informacijsko, kulturno, komunikacijsko pa tudi idejno usmeritev mladega človeka. To pa z drugimi besedami pomeni, da vzgajamo »fijakarskega konja« s plašnicami na očeh, ki vidi samo in za vedno v eno smer. Jezikov pa je v svetu okrog 3500; takšnih, ki jih govori več kot 1 milijon ljudi, je okrog 200; takšnih, ki pa so bolj ali manj »svetovni«, pa okrog 20!
Vprašanje pouka tujih jezikov tudi ni zgolj strokovno vprašanje. Še prej je to nedvomno družbeno, politično, kulturno, gospodarsko, psihološko in še kakšno vprašanje. Sistem pouka tujih nacionalnih jezikov, kot ga imamo dandanes v Sloveniji, je vsekakor bolj škodljiv kot koristen. Dokazljivo sem prepričan, da je v nasprotju s cilji razvoja socialističnega samoupravljanja (na področju vzgoje in izobraževanja); da ni v interesu združenega dela; da je v nasprotju z načeli politike neuvrščenosti; da ni v skladu z načeli OZN. Te trditve bodo verjetno jedro širše razprave, zato bom svoje dokaze posebej predstavil.
Obenem pa kanim opozoriti še na dve pomembni stvari. Že pred leti je stekla
(delno) 'pomembna razprava o idejnosti pouka tujih jezikov, v kateri so sodelovali tov. A. Bibič, D. Purg in P. Zlatnar. Teh prispevkov v nadaljnji razpravi ne smemo spregledati. Lani je bila v Beogradu gene- ' ralna konferenca UNESCO, ki je na osnovi' poročila Mc Brydowe komisije kot glavno temo obravnavala nujnost nove informacijsko komunikacijske ureditve v svetu. Pri delu te komisije so sodelovali tudi znani družbenopolitični delavci iz Slovenije, npr. tov. B. Osolnik in T. Martelanc.
V poročilu te komisije, ki je zajeto v knjigi »Mnogo glasov — en svet«, je posebno poglavje namenjeno vprašanju jezikov.
V tem poglavju - pa tudi širše pri obravnavi komunikacij (ena od osnovnih človekovih pravic je pravica do komuniciranja!) — gre za osvetlitev temeljnega protislovja med nujno enakopravnostjo vseh nacionalnih jezikov na eni strani in življenjsko nujnostjo vseh narodov za čimbolj pogosto in poglobljeno sporazumevanje (komuniciranje). Vendar temelj tega sporazumevanja ne sme biti jezikovna diskriminacija, kot je sedaj to v praksi. Pri nadaljevanju naše razprave o spremembi sistema pouka tujih nacionalnih jezikov v Sloveniji bi hkratno razreševanje tega temeljnega protislovja moralo biti naš osnovni cilj!
Za vsebinsko uspešno nadaljevanje razprave pa nam sedaj še manjka vrsta podatkov. Na primer, prikaz obsega pouka (prevlade) tujih jezikov v posameznih družbenopolitičnih obdobjih (narodnih in mednarodnih) po letu 1900. Potem obseg pouka tujih jezikov na delavskih univerzah v zadnjih desetih letih.
Kakšno je bilo gibanje, kakšno stanje je danes in kakšne so tendence pouka tujih jezikov po letu 1945 v Sloveniji in v Jugoslaviji? Kolikšen je sedanji obseg (v primerjavi z drugimi tujimi jeziki) angloame-rikanščine v javni rabi (npr. film, televizija, strokovna področja, javni napisi, glasba itd.)? Kakšno je trenutno stanje in kakšna je prihodnost glede uporabe jezikov v OZN in njenih organizacijah in npr. v EGS? Pa verjetno še kaj.
Domnevamo pa, da bi po rezultatih vseh podobnih podatkov lahko pri nas socialistična zveza organizirala razpravo z naslovom: Angleščina v javni rabi.
Pri vsem tem se seveda pojavljajo še nova pomembna vprašanja. Na primer, vprašanje pojmovanja internacionalizma, vprašanje interesnih sfer in vplivov »na odstotke«, vprašanje zrelosti učenca (in staršev!) pri odločitvi za tuji nacionalni jezik v 5. razredu osnovne šole (starost 10 let!) itd.
Po mojem najbolj zbuja skrb ugotovitev, da smo toliko časa tako nekritično vsem mladim vsiljevali z enim tujim nacionalnim jezikom našemu sistemu tujo svetovno nazorsko opredelitev.
Tako pa se v naši družbi nismo nikjer in nikoli dogovorili! In vprašanje svetovnonazorske opredelitve naše mladine je pomembno družbeno vprašanje, kjer morajo svoje povedati tako družbenopolitične organizacije, strokovne ustanove in prizadeti občani. Zato torej mislim, da se razprava mora sedaj poglobljeno nadaljevati, vodi pa naj se organizirano v okviru SZDL Slovenije.	•
Janez Zadravec,
Ljubljana
Delo, 11. julija__________________
Dokler je gradbenikom dobro doma, se na tuje odpravijo le redki
Na koncu ankete je v povzetku med drugim rečeno: »Kaj namreč pomenijo podatki. da so predlani slovenski gradbeniki iztržili (oziroma obračunali) 11 odstotkov celotne vsote, ki jo je z deli na tujem lahko pokazalo jugoslovansko gradbeništvo v celoti. medtem ko so konec lanskega leta že lahko povedati, da so svojo navzočnost na tujem .dvignili' na dobrih 22 odstotkov?
Nemara predvsem to, da se je gradbeništvo tudi v Sloveniji zganilo iz svoje samozadovoljnosti itd.«	’
Ne vem, odkod ti podatki, kajti'številke, ki sta jih objavila zvezni zavod in zavod SR Slovenije za statistiko o gradbenih delih in projektantskih storitvah v tujini v letu 1980, kažejo popolnoma drugačno podobo. Gradbene delovne organizacije iz vse SFR Jugoslavije so v letu 1980 naredile v tujini dela v vrednosti 45.539 milijonov din, medtem ko je bila vrednost del, ki so jih izvedle delovne organizacije iz SR Slovenije, 3.805 milijonov din. Delež slovenskih delovnih organizacij v vrednosti izvršenih del v tujini, ki so jih izvedle delovne organizacije iz vse Jugoslavije, znaša torej
8,4	odstotka, ne pa dobrih 22 odstotkov. V letu 1980 smo torej z deli v tujini — v primerjavi s celotno Jugoslavijo - nazadovali, ne pa napredovali. Gradbeništvo v Sloveniji se torej še vedno ni zganilo iz svoje samozadovoljnosti in ni nobenih razlogov za kakršnokoli hvalo!
Tov. Sašo Škulj pravi: »Tudi zadnja leta je celotno naše gradbeništvo vsako leto doseglo vsaj milijardo dolarjev prometa. Vendar pa je po 1977. letu pri tem tudi ostalo.«
Resnici na ljubo je treba reči, da je obseg gradbenih del, ki so jih izvedle delovne organizacije iz vse Jugoslavije v letu 1978 (v primerjavi z letom 1977) zares nazadoval za 11 odstotkov, da pa je v letu 1979 zopet porastel za 3 odstotke in v letu 1980 kar za 37 odstotkov (v primerjavi z letom 1979). Pri tem je izključen vpliv devalvacije: izvršena dela so preračunana v dolarjih.
V SR Sloveniji so ta gibanja ravno obratna: v letu 1978 je vrednost del v tujini porasla za 114 odstotkov (v primerjavi z letom 1977), v letu 1979 za 10 odstotkov in v letu 1980 le še za 5 odstotkov. Zato tudi padec deleža slovenskih delovnih organizacij v celotnem jugoslovanskem obsegu izvršenih del v tujini!
Nadalje pravi tov. Škulj: »Slovenski gradbeniki smo v preteklosti največ delali v zvezni republiki Nemčiji in v nekaterih vzhodnoevropskih državah, v nerazvitih pa zelo malo. Tako lahko šele v naslednjih treh letih pričakujemo, da bomo slovenski gradbeniki ujeli jugoslovansko povprečje pri delih v državah v razvoju. Vsaj letos smo se mu precej približali.«
Podatki zavoda za statistiko kažejo drugače. Jugoslovansko povprečje pri delih v državah v razvoju je bilo: leta 1977 — 68 odstotkov, 1978 — 69 odstotkov, 1979 — 67 odstotkov in leta 1980 — 66 odstotkov medtem ko je bilo slovensko povprečje v teh letih: 1977 — 30 odstotkov, 1978 — 50 odstotkov, 1979 — 35 odstotkov in 1980 — 33 odstotkov. V letošnjem prvem četrtletju smo dosegli 41 odstotkov. Smo se mar res že približali jugoslovanskemu povprečju?	i.
Menim, da mora biti vsaka analiza ali anketa podprta z dejanskimi verodostojnimi podatki, s katerimi lahko postrežeta le zvezni zavod in republiški zavod za statistiko. Vsako ugibanje ali pa ocenjevanje po občutku pa lahko pripelje v povsem zmotne sklepe in k neupravičenemu samozadovoljstvu. Slovensko gradbeništvo zelo kasni z ukrepi za povečanje de! v tujini in mu tako optimistično dajanje zmotnih podatkov ni prav nič v korist.
Marjan Brilly,
Ljubljana
Delo, 10. aprila_____________________
Z davčno politiko pospešiti rast kmetijske proizvodnje
Že več let razpravljamo o tem kako obdavčevati kmetijsko proizvodnjo, oziroma kmete. V Delu z dne 10. aprila letos je na
6.	strani z debelimi črkami bil natisnjen naslov »Z davčno politiko pospešiti rast kmetijske proizvodnje«.
Sem kmet s približno 8 hektarov obdelovalnih površin (in z 2 ha v najemu), sedaj
redim 13 glav goveje živine in 20 plemenskih svinj. Članek, sem nekajkrat prebral. Pa ne zato, ker bi se bal, da me obdavčitev po kateremkoli novem predlogu prizadene, pač pa zato, ker mi nikakor ne gre v glavo, da so lahko v telesih, ki razpravljajo in pripravljajo predloge za novi način obdavčevanja, tako naivni, da mislijo, da bomo z davčno politiko pospešili rast kmetijske proizvodnje!? Ker drugega ne moremo - tako je tudi razvidno iz članka - bomo z novim načinom udarili tiste, ki proizvajajo za trg; torej tiste, ki na lastnih zemljiščih ne moremo pridelati zadostne količine krme za številno čredo govedi ali prašičev, zato je moramo odkupovati. Se mar bojimo bogatenja? Če bi bila katerakoli proizvodnja, ki je v članku posebej poudarjena, tako donosna in zanimiva, ne bi bilo čutiti stagnacije. Zamislite se vsaj nad tem, zakaj upada interes za vlaganje v perutninarstvo, zakaj ni interesentov za vlaganja v govedorejo niti v prašičerejo? Naj odgovorim: zato, ker kmetu ne posvečamo dovolj pozornosti, ker fizično delo ne vrednotimo zadosti.
Raje razpravljajmo, kako tistega, ki je še voljan v kakršnikoli obliki proizvajati hrano, stimulirati! Davek pa nikoli ni bil spodbujevalec večje proizvodnje. Naše izkušnje nam to že vsa leta samo potrjujejo.
Popolnoma pa se strinjam in podpiram nujnost, da moramo na področju zemljiške politike nekaj storiti. Nesprejemljivo je, da nam ostaja vedno več zemlje neobdelane in slabo obdelane. Nesprejemljivo je, da ostajajo zemljišča, odkupljena in namenjena za razne gradnje, več let neobdelana in tudi nezazidana (Nemčevci in Bratonci pri Murski Soboti). O tem imamo sicer nemalo stališč in sklepov, nimamo pa nikogar, ki bi jih izvajal.
Ne poskušajmo torej z davčno politiko pospeševati rasti kmetijske proizvodnje! Ne tvegajmo, da razvrednotimo tisto, kar smo v zadnjih desetih letih z dokaj pametno politiko do kmetijstva dosegli. Posledice so lahko usodne!
Karel Franko,
Puconci
Delo, 1. julija
Zimske počitnice tri tedne
Rada bi napisala svoje mnenje o odločitvi, sprejeti pred dnevi, da bomo v naslednjem šolskem letu imeli tri tedne zimskih počitnic. Ta odločitev se mi zdi popolnoma umestna in pozitivna z več strani. Prihranili bomo nekaj goriva, se pošteno odpočili po polletnih naporih in se pripravili na drugi del leta. Pravzaprav je zimski čas tudi zelo zanimiv za razne oblike oddiha za učence, za nas predavatelje pa ugoden za dodatno izobraževanje in priprave.
Žal pa se nikakor ne strinjam z drugim delom sklepov, namreč, da zaradi tega dodatnega tedna počitnic, ni potrebno dodati novih dni pouka, ker se bo vse lahko nadomestilo z intenzivnejšim delom. Smatram, da se v praksi to ne bo izvajalo iz različnih vzrokov.
Tisti predavatelji, ki so resnično predani svojemu delu in si prizadevajo učencem dati čim več in ki poskušajo čim bolje in v celoti predelati učni načrt, so že zdaj delali zelo intenzivno, pa se je vendar boleče poznal vsak izgubljen dan — to pomeni manj vaj, manj utrjevanja, manj poglabljanja, manj zanimivosti. Žal pa niso redki predavatelji, ki že dosedaj niso mogli predelati celotne predpisane snovi, zdaj bo možnost, da bi to dosegli, še manjša. Da ostane precej snovi nepredelane, lahko govorim iz lastnih izkušenj, saj ob prihodu na srednje šole lahko ugotavljamo mnoge »luknje« v znanju, ki ga učenci prinesejo iz osnovne šole.
Program v osnovni šoli je precej zahteven, izredno pomemben za vsakega učenca, za razvoj njegove osebnosti in kot podlaga za nadaljnje izobraževanje. Njegovega obsega, tako po vsebini kot po oblikah, nikakor ne bi smeli krčiti in siromašiti, predvsem ne zdaj, ko smo vložili toliko truda v reformo sistema izobraževanja. Zato menim,
verjetno nisem osamljena, da bi bilo teden treba nadomestiti čisto konkretno z dnevi. Kje dobiti te dneve? Več je možnosti, ena bi bila sigurno taka, da bi bila sprejemljiva za vse. Morda bi ukinili »prvomajske počitnice«, ki so se kot vsak prost trenutek sicer prilegle, a potem povzročile še večjo napetost v zadnjih tednih pouka. Morda bi lahko v koledarju določili pet sobot (vsak drugi mesec po ena), morda bi en teden prej začeli s poukom — 24. avgusta. Tako nadomeščanje, kot smo ga imeli v letošnjem letu, ni kaj prida, saj je šlo bolj zato, dasmo vpisali ustrezno število dni, vendar pa je bil program na te dni precej stihijski, nenačrtovan, nenamenski. Ne trdim, da bi morali nujno vse dni imeti klasičen pouk v klopeh, a če smo se odločili za drugačno obliko, bi morala biti načrtovana, s točno določeno vsebino in programom. Hudo so primanjkovale ure za pouk matematike, slovenskega in tujega jezika, pa tudi pri ostalih predmetih so imeli učitelji hude težave.
Menim, da se za tako krajšanje šolskega leta sploh ne bi smeli odločati v letošnjem letu, ko v izobraževanju začenjamo po novem, v celotnem gospodarstvu in družbenem življenju pa si prizadevamo za večjo storilnost, boljše gospodarjenje in ne nazadnje tudi za bolj kvalitetno izobraževanje. Kvaliteta in kvantiteta pa sta nujno v določeni meri povezani, zlasti na nižjem nivoju, se pravi v osnovni šoli, kjer učenci v enem dnevu oziroma eni šolski uri ne morejo kar neomejeno vsrkavati novih spoznanj in za vsak korak potrebujejo dotočen čas.
Če .bi vprašali učence in žai tudi večino učiteljev v osnovnih šolah, bi se s skrajšanim letom verjetno veselo strinjali, vsaj v tem trenutku. V celotnem procesu pa pomeni to že dva izgubljena meseca samo v osnovi šoli, kar menim, da je nenadomestljivo. Ti isti učenci bodo v življenju grenko občutili izgubljene ure.
Zaradi trenutnih ugodnosti in interesov, ki so pri mladih pa tudi pri vse več dozorelih ljudeh — žal precej usmerjeni v čim lago-dnejše in brezskrbno življenje — ne smemo sprejemati takih odločitev, ki se utegnejo hudo maščevati.
Morda sem se preveč razpisala zaradi »enega samega tedna«, vendar tisti, ki že vrsto let učimo in se vsako leto znova trudimo čimbolje pripraviti mlado generacijo za nadaljnje življenje, dobro vemo, kaj pomeni vsaka izgubljena ura.
Silva Debeljak,
Celje
Delo, 20. junija
Rada bi vedela
Iz gledališkega lista Slovenskega mladinskega gledališča v Ljubljani zvemo, kdo so pisci besedil, na podlagi katerih je Ljubiša Ristič ustvaril svoj projekt MISSA IN A MINOR. Nanizana so številna znamenita imena, in sicer: Lenin, Trocki, Klara Zetkin, Bakunin, Gpldmann, Danilo Kiš, Ma-jakovski, T. Mann itd. V pokušnjo nam je dano tudi nekaj odlomkov.
List pa nas je vseeno pozabil opozoriti, po čigavi glasbi je ustvaril projekt svoje glasbe skladatelj Davor Rocco, ki je glasbeno — nadvse učinkovito in sugestivno — opremil Rističevo mašo. Ni nam skratka povedal, da ni zraslo vse na Roccovem zelniku, marveč, da gre v bistvu (vsaj delno) za nekakšne variacije, oz. za adaptacijo tuje teme, bržčas pri nas manj znane od tekstov omenjenih avtorjev.
Zato vprašujem: je komponista D. Rocca močno inspirirala MIŠA FOLKLORISTI-CA PARAGUAYA Herminia Gimeneza (Amambay — L. P. 6001 - Industria Argentina) ali MIŠA CRIOLLA Ariela Ra-mireza (Philips - 85512 PY)? Morda še katera druga ? In zakaj ni v listu ne duha ne sluha tudi o glasbenem ali o glasbenih prvotnih virih? Je poreklo glasbe manj važno od porekla besed, da ni mladinsko gledališče čutilo potrebe, da navede tudi te »orientacijske« podatke?
Jolka Milič,
Sežana
»Griiss Gott.«
Eden od obeh mož, ki sta mu stala nasproti, je vprašal:
»Geslo?«
»AIwater«.
Geslo je bilo pravilno. Možje so se s ceste spustili v varno zavetje gozda. Čehi so ukrenili vse, da bi zagotovili varnost, in to ni bilo malo. Na tem obmejnem področju je bilo namreč 98 odstotkov prebivalstva včlanjenega v pronacistično stranko Konrada Henleina; tudi policaji. Nekaj ur prej so oficirji in policaji državne policije »prečesali« vse področje. Iz mesta Louny so vzpostavili direktno in tajno telefonsko zvezo s Prago, avtomobil z radijskim oddajnikom pa je vzdrževal stalno zvezo z generalštabom.
Žarometi z Bartikovega avtomobila so tipali v noč. Nemec, ki sta ga vodila dva češica agenta, se je približal vozilu. Bartik mu je odprl vratca. Mož je vstopil in sedel poleg majorja. Avto je odpeljal z veliko hitrostjo; v mestu Chomutov so se ustavili pred Masarykovo vojašnico. Šele v pisarni, kamor so pripeljali neznanca, je bil njegov obraz popolnoma viden: star je bil videti od 32 do 35 let, bil je srednje postave, brez značilnih znamenj ali markantnih potez. Ostrižen je bil na pruski fačin. Bartik ga je opisal takole: »Imel je velike, prodorne oči. Miren, zadržan, govoril je malo...«
A-54 razkrije Hitlerjeve načrte
Sogovornika nista nameravala izgubljati časa. Govorila sta nemško. Bartik je takoj prešel k stvari:
»Zakaj niste svojih uslug raje ponudili francoski obveščevalni službi?«
»Francozi so po značaju lahkomiselni. Vseh reči se lotevajo z levo roko, preveč lahkomiselno. Nevarnost, da bi me v Nemčiji razkrinkali, bi bila prevelika.«
Potem je A-54 odprl nahrbtnik. Iz njega je potegnil dva svežnja dokumentov. Prinesel je »vzorce«. Bartik jih je hlastno pregledal. Bil je presenečen: med drugimi dokumenti je bila tudi organizacijska shema Abwehra v Dresdenu, dragoceni dokumenti o gestapu, seznam nemških agentov in informatorjev, ki so v Čehoslovaški delali za Nemce; skoraj vsi so bili po narodnosti Nemci, člani Henleinove stranke. Zanimiva podrobnost!
A-54 je tudi govoril. Kar je povedal, je bilo važnejše od dokumentov, ki jih je prinesel. Odkril je, kakšne cilje si je v tem obdobju zastavil Abwehr. Od svojih agentov je zahteval informacije, ki so vse sodile v okvir načrta za uničenje češkoslovaške države. Lahko si je predstavljati, s kakšnim osuplim zanimanjem je Bartik poslušal nemškega agenta, ki mu je govoril o načrtu za zavojevanje in uničenje njegove dežele, ki se je že začel uresničevati. A-54 je govoril, veliko govoril. Mimo, ne da bi povzdignil glas, je povedal, da namerava Hitler uničiti Poljsko, ko bo opravil s Če-hoslovaško. Potem bo na vrsti Francija in nazadnje Sovjetska zveza.
Treba je upoštevati, da se je vse to dogajalo 6. aprila 1936! Mož, ki je govoril Barti-ku, je napovedal dogodke, ki so se uresničili pet let pozneje. Ne gre torej za zgodbo, ki bi jo sestavili post festum, potem ko so se stvari že zgodile. V arhivih so namreč
zapiski tega pogovora, in danes je natančno znano, da je A-54 dobesedno rekel:
»Rusija bo zagotovo napadena.«
Poročilo, ki ga je narekoval podpolkovnik Moravec pravi: Mož je izredno dobro obveščen o vsem delovanju Abwehra. Provokacija je izključena.
A-54 so nemudoma izplačali 3.000 mark in 200 češkoslovaških kron. Rekel je, da se piše Jochen Breitner. S tem imenom je tudi potrdil prejem denarja. Predstavil se je kot civilni uslužbenec, ki je dodeljen Abwehru in dela na oddelku za radio, telefon in fotografijo. Rekel je, da je risar in fotograf in da zasluži na mesec 350 mark, z odtegljaji pa 320.
Canaris pride v Dresden
Evropa je drsela v vojno. Etiopska vojna je Mussolinija vrgla v Hitlerjevo naročje. Državljanska vojna v Španiji je bila za Nemčijo in Italijo priložnost, da preizkusita svoje orožje. Nemčija je postala ogromen arzenal. Spomladi 1937 so se opazovalci nagibali k mnenju, da je vojna zelo verjetna. A-54 je še naprej pošiljal informacije, ki jih je sedaj podpisoval s psevdonimom »Voral«. Opozoril je, da so v Dresdenu ustanovili nove sekcije Abwehra. Povedal je, kakšne so njihove naloge: vse je bilo naperjeno proti Češkoslovaški.
Prve dni decembra 1937 je prišel v Dresden vrhovni šef Abwehra admiral Canaris. A-54 je javil, da je Canaris ukazal okrepiti špijonsko delovanje proti Češkoslovaški. Na začetku leta 1938 je A-54 obvestil Bartika o vseh podrobnostih mobilizacij-
skega načrta, ki so ga pripravljali Nemci. Hkrati je poslal načrt mreže tajnih oddajnih postaj, ki bi morale postati opora »pete kolone«, ko bi napočil ugodni trenutek.
V Pragi so mrzlično preučevali vsako poročilo, ki ga je poslal A-54. Vsi so čutili, da se nevarnost stopnjuje. Hitler je v ognjevitih govorih, ki so se vrstili kot na tekočem traku, zahteval priključitev Sudetov, ki »so bili odtrgani od matere domovine«, kot je rohnel. Edino odprto vprašanje je bilo: kdaj bo pobesneli fiihrer od besed prešel k dejanjem.
Zvečer 12. maja 1938 so se znova sestali A-54 in oficirji češkoslovaškega drugega biroja. Srečali so se na meji blizu Niger-schreija. Od tam so se odpeljali na žandar-merijsko postajo v mestu Louny. A-54 je prinesel hudo resno novico: v sudetsko deželo so Nemci vtihotapili večje količine eksploziva. Na predvečer občinskih volitev 22. maja bi se morala začeti sinhronizirana akcija. V raznih mestih na severu države so imeli Nemci tajna skladišča orožja. Ko bodo pristaši Henleinove stranke na nemškem radiu slišali geslo »Amtsvenvalter« -in slišati bi ga morali tri dni kasneje'-morajo razglasiti stanje pripravljenosti med svojimi privrženci. Takoj nato bi se morale začeti sabotaže, uničevanje železniških prog, drugih komunikacij in mostov, napasti bi morali obmejne žandarme-rijske in policijske postaje itd. Po tem bi »mučeni in preganjani Nemci« poklicali na pomoč brate iz Reicha. Neposredno po tem pozivu bi oddelki SS vdrli v Češkoslovaško na odseku med mestoma Desin in Pelina. To bi bila ura »H«.
Češkoslovaška vlada, ki je bila nemudoma obveščena o tem načrtu, je še ponoči sklenila, da bo zaprla mejo in poklicala pod
orožje en letnik rezervistov. Stanje pripravljenosti je vlada razglasila 20. maja. Prehitela je torej Henleina. In armada je 21. maja že zasedla obrambno črto.
Ob tolikšni odločnosti v Pragi so se Nemci umaknili. Najbrž Hitler takrat še ni sprejel končne odločitve. Hitler je sklenil, da bo čakal za primer, če se sudetskim Nemcem ne bo posrečilo preiti v »spontano« akcijo, ki naj bi se končala s pozivom »za pomoč« reicha. Sudetskim Nemcem se to takrat ni posrečilo. Hitler je celo »svetoval« Hen-leinu, naj nekoliko utiša svoje izjave.
Eksploziv pod sokolsko tribuno
Druga priložnost za nemško subverzijo se je ponudila 5. julija 1938, ko je bil v Pragi sokolski zlet. V Prago je še pravočasno prišlo sporočilo A-54: pod tribuno, na kateri bodo najvišji vladni predstavniki, bo podtaknjen eksploziv. Cilj atentata: umoriti visoke politične osebnosti, zasejati paniko, pripraviti ozračje za upor v Sudetih in tako Hitlerju olajšati, da izpelje svoje načrte. Češkoslovaška tajna služba je preiskala tribuno in res odkrila eksploziv. Še o pravem času.
A-54 je spet prišel na češkoslovaško ozemlje 12. septembra. Takrat je za las manjkalo, da ni šlo vse po zlu. Njegov avtomobil so namreč ustavili oboroženi privrženci Konrada Henleina. A-54 je mirno izstopil iz avtomobila in v nemščini povedal, da je član nacistične stranke. Henleino.vci so ga navdušeno pozdravili in mu povedali geslo: »Langemark«. Ko so se vračali, sta se dva češkoslovaška oficirja, ki sta spremljala A-54, rešila samo zato, ker sta poznala to geslo...
V času, ko se je z vsakim dnem približevala katastrofa, ko se je Češkoslovaška znašla osamljena, ker so jo pustili na cedilu njeni zavezniki, ji je samo en človek pomagal, da se je izogibala pastem, v katerih bi utegnila doživeti svoj konec. In ta človek je bil agent nemške obve . .v.-.lne službe!
Nevarnosti, ki jih je bil napovedal A-54, so postale resničnost. Na konferenci v Munchnu so Daladier, Chamberlain in Mussolini »poklonili« Hitlerju 25.000 kvadratnih kilometrov češkoslovaškega ozemlja in tri milijone ljudi, s tem pa tudi velik del industrije, ki je bila hrbtenica državnega gospodarstva. Hitlerjevi vojaki so podrli obmejne zapornice in vkorakali v državo, ki je bila večer pred tem še svobodna; navdušeno so jih pozdravili Henlei-novi privrženci.
Češkoslovaška, okrnjena v novih, nebran-ljivih mejah, je zbrala vse svoje moči. V Pragi so vedeli, da žive od danes do jutri, tako rekoč »začasno« življenje. Evropa je pokleknila pred Hitlerjem. Odslej si bo fiihrer domišljal, da mu je dovoljeno prav vse. Da bi kljubovali novi nevarnosti, so se ljudje v Pragi vse bolj zanašali na poročila A-54, o katerem češkoslovaški drugi biro praktično ni vedel ničesar. Po vojni je Bartik v odgovorih na vprašanja, ki mu jih je zastavil Roger Gheysens, razložil takole:
»Nismo hoteli vedeti, kdo je. To bi bilo zanj preveč nevarno.« Danes je znano, kdo je bil A-54. Pisal se je Paul 'niiimmel.
Prihodnjič:
A-54 dobi obraz: Paul Thiinunel
Anketa Dela: Zmanjševanje naložb
Kako se Slovenija
poslavlja od prekomernih investicij?
Delež naložb v družbenem proizvodu je eden od vzrokov za inflacijo — Kaj skrčiti, kaj ustaviti, čemu se odreči? — V slovenskih občinah manjka perspektivnih proizvodnih programov in takšnih, ki bi spreminjali neugodno sestavo gospodarstva
Najbrž ni sporno, da so naložbe, če so res dobre, smotrne in pošteno plačane, edina pot napredka. Seveda je po eni strani težko najti in znati najti novo naložbo, ki bo še zlasti v zdajšnjih časih pogostih svetovnih gospodarskih negotovosti dalj časa uspešna. Po drugi strani pa je zbiranje akumulacije, torej denarja za takšno obnovo in širitev gospodarstva pri nas precej razdrobljeno, tako da po eni strani ni neposredne denarne odgovornosti onega, ki se je naložbe lotil, za uspeh naložbe. Širše prelivanje naložbenega denarja med bankami, dejavnostmi, občinami, republikami ipd., pa omogoča poleg koristne možnosti koncentracije pogosto tudi čisto navadno lažno prikazovanje denarnih virov, ki jih v resnici, torej v blagu in običajnih delovnih sposobnostih ni. Kar je najslabše, pa je to, da se posledici obeh slabih strani naložb zapičita v nadaljnji rczvoj. Zaradi njiju je namreč učinkovitost naložb, če že ne vse manjša, pa vsaj premajhna za sprotne potrebe družbe in za odplačevanje starih dolgov. Hkrati pa možnost izmišljanja denarnih virov za naložbe zvabi marsikoga v investiranje, zgolj zato, da si s takšnimi napravami postavi »spomenik«, drugim pa nato prepusti, naj se ubadajo z vprašanjem, kako naj se takšna reč potem izplača in kako naj posluje.
O obMoju takšnih navad govori po eni strani naša pre-majhna konkurenčnost na tujih trgih, ki nikakor ne more /austaviti naraščanja jugoslovanskega dolga v tujini. Sicer pa govori o naložbenih zalogajih sam uradni znesek vrednosti jugoslovanskih naložb, ki da jih je kar za 1320 mili; tr-.i dinarjev. Izkušeni pa vedo povedati, da govore te tevilkc !c o predračunski vrednosti, ki je podcenjena zaradi inflacije in spoznanja, da je lažje priti do posojila, če v začetku nisi predrag. Sama lanska izplačila za osnovna sredstva so v Jugoslaviji znašala 446 milijard dinarjev.
Tolikšen delež teh in drugih naložb v družbenem proizvodu, je seveda eden vzrokov jugoslovanske prevelike porabe. torej inflacije. Zato lete vanj že dolgo strele stabilizacijskih očitkov. Lanske naložbe so se sicer povečale skromneje; ob 27 odstotnem povečanju industrijskih cen so bile večje za 25,7 odstotka. Vendar pa so naložbe, glede na plačilne možnosti še naprej visoke. Zato se klici k njihovemu manjšanju nadaljujejo, stopnjuje pa jih še to. da je izvoz nazadoval, številni izdatki pa povečali.
Poznavalci pa vendarle trdijo, da je med besedami in dejanji še naprej znatna razlika. To dokazujejo s podatkom. da so se od 26.000 jugoslovanskih naložb lotili v zadnjem letu kar 10.000. Čeprav bi pri tem lahko prisluhnili tudi drugim, ki poudarjajo, da je običajno med naložbami največ takšnih manjših, kot so nakupi strojev, manjše prezidave ipd. ter da prav take manjše naložbe največ prispevajo k večanju storilnosti.
Pa vendar lahko najdejo dokaze za obstoj razlike med besedami, kakšne naj bodo naložbe in med njihovim krčenjem, tudi v drugih številkah. Tako so bila po podatkih službe družbenega knjigovodstva v letošnjem prvem polletju v večini republik izplačila za naložbe realno nižja, kot so bila v prvem polletju lani. Vendar pa so po tej primerjavi vendarle precejšnje razlike v zneskovnem povečanju naložb ne le med republikami, ki so uvrščene med manj razvite, ampak tudi med tistimi, ki veljajo za razvitejše. Tako so v prvem polletju letos v primerjavi s prvim polletjem lani dali za naložbe v osnovna sredstva v Črni gori za 59 odstotkov več. v Makedoniji za 34 odstotkov več, v Vojvodini za 24 več, na Hrvaškem za 18 več, v Bosni in Hercegovini za 16 več, v Sloveniji za 14 več, v Srbiji za 12 več in na Kosovu za 12 odstotkov manj.
Najbrž ni treba posebej poudarjati, da zahteva boj za vsakršno zmanjšanje prevelike porabe in za zmanjšanje dolgov Jugoslavije zadosten prispevek vseh republik in obeh pokrajin. Ta zahteva ne nastaja le zaradi mogočega, strahu pred tem, da bi kdo zaradi nesorazmerno velike lastne gorečnosti pri omejevanju potegnil zato krajši razvojni in dohodkovni konec. Ta hkratnost je potrebna enostavno zato. ker more nastati učinek takšnih prizadevanj v zadostni meri le, če takšne reze opravijo pri sebi vsi v pošteni meri.
Res pa je. da so bile do junija te razlike še precej večje. Tako so bile slovenske naložbe v prvih treh mesecih le za
4,5	odstotka večje od lanskih trimesečnih, v prvih petih mesecih pa so bile zneskovno za 10,8 odstotka večje. Ob tem naj se spomnimo zahtev letošnje republiške resolucije. ki računa letos s 6 odstotnim realnim znižanjem naložb, s čemer bi se njihov delež v družbenem proizvodu ' znižal od 30 na 27,5 odstotka. To znižanje smo ob letošnjem skoraj 50 odstotnem poletnem dvigu cen dosegli še v večji meri.
Slovenski izvršni svet se je nedavno odločil za dodatno krčenje naložb. To krčenje naj bi opravili v vseh občinah, o čemer so podpisali tudi družbeni dogovor, posebna komisija pa naj bi ocenila naložbe. Zato so naši dopisniki povprašali v večih slovenskih občinah, kako so pri njih prerešetali naložbe, čemu se ne mislijo odpovedati, čemu pa se zdaj lahko.
Brežice
V brežiški občini se zdaj od 30 naložb ukvarjajo z devetimi s predračunsko vrednostjo dobrih 65 milijonov dinarjev. Večina drugih je po njihovem že v uporabi, čeprav imajo šele dovoljenje za poskusno obratovanje, ali pa so
brez uporabnega dovoljenja. Sicer pa so se pred polletjem lotili še dveh naložb iz referendumskega načrta, namreč osnovne šole Globoko in mrliške vežice v Brežicah. Ustavili ne bodo nobene naložbe, vendar pa jih bodo kar enajst od 16., ki so jih načrtovali za letos, preložili na pbzneje. Njihova vrednost bi bila 643 milijonov dinarjev, računali pa so na 49 odstoten lasten delež.
Celje
Celjski izvršni svet in skupščina sodita, da pri njih ni spornih naložb. Cinkarna postavlja novo tovarno žveplene kisline, za kar ima združeni denar in posojilo Jugobanke. Štorska železarna namerava zgraditi jeklovlek, kar bo stalo okrog 150 milijonov dinarjev, ki jih bodo polovico združile Slovenske železarne, drugo polovico posodile banke. Zidavo prve faze grafike Aero so jim odobrili v republiki. Na to sito čakajo zdaj še proizvodni prostori finomehanike in elektronike v Libeli. Odložili so zidavo središča SLO, ki naj bi stalo 50 milijonov dinarjev in ustavili graditev prizidka h gasilskemu domu na Ostrožnem, za katerega so sicer zagotovili 11 milijonov. Nadaljevali naj bi. čeprav nemara počasneje, tudi z edino občinsko negospodarsko naložbo: s posodobitvijo bolnišnice, ker zanjo zbira denar vse območje.
Domžale
Konec junija so v domžalski občini vlagali v 110 naložb, ki bodo predvidoma stale 1,40 milijarde dinarjev. Potemtakem je naložbeni delež v občinskem družbenem proizvodu od ,39 odstotkov v letu 1979 zdrsnil lani na 24 in letos le na okrog 15 odstotkov. Investitorji so zanje zbrali
45,5	lastnega denarja. Od zdajšnjih naložb je 73 takšnih, ki so tako daleč, da se potegujejo za tehnični pregled in uprabno dovoljenje. Gospodarskih naložb, ki jih že opravljajo, ne nameravajo ustanoviti, ker gre za prednostne naložbe v večji izvoz in kmetijstvo. Dokončali naj bi tudi 35 zdajšnjih komunalnih naložb vrednih 119,87 milijona dinarjev, za kar so zbrali 50,7 odstotka lastnega denarja, 8,5 odstotka pa so prispevali krajevne skupnosti. Začasno pa bi ustavili nove komunalne naložbe v vrednosti 22,4 milijona dinarjev. Občinska izobraževalna skupnost je dosedanje naložbe dokončala, novih pa se bo lotila v skladu s programom samoprispevka. Dozidali so tudi prizidek k zdravstvenemu domu; nameravano zidavo lekarne v Domžalah in zdravstvene postaje v Mengšu pa so preložili na prihodnje leto. O vseh naložbah, ki so jih odložili, bodo dva meseca javno razpravljali, jeseni pa bodo o tem dokončno sklepale skupščine interesnih skupnosti.
Gornja Radgona
Tu se ukvarjajo s sedmimi gospodarskimi in eno negospodarsko investicijo. Od tga je pet naložb v kmetjstvo. Večino lani in letos začetih naložb so že končali. Odpovedali so se le čistilni napravi v Radencih vredni 10 milijonov dinarjev, kjer je Radenska sicer že uredila zbiralnik za čiščenje odpadnih vod. ki vse bolj zastrupljajo Bora-čevski potok in Muro. Vrednost zdajšnjih naložb je okrog 225 milijona dinarjev, od česar so za 123 milijona dinarjev naložb že uresničili. Ker gre za pomembne kmetijske objekte in za izboljšavo zemljišč, jih nameravajo tudi končati. Močno pa so se omejili pri načrtovanju nadaljnjih letošnjih naložb. Od osmih načrtovanih, so ostali le pri dveh, tako bo njuna vrednost 50 milijonov, vse pa bi stale 255 milijonov dinarjev. Odpovedali so se trgovskemu središču v Radencih, vrtcu v Apačah, urejanju konjskih hlevov pri kmetijski zadrugi Radgona, novemu skladišču Avtoradgone, prizidku zdraviliškega doma v Radenski, Na situ je ostala tudi nadzidava gostinskega šolskega centra v Radencih, čeprav bi bil ta prostor pogoj za prehod na usmerjeno izobraževanje.
Grosuplje
Večina od trinajstih grosupeljskih naložb so manjše od
10.000	dinarjev. Vse stavbe v glavnem dokončujejo in imajo zanje denar. Ustavili so le zidavo samskega doma SGP Grosuplje, ki naj bi stal 16,5 milijona dinarjev. Odložili pa bodo postavitev postaje milice in doma ostarelih, kar bi sicer stalo okrog 100 milijonov dinarjev.
Idrija
Na seznamu 40. letošnjih idrijskih naložb, ki bodo stale več kot 1,4 milijarde dinarjev, je devet takih, ki so dokončane in v njih že delajo. Njihova vrednost je okrog 220 milijonov dinarjev in so med njimi 1MP na Godoviču, Etin Termoregulator, plavalni bazen, dom upokojencev v Spodnji Idriji, postaja milice v Idriji in komunalne naprave. Med nedokočanimi objekti bodo verjetno skrčili naložbe komunalne skupnosti in začasno ustavili zidavo idrijske osnovne šole s telovadnico ter poslovnega in trgovinskega središča v novem idrijskem mestnem jedru. Ker v okviru dogovora o zagotavljanju socialne varnosti idrijskih rudarjev priteka denar na ta način, je značilnost njihovih zdajšnjih gospodarskih naložb majhen, le 20-ostoten lasten delež denarja. Med nedokončanimi naložbami je več kot polovica takih, ki naj bi jih čimpreje zaključili. Med njimi naj omenimo le večje, tako oba Slovenijalesova obrata na Godoviču in Cerknem, Gosto-lov tozd v Idriji. Kolektor in Iskro iz Spodnje Idrije.
Jesenice
Skoraj vse naložbe, ki jih bodo letos uresničili v jeseniški občini, so še dolg iz prejšnjega srednjeročnega obdobja. Pohvalijo se z visokim deležem lastnega denarja, ki znaša v naložbah 48,1 odstotka, zraven pa imajo še 4,5 odstotka iz združenega denarja. Konec marca so imeli 65 naložb, ki se jim je kasneje pridružilo še sedem investicij. Od tega je enajst že dokončanih in odjavljenih, trinajst pa dokončanih brez zadnjih papirjev. Ocenjujejo, da bodo do konca septembra dokončali še trinajst naložb v vrednosti 766 milijonov dinarjev. Ustavili so eno naložbo, namreč skladišče polizdelkov Bela v Železarni vredno 11 milijonov. Preverjajo še, kako bo z obnovo doma starih, ki se je še niso lotili in razmišljajo, kako bi našli sedem milijonov za že dokončan prizidek jeseniške bolnišnice. Predračunska vrednost letošnjih jeseniških naložb je 1,7 milijarde dinarjev.
Kamnik
V Kamniku poudarjajo, da so bili pri gospodarskih naložbah upoštevali že bančna merila za nove naložbe, torej vifipo lastnega deleža, gospodarno rabo surovin, izvozno usmerjenost itd. Te lastnosti naj bi imele tudi naložbe, ki se naj bi jih lotili v srednjeročje. Hkrati so po objavi poročila SDK ugotovili, da je med naložbami, ki naj bi bile nezaključene, v resnici 15 že gotovih in imajo potrebna dovoljenja. Odprtih je 16 naložb, ki da so večinoma dokončane, čeprav zanje še niso vselej zbrali denarja.
Skupaj s štirimi letos začetimi manjšimi naložbami je predračunska vrednost nezaključenih naložb 370,7 milijona dinarjev. Šest naložb, ki naj bi stale 222,4 milijona dinarjev, so začasno zadržali, in sicer avtobusno postajo, opremljanje stanovanjske soseske na Novem trgu v Kamniku, razbremenilnike na glavnem koletorju, obvoznico, povezovalno cesto med mestom in obvoznico ter dom zaščite in varnosti. Naložbe v družbenih dejavnostih so prepolovili že ob osnutku družbenega plana, a jih bodo še preverili. Sicer pa so delež naložb v svojem družbenem proizvodu znižali od 22 na 18 odstotkov.
Koper
V koprski, pa tudi v sosednjih dveh obalnih občinah med zdajšnjimi naložbami ni pravzaprav takšnih, ki bi jih nameravali ustaviti. V koprski občini se ukvarjajo s 129 naložbami, ki naj bi stale okrog 4 milijarde dinarjev. Sicer pa ugotavljajo, da bo treba ustaviti postavljanje skladišča Istra benza, gradnjo športnorekreacijskega središča na Bonifiki in da bo mogoče spraviti novo sodno poslopje le do podstrehe. Sodijo pa, da ne bi smeli nehati zidati PTT centra, ker ga območje potrebuje. Enako je tudi s pristaniškimi napravami, saj to prispeva k izvozu, denar pa sistemsko zagotavlja interesna skupnost. Imajo tudi za okrog dve milijardi dinarjev dokončanih naložb brez zadnjih dovoljenj. Priznavajo, da tudi pri njih veliko vlagajo v zidove, bistveno manj pa v opremo in v posodabljanje proizvodnje. Delež lastnega denarja pri naložbah znaša 52,8 odstotka, 3,7 odstotka denarja združujejo, drugo pa so posojila.
Koroške občine
Na Koroškem imajo zdaj 33 naložb, od katerih sta le dve negospodarski, kar naj bi stalo 4,8 milijarde dinarjev. Zanje imajo 26 odstotkov lastnega denarja in 8 odstotkov onega od sovlagateljev. Menijo, da bi morali nadaljevati največjo naložbo, namreč posodabljanje ravenske jeklarne in jeklolivarne. Kar sedem od 31. gospodarskih naložb je dokončanih, čeprav je treba urediti še del plačila zanje. Koroške občine menijo, da je z njimi treba nadaljevati, ker ustrezajo resoluciji. Denarja jim manjka tudi za načrte, da bi v Mežici razširili Elmontovo sodelovanje z Iskro, za posodobitev ravenske valjarne, za zgraditev objektov Elektro Slovenj Gradca itd. Razen če se bi zato odločila republiška komisija, za zdaj tudi ni nobenih možnosti, da bi v mežiškem rudniku poglobili rudišča in geološko raziskovali, nakupili jamsko opremo, da bi posodobili izdelavo akumulatorjev ipd. Predračunska vrednost novih naložb bi bila okrog 1.2 milijarde dinarjev, kar pa presega zmogljivosti gospodarstva in banke.
Kranj
Konec junija so v kranjski občini imeli za 3,5 milijarde naložb, od tega v gospodarstvu za 3,2 milijarde. Delež naložb v kranjskem družbenem proizvodu se je od predlanskih 24 odstotkov zmanjšal lani na dvajset, letos pa bo še nižji. Zdaj razpravljajo o zmanjšanju 17 naložb (marca so jih imeli skupaj 81) vrednih 219 milijonov dinarjev. Zmanjšanje ali odlog naj bi zajelo 10 turističnih avtobusov v Alpetouru, opremo za gasilsko reševalno službo, predilne stroje v Tekstilindusu, predelavo skladišča v Agromehaniki. Predlagajo, naj bi preučili tudi celotne naložbe v graditev južnega terminala brniškega letališča, prizidek brunarice na Krvavcu in v servisne delavnice Gradbinca.
Krško
Brez jedrske elektrarne je skupna vrednost zdajšnjih 23 krških naložb 2,9 milijarde dinarjev. Ker so te naložbe pred dokončanjem in manjka zanje le še 80 milijonov dinarjev, ne bodo nobene ustavili, ali preložili. Nekoliko se je zatikalo le pri zidavi osnovne šole Podbočje in zdravstvene postaje Kostanjevica, vendar bodo obe napravi končali. Na novo pa načrtujejo farmo za prašiče in postavitev občinskih blagovnih zalog. V novo preverjanje bodo dali Sigmatovo naložbo v Brestanici. Gradnja čistilnih naprav, ki bodo stale 548 dinarjev, teče po načrtu, saj dajejo zanjo denar tovarna celuloze in papirja, jedrska elektrarna, vodna skupnost Dolenjske ter tuji prodajalci opreme.
Lendava
naložb nameravajo ustaviti, skrčiti ali odložiti za okrog
2,5	milijarde dinarjev naložb. Med njimi trgovsko poslovno središče na ploščadi Borisa Kraigherja, skladiščno prodajne prostore Slovenijalesa na Črnučah in stavbo za Bežigradom, poslovne prostore Tegrada, Namo v soseski BS-7, skladišča Kemofarmacije v Mostah itd. Preučili naj bi gradnjo tranzitne in mednarodne telefonske centrale, prodajalne Name v Kočevju in v Levcu, Kompasove poslovalnice v Ribnici in Emonine trgovine v Zrečah.
Ljubljana Vič-Rudnik
Predračunska vrednost 113. viških naložb je 3,19 milijarde dinarjev. Od tega jih je 34 skoraj dokončanih. V občini predlagajo, da bi štiri naložbe ustavili, a se o tem s podjetji še niso dogovorili, zato so imena še skrivnost. Po letošnjem prvem aprilu so prijavili deset novih naložb, ki naj bi stale 72,4 milijona dinarjev in ki naj bi jih po občinskem predlogu zaradi nujnosti, pomena in denarja, ki ga imajo, nadaljevali. Poleg tega predlagajo, da bi začeli letos graditi še 14 novih objektov, zidavo petih pa odložili.
Ljutomer
Pri novih naložbah se je med pomurskimi občinami najbolj omejila ljutomerska, saj imajo v delu le štiri gospodarske in eno negospodarsko investicijo. Skupna vrednost teh naložb, ki vse že končujejo, je 87 milijonov dinarjev. Tako izboljšujejo 250 hektarov polj ob potoku Turje, kotlovnico v lesnem podjetju Marles, trgovino v manj razvitih Bučkovcih. Vrednost napovedanih noyih naložb pa je 142 milijonov dinarjev. Gre za vodni hram na Kamenščaku, dva stanovanjska bloka, kotlovnico v tozdu Agroplod — Emona Commerce, skladišče v Tehno-stroju in opremo v Muri. Menijo, da so te naložbe utemeljene. Zanje imajo več kot 40 odstotkov lastnega denarja in jih nameravajo uresničiti.
Logatec
Računajo, da bodo zdajšnje logaške naložbe stale 255 milijonov dinarjev, od česar so 200 milijonov že plačali. Imajo 13 gospodarskih in pet negospodarskih naložb. Od tega postavljajo v tovarni KLI skladišče za strojno lupljenje hlodov, kupujejo strojno opremo za »Stavbno pohištvo« povečujejo sušilnico in delajo toplovod v »Drobnem pohištvu«. Valkarton postavlja streho in akumulatorsko polnilnico, Gradnik betonarno, vodovod in čistilno napravo. Postavljajo tudi transformatorsko postajo, nekaj stanovanj, povečujejo osnovno šolo in vrtec, zidajo pregrado zoper povodnji in zaradi širitve kamnoloma prestavljajo daljnovod. Nameravajo še postaviti vodovod v Hotedršici in Alpinin obrat v Rovtah, koder bodo šivali obutev za izvoz. Odložili pa so za nedoločen čas napeljavo kanalizacije v Logatcu in drobilnico peska, kar naj bi sicer stalo okrog 55 milijonov dinarjev.
Maribor
V Mariborski občini se ukvarjajo s 343 naložbami, ki naj bi stale 13,8 milijarde dinarjev. Računajo, da je 133 objektov pravzaprav že dokončanih, njihova vrednost pa znaša nekaj nad 9 milijard dinarjev. Med njimi so tudi takšni, ki delajo že deset ali petnajst let, pa jih še štejejo za nedokončane. Poudarjajo, da so se pri naložbah že doslej vedli stabilizacijsko. Imeli so znaten delež lastnega denarja, ki znaša pri letošnjih naložbah 53,6 odstotka. Pri naložbah so tudi zaostajali za republiko, saj je v zadnjem petletnem obdobju znašal delež mariborskih naložb 8 odstotkov sloven kih naložb v osnovna sredstva, medtem ko je mariborski delež v republiškem družbenem proizvodu znašal 11,5 odstotka. Skrbi jih sestava naložb, saj so le štiri velike nad 100 milijonov dinarjev in še to večina v neproizvodne namene. Manjka jim ustreznih novih razvojnih programov, ki bi bistveno prispevali k spremembi sestave gospodarstva. Ker je mariborska industrija predvsem predelovalna, znašajo zdaj zahtevki za sovlaganje milijardo dinarjev. Če si bodo želeli zagotoviti surovine in dele, potem bodo morali sovlagati in bo manj denarja za nove naložbe pri njih. Odločili so se, da bodo odložili zidavo osmih stavb, vrednih 313 milijonov dinarjev, namreč telovadnice osnovnih šol in nekaterih zgradb v tovarnah. Skrčiti pa nameravajo tudi dela v bolnišnici, v Konstruktorju in Metalni.
Murska Sobota
stavb, vrednih 48,9 milijona dinarjev, odložili pa so jih enajst v vrednosti 49,5 milijona dinarjev. Med odloženimi je nakupovalni center Murke iz Lesc, razširitev in oprema proizvodnih prostorov Iskre Otoče. V negospodarstvu so odložili za 9,7 milijona dinarjev naložb, predvsem v šolstvu in otroškem varstvu. Od vseh radovljiških naložb je 14 takih, ki že obratujejo, tako naj večje stanovanjsko naselje, pokrito drsališče na Bledu, Kazina na Bledu, dozidek blejskega hotela Loveč. Od nedokončanih naložb je največja v mehanizirano lupilnico s skladiščem na Bledu, za katero sta dali denar Gozdno gospodarstvo in LIP Bled, 25 odstotkov pa so si sposodili.
Sevnica
Skupna vrednost zdajšnjih 18 sevniških naložb je 293 milijonov dinarjev, od česar jih je 1 1 pravzaprav že končanih. Tolikšen znesek je precej pod republiškim povprečjem, saj znaša delež sevniških naložb v občinskem družbenem proizvodu le 23 odstotkov. Letos so na novo zastavili pet naložb vrednih 62 milijonov dinarjev. Od tega so naložbo v krmeljsko družbeno gostišče skrčili, postavitev Mercatorjevega skladišča in dvorane v Sevnici pa preložili. Tako so zmanjšali vrednost naložb za 230 milijonov dinarjev. Povprečni sevniški delež lastnega denarja pri naložbah je 34-odstoten.
Slovenska Bistrica
V slovenjebistriškem izvršnem svetu menijo, da že v preteklem srednjeročnem obdobju delež naložb v občinskem družbenem proizvodu ni bil visok, saj je znašal 24,2 odstotka, letos pa naj bi bil po njihovi resoluciji le 17 do 20-odstoten. Delež lastnega denarja naložbenikov v gospodarstvu znaša 57,5 odstotka, pri vseh občinskih naložbah pa kar 70,1 odstotka. Konec junija so imeli za 473 milijonov naložb, ker pa jih je veliko zgolj pravno nedokončanih, znaša resnična vrednost nedokončanih le 253 milijonov dinarjev. Med gospodarskimi gre predvsem za naprave v bistriškem Impolu, med negospodarskimi pa zidajo šolo v Šmartnem na Pohorju in vrtec na Zgornji Polskavi ter je denar iz samoprispevka. Napeljujejo tudi vodo v manj razvitih krajevnih skupnostih Laporje, Makole in Studenice, kjer bodo tako omogočili razvoj kmetijstva.
Tolmin
Tolminski izvršni svet domneva, da je obseg nedokončanih naložb v njihovi občini verjetno najmanjši na severnem Primorskem. Njihova vrednost je 549 milijonov dinarjev. Večji del naložb še vedno sodi v okvir popotresne obnove in v sanacijski načrt bovškega ATC. Za 27 gospodarskih naložb vrednih 391,5 milijona dinarjev je okrog tričetrt bančnega denarja. Od tega so za konec srednjeročnega obdobja odložili zidavo Alpl^omerčeve trgovine v Kobaridu. Ni pa ovir, da bi ne izpeljali do konca predilnico Bače v Podbrdu, obnovo kobariške mlekarne, gozdnih cest in obnovo logarnice ter stavbo za računalništvo Soškega gozdnega gospodarstva, naložb tolminskega Elektra ter bovškega ATC. Ta naj bi po potrebi odložil začasno le postavitev žičnice v Vrsniku. V družbenih dejavnostih je sporen le kulturni dom v Bovcu, ki je edini v začetni fazi gradnje. Tolminski izvršni svet je sklenil, da naj vseh šestnajst družbenih objektov dokončajo, vendar pa brez dajanja dodatnega denarja, bančnih posojil in sredstev iz skupne porabe. Edini možni vir manjkajočega denarja so samoprispevki. V kolikor pa ti ne bi zalegli, bo potrebno dokončanje teh naložb začasno odložiti. Med novo prijavljenimi naložbami pa je tolminski izvršni svet podprl le zidavo industrijskih obratov v krajevnih skupnostih Soča - Trenta in Rut, kjer bo proizvodnja izvozno usmerjena.
Trbovlje
Dokler ne bodo našli denarja, so skladno s stališči elektrogospodarstva v trboveljski občini odložili 153,2 milijona dinarjev vredno naložbo v plinsko parno elektrarno. Skrčili bodo tudi naložbo v poslovno stanovanjsko stavbo. Med 48 trboveljskimi naložbami vse druge končujejo in teče prevzemanje in izdajanje uporabnih dovoljenj. Med temi naložbami nista dokončani le dve rudarskega kombinata. Gre za odpiranje novih premogovnih slojišč na območju Hrastnika in Trbovelj, za kar zbirajo denar REK Edvard Kardelj, delovna enota zasavski premogovniki in elektrogospodarska skupnost. Druga pa je zidava počitniškega naselja Palit na Rabu v vrednosti 29,4 milijona dinarjev. Za to naložbo so po samoupravnem sporazumu zbrali denar vsi tozdi REK.
V tej občini so se odpovedali največji naložbi, gradnji nove rafinerije, vredne okrog 4,4 milijarde dinarjev. Začasno pa so odložili tudi postavitev čistilne naprave v Polani v vrednosti 2,1 milijona dinarjev. Tako se zdaj ukvarjajo s trinajstimi gospodarskimi in štirimi negospodarskimi naložbami, ki naj bi stale 357,7 milijona dinarjev. Enajst od njih jih končujejo. Največja vrednost jo izboljševanje zemljišč, končujejo obrat za izdelovanje sanitarnih kabin, nakladalno postajo tozda močnih krimil Agromerkur, prizidek za usmerjeno izboraževanje pri šolskem kovinarskem centru in kulturni dom v dvojezičnem Dubrovniku. Med petnajstimi napovedanimi naložbami v lendavski občini, za katere računajo, da bodo stale 626 milijonov dinarjev, so večinoma gospodarske naložbe.
Ljubljana - Bežigrad
V tej občini zatrjujejo, da so veliko prečiščenje naložb in s tem njihovo skrčenje opravili že pri sprejemanju srednjeročnih načrtov. Lani in letos niso začeli graditi nobenega novega večjega gospodarskega objekta. Vse kar gradijo, so začeli že prej. in zdaj le dokončujejo. Postavljajo sedem večjih in tri manjše objekte, vredne 250 milijonov dinarjev, kar je le 10 odstotkov vrednosti, ki jo je predvidel, srednjeročni načrt, torej pol manj. Za srednjeročno obdobje so načrtovali za 15,2 milijarde dinarjev naložb. Vse te so lani temeljito preverili in vsi pomembnejši projekti izpolnjujejo merila republiškega dogovora o temeljih planov in merila dodatnih občinskih: ravni osebnih dohodkov in izobrazbeni sestavi, kakor tudi opredeljeni politiki poslovnih bank. Imajo štiri ključne naložbene projekte: Belinko, Delto, tiskarno Mladinske knjige in Termiko. Osmim kolektivom je občinski izvršni svet predlagal, da skrčijo predvideni obseg naložb in se naložbe lotijo šele prihodnje leto. Vrednost teh naložb je 11 odstotkov občinskih naložb. Hkrati je drugim 24 orgaizacijam, ki imajo 28 odstotkov naložb, predlagal, da jih prav tako bodisi prestavijo, skrčijo ali celo sploh ne začno.
Ljubljana-Center
Organizacije, ki imajo sedež v občini Ljubljana Center, se ukvarjajo zdaj s 437 naložbami, vrednimi 15 milijard dinarjev. Na območju te občine je le 99 naložb, druge pa so v drugih občinah. Od vseh naložb jih štejejo 182 v vrednosti 4,97 milijarde dinarjev za dokončane, čeprav še nimajo nekaterih dovoljenj. Pri zdajšnjem krčenju
Ker sodijo, da je v soboški občini od vseh naložb v vrednosti 1,96 milijarde dinarjev bilo junija končanih že V vrednosti 1,20 milijarde dinarjev, čeprav še nimajo uporabnega dovoljenja, računajo, da se v resnici ukvarjajo le s 24 naložbami v vrednosti 750 milijonov dinarjev. To pa je v primerjavi z letošnjim načrtovanim občinskim drubženim proizvodom 15,7 odstotka. Izplačila za naložbe so se v prvem polletju letos pri njih v primerjavi z lanskim polletjem zmanjšala kar za 48 odstotokov. Tretjina naložb je negospodarskih, 16 pa gosjjodarskih. Pretežni del naložb je v kmetijstvu, namreč v izboljšavo zemljišč, posodobljenje tovarne mlečnega prahu, -perutninarstvo, sušilnice, preizkusne postaje za živino itd. Neposredno s kmetijstvom je povezana tudi naložba v obrat za montažne dele hlevov. Do avgusta bodo preučili, čemu od tega bi se lahko odpovedali. Poudarjajo, da so se letos že odpovedali sedmim naložbam vrednim 250 milijonov dinarjev, tako avtobusni postaji v Murski Soboti, razširitvi LIV v Rogaševcih, delovni hali IMP Panonija, livarskemu obratu IMP Blisk, trgovini v Gederovcih in vrtcu v Rogaševcih.
Nova Gorica
V zadnjem obdobju, ko so v novogoriški občini prevetrili vse naložbe, so ugotovili, da je v gospodarstvu 43, v negospodarstvu pa 18 naložb, ki so dokončane, a so brez uporabnega dovoljenja. Med njimi je že dalj časa tudi poslovna stavba službe družbenega knjigovodstva, nova stavba uprave javne varnosti s samskim domom, nekaj vrtcev in šol.iMenijo, da je za vse naložbe v njihovi občini značilno, da so drobne, denarno nezahtevne in namenjene predvsem izboljševanju delovnih razmer in odpravljanju zastojev v proizvodnji. Odložili so dve naložbi, tako nadzidavo medicinske šole, ki bi stala 13 milijonov, in zidavo novih zaporov, ki bi veljali 50 milijonov dinarjev. Ustavili so gradnjo poslovnih prostorov Projekta in prizidka k poslovni stavbi zavarovalnice Triglav. Program samoprispevka naj bi zmanjšali na tretjino, torej bi postavili le tisto, kar bi plačali zgolj z denarjem samoprispevka.
Radovljica
V radovljiški občini za letos niso načrtovali večjih -ialožb. Sicer p& so konec leta imeli prijavljenih 54 naložo, ki naj bi stale 840 milijonov dinarjev, od tega jih je bilo 46 v gospodarstvu. Doslej so ustavili sedem naložb, v glavnem
Tržič
V tržiški občini imajo le devet naložb, ki naj bi stale 58,4 milijona dinarjev, kar je le 3,2 odstotka lanskega občinskega družbenega proizvoda. Le 14 milijonov dinarjev so si sposodili, drugo pa je lasten denar. Menijo, da je za skromnost pri naložbah kriva »tržiška cagavost«, saj ponekod v delovnih organizacijah niti ne vedo, kam bi lahko vlagali. Zato menijo, da nobene od tržiških naložb ne bo treba ustavljati, saj so tako na repu naložbenega dogajanja na Gorenjskem. Vlagajo v Lepenki, ki je tozd ljubljanske Kartonažne tovarne, v mehanično delavnico SGP Tržič, Peko preureja trgovini na Reki in v Zagorju. Obnavaljajo tudi stanovanjsko hišo v starem delu mesta. Lotili se bodo drugega dela kanalizacije, sezidali požarni bazen za vasi pod Dobrčo in večnamenski dom v Bistrici. Vrednost naložb, ki so jih prijavili po prvem aprilu je 28,2 milijona dinarjev.
Ta pregled potrjuje znano resnico, da se delovne organizacije večinoma ne lotevajo naložb v celoti s svojim denarjem. Čeprav tudi sistem ne predvideva in ne. zahteva zgolj takšnega plačevanja, so razlike med višino lastnih deležev po občinah precejšnje. Najbrž 'je tudi razumljivo, da si pri naložbah, ki so v znatnejši meri opravljene, investitorji in občine prizadevajo, da jim ne bi prepovedali plačevati manjkajočega, da bi jih v resnici usposobili za delo in jih zato na silo razglašajo za dokončane. Hkrati se je moč vživeti tudi v občinska prizadevanja za izvršitev vseh tistih naložb, ki vodijo k napredku. Seveda pa je potrebno v vsej družbi najti ravnovesje med željami ,in možnostmi, hkrati pa si pri gospodarskih naložbah prizadevati, da bo prišel do denarja zanje tisti, ki bo z njimi lahko dosegel največ, ne le doma, ampak tudi na tujem trgu.
V občinah so se pogovarjali dopisniki in časnikarji Dela: Boro Borovič, Pavle Burkeljc, Borko de Corti, Ljiljana Djerič, Vlasta Felc, Dušan Grča, Drago Hribar, Mojca Kaučič, Miran Koren, Mirko Kunšič, Vlado Podgoršek, Branko Podobnik, Ivan Praprotnik, Lado Stražnik, Katja Roš, Jana Ta-škar, Danilo Utenkar in Mihaela Žitko. Njihova poročila in uvod pa je za objavo pripravil lija Popit.