Problem estetskega spoznanja
FRANE JERMAN
Eden izmed problemov znotraj razvoja sodobne estetike je tudi problem estetskega spoznanja. Seveda moramo povedati najprej, da to vprašanje nikakor ni zanimivo za vse estetske smeri, da je pa nekoč bilo izredno aktualno - npr. v vseh tako imenovanih spoznavno teoretsko zasnovanih estetikah, s Heglovo na čelu. Vemo, da to vprašanje že kot vprašanje estetike zavrača celotna strukturalna estetska šola - ne glede na svoj vzhodno ali zahodno evropski izvor. Zavrača ga kot estetsko vprašanje, je pa seveda smiselno ob vprašanju zunajestetskih momentov umetnine.
Ni dvoma, da sc na vprašanje spoznanja logično veže vprašanje resnice, tj. njene definicije. Tudi če ne načenjamo temeljnega spoznavno teoretskega problema, ki je (kolikor se držimo klasične definicije resnice) v značaju "realnosti", stojimo pred posebnim vpršanjem, ki bi ga lahko oblikovali takole: ali obstajajo različne resnice, kot so npr. "znanstvena resnica", "religiozna resnica", "politična" resnica in seveda tudi umetniška resnica itd. Ta problem se vleče v bistvu že iz zasnutkov Platonove estetike, ki je dajal prednost znanstveni resnici pred umetniško, pri čemer pa mu je bila umetniška resnica samo za dve stopnji nižja znanstvena resnica. Tu torej ni šlo za oznako različnih značajev resnice, ampak za njeno stopnjevitost.
Vse tiste koncepcije filozofske smeri, ki iz tega ali onega razloga umetnosti niso priznavale popolne avtonomije, so estetiko podrejale ontologiji ali spoznavni teoriji ali povedano drugače: estetiko in tudi nauk o umetnosti so izpeljevali ali iz ontoloških ali spoznavno teoretskih predpostavk. Tako je v večini primerov šlo za dokazovanje lastne splošne filozofske pozicije in ne za poseben estetski interes. Od Platonove v bistvu utilitaristične koncepcije umetnosti pa tja do tomističnih in plehanovsko marksističnih estetstkih koncepcij je bila v ospredju spoznanjska funkcija umetnosti, sc pravi, da je bila temeljna vrednota umetnosti v tem, kar je pomensko izražala, sporočala. Če je Plehanovu umetniška vrednost bila odvisna od tako imenovane politične naprednosti, je to pomenilo predvsem spoznanjsko ocenjevanje tega, kar je umetnost izpovedovala, se Pravi ideološko ocenjevanje značaja umetnine. Čeprav je preproščina takšnega pristopa k umetnini na dlani, pa je bila več kot pol stoletja skoraj nepremagljiva ovira umetniškemu snovanju v tako imenovanem socialističnem svetu.
Nekaj je seveda treba priznali: umetnost je imela praktično skoraj v vseh svojih zgodovinskih obdobjih tudi funkcijo izpovedovanja resnice - o tem ni nobenega dvoma, vendar pa to ni bila nikoli niti njena prvina niti glavna funkcija. Tako znanost kot Politika znata svoja sporočila povedati zelo jasno kar v svojem jeziku. Pojem umetnosti rabim tu v nekoliko ohlapnem pomenu, saj sc po vsem videzu nanaša predvsem na tiste
zvrsti umetnosti, ki se sklicujejo na področje vidnih občutkov. Tam namreč mnogo laže zastavljamo vprašujemo po rcsnici umetnosti, kot pri tistih, ki se sklicujejo na druga čutila. Vsekakor je npr. nesmiselno ali vsaj vprašljivo govoriti o rcsnici glasbene izpovedi, o rcsnici glasbene misli, čeprav je ta besedna raba zelo pogosta tako pri glasbenih kritikih kot tudi glasbenih teoretikih, precej jasno pa je, da gre zgolj za evfemizem. Racionalna sporočilna vrednost glasbe je v večini primerov enaka ničli, pa še pri programsko zasnovanih glasbenih umetninah (npr. simfonične pesnitve R. Straussa) je govor o resnici brez dvoma pretiran. Kot pri vsej umetnosti je tudi tu glavna funkcija vedno estetska funkcija, ne glede na to, s katerimi in s kakšnimi filozofskimi sredstvi jo opredeljujemo. Vse druge funkcije umetnosti, torej tudi sporočilna, informacijska, vzgojna in šc kakšna, so seveda tudi možne in realne, vendar če jih postavimo v ospredje, zgrešimo smisel umetnosti. O tem nam priča vsa zgodovina umetnosti in zgodovina ideologij.
Izmed estetik polpretekle dobe, ki šc vedno vzbujajo zanimanje filozofov in tudi drugih strokovnjakov, gre posebno mesto poskusom konstrukcije fenomenološke estetike. Zanje je značilno ontološko izhodišče, seveda pa tudi vprašanje spoznavanja. Ontologija je vedno druga plat istega novca - vsaj v večini primerov. Znotraj različnih fenomenoloških šol se je estetika pojavljala kot posebno zanimiv predmet raziskovanja in zdi se, da je prav na tem področju fcnomenologija pokazala svojo analitično in raziskovalno moč in to vsaj pri treh filozofih: pri Wcbru, Ingardnu in Hartmannu.
V pričujočem zapisu gre za primerjavo prvih dveh imenovanih fenomenologov, ki sta se ukvarjala z estetskimi vprašanji. Prvi je poljski filozof Roman Ingarden (1893-1970), drugi pa slovenski filozof France Weber /Vcber/ (1890-1975). Da gre pri R. Ingardnu za predstavnika fenomcnologije ni treba posebej dokazovati, saj je to razvidno iz vseh njegovih (tudi v slovenščino prevedenih) del. Zaradi njegovega splošnega pomena za razvoj sodobne filozofije, imajo podatke o njem in njegovem delu vse količkaj obsežne filozofske enciklopedije1 - kar vsaj tudi formalno pomeni, da je dovolj znan in upoštevan avtor. Čeprav so se z Ingardnovo filozofijo in z njegovimi analizami zgradbe ali strukture literarnega dela pri nas kritično ukvarjali predvsem literarni zgodovinarji in teoretiki (Ocvirk, Pirjevec, Kos), mnogo manj pa poklicni filozofi2, sije njegovo delo vredno ogledati in premisliti to, kar je sam mislil. To, da je bil po rodu Poljak menda ni razlog (ali pač?) za to, da ga slovenski filozofi niso upoštevali, saj je praktično vsa svoja glavna dela pisal v nemščini in tudi večina njegovih v poljščini pisanih del je dostopna v nemščini. Omenili je treba, da njegov jezik nikakor ni lahek, saj je prav obremenjen z naporom, da bi čim bolj natančno izrazil misel, ki v večini primerov sploh ni zlahka ulovljiva.
Pri Francetu Wcbru ali Vebru3 kot slovenskemu filozofu je stvar seveda drugačna, saj je njegova fenomenološka orientacija izvirala iz nekoliko drugačne filozofske pozicije, kol pa jo je zagovarjal E. Husserl, čigar neposredni učenec je Ingarden bil. Wcbrova filozofska provinienca je bila Mcinongova predmetnostna teorija (ali kot je
Nastal je kot prispevek k filozofskemu srečanju v Ljubljani, lela 1989.
1	Tako npr. tudi angleška Filozofska enciklopedija, 4. zvezek posveča Ingardnu precejSen in strokovno izredno dobro napisan članek. (The lincyclopediM of Philosophy, zv. 1 - 8, 1967)
2	In prav ti bi morali bili kar precej zainteresirani za Ingardnovo razvijanje Husscrlovc fenomcnologije.
3	Znano je. da seje pred prihodom v Ljubljano na mesto univerzitetnega doccnta podpisoval z W, kasneje pa z V. Njegov sin sepodpisujekot Weber.
Pisal sam Wcbcr: predmetna teorija), ki - kol pove že samo ime - izhaja iz analize predmeta kot takšnega, pri čemer pa je tudi njemu (kot Husscrlu) glavno določilo zavesti intencionalni akt, "naperjenost" zavesti na predmet. Tako kot med Husserlom in Mcinongom bi lahko našli analogije, podobnosti tudi med Ingardnom in Webrom. Morebiti lahko naletimo celo na kakšne stične točke, vendar je verjetno še več popolnoma nasprotujočih in mimoidočih si stališč, posebno kar zadeva cilj in namen filozofije same. Moj poskus primerjave bo zadeval samo nekatere točke in nikakor ne bo skušal biti izčrpen, bo bolj napotilo ali misel o tem, kako bi se lahko lotili raziskovanja strukturne zasnove fenomenološke estetike.
Najprej naj orišem nekoliko Ingardnovo filozofsko pozicijo. Čeprav je bila njegova misel že nekajkrat predstavljena javnosti4, tudi tu - že zaradi primerjave z Webrom ne bo odveč, če podam nekaj Ingardnovih značilnih filozofskih potez. Za njegov intelektualni razgled je pomenljivo to, da je poleg filozofije, ki jo je študiral pri E. Husscrlu, proučeval tudi čisto matematiko pri znamenitem D. Hilbertu, psihologijo pa pri G.E. Miilerju. Matematika mu je pomagala k eksaktnosti (kot je tudi Husscrlu!), psihologija pa v boju proti psihologizmu.
Ingardnov temeljni filozofski problem je bilo vprašanje zunanje eksistence sveta, ki gaje reševal tako rekoč vse življenje. Ni sc namreč mogel strinjati s Husscrlovo "epohe", z njegovim transcendentalnim idealizmom, torej s postavljanjem zunanje stvarnosti v oklepaj. Filozofsko raziskovanje, ki temelji zgolj na subjektivnosti subjekta in pušča vnemar "objektivni" predmet, sc mu je zdelo nevarno, ker drsi po eni strani v psihologizem (ki ga je očital tudi svojemu učitelju), po drugi pa v bližino solipsizma. Zunanji svet je treba torej dokazali kol poseben način bivanja ali eksistence. S tega vidika je tudi Ingardcn filozof eksistence, kol je bil npr. M. Heidegger ali celo J.P. Sartre, razlikuje pa sc od njiju po izrazili racionalnosti, po pikolovsko natančnem razbiranju posledic, s prefinjeno fenomenološko analitičnosljo in naporom, priti resnici, kiji je na sledi, do dna.
V tem pogledu si Weber in Ingardcn nisla kaj prida podobna. Wcbrov poglavitni problem ni bila eksistenca zunanjega sveta - to je kralkomalo predpostavlja1 - ampak •zgradnja takšnega filozofskega sistema, v katerem bi vsa spoznanja izpeljeval iz psihologije s pomočjo njene najpomembnejše metode: introspekcije. Tu se seveda moramo vprašati, za kakšno psihologijo je Webru pravzaprav šlo. Gotovo ne za empirično psihologijo v današnjem pomenu, ki tvori most med humanističnimi in naravoslovnimi disciplinami znanosti, ampak za "strukturalno" psihologijo, ali kot so nekoč govorili, za psihologijo "lika". Kolje dokazala Wcbrova učenka Alma Sodnik5, je Prav pojem "lika" ali strukture rezultal Mcinongove filozofske šole, h kateri je marsikaj prispeval tudi naš Weber. Opozorim naj, da njegova psihologija kot psihologija še čaka na svoje ovrednotenje, ki pa ga morajo opraviti po vsej priliki psihologi in ne filozofi. Webrovi psihologiji bi lahko pritaknili ime filozofska psihologija, ki jc v velikem delu svojih izvajanja zunaj empirične preverljivosti, kar nakazuje že Wcbrovo poudarjanje
' ''ozofskcga vidika sem skuSal podati njegov portret v spremnem zapisu ob izdaji njegovih Esejev iz estetike (1980) kol uvod v razumevanje njegovih razprav o slikarstvu, glasbi in arhitekturi. Glej str. 7 - 27. KoUkor vem se je z Ingardnom o sko ukvarjal v svoji šc neobjavljeni (a imenitno ubranjeni) disertaciji dr. Janez Slrchovec - predvsem v zvezi z N. Oc n!annom' Z I"gardnovimi stališči v zvezi z zgradbo literarne umetnice pa sta bolj polemično omenjala Ingardna A. 1 fT m 1 lioSl W°vo delo pa jc proučeval in tudi predaval o njem D. Pirjcvcc.
10tcCJ njcn ^nck O sodobnem prvenstvenem pojmovanju likovnega problema. V A. Sodnik: Izbrani filozofski spisi, SM
1"' 5, str. 145 - 160 (ponatis)
inlrospckcijskc metode po eni, po drugi plati pa uvajanje posebnih področnih zakonov (estetike, etike, itd.), ki naj bi imeli (zunajčasno) veljavo logiških zakonov.
Če nadaljujem z morebitnimi stičnimi točkami, je to vsekakor izhodiščno priznavanje intcncionalncga akta kot ključne točke pri definiranju zavesti na eni in s tem povezanega metodološkega pristopa na drugi strani. Pa tudi tukaj bi lahko odkrili različne varianta. Pri Wcbru gre bolj ali manj za intencionalni akt kot psihološko dejanje (gre za naperjenost zavesti na svoj predmet), Ingardnu pa za metodo zavesti, s katero to dosega objektivni in od subjekta neodvisni predmet.
Druga skupna točka je raziskovanje estetike. Razlika pa je že v dejstvu, da je Weber napisal sistem estetike, Ingarden pa se do filozofskega sistema estetike kot sistema ni nikoli dokopal, saj je vse svoje delo na tem področju vrednotil le kot pripravljalna dela za takšno fenomenološko estetiko. Je pa pisal o tej temi neprimerno več, kot je Weber, ki se z estetiko potem, ko je zgradil njen sistem, dejansko ni več ukvarjal. Seveda so tu še druge razlike, o katerih bomo še spregovorili.
Najpomembnejše Webrovo delo na tem področju je bila Estetika, delo, ki ga ocenjujemo kot njegovo najbolj uspelo filozofsko delo sploh - tudi zaradi svoje jasne strukture. Najvidnejše Ingardnovo delo pa je gotovo Literarna umetnina. Webrova Estetika je izšla leta 1925, Ingardnovo epohalno delo pa leta 1931. Ingarden izhaja iz svojih estetskih raziskovanj iz umetnosti. V Literarni umetnini proučuje njeno zapleteno zgradbo, odkriva v njej različne med seboj povezane plasti in različne kvalitete - med temi so najbolj zanimive tako imenovane metafizične kvalitete, saj se med njimi nahaja tudi spoznanjska funkcija umetnosti in seveda tudi aristotelovska: funkcija katarzičnosti ali očiščevanja. Svojo fenomenološko estetiko ustvarja na podlagi analize umetnosti -literature, slikarstva, glasbe, arhitekture in filma. Šele v zvezi z analizo njihove zgradbe bi bilo mogoče misliti na zgradbo estetike. Njene prvine bi bile vsekakor skupne prvine vseh umetniških zvrsti. - Takšnega sistema Ingarden ni napravil, menim pa, da je s svojimi deli dejansko dal dobro iztočnico za kaj takšnega. Ni mi znano, da bi se bil kdo lotil tega dela. To je nemara tudi eden izmed razlogov, zakaj so se z Ingardnovim delom pri nas ukvarjali nefilozofi.
Precej drugačna pa je stvar z Webrovo estetiko. Že večkrat je bilo omenjeno, da gre za eksemplifikacijo filozofske teorije, tj. predmetnostne teorije na področju estetike, in da ni bil njen prvi cilj ali namen podati estetiko umetnosti. Zato Weber svoje estetike ne izpeljuje iz umetnosti, ampak iz strukture estetskega doživetja. Zapleteno zgradbo tega doživljanja, ki temelji na psihološki analizi predstave, dopolni Weber s posebno logijo estetske pameti. Kar zadeva umetnost pa gre Wcbru zgolj za psihološko karakterizacijo umetniškega dela.6 Praktično vso analizo umetniškega dela opremlja s svojimi pojmi, ki jih je kreiral v prejšnjih treh delih svoje sicer obsežne knjige.
V estetiki sta si torej bistveno različna, vendar je tudi tu točka, ki ju druži: to je antipsihologizem. Ingarden je doživljal psihologizem, tj. težnjo po podreditvi celotne znanosti psihologiji, zelo bojevito. Psihologizma ni očital samo Brentanu, ampak tudi samemu Husserlu. Vsekakor je na psihologizem naletel v zvezi z avtorjevo vlogo v njegovem delu. Pozitivistična šola si ni mogla zamisliti literarnega raziskovanja brez vpletanja avtorjevega doživljanja in sploh njegove biografije. Ingarden je to težnjo utemeljeno zavrnil, za kar je seveda žel razumevanje - tudi slovenskih literarnih
6 Prim. F. Vcbcr: Estetiki, SM 1985,2. izd., str. 502-531.
teoretikov (npr. A. Ocvirka). Sicer pa se je Ingarden globoko strinjal s Husscrlovo zavrnitvijo psihologizma iz I. dela Logičnih raziskovanj. Psihologizem v filozofiji je zavračal kot neznanstven in kot zablodo, pogojeno s časom svojega nastajanja, torej s časom, v katerem je psihologija postala samostojna znanstvena disciplina.
Pri Wcbru bi na prvi pogled sodili, da je pristaš psihologizma, saj je bil vsaj na začetku svoje poti tudi Meinong. Vendar se tudi Weber ne strinja s psihologistično absolutizacijo, in to kljub svojemu načelnemu zagovarjanju psihologije kot najpomembnejše filozofske znanosti. Bolj kot njegove izjave o psihologizmu je prepričljiva A. Sodnikova, ko je v svojem delu Zgodovinski razvoj estetskih problemov (1928) ocenjevala Webrova estetska prizadevanja. Za antipsihološko težnjo je upoštevala predvsem "objektivno pojmovanje estetske vrednote in estetske pravilnosti, ki mu je pripravilo pot do končne utemeljitve estetike, ki naj bo logika estetske pameti."7 Za antipsihologistično Webrovo naravnanost govorijo tudi nekatera druga, zlasti zgodnja dela. Razlog je načelne narave in je podoben onemu, ki ga je uporabljal Ingarden.
Naslednji problem, na katerega velja opozoriti, je usmeritev razvoja same fenomcnologije. Običajno jemljemo za tvorca te smeri E. Husserla, navedemo še nekatere njegove znamenite učence - predvsem M. Heidcggra, morebiti še J.P. Sartra in konec. Pa vendar so tu še vsaj A. Pfander, Nikolaj Hartmann in Roman Ingarden. Ni dvoma, da so vsi omenjeni filozofi izhajali iz Husserlovih idej, vendar je od Husserla sprejel vsakdo nekaj drugega in tudi vsakdo nekaj drugega zavrnil. Njihova filozofija je rasla v polemiki z vzornikom in učiteljem, kar je navsezadnje tudi razumljivo.
Skoraj nihče ne govori o drugi veji fenomcnologije, ki jo je započel A. Meinong, čigar seminar je imel vpliv tako na formiranje slovenske filozofije kot tudi poljske. Meinongova filozofija, o kateri je na Slovenskem pred vojno pisal predvsem njen največji častilec Weber sam, ima tudi danes svoje odmeve v graški filozofski šoli, ki nadaljuje tu započeto analitično tradicijo. To, daje Meinong ustanovil prvi psihološki eksperimentalni laboratorij, pove marsikaj o njegovi usmeritvi. Kot pri Husserlu, je šlo tudi v tem primeru za filozofski sistem, ki so ga učenci bodisi "popravljali", bodisi "nadaljevali". Eden izmed teh učencev s svojo specifično potjo - tudi stran od predmetnostne teorije - je bil tudi F. Weber. Torej: o poteh, ki sta ju obe različici fenomcnologije, ubirali v našem stoletju, pri nas še ni bilo dosti govora in tu bo treba šc orati ledino.
Ko smo si začeli ogledovati obe filozofiji (Ingardnovo in Webrovo), smo poslali Pozorni na dejstvo, da sta se obe poli končali v smeri spoznavno teoretskega realizma, v Wcbrovi teoriji stvarnosti in pri Ingardnovem zavračanju Husscrlovega transcendentalnega idealizma. Estetsko spoznanje je v obeh fenomenološko zastavljenih estetikah podrejeno ontološkim izhodiščem, samo spoznanjsko teoretsko stališče pa bi bilo mogoče vsaj načelno opredeliti kot realistično. Tako Ingarden kot tudi Weber dopuščata možnost ne-estetskih prvin znotraj prvin, ki jih ne gre zanemariti, vendar oba dajala prednost tipično estetskim kvalitetam, tj. umetniški in estetski vrednosti umetnine.
Tu pa nastane sporni problem opredelitve umetniške resnice, ki ga obe ontološki različici kot resnico zavračata, saj pomeni razveljavljanje real iti vne avtonomije umetnosti. Resnica umetnosti je pojem, ki ga uporabljajo v bistvu le heglovsko usmerjene estetike.
Problem, ki pa ga je treba v zvezi s fenomenološkimi estetikami pregledati, je Problem estetske in umetniške vrednote.
A. Sodnik: Izhnmi filozofski spisi, op. cit. «tr. 139.