BESEDA FABRISKIH TEŽAKOV
TONE    CUFAR
Naš dan je zakopan v saje, prah in smrad. In vsaka noč je kakor dan
zavita v saje, smrad in prah. Mi pa vsak dan in vsako noč odhajamo iz koč, barak, podstrešnih lukenj in kleti v tovarno, kjer peči požirajo železo, ga tope, a nas pri delu jeklene. Mi smo od vsepovsod, kjer biva rod,
ki srka saje, smrad in prah, ki ga ni strah rudarskih jam, gorečih plavžev, njihove vročine,
mogočnih strojev in pogonov
skoz dan in noc pojočih transmisij.
Nas ni ničesar strah,
ničesar sram,
mi vemo, kam gre naša pot.
Moč naših rok
drobi odpor jeklenih rud,
kri naših src
tali kovino mrzlo.
A ves naš trud in ves napor
je posvečen
vsem živim naše zemlje.
Mi kujemo in smo močni,
mi vstajamo,
gremo navzgor,
zato naš trud in naš napor
krepita naš ponos,
našo zavest
in našo pest.
ČLOVEK Z DUŠO
LOUIS    ADAMIČ
Kmalu potem, ko sem pred petimi leti prišel v San Pedro v Kaliforniji, sem opazil slabo oblečenega moža srednjih let, ki je redno dva-ali trikrat na dan hodil z majhnim psom mešane pasme mimo mojega bivališča proti evkaliptovemu gaju, ki je rastel streljaj daleč nad mojo hišo. Sčasoma sva se spoznala, se začenjala pozdravljati in izmenjavati opazke o vremenu. Zdelo se mi je, da je mož tujec, nemara Slovan.
Nekega dne sem ga slišal, kako je klical psa, kakor se mi je zdelo, z imenom Kompleks; in ko sem mimogrede omenil, da je to nekam čudno ime, mi je s širokim nasmehom razložil, da ta pes ni običajen pes: da ima kompleks. Povedal je, da ga je dobil pred nekaj meseci od prijatelja, ki je stanoval v baraki v onem gaju, in kmalu je odkril, da je štor nekega gumijevega evkalipta edina stvar, ob katero . ..
267