E. G.:
Jakobu Dimniku v spomin.
]e danes se živo spominjam, s kolikim veseljem je pozdravil šolski ravnatelj Jakob Dimnik pred 25 leti zamisel, da začnemo z novim letom 1900 izdajati »Zvonček«. In kolika radost je sijala iz njegovili pogledov, ko je dobil prvo številko našega lista v roke! »Zvončka« se je takoj oklenil z vso ljubeznijo in mu je ostal zvest prijatelj in sotrudnik vsa leta do svoje smrti.
Ko je Jakob Dimnik leta 1916. praznoval šestdesetletnico svojega rojstva, se ga je spomnil tudi »Zvonček« z obširnejšim spisom, kjer so bile navedene njegove zasluge za razvoj našega osnovnega šolstva in za našo mladinsko književnost Odtlej do danes se je mnogokaj izpremenilo. Nastale so čisto druge razmere, ko se je ob koncu 1. 1918. ustanovila naša država in je prišla nacionalna misel do zmage in po polne veljave. V teh letih po prevratu se je celo stopnjevala Dimnis kova delavnost, kakor da je hotel vse svoje duševne in telesne moči do skrajnosti izčrpati v korist osvobojenega in ujedinjenega naroda, ki se mu v skupni in svobodni domovini obetajo lepši in srečnejši časi. Tega našega prijatelja in sotrudnika ni več med nami! Umrl je dne 1. septembra t. 1., ko je ravnokar stopil v zasluženi pokoj po 45 letnem neumornem in uspešnem delu v šoli za duševni in telesni blagor naše mladine.
281
ZVONČEK                                                                                   XXV—11
Bodočnosti našega naroda je treba zdravega in močnega temelja. In ta temelj nam daje naš mladi rod, ki mora biti duševno in telesno prav in dobro vzgojen, da bo dovoljno usposobljen za vse naloge in dolžnosti resnega in deloljubnega življenja. In pokojni ravnatelj Dimnik je posvečal največjo skrb in pažnjo vzgoji in pouku šolske mladine, ki ji je bil vdan z očetovsko ljubeznijo. S svojimi spisi je navajal starše in skrbnike, kako naj vzgajajo otroke tudi doma, da bo dom dopolnjeval delo šole. Dom in šola naj delujeta skupno in vzajemno, da se bosta veselila sadov skupnega in vzajemnega dela!
Jakob Dimnik je v polni meri izvršil naloge svojega lepega in vzvišenega učiteljskega poklica, ki je bil zanj vnet z vso iskrenostjo in požrtvovalno delavnostjo. »Zvonček« izvršuje samo ukaz hvalež« nosti in prijateljstva, ako mu na tem mestu postavlja skromen spo* menik.
Možu dela — spoštovanje! Spominu in imenu njegovemu — slava!